Spis i Poslovenjen i MLADINI V ZABAVO IN PODUK, f' ~ XI. zvezek: Najboljša dedščina. — Leseni krit. V NOVOMESTU 1896. Tiskal hi založil Krajec. N j oljš ded'áčin Poduha povest starišein in raladini . V NOVOMESTU 1896 . Tiskal in založil J. Krajec. Voljmarjeva rodbina. iroslav Voljmar je bil jedel]. najbogatejših trgovcev v nekem velikem mestu. Njegova žena Terezija je bila skrbna gospo-I dinja in dobra mati svojim a nadepolnima otrokoma Maksu .~~ in Frančiški. Vse v mestu je ljubilo in spoštoval o Voljmarjeve . Gospod Voljmar lprevzelo očetu v jako dobrem stanu. Se spretnostjo, marljivostjo in poštenostjo je še bolj razširil svojo kupčijo. S tem si je pridobil tudi precejšno imetje. Pošteni mož pa ni pripisoval tega svojemu trudu, ampak le božjemu blagoslovu. Zato je rekel Čestokrat svoji ženi : „Ljuba Terezija! Vse, kar imava, je le božji dar, najdražji zaklad pa sta še najina otroka. Zato mora biti najina prva in največja skrb, da ju dobro vzgojiva .” Dosihdob je šlo gospodu Voljmarju pri kupčij i vse po sreči. Sedaj pa je prišlo drugače. Necega dne je sedel Voljmar se svojo rodbino pri zajutrku . Pismonoša stopi v sobo in mu prinese list ki mu Krištof tatid. XL i naznani žalostno vest, da je zavoljo velikih dolgov ustavila izplačevanje neka trgovska hiša, s kater o je bil v zvezi in pri kateri je imel veliko svoto . To je bil za Voljmarja hud udarec. Velik del njegovega imetja mu je splaval po vodi . Ali kakor ga sreča in bogastvo nista storila prevzetnega, tako ga nesreča in zguba nista storili malosrčnega . „Gospod je dal, Gospod je vzel,” reče svoj i ženi, ki pristavi : Češčeno naj bode Gospodovo ime" . Modri oče je precej porabil ta žalostni dogodek, da svoja otroka lepo poduči . ',Vedno sem vama pravil," reče, ,,da se ne smemo zanašati na premoženje, ampak na Boga, k i nam ga da in zopet vzame. Po svojih nerazumljivih sklepih nam ga more vzeti in zopet dati, če je to v naš prid. Vajin praded, moj ded , Luka Voljmar, je bil pač najimovitejši mož v celem mestu . Vse kar smo imeli , in kar še imamo , je v primeri z njegovim imetjem pičlo malo. Po francoski vojski pa, o kateri sta slišala -de tolikokrat govoriti, ubožal je popolnoma. Moral je pred sovražnikom bežati. Moja stara mati te žalosti nis o učakali. Umrli so nekaj časa pred begom.. Jedini sin, ki sta ga imela — moj oče — je bil še otrok. Moj stari oče ga je vzel se seboj Kmalo potem je jel sovražnik oblegati to naše mesto. Brez števila krogelj , katerih se tu in tam še vidi vzidanih, postrelil je v mesto. Mnogo hiš so porušile ali zažgale. Tudi v to našo hišo je priletela velika bomba, vzročila mnogo kvara, venda r je ni zažgala. Sovražnik se je polastil mesta i n odnesel, kar mu je prišlo v roke. Mnogo rodbin 7 je zgubilo vse in prišlo na beraško palico. Za vojsko so prišle kužne bolezni in lakota. Bili so hudi, žalostni časi . Moj stari oče so živeli mej tem na tujem. Prav slabo se jim je godilo. Pač so se za pot preskrbeli z denarjem, ali sreča jim ni bila mila . Na begu so zadeli na sovražnika, ki jim je vzel vs e do zadnjega novčiča . Upali so, da jih bodo prijatelj i sprejeli, pa so bili zelo mrzli do starega očeta . Dokler je bil imovit, so ga čislali ; ko so se pa v stiski in bedi zatekli k njim, niso jih skoraj hoteli poznati. Imeli so se za jako srečnega, da so dobili službo pri nekem kupcu, ki je oskrboval vojsko s potrebnimi rečmi. Svojega sina Hugona, mojega očeta, so dali v uk poštenemu kupcu v bližnj e mesto, kakor hitro je bil dovolj star. Na jedenkrat zgrabi očeta kužna bolezen., ki je sledila vojski . Oče slutijo konec življenja ; zato hitro pošljejo séla po sina v bližnje mesto. Radi bi bili pred smrtj o še videli svojega ljubega sina. Zdelo se je vsem, da mu imajo nekaj posebno važnega naročiti. Ko je dospel Lugov, našel je svojega očeta vže na mrtvaškem odru . Ni mogel več z očetom govoriti ; poljuboval in močil je le se svojimi gorkimi solzami obledelo obličje svojega očeta . Tako je umrl v pregnanstvu in, rekel bi, v bedi ta blagi mož, katerega je pred nekaj leti še vse spoštovalo, kateri je bil najbogatejši meščan. Pero ne more opisati žalosti sina, ko so izročili truplo dragega očeta kril u ` hladne zemlje . Ni imel na zemlji žive duše več, ki bi zanj skrbela, zato se je izročil Bogu s tem večini zaupanjem . Ko se je Hugon izučil, ostal je še nekaj let pri svojem gospodu kot kupčij ski pomočnik . Zavoljo pridnosti in spretnosti je postal pozneje cel o prvi knjigovodja prodajalnice. Ko so mir sklenili in se je zopet vrnil ljudem ljubi mir, vrnil se je tud i Hugon zopet v svojo domovino. Ni imel posvetnega imetja, pa bil je izkušen in pošten mož . Od vsega očetovega imetja mu je ostala po skrbi mestneg a starašinstva le ta-le hiša z golimi stenami , n a katerih ste viseli le še ti-le podobi njegovih starišev na njegovo veliko veselje. Le poglejta ju ! Sedaj poglejta pa še podobi mojega očeta i n moje matere. Na starega očeta se ti, Maks, še spominjaš; saj so te velikokrat pestovali. Svoje stare matere se pa še oba dobra spominjata, saj so vaju tako ljubili in ob vsaki priliki obdaroval i tako obilno z darovi . Moj rajni oče niso imeli ničesar, ko so kupčijo pričeli iz novega ; da, rekel bi, imeli so manj nego nič — dolgove. Za ženo so si bili izbrali pridn o in pobožno hčer nekega revnega meščana, katerem u je bila vojska pobrala tudi vse imetje. Gledali so bolj na blago srce in pridne roke, nego na doto . Saj so bili prepričani, da jim bo pridna in razumn a žena bolje gospodinjila, nego bogata pa razvajena . In res sta si s poštenostjo, marljivostjo in varčnostjo kmalu opomogla. Postala sta imovita. Kaj vaju uči ta povest ? Zgled vajinih pradedov uči, da človek lahko uboža brez svoje krivde, če je še tako bogat . Kaže pa tudi zgled vajinih dedov, da si s pridnostjo, poštenostjo in božjim strahom tudi lahko opomoreš in postaneš imovit. Tako so me učili moj oče, čestokrat pa mi tudi z zgledom kazali. Bili so imoviti — pa živeli priprosto. Nepotrebnih troškov so se ogibali ; zato so si mogli kaj prihraniti za hude čase. Vendar pa niso bili skopi. Imeli so vedno najboljše in najzvestejše kupčijske pomočnike, ker so lepo ž njimi ravnali in jim dobro plačevali. Bili so tudi jako usmiljenega srca in velik dobrotnik revežem. Po teh naukih in zgledu ravnal sem se tudi jaz. Ko bi bila z materjo delala veliko potrato , kupovala dragoceno hišno opravo, dajala velike po jedine, popotovala za kratek čas, vozila se v lepi kočiji z dragimi konji — če tudi sva za vse to denar imela — bila bi sedaj slaba za nas. Velika zguba, ki me je doletela, uničila bi mi bila lahk o kupčijo. Tako pa bomo zgubo vže pretrpeli. Ne bo vpljivala na mojo kupčijo ; tudi nam ne b o treba zavoljo tega v nobeni reči pritrgovati si. Če je razvajen človek na jedenkrat prisiljen k teinu , dé mu hudo. Z bogastvom so sploh združene velike nevarnosti. Otroci bogatih starišev postanejo le preradi nemarni ; ni jim mar, da bi se kaj prida naučili , menijo, da jim tega ni treba. Če si moreš kupiti vse , kar si želiš, postaneš lahko gizdav in zabavoljuben. Ta naša zguba pa nam more biti še v prid , če se iz nje učimo, da moramo bolj na Boga za upati kakor na denarno imetje. Tudi vidva se lahko prepričata, kako potrebna daje vsakemu delavnost, modra varčnost in zadovoljnost z malim . To nas je hotel učiti Bog, ko nam je vzel del našega 10 imetja. Obrnita si ta nauk v svoj prid, in hvalimo Boga za to, kar nam je posb}l . " Tako je govoril gospod Voljmar svojima otrokoma Znal si je tudi nesrečo vkoristiti, kako r bučela tudi iz strupenih rastlin nabira strd. Polom kupčijske hiše, kjer je Voljmar toliko zgubil, pokopal je še več druzih kupcev. Pri teh je zgubil Voljmar tudi večje ali manjše svote . Gospodu Voljmarju so se smilili ubogi ljudje iz vsega srca. ;Veliko bolj so nesrečni, nego jaz", rekel j e večkrat, „kako rad bi pomagal vsem, ko bi mogel . ” Vendar je storil, kar je mogel. Velikodušno je podpiral z denarjem in poroštvom one, katerim j e bilo še pomagati, da so mogli nadaljevati svojo kupčijo . Ali časi so postajali za kupčijo vedno slabejši ; blago ni šlo več izpod rok. Za marsikatero blago, ki si ga pred kratkim lahko prodal, niso več" popraš'evali. Gospod Voljmar se je tolažil, češ, časi s o se spremenili. Bogate žetve si obeta tudi kmet , ki polje obdeljuje v potu svojega obraza. Pa slabo vreme in toča mu pokončata popreje nego v jedni uri vse upanje na bogato žetev . Zakaj naj bi se kupcu bolje godilo ! Vse pa, kar se nam pri peti, zgodi se po božjem pripuščenji in kakor j e njegova sveta volja. V naš prid nam je tudi to, kar se nam zdi zoperno . Ponižno se moramo podvreči in zaupljivo zdihniti : „Naj se zgodi tvoj a sveta volja! ” Nova nesreča je hudo zadela gospoda Voljmalja . Potopila se mu je barka z blagom, na katero je 11 Imel od raznih strani vic naročilo . Ta žalostna vest ga je seveda jako osupnila. Vendar je rekel : „Hvala Bogu, da so se vsaj mornarji rešili! Saj je jeduo človeško življenje več vredno nego je bila barka z blagom. ” Mej tem je postajal položaj vedno bolj ne varen. Sede k s \ ojim kupčijskim knjigam in preračuni svoje sedanje imetje. Ko dene pero iz rok, reče : »Zalibog, zna priti tako daleč, da bom moral ustaviti kupčijo in mi bo od mojega imetja le pičlo malo ostalo. Na veliko tolažbo pa mi je, da morem kot pošten mož plačati vse svoje upnike. Nihče ne bo trpel kvara zavoljo mene. Čista ostane pred Bogom moja vest in pred ljudmi moje poštenje. Nihče mi ne bo mogel ničesar očitati. Če me upniki ne bodo pritiskali in mi pustili časa, da si zopet vredim svojo zmedeno kupčijo, upam se še izmotat i iz te zadrege." Neki jako bogat menjalec pa je pretil podreti to nado. V teku osmih dni mu je imel izplačati gospo. Voljmar menico za več tisoč kron . Prosi ga, naj podaljša obrok. Ali bogati menjalec mu odgovori hladnokrvno : „Če mi ne plačate ob do ločenem času , tožim vas in dam zapreti. Če mi danes osem dni, to je, v četrtek dvajsetega maj a tega leta, na to-le mizo ne odštejete dotične svot e v gotovini, postopal bom postavno in ječi ne uidete . ” Kupec Voljmar je šel ves potrt proti domu. „Oj,” zdihoval je mej potom, »hudo mi je le zavoljo svoje dobre žene in ljubih otrok! Oj, kako bodo žalovali, če bom moral iti v ječo ! Dobri, usmiljeni Bog, obvaruj me te sramote in prihrani jim to žalost ." H. Slepi starček . ospod Voljraar je imel dva prijatelja , katerima je v poprejgnih letih čestokrat pomagal v denarnih zadregah . Sklene ju prositi, naj mu posodita potrebno svoto. Znal je, da imata oba toliko v gotovini, kolikor potrebuje. Tudi ni dvomil, da bodeta verjela njegov i besedi, in naj se nikar ne bojita kake zgube. Ali prvi mu prav uljudno reče, da mu je jako žal, ker mu ne more postreči. V prav kratkem času mora sam precejšno svoto izplačati . Drugi pa migne z ramama in reče, da ne more prav vrjeti njegovi m besedam, ker njegove kupčijske razmere niso ravn o v najboljšem stanu ; sam sicer tega ne ve, pa po mestu tako govore. Ta nehvaležnost njegovih dozdevnih prijatelje v ga je hudo spekla. Sam pri sebi misli : „Vendar mi je ostal še jeden prijatelj, ki me gotovo ne za pusti.” Gre iz mesta na prosto. Ko je bil na prostem zunaj mesta, ozre se proti nebi' zdihuje tako: „0 ljubi Bog, ti me ne moreš, ti me ne bodeš zapustil. Na-te sem vedno zaupal! Tebi pri poročim svojo ženo in otroka! Po očetovsko boš skrbel za nas.” Krene jo proti. svojemu vrtu, da bi se raz vedril v čistem zraku. Stopi na vrt. Solnce je prijazno sijalo ; ptiči so po drevji In grmovji veselo prepevali svoje večerne pesmi ; cvetlice so se kazale v vsej barveni lepoti. Tudi tukaj v prosti naravi 8 postane na jedenkrat ves žalosten . „Oj, prav težko mi bo prodati ta lepi vrt, za katerega sem tolik o potrošil in na njem preživel toliko veselih ur!” -govori sam se seboj. „Pa prišlo bo do tega. Vrh tega bom zvabiti moral še celo z ženo in otroci zapustiti svojo hišo, in Bog zna, kje na tujem iskat i zavetja.” Postal je zelo žalosten. Rad bi bil pokleknil pod milim nebom, da bi bil prosil tolažbe in pomoč i Boga, ki je večna modrost in dobrota Ker pa j e videl ljudi na bližnjem vrtu , šel je v svojo vrtno hišico, da bi ondi molil. Tukaj poklekne in goreče moli. „Na te, o Gospod, zaupam, v tvoje roke s e izročim popolnoma. Stori z menoj po svoji sveti volji.” Dolgo moli se sklenjenima rokama in prot i nebu obrnjenimi očmi. Na jedenkrat sliši skozi okno čist, prijaze n glas, ki je s posebnim povdarkom rekel . „Le potolaži se, dobri Bog bo pomagal !” Gospod Voljmar vstane in stopi k oknu, skozi katero si videl p o polji. Ozka stezica se je vila tukaj mej -vrtom in poljem proti mestu . Po stezi je šel belolas starček, katerega je peljal za roko kodrast rdečelici deček . Oba sta bila sicer siromašno, pa snažno oblečena. Zopet reče deček prav razločno : „Tukaj-le pod tem drevesom je prav lepa trata. Ste zelo trudni, drag i oče! Tukaj si nekoliko odpočite in bodite veseli. V mesto ni več daleč ; vže vidim prve hiše.” Oba sedeta pod drevo, ki je stalo na majhn i visočini le nekaj korakov od vrtne hišice. Večerno sobice je obsevalo in tako rekoč poveličevalo častitljivega starčka in zalega dečka. Nežna skrb dečka, 14 za starega moža je dajala gospodu Voljmarj u jako ginljiv pogled. Ona dva pa ga nista mogla videti, ker je bilo pred oknom gosto , zeleno po barvano omrežje . Čez nekaj časa reče starček : »Velika predrznost je, da sem se upal na daljno in težavn o pot v mesto — siv in slep starček . Sem v velikih skrbeh. Seveda sem slišal, da je spretni zdravnik ozdravil vže mnogo slepih revežev brezplačno . Upa m da bo to delo krščanskega usmiljenja storil tudi meni. Ali je pa moja slepota tudi ozdravljiva ? Tudi se je najina majhna gotovina na poti vže zelo zmanjšala. Zdravljenje bo znabiti trajalo dolgo časa ; s čim naj se mej tem časom preživiva? Vž e bo petdeset let, ko sem v tem mestu kot zida r delal. Nobenega človeka več ne poznam ; tudi mene ne pozna več živa duša. Ljudje so bili takrat v mestu jako marljivi, pridni in varčni ; zato pa so bili tudi jako imoviti, pa tudi usmiljeni in dobrotljivi. Ali njih kosti počivajo vže davnej v hladni zemlji. Bog daj, da bi našla tudi sedaj v mestu usmiljenih ljudi, ki bi nama odstopili kotiček v hiši in dali vsaki dan žbico gorke juhe — pa za to ne zahtevali previsoke cene." „Le nikar preveč ne skerbite, ljubi oče,” dé deček. „Če bo nama pošel denar, prosil bom p o mestu imovite in dobre ljudi, da se te bodo usmilili . Gotovo niso tako trdosrčni, da bi naju pustili lakot e poginiti. Tudi ne sineva pozabiti glavne reči, da stari Bog še živi. Saj ste me vedno tako učili . Bog bo vže za naju skrbel in vaji pripeljal k dobri m ljudem.” 16 „Tako upam tudi jaz!” odgovori starček ; » vendar mi je nekako tesno pri srci in se ne morem vseh skrbi iznebiti . " Deček odgovori : „Glejte, ljubi oče, za roko sem vas pripeljal sem, mar mislite da vas bom tukaj pustil in bežal domov? Vendar ne smet e manj pričakovati od ljubega Boga, kakor od pri prostega otroka! To bi bilo — greh! ” „Prav govoriš, dragi Lojzek!” reče starček . „Bog, ki naju je pripeljal do sem, naju ne bo zapustil. Skrbel bo tudi dalje za slepega, revnega starčka.” Gospod Voljmar je slišal ves ta pogovor . Bil je zelo ganjen in zdihne : „0 moj Bog, kako ne srečen je slep človek! Ne vidi modrega, lepeg a neba, zelenega drevja, pisanih cvetlic, rumenega solnca in prijaznega obličja ljudi. Oj, to je žalostno in strašno! Kaj je to proti zgubi, ki meni preti ! Imam še zdrave oči. Če zgubim tudi vse svojo imetje — kaj je to proti zgubi vida? Ta dva reveža se tako lepo tolažita v svoji bedi z zaupanjem na dobrega Boga! Ne bilo bi prav, ko bi manj zaupal na Boga! ” Mej tem je prišla žena z otrokoma na vrt . Moževa skrb jej je delala huje bolečine, nego preteča zguba imetja. Pred odhodom jej je rekel, da ima oskrbeti še dva opravka, potem pa da bo šel na vrt. Prosil jo je naj bi ga ne pustila samega v teh skrbeh in naj bi ga razvedrevala, kakor bo le vedela in znala. Otrokoma je rekla, naj se nekaj časa igrata in iščeta jagod, potem pa naj natrgata polno pletarico graha. Sama pa je šla v vrtno hišico, ker ni videla moža na vrtu . 16 „Kaj delaš tukaj ?” vpraša ga prijazno . „Kako si opravil svoj posel?” „Sem prav srečen, zadovoljen in potolažen, ” reče tiho. Ob jednem pa namigne tudi ženi, naj tiho govori. „Bog mi je poslal angeljčka, ki me je podučil, kako se je vesti človeku v nesreči. Pa vendar bodi sedaj tiho in poglej . ” Pri teh besedah jo prime za roko in pelje k oknu. Pokaže jej starčka in zalega dečka in pove , kaj sta se mej seboj razgovarjala. Starček in deček sta sedaj govorila o tem, kako bota v tujem mestu živela, da bodeta mogl a shajati se svojimi pičlimi novci in jima ne bo treb a beračiti. Razgovor je bil jako všeč blagi gospej , ki je bila ginjena do solz. »Veg kaj," — reče možu — „kaj pa, ko b i vzela slepega starčka in zalega dečka v svojo hišo? ” „Kaj praviš?” zavrne mož, „sedaj v naših sedanjih razmerah? Kaj poreko ljudje! Vse s e nam bode smejalo ; saj smo v nevarnosti, da postanemo v kratkem sami taki reveži, kakoršna st a ta dva!” Žena mu odgovori : ,,Vedno si še inalosrčen. ; saj si ravno kar rekel, da te je angeljček podučil, kako se je vesti v stiski. Jaz pa vedno še upam, da se bo vse na bolje obrnilo. In če tudi večino svojega imetja zgubimo, ostalo nam bo vendar še toliko, če Bog da — da moremo nasititi slepeg a starčka in ubožnega dečka. Pri sedanjih razmerah nam še prav nobenih troškov ne bodeta ta revež a prizadela. Jedno sobo jima lahko damo v naši hiši ; 17 to nas ne stane niti novčiča. In dokler se kuha v hiši za več nego dvajset ljudi, lahko se bodeta najedla tudi še ta reveža. Sprejeli ju bomo v našo hišo. Saj je rekel Jezus: „Bodite usmiljeni in bodete usmiljenje našli! ” »Ženske ste vže vedno bolj usmiljenega srca , nego smo mi sebični možje," reče mož . „Dobro ! hočemo ju sprejeti v svojo hišo in preskrbeti z vse m potrebnim. Ker je ta zdravnik tudi naš hišni zdravnik, hočem ga poklicati, da preišče slepemu starčk u oko, če mu je še pomagati. ” Sedaj starček vstane ; deček ga pelje za roko dalje po stezi. Sla sta prav počasi. Tudi žena gre k otrokoma na vrt in reč'e : „faks, idi z menoj !” Oba otroka gresta z materjo do vrtnih vrat. „Tam-le po stezi pelje- deček slepega moža z a roko, saj ju vidita! Recita jima, naj prideta se m na vrt. Imam jima nekaj povedati.” Otroka sta hitela, kolikor so ju noge nesle, in povedala možu, kar so mati naročili . Ko sta prišla starček in, deček z otrokom a do vrtnih vrat, stal je gospod Voljmar se svoj o blago ženo vže na vrtnih vratih . Oba sta obžalovala starčka zavoljo njegove slepote in pohvalila dobreg a dečka, ki tako ljubeznjivo zanj skrbi. Rekla sta starčku, da bota zanj skrbela, dokler bo zdravil oči. Starčku je bilo, kakor bi se mu sanjalo . „Dobri Bog,” — reče in sklene roki „zaupanje na-te ni vendar nikdar zastonj ! ” „Sedaj vidite, oče, da Bog svojih nikdar ne zapusti!” prideue vnuk . :[8 Sedaj grejo vsi zopet na vrt. Tukaj sedejo na klop. Gospod Voljm.ar poprašuje prijazno sle pega starčka po domačih razmerah. Ta mu pove , da mu je ime Janez Zeljb ; bil je zidar, sedaj pa Živi pri svojem sinu v neki daljni vasi . Povedal je, da je vže sedem let slep, da pa sin in njegova žena prav lepo ž njim ravnata in zanj skrbita. Tudi vnuki so prav pridni in lepo vzgojeni, mej njimi je tale Lojzek najstarejši. Potem sta vzela gospod Volj mar in njegov a žena slepega starčka in dečka se seboj in jima od kazala v hiši čedno sobico za stanovanje. Gospa sama jima je prinesla večerjo. Drugo jutro veli Voljmar poklicati zdravnika . Zdravnik pride, pregleda očesi in reče, da je n a očeh le rjava mrena ; upa, da jih bo ozdravel. „Pred vsem pa mora stari mož kake tri dni mirovati, da si odpočije od daljne poti . Mislim, da mi bo potem z božjo pomočjo delo po sreči izšlo, ” reče zdravnik. „Hvala Bogu,” zdihne Lojzek, „ves ta čas hočem prav goreče Boga prositi, naj razsvetli gos poda zdravnika in mu vodi roko . ” „Le stori tako, ljubi deček ; potem bo dal Bog svoj blagoslov in vse bo po sreči izšlo,” odvrne zdravnik. Čez tri dni pride zjutraj zopet zdravnik, da prereže mreno Slepi starček je moral sesti na nize k stol ; zdravnik pripravi svoje orodje . Majhni Lojzek je klečal nekoliko na strani in molil ; njegovi sklenjeni roki ste se tresli hudo mu je srce bilo . zadrževal je sapo in nepremično zrl na starega očeta. Zadaj je stal gospod Voljmar se svojo ženo i n svojima otrokoma . Druzih niso pustili v sobo, akoravno bi bili radi gledali vsi, ki so bivali v hiši. Vsi so bili tako tihi, da bi bil slišal miško po sobi teči. Zdravnik stori z varno roko potrebno vrezo . Na jedenkrat reče starček : »O Bog — vidim ! Vidim tebe, dragi Lojzek! O zahvali se z menoj vred Bogu in zdravniku! " Deček skoči kvišku in poljubuje zdravnik u roko ; potem pa začne veselja skakati in govoriti : „O Bog, tebi bodi zahvala! Oj, kako bodo veseli oče, mati, bratje in sestre, če pripeljem starega očeta zdravega domu! ” Starček je sedel se sklenjenima rokama in tiho molil. Tudi Volj mar in njegova žena sta n a tihem ž njim vred hvalila Boga ; otroka sta pa z veselim Lojzkom vred veselja poskakovala. Potem voščijo vsi srečo starčku in zdravniku iz vsega srca. Potem reče zdravnik: »Sedaj moram oči še zavezati, ker še ne morejo prenašati svetlobe." Potem še reče, da bo prišel vsaki dan pogledat oč i in vkrenil potrebno. Mej tem pa mora biti bolnik vedno prav miren ter zmiren v jedi in pijači . Zdravnik se poslovi, Voljmar in žena ga spremit a do vrat. Koralo se raznese po vsej hiši vesela novica, da starček zopet vidi. Vse je bilo veselo. Starček pa je pokleknil se svojimi zavezanimi očmi, da se zahvali Bogu. Dolgo je molil in njegov vnuk je klečal poleg njega in tiho molil . Kristusova podoba . ez tri dni je zdravnik starčku zopet pre (e, gledal oči. Bil je z vspehom po vsem zadovoljen . Na to reče : „Zdravje očes prav dobro napreduje . Le ta izba je presvetla, da bi se oči polagoma privadile svetlobe. V pritličji imate majhno sobico, ki bi bila primerna našemu bolniku. Je zelenkasto pobarvana ; tudi ima okna na vrt, ki je zaraščen z zelenim drevjem i n travo. Vse to bo dobro delo bolnikovim očem. Ali bi ne dovolili dobremu staremu možu, katerega ste se tako velikodušno usmilili, da bi smel mej dnevo m nekaj ur v tej sobici bivati.” „Oj , prav z veseljem!” odgovori Vo]jntar. „Vsaki dan sme biti v tej sobici., kolikor časa hoče. Tudi je v tej sobici, zlasti ob soparnih dnevih prav hladno ; skozi steklena vrata prihaja le majhn a svetloba v sobico.” „Vrata iz stekla?” vpraša Lojzek, deček s kmetov doma. „To je čudno! Rad bi videl, kakšna so! ” „Ali mu jih smem pokazati?” vpraša Maks . „Saj mora Lojzek vediti za pot, da bo vodil stareg a očeta je. " „Dobro, idita skupaj doli!” rečejo oče. ,,Dečka skočita iz sobe, držeč se za roko, Fralleika pa je aa boli počasi za njim.a . 21 Jedina olepšava lepe, majhine sobice je bil a dragocena slika. Predstavljala je trpečega Zveličarja s trnjevo krono na glavi, škrlatastim plašče m na rami in trstom v roki . Bila je doprsna podob a v pravi velikosti, katero je oklepal pozlačeni okvir . Ko Lojzek zagleda podobo , sklene svoji ne dolžni ročici in moli . Potem reče otrokoma : „Oj, kako lepa, mila je ta podoba ! Imenujejo jo : „Ecce homo.” V naši cerkvi je tudi taka podoba, pa n i tako lepa. Nisem še videl Jezusa tako lepo naslikanega. Je, kakor bi bil živ. Oj , s kolikim zaupanjem, s koliko potrpežljivostjo ima svoje oč i proti nebu obrnjene. Kar solze mi stopijo v oči pri pogledu na njegov obraz . In trnjeva krona — kako lepo je naslikana ! Mislil bi., da je res pravo trnje ! In krvave kapljice na kroni, čelu in licih in p o drugih delih, ki niso z rdečim plaščem pokriti, na slikane so tako naravno, da bi mislil, jele bodo kapljati na tla ta trenotek. Oj, koliko je pretrpel Jezus iz ljubezni do nas ! " Francika reče na to : „Mati so večkrat rekli nam otrokom : „Zdi se mi, kakor bi nam Jezus govoril s te slike: Oh, duše! ljubite me, ljubite, ki tu trpim za vaše odrešenje . Ljubezni poln , dajem za vas življenje, in le ljubezen tudi od va s želim.” Tudi so rekli mati pred kratkim, ko so bili zelo žalostni in to podobo opazovali : ,,Ker je Jezus toliko trpel za nas in se dal s trnjem kronati — kako moremo zahtevati, da bi šli mi v nebes a brez trpljenja in po poti tako rekoč s cyetlicam i otrogeni !° Krilit« . XI, 22 Maks pa reče : „Podoba je res prav lepa ! Lansko leto je prišel k očetu neki angleški kupec , ki mu je imel izplačati menjico. Ko vidi to podobo, ponudi očetu za njo sto funtov šterlingov — nad dva tisoč kron . Bila je takrat še vsa zaprašena in visela v očetovi pisarni. Pri kosilu so to oče povedali. Stari knjigovodja je svetoval, naj daj o podobo za tako ogromno svoto, češ, saj je le mrtv a glavnica brez obresti. Mati pa so rekli : „Ne, ne, ni mrtva glavnica! Podoba me je vže čestokrat spodbujala k pobožnosti ; poživlja moj krščanski čut . Kar pa v nas zbuja taka čutila, to ni mrtva glavnica. Človek ne živi samo od kruha — tudi ne o d zlata, ki ga ima.” Tako so rekli mati. Oče dejo na to : „Tudi jaz selo večkrat ogledoval podobo ; vsakikrat mi je v srci vzbujal a pobožna čutila. Na veliko umetelnost te stare podob e pa me je opozoril še le ta Anglež .” Oče so dali podobo najspretnejšemu slikarj u tukaj, da jo je osnažil ; tudi so naročili za njo ta-le lepi okvir. Podoba je postala tako lepa, da smo jo komaj še spoznali in jo vsi občudovali ." Potem peljeta Maks in Francika dečka n a majhni vrt. Tu je bil sredi vrta vodomet. Kaj takega še ni Lojzek nikdar videl . Ni se mogel nagledati in načuditi, da voda kvišku leti in v mnogobrojne kapljice razpršena pada nazaj v vodnjak. Mej tem pripelje gospod Voljmar starčka v sobo. Odveže mu oči., kakor je velel zdravnik. Prvo, kar je videl častitljivi starček, bila je prelepa Kristusova pffiloba, 23 „Za božjo voljo, kaj vidim !” reče eudé se. „Ta podoba mi je dobro znana . Videl sem jo sicer le jedenkrat v svojem življenji — od tega časa j e vže čez štirideset let — in še takrat le pri pičl i svitlobi sveče. Vtisnila se mi je pa tako globoko v spomin, da je nisem mogel več pozabiti. Da, to bledo, nebeški milo obličje s krvavimi kapljicami, ta v božjo voljo vdani pogled proti nebu, ta trnjeva krona, ki prebada čelo in senci — vse to sem videl o d onega časa čestokrat v sanjah. Ona ura pa, ko sem videl to podobo prvikrat, je jedila najznamenitejših v mojem življenji. Se sedaj me spreleti strah, če se spomnim onega trenotka.” »Vaše govorjenje me je zelo izn.enadilo", reče Voljmar. „Ne umem, kaj ste hoteli povedati. Povejte vendar, kako je prišlo, da ste videli to podobo , in da se vam je tako globoko vtisnila v srce! ” Starček reče mirno : „Popreje rai blagovolite odgovoriti na tale vprašanja : Je h ta podoba vže dolgo časa v tej hiši? Ali ste vže dolgo posestnik te hiše? Ali ste hišo ali podobo pozneje kupili? ” Gospod Voljmar dé : „Podobo in hišo sem podedoval po svojem starem očetu . Čemu toraj ta vprašanja, dragi starček? ” ,Predno vam morem odgovoriti, moram vas še nekaj pragati", odgovori stari mož. „Povejte m i še, so li vaš stari oče tukaj v tej hiši umrli, al i pa so za časa vojske zbežali in se niso več vrnili? ” „Moj stari oče so umrli daleč proč od svoj e domovine v tuji deželi. Le čudim se, da vam pride to vprašanje na miol?” 0 » So h takrat še živeli vaša stara mati ? So li bili pri smrti starega očeta navzoči ?" vpraša zope t starček. ',Stara mati so bili vže popreje umrli", odgovori Voljmar. „Ali vaša vprašanja se mi zde vedno bolj čudna . ” Znabiti so pa bili vaš oče pri smrti vašega starega očeta? Ali vam niso nigdar povedali, d a so jim razodeli stari oče pred smrtjo neko imenitn o skrivnost? vprašuje zopet starček. ',Vsa vprašanja me vedno vznemirjajo", reč e Voljmar. „Mojega starega ()Četa je pobrala huda mrzlica, ki mu je precej vzela zavednost . Moj oče so bili takrat še deček. Poklicali so dečka pač k bolnemu očetu — pa je našel očeta vže mrtvega . ” „Moram vas še nekaj vprašati”, dé zopet starček. „So li zapustili vaš stari oče svojemu sinu veliko imetje? So bili vaš oče bogati? ” „Moj oče so bili, vrnivši se v svojo domovin o tako rekóč brez imetja. Le z velikim trudom s o po vojski svojo kupčijo zopet v pravi tir spravili, ” odgovori Voljraar . Starček pazljivo ogleduje gospoda Voljmarja . Potem reče : „Ste jako podobni svojemu dedu kakor so vnuki čestokrat bolj podobni svojini dedo m nego roditeljem. Ko sem videl vašega deda, bil j e nekako v tej dobi svoje starosti, kakor ste sedaj vi. Če vas takole gledam, zdi se mi, da oni častitljivi mož stoji pred menoj . Sedaj pa vam hočem povedati, kar vem. Znabiti vam bo na veliko korist, ” ',Delal sem v tem mestu kot zidarski po močnik malo časa popreje, nego je jel sovrdnik 8 mesto oblegati. Moj mojster je bil pošten in prav zanesljiv mož. Neko noč pride k njemu prileten strežaj in ga prosi, naj gre ž njim, da bo pomagal skriti njegovemu gospodu najdražje dragocenosti , da ne pridejo sovražniku v pest. Moj mojster je bil takrat bolan in ni mogel sam iti . Odločil j e mene za to delo. Tudi je rekel služabniku, naj pove gospodu, da je sam porok za mojo poštenost in molčečnost. Sel sem se starim služabnikom. Bila je temna, strašna noč ; grmelo in treskalo je ter dež lil, kakor iz škafa. Kakor se mi je zdelo, pripeljal me je strežaj po raznih ulicah in ovinkih v hišo. Nisem znal niti za hišo, niti za ime gospodarjevo . Skozi temno, veliko vežo sem prišel v pisarno. Vaš ded — saj ni dvojbe da je bil — jako osupne, ker ni prišel mojster sam, ampak je poslal tako mladega pomagača. Nekaj trenotkov molči. Stari služabnik ponovi, kar mu je naročil mojster. Potem veli strežaju, naj prižge dve sveči in naj jih postavi n a mizo pred to-le podobo . Zdaj mi reče gospod, naj prisežem pred podobo našega Odrešenika, da n e bom razodel živi duši skrivnosti, katero mi bo zaupal, izvzernši njegove postavne dediče — kti b i bilo treba. Narekoval mi je prisego, jaz pa sem z vzdignjeno desnico ponavljal besede . Potem me je peljal iz pisalnice skozi ve č obokanih shramb za blago. Be stari strežaj naju je spremljal. Prišli smo do ozkih kamenitih stopnjic , ki so držale do ozkega hodišča pod zemljo. Po tem smo prišli v veliko klet, ki je bila poln a velikih sodov. Tu odpre strežaj še močna železna vrata se zapahi. Prišli smo V manjšo klet, ki je bila sezidana iz samih čveteroogelnih kamenov . Tukaj je kupec hranil svoja najboljša vina . Le na jednej strani so bili sodi odmaknjeni. Na tleh ob zidu je ležal jedcu velik in jedel]. manjši zaboj , poleg nju pa je bilo veliko različne zlate in srebrne posode in mizne oprave." „Kupec mi pokah čveteroogelni kamen, ki n i bil veči od drugih, kakega pol metra od tal. Potem pa mi reče : Ta-le kamen zapira vhod v skrivno shrambo, v katero hočem spraviti te le reči. Kamen je debel le za dober pedenj, lahko ga je ven vzeti . Tvoj posel je sedaj, da kamen ven vzameš in zopet nazaj zazidaš, da se ne bo poznalo — le zato sem te poklical.” „Vse potrebno železno orodje je bilo vže pripravljeno ; tudi posoda z mortom je stala poleg. Mej dnevom je dal dvema drugima zidarjema modri in previdni gospod popraviti zid, ki je oklepal dvorišče ; svojemu staremu služabniku pa je naročil, naj na tihem spravi toliko morta, kolikor se ga bo rabilo. Lotim se dela, da bi vzel ven kamen, ne da bi ga kaj poškodoval. Treba je bilo velike previdnosti in truda . Slednjič se vendar odvali kamen .. Zlezem skozi luknj o in bil sem v precej velikem obokanem prostoru . Kupec in stari strežaj sta mi podala najprej veči, hrastov, in potem manjši, železni zaboj. Oba sta bila jako težka. Za tem sem spravil noter zlato in srebrno posodo. Potem sem vložil kamen zopet v zid i n ga zazidal tako dobro, da se ni prav nič razloči l od drugih kamenov. Kupec mi sedaj stisne zlat v roko, položi mi kazalec na usta in reče : »Spominjaj se svoje prisege.” Jaz se mu veselo zahvalim in mu še jedenkrat zagotovim, da ne bo m živi duši črhnil besedice o zaupani skrivnosti ." »Kmalu po tem dogodku zasede sovražnik mesto. Vsa dela so prenehala ; mojstri so odpustili pomagače, ker ni bilo dela. Tudi jaz sem šel s trebuhom za kruhom. Prehodil sem mnogo krajev in dež'el ; slednjič se mi je ponudila prilika, oženit i se. Vzel sem za ženo hčer nekega zidarskega mojstra , ki je bival kakih dvajset ur hoda od tukaj . Od onega časa nisem bil več v tem mestu. Vic veliko let nisem več mislil na zazidane dragocenosti . V onih nevarnih časih se je čestokrat kaj tacega prigodilo, in večkrat sem moral pri takem delu, pomagati. Se le ko sem zagledal na zidu prelep o podobo našega Odrešenika, spomnil sem se zope t zazidanega zaklada. " „otovo je oéiyidna božja uaredba, da sem prišel v to hišo” .— sklene starček svojo povest . „Bog je omečili vaše srce, da ste sprejeli revnega slepega starčka tako prijazno in ljubeznivo v svojo hišo. Bog mi je odprl moje oči, da sem mogel videti to lepo podobo in vam povedati o zazidanem zakladu. Hotel je poplačati vašo dobrotljivost in vaše vsmiljenje. Lepa podoba, ki je služila vam in vašim prednikom v večni blagor, prinesla bo vaš i hiši gotovo tudi časni blagoslov.” 44 IV. Zaklad» ospod Voljmar je pazljivo poslušal starčka . Potem reče : „Skoraj gotovo imate prav, dragi mož! Vedno so trdili, da je moral stari Voljmar svoje imetje nekje skriti . Kot moder mož je previdel, da bo vojska kupčijo uničila ; zato je skrčil svojo razširjeno kupčijo in svojo velik o glavnico drugje naložil ali pa celo kje zakopal z drugimi dragocenostmi . Ali kje ? Temu niso mogli priti na sled niti moj rajni oče, niti jaz. Kar ste povedali o podzemeljskih shrambah, vjema se do pičice. Zato sem popolnoma prepričan, da so moj stari oče svoje najdražje imetje spravili za oni kamen. Jako pa dvojim, da bi zaklad še ondi bil. Sovražnik ki je plenil po našem mestu, preiskal je vse kleti in shrambe, da, celo grobove. Tudi so bili jako spretni v tem poslu. Gotovo so staknili tudi ta zaklad. 3fogoče je, da so moj stari oče povedali o shranjenih dragocenostih kakemu prijatelju, katerega so imeli za poštenega ; ta pa si je po očetovi smrti skrite dragocenosti prisvojil . Vendar je stvar vredna , da jo preiščemo . Kakor hitro bo mogoče, hočemo pogledati po zakladu .” „To lahko storimo precej,” reče zidar. „Na prvi pogled bom spoznal, če je bil kamen premaknjen ali ne — in kako je z zaldadom. „Ne, p.e, sedaj še ne ; znalo bi to škodovati vašim očem,” reče gospod Voljmar . ,, Oj, v temnih podzemljskih kleteh se mi gotovo ne bode bleščelo ; zato se ni bati, da bi škodoval o osem", odvrne starček. „Dobro toraj,” reče gospod Voljmar, „p a idite z menoj . F- otel sem vam kot izkušenemu zidarju pokazati i tako neki obok, ki ima veliko razpokljino. Moji ljudje so me vže večkrat opozorili na to razpokljino . Ta vzrok hočeva povedati, pravega pa sedaj še zamolčati . ” Sla sta drž'eč se za roki. Ko starček stopi v zadnjo klet, reče : »Ta je oni prostor. Spominjam se še teh malih, okroglih oken, ki so bila z debelimi, železnimi drogi dobro zavarovana . Takrat smo jih zagrnili z debelimi preprogami, da se ni skozi svetilo in nas ni mogel nihče opazovati pri nagem nočnem delu. Ravno temule oknu nasproti mora biti oni kamen ." Gospod Voljmar razmakne dva soda, ki sta stala ob zidu. S težavo se starček prerine mej njima do zidu in veselo reče : » vala Bogu! Ka- men je nepremaknjen. Zaklad je še notri! " „Dá, hvala Bogu!” odvrne gospod Voljmar . „Bog ve, da moje srce ni navezano na denar i n imetje ; v sedanjih mojih razmerah pa je zaklad za me prava božja dobrota o pravem času . Se danes bom dal te sode odstraniti in potrebnega orodja prinesti . Moj hlapec Pavel nam bo pri tem pomagal. Je sicer še mlad, pa zvest in pošten. Sedaj pa idite zopet z menoj. Zvečer hočemo naše delo pričeti . Vse pa naj ostane sedaj še tajno, kakor sem rekel . ” Ko je bila vže temna noč, šli so v klet gospo d Voljmar in njegova Žena, stari zidar in hlapec Pavel. Sodje so bili odstranjeni in železno orodj e je bilo pripravljeno. Stari zidar je hotel dele pričeti. Pa gospod Voljmar mu reče: „Stati oče, vi se morate še varovati ; hočem pa jaz jedenkrat poskusiti vaš obrt, če tudi se ga nisem učil . Le povejte mi, kje in kako naj pričnem .” Potem prične dolbsti mort okoli kamena. Sem ter tje je tudi Pavel pomagal pri delu svojem u gospodarju. Na zadnje se jame kamen majati ; gospod Voljmar in Pavel ga vzameta proč . Sedaj zleze Pavel z gorečo svečo v roki skozi luknjo . Najprvo zagleda mnogo srebrne posode, ki pa je bila vsa zelenkasta. Jame ven podajati kos za kosom. Bila je razna namizna oprava, težki srebrni svečniki, kupice, naliv alniki i. t. d. Gospa mu je s tresočo roko jemala kos za kosom iz roke in občudovala starodavne oblike teh posod. Potem porine Pavel skozi luknjo majhni železni zabojček ; gospod Voljmar ga položi na tla. Nazadnje se spravi Pavel še nad veliki hrastov zaboj ; bil je tako težak, da ga je z železnim drogom komaj vzdigni l do luknje. Voljmar in zidar, ki je bil za svoja leta še precej pri moči, sta ga potegnila popolnoma ven, od znotraj pa je Pavel porival z vso močjo . Ker ni bilo ključev, moral je Voljmar z dletom in železnim drogom zaboje odpreti . V hra stovem zaboju je bilo na vrhu ge nekaj fine srebrne posode, ki je bila pozlačena . Potem pa je bilo ve č malih, usnjatih mošnjičkov, ki so bili zaznamovan i se številkami. Po teži soditi so bili polni cekinov. Voljmar odpre jeden mošnjiček, res so bili v nje m sami cekini ; e tudi so bili -de zelo starega kova, vendar so bili tako svitli, kakor bi bili ravno kar kovani. Bolj proti dnu so bile velike vreče polne raznega srebrnega denarja, ki pa je bil tudi zelenkast. V železnem zabojčku so bile razne dragocenosti iz zlata in dragih kamenov, posebno raze n lišp za gospe. Gospej so bile te dragocenosti še skoraj bolj všeč, kakor zlati in srebrnjaki . Na dnu železnega zabojčka ste bili dve plehnati škatljiei, k i ste bili z lepom prevlečeni, da ni vlaga noter prišla. „Ste prag lahki,” reče Voljmar, „skoraj gotovo so v njih le listine, ki pa so zame brez dvojb e velike vrednosti . Potem veli gospod Voljmar svojemu Pavlu, naj znosi težke vreče z denarjem v njegovo pisarno, da zlajša zaboj . Ko je po svoji navadi hitro opravil to delo, reče mu : „Sedaj pa mi pomagaj nesti veliki zaboj .” „Ti pa Terezija”, reče ženi, „nesi, nesi železni zabojček z dragocenostmi, ki so ti tako všeč . Naš stari prijatelj pa ti bo pomagal . Drugo srebrno posodo pustimo sedaj še tukaj, klet bomo pa previdno zaklenili.” Zaklene klet. Vsi gredo v pisarno. Stari zidar in mladi Pavel sta šla prav zadovoljna spat . Oba sta prav iz srca privoščila Voljmarju to srečo. Tudi jima je Voljmar obljubil primerilo darilo . Sam pa in žena sta ostala do dne po konci . Zena je pregledovala najdene dragocenosti . Snažila je z mehkim usnjem drage kamene. „Poglej no”, reče možu, ,,kako se še svetijo ti demanti ! Jako so mi všeč ; vendar mi vzbujajo žalostna čutila minljivosti. Dragi kameni so ostali — blagi ljudje pa , ki so jih nosili., so yže zdavnaj prah in pepel! „Zato je dobro,” odgovori mož , „da je na š duh trpežnejši nego telo, ki ga obdaja, katero zvene kakor cvetlica. Naša duša je trpežnejša nego demant, ki se bo jedenkrat ob koncu sveta tudi raztopil v ognju. Bog je vstvaril našo dušo neumrjočo . Njemu bodi zato čast in hvala! ” V. Važne listine. o je imela žena opraviti z dragocenostmi , pregledoval je gospod Voljmar stare listine, ki so bile v škatljicah . Zvedel je iz njih marsikatero rodbinsko zadevo, ki je bil a zanj znamenita. Zvedel je, da je njegov ded bil v zvezi z najimenitnejšimi možmi one dobe. Ko je zopet odprl jedno listino, reče svoji ženi : „Ta listina je najvažnejša mej vsemi . Je testament ali poslednja volja starega očeta ; pisal jo je sam in na njo zapisal : „Moj testament ali poslednja volja” . Poslu§aj, kaj piše." Potem prične Voljmar &tati oporoko, ki se je glasila tako-le : jaz, Luka Voljmar, meščan in kupec, tud i član mestnega starešinstva, določujem s tem tako : „Glede na sedanje nevarne čase naše mesto ni nobeden dan varilo, da ne bi ga sovražnik na padel, oplenil ali pa še celo požgal. Zato se mi je pametno zdelo, da svoje dragocenosti in dena r skrjem in zazidam v varen prostor svoje hiše. Kakor sem zvedel iz gotovega vira, tudi moj e življenje v mestu ni več varno. Sovražnik mi j e zaprisegel smrt, ker sem iz ljubezni do domovin e in cesarja na svoje stroške oborožil oddelek prostovoljcev in podpiral cesarsko armado z živežem i n drugimi vojskinimi potrebščinami . Tudi je nastala v mestu samem stranka, k i je tajno v zvezi se sovražnikom, in od dne do dne bolj narašča. Zato sem prisiljen mesto zapustiti in v begu rešitve iskati . Konec vojske skoro gotovo ne bodem več do čakal, kakor se vidi. Moj edini sin Hugon, ki me spremlja na begu in je še majhen fantič", mogel s e bo vrniti še le, ko v deželi zopet nastane mir i n red. Do onega časa pa zna preteči še mnogo let. Mej tem zna priti ta moja hiša v tuje roke. Zato sem priložil k njegovi dedščini to lastnoročno pisano listino, da se bode ž njo mogel skazati kot pravega in postavnega dediča in zahtevati pri gosposki svoje imetje . Tudi je mogoče, da me Bog po svojih ne razumljivih sklepih pokliče s tega sveta, ko je še moj sin Hugon v otročjih letih . Otroku pa ne morem razodeti skrivnosti, kje imam svoje imetje skrito . Druzih sorodnikov nimam. V mestu ne poznam človeka, kateremu bi smel zaupati to tajnost. Moj stari služabnik Nikolaj, ki jedini ve za to skrivnost in katerega sem pustil za variha hiše, je že osemdeset let star in more vsaki dan umreti. Ker razsajajo v tem žalostnem vojskinem času tudi razn e kužne bolezni, pripeti se prav lahko , da moj si n i dedi4 umrje na tujem v revlšČ ni In pomanjkanji 34 ne vedoč za dedščino, katero ima skrito . Tako se lahko prigodi, da bode ta zaklad kedo še le v poznejših letih našel in prišel v tuje roke. Za ta slučaj določujem, da se najdeno imetje razdeli n a tri dele. Jeden del je onega, ki ga je našel, drugi naj se da bolnišnici in reveŽem, tretji naj se d a cerkvi in šoli v našem mestu. Onemu pa, ki bo našel to moje imetje, nalagam na vest, da o tem naznani gosposki, ki bo mojo poslednjo voljo izvršila . Naj dobro premisli, da mu bo treba dati odgovo r od vsacega krivičnega krajcarja . Ker pa upam, da bode Bog obilni blagoslov, s katerim me je milostljivo obdaroval, naklonil mojemu sinu in njegovim naslednikom, pi idenem š e to očetovsko opominjevanje : Dragi sin in dragi moji vnuki! Nikar naj vas ta moja dedščina ne zapelje k lenobi in zapravljivosti, labkomišljenost i in nečimrni gizdavosti . Ne posnemajte evangeljskega bogatina, ker bi se potem spremenil blagoslov v prokletstvo . Bodite delavni, z malim zadovoljni , zmerni, dobrotljivi in vsmiljeni do revežev. Nigdar ne pozabite, da je Bog bogate tako rekoč za oskrbnike postavil izročenega jim imetja — in da bodem o morali enkrat pred božjim sodnim stolom dati na tanjčen odgovor, kako smo ga obračali v pri d bližnjega in podporo revežev. Le tako nam bo časno imetje služilo v večno izvelieanje ." ',Moj sin, vtisni si te besede svojega ljubečeg a očeta globoko v srce! Tako uči in vzgojuj tudi svoje otroke, s katerimi te bode znabiti Bog ob daroval. Blagoslovim tebe in vse bodoče vnuke , katerih oblWja ne bQO,em agar videl. Sedaj sem v vedni smrtni nevarnosti ; zato sem spisal to svoj o poslednjo oporoko. Naj vam je sveta ta moja po slednja volja ! Sedaj pa vas vse priporočim božjem u varstvu. Naj vas varuje vsega hudega, greha in razuzdanosti ; naj vas ohrani v dobrem in naj vam do deli, da ste vredni svojih pradedov in kot bogaboječi, krepostni in pošteni ljudje živite tukaj na zemlji . Ko bodete, dragi moji vnuki, brali to moje pisanje , katero pišem sč solzami v očeh, trohnele bodo moj e kosti že dolgo v grobu . Mislite, da bo treba tudi vam jedenkrat umreti ; zato živite tako, da se v nebesih vidimo." Luka V oljmar. Ko je mož bral, poslušala ga je žena tako zvesto , kakor bi bila v cerkvi pri pridigi. Debele solze so jej kapale po lici. » Tvoj stari oče," reče, „j e bil res prav pobožen , ljubezniv in pošten mož ! Njegove besede so mi segle globoko v srce . Bog naj mu poplača v nebesih njegovo skrb in ljubezen do nas in naših otrok. ” „Naj ljubi Bog tako stori!” pritrdi mož. „Mi pa, hočemo vestno slušati njegove opomine . Modro j e storil Bog, da smo še le sedaj našli zaklad . Hranil nam ga je zvesto do te ure, ko poroči najbolj potrebujemo. Bilo je prav in Bog je hotel tako, d a moj oče niso zvedeli, kje imajo svojo dedščino skrito . Sicer se je zato v mladosti mojemu očetu huda godila morali so pri ljudeh kot revna sirota marsikaj preterpeti ; morali so od jutra do poznega večera sedeti pri pisalni mizi+ In ko so se po vojsk i vrnili nazaj v naše mesto, morali so se zelo truditi , da so kupčijo na novo vredili. Ravno tako so tudi meno marljivosti in delaimost)i. Strogo so me silili, da sem se naučil vseh onih vednosti, k i so kupcu potrebne. Ko bi bil popreje dobil vse to bogastvo, bilo bi me zvabiti preslepilo. Zanašal bi se bil na minljivo bogastvo, ter vda] lenobi in razveseljevanju. Saj nas skušnja uči, da veliko bogastvo redko pride do tretjega rodu , kakor pravi pregovor : „Stariši spravljajo, otroci zapravljajo , vnuki stradajo.” To se le prerado zgodi Zato hočemo tudi zanaprej biti delavni in z malim zadovoljni, posebno pa še svoje otroke tega privaditi in jih vzgojevati v strahu božjem, kakor do sedaj . Bogastvo brez strahu božjega je nevaren dar ; storilo jih je že mnogo nesrečnih na duši in na telesu." „Dobra vzgoja je najboljši zaklad, ki ga moremo zapustiti svojim otrokom . Denar je jako nestanovitna reč. Prava pobožnost in krepost st e več vredni, nego srebro in zlato, ker imate veljav o tudi v večnosti !” VI. Slovo. W.% ospod Voljmar je spal le nekaj ur, potem gre v sobo k staremu zidarju, ki se mu je bil močno prikupil. Bil je pa tudi zares pošten in razumen mož. „Ljubi očka !” mu pravi, „Vi ste mi velik dobrotnik. Pripomogli ste mi do zapuščine mojih pradedov.” „Nikakor ne !” zavrne starček ; ampak Vi ste skazali meni naj večjo dobroto. Mene, starega, ne poznanega človeka, sprejeli ste pod svojo streho ; slepcu ste mi pomagali, da zopet vidim. Ves čas svojega življenja se vam ne morem zadosti zahva liti, saj sem uže tako pri kraji. Toda — zahvalimo se ljubemu Bogu! On je omečil vaše srce, rečem in še rečem, da ste me vzeli v svojo hišo ; on mi je odprl oči, da sem ugledal lepo podobo in vam potem razodel skrivnost o vaši vzidani lastnini . " „Res je tako”, pravi gospod Voljmar, „oba morava Boga hvaliti. A to me vendar ne odveže hvaležnosti, ki sem jo vam dolžan. Ostanite toraj za zmirom tú v moji hiši, ljubi očka! Jaz, moj a žena, in moji otroci vas bomo spoštovali, kakor svojega lastnega starega očeta in s cvetlicami bomo potresali Vaša pota, kakor se govori dan današnji. ” „Ne, ne!” odgovori starček ; ,,čislam sicer in ljubim iz srca vas in vse vaše, a ravno tako i z srca tudi želim vrniti se nazaj v svojo borno kočo . Krištof Šmid I. 3 38 Moj sin in njegova žena štejeta dneve in ure, da me bosta zopet videla . Oj, kako se že veselim tega trenotka, ko bom prvič zagledal svoje unučiče, kterim še nikdar nisem gledal v obličje. Pa tudi oni se bodo radovali, ko pride njihov ljubljeni ded. Otroci in otrok otroci, vsi, vsi se bodo veselili videti mene, ki zdaj zopet gledam. — Dovolite toraj, da odidem v miru! — Star sem uže, preživel sem se , nisem več za ta svet . Vaše sobe so zame vse previsoke, predolge in preširoke. Tukaj se ne čutim nič kaj po domače bolje mi bo vgajala moja mala prijazna sobica doma . Tam hočem ostale dni svojega življenja Bogu darovati, našo vaško cerkvico pridno obiskovati in spominjati se smrti in večnosti, dokler ne ležem k počitku na našem malem pokopališču., pokrit se zeleno odejo . " „Povrnite se tedaj v božjem imenu v svoj o domovino, ako zares nočete drugače”, pravi gospo d Voljmar. „Jaz pa vam bom izplačeval letne dohodke, tako da vam nikakor ne bo treba pomanjkanj a trpeti. Iz vašega govorjenja povzamem, da je Naš sin nastopil gospodarstvo z dolgovi, kterih še dolg o ne bo mogel izplačati, in da ima le malo zemljišč a in malo travnikov. Dolgove mu bom jaz poravnal in mu dokupil veče travnike in še več polja. Pri meni boste našli pomoč vi in vaš sin v vsaki po trebi, kjerkoli se da pomagati z denarjem . Za zdaj pa morate pri nas ostati vsaj še tako dolgo, da popolnoma ozdravijo vaše oči, in da morete brez nevarnosti popotovati. Potem vas bom dal v svojem vozu odpeljati v vašo domačijo.” 89 Dan pred odhodom je rekel gospod Voljmar poštenemu starčku : „Moja Žena nam bo pripravil a za drevi še malo večerjo za slovo. Vi pa in vaš unuk in jaz in moji otroci pojdemo nekoliko na moj vrt pred mestnimi vrati, dokler ne bo večerja gotova . ” Odidejo. Bil je nenavadno lep, jasen poletni večer. Ni ga bilo oblačka na nebu, pihljale so le prijazne, hladilne sapice. Starček stopi na vrt, pa se ozira okolo sebe in reče : „Ljubi Bog, pred malo tedni sem bil tú, slep in v grozni tmini ; nič nisem videl od vsega veličastva, ki si ga ti vstvaril! O kako lepo je večerno nebo, kako prijazno sije večerno solnce, ki vse na okrog pozlačuje ; kako krasno cveto te rože in mnogobrojne druge cvetlice, kterim še ne vera imena ! Pač res da, slepec je revež. Kteri vidijo, oni so bogatini, pa ne znajo ceniti svojega bogastva. ” Maks zamiži in pravi : „Da, res je ! Žalostno je slepemu biti in kar tako tavati po temi . Ne dal bi svojih oči za vse zlato in srebro in za vse drage kamene, ki so jih oče našli v kleti. ” „Prav imaš',” odgovore oče ; pa le dobro po glej vse te zelene liste, te rože, te cvetlice na vrtu , klase tú na polju in travne bilke tam na senožeti. In cvetlice in listi in klasi in bilke in vse, karkoli vidimo, vse se naslika v mali punčici našega očesa . Kako čudne, neznatno male, drobne in nežne slik e so to!" „Na to nisem mislil še nikoli,” začudi se Maks . „,Čaj, Lojze,k naj ti pogledam v oči! V resnici 3* 40 svojo podobo vidim tam ! O kako je majhina, kako drobna, kako natančna! Prelepe podobice, ki ji h imamo od svojega deda, niso tako drobne, nič nis o proti teinu, kar se vidi v očeh." Maks je imel v rokah malo knjižico ; odpre jo in drži kvišku. Judi knjižico vidira," vikne, „a črke ne razločim nobene. Obe strani sta na videz skoraj popolnoma beli . ” vendar," velijo oče, „je naslikana v očesu vsaka črka, vsaka pičica. Kakor hitro le pogledamo tiskan ali popisan list, uže je upodobljena pisava v našem očesu. ” „0 kako neizmerno drobna mora biti ta pi sava!” reče Maks. „Ni mogoče, da bi mogel človek tako drobno pisati. Moram kar strmeti.” „Pač res da,” pravijo oče, ,,strmeti moramo , k temu imamo vzroka dovolj. Kakošna modrost in vsegam()gočnost, kakošna božja umetnost se nam razodeva v podobah, v črkah, ki se tako odločno in natančno vpodobljujejo v našem očesu, pa bre z barv in čepiča, brez črnila in peresa, in mi sam i tega še ne opazimo! Vsaka roža, vsaka cvetlic a se tú natančno naslika, vsaka črka je tako reko č zapisi na v očesu. V kako mali meri se kaže v našem očesu slika visocega zvonika naše mestn e cerkve! Naj manjša šivanka nima tako tanke :in drobne ostrine. In vendar vidimo pred seboj tak o grozno velik zvonik in vse njegove starinske olepšave in njegovo umetno predrto ozidje in njegove svitle, oknom podobne odprtine . — Ako opazujem.o samo človeško oko, to čudo božje vsegamogočnosti , morali bi pasti na kolena in v prahu moliti vsega 41 mogočnega Stvarnika." V tihi molitvi povzdigne oč i proti nebu. Sveta groza obide starčka in troje otrok o premišljevanji božje modrosti in vsegamogočnosti . Ko je bilo solnce zatonilo, vrne se nazaj v mesto gospod Voljmar in njegova mala družina . V tisti sobi, v kteri je visela podoba Kristusova, po grnila je gospa Voljmarjeva mizo za večerjo in j o kaj krasno ozaljšala z najdeno srebrno posodo, k i jo je bil še popred osnažil spretni srebrar. Štiri voščenke so gorele na srebrnih svečnikih, in kako r da je ravno kar prišlo iz delalnice, tako lepo i n svitlo se je bli.sketalo in lesketalo vse srebro n a snežnobelo pogrnjeni mizi. Maks reče svoji sestrici : „Jeli da, zdaj je to srebro vse drugačno. Ko si ga pa vprvič videla, takrat si rekla : Joj mene, iz teh zelenih čaš ne bi mogla piti.” Nasmeje se . Oče ukažejo molčati, in Francika je morala pred večerjo naprej moliti, ker bila je ravno na vrsti . Večerja, je bila namenjena v pozdrav častitljivemu starčku pred odhodom, zato je moral sedeti on me j gospodom Voljmarjem in njegovo gospo, Lojzek p a mej Maksom in Franciko . Mej večerjo so se pogovarjali skoraj samo o tem, kar se je dogodilo od tistega večera, ko j e ugledal gospod Voljmar z okna svoje hišice na vrtu starčka in njegovega unuka. » Velika sreča zame," pravi starček, »ali bolje rečeno, ljubezniva naredba božja je bila, da je go spod Voljmar videl mene tam sedeti in slišal moj pogovor z unukom . Da, velecenjeni gospod Voljmar ! " reče, ne morem zadosti poudarjati : sam Bog vam je omečil srce, da ste se me vsmilili v moji revi in da ste me tako ljubeznivo sprejeli v svoje stanovanje, dasiravno ste bili tudi sami v velikih stiskah. Oj takrat, ko sem tam sedel slep in s temo obdan, takrat je bilo v moji duši še bolj temno ; tesno mi je bilo pri srcu, ko sem premišljeval, kako da se bo golilo meni, nepoznanemu staremu & veku, v tem velikem, obljudenem mestu. Oj kako srečen pa sem zdaj, ko mi je tako rekoč na novo podarjen vid na obe očesi ! Slep ubožec sem priše l sem — se zdravimi očmi in obilnimi darovi se vračam nazaj . Kakošno veselje, ko pridem domov ! Tudi moj sin, njegova blaga žena in moji unuk i bodo zdaj rešeni mnogih skrbi ; težek kamen se jim bo odvalil od srca. Oj, jaz nisem vreden tolik e milosti, kolikor mi je je skazal dobri Bog! " „Ravno tako milostljivega in dobrotljivega s e je skazal Bog tudi proti nam”, pravi gospa Voljmarjeva ; „bili smo zares v veliki nevarnosti, ne l e da izgubimo to svojo hišo in vrt tam pred mestom , ampak tudi, da pridemo v velike stiske in da na s vse zaničuje in zasramuje. Ali y vaši osebi, ljubi očka! nam je poslal dobri Bog svojega angelja , kteri naj bi nam pokazal, kje da je za nas pom6 č pripravljena. Ljubi Bog je bil že takrat namenjen , nam in vam veliko dobroto skazati, ko je dal stari oče po vaših rokah shraniti te zaklade v bo skrivno zavetje. Videl je uže naprej to uro, ko se bom o skupno tú veselili in proslavljali njegovo dobroto . Stari oče nam je veliki zaklad zapustil, Bog pa mu je pridjal svoj blagoslov.” 43 „Da, da,” reče Maks, „krasna dedščina je bogati zaklad, ki so nam ga založili stari oče. ” „Ljubi Maks !” pravijo oče, »poznam še veliko boljšo dedščino, ki srno jo dobili po svojih pradedih." » Še večji zaklad, kakor toliko zlata in srebra?" začudi se Maks . » In kakor lepi, bliščeči biseri," praša Francika, „kteri so baje še več vredni, kakor celi ku p zlata in srebra? ” „Vse zlato in srebro in vsi biseri celega sveta niso nič proti temu zakladu, kterega jaz mislim, ” pravijo oče. „Ali pa veste za gotovo, kje da je skrit ta zaklad?” praša zopet Maks. „Ta zaklad ni skrit,” odgovore oče ; „lahko ga najde -vsak, kdor ima količkaj krščanskega čutila v sebi . ” „A, zdaj pa uŽe vem, kaj da mislijo oče,” pravi Maks; „to je lepa podoba Kristusova. Mati so večkrat rekli, da je poseben blagoslov na njej . In da so jo oče prodali takrat, ko je ponujal tist i Anglež veliko denarjev zanjo, gotovo ne bi bili našli zaklada, ki je bil skrit v naši hiši . ” » Tudi lepa podoba ni to, kar mislim," vele oče, ,,dasiravno je visoke vrednosti ne le zavolj velike umetnosti slikarjeve, ampak še bolj zavolj tistega , kterega nam predočuje. Najboljša dedščina je prišla uže od vaših pradedov do vaših dedov, in, kakor mislim ; nastopili smo jo roli, vaši stariši, želim pa in upam, da jo boste ohranili tudi vi, naši otroci, 44 in ta dedg čina je — strah božji in pobožnost, krepost in poštenje. " „Kaj bi nam mogli pomagati vsi zakladi sveta, ko bi mi Boga pozabili, ko bi bili lahkomiš'ljen i ljudje brez ljubezni, ko nam ne bi bilo druzega mari, nego edino to, da bi se nam dobro godilo n a tem svetu ? Taki zakladi bi nas storili le še slabš e in malovrednejše . Tudi nam ne bi nič koristilo , krasno podobo 'zveličarjevo samo v hiši imeti, naj je še tako umetno izdelana, ako nas ne bi priganjala k ljubezni in hvaležnosti do njega samega , ako nas ne bi spominjala njegove ljubezni do svojega nebeškega očeta in do nas ljudi ; ako nas ne bi nagibala k pokorščini do njega, k požrtvovaln i ljubezni do bližnjega, k potrpežljivosti in udanost i v trpljenju, k sovraštvu do vsacega greha, zavolj kterega je moral toliko prestati. ” » Naši pobožni krščanski pradedje niso kinč'ali svojih prebivališč s takimi podobami samo za to , da občudujejo nad njimi slikarsko umetnost, zavolj ktere jih ljudje občudujejo in drago plačujejo š e dan današnji — ne, to so delali iz pobožnosti . Pravo krščanstvo je bilo njihova naj dragocenejša svetinja. Bogoljubnega, krščanskega duha so razodevali v vsem svojem življenju — tudi v svoji hišni opravi. »Oglejte si tu na mizi te starinske kupe, ki so bile mej najdenim zakladom. Najdalje časa se hrani v naši rodbini srebrna kupa se zlatim okinčjem, ki so jo podarili mati našemu staremu prijatelju očetu Kristijanu. To kupo so darovali za 45 petdesetletnico njegovi otroci in u.nuki Albertu Volj marju, mojemu pradedu, kteri je bil čez petdeset let meščan in trgovec tukaj. Glejte v zlatem okvirČeku je til umetno izdelana podoba častitljivega star čeka Simeona z detetom Jezusom ob robu kupe st a lično vrezani imeni častitljivega Luke Voljmarj a in njegove gospe, in pa leto, mesec in dan . Češčenje božje in spoštovanje do starišev si tako rekoč rok e podajata. To mojo kupo in kupo vaše matere st a prejela v dar moj ded in moja babica o svoji poroki ; v zlatem okvirčeku moje kupe so naslikan i naši prvi stariši v raju, na kupi vaše matere p a ženitnina v Kani Galilejski, ob robu srebrne kup e pa sta vtisnjeni imeni in dan in leto . Tako so znali sklepati pobožni ljudje tistega časa svet o zgodovino z dogodivščinami svoje rodbine, tako s o si prizadevali posvečevati domače življenje, tak o so jim bili rodbinski godovi krščanski spomini . " Troje srebrnih kupic, iz kterih pijete danes vi otroci, darovali so krstni botri . Francika ! tvojo kupico so dobili še moja stara mati od svojih krstnih botrov ; Maks! tvoja kupica je bila izročen a za mojega starega očeta na njihov krstni dan, prejeli so jo njihovi stariši. Vse to je zapisano na kupicah. Lično kupico, ki stoji pred Lojzkom, dali so botri za sestro mojega starega očeta . Njeno ime Marija Voljmar je v srebro vdelano, in da n njenega rojstva z ličnim vencem, ki ga obdajaj o rože in limbarji. Vzrasla je nenavadno lepa, p a tudi posebno pobožna in krepostna devica, a umrl a je kot nevesta v najlepšem cvetu svojega življenja, Ob drugi strani kupice so dali zapisati žalujoči sta riši dan njene smrti ." „0 ginljivo je,” reče gospod Voljmar, »spominjati se tako svojih starišev in dedov! Blagoslavljajmo njihov spomin in hodimo po njihovih stopinjah, pa nikdar ne zapuščajmo njihovih pobožnih , preprostih običajev. Srečo bomo našli le v strahu božjem in v kreposti . " „Ali zdaj,” sklenejo oče, „pijmo zdaj na zdravj e našega ljubega gosta, ki je bil nekdaj te kupic e zazidal, zdaj pa jih zopet odzidal. Kako drage spomine vzbujajo v nas ti krasni napisi ! Dolgo še naj gleda svitlobo dneva in prav veliko veselja naj do Živi nad svojimi sinovi in unuki!” Močno je bi l ginjen častitljivi starček ; solze se prikažejo na njegovih sivih trepalnicah in se mu ulije, po stari h vdih licih. »Moji veliki dobrotniki, gospod Voljrnar i n gospa, Bog Vas Živi!" spregovori ; „Bog Vam povrni, kar ste storili nad menoj ; Bog blagoslovi obilno tudi vaše otroke — časno in večno!” Pije , nekoliko pomolči, pa zopet reče : »Velika dobrota božja je, da sem zopet spregledal, to spoznam ; a še veliko večja dobrota božja mi je to, da sem pri šel v tako krščansko družino, kjer sem bi toliko dobrega, kjer je vnovič oživela moja vera . Dušna svitloba je več, nego telesna, več, nego zdrave oči , saj te imajo tudi živali. Pravo, živo spoznanje božje je dušna svitloba. Cenimo toraj vero v Boga in krepost — bolj kakor svoje lastne oči. Nabirajmo si zaklade v nebesih, kteri veljajo več, ko vsi zakladi sveta . Strah božji, krepost in poštenj e je naj boljša dedš'čina, ki jo moremo zapustiti svojim otrokom." Drugo jutro, po jutrnji molitvi in po zajutrk u bilo je napreženo in voz pripravljen . Dobro je bil založen ; gospa Voljmarjeva ga je natlačila z raznovrstnimi darili za staréeka, njegove otroke in unuke. Se solznimi očmi se poslovi starček od gospode Voljmarjeve ; tudi Lojzek poljubi obema roke in se poslovi od otrok . Vsi spremijo do voza ginjenega starčeka in ihtečega Lojzka. „Bog vam povrni vse,” reče starček še enkrat ; „z Bogom ostanite, Bog bodi vedno z vami!”