--« 

NI" 

Poslovenil 

P. Florentin Hrovat. 
V NOVOMESTU 1895. 
Tiskal in založil Krajec. 



. Poglavje. 

odborska grajščakinja Terezija, bogata , 

plemenita udova, živela je po smrti svo 


jega moža tiho in mirno, čisto sama za se 
na svojem gradu. Zavoljo njene razumnosti, prave 
pobožnosti in dobrotljivosti do revežev jo je ljubilo 
in spoštovalo vse po okolici . 

Nekoč je morala iti zavoljo važnih opravkov 
v glavno mesto, kjer je ostala okoli tri tedne . 
Na večer pred svojim odhodom se je hotela iti 
sprehajat okoli mesta. Bila je ravno nedelja, in 
po dolgem deževji lep pomladanski dan. Megčanje 
so trumoma drli proti mestnim vratom, da prežive 
lepi večer na prostem v čistem zraku. Podborska 
grajščakinja je bila vže na poti proti mestnim 
vratom ; hotela je le še poklicati neko svojo prijateljico. 
Ko gre mimo stolne cerkve, šine jej 
v glavo misel, naj si še enkrat prav dobro ogleda 
prelepo cerkev. Misli si, da bo mogla o tem 
č'ásu prav zložilo ogledovati ta čudež stare zidarske 
umeteljnosti : ne da bi koga motila v molitvi 
in premišljevanji . 


52 

Se svetim strahom stopi skozi velika vrata 

v častitljivo svetišče . Visoki, veličastni oboki, dolge 
vrste krasnih stebrov, žive barve slikanih oken , 
veliki oltar sredi kora, neka prijetna temina in tihota 
na tem svetem kraju, veličastvo vse stavbe, 
vse to jej vzbuja občudovanje. Njeno srce se jame 
topiti pobožnosti, ker čuti tako veličastno pričujočnost 
Neskončnega. Precej poklekne v bližnjo klop , 
in zatopljena v premišljevanje, dolgo dolgo moli . 

Potem gre po sredi cerkve naprej, večkrat po ., 
stoji in občuduje krasoto hiše božje. Slednjič reče 
sama pri sebi : „Oj, kako veličasten spominek žive 
vere in pobožnosti naših prednikov je ta stavba Kako 
mogočen in močan je moral biti ta verski čut, in kako 
globoko vkoreninjen v človeška srca, da je mogel iz vršiti 
kaj tako velikanskega in veličastnega . Oj koliko 
ljudi se je moralo zdi-uliti, koliko dela, truda .in 
troškov je bilo treba, — da so dovršili še le čez sto 
let, kakor pripoveduje zgodovina, to hišo božjo, v 
kteri sedaj ljudje molijo svojega Stvarnika . ” 

Potem si ogleda na drobno vse znamenitosti , 

stranske oltarje in kapelice veličastne cerkve. Pazljivo 
ogleduje stare, prelepe slike. V živih barvah so 
jej stavile pred oči angeljevo oznanenje, rojstvo Jezusovo, 
njegovo Življenje in smrt, njegovo vstajenje in 
vnebohod, aposteljne, razne mučenike in di uge svetnike 
in svetnice božje. Zdelo se jej je, da je priča najznamenitejših 
dogodkov življenja Jezusovega, sveti h 
aposteljnov in druzih vernikov iz prvih časov svet e 
cerkve. Vsi ti dogodki so vzbujali v njenem srci 
sveta čutila in blage sklepe. 


Ob stenah so bili razni grobni spomeniki iz 

različnega prelepega marmelja. Tudi pri teh je postajala 
in prebirala napise. Se starodavnimi črkami , 
kakoršnih ni bila vajena, so jej naznanjali imen a 
slavnih mož in pobožnih žen, ki so živeli pred stoletji. 
Nikjer ni bilo žive duše ; pod veličastnimi 
oboki je vladala grobna tišina . Le njene stopinj e 
so odmevale po obširnih svetih prostorih in kako r 
od daleč je donel hrup mimo gredočih z ulice n a 
njena ušesa. 

Nekak strah je spreletel njeno dušo, ko j e 

stopala čisto' sama od spomenika do spomenika po 
grobeh zdavnaj umrlih. Milo se je jej storilo pri 
misli, kako minljivo je vse na svetu. Spomni se 
svojih rajnih starišev, moža, znancev in sorodnikov , 
in misel na njeno bližnjo smrt jej krči srce ter j o 
napolnjuje z otožnostjo . Iz te otož'nosti jo zdramij o 
razni lepi grobni napisi, ki so jo spominjali neumerjočnosti 
in vstajenja od mrtvih. Vsa ginjena 
bere na nekem spomeniku Jezusove besede : »Jaz 
sem vstajenje in življenje. Kedor v me veruje, bode 
živel, če tudi je umrl. In kedor koli žigi in v mene 
veruje, ne bo umrl na vekomaj ." 

Ravno tako so jej globoko v srce segle Jezu 


sove besede, katere je čitala na drugem spomeniku. 
„Pride ura, ko bodo slišali glas Sinu božjega vsi , 
ki spé v grobeh. Oni, ki so dobro delali, bodo 
vstali v večno življenje, kateri pa so hudo delali , 
v večno pogubljenje. ” 

Prav posebno pa jej je ugajal napis na grobu 
neke pobožne žene ki je na teni, svetil veliko 
Imeni It 


trpela, pa tudi veliko dobrega storila. Sé zlatimi 

črkami so bile zapisane besede sv. pisma : „Blagor 
mrtvim, ki v Gospodu zaspe. Zakaj sv. Duh govori 
: Odpočili si bodo od svojega truda in njihov a 
dela gredo za njimi.” 

Podborska graj ščakinja je st brila trden sklep , 
da hoče vse svoje žive dni voljno prenašati vs e 
trpljenje zemeljskega življenja in storiti dobrega , 
kolikor bo le mogla. 

11 . poglavje. 
Ko gospa zopet stopi v neko stransko kapelo 

krasne cerkve, zapazi ondi malo, črno oblečeno, kakih 
osem let staro deklico, ki je klečala na stopnji-' 
cah pred oltarjem. Deklica je molila se sklenjenima 
rokama tako pobožno in zbrano ter zrla na oltar, 
da se niti ogledala ni, kedo gre mimo nje . Debele 
solze so jej kapale po cvetočem rdečem lici. Lepo, 
nedolžno lice dekličino je kazalo žalost in udanost, 

pobožnost in milobo, katere pero ne more opisati . 

Podborska grajščakinja čuti v svojem src i 
vsmiljenje in naklonjenost, da, celo neko spoštovanj e 
do molece deklice. Zato je nece motiti v njeni 
pobožnosti. Se le ko je deklica vstala, gre k njej 
ter jej prijazno reče: ,,Ljubo dete, ti si pač zelo 
žalostno ! Kaj pa ti je, in zakaj jokaš ? 

Deklica milo pogleda neznano gospo in zopet 
se jej uderó solze po nedolžnem lici . Potem reče ihte 


„Oj, pred letom so mi na današnji dan umrl i 

oče, in danes je ravno osmi dan, ko so pokopal i 
mojo ljubo mater!” 

„Kaj pa si sedaj prosila ljubo Marijo in mater 
božjo pred njenim lepim oltaljem?” vpraša prijazno 
gospa. 

„Kaj sem Marijo prosila ? Da bi se me vsmilila 
in mi ona postala mati, ker sem svojo izgubila, ” 
odgovori deklica. 

„Kje drugje hočem iskati zavetja ? Sedaj sem 
še pri onih ljudeh v hiši, kjer smo gostovali. Dalje 
pa ne smem pri njih ostati. Danes ral je zopet 
rekel gospodar, da moram iti jutri iz hiše. Imam 
sicer v mestu še nekaj sorodnikov srčno prosi m 
Boga in Marijo, naj bi jim omečil srca da bi s e 
vsmilili uboge sirote. Tudi gospod župnik, ki so 
mojo mater v bolezni večkrat obiskali in jim velik o 
dobrega storili, so jim prigovarjali, naj za-me skrbe, 
češ, da je to njihova dolžnost. Pa ne morejo se do govoriti, 
kedo naj prevzame to breme. Vsi se branijo , 
kar jirn tudi ni zameriti, ker imajo dovolj svojih 
otrok. Imetja tudi nimajo žive sebe in otrok e 
z vsakdanjim delom svojih rok. 

» Potemtakem se pa res ni čuditi, da si tako 

žalostna!” reče gospa. 

„Seveda,” odgovori deklica »zato sem prišla 
tudi prav žalostna sem ; pa Marija mi je na enkrat 
vzela vso žalost iz srca. Sedaj sem pa prav poto


lažena nimam več druge skrbi, nego da bi mogl a 

kredno po božji volji živeti, in bila tako Bogu in 
r vše," 


52 

Te besede in pa mili pogled iz objokanih oč i 
nedolžne deklice so presunile srce blagi gospej . Tako 
ljubeznjivo, kakor dobra mati svoje dete, pogleda 
siroto in jej reče : »Mislim, da je Bog uslišal na 
Marijino priprošnjo tvojo molitev, ljubo dete. Le 
zvesto spolni, kar si obljubila. Ostani vedno tako 
dobra in pobožna ter se potolaži. Le bodi brez, 
skrbi ; Marija ti je pomagala ! Idi z menoj ! " 

čudé pogleda sirota tujo, neznano gospo ia 
obstoji. „Kam pa ? reče. „Ne smem ; moram 
iti domú . 

Gospa odgovori : „Dobro poznam blagega 
gospoda župnika, kateri je — kakor si%rekla — 
storil toliko dobrega tvoji materi v bolezni . K njemu 
bodeve šli. Ž njim se hočem posvetovati, kak» b i 
ti bilo pomagati. ” 

To rekši prime za roko deklico, ki je seda j 
rada šla s tujo gospo . 

Itt. poglavje. 

Blagi župnik, vže precej prileten, častitljiv 
mož, vstane od svoje pisalne mize, ko vstopi v 
sobo gospa, držeč za roko deklico. Grajgčakinja 
mu pove, kako se je ravno kar v cerkvi seznanil a 
z deklico. Potem reče siroti, naj gre nekaj časa 
iz sobe, ker bi rada govorila sama z gospodo m 
župnikom. 

» Častiti gospod!" reče, ko je odšla deklic a 

iz sobe, oklenila sem to deklico vzeti k sebi in 


58 

jej nadomestovati mater. Vsi moji otroci so mi 
pomrli v zgodnji mladosti. Srce mi pravi, da bi 
tej siroti lahko skazovala ono ljubezen, ki sem j o 
imela do svojih otrok. Vendar bi še popreje rada 

zvedela, če mi to svetujete, ker bolje poznate 
deklico in stariše. Kaj pravite na to ? Rada bi 
sklenila svoje kratko zemeljsko življenje s kaki m 
dobrim delom kerščanskega vsmiljenja. Ali menite, 
da bi bila dobro obrnjena dobrotljivost, katero b i 
skazala tej siroti? " 

Pobožni mož vzdigne proti nebu svoje oči, v 
katerih so se lesketale solze veselja, sklene svoj i 
roki in reč'e : „Vekomaj bodi hvaljena in češčen a 
sveta božja previdnost ! Večjega dela kergčanskega 
vsmiljenja ne morete tako storiti, pobožnejše, lepovednejše 
in razumnejše deklice pa tudi ne moret e 
tako najti , kakor je naša mala Zof:tka. Njeni 
stariši so bili prav pošteni pobožni in bogaboječi . 
Tega edinega svojega otroka so prav dobro vzgojevali . 
Škoda, da so prezgodaj umrli! Oj, nigdar ne bom 
pozabil, s koliko žalostjo je gledala umirajoča mati 
na svojo ljubljeno hčerko, ki je jokaje in ihté 
stala poleg smrtne postelje svoje matere ; s koliki m 
zaupanjem se je ozirala proti nebu in potem rekla : 
„Oj, ljubi Bog, bodi oče tej siroti ! Prepričana sem, 
da boš izročil to mojo hčerko drugi materi, zato 
tudi lahko in polna tolažbe umrjem .” — Te besede 
umirajoče matere so se sedaj spolnile. Očitno je, 
da je neskončna božja previdnost izvolila vas, blaga 
gospa, da postanete druga mati tej siroti . Zato 
vas je pripeljala božja previdnost v stolno mesto, 


$4 

zato vam je dal Bog dobro misel, da ste šli še v cerkev 
pred svojim odhodom . To je očitno njegovo 
delo. Častimo hvaležno njegovo sveto previdnost i " 

Potem pokliče častitljivi mož ubogo siroto vsobo 
in reče : „Glej, Zofika, ta-le blaga in dobra 
gospa ti hoče zanaprej biti mati . To je za te jako 
velika sreča, katero ti je dobri Bog naklonil . Hočeš 
li sedaj ž njo iti ter jo rada slušati kakor dobra 
hčerka ? ” 

Zofika veselo reče : „Seveda !” Potem pa 
začne veselja jokati, da ni mogla dalje govoriti . 
Le z milim pogledom se zahvali blagi gospej in jej 
tiho poljubi roko. 

Potem pa častitljivi mož govori tako : 

„Glej, ljubo dete, kako Bog za te skrbi ! 
Ko so tvoja mati še ležali na smrtni postelji , 

pripeljal je vže sem to tvojo drugo mater, če tud i 
nismo vedeli. Ni je pustil iti popreje od tod, dokler 
ni našla tebe in te vzela za svojega otroka . Spoznaj 
v tem njegovo očetovsko skrb ! Ljubi iz vseg a 
srca dobrega in vsmilj enega Boga, ki tako očitno 
za-te skrbi. Zaupaj vanj in spolnjuj njegove 
zapovedi ! Bodi do blage gospe, tvoje nove matere 
vedno dober, poslušen otrok, kakor si bila do svoji h 
starišev. Potem bo imela dobro gospa veselje nad 

teboj, srečna boš in dobro se ti bo godilo. Dobro 
si pa še zapomni, da v svojem življenji ne boš brez 
križev in težav. Takrat pa se zateci z ravno tako 
otroškim zaupanjem k Bogu in Mariji, kakor s i 
to danes storila. Vsakikrat ti bo pomagal, kakor 
ti je tudi danes. 


55 

Potem so poklicali še sorodnike uboge sirote . 

Prav nič niso imeli proti temu, da se gospa vsmil i 
zapuščene sirote in jo vzame k sebi, marveč so se 
tega veselili in jim je bilo vse všeč. Se bolj vesel i 
pa so bili, ko jim je grajščakinja rekla, da bo deklico 
vzela tako, kakor tu pred njo stoji . Njeno malo 
zapuščino po stariših in njeno drugo obleko pa prepusti 
drugim, njihovim otrokom . Zona si je želel a 
le nekaj molitvenikov in druzih knjig svoje rajne 
matere za spomin. Te so jej radi prepustili . 

Drugo jutro na vse zgodaj je vzela grajščakinja 
Zofiko k sebi na svoj voz in se odpeljala ž 
njo iz mesta proti svojemu gradu Podborji , 

IV. poglavje. 
Grajščakinja se je pripeljala z Zono v grad, 
ko je bila vže noč. Ker so jo pričakovali, bila je 
večerja vže pripravljena. Sede k mizi ; tudi mali 
Zoni veli, naj sede poleg nje. Sama je le nekaj 
malega jedla, tem bolj pa je prigovarjala siroti, 
naj le jej , kolikor se jej zljubi . Potem pelje deklico 
v malo , prijazno sobico . „Ta bo za naprej 
tvoja spalnica,” reče jej. „Ker boš v njej nocoj 
prvikrat spala, opravi svojo večerno molitev še 
posebno pobožno in posveti tako to sobo v tvoj e 
stanovanje. Priporoči se Bogu, Mariji in tvojemu 
angelju varihu! Prosi jih, naj čujejo vedno nad 
teboj, da ti bo bivanje tukaj na časno in večno srečo. 
Sedaj pa, lahko noč — pa ne pozabi luči ugasniti !” 


Nag a sirota je bila neizrečeno vesela zavoljo 
prijaznosti blage gospe, še bolj pa zavoljo dobrot e 
ljubega Boga, ki tako po očetovsko skrbi za- njo . 
Se solzami hvaležnosti v očeh je opravila pobožn o 
svojo večerno molitev in sladko zaspala še s e 
sklenjenima rokama . 

Ko se Zona zjutraj zbudi, imela je novih 
vzrokov, da se veseli in hvali Boga. V mestu je 
imela v temnih, ozkih ulicah majhino, neprijazno 
stanovanje. Nigdar ni posijalo solnce, ali posvetila 
luna v njeno stanovanje. Tukaj v gradu pa je na 
vse zgodaj prisijalo solnce skozi okno in jo zbudilo , 

Zofka precej ustane, gre k oknu in pogleda 
po okolici. Bilo je lepo spomladansko jutro. Vrt 

poleg gradú je bliščal v spomladmi obleki z razn o 
zelenjavo in raznobojnimi cvetlicami. Po holmci 
navzgor se je razprostiral sadonosnik, ki je bil o d 
obilnega cvetja popolnoma bel in rdečkast. Od 
druge strani pa je bil lep razgled čez prijazna sela, 
dobro obdelana, vže zelena žitna polja in s cvetlicami 
obsojane travnike, katere je obrobovalo zaraščeno 
gorovje, Zona poklekne, z novega se zahvali 
Bogu, da io je pripeljal v tako lep kraj in k 
tako dobri gospej . 

Blaga graj§čakinja se je vedla do Zone 
kakor dobra skrbna mati. Tudi Zoflka jej je bila 
udava z otročjo ljubeznijo . Storila je z veselje m 
vse, kar je le videla v njenih očeh, da jej je vkč . 
Pogostokrat je bila Zofika vže na poti, da to ali 
ono prinese, preden je rekla gospa besedico . Bila 


57 

je tako pobožna, odkritosrčna in lepovedna, da j e 
gospa od dne do dne raje imela deklico . 

Grajščakinja je pridno pošiljala v šolo Zofiko , 

ki je vže znala dobro brati, pa tudi nekoliko pisati 

in računiti. Sola je bila po dobrotljivosti gosp e 
prav dobro oskrbljena . V krščanskem nauku j o 
je podučeval z drugimi otroci vred častitljivi župmk 
onega kraja. Bil je pravi prijatelj otrok ter prišel 
skoraj vsaki dan v šolo. Zofika ni bila le najpridnej 
ga učenka, marveč se je tudi prizadevala, da 
se doma na tanko ravna po naukih, katere j e 
slišala v šoli . 

Doma je morala Zofika po s ojih moče h 
pomagati v kuhinji in na vrtu. To pa zato, da se 
zgodaj priuči vsakovrstnega dela in pa od otročji h 
let marljivega in delavnega življenja . Kedar ni 
imela druzega posla, smela je priti se svojim ročnim 
delom k gospej v sobo . Pogovori pobožne, izobražene 
gospe so bili jako podučni za mlado deklico . 
Pozneje jo je še gospa sama učila šivati, vezti in splo h 
vsa opravila, katera potrebuje dobra gospodinja. 

Razumna gospa je oblačila Zono sicer pra v 
lepo in dostojno, pa ne pregosposki , ampak p o 
njenem stanu. Čestokrat je rekla : „marsikatera 
meščanska deklica, ki se nosi čez svoj stan, s e 
težko preskrbi za življenje. Meščanu je pregosposka , 
gospodi pa prekmetiška .” 

Pod nadzorstvom in vodstvom tako modre 
vzgojiteljice se je Zona prav lepo razcvetala . V 
svoji priprosti obleki je bila prav zala deklica in 


pravi vzor nedolžne : ponižne device. Ker ni nobena 
strast razjedala njenega srca, žarelo je njeno lice 
nedolžnosti . Marsikatera našopirjena gospodičina 
jo je zavidala zavoljo njene lepote v tako pri prosti 
obleki. 

V. poglavje. 
Prav srečno in zadovoljno je Zofika preživela 
vže nad deset let pri Podborski grajšeakinji . Sedaj 
pa blaga gospa naenkrat nevarno zboli. Zofika je 
tako ljubeznjivo stregla v bolezni svoji krušni materi, 
da ne more bolje dobra hči svoji lastni materi . 
Njena skrb do bolnice se je razlegala tudi na najmanjšo 
reč. Govorila je vedno tiho in ljubeznjivo, 
hodila tako tiho, da bolnice ni prav nič motila i n 
nadlegovala. Vrata je tako tiho odpirala in zapirala, 
da nisi niti slišal . Zato pa v bolezni gosp a 
ni imela nikogar raje pri sebi, nego njo. Čestokrat 
je sedela Zofika po cele noči v temni sobi, kater o 
je le mračno razsvitljevala mala svetilniea. Če 
tudi je semtertje nekoliko zadremala, prihitela j e 

na najmanjši šum bolnice k postelji . Gospa je bila 

dolgo bolna, a Zofika se ni naveličala ljubeznjivo 
jej streči . 

Gospa je znala ceniti to otroško ljubezen ; 
zato je blagoslavljala oni trenotek, ko je ubog o 
siroto k sebi vzela . Neko grdo in prav mrzlo 

zimsko noč, ko je bilo bolnici prav slabo , zahteva 
čaj. Zona gre v kuhinjo, da ga napravi . 


59 

Mraza se tresoča jej ga prinese na posteljo . Gospa 
ga izpije in jej poda nazaj prazno čašico. Potem 
pa jej reče : „Draga Zofika, veliko storiš in trpiš 
za me! Lastila hči bi ne mogla več za-me storiti 
in mi ljubeznivši streči . Bog naj ti stotero poplača ! 
Tudi sama ti hočem vsaj nekoliko povrniti. Spomnila 
sem se tudi tebe v svoji poslednji oporoki . Ljubezen 
se sicer ne more poplačati, vendar boš videla, d a 
sem ti hvaležna. Odločila sem ti toliko svoto, da 
nisi več revna in se boš mogla pošteno omožiti. 
Po moji smrti boš vse izvedela . ” 

Zofika se začne jokati in jo prositi, naj več 
ne govori o smrti. 

Blaga gospa pa jej dé na to tako : 
,,Smrt ni tako strašna, kakec se nam zdi . 
Je sicer resna prijateljica — a vendar prijateljica, 

ki nas reši ječe, v kateri zdihujemo in odpre vrat a 
v boljše življenje. Veselim se, da bom koalo gledala 
Onega, v katerega sem verovala, če tudi ga 
nisem videla. Ostani vedno iz srca pobožna, ljub a 
Zona, in hodi po poti poštenosti in pravičnosti . 
Ljubi vedno iz vsega srca našega (zveličarja, ki 
je iz ljubezni do nas umrl na sv. križi. Ne stori 
nigdar kaj hudega, ampak delaj vedno dobro . Potem 
bo tudi tebi enkrat smrt lahka in sladka. Saj ni 
nič strašnega, da je človek rešen trplenja in se 
preseli v večno veselje. 

Na to graj ščakinja umolkne. Imela je majhen 
lesen križ v roki. Podoba Križanega je bila prav 
umetno v les vrezana. Se solzami v očeh poljubi 
križ. Potem pa zopet reče : 


60 

„Se gledam svojega lzveličarja v tej podobi , 
kmalu pa ga bom gledala od obličja do obličja. 
Oj, koliko veselje ! Do onega časa pa me spominj a 
ta podoba — če tudi je slaba — one velike njegove 
ljubezni, zavoljo katere je na križi zame prelil svojo 
kri, obledel, nagnil svojo glavo in umrl. ” 

„rjemi mi, draga Zofika, vže v tej solzni 
dolini mi je bil ta križ najslajša tolažba . Najslajši 
ure mojega življenja so bile, ki sem jih preživela 
v molitvi in premišljevanji pred to podobo. Saj 

za nas ni druzega izveličanja, kakor da vanj verujemo 
in njegove zapovedi spolnjujemo. Če se v 
trplenji križih zatečemo k njemu, gotovo nam 
bo pomagal in nas ne bo pustil brez tolažbe . ” 

»In tako, draga moja Zofika" — govori s e 
slabim glasom — »najdem v njegovih besedah tudi 
sedaj zadnjo tolažbo . Saj je rekel tako ljubeznjivo 

svojim učencem : V hiši mojega Očeta je veliko 
bivališč. Grem tje, da vam jih pripravim. — Tako 
je rekel, in jaz mislim, da je za-me tudi vž e 
pripravljeno. Moj gospod prihaja in me kliče . 
Z veseljem slugam njegov glas." 

Hotela je še nekaj povedati. Pa glas jej 
zastane. Se slabim in tihim glasom še zdihne : 
„V tvoje roke izročim svojo dušo!” Te so bile 
njene zadnje razumljive besede. Jako je oslabel a 

in zaprla svoje oči. Zofika zbudi ljudi v gradu. 
Pokličejo gospoda župnika. Molil je pri njej 
molitve za umirajoče . Se enkrat odpre oči in 


61 

prikima, cek da ume. Videlo se je, da je na tihem 
ž njim molila . Čez eno uro je blaga gospa izdihnila 
svojo dušo. Zofika je pretakala bridke solze, kako r 
ob smrti svoje lastne matere . 

VI. poglavje. 
Ker so Podborsko grajščakinjo po okolici vsi 
jako spoštovali in ljubili, in pa ker so posebn o 
reveži v njej izgubili največ() dobrotnico, zbrala se 
je k pogrebu velika množica ljudi . V očeh marsikaterega 
so igrale solze žalosti. Tudi več imenitnih 
sorodnikov v žalostni črni obleki je bilo navzočih . 

Ko je minulo žalostno opravilo, razpečatili 
so posledno oporoko. Zofi.ki je bilo odločenih štiri 
tisoč kron. Obresti se jej imajo izplačevati od 
dne, ko odpro oporoko, glavnica pa za doto, ko 
se omoži. Razun tega si sme izmej dragocenosti 
rajne gospe za spomin izbrati eno reč, ki jej je 
po dobrem preudarku najbolj všeč. 

Nekateri sorodniki in sorodnice so debel o 

gledali in se kislo držali zavoljo odločenih štir i 
tisoč kron. Mladim gospodičinam pa ni bilo všeč, 
da izgube eno najlepših reči izmej dragocenost i 
rajne tete. S hinavsko prijaznostjo so jej prigovarjale 
: »Glej, zberi si tole obleko od drage 
tkanine! Le dobro jo poglej, kako lepe cvetlice 
ima in kako lepo je pisana. Rajna teta so j o 
imeli pri poroki ; tudi tebi se bo podala kot 

nevesti l" 


Le eden sorodnikov, gospod pl. Borštnik, vže 
bolj prileten častnik, jih resno zavrne : »Obleka 
ni za Zofiko. Ne blebetajte tako neumno. Sploh 
pa vas prav nič ne briga . Pustite jo, da si izbere, 
kar jej je všeč." 

Sorodnice so ga zvale zavoljo teh premišljenih 
besed nevljudneža ter ponujale Zofiki sedaj to sedaj 

ono malo vredno reč . 

Premnogo govorjenje žlabudravih sorodnic je 
Zofiko zmešalo ; ni znala, kaj naj si zbere. Slednjič 
jih ustavi pošteni uradnik, ki je testament odpečatil, 
in reče : „Zofija je uboga sirota. Moja dolžnost 
je, da se za-njo pol egnem . Mej dragocenostmi so 
reči iz zlata in dragih kamenov, ki imajo veliko 
vrednost. Rajna gospa je hotela, kar dobro vem 
in svedoči tudi oporoka, Zofiji zapustiti kaj tacega , 
ki ima vrednost, da bi jej bilo v sili podpora . Zato 
modro omenja oporoka, naj dobro premisli, da s e 
ne prenagli. Zato jej dana odloga do jutri, da dobr o 
premisli. Tudi se sme z razumnimi -možmi posvetovati . 
Jutri pa naj pove, kaj si je izbrala, da jej izročim, ” 

Po teh besedah so se vsi razšli, nekater i 

godrnjaje in nič kaj zadovoljni . 

Sedaj se je zdelo, da bo nastal prepir . Grajska 
kuharica je svetovala ZofLki , naj si izbere 
prstan z dijamantom ali pa vratno verižico iz prav 
lepih pristnih biserov. Stari vrtnar meni, da bi 
bil najprimernejši spomin za Zofiko majha lepa slika 
rajne gospe, ki ima zlat okvir, obrobljen z dragimi 
kameni, Strežaji in strehice sorodnikov $0 pa 


63 

nasproti trdili, cek njih gospoda ne bo nigdar dovolila, 
da si Zona izbere kaj tacega, kar še nositi ne mor e 
kot priprosta deklica. Zakaj nigdar ni mogla rajn a 
gospa imeti namena, zapustiti jej kaj takega . 

Ko so se drugo jutro zopet sešli, razložil j e 
uradnik vse dragocenosti v lepem redu po zeleni mizi . 
Videl si razni lišp za lase, uhane z biseri , zlate 
verižice, zapestnice, prstan z dijamantom, zavratnic o 
iz biserov, sliko z dijamanti obrobljeno i t . d. Zofija 

naj si izbere, kar jej je všeč. Sorodniki so stali okoli 
ter zavidljivo pogledovali Zofiko. Zof~ka pa jih mil o 
pogleda reče : „Nikar ne mislite, milostljiva gospoda, 
da mi je mar za dragocen spominek . Najmanjša in 
najneznatnejša reč rajne blage gospe ima za-me vže 
največ() vrednost. Tudi me je rajna gospa sé svoto 
denarja dovolj preskrbela, in še te nisem zaslužila . 
Ker si pa smem izbrati, kar mi je všeč, prosim za 
leseni kril , s katerim v roti je milostljiva gosp a 
umrla, in katerega je močila se svojimi zadnjimi solzam i 
in svojim mrtvaškim potom . Ta križ mi je najdražj i 
spominek. Spominjal me bo njenih zadnjih opominov , 
katere mi je dajala z obledelimi ustnicami . Če bom 
vestno spolnjevala te nauke, menim, da bom lahko 
pogrešala zlato in drage kamene v zavesti, da je š e 
kaj boljšega nego posvetno bogastvo. Blagoslov 
rajne gospe bo potem z menoj.” 

Zofijina prošnja je bila srodnikom jako všeč. 
Niso je mogli prehvaliti zavoljo tega, če tudi so se 
jej na tihem posmehoyali. Kuharica pa jej je rekla, 
ko ste šli iz sobe : »Pač si prismojena, da si nis i 
kaj boljšega izbrala ! nisi videla, kako sem ti 


64 

vedno migala in skrivaj kazala prstan in zavratn o 
verižico ? Stari, leseni križ bi bila tako lahko vzela . 

Živa duša bi se ne bila zmenila zanj, in nihče bi 
te ne bil prašal po njem . Nisi modro ravnala . " 

Stari vrtnar pa jej reče : „Bog te blagoslovi, 
blaga deklica ! Pobožna, dobra in hvaležna duša si ! 
Ta leseni križ ti bo prinesel več božjega blagoslova, 
nego srebro in zlato. V sili in stiski, pa tudi ob 
tvoji smrtni uri ti bo dajal večo tolažbo, nego biseri 
in dragi kameni . Spomni se me! ” 

Zofija je shranila leseni križ v svojo omaro. 
Bil jej je mej vsem, kar je imela, najdražji zaklad. 
Zavest, da se je zadovolila z malim iz ljubezni do 
ljubega miru, navdajala jo je se sladkim veselje m 

srbim mirom. Sebične sorodnice pa so se pri 
delitvi dragocenosti mej seboj kregale in prepirale . 
b v resnici jim je prinesla bogata dediščina več 
sitnosti nego veselja. 

VII. poglavje. 
Eno leto popreje, nego je umrla Podborsk a 
graj g čakinja, želel je vrtnarjev sin, pošten in zal 
mladenič, Zofiko v zakon vzeti. Ker ni imel več 
matere, govori o tem se svojim očetom . Ker je bilo 
to očetu všeč, vpraša zavoljo te zadeve grajščakinjo . 

Grajščakinja, ki je poznala Zofikino mišljenje , 
je takole odgovorila : »Vaša in vašega sina želja je 
tudi moja. Svojega sina ste prav dobro vzgojili ; od 
mladih nog ste ga, vadili strahu božjega, poštenosti 


zmernosti, pridnosti in reda. Vedel se je tudi vedno 
pošteno in spodobno, kakor se spodobi poštenem u 

mladeniču. Zato nimam prav nič proti temu zakonu, 
marveč mi je še prav všeč. Sedaj pa je vendar še 
prezgodaj, da bi svojo službo sinu prepustili. Vaš 
Viljem mora iti nekaj časa v mesto, da se ta m 
vrtnarstva do dobrega izuči . Ko pride čez dve ali 

leta iz mesta nazaj, in bodeta on in moja rejenka 
še tega mnenja, — bodem gotovo prišla na 

ženitnino, če mi. Bog do takrat ohrani življenje. 

S tem odgovorom so bili vsi zadovoljni . Graj


ščakinja je Viljema le še z vsem potrebnim, pa 
tudi z denarjem preskrbela in ga v mestu priporočila 
nekemu spretnemu vrtnarju . Ko je bilo vse vrejeno , 
šel je v mesto, da se do dobrega priuči umeteljnega 
vrtnarstva. 

Ker Zofka po smrti blage grajščakinje n i 
vedela kam iti, vzel jo je stari vrtnar k sebi . 
Oskrbovala mu je gospodinjstvo. Eno leto potem 
je prišel Viljem domov. Njemu in Zofki je bilo 
žal, da ni mogla biti blaga grajščakinja navzoča na 
svatovščini. Pa ženin in nevesta sta obiskala grob 
blage gospe na pokopališči, kakor hitro sta prišla 
od poroke iz cerkve. Sč solzami v očeh sta se ob a 
zahvalila rajni gospej za vse dobrote, katere jima 
je skazala. Tudi je skrbel mladi vrtnik, da je bi l 
grob vedno z lepimi cveticami ozališan. 

Ker sta bila Viljem in Zofija iz srca pobožna i n 

krepostna, ker sta odkritosrčno ljubila drug druzeg a 
in sta bila od mladih nog vajena krotiti trmo, svojeglavnost, 
čemernost jezo in druge strasti, živela st a 

Leseni križ. 5 


prav zadovoljno in srečno. Svojega starega očeta sta 
tako rekoč na rokah nosila. Stari mož pa je bil tudi 
neizrečeno vesel, da je mogel pestovati svoje vnuke. 
Prvemu sinčeku so dali po starem očetu ime France , 
hčerki pa Rezika, v spomin na rajno grajščakinjo. 
Naj slajše veselje starega očeta je bilo pestovati svoj e 
vnuke in se ž njimi igrati. Majhna družina je srečno 
živela v najlepši edinosti in zastopnosti . 

Ali pod solncem ni stalne sreče ; tako je bilo 
tudi pri tej družini. Za veseljem pride žalost. Le 
malo let je vžival dobri starček veselje živeti me j 
svojimi otroci in vnuki . Po kratki bolezni umrje. 
Viljem in Zofija sta bela zavoljo tega zelo žalostna . 
Pri pogrebu sta pretakala bridke solze prave žalosti . 

Eno leto pozneje je padel Viljem z drevesa , 
zlomil si desno roko, In se še drugače jako poškodoval. 
Ostal je sicer pri življenji, ali rok ni mogel 
več rabiti za težka dela ne vrtnarstva oskrbo vati. 
Rekli so mu, naj se v četrt leta umakne 
drugemu. Ker je bil novi gospodar gradu jako 
skop, dal mu je le prav majhno pokojnino v denarji 
ter nekaj žita in drv. 

Mož je postal jako žalosten in pobit, ker j e 
zgubil službo in stanovanje. „Kako naj sedaj ži


vimo”, je tarnal, „s čim naj hranim in oblačim svoj e 
otroke?” Kar ni se mogel potolažiti . Žena si je 
prizadevala na vse mogoče načine, da bi ga potolažila 
in razvedrila. Necega dne mu reče : ,,Naj ti 
povem priliko. Glej našega kanarčka tam le v kletki . 
Imam ga še po rajni gospej. V njeni zadnji bolezni 
jej je bilo njegovo petje preglasno . Zato mi je rekla 


naj ga nesem v svojo sobo . Ali vsaki dan me j e 

vprašala, če nisem pozabila dati tičku jesti . S& 
zadnji dan pred svojo smrtjo mi je rekla, naj p o 
njeni smrti tička vzamem in dobro zanj skrbim. 
Tudi jaz el.n bila takrat v velikih skrbeh, kak o 
se mi bo godilo po smrti dobre gospe. Na enkrat 
pa mi pride na misel : Glej, ta dobra gospa skrbi 
tako jubeznjivo za tička ; kako ne bo dobri Bo g 
skrbel za nas ljudi! Da, kolikolkrat v naši sedanj i 
stiski dajem tičku hrano, vsakokrat mislim : Dobri 
Bog bo že skrbel, da nam in našim otrokom n e 
bo manjkalo potrebnega živeža . Potolaži se in bodi 
brez skrbi dragi mož, Bog nas ne more pozabiti . 
Vanj hočemo zaupati, On, ki je dosihdob skrbel 
za nas, bode tudi za naprej, Seveda moramo tud i 
sami svoje storiti. „Ni lepko v človeškem življenji 
tako hudega položaja, da ne bi našel rešitve človek , 
ki v Boga zaupa in hoče pridno delati.” 

Potem skupaj prevdarjata, česa bi se lotila . 
Kmalu se zedinita, da hočeta kupiti v vasi hišo ; 
ker v onem kraju ni bilo nobene prodajalnice , 
skleneta napraviti majhno prodajalnico za reči, ki 
so kmetu najbolj potrebne. „Prodajalnico si upam 
vkljub svoji pohabljeni roki oskrbovati”, reče mož . 

Pri tem mi bo dobro služilo, da znam pisati in 

računiti. Kvala rajnemu očetu, da so me tako 
pridno v šolo pošiljali, " 

„Dobro”, dé žena ; „jaz si pa mislim poleg 
svojih hišnih opravil tudi nekaj zaslužiti se šiva


njem in vezenjem v čimur me je rajna gospa pra v 
dobro izurila .” 


V vasi je bila ravno neka hiša na prodaj. 

Če tudi je vže na kup lezla, vendar jo skleneta 
kupiti in popraviti. Za vse to in pa za prodajalnico 
sta potrebovala precejšnjo svoto denarja . Razen 
tega je moževa bolezen tudi veliko stala. Te 
troške je bilo treba naj poprej plačati . Zofijina dota 
je bila naložena v mestu pri nekem kupcu . Viljem 
gre v mesto, da za enkrat odpove polovico te svote 
in jo potegne, kakor hitro bo mogoče . Kupec reče, 
da bo čez leto in dan po odpovedi izplačal svoto , 
kakor veli dolžno pismo, popreje pa ne niti novčiča. 
Naša zakonska sta bila secbj v veliki zadregi . Ali 
neki bogat kmet iz vasi jima ponudi na posodo potrebno 
svoto proti navadnim obrestim za eno leto . 
Hvaležno sprejmeta to ponudbo. Kupita in popravita 
hišo, ki je bila sedaj prav čedna in lepa videti . 
Prav všeč je bilo Viljemu kot vrtnarju, da je bi l 
poleg hiše tudi majhen vrt. Če tudi zavoljo svoj e 
pohabljene roke ni mogel velikega grajskega vrt a 
več prav oskrbovati, ni mu delalo nobene težave , 
njegov vrtec prav dobro in lepo obdelovati . In res, 
kmalu je bil polen izvrstne zelenjave in lepih cvetlic. 

Viljem in Zofija sta bila neizrečeno srečna, da 
sta imela svojo hišo . 3~ajhna stanica seveda je bil a 
priprosta, vendar pa svetla in prijazna . V sobi si 
videl le najpotrebnejšo hišno opravo, mizo, klop in 
nekaj stolov iz hrastovega lesa ; pa služili so ravno 
tako dobro, kakor najdražje naslonjače in mehki 
stoli. Na steni je visela priprosta lesena ura, po 
kateri so uravnavali svoje delo . Ogledala ni bilo 
videti ; stalo pa je nekaj knjig na leseni polici. Te 


69 

sta marljivo prebirala . Posebno dolge zimske večer e 
je bral Viljem, ko je žena pridno predla. Prejo je 
obešala ob steni, da je videla, koliko je že spredla 
od tega, kar se je nmnenila spresti v teku enega 
tedna. Ta preja je bila za njo zrcalo njene marljivosti. 
Tudi sobica je bila vedno prav čista in 
snažna. Nikjer ni trpela prahu, in metlja je bila 
tudi vedno na svojem mestu, da jej je bila pri 
roki, kadar jo je rabila . Videl pa si vedno nekaj 
cvetočih ali lepo zelenih cvetlic v sobi . Zališale so 
priprosto sobico bolj, nego krasne pisane preprog e 
in dragocena oprava mestnih soban, ki je le za lišp . 

Svojo prodajalnico sta oskrbela z dobrim 
blagom . Proti vsakemu sta bila prijazna in ljubezniva 
; svoje dobro blago sta prodala po nizki ceni ; 
mero in vago sta dajala raje preobilno nego pre-

pičlo. Čestokrat sta tildi zlasti otrokom kaj p( ) 
vrhu dala. Zato so vsi radi pri njih kupoval . 
Prepričala sta se, da poštenost največ velja, in d a 
je majhen, pa pogosten dobiček boljši nego velik , 
s katerim hočeš naenkrat obogateti . Ta ga pripravi 
ob dobro ime in zaupanje zato se rad ne ponavlja . 

Naša zakonska sta bila po prestarih nezgoda h 

zopet prav srečna in zadovoljna. Nista se mogla 
Bogu dovolj zahvaliti, da je nju trud in delo tak o 
blagoslovil. Če tudi sta videla iz svoje hišice vsaki 
dan lepi grad, iz katerega sta morala iti, venda r 
si nista več želela nazaj . Mir in edinost, veselje 
nad svojima otrokoma, vedno delo in opravilo ter 
zadovoljnost so jima delah majhno hišo z vrto m 
pravi raj. 


VIH. poglavje. 

Na zemlji ni stalne sreče ; menjava se tukaj 
žalost z veseljem. To sta kmalu zopet okusila naš a 
zakonska. Predno je preteklo leto, raznesejo nenadoma 
po vasi novico, da so v mestu zaprli prodajalnico 
onemu kupcu, pri katerem je imela Zofij a 
naloženo svojo doto, in da ne more več plačati 
svojim upnikom. Zofija je toraj prišla ob svoj denar . 
Kmet, ki jima je posodil denar, je bil sicer jako 
postrežljiv, če se mu je kazal dobiček . Njegova 
postrežljivost, ni izvirala iz ljubezni, ampak iz se-
bičnosti. Ko zve da je Zofija v mestu zgubila svoj 
denar, pride ves divji v hišo in zahteva posojen o 

svoto, dva tisoč kron, precej nazaj . Viljem in Zofij a 
ga tolažita in mu ponujata v zastavo hišo, vrt i n 
prodajalnico. Vse to je gotovo toliko, če ne ve č 
vredno. Pa mož se ne da pregovoriti, češ, vse to 
mu ne daje zanesljivega poroštva. Strašno roti in 
preklinja Viljema in Zofijo, dasi sta bila nedolžn a 
zavoljo zgube liju imetja in poleg tega še zelo prestrašena 
in žalostna. Zagrozil jima je, da jima 
proda vse kar imata, če mu ob določenem čas u 
ne vrneta posojene svote. Mej tem se je penil in 
tolkel ob mizo, da je kar poskakovala . 

Zopet so prišli za Viljema in Zofijo žalostni, 
skrbi polni dnevi . Oba sta bila zelo potrta . Bilo 

je komaj še kake tri tedne do odločenega dneva . 
Nikjer nista mogla toliko denarja na posodo dobiti . 
Vendar sta zaupala Boga, če tudi nista vedela , 
kako bi si mogla pomagati . Molila sta brez prenehanja. 
Veliko žalost in skrb je čutilo Zofijino 


71 

sne zavoljo ljubezni do moža in otrok ; nepopis


ljiva skrb jej ga je krčila. Vendar je še vedn o 
upala, da jej bo pomagal Bog na priprošnjo Marij, 
kakor nekdaj v otročjih letih, ko je bila ubog a 
sirota brez vse pomoči . 

Prišel je predvečer dneva, ko je bilo treb a 
drugi dan šteti posojeno svoto. Zofija gre v majhno 
izbico, ki je bila v podstrešji. Tu se hoče prav iz 
srca razjokati, ne da bi jo videli mož in otroci . 
V svoji sklenjeni roki vzame majhni, leseni križ , 
dragi spomin na trpljenje, potrpežljivost in pobožno 
zaupanje svoje rajne gospe. Poklekne in 
začne moliti tako : „0 moj božji Zveličar, v kak o 
veliki zadregi in stiski sem ! Ni mi toliko mar za se , 
mar mi je le za moža in otroke! Oj kaj bodo počele 
uboge reve ! Moje materino srce mi bo počilo , 
če le mislim na to. Ne za se, ampak za nje prosim ! 
Kakor si ti v smrtnih bolečinah na križi molil k 
svojemu nebeškemu Očetu, tako zdihujem sedaj tud i 
jaz : Oče vzemi ta bridki kelih od mene, pa n e 
moja ampak tvoja volja naj se zgodi ! ” 

Zopet omolkne in joka, da je postal križ v 
njeni roki ves moker. „Oj srce mi bo počilo, če 
mislim na bedo svojih otrok! Pa tvoje srce, ne beški 
Oče, je še neskončno bolj usmiljeno in ljubezni 
polno! O usliši me! Usmili se mojih otrok ! 
Če tudi mati more pozabiti svojih otrok, vendar 
nas ti ne boš pozabil. Saj si nam to sam obljubil. 
O pokaži nam sedaj tvoje očetovsko usmiljenje! ” 

Tako je molila in zrla na leseni kri', ki ga 
je držala v rokah . Zopet jame zdihovati : ,,0 moj 


ljubeznjivi Odrešenik ! S križa si se ozrl ljubeznjivo 

na svojo sveto mater in jo izročil svojemu učencu, 
ozri se sedaj iz nebes tudi na revno, grešno mater , 
kateri hoče žalosti srce počiti. ! Vlij tolažbo v moje 
srce in pomagaj mi! Ko sem nekdaj kot zapuščen a 
sirota zdihovala v cerkvi pred podobo tvoje matere , 
uslišal si na njeno prošnjo moje zdihovanje. Usliši 
me tudi v tej stiski ! " 

Dolgo je skrbna mati tako zdihovala in molila. 
Čutila se je po molitvi potolažena, bilo jej j e 
nekako lahko pri srci, kakor svoje dni pred po dobo 
matere božje po smrti svoje matere v cerkv i 
V spomin jej pridejo tudi besede, katere jej je reke l 
častitljivi župnik za slovo : „Kakor ti je Bog pomagal 
v tej stiski, tako te nigdar ne bo zapustil , 
če mu boš zvesto služila . Zaupaj vedno trdno v 
njegovo pomoč.” Tako je govoril župnik. 

Vsa vesela in potolažena vstane in hoče spraviti 
križ na staro mesto. Sedaj zapazi, da se je 
na zadnji strani križa košček lesa odločil in pade l 
na tla. Leseni križ je bil enkrat nekoliko poškodovan 
in zopet skléjen . Zavoljo njenih obilnih sol z 
in gorkote njenih rok je klej zopet popustil. Stopi 
k oknu, skozi katero je večerno solnce sé svojiln i 
zadnjimi žarki posijalo v izbico, da bi videla škod o 
popraviti. Pa glej, iz križa jej v oko zažari svitel 
žarek. Zofija se vstraši . Preišče in pregleda križ 
bolj na tanko in vidi, da je križ po sredi votel i n 
v njem neka svitla reč skrita. Našla je, da se je 
deščica na zadnji strani dala premikati in križ od preti. 
Po dolgem trudu potegne deščico ven in 


78 

zapazi, da je v lesenem križi shranjen križec o d 
dragih kamenov, ki so bili v zlato vdelani. 
Vzame ven križ od dragih kamenov in g a 
bolj natanko ogleduje . Lesketal se je tako od ve


černih solnčnih žarkov, da je komaj vanj gledala . 
Pri rajni gospej je večkrat videla bisere in drage 
kamene. Zato jih je poznala in vedela, da so pravi , 
Zopet jo polijo solze, pa solze veselja, zopet poklekne 
in začne moliti : „0 ljubi, dobrotljivi Bog , 
zopet si uslišal mojo molitev! Sprejmi te moj e 
solze v zahvalni dar ! Zopet si mi pokazal, da n e 
upa zastonj, kdor v tebe zaupa.” 

IX. poglavje. 
Ko je Zofija v podstrešni izbici molila in zdihovala, 
sedel je Viljem v spodnji sobi na klopi. 
Veliko žalost mu je delala misel, da bo moral s 
svojimi otroci hišo zapustiti. Bilo mu je zelo tesno 
in bridko pri srci . Odpre okno, da bi lože dihal . 
Tudi njega posilijo solze, katere je vedno skrbn o 
skrival pred svojo ženo, da je ne bi še huje žalil . 

Goreče prosi Boga pomoči . 

Otroka sta se v sobi igrala in ne dosti me


nila za očeta . Vendar je majhni France zapazil, 
da se oče jokajo. Hitro pusti svojo igračo, majhen 
voziček, prevrnjen sredi sobe, hiti k očetu in praša : 
„Ate, kaj pa vam je, da se jokate? ” 

„Saj veš, France”, rečejo oče, ,,da nam hoč e 
prodati naš sosed hišo in vse, kar imamo. Saj si 
videl oni dan, kako se je jezil. Hoče nas prisiliti 


74 

da bomo morali hišo zapustiti in iti po svetu be-

račit. Prosi še ti ljubega Boga, naj tega nikar 
ne dopusti. " 

Dobri Francek začne milo jokati, sklene svoj i 
nedolžni ročici, ozre se pobožno proti nebu in reče : 
„Ljubi nebeški Oče : Hudobni sosed nam hoče hišo 
prodati! Prosim Te, ne dopusti tega! ” 

Ko majhna Rezika to sliši in vidi bratca jokati, 
zažene tudi sama jok na ves glas. Oče jo 
vzamejo v naročje, da bi jo pbtolažili. Pa deklica 
je tolkla vedno z rokama skupaj in govorila : „Ljubi 
Bog, prosim, prosim! Pomagaj, pomagaj ! ' 

Na oknu poleg vrtnarskega noža je ležalo 

jabolko, katero so hoteli oče otrokoma razdeliti. 
Mož hitro vzame jabolko in ga dá jokajočemu otroku , 
da bi ga potolažil . In Francek reče poln sočutja : 
„Le tiho bodi, Rezika ; potem bo celo jabolko tvoje. 
Le nikar ne jokaj ; jaz vém, da nam bo pomagal 
dobri Bog,” reče še sam jokaje. Mož pa zdihne : 
„0 Bog, ozri se na ta otroka in usmili se ju! ” 

V tem trenotku stopi žena z lesenim. križem 

v roti v sobo in reče vesela : „Bog nam je po


magal, zahvalimo se mu!” Potem pokaže mož u 

odprti leseni križ in pove, kako je ravnokar našl a 

v njem skriti zaklad. 

Viljem pogleda leskeče drage kamene, sklene 

roki in reče na glas : 

» O Bog ! na kako čuden način si nam pomagal ! 
Križ je veliko vreden. Lahko bomo poplačali naš 
dolg ; pa nam bo še nekaj ostalo. Ne bo nam treba 
iti križem sveta za kruhom ." 


76 

Franeek, je leseni križ vže dostikrat videl , 

tudi začne stegati svoji roki in prositi mater : „Ej, 
mama, pokažite tudi meni, da vidim, kaj vas in 
ateta tako veseli. ” 

Mati mu pokaže ki K od dragih kamenov i n 

reče, da so ti svetli kameni vredni več nego dv a 
tisoč kron. 
„Tudi meni so všeč te blišč* reči ; čemu pa 
jih ljudje rabijo? dé Francek. 

„Ker se ti dragi kameni tako lepo svetijo, s o 
prav za prav le, da jih gledamo. Druge koristi 

ne dajejo,” podučijo ga mati . 

„Potem jih bodo ljudje težko tako drago pla


čali. Seveda se te majhne zvezdice prav lepo svetijo, 
vendar pa ne tako lepo, kakor rosne kapljic e 
na travi in cvetlicah in pa vodene kapljice n a 
mlinskem kolesu našega soseda. Te leskeče bisere 
lahko gledamo vsaki dan zastonj” — modruje deček . 

Rezika pa bi bila celo rada dala svoje lepo , 

rdeče jabolko, katero je še držala v roki, za leskeči 
križec, če bi ga smela nositi za vratom. 

Mož je bil samega veselja ves raz sebe. Ko 

se je zopet nekoliko pomiril, reče se solzami v 
očeh : „Seveda še sedaj ne umeta, koliko dobrot o 
vama je skazal Bog. Lahko bom plahi sosedu 
dolg z denarjem, ki ga dobim za ta križec . Ostala 
nam bo hiša, vrt in vse, kar imamo . 

„Oj, potemtakem vendar nismo zastonj molili . 

Pač je dobrotljiv ljubi Bog, da nam je precej po magal,” 
vsklikne Franeek in ploskne z rokama . 
»Je! zato se mu tudi zahvalimo," rečejo oče . 


Mož in žena skleneta roke in obrneta svoj e 

solzne oči proti nebu. Tudi otroka skleneta svoj i 
nežni ročici in jokata veselja. Te solze, s katerimi 
so se zahvalili Bogu stariši in otroka, imele so v 
njegovih očeh večo vrednost, nego dragoceni kamen i 
v očeh sveta . 

X . poglavje. 
Z dnevnim svitom druzega dné je šla Zofij a 
v mesto. Najpreje se oglasi pri blagem župniku, 

do katerega je imela vže od otročjih let najveée 
spoštovanje. Sedaj je bil vže častitljiv starček z 
belimi lasmi, katerega je vse mesto spoštovalo 
in ljubilo. Pokaže mu križ in pove, kako ga j e 
našla. „Tako so se spolnile besede, katere ste mi 
rekli pred kakimi dvajsetimi leti kot majhni deklici : 
Moli v trpljenji in stiski z otroškim zaupanjem ; 
Bog bo vedno tvoj zvesti pomočnik” — reče k sklepu . 

„Niste pozabili tega nauka?” odvrne častitkivi 
starček. To je lepo. Sedaj vidite, da sem 
govoril resnico. Da, Bog je zvest pomočnik v sili . 
Nigdo ne zdihuje zastonj k njemu. Seveda Bog 
ne pomaga vedno tako hitro in očividno, kakor j e 
vam. Taki dogodki so le redki. Vendar pa ostanejo 
vedno resnične besede : Kdor zaupa v Boga, 
tega Bog ne zapusti . Bog mu vlije tolažbo v srce i n 
mu dá moč, da ga trpljenje ne premaga in da n e 
obupa. Obrne mu trpljenje v njegov prid, da se zan j 
veselo konča . To ste sami vže večkrat skusili . Od 
vaših otročjih let do današnje ure je skrbel za vas 


77 

kakor dober oče in vam pomagal . Ohranite vedno 
trdno zaupanje v Boga in v njegovo deviško mater 
Marijo ; vzgojujte tako tudi svoje otroke, potem bo 
božji blagoslov z vami in z vašimi otroci . Rešil vas bo 
tudi v prihodnje iz vsake sile, dokler vas ne poklič e 
k sebi v oni srečni kraj, kjer ni težav ne bolečin . " 

Zofijo je skrbelo še nekaj druzega ; prišla je 
tudi najbolj zavoljo tega k razumnemu in modrem u 

starčku, da se ž njim posvetuje. Zato vpraša : „Ali 
smem z lahko vestjo dragoceni križ obdržati, in ne 
storim krivice dedičem ? Vreden je skoro več, nego 
vse druge dragocenosti rajne gospe . ” 

Blagi starček jej reče : „Križ je vaš. Zvabiti 
rajna gospa še sama ni znala za ta dragocen zaklad 
v križi. Skoraj gotovo ga je rodbina dobila p o 
kakem stricu, ki je bil škof ali celo kardinalj. 
Njena zadnja volja pa je bila, da si izberete, kar 
vam je všeč. Zavoljo ljubega miru ste si izbral i 
ta leseni križ, ki je bil na videz le malo vreden . 
V svoji zadovoljnosti ste si pa izbrali najbolj dragoceno 
reč iz zapuščine po volji rajne gospe. Bog 
vam je dal s križem dragocen, skriven zaklad . Dragi 
kameni so zelo veliki ; križ bi znal biti štiri do 
šest tisoč kron vreden . Prodajte dragoceni križ . 
z je~1iui delom svote poravnate vašo sedanjo zadrego, 
ostali denar pa shranite za bodoče potrebe . 
Leseni križ pa shranite. Služi naj vašim in vaših 
otrl

& otrokom kot drag spominek na blago rajno 
gospo in na božjo previdnost . ” 
Starček vtakne dragoceni križ nazaj v leseni . 
Potem reče : Kedo bi mislil a& je v tem lesu, 


78 

skrit tako dragocen zaklad? Kakor s tem križem , 
je tudi z našim trpljenjem ; zato ga imenujemo tudi 
tako pomenljivo križ. Zdi se nam zoperno in brez 
vrednosti. Vendar nas pripelje bližje k Bogu ; uči 
nas prav spoznavati minljivost vsega posvetnega; 
očiščuje nas slabosti in nepopolnosti ; uči nas zaupanja 
v Boga, potrpežljivosti, ponižnosti, in nas 
dela še le vredne nebeškega veselja. Zato so za 
nas križi in težave pravi biseri, ki nas spremij o 
tudi onstran groba." 

Župnik je poznal v mestu dragotinarja, ki j e 
bil prav pošten mož in njegov prijatelj . Precej 
pošlje po njega, ki je prišel kmalo k gospod u 
župniku. Kot veščak ogleda dragoceni križ in ponudi 
zanj šest tisoč kron. Dva tisoč hoče pi ecej 
izplačati, ostalo svoto pa ob določenem obroku . 
Ko Zofija to sliši, je bila neizrečeno vesela. Ob 
določeni uri je šla drugi dan v dragoti'naijevo prodajalnico 
in prejela določeni denar, ki ga je tako 
potrebovala za brezsrčnega soseda . 

Iz vsega tega dogodka ni delala Zofija nobene 
tajnosti. Zato so kmalo o tem dogodku govorili 
po vsem mestu. Ta novica je prišla tudi do ušes 

sorodnikov rajne grajščakinje Podborske. Hitro se 
zberó in posvetujejo, kako bi si prisvojili najden 

zaklad. Jednoglasno sklenejo pri sodniji iskati 

pravice, češ, bila bi največa bedarija, pustiti tako 
dragocen spominek pritepenki, kakeršna je Zofija . 
Kaj tako bedastega pač ne more nihče misliti ! 

Mej tem pride k zbranim sorodnikom tudi 
gospod Borštnik in jih vpraša, kaj modrega so 


sklenili. Ko mu povejo, vdani se svojo palico o b 
tla in jim jame govoriti tako : „Svojo tožbo le lepo 
za -s e oh' nite! Bodite veseli, da po mestu n e 
zvedó o vaši modrosti . Če vam ni strast zamoril a 
popolnoma razuma, slušajte, kar vam povem. Ko 
bi bili vi, grdi skopuhi, tudi takrat znali, kako 
dragocen zaklad krije leseni križ, smela bi si g a 
bila dobra Zofija izbrati . Ne bili bi jej mogli braniti 
vsled oporoke. Kar je bilo zanjo takrat pravica, 
to je tudi še sedaj. Le potolažite in pomirite se ! 
Sicer pa je prav, da ste prišli ob ta dragoceni 
zaklad! Trga je kriva vaša brezbožnost, nehvaležnost 
do milje gospe Podborske in. vaša trdosrčnost 
do uboge sirote. Saj ste se vedno posmehovali 
siroti, da si je izbrala leseni križ ; sedaj 
se vam lahko ona posmehuje. To naj vam je za 
kazen ! Se svojo tožbo pa idite rakom žvižgat, da s e 
vam bo vse mesto smejalo !” 

Bridke so bile te besede za sorodnike ; vendar 

so mu morali v srci pritrditi, češ, mož ima prav . 

Predno se je vrnila Zofija z denarjem domov , 
šla je še v cerkev. Tukaj poklekne v stranski ka


pelici pred Marijin oltar, kjer je pred več nego 
dvajsetimi leti kot zapuščena sirota klečala, in s e 
Mariji zahvali z besedami pesnika : 

Vselej nam Mati mila bodi , 
Da Tvoje hvalimo ime , 
Dobrote Tvoje vsi narodi 
Spoznajo naj in Te slavé, 

Da eden se razlega glas : 
Karija, mati milosti! 


Kazalo : 


Najboljša dedščina . 

Voljmarjeva rodbin a 

II. Slepi starček . . . 
III. Kristusova podoba . 
IV. Zaklad . . 
V. Važne listine 
VI. Slovo . 
Leseni križ. 

I. poglavje 
II. poglavje 
IIT. poglavje 
IV. poglavje 
V. poglavje 
VI. poglavje 
VII. poglavje 
VIII, poglavje 
IX. poglavje 
X. poglavje 
Stra n 
5 
12 
20 
28 
32 
37 

Stran 
48 
50 
52 
55 
58 
61 
64 
70 
73 
76