114
Glasi o cesarskem ukazu
zastran učnega jezika v šolah.
III. *)
Naj spregovorim zdaj o latinskem jeziku. Ker je to jezik mertev, to-je, da se ne govori nikjer več cisto, ga cenijo zlasti dan dauašnji nekteri malo in čedalje manj; nekterim pa se zdi za malo, da bi veljal več od gerskega,
 kterem se je izgladil, iz kterega si je izposodil tako jkoč največji in najbolji del svoje literature. To je ravno esreča, da se tehtajo reči zgolj po teorii, da se ne praša dosti, kaj pa življenje pravi, in vendar obvelja nazadnje samo to, kar se ž njim ujema in sprijema. Vse res, da je gerščina bogateja, neizmerno bogateja, bodi si v formah, bodi si v slovstvu, in da je postal gerški narod učitelj rimskemu in vsem poznejim. Al- Gerk je živel tako sam za-se; vse, kar si je omislil in izmislil, je bilo tako čisto iz njegovega jedra, tako tuje za druge ljudstva osnovano, da bi jim s svojo omiko ne bil mogel dosti škodovati, ne dosti koristiti, ako bi ne bilo vodotoča, da vodi silno moč gerskega elementa v žile in kite tistih narodov, ki se niso napredovanja branili, pa so bili, sami za se presirovi ustvarjeni, dobro njetilo, ki pa od drugod iskre potrebuje. In ta vodotoč so bili Rimljani in so še dan današnji vkljub vsem pruskim pedantom, in zato je njihovo bitje za nas imenitneje od gerskega. Rimljani nam se zde sicer velikani, pa se jih ne bojimo; ne dozdevajo nam se tako tuji, kakor Gerki; njihove misli so enake ali saj podobne našim mislim, pripravne za naše razmere in za nt s čas, kakor da smo si bližnja žlahta. In kakor nam, se dozdeva to vsem izobraženim narodom. Na široki podlagi rimske omike so postavili si svojo domačo; kvas latinščine je prešinil vse ude sedanjega življenja. In kakor se ne da tajiti, da so ji pritekali pervi in najobilneji studenci omike iz gerskega, se pa po drugi plati zopet ne more prezreti, da je bil le Rimljan universalen, da je nam edina ta universalnost pomagala, da nam je treba toraj pred in bolj soznaniti se z latinsko  kulturo kakor pa z gerško.
Praša se zdaj: kaj je latinščina za nas Slovence, kako se dotika in strinja uaš jezik z latinskim , kako sta si eden proti  drugemu?
Latinski jezik je jezik katoliške cerkve, katoliška cerkev pa je naša narodna cerkev. Pravim narodna, in ta beseda mi je tu v pervem, edino pravem pomenu. Katoliška vera nam ni narodna, ker jo zdaj narod terdi, ampak zato, ker si jo je že od konca sam izvolil, se je vedno stanovitno deržal, vkljub silnim nadlogam in skušnjavam, se vedno te zvestobe tudi zavedil in vse svoje mišljenje in čutenje po nji obračal, po drugi strani je pa tudi vselej v nji pomoči, zavetja, rešenja iskal in ga našel. Premislimo to malo bolj natanko. Dozdaj smo se menili premalo za to reč; nauk, ki ga bomo prejeli, je imeniten za nas in za naš jezik. Keršanstvo so jeli nam oznanovati najpred oglejski, potem pa salcburški duhovni. Slovenci se mu že iz začetka nikakor niso ustavljali; še le, ko je ob enem sirovi bavarski knez Tasilo tudi slovensko svobodo zalazoval, je pokazala se nasprotna stranka. Droh, Drodor, Samo, Avreli so odganjali novo vero le zato, ker jo je branil Tasilo, najhuji sovražnik slovenskega naroda, češ, da ni nič druzega kakor zanjka tuje politike. Toda kristjani so se bili že tako pomnožili, da ni dolgo to opiranje terpelo. To je bila pa tudi največja sreča za narodnost. Ko bi se bili naši očetje terdovratno starih bogov deržali, ni dvombe, da bi jih bili sosedni, kerščeni narodi:
*) Dalje iz 2., 3. in 4. lista.
115
Bavari, Longobardi in pozneje Franki podavili; bilo bi jih zadelo ravno to, kar Obotrite, Sorbe in Lutice. Keršanska vera pa je vverstila jih med druge njene spoznavavce; pod njenimi perutami so brez nevarnosti s tujimi ljudstvi se družili in pečali. Res, da jih je pritisnil že za rana terdi jarem nemških vladarjev, bavarskih knezov in franških kraljev, pozneje pa saksonskih cesarjev, toda posebnega preganjanja njihova narodnost vendar nikoli ni terpela; kakor druge narode bi branila bila tudi njih katoliška cerkev, perva oblast srednjega veka v duhovskih in tudi v posvetnih rečeh. Kakor je kal, je tudi zeljše. Katolištvo se je v narodu vkoreninilo in na vse strani razrastlo; iztrebivši iz sebe ajdovske vraže, se je Slovenec očistil in prerodil; sprijele ste se v njem vera in narodnost v eno jedro, obe moči ste zarastle se v eno samo nerazločljivo; prešinivši se skoz in skoz je ena drugo pospeševala in budila. Najlepše je razodevala se ta uzajemna podpora v strašnih stiskah turških vojska. Moč vladarjev je bila takrat opešala; od njih ni dobival Slovenec nikoli prave pomoči; še manj pa so branili ga nemški vitezi, zapiraje se v grajšine gledali so mirno, kako Turek po deželi razsaja, pobijaje in odpeljevaje s sabo uboge kmete, požigaje vasi in božje veže. Kaj nas je obvarovalo takrat? Zaupanje v Boga in njegovo vero ujuna-čilo je ljudi, da so bili s slabim orožjem kos hudemu sovražniku; zbiraje se v taborih okoli cerkva, na posvečenih tleh se bojevaje, so si bili svesti, da ne branijo le sebe, temuč tudi sveto vero, in to prepričanje je dajalo jim stotero moč in večidel zmago. Ta morija je terpela celih dvesto let, pa vendar ni končala našega naroda, marveč je zavedal se, ko je nehala, bolj živo kakor pred svoje moči in narodnosti, da je hitro v vseh rečeh napredoval. Turške vojske so mu bile kervav kerst, s kterim je iznova poterdil, kako globoko prepričan da je o resnici katoliške vere, kako tesno se je z njegovo narodnostjo združila. Pa sred vojskovanja mu je prišla druga, še huja skušnja: začela je terkati na vrata tudi njemu lutrova prekucija. Res, da so jih ji nekteri naši sinovi odperli in jo z gorečim sercom narodu priporočali, da je marsikdo omahoval, marsikdo tudi omagal. Al večina ljudstva zaverže priliznjene obete, — dobljena je nova, častitljiva zmaga. Ponosni smemo biti, da naših krivovercov niso preobračali tuji, sirovi dragonarji, kakor se je drugej pogostoma godila; luterstvu se je uperl narod sam, mogočna, prepričavna beseda škofa Krena in njegovih pomagavcov nam je zopet deželo pomirila, uter-divši vsakod staro vero, povernivši nam z njo prejno edinost v narodu. Tuja mladika ni mogla na našem drevesu ozele-neti. Al ta zvestoba ni ostala Slovencu prazna, brezkoristna.
Cerkev mu je obilno trud povračala, ki ga je za-njo preterpel. Njeni duhovni so mu bili vedno pervi in najbolj resnični prijatli. Oni so mu zbudili domačo literaturo, oče-divši mu jezik tujih pritik so spisali za-nj lepo število pobožnih bukev, po njih je dobil veselje do branja in do šol. Da so naši ljudje zadnjih dvesto let kaj v kmetii, slasti pa v vertnarstvu napredovali, se ima pripisovati zgolj njihovim blagim, domačim naukom, ne pa grajšinstvu ali učenim tujim društvom; oni več zrahljali zemljo, da seme „Novicu in koristnih bukev ne pada več na kamnitno zemljo. Naj omenim tu le častitega Pirca, ki ga saj po Gorenskem vsak gospodar pozna in hvaležno spoštuje. Tudi za p o-svetno literaturo to velja. Vodnik je bil cerkven mož, pečaje se vedno z jedrom našega naroda je spoznal, kaj mu je všeč in kaj mu pridi; zato ni posnemal tujcov, in po pravici se smemo ž njim ponositi, da je vtisnil mladi literaturi pečat narodnosti, tedaj pečat originalnosti. Neupehani delavnosti svojih duhovnov imamo hvalo dajati, da nam je narod čil in zdrav, priden in pobožen in za vsako delo pripraven: od nje in iz nje mu je dohajala vsa omika in mu dohaja večidel še dandanašnji.
Iz vsega tega vidimo ozko, natančno, vzajemno djansko društvo svoje   vere  in   svoje narodnosti.    Pri nas ne da se
misliti patriotizem brez katoliškega duha; brez njega je brez sadu, jalov, zato, ker je katoliškemu Slovencu brez njega nerazumen, že zanaprej sumljiv.
Pa čemu to dolgo besedovanje? utegnejo bravci prašati. Ne zamerite, za moj namen je bilo potrebno. Zakaj? bom povedal drugo pot. (Prihodnjič dalje).
122
Glasi o cesarskem ukazu
zastran učnega jezika v šolah.
III.
(Dalje).
Dokazano je, da je katoliška vera pri nas zares narodna vera — tedaj so tudi vse šege katoliške cerkve za nas naroden jezik; tista cena, ki gre domačemu, gre tedaj latinskemu — oba sta naša; katolištvo je sprijelo se z narodnostjo in latinščina s slovenščino.
Kaj pa nas uči to premišljevanje? kaj zahteva ta resnica? Rekel sem, da nam je latinski jezik naroden nauk, že zato je nemogoče, ga od slovenščine ločiti. Latinski • jezik pa je za nas tudi svet nauk, kakor je svet Gerku starogerški, Rusu in Serbu starosiovenski. S svetimi rečmi pa se ni šaliti; s pomočjo sedanjega gerškega se uči Gerk svoj cerkveni, stari jezik, ravno tako Rus in Serb. To je po naravi in po pravici, da se izbere tak pripomoček, s kterim se naj pred in najbolj natanko visoki namen doseže. Kakor se ne moremo znebiti narodnosti, se tudi cerkve ne smemo in tudi ne tistih reči, ki jih tirja cerkev. Ta pa hoče, da znajo njeni učitelji (se ve, da se ne govori tu o prostem ljudstvu) latinski. Toraj bi se ga pri nas vsaka ko učiti morali, če bi se prav vlada za-nj ne menila. Ta nauk ni zgolj posveten, je tudi cerkven in za-toraj tudi ni zgolj deržaven, je tudi naroden, za nas tako rekoč privaten in personalen. Opraviti ima ž njim neposredno naša narodnost — in kaj pa je bolj po pameti in bolj po naravi, kakor, da si ga priiastuje po narodno, brez spotik in ovinkov, kakor si ga priiastuje vsaka druga narodnost? Turek in Persijanec imata oba koran v arabskem jeziku, oba si ga dajeta razlagati po turški ali perzijanski in nikoli ni še v glavo padlo Turku, najpred persijški ali francozki se učiti in si potem svoj koran po persijški ali po francozki tolmačiti, čeravno sta mu sicer ta dva jezika koristna in nekteremu tudi potrebna. „Was dem einen recht, ist dem andern billig". Ko so sprejeli naši spredniki s katoliško vero latinski jezik, niso šli najpred nemški se učit, da si s tujim jezikom latinščino raztolmačijo; s slovenščino se je dalo tudi to opraviti. In kar je bilo takrat mogoče, da bi zdaj ne bilo? Zdaj, ko nam nihče utajiti ne more, da nam je jezik za čudno hitro in lično se izobrazil. Družba vere in narodnosti nam je bila vedno na uajvečjo korist; s ponosom se je zamoremo spominjati; zato pa nam mora tudi historična zgodba se imenitna zdeti, da se je pobratila že od konca slovenščina z latinščino sama, brez osrednika in mešetarja.
123
Vse to nam dokazuje pravičnost in potrebo, da se začnemo latinski jezik po domače učiti, in da jemljemo sicer tudi druge jezike v pomoč, pa še le potem, ko nam obetajo dobiček; po nobeni ceni pa ne pred, kakor jih znamo, tedaj ne v pervih šolah, kjer se mora skoz in skoz terdna podlaga osnovati, kar pa se ni nikoli še dalo in se nikoli ne bo s tujim jezikom. Človek se sramuje in žalost ga obide, viditi, kako nam je mladina zadnjih deset let v tem svetem, za nas katoliške Slovence poleg domačega najbolj imenitnem jeziku zaostala! Gola resnica je, da ne zna skoraj nobeden učenec več gladkega latinskega spisa sam sestaviti; sem ter tje celo v najvišjih šolah treba za nemške besede latinske, vsakdanje povedati. Kako morajo terpeti učitelji v teologii, se lahko da misliti. Res, da se nekdaj ni zato več znalo, ker bi se bilo po slovenski razlagalo; vzrok je bil, ker se je najbolj latinščina učila, druge reči pa se v nemar puščale. Toda naj bo to, kakor hoče, potreba ostane vedno potreba. Prav je in velik napredek, da se gleda zdaj tudi na druge nauke; al zopet je resnica, da se mora latinski znati, natanko znati, že zato, ker je jezik naše cerkve in da se mora drugač učiti, kakor do-zdaj. Učenje pa zlajšuje ravno domači jezik in to je drugi vzrok, glas časa poslušati, dati slovenščini, kar ji po pravici in zdaj tudi po postavi gre.
Pa, izgovorivši to, vidim možake, ki se sila učene mislijo, z glavo majati, z ramami kimati, usta na zaničljiv smeh nategovati, in tobakiro odpiraje mermrati: „kaj pa da — tudi filosofijo bomo jeli tradirati po kranjski^. Tako ali enako nam govore v eno mer ti možaki. Če dokazujemo, zakaj naj se začne vse po domače razlagati, nam preje-dajo besedo z neslanimi in hudobnimi opazkami, češ, da se nečemo več tujih jezikov učiti, da se mislimo s kitajskim zidom obgraditi, če hrepenimo za napredkom, nas osipljejo z ledom denunciativnega natoleovanja. Pa naj bo! Le eno se ne da tajiti, da branimo namreč m i kakor dobri deržavljani cesarsko postavo, uni pa jo čertijo in gadijo. Kadar jih slišimo bahati se s svojim patriotizmom (!), nam hodijo nehotoma na misel tisti možje, o kterih je pisano, da so od zunaj enaki pobeljenim grobom, od znotraj pa — Pa pustimo jih in premišljujmo dalje: utegne li slovenščina tudi znanstveno nauku latinskega jezika pomagati?
Jezike natanko primerjati enega z drugim, je prijetna reč, za nas pa je preobširna in za namen tega spisa tudi nepotrebna. Zato nečem o specialnostih govoriti, dasi-ravno so tudi dokazavne. Le nekoliko naj jih memo grede omenim. Znano je, da spolnika (artikel) nimamo ne mi ne Latinci. Enak nam je princip deklinacije: oboji imamo različne končnice za padeže in zopet različne za posamesne deklinacije. Nemec je tega mnogo izgubil, izmed 6 padežev so mu najmanj 3 popolnoma enaki, včasi pa tudi vsi v sin-gularu in pluralu, na pr. die Frau, die Frauen ostaja od konca do kraja. Čudno je, kako se ujema naš srednji spol z latinskim v substantivu in adjektivu. Adjektivna deklina-cija nam je sploh zlo podobna, slasti v tem, da je zdaj skoraj enaka za znane in neznane reči. Zato nam ne dela tudi particip nobene posebne zabave; kar se tiče njega, ljubi naše in latinsko višje pisanje participialne konstrukcije, ki se pa nemščini slabo prilegajo. Naš gerundi in supin ni sicer tako poln in razširjen kakor latinski, pa ga saj imamo, da nam ni težko si latinskega razjasniti. Tudi v sintaksi se nahaja marsikaj, kar se ujema lepo in naravnost s slovenščino, ne pa s kakim drugim jezikom. Toda te in take reči so vendar le bolj poveršne in unanje. Poglavitno za nas je jedro ali duša, in to je imenitno, da se strinja tudi v tem naš jezik z latinskim.
Ni mi treba dokazovati, da nobenemu narodu ni padel jezik z nebes cel in zrel; vsaki si je moral nebeški kal sam odgojiti, naravno je, da si ga je ustrojil in prikrojil vsaki po svojem življenji. Arabski in afrikanski nomadi imajo  po  40   in celo   po   sto   besed   za  kamelo,   konja ali
eva, za hišo pa nobene ne. Vsako zvezdo poznajo po menu, pšenice in poljskega sadeža pa ne, ker se z njim le ukvarjajo. Drugač govore kmetje, drugač meščani, drugač kmečki in zopet drugač mestni narodi. Verli mestnjani so bili Gerki, izverstno so pečali se z obertnijami, kupčijo, z znanostmi in z vsemi tistimi rečmi, na ktere lahko, svobod-neje mestno življenje prebivavce že samo napeljuje. Meščani utegnejo in morajo tudi več in bolj premišljevati, kakor kmetje, zato zasučejo misel vselej nekak po svoje, bolj po gosposki, kakor pravimo, bolj visoko in umetno, z eno besedo, jezik ostane jim abstrakten. Tak je na priliko, ravno gerški jezik, ena in tista beseda ima včasi neizrečeno veliko pomenov; besede, ki so zaznamljevale od konca zgolj telesne reči, dobile so v Atenah in drugej sčasoma dušen smisel. Vse drugač je bilo v Rimu. Ljudje so stanovali sicer tudi v mestu; to mesto pa ni bilo druzega kakor velika vas, z ozkimi ulicami, z nizkimi in lesenimi hišami. Kar je bilo obertnije in umetnosti, je bila dolgo časa v tujih rokah, domači ljudje so zgolj kmetovali brez razločka, naj že bodo patricii ali plebejci. Stari Rimljani so bili tedaj kmečk narod, tako čverste korenine, da ne pozna zgodovina krepkejega. Smešno je tedaj, za kaj tako posebnega rimskim vojvodom šteti, da soT premagavši sovražnike, zopet za plug prijeli. Saj je bila to splošna šega, dokler niso gerške in etruške navade domačih zadušile. Na kmetih pa niso tla za literaturo; zato jo je Rimljan še le takrat razvijati jel, ko se je zasjalo v mestu že obilno gerškega semena. Kako je pa previjal in koval svoj jezik, preden ga je nekako po gerščini olikal in ga kolikor toliko prisilil, gerškemu mišljenju se udati! Vendar le v poezii mu je to nekoliko steklo, čisto pa mu je spodletelo v prozi, in prav, da mu je, sicer ne bi vedili latinskemu jeziku za naravo in lastnosti, morali bi ugibati. Tako pa nam je odkrito, da je bil latinski jezik skoz in skoz konkreten, materialen. Besede se večidel rabijo še v svojem pervem smislu, tako tudi cele izreke in stavki; vse je telesno, da bi človek z roko zgrabil, govor se giblje kakor silna reka, jezik je podoba resnice, ves naraven, glasen, čverst in mogočen, da se ne čudimo več, zakaj se je o njegovih ukazih Rimljanu svet pred noge zgrudil. (Konec tega razdelka prihodnjič).
133
Glasi o cesarskem ukazu
zastran učnega jezika v šolah.
III. *)
(Konec).
v
Ce pogledamo na noveje jezike, na pr. na nemški in na slovenski, ne bo treba dolgo premišljevati, da spoznamo, da je uni po duhu bolj v žlahti gerškemu, naš pa ravno tako latinskemu. To ni čuda; saj je tudi naše življenje kakor rimsko, že od nekdaj kmečko se dandanašnji. Razni slovanski rodovi osnovali so deržave in nekteri prav mojročne; kje pa je v njih tisto število večjih in velikih mest, kakor so vzdigovale se v stari Grecii in se vzdihujejo v novejih germanskih deželah? Skorej vse naše večje mesta so iz novejega časa, v kterem ne žive posamesni narodni elementi več le za-se, ločeni od drugih, ampak se družijo, mešajo in spreminjajo; popredje le poglavitni sedež vlade od ostalih seliščse razlikoval. Cehi imajo Prago z 150.000 ljudmi; od nje je pa strašni skok na 15.000 duš, ki žive v Plznu. Poljaki so se v Krakovu, pozneje v Varšavi nekako bolj naselili; Levov, Vilno in druge večje mesta so povzdignili tujci in na pol ptuji judje. Serbski Prizren in Kruševac nista imela nikdar ne 20.000 pre-bivavcov. Na Ruskem so bile zaporedoma največje mesta ob enem stolne, Novgorod, Kiev, Moskva, Petrov-grad. Pa vselej je berž, ko se je vlada preselila, začelo se prejno stolno mesto zapuščati in v vas spremenjevati. Moskva je podobna še dandanašnji bolj staremu Rimu kakor pa Parizu ali Berlinu.
Zato je tudi naš jezik, kakor latinski, zgolj telesen ali kmečk; ena beseda ujema se le z eno mislijo; ab-straktov imamo tako malo, da jih lahko na perste soštejemo.
Iz tega se vidi, kako enaka da je duša obema jezikoma in to je vzrok, da se da latinski jezik bolje tolmačiti z našim, kakor s kterim koli drugim. Prepričan sem, da bo vsaki to našel, kdor poskusi, kakor sem našel jez in drugi moji tovarši. Imeli smo priložnost, prestavljati Cezarja,  Virgilia,   Tacita in drugih  po nemški   in zraven po
*) Popravek. V tem spisu v 15. listu na str. 115 v 15. versti od zdolej namesto: „oni več zrahljali zemljo, da seme" itd. beri: „oni so zrahljali" itd. — V listu 16. na str. 122. v 2. in 3. versti odzgorej namesto: „tedaj so tudi vse šege katoliške cerkve za nas narodni jezik", beri: „tedaj so tudi vse šege katoliške cerkve za nas narodne šege, jezik katoliške cerkve je latinski, tedaj je tudi latinski jezik za nas naroden jezik".
ilirski ali pa po slovenski. Kak razloček! Po naše je dalo se vse kratko in jedrasto skoraj beseda za besedo povedati, po nemški pa je bilo ovinkov in spodtik na desno in levo; silno težko so dohajale abstrakta izvirno, konkretno misel. Zatoraj se mora zares milovati, da se je tako dolgo pri latinščini slovenska beseda zanemarjala. To se vsa kak o prenarediti mora! Ce je bila cesarska postava za vse reči koristna in potrebna, je gotovo, da je bila še najbolj za latinski jezik. Pri nas pa je to najbolj žalostno, da se morajo stvari še le dokazovati, ki so same po sebi že tako jasne in naravne, da si jih zdrava človeška pamet drugač misliti ne more. Debelo bi gledel Anglež, ko bi mu kdo še le razkladati hotel, da se tujih jezikov najlože po aogležki uči; debelo bi gledal vsak drug, ako bi mu kaj tacega se pravilo; nam pa se vse to ravno na robe zdi, da višemo nos, ako nam se dokazuje, da po nobeni ceni tujega jezika tuj jezik tako natanko ne razjasnuje kakor naš domači. To sicer razumemo, da popotovaje iz Ljubljane na Štajarsko ne hodimo naj pred po ovinku na Koroško, ampak da gre pameten človek naravnost na Stajarsko. Tudi to vemo, da je smešna segati v žep okoli —. To pa nam ne gre v glavo, da mora veljati to pravilo tudi za nauke, — da je nespametno tega, kar se naravnost z domačim jezikom naučiti moremo, s tujim si iskati, dokler nam je še slabo znan ali pa celo popolnoma neznan, — da je tako učenje huda potrata dragega časa, dostikrat pa tudi mlačva prazne slame. Po moji misli bi se dalo tedaj razlaganje latinščine najbolje tako-le urediti:
a)   Naj se uči v pervih šolah latinski jezik le s pomočjo slovenskega, ker od konca so vsi pritikljeji škodljivi;
b)  naj se rabi nemški jezik zraven slovenskega še 1 e takrat, ko ga učenci že dosti dobro znajo; ko se vidi, da utegne nauk kaj zlajšati in razjasnovati, naj se tudi naznanijo učencom in priporočujejo za privatno branje najbolj izverstne bukve, ki popisujejo rimsko življenje, vero, navade, povesti itd. Znano je, kako bogata je v tem nemška literatura;
c)   kolikor in kar je mogoče, pa naj se razlaga v gornji gimnazii latinski jezik po latinski, kakor smo nekdaj imeli. Vaje naj bodo obilne; toda zgolj praktične. Prestavljanje na slovenski in nemški jezik, se ve, da nikjer ne sme nehati, ker ono dokazuje, ali mladina razume original prav ali ne;
d)   vse, kar je imel stari sistem dobrega, naj se zopet poprime. Naj se tedaj ne menjajo vsakega pol leta učitelji; naj dobi latinščina več ur; saj jih ji lahko da nekoliko gerščina, brez vsake škode za omiko; naj se ravna v vseh rečeh tako, da spoznajo učenci veliko imenitnost latinskega jezika , da dobe za-nj ljubezen in veselje itd.
Pred vsem pa je treba, da je poglavitna reč duh, ne pa forma. Posebno dandanašnji se mora ta resnica tem glasneje oznanovati, ker se toliko proti nji greši. Le pomislimo, kaj bi nam latinski jezik biti moral poleg in razun tega, da je jezik katoliške cerkve!
Latinski jezik je sploh že sam za-se vsakemu izobraženemu potreben, prav za prav se brez njega ne da prava omika misliti. O tem ni dvombe; le nesreča je, da se razumeva beseda „omika" na toliko plati. To pa se lahko reče, da je dan današnji misel vseh pametnih mož, da sam po sebi noben jezik še ni prava omika in tedaj tudi ne latinski. Človeškega uma ne izbistri še znanje latinske gramatike, tudi ne vednost kakih 10.000 latinskih besed in ravno toliko sintaktičnih pravil in pravilic, še manj pa tiste neslane hipoteze, emendacije, parallelstellen in druge enake iilolo-gične donquixotiade, ki se dozdevajo nekterim tako sila imenitne, kakor bi ne bilo brez njih izveličanja.
Saj meni se ne zdi noben človek bolj usmiljenja vreden, kakor tisti učitelj, ki, prebiraje z učenci Tacita, ne najde
134
v njem druzega, kakor sem pa tam kako ,5nekIasičnoa iz-reko, anakolutio ali kako drugo jezikoslovno zastavico. Po pravici tožijo ljudje, da ubijajo taki sirutljeji otrokom pamet in vse veselje za nauk, — po pravici govore, da take šole niso za današnje čase, — da so nepotrebne, da več škodo vajo, kakor koristijo. Le zato omika latinski jezik vsakega, ki se ž njim prav peča, ker mu razodene v svoji literaturi veličansko življenje rimskega naroda in v njem božjo žlahnost človeške narave. Njo nam spričujejo vse zgodbe in šege, vse postave in razmere, deržavne kakor privatne, vsaka žilica in udarec silnega ljudstva, vse čednosti in celo vse napake. Kdor ga trezno premišljuje, mu uhajajo nehotoma iz ust besede: ??To so možaki, vredni tega imena. Takih nam manjka; zato gre na svetu vse narobe".
Veliko, neskončno veliko se zares moremo od njih učiti. Učiti se moremo pravega patriotizma, da nam je dom več kakor kruh in vse drugo na zemlji, in narod več kakor vsakteri dobiček; — učiti se moremo svobodnega duha, da spoštujemo staro, če je dobro, da pa ne bojimo se nikakor-šnega napredovanja, da se marveč po poštenih potih vsakod in vsigdar in na vso moč za-nj poganjamo; — učiti se stanovitnosti, da imamo v sebi karakter in svoje prepričanje in mu ostanemo zvesti do zadnjega hipa, vkljub sitnostim in nadlogam; — učiti se pravega moštva, da branimo pravico in resnico, če tudi ni upanja plačila, če se tudi komu zamerimo ali kaj terpeti imamo; — učiti se moremo iz orijaških rimskih izgledov še sto in sto drugih reči, ki so nekdaj tudi med nami bile, pa so žali Bog! zginile in jih pogrešajo v največjo škodo ljudstva in deržave.
Poglavitna potreba je tedaj, spoznati rimski narod; to spoznanje daje omiko. Latinska gramatika in druge forme pa so le pripomoček; res, da že zato spoštovanja vreden, ker bi nam bilo brez njega nemogoče, namen doseči; toda pripomoček ima svojo ceno le zavolj namena in po namenu,  ne pa sam po sebi.
Žalostna resnica je, da se malokje na to porajta! V mnogih šolah velja forma več kakor duh, — v mnogih pa velja forma vse in duh celo nič. Toda čas napreduje. Ni dvombe, da nam prinese pred ali pozneje tisto dobo, ko bo filologija zopet perva dušna kopelj, po kteri bodo naši miadenči hrepeneli in jo s serčno slastjo uživali in nam odiastli zdravi in krepki deželi na čast, sebi v slavo in v blagor svojemu narodu.                                     J. Terdina.