ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po posti, 2 fl. brez pošte.
Čislo 33.	V torek 10. augusta 1852. I. tečaj.
Ljudska šola.
To se ne da tajiti, da je vest vsakemu človeku prirojena. Že mlado detce pokaže, da ve in čuti, alj je prav alj pa ne prav delalo in se obnašalo. Detce, ako se je prav in lepo obnašalo, se mu to že na licu pozna: ono je veselo, zadovoljno in židane volje; ako je pa kaj tacega storilo, kar ni prav in gerdo, hitro glavico pobesi, nima pokoja ne veselja, sc boji in sramuje.
Res je taj, daje vest u človeku že u pervej mladosti zbu-jena in da svoje živlenje s tim pokaže, da človeka hvali alj graja, kakor on zasluži. Pa vendar vest še nekako dremlje, ne govori še jasno in glasno, in otrok bi rekel še po mraku tava; detce še ne ve in ne spozna vselej in prav jasno, alj seje prav alj ne prav obnašalo.
Za to gleda, kako se odraščeni ljudi, posebno stariši in učitelji obnašajo, in zvesto posluša, kaj ti porečejo. Po tem potu hoče detce zvediti, kaj je prav kaj ni prav, kaj ima storiti, kaj opuščati. Iz tega se vidi, da odgojitelj (Erzieher, naj bo oče, mati alj učitelj) pri mladih otrocih mesto vesti govori in kliče, in, tako reči, vest nadomestuje. Dete dremlje in ne ve prav kaj in kam; odgojitel je vidljivi angel varh, ki ga vodi in varje po nevarnem in neznanem potu. Po tem taj se praša, kaj ima učitelj in odgojitelj storiti, da bode še dremajočo vest pri otrocih tolmačil in nadomestoval? On ima: «) skerbeti in si prizadevati, da ga bojo učenci spoštovali in
radi imeli; — č) sam se lepo, pošteno in keršansko zaderžati;
£
r) učence hvalili, ako se lepo obnašajo, jih pa tudi svarili in
grajati, ako kaj gerdega in grešnega storijo; rf) slednič jih k pobožnosti napeljevati.
Kosilice slepe babice.
(Dalje.)
Deklica dobrega serca. Imenitna gospa (mejna grofinja) Ljuboslavina seje na gari-cah peljala, in je le samo hišno in služabnika sseboj vzela, svojo sestro obiskat, ktera je v neki vasi prebivala. Kolo na garali se zlomi, pa dasiravno pri tej nesreči nihčer životne škode ni terpel, so morali vendar do bližnje vasi, kije skori poldrugo uro od 011-dot ležala, radi ali neradi k nogam se podati. Grofinja pošle hlapca popredej, da bi kolarju povedal, ali bi vtegnul gare poravnati. Kočijaš obstoji s konji, gospa pa prijeme hišno pod pazduho in se poda s njoj na pot. O poldnevu je bilo, in sonce jih je močno peklo; ker pa grofinja ni bila navajena peš hoditi, se je hitro vgnala, da bi se pa spočila, je morala raz pot na travnik iti, kder je nekaj dobja stalo. Tam v senco pod eno listih dreves se vsede, in se veselo ozira po lepih krajih, koji so pred njoj se prostirali. Na enkrat zagleda deklico s bremenom zvezanih derv, kojili je na glavi imela, črez travnik iti; lepše deklice od ove (te) še mejne grofinje oči niso nikoli kar vidile. Njeni ličici so bile, kakor bi kri in mleko zlil; njene velike oči, sinje kot jasno nebo, so bile sladkosti polne in milosti, okoli glave je imela rumen robec iz tančice zavit, spod kojega so čedno spletene kitice njenih plavih las molele, in deklice lepemu licu še več kra-sosti dale.
Ta imenitna gospa ni imela nič otrok, in zatorej je bila zlo žalostna. Vidši ono ljubeznivo dekličico, se ji ne vbrani njene matere zaviditi (ponidati); ona ukaže hišni, punčico poklicati, in k njej pripeljati. Deklica se pohlevno,spodobno in pa brez vsega straha približuje, pode svoj svezek na zemljo, se mejnej grofinji prikloni in jo vpraša, ali bi njej morebiti kaj zaukazati imela. Ničesar, odgovori gospa; samo, da bi se s teboj nekaj pogovarjala;
vsedi se sem le na trato, in mi naj prej povej, kako ti je ime? Rozina Luči mi je ime, mila gospa, odreže se deklica. Imaš še živo mater in očeta? — Moj oče so že davno umerli; moja mama imajo mene samo, in prebivajo v bližnej vasi. Meni se zdi, da niste preveč srečne. — Oh! zakaj ne? Med ve se lepo imavc in sve zadovoljne. — 3Ieni se pa zdi, da ste jako vboge!— Medve si pridelave kruha za najno potrebo; imave kure, koje nama jajca nesejo, mama so jih dones na prodaj nesli, kar bojo za nje skupili, se prihrani za hišno najemščino (3Iiethzins). Kaj pa delate, da si kruha služite? Po letu greve plet, po žetvi in pa klasje nabirat.— Ker pa vedve toliko dela prenesete, slabo jeste in borno oblečene hodite, kako pa morete zadovoljne biti? Medve? na te reči čisto ne mislive, kadar je človek lačen, se Bogu zahvali, da le ima se s čim najesti, in vsaka jed mu dobro diši. Akorano ni-mave lepih oblačil, sve vendar čedno in spodobno oblečene; sami lenuhi so, koji raztergani in vmazani hodijo; mama skerbijo, da se najne obleke všivajo, in jaz sim tudi že začela jim pomagati. — Rozina, hočeš s menoj v uno vas iti? Prav rada, dokler moja mama nocoj domu ne pridejo; ali prej pa moram jaz še to le breme derv k domu zanesti. Ko bi jih pa jaz kupila? Tadaj že! pa šest beličev velja, slišite! — To imaš 6 beličev (reče grolinja vstajajo); podej doli svoje bremce in pojdi s nami. (Rozinasama pri sebi misleča.) Ker gaje kupila, se spodobi, da bi ga za njoj nesla, (ter hoče ga prijeti), ali grolinja njej ne pripusti, in se verne na pot proti vasi. Pridši na vas, gre v gostivnico, koja se ji prav pristojna zdi. Služabnik njej pride pravit, da bode nje voz še le v petih urah poravnan. Mejna grolinja ukaže južino napraviti, in kerčmarica jo zapelje v snažno izbo, kamor ste une dve tudi smele iti; tam da imenitna gospa svojej hišni skrivaj povelja, ki gre, da jih spolni. Med tem se pogovarja visoka žlahtnica s Rozinoj, in biva vedno zadovoljnejša, slišaje, da na vsako prašanje tako lepo in pametno odgovarja; črez vse pa žara d (zadeli) njene nježnosti in ljubezni, kteri je v svojem sercu za lastno mater svojo nosila.
Hišna pride nazaj obložena s oblačili, kojih je v vasi nakupila; sleče maličko na ukaz žlahtne gospe, ter njej obleče
tenčinasto srajčico (čikelc), lepo višivano (gestikt) podjančico in svilno (židano) oblečico, ki je bila svetlo zelena in s rudečim pajčolanoni (Flor) okinčana; potem jo čedno oplete, iz kitic pa lepo kronico na glavi naredi, in umetno povit cvetlični venec na njo položi. — Od začetka je bila Rozina vporna in sramožliva, da jo je oblačila, ker je pa mičnega serca bila, seje po maloma vsemu vdala. Ko je že prav lepo napravljena bila, jo grotinja pred ogledalo pelje, ter njej reče, naj se notre ogleduje; deklica pogleduje spod čela v zerkalo, se nasmeja in rudečica jo obleti. He, kaj pa misliš! pravi žlahtnica, ali bi ne hotla vselej tako lepo oblečena biti? O se ve da, ali kako pa bi v takem oblačilu po travo in pa plčt hodila? Glej, ako bi ti moja hči bila, kakor si želim, bi tebi ne bilo treba delati, kakor pa zdaj; ti bi se učila brati, pisati, računiti, peti in pa še časa bi ti ostalo za veselo-vanje; na prehod bi se z menoj peljala, da bi te na vse viže raz-veselovala in ti kratek čas delala.
Gospa Ljuboslavina se Rozine ni mogla naobjemati, hišna se čudi črez deklično vljudno obnašanje s gospoj in črez njeno osobno lepoto: in pa kako je znala gospi grolinji se prijazno delati in jej dvoriti, da jo je bolj kot hišno prehvalila; Rozina pa tak govor vsa zmotna posluša.
Sedaj pridejo pravit, da jc južina že na mizi; mejna grotinja gre s Rozinoj za roko v dvoranico in jo zraven sebe k mizi posadi. Sirolica seje tukej tako sramovala, da seje skori raz-plaklaia; ker pa vidi, tako lepo s njoj obhajati in ravnali, njej začne s časoma bolj serce dajati. Mescnica jej tako dobro diši, dajo prav rada jč; meso, ki za juho pride, se jej zdi izverstna hrana, koje se (ako do sitega naje, da od drugih jedil, ki so na mizo prišle, ni mogla več jesti, dasiravno jo grotinja še tako sili in priganja. Vina pili jo niso mogli pripraviti po nobeni viži; koinej ga pokusi, se že strese na-nj, in za božjegadeli prosi, da bi njej vode dali. Ko pa vitli sadje in druge sladkarije na mizo prinesti, se glasno začudi: Na! to je že spet druga južina! da bi vse vesne otroke povabiti vtegnila,bi vendar se nasitili! — Prav je, Rozina, ali hočeš s menoj iti in pri meni bili, boš vsak dan tako dobro, ali pa še bolje imela. Ako bi po mojem bilo, ljuba
— 261 —
• .
moja gospa, bi jaz si na vse sile prizadevala, vam vstreči, pa nemogoče mi je svojo drago mamico zapustiti, ki nimajo nikogar razun mene, da bi jim pristopil in postregel, kadar so bolni. — Jaz bodem deklo plačala, da jim bode stregla, reče gospa grofinja. To dro; ali ta ženska jim ne bo za nobeno ceno tako rada in dobra, kakor pa jaz; moja mama so za-me skerbeli in mene redili, ko sim še mala bila; sedaj, ko sim že veči, jih nočem zapustiti, kadar bodo mama stari, jim bodem kruha pridelovala, kakor so oni za-me storili, ko še jaz si nisim mogla nič prislužiti. Visoka žlahtnica se čuti ganjena zadeli ljubezni in sočutja, ktero je ta deklica do matere svoje imela, ter ji več mogoče bilo ni, jej domu braniti; privoli gospa, da deklica zopet svojo vsednjo jankieo vzame in gre svojej ljubej mamici, ktera bi vteg-nila že v skerbi za njo biti. Prej da jo na iti, jo poljubi, in njej napolni žepe (aržete) s tistimi jedili in sladkarijami, kterih ona pri mizi še pokusila ni.
Rozina se čuti kot ptičica, ki fantiču iz rok uide, kteri jo ravno v ptičnjak zapreti hoče. Vzame v roko svoje coklice, in čisto bosa tako hitro leti, daje hišna, kterej je grofinja ukazala za njo iti, dovolj opraviti imela, daje ni spred oči zgubila. Vendar pride hišna bcrš za Rozinoj v napol poderto in s slamoj pokrito bajtico, in jo že najde v naročju svoje ljube matere, kojej zvesto pripoveduje, daje neka lepa, imenitna gospa liotla jo s seboj vzeti, obljubivši jej vsak dan trojne jedila dati. Jaz sim pa vendar všla (pristavi deklica), akoravno unej gospi dobro hočem , in jih rada imam, pa vendar niso moja ljuba mama.
Hišna pove tej kmetinji, da njeni gospi mejnej grofinji Ro-zinino žlahtno serce tako neizrečeno dopade, da jej hoče 200 dvajsctic letne plače zagotoviti, in hoče, kakor hitro se bode v mesto nazaj vernila, besedo podpisati; zatorej jej pusti ime in stau imenitne gospe in pa kraj in število njene hiše v mestu (z besedoj: nadpis za list), ter jej priporoči, da bi se prihodno nedelo viditi dala, in Rozino s seboj pripeljala. Žena njej obljubi, in pošle tisučerni blagoslov svojej dobrotnici.
Akoravno grofinja Ljuboslavina ni rada slišala zoper govoriti, je bila proti temu vendar dobrega serca in velikodušna, ter
spozna, da nima oblasti s Rozinoj po svojej volji ravnati; tudi ne primorati je, da bi njo bolj od svoje matere za vred imela; zatorej odloči, po drugem potu dobrega storiti njej, kar je mogla.
(.Dalje sledi.)
Osel piskač.
Dolgouhi osel	In v piščalki stanjša
Šel je mem vasi	Njega sapa se,
Tje po scnožcti	In piščal zapoje Po ncvedoma. Po nevedoma.
Je staknil piščalko,	Tele! reče osel,
Ktcro je ovčar	Kak piskati znam,
Tamki bil popustil	Naj še kdo mi reče, Po nevedoma. Osel nič ne zna.
Dolgo ogledava,	Dost jih je, ki včasi
Dolgo vohajo,	Tud' zadenejo
In v njo zapihne	Kej brez vse vmetnosti Po nevedoma. Po nevedoma.
h	^jfcjuttske šole* na Koroškem.
, Leta 1851 je bilo u Koroškej vojvodini 274 katoljških ljudskih šol vsih vkup; med tirni so bile 4 glavne šole, 266 je jih bilo pervenčnic, in 1 so bile za deklice. Zastran jezika, u kterem se je učilo, je jih bilo 207 nemških, 17 slovenskih in 50 nemško-slovenskih šol.
Ušolanih vesf je bilo 2575, neušolanih 690. Otrok za šolo zrelih je bilo vsih vkup 13,447, u šolo je jih pa hodilo 11,287; po tem taj je jih ostalo 2160 brez šolskega nauka. Te številke so železne priče, ter pričajo: a) da Gorolanci za šole kaj marajo. Kranjska vojvodina po-starim šteje blizo 500,000 prebivavcev, ima pa le 105 šol; Koroška šteje 320,000 prebivavcev, ima pa 274 šol! Slava Gorotancem!
i) da Slovenci na Koroškem za šole veliko manj marajo kakor pa Nemci. Med prebivavci je jih več ko tretjina terdih
dU*	* *	- c«*,
Slovencev, vendar je med 274 šolami le samo 17 slovenskih šol! Slovenci, pri šolah imate vi še veliko, veliko popraviti!
O In slednič, daje tudi na Koroškem še 2160 ljubih otročič, kterim kruh za neumerjočo dušo manjka, kteri s svojimi ročicami za ljubi kruhec prosijo, pa ni nobenega, da bi ga jim lomil! Gerdo in žalostno!4^*
Drobtinčice.
*	Spisje za slovensko mladino. Že je enkrat „šols. prijatel" omenil, da naš sloveči domorodec in spisovatel, gosp. Andrej Praprotnik, učitelj u Ško fj ej Loki, slovensko knjižico pod imenom „Spisjea spisuje. Ta knjiga je že dokončana in se pri vsih knjigarjih slovenskih mest dobi. Ako ravno je gospod Ma-tia Majar svoj „Spisovnik" izverstno osnoval in že lani na svitlo dal: vendar upamo in želimo, da bode tudi „Spisje" slov. mladini in slov. učiteljem močno dopadlo in se hitro razprodalo. Gotovo »Spisje" zasluži, da se serčno pohvali in priporoči. Knjiga je tiskana prav lično brez pregreškov, je lehko razumljiva, je dober kup (15 kr.), in beseda, kakor naši čast. bravci že davno vedo,gosp. Praprotniku gladko in sladko teče. Ima tri dele. I. del obseže spisne vaje (kratke popise, basni, povesti), II. pravila in zglede naj bolj potrebnih pisem (naznanilnih, posvetovavnih, opomnili, naročilnih, odgovorivnih), III. pa nar bolj potrebne očitne pisma (gospodarske liste, izpiske,plačane, prejemne, vozne liste, spri-čala, prošnje, poslednje sporočila). Bog daj, da bi se „Spisje« še to leto moglo u šole vpeljati pa ne samo u šole po Kranjskem, temuč po celej Slovenii! —
*	Iz Gradca 29. julija. Bliža se konec šolskega leta. Kaj seje delalo, kaj se je učilo v nižjih učilnicah naših, kako seje napredovalo na pustem polju, kako plelo, kako prilevalo, kopalo, kako so se mladike žlahtale — kdo nam bode vse to povedal? O kako radovedni smo tacih reči tukaj na tuji zemlji! Bodi si Bogu potoženo, da le malokaj zvemo iz premile domovine slovenske, kaj nam kej otročiči naši počenejo, kako se imajo, kako jim se kej novi red dopade in zdi, in jeli da se povsod po po-
Ufi. MtS)*. ^ J/	>"'<-	, ft	£. žšbeS-fžS--
d (, JA ». r*« • CA**'-<**/ '»»»».Mi*. Slirt J t p«.	^ nOt^**	•
stavi ravna? — Učitelji! Pošilajte popise svojih šol našemu »šolskemu prijatelu" v Celovec, kteri bode gotovo rad vse oznanil, kar nas vedeti tak silno mika. Nadjamo se, da nam bodo od vsili strani slovenskih pokrajin vestniki prišli, da nam prinašajo bele in čeme kostke, vesele in žalostne glase, da se napredek domovine s pretresovanjem bolje pospeši. Ne tožite, da le slabo napredujemo; nič ne dene, ako se le napreduje; samo da sene hodi po rakovo. „Karaen do kamena palača, zrno do zrna pogača."
R. R.
*	Iz Škofje Loke. 27. in 28. t. m. smo imeli tukaj šolske pre-skušnje. Veliko smo imeli poslušavcev. Prišel je tudi vis. čast. g. Dr. Močnik in g. okrani poglavar. Vse je precej dobro šlo. Posebno so se p a ni pa zopet učenci in učenke pevske šole obnesli. Tako so peli in peli, da so se vsi poslušavci čudili. Gospodje uradniki in drugi tukajšni šolski prijatli so pevcem in pevkam lepe darila nakupili. Cela šola od pervega do sadnjega, vsak je nekaj dobil.
Une dni smo oznanili, da je vis. ministerstvo škofije slovenskih dežel poprašalo, alj bi še treba bilo stare nemško-slovenske in s Bohoričico tiskane katekizme vnovič u natis dati. Slišimo, da ste se škofiji — Lavantinska in Ljublanska — za novi pravopis in za slovenski katekizem potegnile; Celovška pa menda priporočuje staro Bohoričico in nemško - slovenske katekizme. Taka se godi, ki imajo zastran slovenskih šol terdovratni starokopitneži in terdi Nemci nar več govoriti in zapovedovati! Zajec in boben. —
*	Iz Celja 31. julija. Danes je bila tukaj lepa, za stariše in otroke vesela slovesnost razdelitve šolskih daril pridnim učencam in učenicam Celjskih normalnih šol. Opustim slovesnosti popisati; le ene reči omenim, ktera se mi hvale in posnemanja vredna zdi, namreč: da so razdeljene šolske darila večidel bukve bile domačih pisateljev, nemških in slovenskih. Med nemškimi darili je bila večjim deklicam podarjena zares lepa knjižica, ki jo je zložil gosp. H. Costa: „Die Herzogin von Angovle-me. Ein Lebensbild", ktero zdaj pridne Celanjke — deklice in njih matere — s veseljem prebirajo.	J. Ž
Odgovorni izdaj, in vredn, A. Einspieler. Natisnil J. Leon u Celovcu.
iftviCJvTfje, »1 A AM^m« v^vV^lK +L	n ■* r^n
-------_	— ——J