Kmetski stan in draginja, Že y letih pred vojno so se našli ljudje, kateri so dolžili jkmetski stan, češ, da so kmetovalci krivi velike draginje nele pridelkov, katere potrebuje prebivalstvo za svojo prehrano,v temveč draginje sploh. Te obdolžitve so posebno naraščale med svetovno vojno in niso prenehale niti sedaj, nasprotno, čezdalje bolj se zopet pojavljajo. Priznavamo, da občutijo draginjo in trpijo na njej predvsem ubožnejši sloji prebivalstva, posebno delavci in mali obrtniki, a nič manj ne trpijo kmetovalci. Vsledtega je čudno, da se od gotove strani kmetovalcem očita, da so oderuhi in navijalci cen za meso, kruh itd. in se hoče na ta način izbrisati sledove, odkoder draginja pravzaprav izvira. Resnica pa je, da kmetovaki nočemo draginje in bjybili iprav hvaležni, če bi bil enkrat konec draginje, hočeino pa dosečl svojim pridelkom vsaj ccno, katera bi krila stroške produkcije (pridelovanja). Kdor boče biti pravičen, mora priznati, da se kmetystvo v najugodnejšem slučaju obresluje samo z dvema do tremi odslotki, največkrat pa ne-le, da dela kmet popolnoma zastonj, temveč še mora za vsa svoja celotna dela, ki jih opravlja s celo družino, še doplaeati in sicer s tem, da se zadolži na svojem poseslvu, posebno, če pridejo uime, kakor suša, toča itd., kakor je bilo v letih 1921 in 1922. Dokaz za to je ogromno zadolževanje kmetskih posestnikov, katero se začenši lansko leto naravnost strahovito-širi v Slcrveniji. Kdor ima vpogled iu opravek pri kmetskih in tudi pri mestnih denarnih zavodih, vidi, da kmetovalci ne le dvigajo svoje prihranke, ampak prosijo v vedno večjem številu za nova posojila in to kmetje, kateri so veljali do sedaj za premožne in dobro situirane posestnike. Tudi vpogled na računske zaključke kmetskih iposojilnic nam pokaže resničnost gornjih navedb. So posojilnice, katere so ime le do pred par leti le neznatne svote danih posojil, a izkazujejo sedaj zadnje leto naravnost neverjetne zneske. Kdo je torej kriv draginje? Vsekakor je res, da so se vsporedno z drugimi stvarmi tudi kmetijski pridelki podražili, a nikakor ne v tisti višini, kakor potrebščine, katere mora jknieiovalec kupovali, na primer obleka, orodje itd. Gotovo dejstvo pa je, da so se te potrebščine podražile za mnogo odstotkov -več, kakor pa kmetijski pridelki. če bo ta diferenca trajala že dalje, morajo jkmetovalci naravnost obubožati. Marsikje že poje boben, a pričakovati je še hujšega. Med tem pa se nekateri krogi vendarle nahajajo v dobrem, da ne rečemo v prav dobrem položaju. Ti krogi draginje ne občutijo, nasprotno, sokrivi so draginje. Kedo so ti krogi? Predvsem navajamo tukaj bančna podjetja. Ta so v zadnjih letih zasluzua naravnost ogromne milijone, izvzemši par bank, katere so vsled ponesrečene špekulacije zašle v konkurz. Razlika pri obrestni meri in udeležba na kartelirani industriji, omogočila je bankam do velikanskih dobičkov. Banke dajejo namreč za hranilne vloge nizke obresli, zahtevajo nasprotno za posojila naravnost neverjetno visoko obrestovanje. Zaradi tega napravijo velike dobičke, kateri se se z udeležbo pri industrijskih podjetjih znatno zviša. Ta dobiček, katerega imajo banke, pozročil je, da so postali industrijski papirji, kakor tudi papirji (delnice) raznih delnišldh družb izvrstno špekulacijsko sredstvo. Ni čudno potem, da imetniki teh papirjev gledajo na to, da industrijske proizvode tudi kolikor mogoče podražijo. S tem napravijo navečji dobiček, katerega jim plačajo konzumenti, to so predvsem in v prvi vrsti naš kmet, delavec in mali obrtnik. Drugi vzrok draginje, kateri se mora omeniti in kateri je pravzaprav najnevarnejši za izkoriščanje revnejših siojev so karteli in družbe, kalere se snujejo s pomočjo bank in velekapitala. Dan za dnem slišimo in čitamo v lislih o novonastalih delniških družbah, karlelih, sindikatih ali kakor se že imenujejo. Vseh teh edini in glavni namen je izkoriščanje konzumentov, ker jim je omogočeno, da določajo cene raznim induslrijskim proizvodom, kakor tudi sladkorju, petroleju, usnju, železju, strojem, nadalje tudi umetnim gnojiloiu, katere kmelovalec nujno potrebuje in v sedanjih časih mora imeti, ako hoče doseči pri kmetijstvu lepše uspehe. A ne samo, da določajo cene navedenim predmetom te družbe, temveč tudi od časa do časa skušajo preprečiti uvoz ali izvoz golovlh potrebšein ali vsaj omejiti, da celo iz prometa izključiti, kar se je posebno dogajalo med vojno. Omenili smo nekaj glavnih krivcev draginje. Je še mnogo drugih! Svetovna vojna, brezposelnost pa tudi slaba gospodarska politika sedanje naše vlade. Namesto da bi vlada gledala na omejitev zgoraj navedenih družb in kartelov ali jih vsaj zadostno obdačila, jih le še podpira in pospešuje. Zadružništvu pa, katero bi že po ustavi morala podpirati 'in katero bi lahko mnogo pripomoglo "k pobijanju draginje, ipa dela vsakovrstne ovire in zapreke. Tudi visoka carina in trošarina na razne konzumne potrebščine, kakor sladkor, kavo, manufakturo itd., dela draginjo. Ni čudno potem, da draginja res obstoji in celo narašča, revno ijucistvo jo občuti, čez njo zabavIja, ne ve pa za prave krivce. Dolžnost vlade bi bila, da bi čimpreje sporazumno z Ijudskimi zaslopniki izdelala primerne zakone predvsem proli prvonavedenim Ijudskim oderuhom in pijavkam. Ako bi storila vlada svojo dolžnost, bo storil svojo dolžnost gotovo tudi kmetski stan in njihovi zastopniki in tako ipripomogel k omejitvi draginje, katere nasprotnik je v prvi vrsti vsak kmetovalec.