Ludovik Puš: » dokler je Jan !« Zgodovina slovenskega naroda — kar je skoraj isto kot zgodovina slovenskega kmeta — nam na mnogih straneh nazorno pripoveduje, kako so šli zelo važni, odločilni dogodki v zgodovini, ki so globoko posegali v obstoj in razvoj našega kmečkega ljudstva, tako rekoč mimo kmeta. Hočem reči: odigravali so se brez odločilnega sodelovanja kmečkega stanu, večkrat celo brez njegove vednosti in zato največkrat proti njegovim koristim. Kadar je pa naš kmet posegel v tok dogodkov, n. pr. v času kmečkih puntov, se je njegov poseg končal žalostno in zanj usodno, ker za nastop v trdem javnem življenju nikoli ni bil zadosti pripravljen in organiziran. Iz davnih minulih dni je znano, da se je naš kmet za to ali ono vprašanje javnega življenja na zunaj že še nekako pripravil in organiziral; toda vedno je bilo premalo notranje, idejne, duhovne enotnosti, ki je za doseganje »kupnih ciljev potrebna vsa.i toliko, kolikor vnanja priprava. Nasprotniki slovenskega kmeta so vedno tudi računali na to notranjo, miselno neslogo in so jo pridno izkoriščali v svoj prid in v škodo kmečkemu stanu. Naše kmečko ljudstvo svojo zgodovino žal mnogo premalo pozna. Zato se iz nje ni veliko naučilo za sedanjost in bodočnost in zanj velja znamenita re.enica, da je »zgodovina učiteljica za življenje«. Napake, ki je radi njih toliko trpel v minulih časih, je ponavljal tudi v novejši dobi; nevarno je, da bi zavoljo istih napak tudi v sedcnjih dneh ne zamudil važnih dogodkov, ker bi nanje ne bil vsestransko zadosti pripravljen. Vsi čutimo, da se svet prenavlja. Govorijo o novem redu v življenju narodov, stanov in posameznikov. Stara, do sedaj veljavna zgradba človeške družbe se podira, tok časa se v naših dneh usodno lomi, dosedr-nji vek se končuje in začeti bo treba novega. Kakšen bo novi čas? In kakšno bo v njem stališče naše- ga kmečkega človeka? Kako bo s kmečkimi domačijami, kaj z družinami, kaj z otroki? To so usodna vprašanja, od katerih pravilne ali nepravilne rešitve bo odvisno bodisi riovo, boljše življenje naših kmečkih družin in domačij, ali pa njihovo nazadovanje in propast. Zdi se, da se sedanja doba upravičeno lahko primerja z največjimi dogodki v naši zgodovini. Nekoč je kmečki stan stal pri oblikovanju novih razdobij ob strani in je tudi vedno slabo odrezal. Ali naj se danes ponovi isto? Kdor prisluhne utripu življenja ter dejanja in nehanja v naših vaseh, ima občutek, da se slovenski kmečki človek v nekakšni otopelosti predaja negotovi bodočnosti. »Kakor bo, pa bo! Saj ne moremo mi nič spremeniti in nič narediti.« Zivi nekako od danes do jutri; kako bo pojutrišnjem, se bo pa jutri videlo. Rahlo gospodarsko olajšanje prejšnjih kritičnih let vpliva — se zdi — kakor mamilo, ki človeka prijetno uspava. Pred vojno jih je strah, o drugem pa bolj malo razmišljajo. Če pa razmišljajo, je toliko misli, kolikor glav. Vojna je res krvava šiba božja, ki nas je Bog varuj — ali mogoče je, da našega kmeta doleti še kaj hujšega. Koliko je naše kmečko ljudstvo kot stan, ki obranja narod in državo, pripravljeno, da samo v strnjenih vrstah stopi na plan in brani svoje svetinje ler odločilno poseže v oblikovanje novega časa? Ali ne kažejo znamenja, da se utegne spet zgoditi tako, kakor v zgodovini: drugi bodo odločali in odločili, kmet bo pa pripognil hrbet in se vdal »v usodo« ? Ne, ni tako! V slovenskem kmetu je v zadnjih letih močno zrastla stanovska zavest; v njem se je začel v težkih dneb komaj minule gospodarske in socialne stiske buditi smiael za skupen nastop. Saj so nam v spominu veliki in sijajni tabori njegove stanovske organizacije Kmečke zveze, kjer je iz ust svojih zastopnikov jasno in glasno pred vso javnostjo izpovedal, da je stare kmečke nesloge in otopelosti konec. Kmečki stan je podčrtal svoja načela, po katerih se bo boril za svojo »staro pravdo«, ki je vedno nova, pa naglasil tudi neomajno voljo, da hoče v javnem živIjenju imeti svojo tehtno besedo, kadar bo šlo za njegove stanovske koristi, ki so hkrati tudi koristi naroda in domovine. Toda na eno stvar bi naši kmečki ljudje ne smeli nikoli pozabiti: da ta enotna volja, ki vse premore, ne sme biti močna samo kadar čutiš nad seboj valptov bič, arapak tudi v boljših dneh. Pred leti je slovenski kmet še živo čutil bolečine od udarcev, ki so mu jih prizadejali nasilniki. Zato je bil odločen in je pokazal neomajno voljo po skupnem nastopu v svoji organizaciji. Čim bolj pa udarci ponehavajo skeleti, bolj kopni volja po stanovski skupnosti in žrtvi zanjo. Ali ni na mestu danes ta dan velika beseda: »Delajte, dokler je dan; pride noč, ko ne boste mogli...« Ali je spet treba, da bo slovenskega kmeta vzdramil bič, ki bo zapel po njegovem hrbtu? Bodočnost je negotova za tiste, ki se slepo vdajajo v »usodo« in ki podnevi ne storijo, da bodo varni ponoči. Stan, ki se zaveda svojega poslanstva za narod in skupno domovino in ne drži rok križem, tudi če ni tepen, ampak se resno pripravlja, da si bo svojo bodočnost skoval sam in po svoje, ni treba, da bi se bodočnosti bal! Ljudje kmečke krvi in srca: vkup v močno vrsto, če hočete imeti novi čas tak, kakršnega želite! Žrtve ne bodo zaman, čeprav se vam trenutno zdi, da so. Delajmo, dokler je čas!