Železne niti 6	Pesmi
POLONINO ODPUŠČANJE
Da hod odLajnarja k sosedu, še nekipridanič je zvedu. Predno Polona odkoraka, ta lumppa že za skednjem čaka. Predno da se Polona vrne, ji tat vso hišo preobrne, ukrade ji angelčke iz trona, kako je žalostna Polona. Ko pregleduje not po hiši, ja ura se nič več ne sliši. "Še to svetinjo mi je odnesu, še to uro staro, vso v lesu, ta ura, stara spremljevalka, za cajte štet mi pomagalka je tiho in spoštljivo stala, ko Janeza je smrt pobrala, dva dni je stala onemela, ko smrt ga je s seboj vzela, da od pogreba sem se vrnila, tist cajt ni šla in tud ni bila..."
Ko to Polona premišljuje, postalo ji je vedno huje: "Miličnikom bom na postajo povedala to grdo krajo."
Pa paršu je žendar do hiše,
vse preslika, vse popiše, podrobnosti Polono vpraša in meni: "Večja bo ta kaša, nobenmu ne bom nič povedov, samo za njim bom mal pogledov."
So nit se vlekle na sodišče, sodnik Polono koj obišče, Polona z malco mu postreže, sodnik pa s križem kruh odreže.
"Kako ste vedli, kje stanujem, kje molim, spim in obedujem?" "S seboj pripeljal sem tud tata,
da mi pokaže hiše vrata, da skril bi vašim se očesom, stoji gor v ograji za drevesom. Zakaj pa malcat dol ne pride,
Polono taka skrb obide: "Ob svojem zdaj stoji prepadu, ga sram je, ker je uro ukradu." Sodniku tat se zdi "oblačen". Polona misli, da je lačen.
Sodnik pa gleda v to divjino, krepost je zrasla v to višino v senci hiše, s slamo krite, "Pa tako, Vi svetost, živite, da za malco dali bi tatu zaseke, kruha in medu?"
Zdaj ura spet na sten visi, le angelčkov nazaj še ni, odnesli so gotov v višave nebeške Janezupozdrave.
Andrej Demšar
393
Železne niti 6
▼
Pesmi
SREČANJE Z MEDVEDOM
I.	II.
Ko Stane zjutraj se zbudi,	Na Soršk, na Dajnarski planin
lep dan na oknu se blešči.	pojavil se je kosmatin.
Ko sedem farni zvon odbije,	Lovil je ovce in jih klav,
motorko prazno koj zalije,	drvel za njim je ves krvav.
ga žena gleda, reče: "Oh,	Bežale ovce, blebetale,
a spet boš šov v tvojPomarpoh."	pred njim se skrivale v skale.
''Ja, take so navade naše,	Ubil najlepšo je telico,
da seka se, k so šmarne maše.	potem imel je veselico.
So drevesa stara in debela,	Še Šimnov koz ni parzanesu,
potrebna bo klobasa cela."	jo strgal je, v Jelovco nesu.
Ko v gozdu temnem prisluškuje,	Še kmetje so se pritožil:
nekdo se vendar približuje.	"Tega ne bomo več pustil.
Ni vedel, da ima soseda,	V hribih naših te doline
in to kosmatega medveda.	preganjal zmeraj smo zverine.
"Kak čudna hoja tale je,	Kadar je lovcev bilo premal,
kot da nekdo v copatah gre."	so še raubšici pomagal.
In Stane ne malo presenečen...	Prav neč se ni zanest medvedu,
"Kak čudno sosedje oblečen!"	da nam pastirja ne bi snedu."
Ko medved pride v bližino,	Na potezi zdaj je bil minister,
zgrozi se Stane nad zverino.	računa se, da možje bister.
Mal'cat sedaj naprej ne kaže,	Zato odločbo je izdav,
čeprov glih kruh z zaseko maže.	samo da medved bo ta prav.
Zdaj pa še on zavzdihne: "Oh,	Kosmat naj bo, šape velike,
zakaj sem šel v Pomarpoh!"	med mero velike ne razlike.
Kar las na glavi še ima,	Da mera šape bo taprava,
od vsak'ga posebej mu kaplja.	naj ga ne strelja prazna glava.
Če gor bi vstov in letu bi,	Nad medveda šel je Tone zLuše,
gotov ga medved dohiti.	s seboj uzev obe je puše:
Najbolj se kar je zavalit,	"Koruze dost ti bom nasuv,
na cajtu nekej pridobit.	ko se naješ, boš pa zarjuv."
Medved pa je požrl slino,	
odšel na Dajnarsko planino.	
394
Železne niti 6	Pesmi
III.
Ko strel je na Jelovci poču, medved zadet pokonc je skoču. Gorenjski glas na prvi stran prikazal sliko je ta dan. So lovci zvedl, so hitel, da bi na kamero posnel, in bili so vesel od vinca, so merl šape kosmatinca. "Ministru bomo sporočil, bo kar ta prav," so ugotovil. V Selca medveda so privlekl še prej, kot so ga iz kože slekl. Veliko zbralo se ljudi, medveda gledat so prišli.
Občudovali so oba, medveda in pa Toneta. Da upal si v to bližino, v oči pogledat to zverino. Biv je težak in so ga z muko v garaži Orlov dal na kluko. Pri Kveder prišli so skoz dur: "Gostilničar, zdaj kojzakur, pekli medvedje bi meso, gotov najboljša taca bo." Se mogu Tone je zredit in pa napravit lovsk izpit, da maščeval je svojga strica, ki medved muj opraskal lica. Vbrunarci bo zdaj nagačen, nikol več v Jelovci lačen!
Andrej Demšar
395
Železne niti 6
396