Prosveta v nevarnostl. Višji šolski svet v Ljubljani je izdal vsem področnim šolskim vodstvom slcdeči odlok: «Višji šolski svet je iz kreditnih ozirov primoran z ifnem 15. okrtobra 1922 začasno ukiniti pouk na vseh zasilnih šolah, kjer poučujejo pomožne učne osebe. — Zato ustavlja s 15- oktobrom 1922 službene prejemke lamošnjemu učitelju J. J. Šoloobvezne otroke naj se všola v najbližnje redne osnovne šole, kar naj šolsko vodstvo sporazumno s krajnim šolskim vodstvom ure(li po previdnosti in o svojih ukrepih takoj semkaj povoča«. ''^^SMHH Sicer bi morali pomilovati predsednika Višjega šol. sveta, ki je podpisal ta odlok. Vemo namreč in radi priznavamo, da tega ni storil iz lastne volje. Vendar i»a bi pričakovali od vsakega iskrenega prijatelja šole iu ljudske izobrazbe, da merodajne naredbodavce opozori na škodljive posledice takega nekulturnega koraka napram Slovencem. Proti takemu škandalu mora pmtestirati vsak pravi rodo- in mladinoljub brez ozira na politično pripadnost in svetovno naziranje. Toda od ljudif ki so se prodali morilcu prosvete .Pi ibičeviču, ni mogočc pričakovati, da bo hlapec pošlenejši od svojega gospodarja. Kakršen gospod, tak sluga! Peklenska zloba posameznega krimiualnega tipa je dobrodošlo sredstvo za uveljavljenje dobro zasnovanega sistema. Požten, vesten in kulturen človek bi ne mogel izvrševati taka grozodejstva na naši posvetni in verski prosveti. V sistemu proli šoli in Cerkvi more delovati le inalopridnež. Zato se prav nič ne čudimo kulturnobojnim naredbam, marveč se čudimo potrpežljivosti našega Ijudslva in popolni apatiji naših iznbražencev. Vseučilišče v Ljubljani samo še životari in — __ če so knialu ne spremene razmere — bo" popolnoma zamrlo. Letos so morali vseučiliščniki na tchniški fakultcti plačati vsak 1400 kron, da se z nabranim denarjern preskrbi vseučilišče s potrebščinami za teJiniška jrredavanja, ker prosvetni minister «nema pare« za izobrazbo, pač pa za Sokole. Medieinska fakulteta hira na isii bolezni že dalje časa in pričakuje samo še «milostni udarec« iz Begorada. Na naših srednjih šolah so profesorjem odvzeli nadure in odpravili pouk v neobveznih predmetih. Isto velja tudi za učiteljišča. V ljudskih šolah pa so zaenkral odpravili vse zasilne šole. Kolike vrednosti so bile zasilne šole za našo mladino na kmetih, se vidi zlasti po lem, da so se le šole ustanavljale in vzdrževale res samo zato, ker so bile prepotrebne. V hribovitih krajih, oddaljenih po več ur od redne šole, je zlasti pozimi bilo nemogoče nežni mladini gaziti sneg. Pa tudi poleti bi moral imeti človek srce trše od kamena, dapušča otroke po vročini na pot, večkrat samo s koščekom kruha, dočim bi ti otroci mogli v času, ko so na potu v šolo, koristiti doma. Pri tem pa nam ni treba omenjati še posebej, koliko moralnib nevarnosti preži na samotnih krajih na šolske otroke, ko hodijo v oddaljeno šolo. Nam se jc vedno očitalo «klerikalno nazadnjaštvo« in sovraštvo do šole in ljudske izobrazbe. Roko na srce! Kdo je bil tisli, ki je dvignil naš narod kulturno in gospodarsko? Mar ni to bila SLS? Ali ni ona danes še vedno cdina, ki brani pravico Ijudstva do prosvete in gospodarske ter politične osamosvojitve, zahtevajoč neprestano in dosledno avtonomijo ljudstva v nedeljeni in zedinjeni Sloveniji? Sedaj sc je pokazalo, kje so sovražniki slovenstva in njegove izobrazbe. Dočim hiti Pucelj zatrjevati Pašiču svojo in svoje stranke neomejeno zvestobo, samo, da ga nc pozabi pri spremembi vlade, se naši poslanci bore kakor levi proti sedaivjemu <entralističnemu režimu in sieer z vidnim uspehom. Pa uspeh se pokazuje ravno v tem, da vlada že ne ve več, s kakšnimi nasilniškimi sredstvi bi se borila proti njim. Čim večji je pritisk, tem večji je odpor in na- j robe. Zmagal bo pa le tisti, ki vzdrži. In mcd temi, ki bo vzdržali bo prcdvscm slovcnsko ljndstvo iu njegovi zastopniki.. Slej ali prej mora biti konec Pribičevičijadam, žerjavščinam in pucljevščinam. Doba kulturnih političnih in aferaških lopdvščin iuora nehati. Skrb za to pa prepuščamo našim volil- ' cem! —