BOJO, VEJO...
Vse kaže, da bo moral kdo sistematično obdelati nekatere oblike atematskih glagolcyv v knjiižni rabi, ne tako mimogrede, kakor sva to naredila z L. Legišem. Treba bo pritegniti še 2. os. dvojine in množine ter sestavljenke, v katerih so včasih bolj v rabi ene končnice, v nesestavljenkah pa druge, n. pr. dasta, daste: razdata, razdate, izdata, izdate.
Da bi bilo to res potrebno, se lahko prepriča vsakdo, ki išče v slovnici 1956 in SP 1950 pojasnila o 3. os. množ. Pri glagolu dati ima SP na prvem mestu dajo, nato dajo in dado. Slovnica pa pravi: »Glagol dati ima v 3. os. mn. poleg dado še obliki dajo (včasih tudi dajo...) in dode.« (Str. 201.) Pri glagolu jesti imata oba priročnika na prvem mestu jejo in na drugem jedo. Pri glagolu vedeti ima slovnica na prvem mestu vejo, na drugem vedo, medtem ko SP ne navaja nobene. Pri glagolu biti ima SP najprej bodo in potem bojo, slovnica pa saimo bodo. Omenim naj še to, da obravnavata slovnica in SP oblike bom, boš,... in bodem, bodeš ... kot enakovredne, le da jim ŠP navrže v 2. os. dv. in mn. še tretjo, namreč bota in böte. Z L. Legišem sva dodala v svojih prispevkih obliko 3. os. mn. glagola iti, ki se glasi v slovnici in SP enako: gredo, gredo, gréjo in grejo.
Prvo, kar nas preseneti, je prilična neskladnost slovnice in SP. Drugo je prisQJanje enakovrednosti očitno zastarelim ali narečnim oblikam (bodem, bodeš.. „
30 i
bota, böte). Tretje je navajanje oblik jejo, vejo na prvem mestu, kar je mogoče razumeti kot rahel namig, da jim gre dajati prednost.
Kaj je torej prav? V jezikoslovju je zmagalo načelo, da slovničar ničesar ne diktira, ker jezik ukazovanja ne prenese. Pazljivo zasleduje jezikovna sredstva, kakor se praviloma uporabljajo v knjižnem jeziku, in iako ugotavlja normo, ki eksistira v zavesti ljudi, pripadajočih isti jezikovni skupnosti. Slovnica ali slovar, v katerem je norma knjižnega jezika zajeta, ima niO^rmativno vrednost, to se pravi, izrazna sredstva, na ta- način kodificirana, veljajo kot pravilna, kajti takšna jih je napravila splošna in mogoče dolgotrajna raba. (O pravopisu v pravem pomenu besede odločajo drugačni principi. Naš SP 1950 v neki meri nadomešča besednjak.)
Piscu je na prosto dano, da med jezikovnimi sredsitvi izbira po simpatiji, izrazni moči ipd. Ce je njegovo pisanje v skladu z obstoječo normo, pravimo, da piše pravilno. Pisci — in seveda tudi jezikoslovci —¦ pa normo tudi ustvarjajo. V knjižni jezik uvajajo nova sredstva. Kar zadeva izraze, jih jemljejo iz žive govorice, jih na na novo tvorijo, si jih izposojajo iz drugih jezikov ali kakorkoli že. Kar od tega preide v splošno last pišočih, registrira jezikoslovec kot novo pridobitev ali spremembo.
Jezikoslovec se potemtakem nikdar ne sme ravnati po osebnem občutku alii po naklonjenosti oziroma nenaklonjenosti do besede ali oblike. Če to načelo krši, izpostavlja knjižni jezik zmedi, pisce ;pa negotovosti. Pri nas smo doživeli že toliko tega, da ni treba obširno dokazovati te bridke resnice.
Ce se zdaj vrnemo k oblikam, o katerih smo govorili na začetku, bomo ugotoviUi tole: naša priročnika, ki imata nonmativen značaj, ne dajeta enotnega in najboljšega pouka, ker nista dovolj trdno stala na omenjenem stališču. Oblika jejo je v iknjižni slovenščini popolnoma tuja, bojo, vejo, grejo pa se le redko pojavljajo, ker jih jezikovna zavest našega današnjega kolektiva ne občuti kot izrazna sredstva knjižnega jezika. Da je to neizpodbitno res, dokazuje že samo dejstvo, da ne prodro, četudi sta jim naša priročnika na stežaj odprla vrata. Ce pa sta te oblike že zabeležila, bi jih morala vsaj klasificirati. Do zdaj se je uveljavila samo oblika dajo in skoro popolnoma spodrinila dado, da o dade sploh ne govorimo. L. Legiša mi po krivem pripisuje moč odločanja, ko pravi, da dopuščam obliko dajo, češ da je .bolj blagoglasna kakor dado. Oblika do jo se rabi, če midva to želiva ali ne, za svojo razširjenost pa se ima najbrž res zahvaliti večji blagoglasnosti kakor dado. Iz istega razloga se v jezikovni praksi izogibamo obliki jejo. Ce se bodo bojo, vejo, grejo v naši jezikovni zavesti nehale čutiti kot neknjižne oblike (celo nekam vulgarne, kot pravi L. Legiša, da je nekdo zapisal), bodo pač iM-ešle v knjižno rabo. Dotlej pa jih bodo pisali samo tisti, ki bi radi knjižno slovenščino čimbolj približali ljudskemu načinu izražanja, kar ima sicer v sebi zrno zdravega hotenja, vendar nas na nepravem
mestu moti. Boris Urbančič