Poziv na razpravo (o Tribuni) Razprave o obvezni ali neobvezni na-PDčnini Tribune so preteklo leto dokaj za-meglile nekatera resnična dejstva, ki se nanašajo na delitev dela in delovno olgo-vornost v uredništvu. Obenem so razprave odprle tudi problem odgovornosti uredni-kov nasproti »potrošnikom«. Ob sedanji instituciji neobvezne naročnine bo mogoče ta odnos obravnavati predvsem z vidika delovne orgovornosti, torej sposobnosti urednikov, ne pa toliko z vidika težnje po prilagoditvi pisanja okusu povprečij. To pomeni, da bi bilo mogoče prav v tem tre-p.t*Vti okrepiti avtonomno pozicijo obeh; »potrošnika« in uredniškega odbora. Tako zaoi^ijena teza pa zahteva predvsem dvo» je. Prvič, da nosilci uresničevanja Tribune dovolj jasno in javno eksplicirajo ocnovno delavno orientacijo (večina urednikov jo to že storila) pred študentsko in ostalo javnostjo. S tem se seveda izpostavi obojo- Nadaljevanje m i, stranl 2. STHAN TRIBUNA aktualna potewnika - aktualna paiemiku - aktualna polemika - tiktua. 0 morali neke polemike Odgovor Dimitriju Ruplu. Tovariš Dimitrij Rupel, član Centralne-ga komiteja ZMS, je v svojem članku »O nekem načinu političnega delovanja« v Tribuni št. 1, z dne 13.10.1967, postavil nekaj trditev in vprašanj, ki ne morejo ostati brez odgovora, saj jih nekateri očit-no uporabljajo kot povsem točne in pre-verjene informacije (D. Druškovič v Na-ših razgledih št. 379, in J. Novak v 2. štev. Tribune.) Netočno je, da je predsedstvo Central-nega komiteja ZMS imelo na dnevnem re-du rednega sestanka, dne 19.9.1967 razpra-to o uredniški politiki revije Problemi. Predsedstvo je razpravljalo le o dveh pe-smih Andreja Brvarja, objavljenih v Pro-blemib štev. 55/56, ki sta vzbudili mnoge tako različne komentarje v javnosti. Cen-tralni komite Zveze mladine Slovenije je ustanovitelj in soizdajatelj (z UO ZŠJ) re-vije Problemi in zato njegovi organi s pol-no pravico razpravljajo o reviji in o pri-spevkih v njej. Sklepi, vsebovani v delovnem materia lu, ki ga je predsedstvo sprejelo v prvem delu seje, se bistveno razlikujejo od tistih, ki jih tovariš D. R. navaja »po spominu«. Predsedstvo v njih razlaga odnos Zveze mladine do NOB in do borcev, človeških nosilcev revolucionarnih sprememb in po-udarja, da bo mladinska organizacija prva najostreje napadla vsakogar, ki bo žalil revolucijo in borce. Predsedstvo je pouda-rilo, da nikakor ni kvalificirano, da bi da-jalo estetsko oceno Brvar jevih pesmi in je zato predlagalo, da se njihova idejna usmeritev in estetska vrednost razčisti v strokovni javni razpravi. Večina članov predsedstva je bila mnenja, da Andrej Brvar v teh pesmih ni žalil borcev, hkra-ti pa je večina članov predsedstva odklo-nila njegov pesniški izraz. Pisanje D. R., da je predsedstvo ugo-tovilo, da je pesem (Katera? pripomba J. K.) »tragična in resnična«, je plod Ru-plove domišljije. Predsedstvo je sestanek 19.9. zaradi po manjkanja časa prekinilo in je obravnavo istega dnevnega reda nadaljevalo čez dva dni. Formalno gledano gre torej le za en sestanek. časopisi so o tem poročali po lastnj presoji, mariborski »Večer« je za-beležil to kot dve seji, »Delo« pa kot eno. Trditev tovariša D. R.: »O teh dveh se-sankih predsedstva CKZMS časopisje in TRIBUNO UREJAJO: NADEŽDA CACINOVIC, IZTOK GEISTER, MATJAŽ JUGOVIC, BO2IDAR LAKOTA, TONE PAČ-NIK (ODGOVORNI UREDNIK), RUDI RIZMAN (ZASNOVE), DIMITRIJ RUPEL, PETER VO-DOPIVEC, DUŠAN TRŠAR (TEH. UREDNIK) TRIBUNA - IZDAJA OO ZSJ - UREDNISTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II -TELEFON 21-280 - TEKOCI RACUN 501-8-78/1 - LETNA NAROCNINA ZA ŠTUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET NAJST NDIN - POSAMEZEN IZVOD 50 PAR - ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRACAMO — TISK CP DELO. LJUBLJA-NA, TOMŠICEVA l, TELEFON 23-522 - POŠTNINA PLACANA V GOTOVINI poročalo, ampak samo o drugi,« torej ni samo slovnično napačna, ampak tudi ten-denciozno izmišljena. Zato v nadaljevanju seje predsedstvo ni v ničemer spremenilo svojih stališč, niti ni »obrnilo plašča po vetru«, temveč je le popolnoma samostojno ugotovilo, da ni po-trebe, da predsedstvo o Brvarjevih pe-smih objavlja posebno izjavo, ker taka iz-java ne bi vnesla v javno razpravo nobe-nih novih argumentov, zelo lahko pa bi podžgala nestrpnost nekaterih, ki so bili zaradi obeh pesmi ISKRENO ogorčeni. Predsedstvo je smatralo, da Brvarjeve pe-smi niso tako pomembne, da bi bilo o njih potrebno objavljati stališča, preden je o njih spregovorila resnejša publicisti-ka in podrobno razčlenila njihovo vred nost, še posebej, če upoštevamo, da mla-de v Sloveniji tare vrsta pomembnejših problemov, kot so npr. šolanje in zaposle-vanje, in da je na teh področjih mnogo večja potreba po javnih stališčih Zveze mla dine in njenih organov. Predsedstvo je spremenilo le eno sta-lišče. V prvem delu seje je izrazilo svojo podporo uredništvu Problemov, v drugem pa je zaradi reakcij v delu javnosti in očit-nega nerazumevanja sedanje uredniške po-litike Problemov predlagamo uredništvu, da situacijo prouči in razmisli tudi o svo-jem eventualnem odstopu. Pri tem smo izhajali iz ugotovitve, da Problemi niso na- menjeni predsedstvu CK ZMS, ampak vsem bralcem in javnosti ter da mora bi-ti odgovornost uredništva obrnjena pred-vseh v tej smeri. O teh vprašanjih, kakor tudi o mno-gih drugih, sem se kot predsednik Gen-tralnega komiteja ZMS posvetoval z neka-terimi vodilnimi tovariši iz SZDL in ZK. Taka praksa je nujna, saj vodi do izmenja-ve mnenj, stališč in do koordinacije dela. Osnova vsakega posvetovanja je izmenja-va ARGUMENTOV in ne slepo poslušanje direktiv. Tega tovariš Rupel ali ne ve, ali pa noče vedeti. Pisanje o »pritisku na mla-dinsko vodstvo« je stvar njegove domišlji-je ali pa morda celo želje, da bi samo-stojnost mladinske organizacije in njene-ga vodstva prerastla v opozicionalizem. O moralnosti obeh možnosti in o idejni osno vi druge upam, da ni potrebno izgubljati besed. Trditev tov. D. R. »Predsedstvo Cen-tralnega komiteja ZMS s takitni postopki pristaja na svojo transmisijsko vlogo, s tem pa sebe izničuje kot politično efektno organizacijo«, je evidenten primer šibke logike, saj vsakdo ve, da je predsedstvo izvršilni organ Centralnega komiteja ZMS in ne organizacija. Tovarišu Ruplu, članu Centralnega komiteja ZMS, bi moralo biti to še posebej jasno. Predvsem pa mislim, da o transmisijski vlogi ne more biti go-vora, ker je NI. Odnosi med vodstvi poli-tičnih organizacij v Sloveniji se formirajo na enakopravni osnovi in so zelo korektni. če že iščemo slabosti, so veliko prej v pre-veliki delitvi dela, kot pa v kakršnib koli transmisijah Če tovariš Rupel za svoje trditve o transmisijski vlogi predsedstva Centralnega komiteja ZMS nima drugih argumentov razen tistih, ki jib je napisal v članku in ki so očitno — milo rečeno — zgrešeni, potem gre za žalosten primer tendencioznega pisanja, saj bi moraJ biti tovariš Rupel z delom Centralnega ko- miteja ZMS temeljito seznanjen; (med dru-gim redno dobiva informacije o delu CK ZMS). V svojem članku mi tovariš Rupel su-vereno polaga v usta nekatere besede, ki ustrezajo njegovim potrebam. Ni res, da sem obvestil predsedstvo, da je javni to-žilec sprožil proces, ampak sem dejal, da je uvedel poizvedbe. Ni res, dar sem dejal, da določeni republiški forumi ocenjujejo izjavo kot politično neprimerno, ampak setn dejal, da posamezni funkcionarji dru-gih političnih organizacij smatrajo, da ob-java javne izjave predsedstva Centralnega komiteja ZMS ni potrebna. Dvom o tem, da drugim vodstvom nisem »pošteno« po-vedal svoje mnenje, pa je ob pomanjka-nju argumentov vse prej kot moralen. Tu-di razlike med mojim »privatnim« in urad-nim mnenjem so izvite iz trte. Končne ugotovitve so na dlani. Pred-sedstvo Centralnega komiteja ZMS niti ni v dveh dneh spremenilo svojega prepriča-nja iz popolne afirmacije v popolno nega-cijo, niti ni obrnilo plašča po vetru, niti ni pristalo na transmisijsko vlogo. Ce to-variš Rupel to trdi, bi moral biti bodisi KOMUNIST 27. okiobra 196: Tako v »Komunistu«; predsedstvo CK ZMS pa: »Predlagamo uredništvu Proble-mov, da zaradi reakcij v delu javnosti si-tuacijo prouči in razmisli tudi o svojem eventualnem odstopu.«(!) neobveščen (in to očitno ni), bodisi zlo-nameren. Zato opozarjam na čudno mora-lo njegove polemike. Edina stvar, v kate-ri se s tovarišem Ruplom strinjam. je, da bo moral o vsem spregovoriti tudi nasled-nji plenum Centralnega komiteja ZMS, P. S. Negativne posledice Ruplovega pi-sanja se že kažejo v sami Tribuni. Tova-rišu Jerneju Novaku se v drugi številki javno rušijo njegovi ideali, očitno zelo krhki, ko prebira Ruplov članek. Po zelo samostjen doatek, pripomba J. K. kot niti Rupel ni napisal (»izničenje ZMS samovoljen dodatek, pripomba J. K. kot politično efektne organizacije) ugotavlja: »Zaupanja v vodstvo ZMS ne more več, dvom in strab pa sta močni oviri na naši nadaljnji poti vključitve v družbeno aktiv-nost.« Zelo pretresljivo, če je iskreno in ne licemersko. Na licemerstvo kaže na-mreč Novakovo pisanje: »Ne more biti res, počakam, gotovo bo kdo odgovoril, nekdo mora potrditi tnoj dvom in mi vrniti polno vero v prihodnost. čakanje je zaman. Kaj nihče ne more odgovoriti? To-rej je res vse resnično.« Tovariš Novak je čakal »zelo dolgo«. Ruplov članek je izšel v prvi, Novakov pa takoj v naslednji, drugi številki Tribune. Janez Kocijančič Pripis uredništva Glede na to, da so informacije, ki jih navaja Dimitrij Rupel v svojem zapisu »O neketn načinu političnega delovanja« po mnenju tovariša Kocijančiča nepravilne in tendenčne in izjavo predsedstva v zvezi z Brvarjem prikazujejo nepravilno, naproša-mo centralni komite Zveze mladine oziro-ma njegovo predsedstvo, da nam pošlje v objavo ali na vpogled originalni izvod in« kriminirane iziave in zanisnik ob*»h sej prer»«:edstva odstopi za nadaljnje razprav-ljanje. TRIBUNA STRAN 3 1. vprašanje: Ob predvideni reorganizaciji Zveze mla-dine, ki je na dnevnem redu prihodnjega kongresa ZMJ, se sprašujemo, ali bo takš-na reorganizacija pomenila vsebinske pre-mike v tej organizaciji? Sprašujemo se namreč že o samem obstoju Zveze mladine in nieni družbeni vlogi danes. Kakšen je družbeni vpliv Zveze mladine na probleme, Ki se kljnb njeni prisotnosti ne rešujejo v občutni meri: Zaposlovanje, število mladih v Zvezi komunistov, prisotnost mladih v samoupravnih organih, njihova odsotnost v perečih in občutljivih drušbenopolitičnih dogajanjih? Dozdeva se namreč, da je uspeh dela Zveze mladine na kulturnoza-bavnem področju — če upoštevamo obi-čajni termin, večji, medtem ko vlada dru-god mrtvilo. Odgovor: Pričakovanja, da bo prihodnji kongres Zveze mladine Jugoslavije dokončno rešil »vse« v Zvezi mladine, so nerealna, so dokaz globokih nesporazumov, različnih izhodiščnih gibanj, zahtev, mišljenj, odraz nepoznavanja stanja, vloge in značaja mla-dinske organizacije v naši družbi sedaj in v prihodnje. Organizacija, ki ima v svojih vrstah učence, dijake, delavce, študente, kmete in visokokvalificirane delavce, mora biti po vsebini, načinu dela in po organizacijskih oblikah — zelo široka in vseobsegajoea, ker istočasno zbira mlade ljudi, ki se šele formirajo kot osebnosti, in tiste, ki imajo že izoblikovan pogled na svet. Imeti mora tako vzgojne kot tudi nove ustvarjalne, družbene in politične naloge. Poleg tega mora biti obrnjena proti posameznikom, članstvu, mladini, pa tudi proti svojem življenjskem okolju v delovni organizaciji, šoli, komuni in celi družbi. Taka usmerje-nost bo po vsej verjetnosti zastopana iri korikretizirana na prihodnjem kongresu zr*!J. Za nas je bistveno vprašanje, kako politično organizirati mlade v pogojih, ko formalna organizacijska pripadnost zgubja svojo moč in ko vedno bolj v naši družbi zmagujejo in potegujejo za seboj le avto-ritete, katerih progresivna teorija se vsak dan realizira. Zelo rad bi vedel, komu se postavlja vprašanje »samega obstoja« Zveze mladine, saj tega vprašanja ne postavlja ne pro-gram ZKJ ne ustava in se ni nikoli posta-vilo v vrstah ZKJ (ki v zadnjem času zelo veliko razpravlja o pomenu Zveze mladine) in še manj v vrstah tiste mladine, ti želi v okvirih svoje organizacije zadovoljevati svoje interese in rešavati poleg problemov, ki jih navajate v vprašanju, tudi ostale. Cudi pa me, da avtor vprašanj, ki (v tret-jem vprašanju) citira Lenina, ni našel ti-stih, na katerih Lenin ugotavlja potrebo po samostojni mladinski politični organi-zaciji. O vsebini, ki jo obravnavajo zastav-ljena vpraSanja, bi rad ustvaril širši dialog ter s tem postavil sebe iz zatožne klopi v enakopravni položaj s spraševalcem. Ker menim, da vsebina, ki se jo da razbrati iz zaustavljenih vprašanj, ni v skladu z re-alnimi odnosi v naši družbi, sprašujem av-torja vprašanj, kako si on zamišlja kon-kretno politično organiziranost mladine v naši dmžbi. 2. vprašanje: Kako si predstavljate svoj osebni druz-beni angažma, kakšen projekt v Zvezi mla-dine in o njej zastopate? Prosimo ves, da vaše zamisli konkretizirate in precizirate z izvršenimi ali planiranimi akcijami mest-nega komiteja. 0 AKTiVNOSTI !\ PRISOTNOSTI ZVEZE MLADINE ODGOVARJA PREDSEDNIK MK ZMS BORUT MIKLAVČIČ Odgovor: Delno sem to vprašanje pojasnil že v prvem odgovoru. še vedno je namreč nad-vse aktualno vprašanje, kako doseči, da bodo mladi ljudje s svojo lastno aktivno-stjo postali zavestni in sposobni oblikoval-ci družbenih odnosov. V tem smislu tudi mestni komite ZMS v Ljubljani, ki je v kratkem času svojega obstoja s pomočjo občinskih komitejev ZM obravnaval nasled-nje probleme in pripravil naslednje akcije (vse naštevam le kot primer, ker je o skle-pih in rezultatih skoraj vseh posvetovanj, plenumov, seminarjev in akcij mestnega komiteja javnost že bila obveščena preko dnevnega tiska): — ZK in mladina, — problematika pouka in zaposlovanja mladine v zdravstvenih šolah, — mladina In religija, — aktivnost mladine ob volitvah, — aktivnost mladine v samoupravnem sistemu, — akcije ob mednarodnih problemih, — izdelana je bila analiza o delovanju Zveze mladine v Ljubljani v preteklem letu, — program izobraževanja: seminarji za občinska vodstva, za vodstva aktivov ZM v šolah, delovnih organizacijah, v dijaških domovih, na terenu, v klubih OZN itd., ki se jih je udeležilo 510 mladincev, — izobraževalno-diskusijski center. — razprava o pojavih tehnokratizma in birokratizma v naši družbi, — razprava o mednacionalnih odnosih pri nas, — problematika družbenih centrov in terenskih mladinskih aktivov, — organiziranih je bilo vrsto prireditev, največ v mesecu mladosti, — mladinska delovna akcija »SAVA 67« — delovanje mestnega centra klubov OZN in klubov OZN v šolah in delovnih or-ganizacijah, — sodelovanje z JLA, — ustanovitev mladinskega centra »Ti-voli« itd. Po svojih močeh sem sodeloval prl ob-likovanju in realizaciji programa mestnega komiteja ZMS v Ljubljani; prepričan sem, da smo z realizacijo tega programa poveča-li družbeni vpliv mladih in Zveze mladine v Ljubljani. Na kratko bi se dotaknil še našega pri-hodnjega programa, ki je trenutno najbolj usmerjen k uspešni realiziciji mestne kon-ference Zveze mladine v Ljubljani. Za kon-ferenco in za naš nadaljnji program dela pripravljamo: (skupno s pristojnimi orga-nizacijami in inštitucijami) — analiza o nezaposleni mladini, — analiza o prostem času mladine, — analiza o zaposleni mladini od pet-najstega do petindvajsetega leta starosti, — in analiza o religiji in vrednotah mladega človeka. Rezultati omenjenih analiz nam bodo služili kot orientacija za politično akcijo. 3. vprašanje: V svojem spisu Država in revolucija pi-še Lenin: v tem pogledu je posebno po-vnemben ukrep Komune (gre za pariško komuno), ki nanj opozarja Marx: odprava vsakršnih reprezentacijskih izdatkov, vsa~ kršnih finančnih privilegijev uradnikov, re-duciranje plače vseh druzbenih funkcionar-jev na višino »delavske plače«. Ravno v tem se najnazorneje kaže prelomnica — od buržoazne demokracije, od demokraci-je zatiralcev k demokraciji zatiranih raz-redov, od države kot »posebne sile« za za-tiranje določenega razreda k zatiranju za-tiralcev po splošni oblasti večine Ijudstva t. j. delavcev in kmetov. In ravno v tej, po-sebno nazorni — in glede vprašanja države nemara najvažnejši — točki so Marksovi nauki najbolj pozabljeni. V poljubnih ko-mentarjih, ki jih je neskončna vrsta — ne pišejo o tem. »Običaj je«, da se mora o tem molčati kot o preživeli naivnosti, tako kakor so kristjani, ko je njihova vera po-stala državna, »pozabili« na »naivnost« pr-votnega krščanstva in njegovega revolucio-narno demokratičnega duha ... Ali s participiranjem na sistemu, ki opušča to načelo, sodite, da ta princip v sedanjosti ne velja več? Odgovor: Na vprašanje o veljavnosti tega načela (načela, po katerem je višina plače kvalifi-ciranega uradnika enaka plači kvalificira-nega delavca, to pa seveda ne pomeni nive-lacije plač znotraj uslužbenstva in znotraj delavstva) danes, odgovarjam, da sedaj pri nas ne velja. Hkrati pripominjam, da pri nas sploh nikoli ni veljal. Pač pa je bil v veljavi v SZ od oktobrske revolucije do začetka tridesetih let. Tako je bilo na primer Leninova plača enaka plači de-lavca (500 Rb). Že za časa Lenina pa je pri-šlo do kršitve tega načela. Najbolj sposob-nim strokovnjakom so zato, da so jih sploh lahko zainteresirali za delo v novih družbenih razmerah, izplačevali plače v vl-šini do 3.000 Rb. Zaradi številnih prote-stov s strani delavcev je Lenin večkrat ob raznih priložnostih pojasnjeval in upravi-čeval ta ukrep. Pri tem je navajal nasled-nje razloge za kršitev tega načela: »Brez vodstva strokovnjakov na različnih področ-jih znanosti, tehnike in umetnosti ni mo-žen prehod v socializem ... toda ti strokov-njaki so nujno in v večini primerov bur-žoazni strokovnjaki... te najboljše orga-nizatorje in najboljše specialiste lahko dr-žava izkoristi ali na stari način, na bur-žoazni način (to je za visoko plačo), ali pa na novi način, na proletarski način (to je z ustvarjanjem pogojev za vseljudsko evi-denco in kontrolo od spodaj, ki bo stro-kovnjaka tudi sama po sebi odredila in pritegnila)«. Glede na takšno situacijo je Lenin sodil, da morajo uporabiti buržoaz-ni način. Pri tem pa je empfatično pouda-ril, da je takšen ukrep kompromis, odsto-panje od principov Pariške komune, in da je to »korak nazaj od naše socialistične državne oblasti.. .# Tako Lenin. »Po Leninovi smrti pa je prišlo do novega preobrata v smeri pove-čevanja uslužbenskih osebnih dohodkov, do še enega ogromnega koraka »nazaj, ki v ekonomski teoriji nikoli ni bil prouče-van in upravičen« (A. Dragičevič: Teorija in praksa socializma, Naprijed, 66) — po tem delu tudi povzemam ta historični pre-gled. Stalin je leta 1931 ostro napadel lju-di, ki so naklonjeni »levičarskemu nivelira-nju na področju plač«. Zahteval je, da se obstoječi sistem plač bistveno spremeni, In sicer v smerl še večje diferenciacije. »Ta napad je bil »magna carta« tistega gi-banja, ki je imelo za cilj zagotoviti gospo-darski birokracji neodvisnost in absolutno oblast« (prav tam). Zato se uvede tudi »specifični sistem ekonomske stimulacije tega aparata. Aparat je bolje plačan, če dosega boljše uspehe. Taka ekonomska sti-mulacija ne služi maksimalnemu spodbu-janju ustvarjalne iniciative tistega, ki dela, marveč predvsem spodbujanju sistema, ki naj kontrolira tistega, ki dela. Državni upravni aparat začenja v tem dobivati spe-cifično ekonomsko pozicijo v družbenih odnosih« (E. Kardelj: Socialistična demo-kracija v jugoslovanski praksi, CZ, 1961). Po drugi svetovni vojni kljub ustano-vitvi novih socialističnih dežel ni prišlo do bistvenih sprememb v načinu raaielitve fonda osebnih dohodkov med delavce in uslužbence v zgoraj navedenih smislih. Ta-ko so (tudi pri nas) osebni dohodkl skoraj vseh kategorij ekonomsko neproduktivnega dela višji od ustreznih kategorij neposred-nih proizvajalcev. Tako lahko govorimo o privilegijih v tistem smislu, v katerem viš-ji življenski standard ni rezultat lastnega dela v procesu proizvodnje materialnih do-brin, ampak je pridobljen na osnovi vseh tistih dejavnikov, ki konstituirajo državo kot »samostojno bistveno« (Marx). To ve-lja seveda tudi za tiste dejavnosti, ki se proračunsko finansirajo (t. j. za vse eko-nomsko neproduktivne dejavnosti). S procesom osamosvojitve delovnih or-ganizacij, s procesom delavskega samo-upravljanja, se jugoslovansko gospodarstvo v čedalje večji meri pretvarja v tržno go-spodarstvo. Prej omenjeno načelo klasikov (ki upoštevajo samo neblagovno gospodar-stvo) zato ni mogoče upoštevati in jemati kot vodilo v obstoječem sistemu gospodar-stva pri nas. Na to dejstvo sestavljalec vprašanj ne bi smel pozabiti. Sploh mislim, da je celoten naš sistem nagrajevanja »po delu« še nedomišljen in neizoblikovan. Kajti kako bi sicer bilo mož-no, da nagrajujemo »po delu«, neposredne proizvajalce, medtem ko druge kategorije zaposlenih ne. Mislim, da je napočil čas, da resnično teoretično domislimo temeljne kategorije našega družbenega življenja. Naj jih omenim samo nekaj: kaj je delo in kakšen je njegov položaj v socializmu, še posebej glede na razlikovanje proizvod-nega in neproizvodnega dela; kaj pomeni sistemu blagovno-tržnega gospodarstva, še »delitev« in kaj »nagrajevanje po delu v posebno z ozirom na nagrajevanje v t. im. »nadstavbi«; kaj mislimo s tem, ko govori-mo o »delovnem ljudstvu«, še posebej vis a vis delavskemu razredu (gre za razliko med »radnik« in »trudbenik« — »delavec« in delovni človek« — ali je »delovni človek« kategorija, ki nastane šele v fazi proizvod-nje — ustvarjanja narodnega dohodka). To seveda še zdaleč niso vse kategorije, ki bi jih bilo potrebno sistematično proučiti — navedel sem le tiste, ki so v neposredni zvezi z vašim vprašanjem. Ce sedaj, na koncu, odgovorim, kako je z mojo udeležbo v tem sistemu, »ki opušca to načelo« — potem moram reči, da to na-čelo sploh še ni bilo načelo našega siste-ma, da ta princip nlti v »sedanjosti« niti kdaj prej ni veljal, da torej ne participi-ram na tem sistemu, ker ga ni. Predlagam pa, da Tribuna organizira razgovor za okroglo mizo o tem problemu. In to čim-prej. Vprašnja sestavila: Dimitrij Rupel Peter Vodopivec Blagodejni vpliv trga Kaže, da je odnos partije do kulture in obratno dejansko mediiran odnos. Me-diiran v tem pomenu, da ne sporoča avtentične volje obeh partnerjev v odno-su, ampak da se skozenj kaže situacija celotne družbe. %o se spuščam v kriti-ko odnosa rned partijo in kulturo (oziro-ma književnostjo, ki je v tem odnosu v največjem delu zastopana), se moram ne-izbežno ozreti v dejansleo politično situa-cijo, za katero trdim, da je osnova za po-govarjanje o omenjanem odnosu, čeprav bi bilo naivno dokazovati. da je njegova originalna (zrcalna) predloga. Da ne bo nesporazumov: čas te situaci-je — od začetka gospodarske reforme do danes, kraj — SFRJ Morda kaže samo opomniti na polemi-ko med Veljkom Koračem in Kirom Ha-dživasilevom (Borba, 8. in 15. oktober), ki beleži podobne probleme, kot se jih po-skušam lotevtti tudi sam s skromnejšim aparatom in na neprijaznejših nacional-nih tleh. Takole sklepa Korač svoj dialog s Hadživasilevom: »... Toda, da bi se spremenil svet, je neobhodno treba spre-meniti način mišljenja, ne samo ekono-mijo. Ce nekdo (Hadživasilev? op. avtor- ja) misli. da se bo zavest spremeiila sama od sebe, pod blagodejnim vplivom trga ali, da je treba ekonomijo spremeniti d a -ne s , zavest pa j utri, se ne smemo 6u-diti, da se vse pogosteje ustvarjajo situ-acije, ki so nam vsem znane in ki se ne-dolžno imenujejo »razkorak med beseda-mi in dejanji«. V čem je dejanski raz-korak? Videti je, da je bistvo razkoraka v tem, da ideja socializma ostaja samo b e s e da , ekonomija pa samo dejanje...« Položaj, ki ga prav dobro čutimo in ki mu posvečamo vse premajhno pozor-nost, je prav tisti položaj, ki ga Marx kri-tizira v svojem »dodatku h kritiki politič-ne ekonomije«, ko pravi, da se delavec v delu počuti zunaj sebe. Razlogi za tak de-lavčev položaj, ki ga včasih že kar pav-šalno označujemo za odtujenega, so dan-današnji vse drugje, kot jih je nekoč videl Marx. Prav interpretacija njegovega dela je storila, da je naše gospodarstvo že zgodaj krenilo na pot ustvarjanja os-nove za družbeno življenje, a se je spod-maknilo tisti superstrukturi, ki jo Marx vidi kot neobhodno spremljevalko in so-ustvarjalko tega življenja. Marx ne vidi prav nobene časovne razlike med bazo in nadgradnjo, on ne pravi »najprej baza, po-tem pa nadgradnja, ampak gleda oba de-javnika v strukturni različnosti, v različ-nosti, vendar v tesni povezanosti. Toda to so v obči sociologiji že razrešili v prid dialektike in zavračajoč mehanično pred-stavo o družbi, ki pozna dva tira in šepa po njima, kot bi bila sama sebi sovraž-na in shizofrenična. Razlogi za takšno shi-zofrenijo, ki je latentno prisotna že vse od začetkov te družbe, so precej nejasni. Kaze, da včasih ni šlo brez Uihotomije: da se je na nekem forumu — bodisi, da je bila to partija, bodisi kdo drug — odlo-.čalo, ali naj gre denar za fabrike ali za teater; enostavna praktična situacija js prisilila v odločanje. Vprašljivost kulture, šolstva... je bila na ta način postavljena na dnevni red. V jugoslovanskem prostoru se bije bii-ka za ali proti reformi. Opravka imamo z ?nočnimi težnjami za emisijo, za sta-rim gospodarjenjem, ki bi morda prine-slo 20-odstotno inflacijo, na drugi strani trdne in vztrajne pobornike za stabilnost dinarja. Kaj prinašata oba koncepta na moralnem področju? Ali res pomeni emi-sija polno zaposlenost, sproščenejše od-nose, manjše razlike med Ijudmi, moral-nejšo družbo? Ali morda pomeni ohra-njanje zavoženih konceptov pri življenju, životarjenje delovnih organizadj na meji rentabilnosti, zunaj meril svetovnega trga? Ali ne bi mogoče emisija omogočila življe-nje, ki bi ne bilo »umiranje neke genera-cije za vprašljivo prihodnost«? Ali morda gospodarska reforma pomeni transcen-dentdlno življenje, ko delamo zato, da bo-mo mogoče kdaj pozneje bolje delali? Ali z reformo stopamo v resnične odno-se, kjer se pokaže, kdo je za življenje spo-soben, kjer se odločimo za prestrukturi-ranj& družbe, da bo vsak opravljal sebi primerno delo, in kjer se bomo s pravič-no zavestjo vključili v svetovno delitev dela? In kaj pomeni pristajanje na svetov-ni trg? Ali pomeni to svobodo dela, ali po meni pristajanje na reificirano družbo, kjer se ob blišču materialnih dobrin iz-gublja jasna predstava o družbenih raz-merjih? Ali je smotrno gospodarjenje, po-udarjanje produktivnosti — korakanje vštric na gospodarskem (per analogiam na političnem) nivoju z drugimi dešelami sveta? Ali je sredstvo za lastno osvobaja-nje? Ali je cilj? Ali je morda to »samovo-Ija grobega materializma«, kot pravi Ko-rač? Ali pomeni reforma naivno (meha-nično) predstavo o komunizmu, o lepem »jutri«, ko se bo vse povzpelo na po-trebni nivo pod blagodejnim vplivom trga? Pred odločitvijo kaže premisliti. Ko se odločamo za gospodarsko reformo fker se očitno), kaže sprevideti vse možne od-klone, sicer se bom zrušili v lastno bedo, v bedo filozofije, ki je daleč od socializ-ma, od humane in moralne družbe! Spre-videti moramo možnosti za prestrukturira-nje zaposlenosti, da se ne bomo znašli z 20 % nezaposlenih na repu kapita.' lis tičnih mezdnih odnosov. Sprevideti moramo, da ne moremo dovoljevati čez-mernega luksusa in pomanjkanja v isti družbi, da nam je življenje prva in ne druga stvar. Hočemo osvobojenega, ne za-suznjenega delavca, ki se »v svojem delu ne potrjuje, ampak zanika, se ne počuti srečen, ne razvija svobodne fizične in du-hovne energije, ampak kvari svojo nara-vo in uničuje. svoj duh«, bednega proletar-ca, ki se »počuti pri sebi šele zunaj dela in v delu zunaj sebe«. Da je avtor zadnjih besed Marx, nl slučajno. To le potrjuje našo upravičenost do spraševanje v komplicirani družbi, kjer je od »pro« do »contra« le droben korak. Od »zdravljenja« družbe do »car-stva svobode« hočemo še dolgo hoditl. Toda po prtvi poti. Kateri? D. Rupel 4. STRAN TRIBUNA Znova na staro temo o vlogi in položaju znanosti v naši družbi akademik dr. Jovan Djordjevic: Poziv na razpravo Kakšno samoupravljanje za znanost Znanost se mora mnogo bolj angažirati pri konkretnih in skupnih predlogih splošne projekcije znanstvenega, ekonomskega in kulturnega razvoja države. V prvih dnevih oktobra je bilo v Beo-gradu znanstveno posvetovanje na temo »Položaj in vloga znanosti v naši družbi«. Na tem posvetovanju, ki ga je organizirala Srbska akademija znanosti in umetnosti, so prevladovale variacije na stare znane dileme in polemike o tem, ali je znanost skoncentrirati okoli univerz ali akademij, ali dati več sredstev za fondamentalne ali že sprejete raziskave in kako sploh zagoto-viti stalna sredstva itd. Pri tem so ponov-no prišle do izraza tudi opredelitve, ki so nekoč že bile okarakterizirane kot pre-živele. Odnos med znanostjo in samoupravljanjem je do danes obravnavan in reševan enostran-sko, globalno in pragrnatično. Največkrat se ugotavlja, da je samoupravljanje na področju znanosti nerazvito, sprejetje smouprvljanja pa je razumljeno kot organizacijska oblika upravljanja in finansiranja. Po drugi strani pa so znanstveni delavci nezadovoljni s tem shematizmom in neuresničenjem elementarnega pogoja samoupravljanja — posebno na ma-terialnem področju ~ začeli dvomiti v samoupravljanje in pri tem iščejo rešitve od »zgo-raj«, od drugih, od zakona, od države. Odkrito moram reči, da vede — za to so posebno odgovorne družbene vcde — do danes niso sistemizirale dosedanjih izkušenj in oblik samo-upravljanja ter niso vdti odkrile bistvo in potencialne možnosti samo } /avljanja ne nasploh in ne za področja znanosti. Dejansko je samoupravljanje tudi na-stalo na pcdročju znanosti, posebno na univerzah, dokler so le-te bile skoraj edi-ni nosilci znanstvenega ustvarjanja in znanstvene misli in dokler so in ko so bile avtonomne ter svobodne skupnosti učenja-kov, mislecev in pedagogov. Kasneje so univerze, tako kot druge znanstvene or-ganizacije — povsod, tudi pri nas posta-jale servisne postaje. Toda v družbi, ki se konstituira kot socialistična in samouprav-na, zadobiva samoupravljanje veliko večji pomen in interes, saj je sestavljeno ne sa-mo iz še vedno potrebne avtonomije uprav-Vjanja in razpravljanja, marveč tudi iz lastnega vpliva na radikalno spremembo družbe kot faktorja novega samoupravnega konstituiranja makrodružbe. Glede na to problem samoupravljanja v odnosu do znanosti in v njej sami ni samo problem izenačevanja statusa delovnih or-ganizacij v gospodarskih in negospodarskih dejavnostih, ni razširjevanje bolj ali manj-uspešnih in upravičenih samoupravnih me-hanizmov na področje duhovnega ustvarja-nja. To je samo ena in nebistvena plat samoupravljanja na tem področju. Samo-uo.'avljanje na tem področju je eno izmed osnovnih elementov, katerih prisotnost po-gojuje konstituiranje ne samo modernega gospodarstva in nove kulture, temveč tudi same družbene strukture samoupravne skupnosti. Bistvo take skupnosti ni v tem, da se pojavlja kot bolj ali manj razviti ali celo uskiajeni — česar pri nas še ni — mehanizem samoupravljanja pravic in po-ložaja posameznih avtonomnih subjektov, temveč v ustvarjanju osnov in oblik odgo-vome, racionalne in vedno bolj sebe zave-dajoče se družbe kot skupnosti. Samostojna v sebi in nas proti sebi Osnovni pogoji, pa tudi karakteristike samoupravljanja v znanosti, se odražajo v tem, da mora biti znanost samostojna in avtonomna nas proti sebi in v sebi, da mora biti, kot piše v programu ZKJ, svoj edini Šodnik. Takega samoupravljanja zna-nosti in v znanosti ni, če le-ta ni popol-noma svobodna. Toda ta svoboda ni taka, kot jo navadno razumemo, t.j. obramba pred vmešavanjem in komandiranjem dru-gih ali pa pravica delati kaj in kako ho-čemo. Znanstvena svoboda je hkrati in tu-di predvsem družbena funkcija in neodtuj-ljiva pravica ter sposobnost znanosti, da zastavlja ih rešuje ne samo znanstvene, ampak tudi družbene probleme, da ustvar-ja pogoje novega, zavednega, aktivnega in svobodnega človeka ter da vnaša elemente novih odkritij, ustvarjalnih vrednot in kul-ture na vsa področja družbenega in oseb-nega življenja in skupnih aktivnosti ljudi. Takšna svoboda je druga plat naslednjega važnega principa samoupravnosti znanosti, to je — njena odgovornost. Odgovornost hkrati zaobjema etiko prepričanja in anga-žiranja ter etiko odgovornosti za usmerja-nje družbe in odkrivanje resnice. Naposled — s takšnim statusom in sa-moupravnim vplivom znanost mora in mo-re postati sila družbene kohezije in inte-gracije zavesti in osebnosti kakor tudi na-predka socializma pod pogojem, da je znanost tega zmožna in če ji družba omo-goči, da postane eden izmed nosilcev za-vesti in posebej racionalnopti ter huma-nosti. ORGANIZACIJSKE oblike so sredstvo za uresničevanje ciljev Stalnih in dovršenih organizacijskih ob-lik samoupravljanja ni niti na enem po dročju znanosti. Poleg tega pa so vse naše oblike samoupravljanja še zmeraj elemen-tarne in nedovršene. Toda morajo se po-stavljati kakor nasproti funkciji in vlogi znanosti tako tudi v odnosu na stanja in razvoj družbenih odnosov, zavesti ljudi ter z ozirom na splošni razvoj ne le skupnosti, marveč tudi posameznih skupin in podro-čij. Organizacijske oblike so samo sred-stvo za uresničevanje teh funkcij in vlog. Po drugi strani pa se je pod vplivom po- zitivističnih usmeritev znanosti in pragma-tičnih družbenih pojmovanj znanstveno de-lo inštitucionaliziralo in se samo kot tako tudi razumevalo; a institucije so kopirale različne tako imenovane ustanove admi-nistrativnega in pogosto primitivnega se-stava in oblik. Namen in bistvo samoupravljanja je ak-tivizacija uresničevanja in vplivanje znano-sti, ne pa uokvirjanje in institucionalizira-nje ustvarjanja. Glede na to mora samo-upravljanje v svojem širšem smislu zajeti vlogo in vpliv najmočnejših znanstvenih duhov, pa tudi določeno njihovo vodstvo v procesu znanstvenega ustvarjanja. Ni znanosti, če je preveč uniformna in siva, če ne zaobjema določenih znanstvenih sku-pin, ki angažirajo ljudi, ki se ukvarjajo z istimi ali podobnimi problemi, s spreje-manjem in z razvijanjem istih metod ter z razvijanjem atmosfere sodelovanja, mo-ralne integracije in idejne angažiranosti — česar pravilomani sposobna nobena in-stitucija kot taka zamenjati, ker je kre-acija pravice in hierarhije. POD kontrolo nikogar razen... V tej skali. ki jo je potrebno stalno iskati in razvijati, ni izključen pomen in-stitutov, zavodov in dragih oblik, ki jih je ustvarila naša praksa, zakonodaja in iz-kušnja drttgih držav. Upravljanje v znanstvenih ustanovah je večdimenzionalna funkcija. Znanstveni pro-ces ne more biti pod kontrolo nikogar razen z izjemo tistih, ki pri njem sodelu- sticije določene družbe, ki se usposablja za tekmovanje z razvitejšimi, posebno pa se 5e za tisto družbo, ki teži za razvojem in spreminja svoje bitje. To je izraženo ne samo v misli velikih racionalistov, marveč tudi v najstarejši empirični modrosti stare Kitajske, po kateri se um in znanje sa-dita, da bi se čez sto let bolje živelo. Danes obstajajo ne samo potrebe, mar-več tudi možnosti in pripravljenost za ob-jektivno povečanje sredstev za znanost. Tu pa ne pridejo v poštev samo finančna sred-stva za znanstveno delo, ampak tudi za riujno in končno angažiranje in likvidiranje nepismenosti ter za razvijanje interesa za znanost, resnioo in kulturo v širokih na-rodnih slojih, za širjenje zavesti in fak-torja t. im. masovne komunikaci.ie in po-mena znanosti; zlasti pa za vejanje po-dlage za podporo znanstvenih iniciativ, za napore pri publiciranju in populariziranju znanstvenih del; nato še za preobrazbo de-lavskega razreda in drugih nosilcev socia-lizma in napredka v angažirano intelektu alno silo in okolje. Izenačevanje teh pro-blemov s t. im. pridobivanjem finančnih sredstev za t. im. znanstveno delo, kar je še zmeraj prevladujoče mišljenje zaradi ne-rešenosti tudi teh vprašanj, podpira statič-no konzumentsko razumevanje znanosti ter ji preprečuje videti svojo pravo funkcijo in vlogo v družbi. ~~ S POMOČJO najvišjih organov Ni treba poudarjati, da dosedanji meha-nizem delitve sredstev za znanost preko proračuna ter administrativno-finančnih fondov in aparatov ni dal potrebnih rezul-tatov kljub primerom, da so posamezni organi prave znanstvene iniciative. Vendar gre za princip in sistem, ki pa zahteva spo-stavitev nekega avtomatizma pri dotekanju trajnešjih in občasnih sredstev za finansi-ranje znanosti in znanstvenega dela, da bo to potrjeno z najvišjimi družbenopolitični-tni akti ter da pri sprejemanju teh sode lujejo predstavniki znanosti in dmgih po-dročij družbene skupnosti. Vse to zahteva, da se znanost mnogo bolj angažira pri kon-kretnem in skupnem predlaganju splošne projekcije znanstvenega, ekonomskega in kulturnega razvoja države ter da je spo-sobna predlagati racionalne, usklajene in integrirajoče programe kompententnega, odgovomega in kontroliranega dela. Kon- (nadaljevanje s 1. strani) stranski kritični odnos, ki bi se moral uresničevati v listu. Drugič, in ta proces je še v zametkih, da »potrošnik« s svojo po-tencialno navzočnostjo v Tribuni in dejan-sfco možnostjo osebne participacije v njej, težijo k preraščanju iz skrivne prisotnosti v dejansko (vidno) in aktivno pojavljanje v Tribnni. To ni tedaj nič drugega kot že-lja, da se konfrontirajo najrazličnejši kon-cepti urejanja, ki jih imajo študenti v se-bi, tistimi, ki so sedaj v veljavi v Tribuni. Zavedam se in pristajam na to, da inštitu-cija urednika ni stalna, temveč da je ne-nehno »ogrožena« v ustvarjalnem spopadu konceptov urednikov in konceptov (še) »potrošnikov«. Zunanji nivo, ki je bil predmet doseda-njih razmišljanj, lahko zaživi le v toliko, v kolikor se z isto ostrino vzpostavi ustvar-jalna »ogroženost« in uresničevanje delov-ne odgovornosti tudi v notranjem okviru, tedaj v uredništvu samem. Gre za to, da je pred dvema letoma Tribuna v svojem sta-tutu naredila korak naprej v načinu ures-ničevanja Tribune, ki naj bi bil odvisen predvsem od delovne in miselne moči po-sameznikov; predvsem pa od možnosti uresničitve idej. Prl tem pa je institucija odgovornega urednika ostala več ali manj nedotaknjena. Glede na to, da je ta instdtu-cija neodvisna od delovnih obvez pri ures-ničevanju lista, predlagam, ia se vzpostavi primernejši, to je delovni odnos (urednik rubrike), le iz tega pa naj izvira dejanska suverenost izvajanja odgovornosti navzven. Sem tedaj za to, da se odgovornošt vzpostavlja sedaj iz resničnejšega odnosa, medtem ko odpade ilegalnost pojavljanja odgovornega urednika v listu. Taka zamisel pa kot posledico izključuje to, da bi bila funkcija odgovornega urednika stalnega značaja. Vsi urednlki so verjetno zavestni subjekti, ki kot taki navzven prezentirajo nekl kolektivni koncept. Izvajanje kolektiv-nega koncepta, ki se sestoji iz individual-nih značilnooti vsakega koncepta posebej, leži na vseh članih uredniškega odbora. V tem je torej dejanska odgovomost, ki pa se v odnosu navzven lahko pojavi kot in-štitucija cirkulacije odgovornih urednikov, ki v določenem obdobju »doseže« vse ured-nike. S tem seveda ne izključujemo odgo-vornosti, temveč njeno osnovo še razširja-mo, hkrati pa tudi zmanjšamo možnosti birokratske zlorabe lista. To so krajše mi-sli oziroma delna izhodišča, ki pozivajo na celovitejše kritične odmeve. R. R. IZ PROPAGANDNEGA LETAKA ZA DEMONSTRACIJE DNE 21. OKTOBRA V WASHINGTONU jejo ter ob spožtovanju integritete in svo-bode raziskovanja ter raziskovalca. Razi-skovanje pa mora biti oorganizirano na raz-ličnih nivojih in z različnimi oblikami ter sredstvi odločanja. Elementarni demokra-tizem, ki povzroča, da se računa tam, kjer bi bilo treba meriti in ocenjevati, ter za-piranje institucije vase, kar se pri nas vse pogosteje krije za samoupravljanjem, ni nikakršna osnova za njegovo uresni-čevanje, ampak le za njegovo zlorabo. Utrjevanje materialnih sredstev in po goji za znanstveno delo — vprašanje, ki se običajno narobe izenačuje s tako ime-novanim finansiranjem ustanov — mora biti posledica znanstvenega projektiranja razvoja drtižbe ter določenih znanstveno in objektivno utrjevanih kriterijev. Le-ti morajo istočasno biti povezani s stvamimi možnostmi, ki pa jih ni treba uvrščati v »aktualno« in »nujno«, to je proračunsko in davčno kot do zdaj, pač pa akcijsko in projekcijsko. Znanost, izobraževanje in kultura so najbolj znanstvene in najdragocenejše inve- troliranega ne le s strani znanstvene jav-nosti in znanstvenih delavcev samih, tem-več tudi s strani širše družbene javnosti. Kako je neosnovano spraviti samouprav-ljanje in znanstveno delo na tem področju na odnos blagovno-tržnega sodelovanja, ta-ko je tudi neupravičeno mnenje, da se mo-ra znanost zapreti v »slonokoščene stolpe«, da bo samo ona ocenjevalec družbenih po-treb, določenih znanstvenih odkritij in smeri, da si dovoli osvoboditi se določene-ga stalnega odnosa in sodelavanja s t. im. prakso. Od pomena in značaja določenih nih raziskovalnih organizacij je odvisna raziskav, od položaja in značaja posamez-tudi oblika pridobivanja in zagotavljanja materialnih sredstev. Vsaka druga rešitev bi bila nerealna ter škodljiva kakor družbi tako znanosti, ki mora biti kritična do sebe in do nekaterih svojih možnosti, ven-dar tudi do obstoječih slabosti in omeje-nosti. (Borba, 15. 10. 1%7) Prev. Peter Kuhar Obvestilo Uredništvo Tribune se opravičuje naročnikom, ki so se na list naročili v času po 10. 10. 1967, ker jiin zara-di visokih stroškov dodatne poštni-ne ne more poslati prvih številk lista po pošti. Cenjene naročnike prosimo, da pridejo po list v ured-ništvo, Trg revolucije 1/2. Upamo, da boste našo odločitev, izhajajočo iz ne najngodnejših finančnih raz-mer, sprejeli z razumevanjem. Uredniški odbor TRIBUNA STRAN 5 SLOVEIMSKO NARODNO GLEDALIŠCE Ivan Canltar, Hlapci Ko sedamo danes v avditorij Cankarjevih HLAP-CEV, se nas neubranljivo loteva neko posebno, sko-roda obredno razpoloženje. V naši zavesti živi ta tekst izjemno življenje, njegov obseg se prekriva npr. s Prešemovim SONETNIM VENCEM, in zato se zdaj, ko moramo stopiti vanj, zbudi neka apriorna razmiš-Ijenost v nas, ki blokira našo odprto, objektivno pri-pravljenost na komunikacijo. Obide nas pričakova-nje, da se bo moralo zdaj zdaj zgoditi nekaj izrazi-tega, takorekoč absolutnega in usodnega, nekaj, kar bo z izjemno lucidnostjo razkrilo bistvo vsega tiste-ga, kar smo bili, in tega, kar smo — razkrilo na ta način, da nas po to razkritje spet prestavilo v bližino našega historičnega in eksistencialnega izvora, nas nepreklicno zavezalo ter nas z novo, še nikoli dose-ženo intenziteto konstituiralo in potrdilo, in da bo naše vedenje potem zadobilo novih, izvirnejših in totalnejših razsežnosti in kvalitet, in tako navsezad-nje preseglo tudi naše prvotno, izvorno vedenje samo. Apriorna misel, ki se nas loteva, ko stopamo v dramo Ivana Cankarja, je torej predvsem ta, da bo-tno s HLAPCl neposredno stopili k našemu zgodo-vinskemu in eksistencialnemu izvoru in da bo to de-janje tudi v zdajšnjem bivanju doseglo in preseglo svoj prvotni, konstitutivm pomen v novi, pretekli zgodovini prikladni, in z našimi sodobnimi eksisten-cialijami skladni kvaliteti Opisano razpoloženje seveda že dovolj natanko določa obseg naših komunikacijskih možnosti ob HLAPCIH, hkrati pa tudi možnosti te drame same. HLAPCI se skoz našo apriorno razmišljenost sami po sebi spreminjajo v instrument, v sredstvo, s po-močjo katerega bomo dosegli tisto konstitutivno me-ro vedenja o samih sebi, ki bo ponovno določila in opredelila vsebino in smisel naše zgodovinske in ek-sistencialne navzočnosti v evropskem svetu. In ki bo seveda potrdila izvirnost in avtohtonost te navzočno-sti. V tem določanju, opredeljevanju in potrjevanju je sakralna razsežnost razpološenja, ki ga pred začet-kom komunikacije zbujajo v nas HLAPCI Ivana Can-karja. To pa se pravi, da se nas usoda Jermanove mo-ralne doslednosti, ki jo drama popisuje, in njen pre-skok v socialno akcijo, ki pa je po Cankarjevih za-ključkih že ne bo mogel opraviti Jerman sam, ampak njegov prijatelj Kalander (in skupaj z njim proletar-ski razred v celotij, nekako ne dotika v svojem ne-posrednem poteku in razvoju, ampak šele s svojimi rezultati, kar pomeni, da se nas dotika s tistimi per-spektivami, ki jih je odprla in omogočila moralna do-slednost in neprilagodljivost Cankarjevega dramskega junaka, učitelja Franca Jermana. Naša pozornost se torej natančno prekriva s Cankarjevo pisateljsko vo-Ijo, ki jo v drami najbolj določno in eksplicitno izra-žajo besede, ki jih pove Jerman ob slovesu s kova-čem Kalandrom. V tem prizoru, ki stoji nekje na kon-cu petega dejanja HLAPCEV, se namreč Jerman za-gleda v roko, ki mu jo kovač Kalander pomoli v slo-vo, in reče: »Za dve moji! Ta roka bo kovala svet... Ne, jaz ne bom več zboroval. Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte! Ob vaših plečih bo slonelo življenje, moja so odpovedala... star sem in za-span...« Te besede pa vendarle pomenijo tudi Jermanovo dokončo prekinitev z zgodovino in s tem seveda iz-rekajo dvom v realni sviisel Jermanove moralne neprilagodljivosti, saj je popolnoma jasno, da ga je ta neprilagodljivost le socialno onemogočila in dotol-kla, odprla pa mu ni nikakršne realne — moralne ali socialne — perspektive. Vprašati se torej moramo, ali ni v zgoraj navedenih besedah iskati tudi Jerma-nove tragike? Ali ni realni zaključek njegove usode v HLAPCIH — tragičen padec ali poraz? In ali ni Ivan Cankar potemtakem napisal tragične igre, kar pa seveda pomeni da je v bistvenem presegel nivo, na katerem smo se s svojim razpoloženjem in priča-kovanjem znašli v trenutku, preden smo stopili v av-ditorij HLAPCEV in ki je navsezadnje tudi niso tra-dicionalnega, socialnega umevanja te drame? Ta nivo bi mogli opredeliti s tako imenovanimi — literarno in socialno — pozitivnimi prizadevanji, ki jih dovolj jasno opredeljuje neka druga načelna Cankarjeva izjava, ki se glasi: »Ne v areni literature, v areni življenja sem stal!« Ta izjava nas dovolj ne-dvoumno poučuje, da namen -Cankarjevega pisanja nikoli ni bilo samo literatura, torej neka samoza-dostna in samo-smiselna dejavnost, ampak zmerom služba življenju, odmev in hkrati spreminjanje živ-Ijenja, s čemer pa je seveda mišljena konkretna družba, na določen način strukturirano človeško bi-vanje. V tej zvezi moramo bržkone citirati tudi moto k HLAPCEM, v katerem so napisane naslednje bese-de iz Shakespearovega HAMLETA v Cankarjevem pre-vodu: »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter osta-ne, da naturi tako rekoč ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti nje pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe.« Z omenjenimi besedami, ki seveda v HLAPCIH določno odmevajo, pa smo se vendarle spet pribli-žali razpoloženju in pričakovanju, ki se nas ob HLAP-CIH zmerom na novo loteva in ki smo ga poskušali popisati zgoraj. Zatorej se moramo ponovno vprašati: ali je smisel te Cankarjeve drame v prikazu tragič-nega konca Jermanove morale, ali v perspektivah, ki jih ta morala odpira? Ali je potemtakem sploh mo-goča kakršnakoli konstitutivna funkcija HLAPCEV, saj nam drama prikazuje totalni in s tem tudi tra-gični polom nekega aktivizma, polom, ki se razkriva skoz neuresničljiva prizadevanja puntarskega slo-venskega intelektualca? Vendar pa ni drugo vpraša-nje, ki se nam v tem trenutku prav tako zastavlja, nič manj pomembno. Kaj naj potem na tej ravnini počnemo s Kalandrom in z njegovim nadaljevanjem Jermanove morale? Kakšno je razmerje med Jerma-novim puntarstvom in Kalandrovo revolucionarnost-jo? Ali se moramo torej ukvarjati s poskusom pre-obrazbe sveta ali »samo« z njegovo — tragično — evidenco? To pa so seveda tudi poglavitna vprašanja, ki se zastavljajo slehernemu uprizoritelju HLAPCEV in ki so jasno razvidna tudi v obeh letošnjih uprizo-ritvah: pri Slavku Janu, ki je besedilo režiral v Ijub-Ijanski Drami, in pri Miletu Korunu, ki je uprizoril HLAPCE v Slovenskem Ijudskem gledališču v Celju. Preden si ogledamo, kako sta navedena vpraša-nja razvila oba režiserja, pa moramo vendarle naj-prej opisati njihov pomen v območju samega bese-dila, se pravi, da moramo dramo razstaviti na tiste elemente, ki prevladujejo v njeni temeljni strukturi, ki spodbujajo naše sakralno razpoloženje in ki napo-sled v istem postavljajo nad njim vprašaj, saj nam ravno obe zadnji predstavi kažeta, da je mogoče HLAPCE razumevati in gledališko »označevati« na dovolj različne načine, kar seveda priča, da utegne biti notranja zveza med temeljnimi elementi v drami na poseben način rahla ali celo naključna. Prvo skupino elementov predstavlja torej Jerma-nova morala in njena funkcija v igri, drugo Jerma-nov odnos do kovača Kalandra (to je funkcija ekspli- cirane morale, ki s svojo ekspliciranostjo že prehaja v realno družbeno dejanje — upor), v tretji sklop pa moramo uvrstiti pomen Jermanovega slovesa ozi-roma umika iz morale in zgodovine skupaj z vsem, kar to slovo oziroma umik pogojuje, terja in spremlja. Kakšen je torej pomen Jermanove funkcije v drami? Rekli smo že, da se nam ta funkcija razkri-va kot poseben način moralne doslednosti in nepo-pustljivosti. Zdaj pa se moramo vprašati naprej: ka-ko se ta morala v drami kaže? — Ogledati si mo-ramotorej zasnovo in začetek drame. Ko na volitvah, kjer se piše »sodba slovenskemu naroduu, zmagajo klerikalci, postanejo tudi učitelji, ki so bili prej zagrizeni liberalci, vsi po vrsti »črni«. Politična zagrizenost je pač menjala predznak, forma je ostala ista. Med učitelji je edina izjema Jerman, ki se noče obrniti po vetru, ampak ostane raje »na svojih poštenih nogah«. Svojo izjemnost definira v razgovoru z župnikom, predstavnikom na novo izvo-Ijene oblasti, takole: »Ali niste rekli, da sem moški in pošten? Resnič-no, za hlapca nisem rojen. Morda bi rad bil napojen in nasičen, morda bi rad sladko počival pod gospo- darjevo streho, ali moje koleno je tako ustvarjeno, da se ne upogne rado; ne uboga, pa če mu sam uka-žem. (...) Za mučenca nimam veselja, za junaka ne daru; ali zgodi se, kar se mora zgoditi — oskubite jastreba, v goloba se le ne bo spremenil; in naj se škrjanec devetkrat zakolne, lajal ne bo nikoli.—« Z zasebno moralno neprilagodljivostjo in pošte-nostjo resnica Jermanove postave v igri seveda ne more biti izčrpana. S tem, ko je župnik hotel, da se jerman ukloni njegovi oblasti in izpolnjuje njene ukaze, je pravzaprav sam pokazal, kaj je pravi Jer-manov posel: »...iz hlapcev napraviti Ijudi...« V ta namen priredita s kovačem Kalandrom v krčmi zbo-rovanje, kjer pa Ijudje Jermana kamenjajo, obenem pa že podpisujejo tudi deklaracijo, s katero zahte-vajo, da Jerman zapusti vas in odide učit na Goličavo, v hribe, kjer je župnikova oblast neprimerno ostrejša. S tem je prva skupina elementov, ki sestavljajo strukturo HLAPCEV, izčrpana. Ta skupina elementov nam je torej na prvi strani razkrila popolnoma kon-formen svet podešelskega učiteljstva, ki je hkrati tu-di svet zaostalega kmetstva, ki mu je župnik prava in edina poštena oblast že zato, ker nastopa kot od-poslanec Boga — in mu je torej sleherna beseda, ki se ne sklada z župnikovo besedo, tudi že beseda, naperjena proti Bogu samemu. Na drugi strani pa se v tej skupini elementov odkriva svet absolutnega in obenem netematiziranega »poštenja« oziroma mora-le. Tako se Jerman v resnici in kljub temu, da vodi sumljivo »izobraževalno društvo«, ki rahlo spominja na prve začetke delavskega gibanja, ne opredeljuje proti župnikovi oblasti, ker bi to bila neustrezna ali slaba oblast, ampak preprosto zato, ker ni rojen za hlapca, ker se mu koleno — čeprav mu sam ukaže — ne upogne rado in ker se skratka tudi jastreb — če-tudi ga človek oskube — nikoli ne more spremeniti v goloba. Njegov nonkonformizem je skrajnje splo-šen in se seveda lahko izraža le v metaforični besedi in v apriorni drži. Tako je seveda jasno, da se kljub Kalandrovemu zavezništvu v drami ne more razviti pravi dramatični konflikt dveh enakovrednih struktur (od katerih bi prvo predstavljal Jerman). Jerman ostaja tudi po Cankarjevih pogledih pozitivna razsežnost iste struk-ture, in to, da se ta struktura izraža sicer pretežno kot negativiteta, tega dejstva ne more omajatl, kveč-jemu potrjuje ga. Jerman je moralno nepopustljiv, drugi učitelji so moralno prilagodljivi. Vezni člen rned obema načinoma vedenjema je Župnik; in zato je Zupnikova vloga v drami pravzaprav drugotnega pomena. župnik ne more biti Jermanov protipol ozi-roma dramski nasprotnik, ampak predstavlja popol-noma konstantno determinantno celotnega sveta (strukture) — tako Jermanovega kot tudi sveta osta-lih, konformnih učiteljev. Ker je torej župnikova vlo-ga v drami absolutno nespremenljiva, ker je temeljna komponenta iste strukture in celo jamstvo za njeno koheretnost, pa je jasno tudi to, da ji Jermanov upor ne more niti koristiti niti škoditi — in da bi zatorej ostala tudi brez Jermanovih poskusov, »na-praviti iz hlapcev l/udi«, absolutno ista. Izid drame je tako eksplicite razviden že na koncu tretjega akta, ko Zupnik z naslednjimi besedami odkrije metafi-zično resnico svoje vloge: »Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in koli-kor je še teh besed — ne vprašam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast. živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Po-kdri se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse dru-go je privesek in olepšava. Kdor se ravna po tej za-povedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen. — Prišel sem, da vam to povem, preden se vam izpolni sodba, ki jo sami zahtevate/ Moja duša bo čista.« Zgornji župnikovi stavki so za celoten ustroj HLAPCEV seveda izredno pomembni. Z njimi je narn-reč eksplicite oznaeena nepomembnost vseh tistih komponent, ki sestavljajo vsebino in smoter Jerma-novega moralnega prizadevanja. Prepričanje, nazira-nje, mišljenje, vera, vse to je po teh besedah nepo-membno; nepomembna je celo vera, čeprav župni-kova oblast temelji v njej. Pomembna je torej lahko le realiteta, tisto, kar neposredno in objektivno JE. To pa se najbolj jasno kaže v oblasti. Oblast ima možnost razsojati nad življenjem in sme odpuščati grehe. Vendar pa župnik Jermanu kljub temu ne gro-zi, ampak mu le preprosto razloži situacijo: če bo spolnjeval ukaze, mu bojo grehi odpuščeni, če je ne bo — »bo smrti deležen«. župnik se torej kot reali-teta pravzaprav nahaja zunaj območja vere in bozje-ga, kot kazen Jermanu ne omeni večnega pogubljenja zaradi grehov, ampak opiše edino možnost, ki ob ne-ukinljivi navzočnosti oblasti preostane puntarju: smrt. Oblast je od vekomaj, sleherni, ki se oblasti upre, tvega smrt. Tako nam je~ citirana župnikova re-plika eksplicitno pojasnila neuresničljivost Jerma-novih prizadevanj. Oblast namreč sama dopušča vso tisto mero svobode, ki je mogoča, saj dovoljuje člo-veku lastno prepričanje, naziranje, mišljenje, vero ... Vse drugo spada v območje realitete in je zatorej nujno in obvezno za vse. Svoboda je hkrati seveda tu-di nujnost. Determinant, ki jih pred človeško življe-nje postavlja realiteta, in ki jih pooseblja oblast ni mogoče preprbsto zanikati ali ukiniti. V luči zgornjih — ključnih — župnikovih besed je Jermanov polom kajpa neizbežen. Notranja logika tega poloma je potemtakem tudi ena sama. To je lo-gika, po kateri se človeška svoboda spreminja v čisto žrtev realnega in omejenega sveta, ko ni predvidela tistih njegovih zakonitosti, ki se pojavljajo kot nuj-nost v tem svetu in kot njegove meje. Jermana to-rej ne bo pregnal na Goličavo župnik, ampak Ijudje, ki se ravnajo po logiki omejenega sveta in ki prista-jajo na njegove zakonitosti. Ti Ijudje, ki bi se šele morali iz hlapcev spremeniti v prave Ijudi, Jermana kot čisto in brezmočno žrtev preprosto vržejo iz sve-ta. V tem polomu pa se tudi začenja in hkrati kon-čuje tragična pot njegove usode. Približali smo se torej drugi skupini elementov, ki sestavljajo HLAPCE. (nadaljevanje na 7. strani) SLIKA BREZ ABECEDE NAGI KIPI 1. Giuseppe Capogrossi, razstava v Mali galeriji v Ljubljani. 2. Tu omenjam izvorna dejanja, torej ne mislim na dela, nastala v času Bauhausa in poznejših del, ki jim je presenetljivo blizu Kleejev fluidni svet, ne Arpovega mnenja o njegovi eudomoniji, ne nje-govega lastnega mnenja o svojem slikarstvu, ki se-veda trpi zaradi znane razlike, ki se »dogaja med roko in očesom«. 3. Bilo bi seveda nujno navesti vrsto pomembnih avtorjev Arpa, Delauneya kot tonskega komponista, ventiar brez tistih optimistično naključnih rešitev, ki se mu pogosto pripisujejo kot največja vrednost, ampak kot racionalnega muzikalnega organizatorja, Freundlicha, ruske shkarje, Kleeja in druge. V celoinem nam je na voljo dvoje izhodišč: klasičnost vsebine in tej nasproten polozaj čiste forme. Združevanje obeh nosi tradiao-nalno pojmovanje nujne vsebine z ustrezno formo v smeri celotnosti. Forma se nam po-temtakem v konkretnem vidnem pojavlja kot edini nosilec celotnosti. že v prvih abstrakt-nih poskusih pa je razvidna ne-celostna, ne-bralna forma, njeno ozadje mrtvi, dokler povsem ne ugasne. Pripoved postaja sama sebi enaka, dokler se nič ozadja forme in nje-na materialna pojavnost ne združita v novem, ki je ne-celostno in ima značaj razvijanja, potekanja, laži, kar je glede na tradicionalno umetniško pozicijo povsem izničen položaj, temeljna nezaključenost v obdelavi sami. Na-stali položaj je nujno v neprestanem obstoju in je soroden sočasnim predstavam gledalca o socialnem ustroju njegovega sveta, o nje-govih gilalh ter je v optimističnih rešitvah abstraktne umetnosti vedno prisoten kot hu-mor, vnlja, gibanje sploh. Ko smo se znašli z izrazi kot so humor, volja, v nekem ne strogo oblikovanem svetn, nam je postala izraznost abstraktnega sveta tuja: prenehala je biti čista enosmiselna oblikovna volja in je postala večvredna, pomembnejša, vse to pa le po neki abecedi, po ustaljenosti form, po tra-diciji, znanju. S tem smo se oddaljili od same ne-zaključenosti, ki jo je bilo mogoče spoznati že v novem načinu obdelave, nujno smo doda-jali vidnemu značaj literature, pozabljali pa smo njegovo osnovno enosmiselno pojavnost, tako, da se nam je v poslednji komekvenci povsem zaprla pot k vidnemu samemu. Po cni strani je to razumljivo, zakaj evropsko ute-meljevanje umetnosti je bilo vedno literarno, opisno, poljubno, naključno sicer, toda nujno. Ob tako utemeljeni umetnosti je nastajala, ne da bi bil ta postopek uspešno opisan, čista, neliterarna zvrst, neprestano vidno brez-ozad-je. Ta postopek, znan kot razvoj abstraktne umetnosti, od obeh glavnih izvorov Kandin-skega razpuščenega in v svotodno, amebasto formo razvitega brezvladja enotnega načela2 in Moudriaanovega racionalističnega konk/etizira-nja\ vse do ponovnih vdorov pripovednega (abstraktni ekspresionizem) in poskusov ustvariti nov »jezik«, je že nekaj opravljene-ga. že kmalu po letu 1944 se kažejo tešnje, ki vodijo k razbitju okovov, ki vežejo vidno v zaključene skupnosti. Vendar doživi takšna razpuščenost reakcijo, ki se kaže kot iskanje novega »jezka«. V tem toku je mogoč tudi poznejši Pollockov vrh »ekspresionizma« in imenitno slikarstvo Marka Tobeya. Vendar nas tu zanimajo samo niti, ki vodijo k pogovoru s Capogrossijem oziroma k njegovem likov-nem slovarju čiste vidnosti. Ugotoviti je moč, da je postal abstraktni jezik ne-bralen, se pra-vi, da nam je samo ogledovanje vsiljevalo »duhovno«, ne pa enosmerno-čutno. Zavedli smo se dveh oblik ogledovanja vidnega: po eni poti smo razčlenili sliko kot formo, in to v tistem pojmovanju, da je vse, kar je spo-ročljivo, nujno kot forma z ozadjem, z vse-bino, z literaturo, ta pot pa nas je pripeljala v zameglitev abstrakcije, v njeno nevidnost; po drugi poti pa smo napoteni k jeziku čisto-sti, popolne ploskovitosti, brezstrukturnosti v prejšnjem pomenu. Struktura prve poti je vertikalna, nova, nastala ob hotenju doseei enost čistega likovnega jezika pa je sploh od-maknjena od kvalifikacijskih kategorij. Tako je nujno brezvsebinska in s tem ne-opisna, ker pa je ni moč opisati, se je njeno utemelje-vanje skrčilo na minimum, na tiste napake, ki nastajajo v avtorjevem delovanju, ko ga pre-maguje lastna zakoreninjenost. S tem pa se druzi avtorjeva želja, da bi iznašel ustrezne ovinke, ki bi ga previdno vodili mimo takšnih spodrsljajev. Da bi ustvaril znake, to verjetno ne, saj je ustvarjanje znamenj že preteklo dejanje, nekaj kar grozi, kar ima strogi opo-zorilni značaj, torej predvsem nekaj, kar se »prebere«. Izkazalo se je, to potrjuje tudi Ca-pogrossijevo delo, da slikarja mikajo zna-menja, da pa je obenem toliko spreten in snujoč, da jih je zavestno osiromašil po nji-hovi literarni plati in tako ustvaril manj kot abecedo in niti ne signala. Da je sploh rnogoče ustvariti organizem, kbt je ateceda, je potreb-no neko oblikovalno izhodišče, ki je sistem. Capogrossi se je ognil nevarnosti, da bo na-pisal abecedo in potem prenehal delati s tem, da je zavestno razprl svoje »pisanje« v plosko-vito celoto. Tu pa se že dotikamo vprašanj, ki jih je y drobnem katalogu kot predgovor napisal Dietrich Mahlom. Sama porazdelitev Ukovnih elementov, ki jih inspirira ustvar- jalčeva oblikovalna težnja je drugotnega po-mena in sama številka dvanajst (ali ena) ni-česar ne pomeni. Bistvena je interpretacija razlike, ki nastaja med literarnim in oblikoval-nim mišljenjem. Tu se v gledalcu obujajo isti ustvarjalni principi, kot jih je usmerjal v smi-slu ustvariti sliko avtor sam. Toda, da bi dosegel gledalec poustvarjalni položaj, kjer lahko identificira z lastno predstavitvijo na-slikanega naslkano samo, mora opraviti isto pot ustvarjalnega mišljenja. Tu zgreši Mahloio in to je napaka, ki se vseskozi ponavlja. V ustvarjalnem položaju avtorja (načeloma) ni prisoten pedagoški element, to pa zato ne, ker se sama organizacija slike osmisli v tre-nutnem in je vsaka poprejšnja predloga samo poskus, ki ni realiziran na način poznejše sli-ke. Te usmeritve4 niti miselne predakcije ali vidne zaznave, s katero si lahko pomaga avtor, gledalec nima. Oblikovalno mišljenje je avtor-jeva enotna in kolikor ustvarja v spontanosti — v tem trenutku nas ne zanima kvalitativna stopnja te spontanosti — ena smer, ki je nuj-no neponovljiva. Tako ostaja gledalec v gle-danju le gledalec, toda nudi se mu možnost istovetenja lastnih vidnih zaznav z videnim. V tem pa že stopa na področje sistemske opredelitve, pedagogike, ki temelji v nekem namenskem, v izbiranju, v spominu. Jasno je, da je avtor v položaju gledalca lastne slike z njim istoveten, ker stoji na stališču spomina. Oblikovalno mišljenje, ki je potrebno za gle-danje, se sicer tako imenuje, s tem pa še ni isto kot avtorjeva volja k oblikovanju. Repro-dukcija oblikovalnega mišljenja, kot jo izvaja Mahlom, je privedla do spoznanja sistemske organizacije v avtorjevem delu: do abecede. Ker ni mogoče nobenega Capogrossijevega zna-menja izgovoriti, si je treba pomagati z zna-menji abecede. Tako se v kritikovem delu znova obrne proti njemu samemu omeinikova ost. Ironija kritikovega položaja je tolikšna, da je celo kritik sam, po svojih prejšnjih kategoričnih opazkah, spozna za literarno, se pravi, da jo kot avtorjev čisti likovni akt pojmuje kot abecedo. Ost se kljul vsemu zmakne, ne zadene cilja, ker je le-ta skrit v svoji lastni usmerjenosti, ko nastopa kot cilj v ne-zaključenosti. V takšnem literarnem načinu je nemogoče nadaljevati, ker se uničuje to, kar smo poimenovali oblikovalno mišljenje. Važneje je vztrajati na neizgovorljivosti vid-nega. Seveda je v tem primeru nemogoče označiti Capogrossijevo slikarstvo kot alfabet-sko, temveč je treba najti spontanost znotraj sistemskih okovov, ki vodijo k poimenovanju. Na tej točki pa se nedvomno začenja nemoč takšne kritike. Reprodukcija oblikovalnega mišljenja, kot jo pojmuje kritik, je pred vid-nim, se pravi, da se organizira v besedi, ki nosi pomen, da stvar postane sploh »vidna«. Vendar je od tu moč napraviti oster obrat tn se usmeriti v neposredno videno. Zdaj po-staja abeceda nepotrebna,. ni je več mogoče. na kakršenkoli način imenovati, sistem postane opisovanje videnega. če opustimo takšno po-imenovanje, nam ostane čisti likovni efekt. Njegova usmeritev, nastanek in moč, vse, kar postaja možnost fluida, je avtorjeva stvar. Gledalec je povabljen v razdelitev, ki mu je lahko nova, ki mu lahko spostavi novo vidno spoznanje in je v slikarstvu Giuseppa Capo-grossija realizirana na visoki estetični ravni. Prav v ne-ustvarjanju abecede je vabilo, ta razsežnost, ploskovitost, je planjava, po kateri se lahko gledalec v miru sprehaja. V filmu z naslovom Ljubezenski primer se na-gota kaže recimo v dveh primerih: v en face prizoru ženskih prsi in en face prizoru moške zadnjice. V filmu z naslovorn Prah in pepel se nagota kaže tudi recimo v dveh primerih: v prizoru gole ženske od strani in prizoru golega moškega od strani. Primerjava ženske nagote. V filmu z naslovom Ljubezenski primer je prizor ženske, ki vstane s postelje čisto vsakdanji. V filmu z naslovom Prah in pepel prizor niti malo ni vsakdanji. Zen-ska leži na tleh s prekrižanimi nogami v nartu in z roko rahlo položeno preko trebuha — tako, da kompozicija njenega telesa in način, kako je to telo posneto, spominjata na sliko z naslovom Speča Venera, delo mladega Giorgiana. Vtis te nage šen-ske, ležeče na tleh, je monumentalen. Primerjava moške nagote. V filmu z naslovom Ljubezenski primer se moški popraska po goli zadnjici. Prizor je priložnostno vsakdanji. V filmu z naslovom Prah in pepel leži na pustih tleh pred Madridom nag mrlič. Način, kako je ta moški posnet, in pa zasipajoči pesek. ici ga nadenj dviguje veter, nanašata vtis monumentalnega. Zasipajoči pesek namreč spominja na mnoge mrliče. Vsakdanje očitne prsi in zadnjica so nedvomno to resnično. Kako pa je z monumentalno nagoto? Naga ženska na tleh in moški mrlič na nekih drugih tleh sta nedvomno resnična (taki mrliči se zgodijo npr. v vojnij. Monumentalnost pa tu nika-kor ni resnična. Resnični monumenti so vendar kipi. Tukaj je monumentalnost izmišljena, nagoti dodana. Zanimivo pa je, da te ta dodatek nagote spreleti šele, ko se ta vtisne, in nič prej. Seveda se nagota vtisne takoj. Istočasno jo spreleti spo-min, ki je podlaga temu, kar v to podlago tišči. Kratko: nagota tišči v spomin. Tako je dosežen vtis nagote, ki je nagota sama. Prej je bilo kar nekam samoumevno rečeno, da so ženske prsi en face vsakdanjost, oziroma, da je to tudi moška zadnjica, kar pa je bila le pred-postavJČa, Predpostavljeno je namreč bilo, da takšna običajna nagota i potem trkal in praskal, prosil kot milosrčno, pobožno ščene! Ne grem! Jaz ne grem, nikomur nočem biti dobrotnik, kot si ne želim nikogar dobrote. Neskončno neumnega se boš, človek, pokazal, če zdajci stopiš in mi, človeku, odpreš ta vrata. Daj, človek, bodi vendar Postava, ubij me, izkaži se, kaj še čakaš! Vsi pogledi so neznosno čakalniški, upirajo se vame; menda ja ne mislijo, da jih utegnem razu-meti po njihovo? Ah! šaljivci! Na žalost, odpiram vprašanje: Downinique Izgubljeni v ishanju Izginja -skrivnost o modrih prerokih o oskrunjeni Dafne o blaznem Cezarju , Ko smo odhajali so kamniti boki našega rojstva zaječali kot da si sami lastimo svoj beg kot da smo si sami sodniki in rablji Ljubimo to nedoumljivo zemljo hlastajoča drevesa poblaznelo nebo Ljubimo to kamenje s katerim ubijamo ptice v njihovem najvišjem najhitrejšem letu itiunu Obljubljeno mi je bilo sanjati nositi utrujenost Ijubezni rožnate drobne ustnice zvabiti v poljub Obljubljeno mi je bilo napiti se tvojega zvonkega smeha v razposajeni igri mladosti ostati in izgubiti resničnost tega malega sveta Obljubljeno mi je bilo tvoje ime Siffi neba Pa mi je vroče za vse te božje hribčke pod soncem mi je vroče Pa sem se jokal cmeril kakor otrok za izgubljeno igračko Pa sem čul o percepdji in sem vzel v najem vsemirske selitve robotov Pa sem zaradi udarcev in ran (dobljenih v dobijeni bitkij nasproti vetru nemočen kakor je vaše kesanje nemočno doumeti karkoli Pa sem se vrnil in dal ime neki ulici Mtetren Vzemite VAŠE je Vzeli smo in NAŠE je bilo žuljave roke Suho grlo Prazen šelodec Pojte to je PESEM Odpirali smo usta in PELI Oče naš Luna sije Hej tovariši Utrujeni smo žejni in Lačni Izpeti Vzemite in POJTE To je zdaj Vaša PESEM 10 STRAN TRIBUNA RAVMOND (UOLU POVEST NA VAŠ NAČIN Ta tekst, podan na 83. delovnem zborovanju Delav-nice potencialne literature se vzoruje po predlogih navodil namenjenih usmerjevalcem ali bolje rečeno programiranemu učenju. To je struktura analogna strukturi literature »en arbre« predlagane od F. Le Lionnaisa na 79. zborovanju. 1. — Ali želite zvedeti zgodbo treh živahnih majhnih grahkov? če da, preidite na 4 če ne, preidite na 2. 2. — Ali vam je Ijubša zgodba o treh tenkih velikih fižolovkah? če da, preidite na 16 Če ne, preidite na 3. 3. — Ali vam je Ijubša zgodba o treh srednjepovpreč-nih grmih? če da, preidite na 17 če ne, preidite na 21. 4. — Nekoč so bili trije majhni grahki odeti v zeleno, ki so Ijubko spali v svoji luski. Njihov lepo okrogel obraz je dihal skozi luknje nosnic in slišalo se je nji-hovo milo in skladno smrčanje. če vam je drugačen opis bolj povšeči, preidite na 9 če vam ta ustreza, preidite na 5 5. — Sanjali niso. Ta majhna bitja dejansko nikoli niso sanjala. če vam je Ijubše, da bi sanjala, preidite na 6 če ne, preidite na 7. 6. — Sanjala so. Ta majhna bitja so dejansko vedno sanjala in njihove noči so izločale očarljive sanje. če jih želite poznati, preidite na 11 če vam ni do tega, preidite na 7. 7. — Njihove drobne nožice so se stegovale v toplih nogavičkah in v postelji so nosili rokavice iz črnega velurja. če so vam Ijubše rokavice druge barve, preidite na 8 če vam ta barva ustreza, preidite na 10. 8. — V postelji so nosili rokavice iz modrega velurja. če vam je Ijnbša drugačna barva, preidite na 7 če vam barva ustreza, preidite na 10. 9. — Nekoč so bili trije majhni grahki, ki so kotalili svoje grbe po velikih cestah. Ko se je zvečerilo, so utrujeni in leni hitro zaspali. če hočete zvedeti nadaljevanje, preidite na 5 če nočete, preidite na 21. 10. — Vsi trije so sanjali iste sanje, zares močno so se Ijubili in kot dobri trdni oporniki so vedno sanjali podobne reči. če želite zvedeti za njihove sanje, preidite na 11 če nočete, preidite na 12. 11. — Sanjali so, da so šli po svojo juho v Ijudsko kuhinjo in odkrili, da je juha od ersa, ko so pogledali v svoje menazke. Od groze so se zbudili. če hočete zvedeti, zakaj so se zgrozili, poglejte v Larousse pri besedi »ers« pa mir besedi če se pa ne mishte poglabljati v to, preidite na 12. 12. — Ojojoj, so zaklicali, ko so se zbudili. Ojojoj! kakšna mora nas je tlačila! Slabo znamenje je to, je dejal prvi. Jaja, je dejal drugi, bo že res, zelo žalosten sem. Ne delajta si takih skrbi, je dejal tretji in naj-zvitejši, ne gre za vz?iemirjanje, razumeti je treba za-devo. Skratka, to vam bom analiziral. če hočete takoj zvedeti tolmačenje sanj, pre-idite na 15 če pa hočete zvedeti reakcijo ostalih dveh, pre-idite na 13. 13. — Lepo nam tvezeš, je rekel prvi. Od kdaj pa znaš tolmačiti sanje? Res, od kdaj pa? je pristavil drugi. če tudi vi hočete zvedeti od kdaj, preidite na 14 če nočete, le preidite na 14, ker tako ali tako ne boste zvedeli. 14. — Od kdaj? je zaklical tretji. Kakor, da bi sam vedel. Dejstvo je, da to počnem. Videli boste! če tudi vi hočete videti, preidite na 15 če ne, tudi preidite, ker ničesar ne boste videli. 15. — No, pa poglejmo, sta rekla njegova brata. Vaša ironija mi ni pogodu, je ta odvrnil, ničesar ne bosta zvedela. Sicer pa, ali se ni med tevn živahnim pomen-kom vaš občutek tesnobo zabrisal? celo izbrisal? če-mu torej stikati po kalužah vajine metuljčniške pod-zavesti? Raje se umijmo pri studencu iri pozdravimo veselo jutro v snagi in sveti evforiji! Rečeno, stor-jeno in glej zdrsnejo iz svoje luske, se počasi zako-talijo po zemlji in se z drobnimi koraki veselo na-potijo k prizorišču svojega očiščevanja če hočete zvedeti, kaj se dogaja na prizorišču njihovega očiščevanja, preidite na 16 če tega ne želite, preidite na 21. 16. — Tri velike fižolovke so jih opazovale. če treh velikih fižolovk ne marate, preidite na 21 če vam ustrezajo, preidite na 18. 17. — Trije srednjepovprečni grmi so jih opazovali. če treh srednjepovprečnih grmov ne marate, preidite na 21 če vam ustrezajo, preidite na 18. 18. — Ko so videli, kako zijajo v njih, so se trije ži-vahni grahki, ki so bili zelo sramežljivi, pobrali. če hočete vedeti, kaj so potem počeli, preidite na 19 če ne želite, preidete na 21. 19. — Hitro so tekli, da bi prišli do svoje luske in ko so jo zaprli za sabo so znova zaspali. če hočete zvedeti nadaljevanje, preidite na 20 če ne želite preidite na 21. 20. — Nadaljevanja ni, zgodba je končana. 21. — Tudi v tem primeru je zgodba končana. Za podrobnejše podatke o De-Po-Li priporoča-mo bralcu knjigo Batons, chiffres et lettres v zbirki Idees) in dosje številka 17 kolegija za parafiziko. Ta dokumenta dajeta sicer le fragmentarno podobo dela združbe, predvsem pa podobo dela že preseženega obdobja. De-Po-Li ima drugačno podobo, o tem pri-čajo dela članov kot so Jacques Bensir (21 Sonnets attionneles) in dela »Poemes en Agol« »Noela Arnauda, »Zinga Huit« Jacquesa Duchateaua in knjiga Jac.uesa Roubauda, ki bodo izšla; potem še poteka-ve o homosintaksizmu, nejourdainski literaturi itd. Prevedla N. C. 1. člen Ne priznam krivde. če obramba ne bi spreme-nila svoje izjave, bi se vse končalo, kakor sem pred-videval. Tako pa je Sodnik na njihovi strani, uči jih resnice. četudi sem v nevarnem položaju (gre na-mreč za mojo glavo), imam vendar zadosti moči Iju-biti svetlobo, edini samostalnik ženskega spola. Ni-sem kriv, zato se veslim sporočilom, ki mi jih pri-našajo Stražarji. Tudi oni se zanimajo za mojo tisodo. Ko ne bi bilo te povezanosti z njimi, bi bil izid drugačen. 2. člen Sodnik ve o meni nekatere malenkosti. Na pri-mer: da pozno ležem, da prebiram Sveto pismo, da rišem po zidu človeška srca. Toliko da lahko povza-me sklepe. Kako se proti njim boriti, kako se jih zne-biti, ko pa Sodnik potrpežljitx> proučuje vsak moj premik. Tudi Strašarji mu zdaj pomagajo. Vse to je nesmiselno in vendar ima Sodnik mojo podobo na svoji mizi. 3. člen Prepovedali so mi sprehode. Ne vem, kakšno vreme je zunaj. Sodnik je bolan. Poslal mi je skopo sporočilo, kako ni pozabil name. To je vse. 4. člen Nekdanje igre, ki sem jih igral s Stražarji, so prenehale. Prepuščam se tihemu razmišljanju o svo-jem položaju dobro zastražen dan in noč, v budno-sti in v snu. živim v upanju, da se bo dogodil čudež, niti najmanj vesel sporočil, ki blodijo med temi šti-rimi zidovi. Sodnik se ne prikaže. Moja obramba te-melječa na potrpežljivosti bo pač morala izrabiti svojo priložnost. A še omahujem: ali naj obiščem Sodnika in mu povem resnico? Vem, kako dosti stvari razlagajo narobe. Sodnik je izkušen, lahko me zavrne brez besed. Pravzaprav je malo verjetno, da bi me sploh spustili k njemu. 5. člen Ta kruh, ki ga jem trikrat na dan, ta kruh, ka-terega okus določajo Stražarji, kaJcor da je minila gostija, na katero nisem bil vabljen. Tako se poču-tim. In nič se ne spremeni. Sodnik je bolan. Ne do-pusti mojega uničetija. Vprašuje po Stražarjih, če % berem Sveto pismo. Naše besede izgovarjajo kakor prozorne metafore. Poskušam jih podkupiti, a si ne želijo izdaje. 6. člen S staro preizkušeno prevaro se prepuščam snom. Kakor ptice, ki so ravnokar odletela, se sni oddalju-jejo od zidov. Ne pomaham jim, to bi bilo okrutno. Kje bom preminil? Jih kličem zaman? Je bitka zgub-Ijena? Kdo bi to vedel! Na mah zbran in tnoder (Sodnik ne ve o tem ničesar) hitim čim prej postoriti svoje stvari. Ne s prevaro, z budnostjo uničujem zdaj preostali čas. 7. člen Danes se je pričela ta svečanost. Nepričakovano. Prišli so, lepo so me pozdravili in mi ponudili slad-karije. Sodnika ni bilo z njimi. Nepoznani tako Stražarjem kakor meni in spretni v pripovedovanju so mi opisovali pekel. Cvetovi polni trhlih vonjev so napolnili sobo. Pore na svoji koži odpiram, da bi za-držal zrak Sramujem se kosti, nekoč je bila zemlja Ijubosumna. V krčevitem hropenju padajo zvezde na-ravnost na moja kolena. Blizu smo si, to je časten poraz. 8. člen Moji gostje bahavi, toda živinsko utrujeni, moji žalostni tolažniki se obredno klanjajo in delajo po-koro. Se kesajo vsaga, kar so in česar niso storili. Brez strastnih vzklikov, ponižni, brez norih idej, ra-zoroženi: moji dvojniki, večni Voditelji pijejo smrd-Ijivo vodo iz posode, se križajo, prosijo milosti. 9. člen Prevzeten sem, naposled urejam svoje stvari. Njih revščino, dokaz moje svobode. V tem tragič-nem ugotavljanju dejstev se morejo stvari odrešiti: v lažnem soju mi temnijo oči. Stražarji fpoletje je) si brišejo znojna čela. Kača nespečnosti jim je pri-lezla iz teles, zaskrbljeni so za Sodnikovo zdravje. To me zgraža. Svojo smrt odlagam soočen s samoto. Radomir Rajkovič SODIMIK 10. člen Odvečne so domneve, da bom šel od tod. Stra-žarji so za to plačani, da pazijo na vsak moj korak. 11. člen Stražarji so zadovoljni s tvojim obnašanjem, pravi Sodnik. Poročila govore, da si bil discipliniran. O, ja, mislil sem na Vas, pravim. Mislil sem o Va-šem življenju. Hvala, reče Sodnik. Mimo te okolišči-ne nikakor ne smemo. Razen tega je človek po bo-lezni tako neumno razpoložen. Seveda, pravim. Sev-da. In Sodnik je zadovoljen z mojim vedenjem. 12. člen Prostori, prostori, prostori! Predel dokončno v spominu se raecj tem obogati: narava označuje nje-gove barve. Ali bom odvzel, potepuh in cinik, infan-tilno radoveden, vsa klorofilna zrnca v rumenem listju? Naj se predel ponovno rodi, določili so mi, kako dalcč ga smem Ijubiti. Prijetno se počutim fprostori, prostori, prostori!) ta čas, ko dolgo, dol-go prelistavam skupaj s Sodnikom stare risbe, stare prsti, po katerih sem sejal svoje seme. Ne vem, ali je ostalo kaj od tega. 13. člen Pred Sodnikom, pred sveiini bliščem Stražarjev poslušno izpolnjiijem zapovedi: klanjam se sencam, spoštujem ikono skovano iz sivega jekla, z nozdrvi divje živali voharn veter. TcJco Sodnik' kakor Stra-žarji me zalezujejo: bogat pleu sem enkrat že po-vrnjen z morišča. 14. člen Minil sem kakor dim. 15. člen Namreč mleko te matere, njena dojka razčetver-jena z zobmi, namreč lice te matere, srce iz kar-tona, namreč roka te matere, moj kažipot, moja re-šitev: čemu? Ne branim zablode, prerokujem ne-ogibnost, opozarjam na pasti. Včasih 'zaslutim us&-do v prazni Sodnikovi zdravici. A kaj, če se opogu-mijo moji vojščaki (pete vam ližejo z mrtvim jezi-kom) rn se napotijo po svetu osvajati mesta in države, zlepa in zgrda grabiti zlato in vašo kri! Kajti mleko te matere je najbližje volčjemu okusn. Njena dojka je neusahljivi izvir. 16. člen Vijolice, zeliščni metulji mi sedajo na telo. Umakniti se ne morem, ker sem njihovo zbirališče. Kakor strelci pravilno razporejeni in v potrebnih razdaljah se srčno borijo, točno zadanejo cilj. Brez Voditelja so. Prah, svinčene črke, strelišče: besede pesmi, katero bomo šele peli. Zasluge, smešna farsaf Bojim se, mrtva usta hranim z žitom, prepuščam se zemlji. To ognjeno uebo, ta kaos panike! A Sodnik umazan od mesa in krvi deli darila: temu roko, temu oči, temu rebro, temu glavo. Ne moremo se sesta-viti. Nikakor nam ne gre. 17. člen črni petek trka na moja vrata. Ne oglašam se mu. Stražarji so nepričakovano zapustili svoja me-sta. Najbrž kadijo in pijejo kavo. Odločiti se mo-ram. Temu primerno, tej neizbrisni samostojnosti primerno bom obsojen ali izpuščen. Ta dva križa, težka in daleč, sta ta hip medalja in počastitev. ža-lostni moji upi, ko pa me tukaj zasiplje pepel! 18. člen Vprašalnik je precizen. Prav takšni morajo biti odgovori. Z roko nevajeno nasilja, v ponorelem tran-su rešujem svoje uganke, odkrivam svojo skrivnost. 19. člen Izginevam. Votle kosti, krhke obrvi, pontžno lice. Maščevanje, truplo, prijetno popoldne. Kurto azno brezdelje, časopis, pogovori. štiri strani sveta, štirje jezdeci Apokalipse. Dogorevam, dogorevam, do-gorevam. 20. člen V imenu nezmotljivega Ijudstva, v imenu Ijud-stva priče krivdi, v imenu Ijudstva, ki mu je Sodnik služabnik, v imenu svobode, ki ji je zadana žalitev, v imenu besede, ki si vse zapomni, v imenu Ijudstva mislečega s svojo glavo, v imenu Sodnika služabnika prihodnosti: S M RT ! PREVEDEL FRANCI ZAGORICNIK RADOMIR RAJKOVIČ JE ROJEN 1940 V BEO GRADU. DIPLOMIRAL JE NA APFRTV, ZDAJ PA ŠTUDIRA JUGOSLOVANSKO IN SVETOVNO KNJI-ZEVNOST NA FILOLOŠKI FAKULTETI V BEOGRA-DU. OBJAVIL JE NASLEDNJE ZBIRKE: PESAK I LETO 1959, PUSTARE, i362, MASKE 1963 IN LJUDI 1967. TRIBUNA STRAN 11 0 PISANJU ČLANKOV Casopis je komunikacijsko sredstvo. Ni zaradi sebe, temveč zaradi drugih. Drugi je njegova predpo-stavka. Komunikacije naj bi bile tu zatos da bi omo-gočale čim skladnejšo reprodukcijo človekovega družbenega življenja: opozarjale naj bi na nesklad-nosti, privilegije, bedo, vse, kar nasprotuje človeko-vemu dostojanstvu, kar ga onemogoča. Obenem pa naj 01 nam razkrivale vsa pestra bogastva človeko-vega sveta. Toda to, zaradi česar naj bi bile komuni-kacije tu, ne onemogoča njihove zlorabe. Družba je bila vedno prizorišče bojev v imenu nečesa bolj človeškega. To sklicevanje na bolj člove-ško, HUMANO, pa ima vedno en sam namen: pripra-viti moč drugega na razpolago svoji moči, ki morda dejansko deluje v smeri bolj humanega — ali pa tu-di ne. To »bolj humano«, zaradi katerega se preliva kri, je jedro, okrog katerega se vrte raziskovanja hu-manističnih znanosti. lz tega iskanja in bojev komunikacijska sred-stva niso izvzeta. V njih so prisotna predvsem na tri načine: 1. kot poročila, intormacije o obstoječem (kar sarno po sebi ne izklučuje možnosti, da v njih ne manjka bistveno dejstvo), Z. kot kritika obstoječega (ki sloni na ihforma-ciji, kar pomeni, da je ta lahko že v osnovi zgrešena, ker vsebuje vse njene pomanjkljivosti), 3. kot frazarjenje (demagogija) o obstoječem. Kritika obstojeeega je kritika lahko samo, če slo-ni na realni zamisli-idealu obstoječega. Na ta način ona presega golo informacijo in omogoča, da se ob-stoječe tudi dejansko preseže. Demagogija je prepričevanje, ki se opira na nedo-mišljeno uporabo filozofskih pojmov (npr. svoboda) kot tudi na poročila, vendar zaradi svoje nedomiš-ljenosti pada pod raven poročila in kritike ter vnaša med Ijudi, ki komunicirajo, edinole zmedo. In to to-liko bolj, kolikor vsebuje tudi zrno resnice, ki zna. no, pa ga v tej zmedi težko ločimo od plev. Kolikor bolj je nek članek kritika, toliko bolj je vrednota. Božidar Lakota O vrednotenju človeška družba je zelo dinamična. To pa pomeni, da smo s tem, ko živimo v družbi, pravzaprav vrženi v akcijo, kajti tudi molk in pasivnost imata določene posledice: zaželene ALI nezaželene. Vsaka akcija (bistvena ali nebistvena) vključuje alternativo: ALI. Je torej problematična. Kako to ?Zakaj? Glede na kraj? Vprašujemo se po smislu, po vrednostnem kriteriju vsake akcije. Kajti, če je naša akcija zavestna (do nje prihaja za vestjo, za golim sporočilom), premišljena, če akcija sama sestoji (med drugim) iz osmišljenja predmeta in opredmetenja zamisli, to pomeni, da prihajamo v novo akcijo že z določenim znanjem, izkustvom o predmetu, s pomočjo katerega si relativ-no jasno zamišljamo posledice, rezultate akcije. Torej je nujno, da imamo poprej že jasno izoblikovan kri-terij za vrednotenje humanistične vsebine naše akci-je. Kaj je tisto, kar bi lahko označili kot KRITE-RIJ?... In, če je to kriterij, kakšne bodo posledice akcij, v katere se spuščamo kot uredniki »TRIBU-NE«? Kako lahko trdimo. »Revolucije... kažejo, da so polom in manipulacija moralnega angažmaja... Je gibanje. Ne vem, kam. Samo to vem, da moram... Moj projekt je samo moj. Vse kar gradim, delam s sabo... Nimam objektivnega kriterlja za presojo sveta... Zavzemam se za specializacijo intelektual-nega dela, za strokovnost pri presoji kulturnih stva-ritev. Toda pogoj je odgovornost in zagotovljene meje ovirnega kriterija, ki je v hotenju naše druzbe k skupnim ciljem. S tem, da si kultura izbori neke vrste avtonomnost v okviru družbenega kriterija, ki ga razumem kot intenziven naboj čustev in volje do ustvarjanja in spreminjanja...« D. Rupel, Improvizi-rani credo, 1. št. Tribune^. »Resnična zadrega je nam-reč mešanje in prepletanje kriterijev, t. j. vpletanje kulturnega kriterija v politična ter političnega krite-rija v kulturna dejanja. Interes obeh strani y odnosu je racionalizacija energij: torej kaše uveljaviti poseb-na kriterija v okviru tistega, kriterija, ki se od NOB bržkone ni spremenil: namreč ustvarjalne volje.« (D. Rupel, PARTIJA-KULTURA) Temu se čudim, kajti malo prej sam pravi v istem članku: »S svojim po-slanstvom umetniki posegajo direktno ali posredno tudi v politiko. In kaže, da je prav v zadnjih dvajse-tih letih hotenje književnika, da bi bil slišan inusli-šan, da bi »premikal« dru&bo. doseglo svoi vrhunec. Ali je mogoče slepo verjeti v družbeni faktor, »v Ijudstvo«, ali je res »upor človeškega duha edino, kar je nekaj vredno«, ko pa P. Vodopivec (O nezaupa-nju) malo pozneje sam pove, da je to »upor«, pod katerim je skrito dejstvo, da je treba svobodo neneh-" no povečevati«. Torej je upor vreden zaradi svobode. In zakaj je svoboda toliko vredna? Zaradi upora? To-da upor je določen tudi drugače: »Moram se upirati vsemu, kar mi moja družba slabega vsiljuje.« Kaj je kriterij za to »slabo«? »Vsak tvoj odnos do človeica mora biti določeno realiziranje stvarnega individual-nega življenja, ki ustreza tvoji volji.« Torej je stvarno individualno življenje tudi nekaj vredno. Upor je vreden zaradi njega. Toda volje so usmerjene na raz-lične realizacije. Zato se edina vrednota, ki je upor, ki je svoboda, spremeni v zahtevo po »svobodi boja«. Ce tega ni in če obstaja »nezaupanje v Ijudstvov. po-tem je »revolucija prevarana«. Tisto »slabo, ki mi ga vsiljuje druzba«, je torej v tem primeru nekaj subjektivnega, svojevoljno iz-branega. Potrebujemo pa nek splošen, do^olj trdno utemeljen objektiven kriterij, da bomo znali izbrati dobro od slabega. In to že preden začnemo izbirati. Toda ali ne bodo argumenti za utemeljitev kriterija izbrani čisto subjektivno? Cista subjektivnost je nemogoča. Nemogoča je za-to, ker nobeno moje spoznanje ni čisto subjektivno, sicer o njem spioh ne bi mogel poroef»fi ^rvri.m. Ali pa bi poročal, pa me ne bi mogel nihče razumeti. Vsaka komunikacija bi bila onemogočena. Svojevolj-nost je torej na nek način že sama po sebi omejena. Toda še vedno ne vemo, kako je možno (s kakšnim kriterijem) vsebino dveh različnih akcij, ki sta jih izbrala dva človeka, označiti kot bolj ali manj huma-nistično. Dr. Vojan Rus v svoji knjigi Dialektika misli, človeka in sveta pravi o tem tole: »... da je polnejšo človečnost vsakega posameznega praktičnega akta mogoče uresničiti samo, če sta njegova smer in vse-bina določeni s širšim družteno-generičnim kontek. stom. Ta širši generični kontekst pa je najtemeljiteje določen prav z dialektično-izkustveno občefwmanistič-no zamislijo, saj le-ta ni nič drugega kot zamisel bodočega občečloveškega bistva na osnovi dolgoreč-nega generičnega izkustva človeka v pogledu bistva svoje lastne zgodovine .. bistvo posameznega člo-veka in s tem človeka nasploh je torej nemogoče totalno-ustvarjalno razvijati brez obče humanistič-ne zamisti, zamisli-ideala, saj je brez zamisli nemo-goče izdelovati še mnogo enostavnejše proizvode... za znanstveno-didaktično antropologijo je humani-stični ideal realen plan-načrt... zato, ker sloni na realnih najsplošnejših problemih in protislovjih današnjega časa, ki njuno zahtevajo razrešitev, in na realnih silah vsega človeštva, ki to razrešitev lahko uresničijo... človek lahko bistveno biva kot člo-vek samo, če gre naprej preko stalnega vse novega ustvarjalnega preraščanja svoje preteklosti. Da bi šel tako naprej in navzgor po tako najkrajši možni po-ti, mora imeti tudi občo zamisel o samem sebi kot cilju te poti... Toda ta... lahko samo takrat po-stane vedstvo in samo v.odstvo, če ga predstavlja realna zamisel, ideal in na njej zrasla obče-generič-na volja in strast.« (Citirano po navedeni knjigi, str. •Tasnc •¦;, da gre tudi tu za »unor č':weškega du-/ia« {n m ¦-'¦¦Uio*, ki samemu uporu pripp.da, kot za posebni vrednoti, s to razliko, da je tu jasno poka- zano, da mora ta upor sloneti na realni humanističnl zamisli-idealu, da mora ta volja biti občegenerična volja. »Ustvarjalna volja« ne more biti nikakršen kri-terij, ker je samoustvarjalnost potrebno vsebinsko določiti. Tudi fašizem je kipel od »ustvarjalne vplje«, kaj pa je ustvarjal? Koncentracijska taborišča, ruše-vine, mrtvece. Iz tega pa sledi: f Nezaupanje je vrednota Že Sokrat sam, ki ga Vodopivec postavlja kot vzor borca za resnico, pravi v Kritonu o ljudstvu tole: »Prava reč! Kaj bi si delali skrbi, kaj misli velika množica, dobri moj Kriton? Pametni Ijudje — in te je treba bolj upoštevati — bodo stvar gotovo preso-jali tako, kot je bila v resnici.« To sicer še ničesar ne dokazuje, kot tudi to ne, da je Sokrat spil strup zato, ker so mu bili zakora »ustanovitelji naravnega druž-benega življenja sploh«. Na podoben način so se opravičevali nacistični zločinci. K vsakemu projektu je treba pristopiti z zdravo skepso, z zdravim neza-upanjem. Vprašanje je, če je sploh mogoče govoriti o zaupanju in nezaupanju v ljudstvo, saj ljudstvo ni nikakršna homogena, temveč strukturirana celota. S tem, ko rečemo, da je bila revolucija izvršena v imenu ljudstva, je samo nerodno izraženo dejstvo, da je bila revolucija izvršena v imenu ljudskega, člo-veškega, bolj humanega družbenega reda. Zato je nemogoče govoriti 0 prevarani revoluciji saj so se temeljni proizvodni. odnosi bistveno spre-menili. Začeli smo graditi sistem samoupravljanja. Kapitalistov ni več, samo zakoni blagovne produkcije nam delajo težave, ki jih ne more rešiti nobeno za-upanje v ljudstvo. Toda zaradi poraznega uveljavlja-nja moči teh zakonov še ne moremo govoriti o »po-lomu moralnega angažmaja v vseh revolucijah«, ne o »prevarani revohiciji«, temveč kvečjemu o »strašnem in poraznem pomanjkanju subjektivne moralne mo-či«. V. Rus, str. 323) S tega stališča je potrebno odpi-rati odnos Partija kultura kajti sam odnos ni problematičen. Problematična je kvečjemtt »realna zamisel-ideal«, ki ju ponuja ena ali druga partija ali kultura). Pri tem pa je možna zmota tako na eni kot na drugi strani. Najprej je to rej potrebno to »realno zamisel-ideal« postaviti pod vprašaj in šele potem odpirati ,problematično« od-nosa partija-kultura. Zdi se pa, da ima tu partija pred-nost iz dveh razlogov: zaradi politične sile in zato, ker se v veliko večji meri kot ktdtura (vsaj naj bi se) upira na dognanja humanističnih ved. Seveda pa je politična sila v tem primeru sekundarnega pomena, čeprav je za izvedbo neke »realne zamisli-ideala« ve-dno potrebna določena sila. Revolucioniranje, ki se utemeljuje z »realno zamislijo-ideali«, je giba-nje, za katerega vemo, kam vodi. če se potrudimo, vemo več kot samo to, da moramo. Tak »upor člove-škega duh&« vodi k dejanskemu povečevanju svo-bode. Za revolucioniranje je torej znanstveno dialek-tična antropologija, ki nam kaže realen plan-načrt občehun^anističnega ideala, izrednega pomena, sicer je vse revoh^o^-rnje^ tipanje v pra^° ^"r^ntanje z izrazi, ki nič ne pomenijo. Božidar Lakota