k , •. MATIJA ŠKERBEC j malo v zadregi: „Veste g. župnik, tako vas ne morem voditi-. Dajte, naročite kak avto, da se peljemo.“ Jaz: „Prišli ste po me kakor po kakega zločinca, zato me tudi peljite kakor kakega zločinca.“ Javornik: „To je neprijetno, saj bi vas rad peljal n. pr. g. Gorjanc s svojim avtom.“ Jaz: „Tudi če bi g. Gorjanc hotel to storiti, se jaz ne peljem z avtom. Kakor vodite druge zločince, tako tudi mene peljite. Jaz se nič ne sramujem, ker se nimam za kaj. Grem, če je treba z vami tudi peš v Ljubljano.“ Javornik pogleda na uro pa pravi: „Saj zdaj je pa že prepozno, vlak je že odšel iz Kranja.“ Bil je v vidni zadregi. Da bi me peljali v občinske ali sodne zapore, tega si niso upali, v Ljubljano goniti me peš tudi ni kazalo, vlak je že odšel, z avtom se pa jaz nisem hotel peljati. Velika zadrega! Javornik ni vedel, kaj bi. Predlagam, naj žandarmerija kar ostane v župnišču in me-straži čez noč; ko bom spal, so lahko žandarji v moji spalnici, jaz bom ravnotako dobro spal. Seveda to ni bil resen predlog. Na to pa pravim Javorniku: „Veste kaj g. Javornik, najbolje bo, da se peljemo z vlakom jutri zjutraj v Ljubljano, jaz bom prej maševal, potem pa gremo na vlak. Ne bojte se, da vam uidem, to bi bil že lahko storil, ko bi bil hotel. Dam vam častno besedo, da ne pojdem iz župnišča in greste lahko mirno spat.“ Predlog je bil sprejet, žandarmerija se je u-maknila, pred hišo pa je prevzela stražo mestna policija. Nastala je noč. Pred župniščem so se zbirale gruče ljudi in debatirale o dogodkih. Med tem časom pa je odhitelo v Ljubljano nekaj prijateljev z avtomobilom k prevzvišenemu g. škofu, med njimi g. Gorjanc in Jožko Zabret, kjer so izjavili, da ne puste, da bi kranjskega župnika aretirali in vlačili, kakor kakega zločinca. Po posredovanju prevzvišenega g. škofa, je ban dr. Marušič naročil okrajnemu glavarju dr. Ogrinu, da naj se zadevo tako uredi, da se sam pripeljem drugi dan na policijo v Ljubljano. Med 10. in 11. uro ponoči se pripeljejo iz Ljubljane v župno pisarno in poročajo, kaj so dosegli. Dogovorili smo se, da me drugi dan ob 8. uri odpelje g. Gorjanc s svojim avtom v Ljubljano na policijo. V torek 24. maja sem opravil zjutraj ob 6. uri sv. mašo. V cerkvi polno ljudi! Po maši, so se zbirale gruče ljudi iz Kranja in okolice pred župniščem in na glavnem trgu. Ob kakih tri četrt na osem se javi v župnišču komisar okrajnega glavarstva Mrkalj, češ, da ima nalogo, da me spremlja v Ljubljano. Skoro bi se bila naša vožnja z avtom razbila, ker sem vztrajal na tem, da se sam odpeljem. Končno je obveljalo, da se pelje z nami komisar Mrkalj, ker mu nisem hotel napravljati kakih sitnosti. Nekaj minut pred osmo se pripelje g. Gorjanc s svojim avtomobilom. Ko je avto čakal na župnem dvorišču, so ga vsega v par minu- iah okrasila kranjska dekleta. Ko pridemo iz pisarne v vežo. je stal tam avto. okrašen z zelenjem, svežim cvetjem in venci. V župnijski veži in na dvorišču in na trgu pred župniščem polno ljudi. Vik, jok, mahanje z robci, pozdravljanje, demonstracije proti režimu, vse se je mešalo. Nekateri fantje so skočili na pločnik avtomobila, drugi so se vsedli spredaj na njegove blatnike in klicali: živijooo! Tako smo se peljali počasi skozi mesto. „To je bila manifestacija, ne pa aretaci ja“ se je izrazil neki uradni funkcionar. Ko se je odpeljal naš avto izpred župnišča, je bila ura ravno nekako osem. Šolska mladina je šla v šolo. Nekaj otrok je prišlo že pred župnišče, drugi so se ustvavili, ko so videli na trgu pred župniščem toliko ljudi. Ko je ura bila osem, so nekateri hitro stekli v šolo, drugi so še par trenutkov zamudili. Pred deško osnovno šolo pa je stala stroga straža. Čisto jasno je, da je učiteljstvo dolžno vzgajati mladino v strogo patriotičnem duhu. Posebno mora paziti, da bi se šolska mladina ne pregrešila z najmanjšo udeležbo pri manifestacijah za „protidržavne elemente“. In tako je čuvalo pred deško osnovno šolo strogo oko šolske postave in ločilo prihajajoče dečke v dvoje. Oni, ki so prihajali naravnost po trgu v šolo, so tvorili eno skupino, ki je smela v razred, drugo skupino pa so tvorili dečki, ki so prihajali izpred župnišča. Kakor bo ločil na sodni dan Sodnik vse ljudi v v ovce in kozle, tako so bili tedaj ločeni dečki osnovne šole v dva tabora, med „kozle“ pa so bili prišteti oni, ki so se zamudili pred župniščem... Nastala je preiskava in sledila je kazen. Tako so prišle v zapor prve žrtve: krivi „nedolžni otroči- či“. Pripominjam pa, da bo resnica popolnoma objektivna, da so bili dečki ponosni na svoj greh in na kazen, ki so jo prejeli. Ti junaški gorenjski kajoni ti! Tudi to naj še omenim, da se je vestno poizvedovalo tudi za tem, če ni bil morda g. katehet Žužek kaj kriv, da so se otroci udeležili župnikovega slovesa, in manifestacij ob tej priliki. No hvalabogu, da g. katehet Žužek s takim „pro-tidržavnem aktom“ ni zaslužil kakega ponovnega preganjanja. Saj je bilo pač dovolj, da je enkrat romal za kazen v jugoslovansko deželo Koče vi jo, ki so jo tako skrbno negovali in protežirali največji jugoslovanski nacionalisti... Pa še to moram resnici na ljubo ugotoviti, da na dekliški osnovni šoli v Kranju niso bili tako nacionalno patriotični, da bi bili tam kaznovali kako deklico, če se je kaj zamudila pred župniščem ob priliki aretacije in slovesa. Zdi se mi, da je takrat dekliška osnovna šola dobila več ali manj, javno ali pa vsaj kako skrito — piko. VI. Zapor in preiskava. Ko se pripeljemo z avtom do Ljubljane do železniške proge, je ukazal komisar Mrkalj, naj g. Gorjanc ustavi avto. G. komisar je izstopil in pričel trgati cvetje in zelenje z avtomobila, pa je bilo vse tako spretno pritrjeno, da je mogel le malo vencev strgati; tako smo se z okrašenim avtomobilom pripeljali tudi pred policijsko poslopje v Ljubljani. Marsikdo na ulici se je ustavil in zrl za nami, začuden nad okrašenim avtomobilom. Ta ali oni si je gotovo mislil, da se peljejo svatje. Ob 8.45 smo se ustavili pred policijo. Mislil sem, da bom pač zaslišan, pa se takoj vrnemo morda še z istim avtomobilom nazaj, saj si nisem mogel niti najmanje razložiti tega teatra. Ko pridemo na policijo, sem takoj zahteval, da me peljejo pred policijskega ravnatelja. Toda povsod sem našel gluha ušesa. Vse uradništvo je bilo nekam zapeto, vsak je zmajal z rameni, češ da ne ve, kaj je vzrok moji aretaciji. Peljejo me v neko soljo, kjer so pisali razni uradniki in tam čakam do pol poldne. Šele takrat me pokliče v svojo sobo policijski nadzornik Žajdela in me začne izpraševati, kdaj in kje sem bil rojen, kod sem hodil, kje sem bil zadnji teden. Za cel teden sem od jutra, ko sem vstal iz postelje, do večera, ko sem šel spat, natanko navajal, kje sem bil vsako uro. Z g. Žajdelom sva se že prej nekoliko poznala. To vam je bil zmožen uradnik in vljuden gospod. Nič ni rekel, toda videlo se mu pa je, da mu je zadeva neprijetna. Dobil je pač nalog, naj me zaslišuje, pa sem dobil vtis, da sam ne ve, za kaj gre. Kake pol srm pisala zapisnik s podatki koliko sem star, kje sem hodil, kje sem bil... Zazvonilo je poldan in me povabijo h kosilu. Spodaj v sobi za stražnike dobim Brodarja in Umnika. Veselo se pozdravimo. Noben ni vedel, kaj pravzapraAr hočejo od nas. Stražnik nam prinese kosilo. Mislili smo, da bomo popoldan zaslišani, pa bomo šli domov. Po kosilu ob dveh pa me poAmbijo na dvorišče, tam je že čakal policijski acTo, pa se odpeljemo. Kam? Ustavimo se pred sodiščem. Velika vrata se odpro in izstopim na dvorišču deželnega sodišča in kmalu se znajdem pri sprejemni pisarni, kjer moram pustiti svoje stvari, na to pa vzame stražnik sveženj kiju- čev in me povabi s seboj. Greva po dolgočasnem hodniku do celice št. 61, to odpre in me prav prijazno spravi v že prej naročeno celico, ki so jo hranili za me že prejšnji dan, kakor se je izjavil. Ključi zarožljajo, vrata se zapro, pa sem bil v kletki. Kakor sanje se mi je vse zdelo, ko sem naenkrat stal sredi celice sam. Malo postojim sredi celice, pa se začnem na glas smejati. „To je pa kar zanimiv teater“ pravim. „No, pa si malo oglejmo to kajbico!“ Celica je bila kake 5 m dolga in 3 m široka. V njej so bile 4 postelje, pravi vojaški „kreveti“, kakor jih poznamo stari soldatje iz vojašnic. Levo v kotu je stala neka vrste omara, kjer je bila železna posoda, o pomenu katere si nisem bil takoj na jasnem; šele kasneje se mi je posvetilo, kako važno vlogo igra v arestu taka „kredenca“. Na to pa stopim k oknu, ki je gledalo na dvorišče. Na dvorišču je bilo živahno vrvenje. Kaznjenci so snažili dvorišče in delali metle, toda vseh oči so bile obrnjene v okno moje celice. Vsi kaznjenci na deželnem sodišču so že vedeli, da pripeljejo tisti dan v zapor kranjskega fajmoštra. Skrivni telefon po zaporih sijajno funkcionira. Vsaka novica se takoj razširi po vseh celicah. Ko je stražnik obrnil hrbet, je ta ali oni kaznjenec skrivaj pomahal v pozdrav, češ: „Servus, kolega“! Ko pa je stražnik za trenutek odšel od njih, mi je zaklical neki znan obraz — mož je bil iz Cerkelj „Kar korajžo gospod župnik! Nič se bati! Imate kaj cigaret?“ Seveda sem se hitro odmaknil od okna, da ne zbudim preveč pozornosti. Na to si ogledujem celico še natančnejše. Po stenah so bile razne riz-be, črke in znaki; skrivna pisava jetnikov, ki so v slikah in kratkih stavkih dajali duška svojemu duševnemu razpoloženju in pa navodila svojim naslednikom v celici. Nekateri so delali črte ali zareze v zid, da so tako šteli dneve, ki so jih prebili v ječi. Sicer ne sme imeti noben jeTnik ne svinčnika in ne kakega drugega pisala, ne noža ali kaj takega pri sebi, a samota je iznajdljiva. Že dobi kak žebljiček ali kaj podobnega, pa ti riše in riše na zid, na vrata, na posteljo in mizo, ki stoji ob steni. Vse je popisano z raznimi znaki in slikarskimi izdelki. Med tem opazovanjem je kmalu nastala noč. Ni bila nič kaj prijetna; razburljiv dan'in primerna postelja sta pač storila, da je spanec bežal, kakor nagajivec, ki te draži, da ga ne moreš zagrabiti. 25. maja — sreda. Brevir in čitanje evangelijev mi je zjutraj krajšalo čas. Ob 10. me odpeljejo na policijo. Upal sem, da se bo sedaj položaj razčistil in da se odpeljem domov. Zasliševal me je policijski svetnik Pistevšek. Zelo vljuden in postrežljiv gospod. Sploh moram reči, da so se v Ljubljani vsi policijski organi, s katerimi sem prišel v stik, obnašali zelo vljudno. Mnogim je bilo vse to zelo mučno, pa kaj so hoteli, oni so pač morali delati to, kar so zahtevali od njih tedanji oblastniki. Po dolgem zasliševanju o tem in onem mi končno pove g. svetnik, da sem obdolžen, da sem organiziral razbijanje shodov in da sem zaklical na shodu na Primskovem : „Živijo samostojna Slovenija, živijo republika!" Ostrmel sem! Niti na misel mi ni prišlo, da bi se mogel najti kak tak zločinski tip, ki bi me mogel vpričo sto in sto prič kaj takega obdolžiti. „To mora trditi samo kak zločinec in popolna propalica“, sem vzkliknil. Po zaslišanju me zopet odpeljejo nazaj na sodišče. Tedaj sem se šele zavedal, da je pripravljena cela zarota in da je radi težke obdolžitve položaj resen, vendar sem bil prepričan, da bodo takoj vse priče potrdile, da je obdolžitev neresnična in da bom v par dneh prost. Ob 12. uri so pripeljali v zapore g. Ivana Platišo, kaplana iz Komende. 26. maja — praznik sv. Rešnjega Telesa. Tako pustega še nisem doživel v svojem življenju. Zunaj dežuje. Ljubljanski zvonovi praznično zvone, od daleč se slišijo vesele godbe. Misli mi uhajajo domov v Kranj, kako bo pač danes v Kranju? Kakor sem pozneje izvedel, je dr. Pogačnik, ki je bil moj namestnik, določil, da se procesija sv. Rešnjega Telesa ne bo vršila, če ne bo župnika domov. V celici je bilo pusto in prazno, pa tudi v duši. Že drugi dan ni bilo mogoče maševati. Na praznik sv. Rešnjega Telesa pa niti maševati ni mogoče! Vzamem evangelij, ki so mi ga dovolili imeti v celici, in prebiram sv. Janeza, poglavje osmo, kjer pripoveduje, kako je Jezus obljubil postaviti zakrament sv. Rešnjega Telesa. Še nikdar se mi ni zdel ta evangelij tako lep, kakor ta dan, ko sem ga v ječi premišljeval brez sv. maše. Zapisal sem ob robu evangelija v spomin: Bral in meditiral v ječi 26. ma ja 1932. mesto sv. maše... Ob 10. me zopet odvedejo na policijo k policijskemu svetniku Pistevšku, katerega prosim, da bi smel maševati v jetniški kapeli na deželnem sodišču. Takoj pokliče tedanjega ravnatelja deželnih sodnih zaporov, ki pa se je upiral temu, da bi jaz tam maševal. Cul sem ves telefonski pogovor, g. svetnik je prav energično nastopil, da je izpo- sloval dovoljenje, da morem maševati v jetniški kapeli. Pogosto sem pri bolnikih cul le eno tožbo in eno željo v bolezni, da bi mogel vsaj k sv. maši. l udi v Kranju lahko vsak dan opazujete ta prizor* da prihajajo zjutraj na vse zgodaj v cerkev osebe* ki komaj še morejo hoditi. Z veliko težavo se vlečejo proti cerkvi, ali pa jih morajo celo drugi voditi---Bolniki najbolj čutijo, kako velike vred- nosti je sv. maša. Koliko tolažbe, moči, milosti in miru prejme ubogi človek pri tej daritvi. Komur je s ključem mlačnosti ali celo nevere zaprt ta studenec milosti, tega pač ne more razumeti. Toda verna duša nujno hrepeni po sv. maši, kakor žejno telo po studenčnici. In bolnikom, ki so privezani na svojo posteljo, so podobni jetniki. Morda bo še kdaj kasneje prilika, da govorim o sv. maši iz našega jetniškega življenja. Le eno osebo naj omenim že sedaj. V Sremski Mitroviči je bil že 4 leta zaprt mornariški kapetan Šoljan. Morda komaj enkrat na leto je imel priliko, da je mogel k sv. maši. Kako je bil ta mož vesel, ko so nas privedli v Sremsko Mitrovico, ko je videl, da bo vsak dan lahko pri sv. maši. Slišal sem, kako krčevito se je branil tedanji ravnatelj deželnih sodnih zaporov v Ljubljani, da bi mi dovolil maševati v ječi. Čemu se je temu tako upiral, takrat še nisem mogel niti pojmiti ne, šele kasneje se mi je posvetilo... Še danes pa mi zvene v ušesa odločne besede policijskega svetnika Pistevška, ki jih je zaklical v telefon: „Saj ni vzroka, da bi mu branili sv. mašo. Saj je policija, za njega odgovorna... “ In prodrl je. VIL Družba prihaja. Gorje mu kdor v nesreči biva sam! To posebno bridko občuti jetnik. Samica, samotna jetniška celica, kjer so jetniki ali v preiskovalnem zaporu, ali pa že obsojeni v tako kazen, je zelo neprijetna reč. Nekoč sem opazoval v zverinjaku medveda, hi je bil sam v kletki. Revež je hodil neprestano okrog, tu in tam se je malo ustavil, potem pa je .zopet krožil ob ograji. Pa sem si mislil: Čemu pač tako brez cilja kroži po kletki? Kaj pač „misli'4? Kakor tisti medved, samoten v celici brez družbe, je jetnik v samici. Čas neznansko počasi poteka. Ponoči komaj čakaš dneva, podnevi komaj pričakuješ rešilne noči, da bi vsaj v spanju hitrejše minil čas. Po sobi hodiš sem in tja, neštetokrat premeriš celico, opazuješ muhe in pajke, še stenice so v takem položaju zanimive. Če slišiš na hodniku kak šum, je to že dogodek. Posebno v preiskovalnem zaporu je neprijetno, ko nič ne veš, kaj se godi zunaj, ko te ločijo od vsega sveta. Vedno pričakuješ, kdaj se odpro vrata in greš na svobodo; kdaj zarožljajo ključi da greš vsaj na zaslišanje, ali pa morda vendar dobiš kaj tovarišije. Tako sem tri dni preživel v „samici44. Skušal sem opraviti ob tej priliki male duhovne vaje, a v takem položaju se ne more kaj prida ne premišljevati in ne moliti. Mene vsaj niso nadlegovali, če sem legal na „prijazno44 posteljo, drugi pa še te dobrote niso smeli uživati. V nekaterih celicah, se mora sploh vsaka postelja po dnevi zaklopiti k zidu in jetniki ne smejo čez dan leči na posteljo. Pa vendar postane človek silno utrujen. Malo ležeš, pa zopet vstaneš in začneš svoj „medvedji“ izprehod. Samo tri dni sem preživel sam v „samici“, pa je bilo kar dovolj te neprijetnosti. Uboga tovariša Brodar in Umnik sta celih 14 samevala vsak v svoji celici, popolnoma ločena od vsega sveta. V petek, dne 27. maja, sem ves dan „meril“ svojo celico. Mimogrede sem zvedel, da so jih že več aretirali. Zvečer zgodaj ležem spat. Komaj pa dobro zaspim, zarožljajo ključi, na hodniku se zasliši ropot, govorjenje, električna luč v celici zasveti, vrata se odpro in z velikim šumom in smehom vstopijo trije „veliki zločinci“. S seboj so imeli „punkeine“, v katerih so nosili odeje, blazine in druge take potrebščine za prijetno spanje. Kakor da bi me električna sila vrgla s postelje, tako hitro sem skočil iz „kreveta“ in pozdravil tri nove arestante, ki so bili: Pogačnik Anton, kaplan iz Predoselj, Zabret Jožko, tovarnar iz Britofa in Zabret Lojze, tovarnar iz Bobovka. To vam je bilo veselo snidenje! Po prvem veselju in navdušenju vsled prihoda nove prijetne družbe, takoj prevzamem „cimerko-mando“ in pravim: „Fantje, pri vojakih je v vsaki sobi „cimerkomandant“, tu sem jaz najstarejša šarža, zato takoj prevzamem komando v sobi in prosim, da se mi brez ugovora vsi pokorite kot arestantovski rekruti. Dokler je še luč, si hitro napravimo postelje z vašimi prijetnostmi, ki ste jih prinesli.“ Tudi na me niso pozabili in so mi prinesli rjuhe in odeje. Kot star vojak jim hitro napravim kar mogoče udobne postelje in spravim novince spat. Na to pa kratko poročam, kaj vse sem tekom svojega arestantovskega življenja že doživel, česa me dolže, po čem posebno radovedna policija izprašuje. Na to oni pripovedujejo, kaj se je ta čas zgodilo zunaj. Kako love po vsej Gorenjski „puntarje“, kako so tega in drugega aretirali, da so že vsi zapori polni, da so z njimi vred pripeljali tudi akademika Lojzeta Ilijo, da dirja „Zeleni Henrik“, — tako se je imenoval policijski avto, — po Gorenjski in vozi kakor živino Koroščeve pristaše v zapore, da se v Cerkljah in Šenčurju fantje skrivajo po gozdovih, da je žandarmerija pomnožena po vsej Gorenjski, kjer vlada velikansko razburjenje itd. Pozno v noč smo kramljali in si tako pripovedovali vsak svoje štorije. Posebno zanimivo je bilo poročilo g. Antona Pogačnika in g. Jožka Zabreta. Naj vam kar sama pripovedujeta. VIII. G. Pogačnik Anton, kaplan v Predosljih pripoveduj e: „Ko so aretirali Brodarja, Umnika in vas, se je začelo med ljudmi šušljati, da pridejo tudi drugi na vrsto. Po predaški župniji se je raznesla govorica, da bodo kmalu aretirani kaplan Pogačnik, Jožko Zabret in Lojze Zabret. Danes zjutraj — petek po prazniku sv. Rešnjega Telesa — sem šel kakor po navadi v šolo. Ob II. uri dopoldan se vrnem domov. Kmalu na to pa se zaslišijo po stopnicah težki koraki. V mojo sobo stopi orožnik z nasajenim bajonetom in mi napove: „Gospod kaplan, v imenu postave ste aretirani!“ „Dobro“, pravim na to, „se takoj pripravim.“ Žandar odvrne: „Nič, kar gremo!“ Jaz mu pravim: „Nekaj obleke bom pa že smel vzeti s seboj.“ Mož postave pa dalje pritiska: „Kar gremo!“ Odgovorim mu: „Službene zadeve bom pa vendar smel izročiti g. župniku?“ G. župnik, svetnik Zupanc, je bil ravno v cerkvi. Z orožnikom greva v kuhinjo, kjer prosim kuharico, naj pokliče g. župnika, ker sem aretiran. Ta od strahu zavpije, zdrvi iz kuhinje v cerkev, med potjo pa zakliče ljudem, ki so se že zbirali, da so me žandarji aretirali. Ljudje so namreč videli, kako je bil aretiran Jožko Zabret in kako so žandarji zavili proti župnišču in so takoj sumili, da gredo tudi po mene. Z žandarjem sva stala med župnijskimi vrati. Med tem časom izstopi g. svetnik Zupanc pri zakristijskih vratih iz cerkve in v tem trenutku zapo jo v zvoniku zvonovi. Orožnik me zgrabi za levo roko in me potegne za seboj takega, kakor sem bil v sobi brez klobuka in brez vsega, razen dveh dinarjev, ki sem jih imel v žepu. Na oglu župnišča so čakali še trije orožniki in naenkrat sem se znašel sredi med štirimi žandarji, ki so me odpeljali, kakor največjega zločinca. Radi zvonenja ob 11. uri dopoldne so takoj vedeli vsi župljani, da se je moralo zgoditi nekaj neobičajnega in ker se je že prej šušljalo, da bom aretiran, je takoj vedela vsa župnija, da me ženejo žandarji v zapor. Vsaj 99% vse župnije je klen-kanje zvona globoko zadelo v dušo, ker pač vsi vedo, da se mi je zgodila velika krivica. Takrat je bilo polno ljudi na polju. Vrgli so od sebe motike in vile, pustili pluge in živino in drugo orodje in so od vseh strani drveli proti župnišču. Nekateri so nas dohiteli že v vasi, drugi so pa tekli po polju za nami. Ko so po podružnicah predaške župnije zaslišali zvonenje pri farni cerkvi, so kmalu nato pričeli slovesno zvoniti po vseh podružnicah z vsemi zvonovi, kakor ob največjih praznikih. Cele množice mož, žena, fantov in deklet iz župnije so prihajale in so se v joku poslavljali od mene. Pri tem je padla marsikatera bridka beseda o nasilnem režimu. Da bi preprečili to poslavljanje in zbiranje ljudi, so žandarji krenili z menoj s ceste na polje, kjer so me vodili po raznih ozarah proti Kranju. Ljudstvo pa za nami. Parkrat so hoteli žandarji razgnati množico z bajoneti, pa sem interveniral, naj puste ljudi v miru. V Ilovki se je poslovila zadnja večja gruča. Poslovil sem se od ljudi z besedami, da tako veličastnega sprevoda in tolike ljubezni še nisem bil nikdar deležen in je tudi ne bom. Ysa čast taki župniji, ki tako spremlja svojega duhovnika tudi na težki poti. Komaj pa prekoračimo mejo predaške župnije in stopimo na tla kranjske, se slovesno oglasi v pozdrav veliki zvon na Rupi. Predaški fantje so hiteli naprej na kolesih in oskrbeli da je zvonilo tudi na Rupi. Ko pridemo do cerkve, je pričelo zvoniti poldan. Na glas pričnem moliti angelovo češčenje, tudi orožniki se odkrijejo in molijo na glas, — še kar dobro so molili. Po skritih stezicah smo se bližali Kranju mimo Prevole. Ko pridemo v mesto, mi veli poveljujoči žandar, naj vstopim naprej, najbrž zato da bi ne vzbujali pozornosti, če bi se videlo, da me ženejo. Pa sem mu rekel, da me ni nič sram, da sem celo ponosen na to aretacijo, naj le ljudje vidijo, kako se pri nas zapirajo nedolžni ljudje. Končno je poveljnik mojega spremstva odposlal vse žandar je proč in sva šla le sama s komandirjem po mestu na orožniško postajo.“ K temu poročilu g. kaplana Pogačnika bi pristavil le, da se oni ni udeležil nobenega shoda, da ni storil nobenega političnega koraka in vendar so ga obdolžili najhujših zločinov in je moral dva meseca popolnoma nedolžen preživeti v zaporu kljub svojemu rahlemu zdravju. Prav bali smo se za njega in njegovo zdravje, pa je vse tako junaško prenašal, da smo se mu vsi čudili. IX. Jožko Zabret, tovarnar is Britofa pripoveduje: Da ne bo treba njegove arestantovske zgodovine dvakrat popisovati, naj tu priobčim vso njegovo poročilo, kakor ga je podal takrat in kakor ga je kasneje izpopolnil, ko se je vrnil po dvo mesečnem zaporu domov: „Tudi v Predosljah smo nameravali prirediti dr. Koroščevo proslavo v obliki akademije, na predvečer njegovega rojstnega dne pa zažgati velik kres na prostoru pred župniščem. V ta namen se je že par dni prej zbiral za to potrebni material in lahko rečem, da takega kresa kot tisti večer, Predoslje še ni videlo. Popoldne, pred zažiganjem kresov, sta se zglasila pri meni dva orožnika in mi povedala naročilo sreskega načelnika, da so kresovi prepovedani. Rekel sem jima, da to prepoved sicer vzamem na znanje, toda jamčiti jima ne morem, da bi kres v Predosljah ne gorel. Takoj sta šla v Predoslje in začela poizvedovati, kdo zbira material in kje se bo kres zažgal. Začela sta groziti fantom, da bodo aretirani, če bodo zažgali kres. Naši fantje, vedoč, da so jim za vsakim korakom orožniki, so kljub temu organizirali vse predpriprave za kres in zvečer je gorelo v fari Predoslje 14 kresov mesto enega. To je bil rezultat prepovedi za kresove. Smešno je bilo gledati orožnike, ko so preganjali fante od mest, kjer je gorel kres, a takoj se je vžgal kres na drugem kraju in zopet so jih preganjali od tam. Ta teater se je vršil skoraj 3 ure in orožniki so begali sem in tja, a navalu navdušenja med ljudstvom niso mogli do živega. To je bil povod sumničenju, da sem proti-državen element, da sem razdiralec države in uvrstili so me v kategorijo državljanov tretjega razreda. Za dne 22. maja 1932 je bil sklican politični shod poslanca Mravljeta na Primskovem. Na ta shod sem šel z namenom, da zvem, kaj bo poslanec Mravlje povedal in kako se bo sploh shod vršil. Podrobnosti na tem shodu so že znane. Zakrivil nisem ničesar drugega, kot to, da sem mirno prišel na shod in mirno odšel domov. Po tej nedelji so sledile aretacije Brodarja, Umnika in svetnika Škerbca. Ljudstvo je s strahom gledalo, kaj se bo še zgodilo. Te dneve po tej zgodovinski nedelji, ko je bil shod tudi v Šenčurju, se je začelo šušljati, da bodo aretirali tudi našega gospoda kaplana Pogačnika in mene. Dopoldne, dne 27. maja 1932, je prišel k meni sedanji komandir tržiške orožniške stanice Vidic v spremstvu enega orožnika in mi rekel, da želi okrajni glavar z menoj govoriti o neki zadevi. Prosil me je, naj grem z njima. Ko sem se pripravil in od domačih poslovil, me je prosil, naj se peljemo z avtomobilom v Kranj, da ne bomo vzbujali prevelike pozornosti. To njegovo prošnjo sem seveda odklonil in mu rekel, da meni ni prav nič nerodno iti peš v Kranj v spremstvu o-rožnikov. To jima je bilo zelo neprijetno in vsled tega sta me peljala najprej v Predoslje, kjer so čakali že 4 orožniki, ki so med tem časom že aretirali gospoda kaplana Pogačnika. Jasno je, da je bilo v Predosljah zbrano polno ljudstva in da je gledalo pu pravkar vršeče se dogodke. G. kaplana Pogäcnika so odpeljali iz Predoselj po nekih stezah čez Ilovko v Kranj. Mudilo se jim je pa tako zelo, da g. kaplan ni mogel vzeti s seboj niti klobuka. Mene so pa peljali po nekih drugih potih skozi Rupo v Kranj. Ko sva oba odhajala v senci bajonetov iz Predoselj, je začelo tako v farni cerkvi, kakor tudi v vseh treh podružnicah zvoniti. To je orožnike tako podžgalo, da so begali sem in tja, da niso vedeli, na kakšen način in po kateri poti naj bi naju čimpreje spravili v Kranj. Vsled tega so uporabili vse mogoče steze po polju in so z nama tavali sem in tja, samo, da bi zabrisali sled za nama in da ljudje ne bi šli za nama. Pripeljali so me srečno v Kranj in me zaprli v eno izmed sob, kjer so stanovali orožniki. Komandir Vidic me je po prihodu v Kranj obdolžil, da sem jaz dal naročilo za zvonenje po cerkvah. Rekel sem mu, kako more to trditi, ko je bila o-rožniška patrulja vendar ves čas ob moji strani. Šele po prihodu v Kranj me je v imenu zakona aretiral in rekel, da je storil s tem svojo dolžnost. Popoldne istega dne pa sem opazil, da je v sosednji sobi zaprt g. kaplan Pogačnik. Nadalje sem ugotovil, da je v drugih sobah zaprt tudi Lojze Zabret, končno so pa pripeljali še Lojzeta Ilijo. Proti večeru, ko so orožniki videli, da rabijo' sobe zase, so nas vse štiri spravili v eno sobo s pripombo, da ne smemo nič med seboj govoriti. Ob šestih zvečer je prišel čas za odhod na vlak, in vse štiri „zločince“ so nas peljali v spremstvu šestih orožnikov na kranjski kolodvor. Preskrbeli so nam poseben kupč in v spremstvu orožnikov smo se odpeljali proti Ljubljani. Prvikrat v življenju sem se peljal zastonj po železnici in to je bil zame tudi svojevrsten dogodek. V Ljubljani so nas najprej peljali na policijo, od tam pa po dolgem čakanju v policijske zapore na sodnijo. Po običajnem pregledu nas „zločincev“, ki je za tak sprejem obligaten, so nas porazdelili po sobah. O, kakšno presenečenje, ko so g. kaplana Pogačnika, Lojzeta Zabreta in mene porinili v celico, kjer je že sameval gospod svetnik Škerbec. Lojzeta Ilijo pa so porinili v celico, kjer so bili zaprti akademiki. Da smo se imeli veliko pogovoriti, o tem ni dvoma in tega ne bom na široko popisoval. Drugi dan so nas seveda razkropili in mene dali v celico samico, kjer sem se lahko pripravljal na zagovor. Šele čez nekaj dni so me poklicali k zasliševanju in tam sem seveda šele zvedel, zakaj sem moral iti v zapor in česa sem bil obdolžen. Lažni in zločinski ovaduhi so mi naprtili gorostasne krivice. Očitali so mi: Da sem priredil dva sestanka, na katerih sem se dogovoril s fanti, da bomo šli razbijat shode na Primskovo in v Šenčur. Da sem organiziral kresove, ki so bili prepo vedani. Da sem razdelil brezplačno 4.000 zelenih kravat. Da sem razbil shod na Primskovem, v Sen čurju, Predosljah, Preddvoru in Podbrezjah. Da sem priredil shod na Visokem in govoril proti - državno. Da sem bil v pismenih in telefonskih stikih z Mussolinijem. Da sem vsak večer telefoniral Mussoliniju in se z njim razgovarjal glede odcepitve Slovenije in priključitve le - te k Italiji. Za vse to sem bil osumljen in radi tega aretiran in ne vem kolikokrat zasliševan. Najprvo dvakrat ali trikrat od policijskega svetnika Pi-stevška, nadalje trikrat od sodnika Kranjca in nadalje po dolgem času od sedanjega podpredsednika apelacijskega sodišča Gradnika. Po 65 dnevih življenja v zaporu — prestavljali so me sem in tja iz celice v celico — me je poklical k sebi sedanji podpredsednik apelacijskega sodišča Gradnik in mi povedal, da niso mo gli najti proti meni nikake osnove, da bi me mogli obtožiti glede zgoraj navedenih sumničenj. Vsled tega me izpušča na prosto in me svari, naj se v bodoče nikar ne vtikam v politiko. Torej po tolikih dnevih zapora sem zopet zagledal prostost. V čakalnici me je že težko čakala žena, kajti vsi dnevi mojega zapora so bili zanjo in za našo družino dnevi trpljenja, zame pa dnevi premišljevanja in pokore. Naša arestantovska pesem položaj moje družine tako opeva: V Britofu vila sameva, tovarna za olje stoji, lastnik pa v ječi prepeva, mu Milka doma se solzi. X. „Zeleni Vatikan Dne 28. maja — bila je sobota — me z g. Pogačnikom povabijo, da greva lahko maševat v kapelo, ki je pri zaporih v okrajnem sodišču. Tam se snidemo še z g. Platišom in vsi trije mašujemo drug za drugim in drug drugemu strežemo. Ljubljansko okrožno sodišče ima pri svojih zaporih prav lepo in prostorno kapelo, kjer vsako nedeljo in praznik mašujejo in pridigujejo kaznjencem očetje frančiškani. Ko smo vsi trije odmaše-vali so nas peljali v istem — to je v III. nadstrop' ju — v prostorno in lepo sobo, ki je odločena za bolnišnico zaporov okrožnega sodišča. V sobi je dvoje visokih oken z železnimi križi, skozi katere je prav lep razgled na ljubljanski Tivoli. V sobi je bilo osem prav udobnih, skoro meščanskih postelj, nekatere so imele celo mreže. Soba je bila svetla in prijetna, in kmalu smo jo krstili za „Zeleni Vatikan“, ker nas je bilo tam zaprtih 7 duhovnikov radi zelenih kravat, ki jih nismo nosili. Isti dan zvečer ob pol enajstih nas zbudi rožljanje ključev in v sobo se prijazno prismeh» lja g. Jeraša Franc, tedaj kaplan v Preddvoru, sedaj župnik 'pri sv. Trojici nad Cerknico. Prinesel je polno novic, kako zunaj v masah aretirajo ljudi, kako pretepajo naše fante . . . itd. Dne 29. maja smo že maševali v kaznilniški kapeli 4 duhovniki. G. Jeraša nas je prav lepo zabaval s svojim pripovedovanjem, kako je bilo na Barletovem shodu! Od srca smo se mu smejali! 30. maja popoldan smo ravno dobno pospravili kosilo in se vlegli k počitku od „trudapolnega dela“, pa se zopet odpro vrata in v sobo se prismeje g. Jožef Godina, duhovnik misijonske družbe v Grobljah. Takoj smo bili vsi na nogah! Prinesel je najnovejše novice, kako se vrše aretacije po kamniškem okraju. Njegova aretacija je bila nad vse zanimiva, kakor bomo slišali. Popoldne nas je prišel obiskat g. generalni vikar in stolni prošt Ignacij Nadrah. Zelo se nam je to dobro zdelo, da so se na škofiji zanimali za našo usodo ter da so posredovali, da lahko mašujemo. Zvečer ob 10. uri, ko smo že vsi pospali, pa se naenkrat posveti v sobi luč, ključi zarožljajo in v sobo vstopi g. Franc Vavpetič, tedanji kaplan v Šenčurju in sedaj župnik istotam. Vsi smo se začudili, kako sö mogli zapreti tudi njega, ko vendar ni prav nič sodeloval ne pri kaki proslavi dr. Korošca, ne pri organiziranju shodov in se tudi ni udeležil shoda, ampak je le od daleč vse opazoval. 31. maja pripeljejo v „Zeleni Vatikan“ še dr. Joža Bohinca, ki je hotel ravno pričeti svojo zdravniško prakso v Cerkljah pri Kranju, pa ga je neslo na shod v Šenčur in „hop“ z njim! Dne 3. junija privedejo še zadnjega člana naše družine, kaplana v Dolu, g. Hostnika Jožefa. Tako smo bili kompletni: 7 duhovnikov in pa en zdravnik. Bilo nas je kar lepa družina. Naš dnevni red je bil kmalu napravljen: Zjutraj smo pričeli maševati, kar je trajalo precej dolgo, da nas je vseh sedem prišlo na vrsto. Na to smo si s pripovedovanjem svojih doživljajev v zadnjih dneh krajšali dolge ure aresta. Skupno smo molili brevir, kakor korarji v stolnici, zvečer rožni venec, ki ga je moral moliti tudi naš padar, poleg tega smo pa včasih tudi „pildke vrgli“ in kaj brali, pa je vseeno čas silno počasi lezel naprej. Preiskava je šla polževo pot, zasliševali so nas sem in tja, prišel je celo odposlanec iz ministrstva za notranje zadeve. Iskali so pred vsem ono „tajno“ organizacijo, ki je morala po njih mnenju obstojati in organizirati razbijanje režimskih shodov. No o kakih zvezah z Mussolinijem policijska preiskava ni kaj mnogo povpraševala, ker to pač tam nihče ni verjel. To čast je pač policija prepustila kasnejši sodni preiskavi. V policijskih zaporih je bilo mnogo življenja. Okrog 80 oseb so nas prignali v policijske zapore, ki so bili vsi prenapolnjeni. V „Zelenem Vatikanu“ smo pač v podrobnosti obravnavali vse dogodke in si pripovedovali svoje doživljaje. Da ne bo treba posameznih kasneje ponavljati, bom kar tu popisal pripovedovanja posameznih prebivalcev „Zelenega Vatikana“ in pa tudi kratko kasnejšo zgodovino njih arestan-tovskega življenja. G. Platiša Ivan, pripoveduje: Z „selenim Henrikom“ v Ijubljano. „Dan pred praznikom Sv. Rešnjega Telesa 25. maja sem se namenil v Ljubljano, do Most pri Komendi peš, od tam pa z avtobusom. Pa pred-no je privozil avtobus iz Kamnika, je pridrvel v Moste policijski avto, zaseden z orožniki; poveljnik orožnikov mi napove aretacijo in v tolažbo pove, da bom imel druščino, da mi dolgčas ne bo. Res v avtomobilu je bil že Janez Štrcin. Njega so najprej pobrali na njegovem domu, potem pa odrinili pred kaplani jo v Komendi; jaz pa sem že prej odšel v Moste v dobri veri, da se opoldan vrnem iz Ljubljane. Odpeljali so naju s Štrcinom po raznih ovinkih v Ljubljano. Kje so naju vozili niti ne vem, ker ima „Henrik“ slepa okna. Oba sva bila prepričana, da se bo stvar hitro uredila, ker se noben ni zavedal, da bi se kaj; proti §§ pregrešil. Toda kaka zmota! Štrcin je prišel nazaj po 9 mesecih, jaz pa po 6, ko sva „probala“ zanimivosti ljubljanskih in belgrajskih ječ. Kaj je bil vzrok moji aretaciji ? Kot drugod tako smo hoteli tudi v Komendi proslaviti dr. Koroščevo 60- letnico: pred rojstnim dnem s kresovi, na binkoštni ponedeljek pa z akademijo v društvenem domu. Kresovi so zagoreli po vseh vaseh, drugod čisto v redu, le v Kaplji vasi je gorel kres ob straži orožnikov, ki so čakali v zaslonih za drevesi, če se bo ogenj zadržal zadosti državotvorno. Šlo je vse v redu, le drugo jutro so se pokazali ponekod napisi in za- stave, ki so orožnikom dale dosti opravka v prihodnjih dneh. Znamenita je postala zastava na hribu nad vasjo Križ, ki jo je neki poredhež obesil na visok borovec, tega oklestil in pod zastavo drevo namazal s kolomazom. Več dni so hodili okrog te zastave kot lisica okrog grozdja. Po •dolgem času jo je snel neki monter. Akademijo smo javili načelstvu in začeli s pripravami. Pa je prišla prepoved in to prav pozno. Ustavili smo priprave, domači farani so zvedeli za prepoved, po sosednih vaseh pa ne. Ker menda okrajni načelnik ni zaupal, da bi se proslava ne vršila, je že na binkoštno nedeljo poslal v Komendo 10 orožnikov. Seveda se je to kot blisk razneslo po župniji: prav ta straža pa je povzročila, da se je zbrala na binkoštni ponedeljek v Komendi tisočglava množica, ki je po šmarnicah kot na povelje šla pred društveni dom, radovedna, kaj bo napravila straža orožnikov, ki je ta dan narasla že na 20 mož. Pred društvenim domom je J. Štrcin, kot predsednik odbora za Koroščevo proslavo, naznanil prepoved načelstva in obžaloval, da se prepoveduje proslava moža, ki je za ustanovitev Jugoslavije največ storil. Med vzklikanjem dr. Korošcu se je množica ljudi razhajala, največ jih je šlo po cesti proti gostilni trgovca z vinom,' g. Mejača, ker je bila pač za največ ljudi tam pot domov. Drugi pa so hoteli stopiti v gostilno. Orožniki so smatrali to za organiziran sprevod in že so do Mejačeve gostilne ustavljali ljudi. Izpred gostilne, kamor so ljudje brez posebnih ovir prišli, se kar niso hoteli raziti. Štrcin je ljudi ponovno pozival, naj se mirno razidejo. Tedaj pa je nekdo dvignil zastavo in velik del mno-žice je šel za njim po cesti, ki vodi proti Mostam. Jaz sem za ljudmi prišel do gostilne in mi je bilo kar prav, da so začeli odhajati. Tudi sam sem ljudi pozival, naj se v tej smeri razidejo. Pri mlekarni pa naenkrat pridrve orožniki ter začno potiskati ljudi nazaj. Med tem pa so prihajale cele gruče ljudi na kolesih po cesti iz Most in sosednjih župnij, ki so hoteli obiskati akademijo. Orožniki so mislili, da jih hočejo ljudje obkoliti. In sedaj se je začel več kot uro trajajoč direndaj, ko so orožniki skušali razgnati množico. Domači hujskači — nacionalisti — so orožnikom namigavali, koga naj primejo; nekateri razposajenci so v svoji razposajenosti dražili orožnike, vse to je parkrat napravilo ves položaj kar opasen. Le uvidevnosti poveljnika orožnikov, g. Zu-Jeja, ki je na posredovanje Štrcina in mene postavil orožnike v red ob cesti in zapovedal nastopati le, če bi se položaj poslabšal, se je zahvaliti, da se je vsa stvar mirno razšla. Ta „sprevod“ od- gostilne g. Mejača mimo komendske mlekarne, je v zasliševanjih v Ljubljani in Belgradu igral veliko vlogo: na vsak način so hoteli dokazati, da je bil to organiziran napad na orožnike. Za organizatorje so hoteli na vsak način napraviti mene in Štrcina. Resnica je le ta, da je prav najin prihod med ljudi zadržal ljudi, ki so bili radii nastopa orožnikov razdraženi, da ni prišlo do poboja. Priče, med njimi posebno neki nacionalisti ter orožnika Marc in Adamič sta pri zasliševanju trdila, da sem jaz s pa- lico dajal signale za bombardiranje orožnikov s kamenjem. Toda tudi tu je obveljalo: njih pričevanje se ni ujemalo. Teden po teh dogodkih je bil čisto miren. Miren sem bil tudi sam, v zavesti, da sem s svojim nastopom preprečil, da bi imel kdo opraviti z oblastmi. Toda v soboto pred praznikom sv. Trojice dobim od glavarstva v Kamniku poziv, da se oglasim pri načelstvu, sicer se me bo tiralo tja z orožniki. Enak poziv je dobil tudi Štrcin. * Prav živo pa je bilo cel pobinkoštni teden v komendski šoli. Začelo se je veliko preiskovanje in kaznovanje otrok, ki so na katerikoli način pasli radovednost pri dogodkih na binkoštni ponedeljek. Otroci so bili pri šmarnicah. Iz cerkve grede so seveda ubrali za odraslimi pred Društveni dom, nekateri so tudi za odraslimi ponavljali vzklike. Otrok pač vedno odrasle posnema. Seveda otrok ni nihče tja vabil, večini so starši, kot sem zvedel pozneje, strogo naročili, da gredo iz cerkve takoj domov. Šolski upravitelj g. Trobiš je vneto trobil, da so bili otroci od mene nahujskani, da se dogodkov udeleže. Po zahtevi g. Trobiša je učiteljstvo otroke hudo kaznovalo z mnogimi urami zapora po> več dni. Najhuje je bila kaznovana neka učenka iz Suhadola, ki so jo obdolžili, da je klicala „dol s kraljem“. Seveda je bilo to izmišljeno. Suhadolci so bili takrat jako gorki svojemu županu, znanemu ponarejevalcu denarja, Selanu, ki je bil urinjen za župana in je tudi ljudi pri svojem županovanju grdo ovajal. Med raz- nimi vzkliki na binkoštni ponedeljek je bilo tudi večkrat čuti vzklik „Dol s Selanom“. Med gručo deklet, ki je menda klicala proti Selanu, je bila tudi dotična učenka. To je neki njen součenec, ki ga je spraševal g. Trobiša, ob-dolžil, da je klicala proti kralju. Prepričan, da se učenki godi huda krivica, ki bi imela za otroka in starše lahko hude posledice, sem proti takemu postopanju pri šolskem upravitelju ugovarjal, poleg tega pa še učenca točno povpraševal, kaj je res slišal. Izkazalo se je. da je v šoli pred upraviteljem pretiraval. Prepričal sem se, da so tako stavljena vprašanja zakrivila takšne odgovore. Učenca sem posvaril, ga opozoril, kako bi s svojim nepremišljenim in izmišljenim govorjenjem učenki lahko škodoval: skratka storil sem, kar je bila moja dolžnost kot veroučitelj- To posvaritev učenca je šolski upravitelj Trobiš „duhovito“ raztolmačil: „kaplan, ki je učence nahujskal k demonstracijam, se boji in zato nagovarja učenca na krivo pričanje“. To svojo „duhovitost“ je sporočil glavarstvu in banski upravi. Radi te ovadbe sem bil zaslišan pri sodišču v Belgradu, radi nje mi je banska uprava prepovedala poučevanje verouka v šoli. Po vrnitvi iz ječe sem moral eno leto poučevati otroke izven šole v Društvenem domu. V ponedeljek, 23.Y. sva bila s Štrcinom pri okr. načelstvu zaslišana in vsak po 500 Din obso^-jeiia. Šlo je kar na brzo roko! 24.V. so aretirali trgovca Mejača, iskali pa so tudi Štrcina, ki pa je bil tisti dan v Ljubljani. Drugo jutro pa so prijeli njega in mene. Čez ne- kaj dni pa zidarskega mojstra B. Belcijana in nekaj fantov. Medtem ko smo bili v ječi, se je začelo v Komendi pravcato obsedno stanje: ustanovljena je bila začasna žandarmerijska postaja. Začela so se zasliševanja, ki jih je vodil sodnik dr. Gradnik. Deževale so nove ovadbe, nove kazni, naši ljudje so morali mirno prenašati najbolj surove grožnje. Več pričam, ki SO' po resnici opisale dogodke ob komendski mlekarni, je preiskovalni sodnik naprtil očitek krivega pričevanja in so prišle v sodno preiskavo. Do procesa ni prišlo, ker se je javilo prostovoljno okrog 70 ljudi, ki so potrdili resničnost navedb obdolženih prič! Komendski dogodki v belgrajski proces niso prišli, po 6 mesecih preiskovalnega zapora sem bil puščen na svobodo. Prišli bi pa na vrsto pri ponovitvi tega procesa v Ljubljani. Dobil sem kakih 14 strani dolgo obtožnico. Pa ta proces se ni vršil.“ XII. G. Jeraša Franc pripoveduje tovarišem v ,,Zelenem Vatikanu Kakor rečeno, so ga v soboto, dne 28. maja privedli pozno zvečer v „Zeleni Vatikan“. To vam je ljubezniv gospod, nežen kakor kaka deklica, zelo finih in uglajenih manir, pripovedovati vam zna pa tako, da bi ga človek kar naprej poslušal. Komaj se je v „Zelenem Vatikanu“ malo razgledal, smo mu brž pripravili posteljo in ga takoj naprosili, naj nam pove, kako je zunaj, kako in zakaj so ga aretirali. Pa nam je pripovedoval tako za- bavno, da se je krohotal ves Zeleni Vatikan! Zapisati tega ni mogoče tako, kakor je on pripovedoval, pravil pa je nekako tako-le: „Za nedeljo 22. maja po maši ob 10. uri je imel poslanec Barle napovedan shod v Preddvoru. Udeležilo se ga je kakih 300 ljudi. Vršil se je na prostem v bližini cerkve. Ker sem se v prejšnjih letih udeleževal vseh političnih shodov v Preddvoru, sem šel tudi na ta shod. G. Barle je pričel govoriti tik pred mojim prihodom. Ker se mi je zdelo, da bodo poslušalci imeli več koristi in bo shod tudi bolj zanimiv, če zastavim govorniku nekaj vprašanj, sem začel takoj: „G. poslanec, najprej nam povejte, kaj ste v teh mesecih v Bel-gradu za nas dobrega storili!“ — Barle molči in premišlja. Jaz nadaljujem: „Kot mi je znano, niste imeli v parlamentu niti enega govora.“ Barle nato: „Ni res, g. kaplan, čez tristokrat sem govoril v parlamentu.“ V resnici, temu odgovoru sem se moral začuditi, obrnil sem se k množici in kar ušle so mi besede: „ Čujte, ljudje, čez tristokrat je g. poslanec Barle spregovoril v parlamentu, tristokrat je zakimal in tristokrat je rekel: ja.“ Vesela vsled teh mojih besedi je množica začela vzklikati meni in dr. Korošcu. Pristopil je k meni sreski komisar in mi takoj ukazal, naj molčim. Medtem, ko sem mu dokazoval, da je shod javen in ga prosil, naj mi dovoli, da smem g. poslancu zastavljati vprašanja, je prišel do naju orožnik, ki je kratkomalo zahteval, naj takoj odidem. Obrnem se k ljudem in zakličem: „Glejte, ljudje, javen shod je in ne smemo govoriti, jaz odhajam, kdor je moj prijatelj, naj odide z menoj!“ In vsa množica razen petero mož, je odšla vzklikajoč dr. Korošcu. Njen odhod so pospešili orožniki z bajoneti. Odšel je tudi g. Barle. Menda se mu ni zdelo vredno, da bi za pet oseb govor nadaljeval.— Ljudem se je zdel ves shod kot kratka zabavna igra, kjer smo imeli igralci večino. In vsled te igre je bilo do danes v Preddvoru aretirandi že čez trideset fantov in mož. Mene so aretirali prvega in sicer v torek zjutraj; po zasliševanju so me izpustili. — Danes opoldne sem bil aretiran drugič. Trije orožniki z nasajenimi bajoneti so me odpeljali v Kranj in ob štirih z vlakom v Ljubljano, kjer me je čakal policijski avto. Po zaslišanju in šesturnem čakanju na policiji so me v družbi nekega tatu odpeljali v ječo, njega oddali spodaj, mene pa poslali k Vam.“ XIII. Zgodbe g. Godina. G. Jožef Godina je duhovnik misijonske družbe lazaristov in vodja njih tiskarne v Grobljah. V vojski je bil častnik avstrijske armade. Po vojni pa je s tovariši organiziral legionarje, ki so osvojili Slov. Krajino, oziroma Prekmurje izp^d madžarske oblasti. Ker so bili ti legionarji prešibki in niso dobili prave pomoči, so jih madžarski oddelki premagali in zajeli. G. Godina in tovariše so obsodili na smrt. Postavili so jih že pred zid in oddelek madžarske vojske je že stal pred njimi z nabitimi in naperjenimi puškami, da jih vse ustreli. Pa je tik pred salvo prišlo povelje, naj jih odpeljejo drugam, kjer so bili zaprti na Madžarskem v neki šoli. Od tam je g. Go- dina ušel izpostavljajoč se nevarnosti, da ga dobe in ustrele. Ko je prišel do jugoslovanske vojske, je šel takoj zopet v boj za Jugoslavijo. Jugoslovanski legionar, ki je pogosto stavil svoje življenje za Jugoslavijo, je bil 1. 1932. od tedanjega režima ožigosan kot „protidržavni element“ in zaprt kot sovražnik države in prijatelj Italije! Ko se je g. Godina boril za Jugoslavijo, so mnogi izmed onih, ki so ga preganjali kot protidržavne-ga človeka, sedeli doma in niso ganili ne mezinca za Jugoslavijo! Le v tem so bili enotni „junaki“, da so znali res prave Jugoslovane in Slovence sumničiti in zapirati! Zgodba Godinove aretacije je zelo zanimiva, polna momentov, ki karakterizira jo tedanje „nacionalne elemente“ in pa vso nasilno gonjo proti nam. Naj g. Godina sam o sebi pripoveduje: „Tako zvano „revolucijo v kamniškem okraju“ so povzročile največ priprave za proslavo 60 letnice dr. Korošca in proslave same. Te proslave so se smatrale kot kulturne prireditve, ki so jih pripravljala skoro vsa prosvetna društva. Za proslavo v Ljubljani, dne 8. maja, se je organizirala številna udeležba s kolesi, avtobusi in vlaki. Kot čisto enostaven in cenen znak vseh udeležencev so se odločile zelene kravate. Tega znaka se je ljudstvo jako hitro oprijelo. Kar v nekaj dneh so bile pokupljene vse zelene kravate po domačih in ljubljanskih trgovinah. Strojno pletenje „Cilka Zajc v Grobljah“ je začelo posebej izdelovati te kravate. Povpraševanje po njih je bilo tako veliko, da so morali delati dobesedno noč in dan in še niso mogli takoj vsem postreči. Za binkošti 1. 1932. (bilo je to 15. maja) šobile napovedane proslave v Domžalah, Mengšu in Komendi. Ko je po ljubljanski proslavi banska u-prava prepovedala nadaljne proslave po deželi, se je sklenilo, da se bo v Domžalah vršila na ta dan samo maša za dr. Korošca in nič drugega. Na pripravljalnem sestanku sem spregovoril strašno besedo, ki jo je državni tožilec dal v začetek obtožnice (proti Brodarju in tovarišem), „Maše nam ne morejo prepovedati! Ne strašite se groženj!“ (Grozila pa ni toliko oblast sama, pač pa razni temni elementi v družbi režima.) Župnika v Domžalah, gospoda svetnika Fr. Bernika je žandarmerija šla opetovano nagovarjat, naj odpove mašo na prostem. Gospod župnik ni pustil nobenega vmešavanja v cerkvene zadeve in je odgovoril, da bo maševal in sicer na prostem. Spremenil bo samo, če zadevni gospodje sami pridejo odpovedat mašo. Maše se je udeležilo v Domžalah okoli 5.000 mož in fantov. Vse se je vršilo v najlepšem redu. Po maši so se ljudje začeli čisto mirno razhajati, le Arzklikali so: „Živel dr. Korošec, živela slovenska zastava, živela svoboda!“ Ni pa padel nikak protidržaven vzklik. Čisto gotovo ni moglo niti orožništvo poročati o nikakih takih vzklikih, radi katerih bi se bilo treba zagovarjati pred sodiščem. Škoda samo, da je orožništvo interveniralo radi nič nevarnih vzklikov. Tako bi pa skoraj prišlo do rabe orožja. Ko mi je kapetan Meštrović (poveljnik orožnikov) rekel, da bo moral rabiti orožje, sem ga naprosil, naj mi dovoli, da spregovorim množicam in gotovo se bodo mirno razšle, le orožništvo naj opusti vsako intervencijo. Ko je dovolil, sem stopil na neko kamenje in ko je množica utihnila, sem rekel: „Možje in fantje! Danes smo se zbrali v Domžalah, da molimo pri maši za voditelja slovenskega naroda in ga s svojo številno udeležbo počastimo. To smo storili. Pokažimo, da smo vredni somišljeniki našega velikega voditelja in se zato mirno in disciplinirano razidemo. Za zaključek mu vzkliknemo še trikrat živijo!“ Ni bilo četrt ure in množica se je prepevaje razšla in je bilo vse mirno. Kapetan Meštrović je nekajkrat dejal: „Zanimivo, na poziv misijonarja Godina so se takoj razšli.“ (Torej je vse on organiziral.) Meni je pa bilo veliko na tem, da ni prišlo do nikakih prestopkov proti zakonu. Dr. M. Natlačen, ki je bil menda predsednik pripravljalnega odbora za dr. Koroščeve proslave, mi je namreč naročil, naj pazim, da se ne bo nikjer nič protizakonitega naredilo. Tega njegovega načela sem se strogo držal pri vsakem udejstvovanju. Proti koncu meseca maja so že začeli policijski avtomobili pobirati ljudi in jih voziti v Ljubljano. V Domžalah so napravili nenadno preiskavo pri g. akademiku Lazarju, ki je bil tudi na to aretiran. Ker je bil ravno pred drugim državnim izpitom, sem v ponedeljek, dne 31. maja šel z njegovim očetom na policijo intervenirat, naj ga spustijo vsaj k izpitu, in pogledat, kako se mu godi, da bi mu eventuelno pomagal, če kaj potrebuje. Na policiji so mi rekli, da naj grem k g. svetniku Pistevšku. In šla sva oba (z očetom Lazarjem) na hodnik pred sobo tega gospoda. Bilo je tam že nekaj žensk in nekaj dijakov. Morda sva čakala že kake pol ure, kar pride k meni prijazen go- spod in mi na tihem reče, da gospod upravnik (Kerševan) pravi, da naj bi jaz ostal na policiji. Najprej sem mislil, da hoče z menoj govoriti in se informirati kaj je resnice na raznih dogodkih v naši okolici, zlasti še, ker sva se poznala iz dni zasedbe Prekmurja, ko je prišel v policijski službi v novozasedeno ozemlje. Ko mi je čez nekaj časa rekel isti gospod (bil je to policijski agent g. Pavlič), naj stopim v predsobo poleg svetnika Pistevška, sem takoj uvidel, da sem v pasti. Z nasmehom sem rekel: „A to se pravi, da bom tudi jaz tu ostal!“ in sem začel na ta račun zbijati šale. Ko sem že ure dolgo čakal, sem začel zahtevati, naj me pustijo h gospodu Kerševanu. Od začetka so mi rekli, da me ne bo sprejel, potem pa, da je rekel, da danes nima časa. Že je minilo poldne, kar me pokliče k sebi gospod Vrečar, da me zasliši. Na mizi je imel velik kup papirjev v ovitku. „Ali je vse to radi mene?“ „Vse, vse!“ je odgovoril. In je takoj začel: „Včeraj (30. maja) ste bili na Čemšeniku. Zakaj ste prišli gor, kdo je šel z vami, kdo je ta izlet organiziral itd.“ Odgovarjal sem, kakor je bilo res, saj se nisem zavedal, da bi bilo v vsem kaj protizakonitega. Preveč sem se držal dr. Natlačenovega načela, da ne smemo storiti, ničesar kar bi bilo proti zakonu. Že dopoldne sem zahteval, da me pustijo, da grem k zdravniku, ker sem bolan in sem tisti dan prišel v Ljubljano tudi radi tega, da bi šel k zdravniku. Okoli pol dveh me peljejo v pritličje. Tam opazim na hodniku zdravnika dr. Avramovi-ča v beli halji. Gospod ni bil neprijazen. Zmeril mi je toploto, pokazal sem mu jezik, trkal in poslušal je po hrbtu itd., kakor sem to vajen pri zdravniških ordinacijah. Ko konča, pokliče agenta. mu izroči neko pisano polo in se poslovimo. Ko gremo po stopnicah navzgor, prosim, naj mi pokaže, kaj je zdravnik napisal: „Temperatura normalna, srce zdravo, .... za zapore sposoben!“ Zadnje tri besede sem glasno in smeje prebral, da so slišali tisti, ki smo jih srečali ter se vsi smejali. Gospodu Vrečarju sem rekel, da če me bo gnal policaj v zapore po ljubljanskih ulicah, jim bom napravil škandal. Ves čas bom držal roke skupaj, kakor da bi bil vklenjen in bom vsakemu povedal, da me ženete radi dr. Koroščeve proslave v zapore. „Ne, ne, saj Vas bo v civilu eden spremljal“ me je miril gospod Vrečar. „Pa pri kosilu še nisem bil. Prej moram iti nekam kosit.“ Domenili so se, da naj me pelje na Miklošičevo cesto mimo Uniona in naj greva v restavracijo. In sva šla. Pač nihče ni slutil, da greva v zapore. Pred Unionom me dohiti gospod Kušar iz Papi-rografije. Takoj mu rečem, da grem v zapor, da je ta gospod, ki gre z menoj policijski uslužbenec. Ker je poznal tega gospoda, mi je seveda toliko lažje verjel. Gospod Kušar se mi je pridružil in sva se še domenila o trgovskih poslih tiskarne. Pred Unionom srečava g. dr. Voršiča. „Živijo, kam pa?“ „ V zapore!“ „Hudika! Dajte mi takoj pooblastilo“ in je potegnil iz aktovke polo papirja ter sem naslonil papir na steno in se podpisal. V Unionu sem zase naročil kosilo, spremljevalcu pa pivo. Med kosilom se prikaže naš brat iz tiskarne med vrati in mi s prstom kaže, naj grem ven. „Jaz ne morem, pridite Vi sem.“ Povedal mi je, da so tiskarno zaprli, napravili preiskavo, on da je ušel in mi prišel povedat. Rekel sem, da jo bodo že odprli in naj kar lepo naprej delajo. Zapori so bili na sodišču. Ko vstopiva skozi močna železna vrata, greva po hodnikih in se ustaviva pred policijskimi zapori. Ko še tam vstopiva, me vsega preiščejo in mi spraznijo vse žepe. Nato me peljejo v drugo nadstropje, odklenejo močna vrata in vstopim v veliko sobo, kjer opazim vesele in znane obraze: g. kranjskega župnika škerbca, kaplana Jerašo, Pogačnika in Platišo. Najprej pozdravi, nato pa povpraševanje, kako je zunaj, kaj je novega itd. G. Jeraša me je ljubeznivo vpeljal v vse navade in predpise v zaporu . . . Čez nekaj dni sem bil zaslišan, kar je trajalo dopoldne in popoldne. Zasliševal me je gospod svetnik Kokalj v prisotnosti enega agenta. Razkazoval mi je notese, v katerih sem imel zabeležene razne stvari, ki sem si jih v teku leta zabeleževal, o režimu, o strankah o tem in onem. Čez nekaj dni nas odpeljejo v Belgrad. V Belgradu sem gospodu Gradniku na dolgo razlagal, kako je bilo na domžalski proslavi in da sem se zelo trudil, da ne bi prišlo do nikakih protizakonitih izgredov. „Imate kake priče za to?“ Imam! Gospod kapetan Meštrović. Na vsak način je hotel priznanje od mene, da sem naščuval ljudi v Mengšu proti orožnikom. Zanimiv je bil pa sledeči najin razgovor. „Zakaj ste za Italijo?“ „To vprašanje mi je nerazumljivo! Kdo bi bil za to?!“ „To se splošno govori, da je duhovščina za Italij o, češ da je Jugoslavija preveč pravoslavna, Italija pa da je katoliška. Pa saj ima slovenska duhovščina toliko lepše polje v Jugoslaviji za delo, ravno radi tega, ker je v tej državi toliko pravoslavnih.“ „Gospod sodnik, to je smešno. Vi vendar poznate naše duhovnike v Italiji. Mnogi drugi so enostavno zbežali iz Italije, duhovščina je pa ostala tam in dela, kar more. In taka je duhovščina povsod tu in tam. Saj je tukajšnja duhovščina uživala ravno tako vzgojo, kakor tista, o kateri vendar ne morete nič reči.“ „Govori se, da sta dr. Korošec in škof Rožman tudi za Italijo!“ „Gospod sodnik, to je smešno!“ „Ja, tako se govori! Tako se že povsod po cesti govori. Zakaj pa dr. Korošec in škof tega ne demantirata!“ „Tudi če bi se govorilo, na banalne govorice onadva pač ne bosta reagirala!“ Med mojim zaporom so občine iz Prekmurja poslale na kralja radi mene pritožbo, da bodo Madžari izrabljali moj zapor v svoje namene, češ glejte, taka je Jugoslavija, tam zapirajo celo take, ki so toliko delali za Jugoslavijo. — Kljub temu sem prišel v obtožnico. Šele pozneje so me izbrisali, zato me pa v uvodu obtožnica navaja, ko pride do posameznikov, sem pa izpuščen.“ XIV. „Zelena pravda Dolg čas je v zaporu! Počasne ure si je pač treba krajšati s kako zaposlitvijo, sicer postane v ječi neznosno! Nam se v „Zelenem Vatikanu“ ni posebno hudo godilo, toda kaj je z drugimi? To je bila težka misel. Vedeli smo, da so nekateri v samicah, da mnogi nimajo svoje hrane, da so bili aretirani kar s polja, v raztrganih in pomanjkljivih oblekah. Mnogi so junaško prenašali ječo, saj smo slišali pod seboj neredko veselo petje, nekateri pa so se zelo težko vdali v svojo usodo, saj so morali pustiti doma polje, družino, nepreskrbljene otroke, družino brez denarja in brez živeža. Te je gotovo trla skrb za usodo uboge družine. Najbolj pa so se nam smilile ženske. Brodarjeve služkinje so prišle na shod v Šenčur v rdečih oblekah in so tam pridno pomagale demonstrirati proti Barletu. V svojih rdečih oblekah so vzbujale pozornost in zato so bile takoj ovadene in aretirane. Revice so plele v deževnem vremenu na polju v lahni obleki, ki gotovo ni bila najboljša in kar take, kakor so bile na polju, celo bose, je žandarmerija odgnala v Kranj v dežju in od tam v Ljubljano. Da jim to ni bilo prijetno, je jasno. Vse premražene in mokre so se skušale ogreti na žandarmeriji v Kranju in potem v zaporih v Ljubljani. Vsej tej pisani množici jetnikov je bilo treba dati kake moraine opore, tolažbe in bodrila pa tudi navodil za obnašanje. V zaporu postane človek izredno iznajdljiv. Kmalu smo iznašli razne telefone in telegrame, da smo mogli svojim tovarišem sporočati, kako se nam godi, kako je zunaj, da naj bodo le korajžni, da bodo itak kmalu vsi na svobodi itd. V začetku smo pošiljali drobne lističe, nato smo pričeli izdajati kar cel časopis, ki smo mu dali ime „Ze- lena pravda“. To je bil pač najmanjši slovenski časopis. Bil je tako majhen list, da si ga lahko skril med prste, in ga z rokohitrsko umetnostjo izročil zaupni osebi, ki ga je poslala po isti poti dalje od celice do celice. Pripominjam, da se policijskega osebja za to pač nismo mogli posluževati. Včasih pa je služil za kolporterja našemu dnevniku kak knedel, pokrovka od pločevinaste skledice ali pa celo juha sama . . . List je imel uvodne članlke, ki jih je pisal navadno naš Lojze, nadalje poročila o aretacijah, navodila o zaslišanju, šale, pa tudi pesniške „umotvore“. Tako je poročala „Zelena pravda“ tudi himno gorenjskih puntarjev, ki smo jo peli po napevu narodne pesmi „Kak lušno je res na deželi . . Da se ohrani ta proizvod pesnikovača, bivšim jetnikom in drugim v zabavo, naj jo priobčim v celoti. Priobčena je bila v odlomkih, kakor so prihajali jetniki v zapor. V neprijetnih položajih je pač najbolje, da si pomagaš s kako šalo, za to je kaj primeren takozvani „Galgenhumor“. Najbolje, da kažeš pri slabi igri vesel obraz. Kdor se samo kisa in kisa, ta si težki položaj še bolj skisa! XV. V belgrajske sapore. V ljubljanskih policijskih zaporih je postalo že dolgočasno. Policijska preiskava je bila že davno končana. Vsi smo pričakovali, da nas izpuste na svobodo, ali pa izroče sodišču. „Če pridemo v sodne zapore, bomo kmalu na svobodi, ker sodnija je neodvisna in se bo tam kmalu izkazala na- ša nedolžnost, pa gremo domov!“ Tako smo modrovali in upali! Kako malo smo takrat še poznali naše razmere! Na to, da bi kdo moral v Belgrad v ječo, niti mislil nikdo ni! Dne 7. junija sem izvedel, da se je vršila v kranjskem župnišču preiskava. To me je presenetilo. Kaj vendar neki iščejo!? Pobrali so nekaj privatnih pisem, spisano pridigo iz 1. 1914. in nekaj avstrijskih patronov, ki so jih našli v ne-'kem predalu. Ko sem 1. 1909. odhajal od vojakov, sem si vzel vzel za spomin par magacinov patronov. Iz tega so potem izšle gorostasne govorice, da so našli v kranjskem župnišču cele zaloge orožja in municije! De 9. julija popoldan ob 6. stopi v „Zeleni Vatikan“ prijazen nadstražnik s črno brado. Bil je nekam svečano resen, da se mi je takoj zdelo, da ima nekaj posebnega na srcu. Pa pravi: „Gospodje Škerbec, Hostnik, Godina in Platiša naj vzamejo vse svoje reči in se pripravijo na odhod!“ Kaji bo? Prvi trenutek sem mislil, da nas izpuste domov! Ko pa pogledam stražnika, ki tako resno otožno gleda, kako spravljamo svojo prtljago skupaj, pa mi pride na misel: To nič dobrega ne kaže! Ko pridemo v pritličje, dobimo tam že Brodarja, Štrcina, Umnika in Vombergarja. Jerneja Vom-bergerja sem takrat prvič videl in spoznal. „Kaj bo?“ se sprašujemo! Noben nič ne ve. Kmalu nato prično prihajati v sprejemno sobo detektivi, oblečeni za pot z ročnimi torbicami. Končno pride še nadzornik Žajdela in pravi: „Gospodje, gremo v Belgrad!“ V Glavnjačo! To je bila kratka in zelo neprijetna misel nas vseh. Prvi trenutek sem osupnil, ko sem slišal nadzornika Žajdelo, kam nas pelje! Toda razne življenjske izkušnje so me naučile, da me ne spravi kaka nesreča tako brž iz ravnovesja. No na par tovarišev je pa ta vest vplivala naravnost porazno! Eden stopi k meni in ves razburjen pravi: „Matija, nikdar več nas ne bo nazaj!“ „Beži, beži“, pravim, „kar korajžo, tako hudo pa že ne bo!“ Med tem časom se je po vseh policijskih zaporih razneslo, da nas bodo odpeljali v Belgrad. Vsa zamrežena okna so bila polna naših ljudi, ki so demonstrirali, da je kar odmevalo po dvorišču! „Živijb! Živijo Slovenija! Živijo dr. Korošec! Dol z nasiljem!“ je odmevalo po dvorišču! Med takimi vzkliki je odpeljal „Zeleni Henrik“ nas osmorico največ jih „zločincev“ skozi vrata na ulico in nato na kolodvor. Na kolodvoru vse zastraženo! Polno detektivov, žandarmerije in policije! Na posebnem tiru je stal dolg voz, pripravljen za nas, na vozu vsa okna zastrta. Vsak izmed nas je dobil svoji kupe, popolnoma ločen o drugih, vsak pa tudi poleg sebe detektiva, le moja malenkost je dobila kar dva za stražo! Kakor največje zločince so nas gnali v Belgrad! Sreča za nas, da je bila ljubljanska policija precej kulantna, ker sicer bi nas vlekli v Belgrad vse vklenjene na verigah, kar je delala v podobnih slučajih drugod policija! Sreča tudi za nas, da je bil poveljnik našega spremstva policijski nadzornik Žajdela, ki nam je šel zelo na roko, kolikor je pač smel in mogel, ker je bil tudi on pod strogo kontrolo „prevnetih organov“. Ob 8. uri zvečer se odpeljemo z brzovlakom proti Belgradu. V Zagrebu nas priklopijo osebnemu vlaku, ki je prišel v Belgrad takrat okrog pol ene popoldan. Težka mora je legla na n,as. Enakomerno je drdral vlak med zrelimi žitnimi polji po neizmernih slavonskih in sremskih njivah. Kaj nas čaka v Belgradu? Nadzornik Žajdela je nosil velikanski akt, zapisnike o naših zločinih! Pa je znal tako lepo vsakega posameznika tolažiti: „Saj. ne bo nič hudega, saj vas kmalu izpuste iz Bel-grada domov . . . Na kolodvoru v Belgradu je zopet čakala tropa agentov in žandarjev na nas. V čakalnici se zamudimo kake pol ure, nato pa v spremstvu o-borožene sile ven na kolodvor. Tam je čakal velik policijski avto, zaprt in zamrežen, kakor kakšen kumik. Hitro nas zbašejo v avto, z nami par detektivov in z naglico zdrdramo po trgu pred kolodvorom proti klancu in ulici, ki pelje na Te-razijo. Kar naenkrat drrrrr rruk! Pošteno se nagnemo in pretresemo! Kaj pa je? Kaj pa je?! Žandar odpre vrata avtomobila in takrat vidim, kako leti zadnje avtomobilovo kolo po trgu nazaj proti kolodvoru. Velika senzacija! Ljudje drve skupaj od vseh strani in radovedno opazujejo našo skupino v avtomobilu. Pa kmalu nas zapro pred radovednimi očmi množice in tako čakamo precej časa da pridrvi drug, manjši policijski avto po nas. Ta sprejme le one štiri, ki smo sedeli zadaj, drugi so še ostali v zvrnjenem avtomobilu brez zadnjega kolesa. Tako so nas ločili v dve skupini in tako smo prišli tudi v dve različni ječi. Govorica o naši nezgodi z avtomobilom se je razširila hitro po Belgradu in tudi doma. Nastala je celo govorica, da se je avto užgal in da smo zgoreli. Seveda je pri domačih to povzročilo mnogo strahu in skrbi. Z manjšim avtom smo se odpeljali: Godina, Umnik, Vombergar in moja malenkost. Avto se je ustavil na Aleksandrovi cesti. Tam so nas izložili in peljali skozi ozke hodnike okrožnega sodišča čez malo dvorišče do visokega in umazanega zidu, v katerem so bila mala vrata. Detektivi potrkajo, vrata se odpro in sprejme nas žandar z nasajenim bajonetom pri vratih. Znašli smo se na temnem, ozkem dvorišču, pred nami visoka stavba z malimi in zamreženimi okni. „Katolički popi“, je nekdo zaklical in naenkrat so bila okna polna obrazov. Vse je zrlo v nas, kakor v neko svetovno čudo. Malo nerodno mi je bilo, ko smo stali sredi dvorišča, iz vseh oken velike stavbe pa so bulili v nas razni jetniki in nas „občudovali“. „Katolički popi“! To je bila za vse senzacija. Nehote sem se pri tej priliki spomnil na dogodek, ki sem ga doživel v Belgradu 1. 1919. Tja sem šel posredovat v neki zadevi. Takrat je bil ves Belgrad velika podrta vas. Napol evropsko, napol azijatsko mesto. Ulice tlakovane z velikimi kamni, da si se lahko ubil na ulici. Male hišice s kamnitimi ograjami, v predmestjih pa bajte, kakršnih ne vidiš niti v najbolj zanikrni vasi v Sloveniji. Med tem časom pa je postal Belgrad veliko in moderno mesto. Saj se stekajo vse vode tja doli . . . ! Ko sem torej 1. 1919. iskal v hotelu prenočišča, ni bilo moči najti tam nikake postelje! Vratar me pošlje prenočevat v neko privatno hišo. Bil sem oblečen v duhovniško obleko, kakor navadno; v salonski temni suknji s kolarjem. Ko zjutraj vstanem, me gospodinja prav radovedno ogleduje od vseh strani. Končno pa se ojunači in me vpraša: „Šta ste vi?“ „Župnik.“ „Šta je to?“ „Sveštenik!“ „Neznani, šta je to!“ Zadaj je stal mož, in ta se oglasi: „Eno, katolički pop je!“ „Katolički pop? A, vi ste takav pop, koji ne-sme da se ženi?“ „Da!“ To je bila senzacija! Z rokami je ploskala in jih sklepala nad glavo ter me ogledovala od nog do glave, spredaj in zadaj, ker še nikdar ni videla „popa, koji nesme da se ženi“. Podobna senzacija je bila tudi po vsem zaporu na okrožnem sodišču v Belgradu. „Katolički popi su došli u haps!“ Bilo mi je nerodno. Vedno ves čas romanja po zaporih sem principielno nosil duhovniško o-bleko! Mislil sem si: „Mene ni treba biti sram, če sem po krivici zaprt, oni naj se sramujejo, ki so me tako zaprli! Kaj si bodo pač mislili pravoslavni Srbi o katoliških duhovnikih, ki jih goni- jo po zaporih? Tako bo morda trpel ugled katoliškega duhovnika pri njih, sem si mislil. Pa me je kmalu nato potolažil odličen pravoslavni Srb: „Nikar se ne sramujte! To pri nas štejejo v veliko odliko, če je kdo zaprt radi politike. Pri nas uživajo največji ugled taki, ki so v politični borbi koga ubili in nato pobegnili v šumo med hajduke, ali pa, če so bili vsaj zaprti radi politike. To, da ste zaprti radi politike, vam naši ljudje štejejo v zaslugo in s tem ste pri njih mnogo pridobili.“ Te besede so me zelo pomirile in kasneje sem res videl, da so nas pravoslavni jetniki vedno gledali s spoštovanjem. XVI. Broj 4. Ko so nas privedli na jetniško dvorišče, je stopil pred nas kmalu komandir žandarmerijske straže in nas odpeljal v poslopje. Zapori okrožnega sodišča, kamor so nas štiri pripeljali, so visoko, trinadstropno poslopje z malimi, zamreženimi okni. Poslopje je zelo staro, videlo je še turške čase. V kleteh so še stare turške ječe... Po poslopju so ozki, temni hodniki. Nič prijetno ni bilo pri srcu, ko nas je po takem hodniku peljal žandar v pritličje do celice br. 4. Tonam je odprl in kmalu smo se znašli sredi male, ozke celice in za nami so zarožljali težki jetniški ključi . . . Odložimo svoje reči in začnemo ogledovati svoj novi dom! Celica je bila kake 3 m široka in kake 5 m dolga. Na enem koncu so bila nizka vrata, na drugem pa visoko v zidu za- mreženo okence. Ob obeh stenah pa so stale po dve postelji v dva „štuka“, podobno kakor na ladjah, da sta lahko spala po dva na eni postelji in sicer eden v „pritličju“, drugi pa v „prvem nadstropju“. Seveda si ne smete misliti naših postelj, kakor jih imamo recimo „kulturni“ ljudje, niti ne takih, kakor smo jih imeli včasih pri vojakih. Postelje v našem novem hotelu so bile le deske brez kakršne rjuhe ali najmanjše odeje. Za zglavje je služil iz desk zbit „poušter“. Tako, tako z mešanimi čustvi smo zrli na te „komfortne“ postelje! Hvala Bogu, našli smo kmalu dobra srca, ki so nam pomagala! Kmalu za nami pride v poslopje sodnik državnega sodišča, ki je vodil nadzorstvo nad ječami, dr. Job. Zelo ljubezniv in postrežljiv Dalmatinec, katerega se vedno spominjam z veselimi spomini! No, saj ne bo tako hudo! sem si mislil, ko smo z njim malo pokramljali. Takoj je šel k telefonu in brž telefoniral župniku monsignor-ju Wagnierju, ki je bil takrat župnik pri stolni in župni cerkvi Kristusa Kralja v Belgradu. Sodnik Job nam je hitro naročil iz gostilne kosilo, in tekom pol ure na to je že bil pri nas g. župnik Wagner. No sedaj smo bili na konju. Prijazni g. župnik nam je povedal, da so nas že čakali v Belgradu, da so naše štiri druge tovariše odpeljali v zapor na Ado Ciganlijo. Prinesel nam je precej drugih novic, glavno pa je bilo, da nas je takoj oskrbel s posteljnino. Poslal nam je kompletne postelje iz dijaškega konvikta in tako smo že tisto noč lahko spali na žimnicah z odejami in rjuhami. Preskrbel nam je v celico tudi mizico, ki nam je služila kot oltar, poleg tega vso opremo za oltar, mašno obleko in tudi potrebno dovoljenje za maševanje v ječi. Med tem časom je že prišel del jetnikov na dvorišče na sprehod. Kar zaslišimo klic „Jovanovič.“ Zunaj so se pogovarjali o nas in nekdo je klical Jovanoviča. „Vseučiliški profesor dr. Dragoljub Jovanovič je tudi tu zaprt“ zakliče g. Godina. Hitro stopi na posteljo in pogleda skozi okence. Spodaj je že stal g. dr. Dragoljub Jovanovič, univerzitetni profesor iz Belgrada, ki je bil s svojimi tovariši tu zaprt. Hitro ga pokliče g. Godina in mu pove, kdo smo in zakaj smo tu. G. profesor mu svetuje, naj zahtevamo čas za sprehod popoldan, da bomo skupaj z njim prihajali na dvorišče. Prosili smo stražnike, da nas puste vsak popoldan, danes pa takoj na sprehod na dvorišče. Kmalu nato smo se znašli na dvorišču sredi pisane množice arestantov vseh stanov in vseh zločinov. Na dvorišču smo se hitro seznanili z vseučili-škim profesorjem dr. Dragoljubom Jovanovičem in njegovimi tovariši; raznovrstni kriminalni kaznjenci so bolj od daleč opazovali „Koroščeve ljudi“, izza vseh zamreženih oken trinadstropne ječe pa so zrli na nas radovedneži. Prvi dan izpre-hoda je hitro minil in morali smo nazaj v našo celico, ki smo jo sedaj skušali urediti kolikor pač mogoče udobno. Žimnice smo položili na deske in jih pogrnili z rjuhami in odejami, ki nam jih je poslal g. župnik dr. Wagner. Skozi linico v vratih je tu in tam pokukalo kako radovedno oko stražnika ali pa jetnika. Ysi so občudovali „nobleso“ naše celice, v kateri je stala celo mi' žica in so se lesene prične izpremenile v „krasne“ postelje po južnih pojmih . . . Svoje postelje smo si izbrali tako, da sva z g. Godino spala pri oknu, vsak na eni strani, pri vratih sta pa pripravila Umnik in Vombergar svoja ležišča. Da sva si z g. Godino izbrala postelje pri oknu, je bilo radi tega, da sva imela oltar pri svojih posteljah. Prvi večer smo hitro in trdno zaspali. Saj tudi ni bilo čudno, ko smo se prejšnji dan in noč vozili in doživeli ne malo razburjenja in tudi nič spali. Proti jutru pa kar naenkrat zaslišim pri postelji, kjer je spal „robijaš“ Vombergar, neko jezno godrnjanje in udrihanje po tleh. Kaj pa je? Vsi se zbudimo in ozremo proti Jernejevi postelji, kmalu pa vsi bušimo v glasen krohot. Jernej je sedel v samih spodnjih hlačah na robu svojega „kreveta“, v rokah pa je vihtel svoj čevelj in tolkel po tleh in ne prav tiho godrnjal: „Čak, zlo-di, ne boš me več grizel . . . “ Saj si lahko mislite, kakega sovraga je pobijal naš Jernej...! XVII. Jernej Vombergar. Morda bo čitatelje zanimalo, če ob tej priliki nekoliko popišem našega „Jerneja“, kakor smo navadno klicali Vombergarja v ječi. Mož je soboslikarski mojster v Cerkljah pri Kranju, kjer ima hišico in v njej ljubeznivo ženico, pa kopico malih otrok. V svetovni vojni je bil vojak, če se ne motim je dosegel celo veliko šaržo „cugsfirarja“. Toda jugoslovanska ideja in majniška deklaracija je tudi v njemu vzbudila prevratne misli in navdušenje za Jugoslavijo. V Judenburgu je kot „cugsfirar“ pri znanem uporu slovenskih fantov igral precejšno vlogo; udeležil se je rebeljona, šturmal na trafike in gostilne, nato je postal neke vrste „bataljonskomandant“ in je peljal svoj bataljon proti domu. Toda rebeljona in Jernejeve komande je bilo kmalu konec. Ker pa se je znal dobro „zmazati“ je dobil samo 10 let zapora. Razsul Avstrije je pač Vombergarja rešil 10 letne ječe. Ko bi bil on takrat v Judenburgu mislil, ali slutil, da ga bodo „jugoslovanski nacionalisti“ zaprli kot „protidržavni element“ in kot „izdajalca Jugoslavije“! O bridka ironija! Oni, ki so se ob času majniške deklaracije skrivali in uganjali nemškutarijo, ali celo fante pretepali radi slovenske pesmi, so sedaj marsikje igrali veliko „nacionalno“ vlogo im denuncirali iskrene Slovence in Jugoslovene kot — izdajalce! Naš Jernej je sijajen govornik. Saj so ga njegovi „jugoslovanski prijatelji“ ovadili, da je tak govornik, ki celo g. župnika prekosi v svojem govoru. Radi tega se je zdelo, da je zelo ne varen „prevraten element“ in za to naj gre v zapor, da ne bo vznemirjal mira mirnih državljanov. Resnici na ljubo povedano, ima naš Jernej res precej namazan oni organ, ki izraža človeške misli. Koroščeve proslave in pa dejstvo, da v državi, za katero je trpel in bil obsojen, ni bilo vse tako kakor bi bilo želeti, ga je spravilo v razborito razpoloženje. Hvalil je dr. Korošca, udrihal po njegovih nasprotnikih in s svojo zgo- vornostjo ugnal marsikakega nacionalista v kozji rog. On seveda ni mislil, da ima slovenska mati tudi take otroke, ki po farizejsko iščejo pezdirja v očeh bližnjega, da ga morejo ovaditi. In tako je prišel Vombergar v bržom Dar govora je Vombergar ju prav dobro koristil v ječi in mu pridobil velik ugled pri kmečkih in delavskih možeh iz Srbije. Kar kmalu so na dvorišču postali prijatelji z njim razni politični krivci, ubijalci in tatovi. Jernej jim je silno in-poniral s svojo postavo in besedo. „Boga mi, to je gospodin“! so se nato sami pogovarjali Srbijanci, ko so odhajali od njega. Ko bi ga vi slišali, kako jim je znal pripovedati, da so kar z očmi in usti poslušali. Kmalu so opazili, da ima vse noge razrezane in zašite in da velikanske brazgotine kažejo sledove italijanskih bajonetov in ročnih granat. Pa so ga izpraševali, kako je bilo v vojni. In jim je pravil strašne zgodbe iz svoje junaške dobe. Pripovedoval jim je, kako je na ruskem bojišču o-periral tovariša, ki mu je šrapnel preparal trebuh, da so ušla čreva. Pa jih je Vombergar stlačil nazaj, prevezal trebuh inl odnesel moža v zaledje in seveda pri tem rešil tudi sebe iz peklenskega ognja. In zopet in zopet jim je pravil, kako je bilo v „Šturmu.“ na italijanski fronti. Kako je rešil oficirju življenje, kako ga je napadel italijanski vojak, pa sta se zgrabila in končno je Jernej vrgel Italijana na tla in ga zaklal, kako so potem sovražniki njemu z bajoneti prebodli noge in mu jih raztrgali z granatami. Pa vse je junaško prestal. „Boga mi, to je junak“! so se čudili. Seveda je tudi pravil, kako je podiral Avstrijo, ka- ko se je boril v Judenburgu in kako bi bil kmalu prišel pred puške, pa je odnesel le 10 let robije. Vse to je dvigalo ugled Jerneju, da so vsi zrli vanj s posebnim spoštovanjem. Jernej je tudi zelo dober pevec. Kmalu smo se v celici broj 4 oglasili, pa je začela, sprva bolj potiho, kasneje pa bolj glasno doneti slovenska pesem. Jernej je pel naprej, Umnik basiral, moja malenkost pa je vzela glas počez . . . Naši tovariši Srbijanci so nas kar radi poslušali. Kmalu se je med njimi našlo nekaj dobrih pevcev, pričelo se je petje celo na dvorišču. Ker je pa to naše petje motilo pri delu uradnike in sodnike v bližnjem poslopju, je prišla prepoved, da se na dvorišču ne sme prepevati. Naša najljubša pesem nam je bila ona: „Polje, kdo bo tebe ljubil . . . “ Bila je po svoji melodiji in vsebini kakor nalašč, da nam je budila misli in želje na domače poljane . . . Kadar je postalo bolj otožno v naši celici, smot prav na lahno začeli: „Polje, kdo bo tebe ljubil . . . “ Posebno Umniku so se ob misli na domače polje, ki ga ni smel tisto leto obdelovati, ob tej pesmi kar raznežile mehke oči . . . Končno smo sklenili, da mora biti to naša — arestantovska himna, ki jo bomo vedno zapeli, kadar bomo prišli skupaj bivši „ prevratni elementi“ iz šenčurske-ga procesa. XVIII. Dr. Dragoljub Jovanovič in tovariši. Zapori okrožnega sodišča na Aleksandrovi cesti v Belgradu so> precej velika stavba, v ka- teri je tedaj stanovala precej velika družina jetnikov. Eni so bili tu v preiskovalnem zaporu, drugi so pa že trpeli kazen za svoje zločine. Bila je to zelo pisana in zanimiva družina! Ločili smo se v glavnem v dve skupini: v politične in kriminalne jetnike. • Med političnimi je bila najodličnejša in najzanimivejša skupina vseučiliškega profesorja dr. Dragoljuba Jovanoviča in tovarišev. Dr. Dragoljub Jovanovič, bivši univerzitetni profesor, je ena najmarkantnejših osebnosti povojne dobe med Srbijanci. Rojen je bil v Pirotu ob bolgarski meji pred kakimi 40 leti. On je pravzaprav Macedonec, kar posebno jasno priča njegovo narečje, ki je slovenskemu jeziku mnogo bliže, kakor srbski jezik. Kot dijak je med svetovno vojno bežal na Francosko, kjer je dovršil svoje pravne študije. Posebno pa se je že v Franciji pečal s študijem socialnih problemov, pri čemur mu je žal prišla v roke predvsem marksistična literatura. Ko se je po vojni vrnil v domovino, je kmalu prišel kot docent na pravno fakulteto belgrajske univerze, kjer je tradiral o narodnem gospodarstvu. Spisal je mnogo knjig v srbskem pa tudi v francoskem jeziku. Zelo zanimiva je njegova knjiga „Agrarna politika“, ki je izšla 1. 1930 v Belgradu. Kljub temu, da se kaže pri njem velik vpliv marksistične literature, je njegov bistri duh spoznal, da marksizem, pa naj bo socializem v obliki socialne demokracije ali pa komunizem ni za nas! Prišel je do spoznanja, da je v naši državi največji revež — kmet — seljak. Po vzoru in zgledu znamenitega moža Stambolijskega v Bolgariji, ki je organiziral bolgarskega kmeta, a so ga meščanski nacionalisti ubili, je tudi dr. Jovanovič posvetil svojo pozornost posebno zanemarjenemu in izžetemu srbskemu kmetu. Radi tega se je pridružil v politiki tudi zemljoradni-ški stranki v Srbiji, dasi se ni povsem strinjal z njenim že nekoliko zastarelim programom in tudi že zastarelo politično taktiko ter je v stranki vedno tvoril levo krilo. Dr. Jovanovič Dragoljub je med važnejšimi politiki v Srbiji prvi, ki je začel na političnem polju predvsem socialno - gospodarsko politiko in socialno politično vzgojo naroda. Vsa srbijanska politika pred vojno in tudi še po vojni je bila predvsem strankarska politika brez kakih izrazitih socialnih idej in programov. „Partija“, to je bilo vse. V politiki kolikor mogoče mnogo dobiti za sebe in za svojo partijo, to je bilo jedro vse srbijanske politike. Ko je nekoč dr. Jovanovič pravil nekemu odličnemu srbijanskemu politiku, da je treba sedaj voditi socialno in gospodarsko politiko, da se je preživela stara partijska politika, pa se je stari političar popraskal za ušesi in rekel: „U-vidim to! G. profesor, ali imate kak socialni program, da bi mi ga dali? . . . “ To je značilno za starega politika. Postaral se je v politiki, pa ni imel nikdar kakega socialnega programa! S to srbijansko politiko je torej prelomil dr. Dragoljub Jovanovič. Dobro je tudi pomnil, kako težko je za malo državo v modernem političnem in gospodarskem življenju. Predvojna Srbija je bila pač več ali manj le žoga, s katero so se igrale velesile. Nikdar ni mogla voditi kake samostojne politike. Radi tega je on pravi „Jugoslovan“ v tem smislu, da kar gori za veliko Jugoslavijo, ki bi bila močna tako, da bi lahko i-grala samostojno vlogo v koncertu evropskih držav. Zato bi bilo po njegovem mnenju nujno, da se Jugoslavija uredi tako, da se v njej združijo vsi Jugoslovanski narodi z Bolgari vred. Spoznal je, da je za našo državo največje zlo to, da ni tako urejena, da bi bili v njej zadovoljni Hrvati in Slovenci. Najprej je treba urediti državo tako, da bodo vsi narodi Srbi, Hrvati in Slovenci v njej zadovoljni, zakaj brez politične ureditve ni ne kulturnega, ne gospodarskega in tudi ne socialnega napredka. Njegovo načelo je: Hrvatom in Slovencem dati ono ureditev, ki si jo sami po svojih nacionalnih gospodarskih in kulturnih razmerah žele, samo da vsi priznajo enotno državo. Vsi naj postanejo vneti Jugoslovani, ko bodo v vsem zadovoljni v svoji državi. Okrog sebe je zbral krog mlajših inteligen-tov in akademske mladine, ki je navdušena za njega. Zbirali so se v krožkih, kjer soi študirali socialna in politična vprašanja. Tako je Jovanovič ustvaril najprej gibanje, ki je polagoma pre-kvašalo staro zemljoradniško partijo v Srbiji. Jovanovič je pričel v Srbiji braniti Radiča in hrvaško politiko v veliko pohujšanje srbijanske politične javnosti. Ko so bili Hrvati zaprti v Belgradu v znanem političnem procesu, je osten-tativno poslal v ječo v znak simpatij dr. Mačku in tovarišem — torto! Ta torta je vzbudila v srbijanski javnosti velikansko senzacijo. Da se ona Mačkova torta ne pozabi in da tu- di nam pokaže svoje simpatije, nam je kmalu po našem prihodu v ječo poslala njegova gospa lepo torto, ki nam je napravila mnogo zabave. Naj pri tej priliki omenim na kratko še njegovo gospo, ki je verna pomočnica svojemu možu v politiki. Tudi ona je akademsko izobražena, pa še morda bolj ognjevita za ideale, ki jih v javnosti brani njen mož! Kadar ni Jovanoviča doma, in to je pogosto, takrat ona zastopa svojega moža v vsem. Na stanovanju dr. Jovanoviča se zbirajo raznovrstni ljudje iz vseh krajev države: kmetje, delavci, študenti, profesorji, advokati, trgovci, pa vse zna v slučaju odsotnosti moža njegova ljubezniva žena lepo sprejeti in vsem pove to, kar bi jim povedal njen mož. To vam je pravi ženski diplomat. Kmalu po našem dohodu smo se seznanili tudi z gospo Jovaničevo, ko je prišla obiskat svojega moža v ječo z dvema malima hčerkicama. Dr. Jovanovič nam je povedal, da ga pride o-biskat, pa sem mislil, da bo prišla vsa žalostna in objokana, kakor so prihajale navadno žene naših jetnikov obiskovat svoje može v ječo. Gospa Jovanovičeva pa je prišla obiskat svojega moža, kakor da bi prišla k njemu na univerzo, ali kakor da bi bil v ječi na kakem počitniškem bivanju v prijetni družbi in zabavi. Nikdar ni pokazala najmanjše žalosti, vedno vesela, kakor da bi imela veselje nad tem, da je njen mož zaprt v ječi. Ječa profesorju Dragoljubu Jovanoviču in tovarišem, pa tudi njegovi gospe ni bila nič kaj tujega in strašnega kakor nam, ki smo bili pravi rekruti v arestantovskem poklicu. Jovanovič je bil namreč že star znanec belgrajskih ječ in je znal mnogo zanimivega pripovedovati iz svojega življenja po zaporih. •. Dragoljub Jovanovič in tovariši (drugi od leve) Med srbskimi politiki je prvi dvignil svoj glas proti šestojanuarskemu režimu že 31. marca 1929. Radi tega je bil zaprt in je prišel septembra 1929 pred državno sodišče za zaščito države. Po tridnevni razpravi je bil takrat oproščen. Oktobra meseca 1930. je bil ponovno zaprt radi nekega govora, ki ga je imel na zborovanju Saveza srb. zemljoradniških zadrug. Takrat je ostro nastopil proti korupciji, posebno je ožigosal dobave žita za erar iz inozemstva, ko je doma gnilo žito in ga ni bilo mogoče vnovčiti. Nastopil je tudi radikalno zoper zapostavljanje kmeta. Jovanovič je sijajen govornik, pravi ljudski tribun in mislim, da mu ne bom delal krivice, če trdim, da je v njem tudi precejšen demagog, ki zna govoriti množicam in jih pritegniti za seboj. Govori v primerah, ki so vzete iz ljudskega življenja, da ga kmetje in delavci zelo radi poslušajo. Ko ga poslušaš, se ti zdi, da ima mnogo tega, kar sta imela dr. Krek in dr. Lampe v našem gibanju. Na dotičnem zborovanju je izrekel med drugim tudi tale stavek: „Mene je sram, ko vsakega prvega denem v žep vagon koruze“. Njegova mesečna plača je bila namreč takrat tako velika, kolikor je dobil srbski kmet za en vagon koruze. Kmet je moral garati celo leto, pa ni toliko zaslužil, kakor univerzitetni profesor v enem mesecu. Tak način govora, ki je seveda precej demagoški, je užgal in raz-palil srbske kmete, Jovanoviča pa spravil v zapor. Dvajset dni je ležal na golih tleh v preiskovalnem zaporu, bil ob samem kruhu in vodi, nato pa je bil izpuščen na svobodo, ker sodišče ni našlo podlage za preganjanje. L. 1932. je začel živahno politično akcijo s svojimi prijatelji. Nezakonito je pričel izdajati list „Zemljoradniške novine“, ki so izhajale tedensko. Izdal je več brošur, kjer je zagovarjal novo ureditev države in je s tem prišel navzkriž z zakonom. 2. maja 1932. je imel s svojimi pristaši nedovoljen sestanek v Kragujevcu, na to pa je bil aretiran in z njim okrog 60 njegovih pristašev obojega spola. Drugi so bili kmalu izpuščeni na svobodoi, Jovanovič pa je ostal z osmimi tovariši pet mesecev v preiskovalnem zaporu, nato je prišel pred državno sodišče za zaščito države. Proces je trajal 12 dni in je vzbudil doma in na tujem mnogo pozornosti. Jovanovič je bil na procesu obsojen na eno leto strogega zapora in izgubo državne službe, Pera Popovič, trgovec, na 6 mesecev zapora, kapetan Miodrag Miletič in Jaša Davič na 5 mesecev zapora. Z Jovanovičem smo prišli kasneje zopet skupaj v Sremski Mitroviči, o čemer kasneje. Pravzaprav bi mi rekli, da je Dragoljub Jovanovič s tovariši naravnost silil v zapor. Izdajali so letake in brošure s tako vsebino, ki je bila po zakonu o zaščiti države kazniva. Oni so naravnost želeli, da pridejo v zapor. Morda se bo komu to zdelo nerazumljivo, pa je res tako. Družba, ki je razmnoževala in razširjala letake, je naprej vedela, da pridejo vsi v zapor, kakor hitro jih zaloti oblast. Namenoma so hoteli priti pred sodišče, da bi tam na javnem procesu zagovarjali svoje politične nazore in tako vzbudili pozornost vse javnosti, kar se jim je sijajno posrečilo. Značilno za razpoloženje Jovanoviča in njegovih sodelavcev in za ves njegov proces je tole: oblast vseh sodelavcev ni zaprla, ampak le nekatere izmed krivcev. Oni, ki niso bili aretirani, so bili radi tega zelo žalostni. Tako se je n. pr. Milan Pribičevič, ki ima nekje na Kosovem polju svoje posestvo, prišel sam javit na sodišče, da je tudi sodeloval pri tej nelegalni akciji. Ko ga niso hoteli aretirati, se je — jokal. Ta politična borbenost in požrvovalnost nam je imponirala. Pred njimi nas je bilo skoro sram. Seveda, res je pa tudi to, da bi bili mi, če bi bili le del tega pisali in delali, kar so oni, gotovo zaprti vsak po 10 let. Ko smo Jovanoviču in tovarišem pravili, kakšne grehe imamo nad seboj, so se smejali, da je mogoče v Sloveniji priti radi takih malenkosti v ječo. Najbolj interesantna osebnost je poleg Dragoljuba Jovanoviča v njegovi grupi je bil kapetan Miletič Miodrag. Kapetan Miletič — na naši sliki stoji na skrajni desnici — je po svoji zunanjosti neke vrste srbijanski Gandi. Žilav, suh kot trska. Stisnjene ustnice pričajo o veliki energiji tega moža. Njegovo plameneče oko meče kar iskre okog sebe, kadar se razvname. Če je Jovanovič ideolog te skupine, je Miletič šef njenega generalnega štaba za praktično in udarno delo. V svetovni vojni je služil kot častnik v srbski armadi, končno kot kapetan avijatičar. Na solunski fronti je izstrelil več sovražnih aeroplanov, dokler ni tudi njega zadela enaka usoda. Sovražni šrapnel je zadel njegov aeroplan, da se je zrušil na tla, Miletič se je ves razbil in si zlomil hrbtenico. Kdo drugi bi bil ob tem padcu končal, njegova žilava narava pa je vse to prenesla. Več let je ležal v postelji in se je končno za silo izlizal. Komaj pa se je toliko popravil, da je mogel iz postelje, pa se je vrgel v politično borbo v družbi s prof. Jovanovičem. Zelo interesantna osebnost je Jovanovičev drug dr. Branimir Čosič, direktor ogledne in kontrolne postaje poljedelskega ministrstva na Topčideru v Belgradu. Svoje studije je dovršil na Francoskem in stopil v državno službo. Naravnost krasen mož, fant ne morem reči, ker je že poročen, a ločen od svoje žene. Zdi se, da se po njegovih žilah pretaka ciganska in srbska kri. Črni lasje in črne brke, a čisto bela polt, ognjevite oči in fini profil obraza ga napravljajo kar interesantnega. Mož je zelo finih, uglajenih in francoskih manir, v debati, dasi temperamenten, vedno umirjen in prijeten debater. Ker je ločen se po srbski navadi še lahko poroči. Razumljivo1, da je marsikatera belgrajska gospodična iz najboljših krogov kaj rada pogledala na tega zalega moža. Tudi v zapor so prihajale na obisk same, ali pa s svojimi materami, seveda vedno z darovi in cvetjem. Da se pa kdaj dve ne bi zaleteli skupaj, je imel čuvar pri vratih jetruišni-ce vedno strog nalog, da sme pustiti na obisk k dr. Čosiču samo enlo damo. Če je med tem časom, ko je bila ena na obisku, prišla še katera druga, se je pri vratih ljubeznivo povedalo, da so sedaj poseti zabranjeni. Ti poseti so se seveda vršili javno na dvorišču pred vsem slavnim jet-niškim in obiskovalskim občinstvom. Osebno najbolj simpatičen med Jovanovičevimi tovariši, pa mi je bil Miša Miloševič, eden najboljših srbskih novinarjev. To> je bil edini med vsemi srbskimi inteligenti v belgrajski ječi, ki je bil veren. Vsi drugi, vsaj kolikor sem o tej zadevi mogel z njimi govoriti, so bili brez pozitivne krščanske vere, materialisti. Edini „Miša“ je bil veren, pa še ta je bil po materi ruskega pokoljenja. Miša je zelo ljubezniv gospod, prav rad je debatiral o verskih problemih, posebno o asketični literaturi in o mistiki. Je svak Dragoljuba Jovanoviča in je prišel tudi z njim v preiskovalni zapor, pa je bil kmalu izpuščen na svobodo. Poleg teh soi bili z nami v zaporu na Aleksandrovi cesti izmed Jovanovičevih tovarišev še: Bora Lukič, ravnatelj glavne nabavaljalne zadruge v Belgradu in Demeter Benič, poštni uradnik v Belgradu. Benič je na pošti oddajal pro-tirežimske letake. Policija je dolgo iskala, odkod prihajajo protirežimski letaki, pa ni mogla tega zaslediti, dokler ni odkrila, da mora nekdo izmed uradništva na pošti oddajati letake, pa je „uhapsila“ Beniča. Pa tudi nežni spol je imel svojo zastopnico v Jovanovičevi skupini, to je bila Ljubica Kovačevič, članica belgrajskega gledališča, bila je pa kmalu izpuščena iz preiskovalnega zapora na svobodo. Jefto Pavič, advokat v Nikšiču v Črni Gori. Kakih 38 let star fant, pravi Črnogorec, dolg koščen, zaljubljen v svojo Črno Goro. Pavič je tudi pristaš zemljoradniške stranke in sicer bolj levega, Jovanovičevega krila. Ko so hoteli imeti prvaki režima shod v Nikšiču, so nasprotniki režima napolnili vso zborovalno dvorano. Iz Bel-grada je takrat prišlo, mislim, tudi par ministrov. Radi grozečega obnašanja občinstva si ni nihče izmed režimskih pristašev upal nastopiti na govorniškem odru. Ker ni bilo na govornico govornikov, je občinstvo začelo prirejati burne demonstracije in je zahtevalo od Paviča, ki je bil v loži, naj on govori. In Pavič je govoril iz lože, kakor zna govoriti le Črnogorec. Ognjevito in ostro je napadal te-* danji režim, da je razpalil vso dvorano. Množice so se nato vsule po mestu in priredile burne demonstracije. Pavič je bil kmalu nato aretiran, toda demonstracije so se ponovile in masa ljudi je zahtevala, da ga izpuste iz zapora. Da ne bi prišlo do kakega prelivanja krvi, je bil Pavič skrivaj odpeljan v Belgrad, in je nato dobil na procesu poldrugo leto strogega zapora ter smo z njim kasneje zopet prišli skupaj v Sremski Mitroviči. Pavič nam je pravil mnogo zanimivega o svoji dragi Črni Gori, kar smo z zanimanjem poslušali. Dobival je tudi ugledne obiske. Nekoč ga je prišel obiskat aktiven polkovnik, drugič pa celo član apelaeijskega sodišča. Kar čudno je bilo, ko se je na dvorišču sprehajal aktivni polkovnik v uniformi in drugič član apelaeijskega sodišča med jetniki. Ko sem se čudil, da si ga upajo obiskati, je odgovoril: „Zakaj pa bi me ne obiskali? Moja afera je moja zadeva, to je pač stvar politike. Nekaj čisto drugega pa je prijateljstvo. To bi bilo nečastno, če bi se sramoval moj prijatelj obiskati me v zaporu. Kdo pa mu more radi tega kaj očitati. Moj prijatelj apelacijski sodnik, je čakal na državnem sodišču na hodniku dolgo časa, da bi bil sprejet pri preiskovalnem sodniku, ker pa ni prišel na vrsto, je poslal svojo vizitko v sodnikovo sobo, pa je prišel sam sodnik na hodnik. Ko mu je moj prijatelj povedal, da želi dobiti dovoljenje, da me obišče, se je preiskovalni sodnik tudi začudil nad tem, da hoče član apelacijskoga sodišča obiskati političnega osumljenca v ječi. Pa je moj prijatelj sodniku rekel: „To, da je Pavič zaprt, je pač njegova zadeva, jaz sem pa njegov osebni prijatelj in ostanem še vedno, čeprav je on zaprt in jaz apelacijski sodnik.“ Jaz sem Paviču moral priznati, da bi dobil malo Slovencev, ki bi tako ravnali, kakor je njegov prijatelj polkovnik ali apelacijski sodnik. Kakšni zajci smo pač pogosto Slovenci. Nas se ni upal obiskati noben državni uradnik. Med preiz-kavo in potem na procesu sem doživel par prav žalostnih slučajev, ko so sicer prej dobri prijatelji v strahu, da se jim kaj hudega ne zgodi, bežali pred nami in se nas niso upali niti poznati. Res je to, da v Srbiji ali v Črni Gori, še na misel ni prišlo nikomur, da bi koga radi tega še preganjali, pri nas bi bil gotovo ob službo oni državni uradnik, ki bi se upal nas obiskati v ječi in pokazati simpatije do nas. Dr. Čosič je ravnatelj poiskusne postaje na Topčideru, bil je 5 mesecev zaprt, pa še na misel ni nikomur prišlo, da bi radi tega izgubil državno službo. V ječo mu je pisal sam minister kmetijstva, kaj želi, da stori za njega. V Sloveniji so pa metali naši nasprotniki državnega uradnika na cesto, samo če je stanoval v župnišču, brez najmanjšega vzroka. Med komunisti. Na okrožnem sodišču v Belgradu na Aleksandrovi cesti je bila vedno zaprta večja družba komunistov iz vse države. Nekateri so bili tu v preiskovalnem zaporu, drugi pa so prišli iz drugih krajev države v Belgrad na proces pri državnem sodišču za zaščito države in so ta čas med procesom „ložirali“ v našem „hotelu“. V začetku smo se z njimi gledali le bolj od daleč in nekam hladno, polagoma pa smo se približevali eden drugemu in smo se končno še kar dobro razumeli in smo z njimi tudi mnogo debatirali. Kljub temu, da mi je bil že prej komunističen nauk precej dobro poznan, sem v razgovorih z njimi izvedel marsikaj zanimivega. Komunizem in krščanstvo sta si med seboj kakor ogenj in voda, med njima je nemogoč kompromis. To smo si med seboj odkrito priznali, vendar pa smo v medsebojnih razgovorih drug na drugemu odkrili marsikatero simpatično potezo. Priznati moram, da se mi je bistvo komunizma jasno odkrilo šele v ječi. Prej sem vedno smatral, da je to le nek napačen nauk, ki ga je kaj lahko ovreči. Treba je le komunistu dokazati, kako zmoten in neutemeljen je njih nazor, pa mora pustiti svoje komunistične nazore. V ječi sem pa jasno spoznal, da komunizem ni samo nek zmoten nauk, ampak je tudi neka kriva vera, fanatična vera, ki se more v slepem fanatizmu primerjati morda le še islamu v prvi dobi. Pri vseh komunistih sem opazil slepo vero, da so v majki Rusiji idealne socialne raz- mere, da so tam že neka nebesa na zemlji, če tam še kaj manjka do popolnih nebes, je krivo temu samo to, ker ni mogoče naenkrat zatreti vseh bur-žujskih predsodkov, navad in izrodkov kapitalizma. Če jim še tako jasno dokazuješ, da so tu dokazana dejstva, zanesljive priče, ki govore, da je komunizem spravil 160 milijonov Rusov v največje gorje in nesrečo, da v Rusiji vlada pekel, lakota, največja beda, pa ti vedno odgovarjajo: „To ni res, tako le buržuji lažejo, da blatijo komunizem, v Rusiji je vse najlepše urejeno.“ V tem oziru ni komunist dovzeten za noben dokaz. Komunizem je predvsem slepa in groba vera v samo materijo. Vse kar je, je le snov. Duha ni. Ni ne Boga, ne duše, ne posmrtnega življenja. To je vera tega sveta in vera v ta svet. Po komunistični veri je človek le žival, sicer najbolje razvita žival, ampak le žival brez neumr-joče duše, brez posmrtnega življenja. Komunizem je pa tudi slepa vera v edino odrešilne komunistične nazore. Le komunistični e-vangelij more po njih rešiti svet iz socialne bede. Marks, Lenin in Stalin, to so odrešeniki sveta. Komunisti so mojstri v taktiki. Oblasti, ki preganjajo komunizem, dobe v roke le malo pravih in izrazitih komunistov. Po zaporih so večinoma oni, ki še niso pravi komunisti, ki so samo nekaki „katehumeni“ komunizma. V vseh komunističnih akcijah, pa naj bo v štrajkih, terorističnih akcijah in v prvi dobi revolucionarnega gibanja, potisnejo v ospredje le bolj novince, napol-komuniste, katerim se imenitno zdi, da igrajo kako vlogo-, neredko vodijo komunistično akcijo ljudje, ki niso niti komunisti, pa le plešejo, kakor jim godejo skrivni komunistični muzikantje. Te neumneže navadno zagrabi oblast in jih vtakne v luknjo, pravi aranžerji pa se umaknejo v varno in nedolžno zavetje. Takim komunističnim priganjačem pravijo komunisti sami „javkarji“, ker ti potem javkajo, ko jih oblast zgrabi. To je že stara taktika marksizma, da so v dvomljivih borbah sprejeli v svojo akcijo1 tudi osebe katoliškega svetovnega nazora, te potem postavili tudi v prve vrste. Če se akcija posreči, jih že ob pravem času spravijo s pota, da ne uživajo pri delavstvu sadov uspeha, če se pa ponesreči, pa razni zaupniki hitro suflirajoi kapitalistom, da so vse aranžirali „klerikalci“, ki naj nosijo vso krivdo za štrajk in nemire, ki naj javkajo za komuniste ali marksiste. Žal se vedno dobi nekaj tako naivnih ljudi, ki v svoji domišljavosti nasedejo tem in podobnim trikom. Ko pa pride tak novinec ali „komunističen katehumen“ ali »javkar« v zapor, potem je pa kar sigurno pridobljen za komunizem. Aretacija in ječa ga napravi za neke vrste mučenika, v ječi pa dobi sijajne učitelje, ki ga potem preparirajo in vzgoje za popolnega komunista. Komunisti so neredkoi povdarjali, da je okrožni zapor za nje politična akademija, Sremska Mitrovica pa njih univerza. V svoji sredi smo imeli zelo prikupnega fanta, privatnega uradnika, ki je bil v preiskovalnem zaporu radi komunizma. Bil je zelo simpatičen dečko. Čudno se mi je zdelo, da je prišel v zapor in med komuniste. Bil je pač tudi „javkar“. Fant je nasedel in so ga oblasti prijele. Pa sem ga ne- koč vprašal: „Vi prijatelj, tako se mi zdite pošten fant, da se mi čudno zdi, da bi bili vi komunist. Povejte mi po pravici, ali ste res komunist, ali ne?“ Pa mi je odgovoril: „Prej nisem bil, v zaporu sem postal.. Seveda si pa ne smete predstavljati, da so bili naši kolegi komunisti, kakor kaki krvavi španski morilci, ali pa mehikanski Callesovi razbojniki. Tam smo bili le tovariši, ki so se kar lepo razumeli. Če je mogoče izpreobrniti kakega komunista, bi bilo to morda najlažje v ječi, če bi bil z njim skupno zaprt. Tam se spoznata, postaneta prijatelja, pa mirno eden drugemu razložita svoje nazore in tako se vedno bolj zbližujeta. Kdor je močnejši, v razumu in v ljubezni, ta potegne drugega za seboj. Moderni apostol med komunistično množico bi se moral dati z njimi zapreti v ječe, z njimi trpeti, potem šele bi ga poslušali in sprejeli njegove besede. Ker smo bili z njimi kolegi in sotrpini, moram priznati, da se je dalo z njimi še kar lepo debatirati in mislim, da smo zasejali marsikako dobro besedo. Gotovo pa je bilo to velikega pomena, da so nas spoznali od blizu, da so videli naše mišljenje, naše nazore in tudi naše delo. Videli so posebno, da katoliški duhovniki nismo tak kapitalističen bavbav, kakor nas navadno slikajo in kakor so si nas predstavljali. Ko sem se poslavljal iz belgrajske ječe tudi od komunistov, mi je bilo kar skoro žal, da moram pustiti družbo, v kateri se je mogla zastaviti mar-sikaka dobra beseda. Ob slovesu mi je nek odličen komunlist rekel: „Od sedaj bom spoštoval katoliško svečeništvo, ko sem vas spoznal . . .“ Razlagali smo svoje socialne nazore, kazali na naše socialno delo v Sloveniji in moram priznati, da so mnogi srbijanski in hrvaški komunisti znali bolje umevati in ceniti naše socialno delo, kakor ga žal umevajo naši ljudje. Daši so pa katoliški in komunistični nazori, kakor ogenj in voda, da ni mogoč med njimi noben kompromis, moram priznati, da sem občudoval požrtvovalnost pravih komunistov za njih ideale. Tu bi se morali mi katoliki učiti, kaj je treba pretrpeti in žrtvovati za svoja načela. Če so ti za zmoto in laž žrtvovali svobodo, zdravje in življenje, koliko bolj bi morali mi biti pripravljeni za resnico in pravico več žrtvovati. Katoliška akcija bi se morala marsikaj naučiti od ko munistične akcije. Vsak komunističen inteligent je apostol komunizma, ki izrabi vsako priliko, da vrši propagando za svoje nazore. Kako malo pa je katoliške inteligence, ki bi v svoji okolici vršila propagando za katoliški svetovni nazor in krščansko-socialna načela. Morda še manj pa je takih, ki bi bili pripravljeni kaj trpeti za katoliško stvar. Pomehkužili smo se. Naj iz komunistične družbe omenim še nekega delavca iz subotiške okolice. Raznašal je komunistične letake, pa so ga prijeli in zaprli; dobil je, mislim eno ali dve leti zapora. Mož je bil poljedelski delavec, Madžar. Napravil je zelo simpatičen utis. Hodil je sam za se, na obrazu se mu je brala velika otožnost. Ni imel nobenega prijatelja, nikogar, ki bi ga podpiral, živel je samu ob kruhu in vodi. Polagoma sem skušal dobiti z njim stike in zaupanje. Pa mi je končno pojasnil svoj položaj. Ysled agrarne reforme je v Banatu izgubilo delo mnogo poljedelskih delavcev, ki so preje pri svojih veleposestnikih še kar primerno živeli. Veleposestnikom so vzeli velik del zemlje, nekaj ljudi je sicer dobilo zemljo, toda pri tem je prišlo ob kruh precej delavcev. S težavo je mož preživljal svojo družino. Nekoč pride v kočo nek moški, pa mu ponudi Din 300, če bo raznesel neke letake Moj tovariš je bil vesel sijajnega zaslužka. Niti pomislil ni, da more priti radi tega v kake težave. Letake je raznesel, a prišel je v roke policiji in v zapor. Doma pa je ostala žena z dvema otrokoma brez vsakih sredstev. „Pa ste vi komunist?“ „A, ne, saj niti ne vem, kaj je to komunizem. Pri nas je sicer nekaj komunistov, toda če bodo našli zaslužek in kruh, ne bo nihče komunist.“ „Pa imate kaj denarja za cigarete in hrano?“ „Kdo mi ga bo dal?“ je žalostno odgovoril. Skušal sem mu stisniti v roke kovača, pa se je dolgo branil in je le nerad vzel denar. Kljub svoji revščini in slabem položaju je ohranil svoj ponos, kar je človeku moralo imponirati. XX. Dve „verenici“. Premišljal sem, ali bi priobčil v Šenčurskih dogodkih zgodbo o dveh „verenicah“, ali ne. Morda se bo komu zdela celo pohujšljiva. Končno sem se pa le odločil, da jo podam v omiljeni obliki v ilustracijo moralnih nazorov in razmer med komunisti in pa tudi med našimi brati na jugu . . . Mila puča P. Šarlota Gotovo se bo še kdo spomnil znanega komunističnega puča nekaterih oficirjev mariborske garnizije. V noči 16./17. aprila 1932 so hoteli komunistični zarotniki izvršiti v Mariboru prevrat in zasesti garnizijo in mesto. Vodja zarote je bil poročnik Milojkovič. To je bil pravi komunist, mlad, nezrel fantast, ki je zapeljal še nekaj tovarišev oficirjev v zablodo in nesrečo. Puč je bil pravočasno odkrit, Milojkovič je izvršil samomor, njegovi tovariši zarotniki so pa prišli pred vojno sodišče, kjer so nekateri plačali kazen za svojo zaroto z glavo, drugi pa z dolgoletno ječo. Milojkovič je imel »nanje tudi med civilisti v Mariboru in drugod in je zapletel v svoje mreže tudi nje, da so prišli v ječoi in bili zaprti z nami na Aleksandrovi cesti v Belgradu. Zanimivo je, da so bili civilni sodelavci poročnika Milojkoviča povečini Judje. Med drugi- mi so bile v tej družbi osumljenih v preiskovalnem zaporu tudi tri dame, med temi dve Judinji, mati in hčerka. Milojkovič je bil, kakor so ga slikali, velik fantast, zelo grd po svoji zunanjosti, a vendar je imel na ženske velik vpliv. V Macedoniji je imel svojo zaročenko — ali kakor pravijo Srbi — verenico, učiteljico Milo. Gospodična Mila je bila dobrodušno in talentirano dekle, z lepoto jo pa narava ni obdarovala. Z Milojkovičem sta bila že dolgo znana in zaročena ter sta si tudi zelo mnogo dopisovala . . . Toda Milojkoviču ni bila dovolj ena „nevesta“. V Mariboru je pričel zahajati v družino nekega judovskega trgovca, ki je bil zaprt radi nekih bančnih poslov. Ta je imel lepo in mlado ženo Šarloto, kateri je Milojkovič kmalu zmešal glavo . . . Dogovorila sta se, da pobegneta na Dunaj, kjer naj bi se tudi poročila. Najbrže je mati mlade Judinje kaj zaslutila, da je prišla iz Madžarskega na obisk v Maribor k svoji hčerki ravno takrat, ko je prišla na dan zarota. Policija je zaprla sedaj mater in hčerko in ju privedla z drugimi osumljenci v belgrajsko ječo. Pa kaka smola. Tam ju skupaj zapro z gospodično Milo, ki je bila tudi zaročenka poročnika Milojkoviča . . . Prav prijetno se tekmovalki sicer menda nista spoznali, pa kot olikani dami, sta brez kakih nastopov delili jetniško sobo, posteljo in usodo. Mladi dami sta se v ječi kar dobro počutili. Gospodična Mila je dobila v ječi mnogo duhovnega sorodstva, mlada Judinja pa nekaj oboževalcev, tako da je jetniška uprava kmalu po njenem prihodu morala celo premestiti nekega jetnika drugam. Težko pa je nosila svojo nezasluženo usodo uboga hebrejska mamica. Ob prostem času je sedela na dvorišču pod lipo in delala moralne pridige svoji hčerki, ki jih p popisoval: bila je prava hrvaška pojedina, pri kateri se je tudi točila izvrstna sremska kapljica. Naš Tomaž je komaj vstal od mize in se „doma“ zleknil po svojih blazinah in žalostno vzkliknil: „Oh, zakaj nima človek za take prilike vsaj dveh želodcev“, pa se je potrepljal po svojem bobenčku in konstatirah „Nič več ne gre notri“! France Grilc pa je tiho strmel poleg moje postelje v strop in počasi in modro izrekel besede: „Ko bi naši .prijatelji’ v Cerkljah in drugod, ki so nas spravili v ječo, videli naše pojedine, to bi se ,giftali’ in bi gotovo posredovali, da bi nas bolj ,privintali’.“ Njegove preroške besede so se nam kaj kmalu izpolnile. Nekateri naših fantov so pisali domov svojcem v tolažbo, da smo izvrstno praznovali velikonočne praznike. Tako se je še prekmalu razneslo, kako se nam „dobro“ godi v Sremski Mitroviči. Kmalu so prišle iz Slovenije preprijazne intervencije naših ljubeznivih prijateljev, da to ne gre, da bi se Slovencem tako dobro godilo v ječi, češ, da to pač ni nobena ječa več. O teh intervencijah sem kmalu po veliki noči izvedel iz najbolj merodajnih ust. .. XLIY. Dr. Vladko Maček v Kustodiji. Osem mesecev smo bili kolegi v Kustodiji z voditeljem hrvaškega naroda dr. Vladkom Mačkom. Dne 24. aprila 1933. se je pričel pred državnim sodiščem za zaščito države proces proti dr. Mačku. Z zanimanjem je takrat spremljala vsa jugoslovanska, pa tudi evropska javnost potek tega procesa. Ves hrvaški narod je z veliko napetostjo čital poročila o razpravi, še nabolj pa smo se za proces morda zanimali vsi prebivalci Kusto-dije, ker smo pričakovali, da bo tudi dr. Maček prišel po obsodbi v našo sredo. Ne spada v obseg tega spisa, da bi razpravljal o procesu proti dr. Mačku. Ta proces je bil kar se tiče „krivde“ precej podoben našemu „slovenskemu“ procesu. Novembra meseca 1. 1932. je imel dr. Maček v Zagrebu v privatnem stanovanju sestanek z deve- timi vodilnimi osebnostmi hrvaških in srbskih prečanskih političnih strank, kjer so razpravljali o političnem položaju in skušali najti temelj za sporazum med Srbi in Hrvati. Po daljši debati so se vsi navzoči sporazumeli v petih točkah, ki naj bi tvorile podlago za sporazum med Hrvati in Srbi. To so takozvane zagrebške punktacije. V isti dobi so bile objavljene tudi takozvane Koroščeve punktacije, radi katerih so nas zvali „punktaše“. V vseh teh punktacijah, pa naj bodo hrvaške ali slovenske, je bila resna volja, določiti podlago za sporazum med Hrvati, Srbi in Slovenci in ustvariti tako močno državno celino. Vsak človek z naravnim človeškim razumom, bi sodil, da bodo vsi oni, ki ljubijo Jugoslavijo, veseli, da se resno dela na sporazumu in na tem, da postane Jugoslavija močna tudi na znotraj. Toda tedanji režim tega ni maral. Ravno vsled teh punktacij je bil konfiniran dr. Korošec in njegovi najožji sodelavci, isto-tako pa tudi dr. Maček z nekaterimi hrvaškimi politiki. Dr. Mačka so najprej internirali v malem mestu Bosne Čajnice. Toda kmalu so ga aretirali in odpeljali v zapore državnega sodišča za zaščito države. Dasi so bile punktacije dr. Korošca veliko bolj radikalne, kakor takozvane hrvaške punktacije, vendar dr. Korošca niso tirali pred sodišče, temveč so ga le internirali. Hrvaške punktacije je z dr. Mačkom podpisalo še 9 drugih vodilnih politikov Hrvatov in Srbov, ki so skupno z dr. Mačkom izdelali nekak zapisnik glede točk, v katerih so se zedinili, vendar je režim spravil pred sodišče in obsodil edino le dr. Mačka, nobeden drug izmed udeležencev ni prišel v preiskavo. Pa nikar ne mislite, da režim ni vedel za imena udeležencev dotičnega sestanka. Vsi drugi sopodpisniki so se sami javili sodišču in so izjavili, da so sodelovali in podpisali punktacije z dr. Mačkom, s katerim v vsem soglašajo. Toda nikogar izmed drugih podpisnikov niso obtožili in še manj obsodili. Dasi je bilo jasno dokazano s pričami, da so bile dotične punktacije le kot neka podlaga za na-daljne razgovore med Srbi in Hrvati, je bil vendar dr. Maček obsojen na tri leta strogega zapora. Ves kulturni svet se je takrat zgražal nad takim postopanjem. V Kustodijo smo po skrivnih potih dobivali francoske, angleške in italijanske liste, ki so pisali o tem procesu. Mesto, da bi režim odlikoval vse sodelavce, ki se trudijo, da bi našli resno podlago za 'sporazum med Hrvati in Srbi, pa so zaprli na tri leta onega, ki se je resno trudil, da pride do miru v državi. Tak je takozvani „jugoslovanski nacionalizem“. Dva dni 24. in 25. aprila, je trajal proces proti dr. Mačku, ki je koncem obravnave izjavil: „Hrvaški narod želi svobodno Hrvaško. Kakor ste se gospodje sodniki mogli prepričati, je šlo vse moje politično delovanje za tem, da se težnje hrvaškega naroda zadovoljujejo v mejah te države. V tem stremljenju sem sodeloval in podpisal inkriminirane resolucije. Če smatrate, da je treba to obsoditi, izvolite obsoditi.“ In so obsodili. Z napetostjo smo pričakovali v Kustodiji, kdaj ga privedejo k nam. Dne 3. maja je nastal v sobi poleg naše velikanski vik: „Zdravo, živijo naš predsednik, zdravo!“ Hitro skoči eden izmed naših k okencu v vratih, pokuka na hodnik in zakliče: „Maček je prišel.“ Veselo in svečano razburjenje je prišlo tudi v slovensko sobo. Komaj čakamo, da nas ob 7. uri odpro. Na hodniku so se vršili ganljivi prizori: Hrvatje so se objemali kakor otroci s svojim očetom, ki je vsakega iskreno objel in poljubil. Tudi Slovenci smo prišli in smo se prisrčno z njim pozdravili. Kakšen je dr. Maček? Tako smo se prej izpraševali, oni, ki ga še nismo poznali; z Brodarjem sta si bila znana iz parlamenta in sta se pozdravila kot stara prijatelja. Takoj, ko sem ga zagledal, se mi je prikupil s svojim naravnim, iskrenim in prijateljskim nastopom. Postali smo takoj domači. Ko se je razgledal po Kustodiji in razgovoril najprej s svojimi prijatelji, je prišel na to tudi še v slovensko „republiko“, se domače vsedel na slamnjačo, zvil si sam cigareto in kramljal z nami, kakor da bi se poznali že zdavnaj, vmes pa je zbijal prijetne šale, da ga je bilo res veselje poslušati. Dr. Maček je bolj majhne postave, a čvrste vojaške hoje, ki kaže odločnega človeka. Izgleda nekoliko starejši, kakor je v resnici, saj ni čudno, ko je v Jugoslaviji presedel že toliko let po raznih ječah. Govori prav dobro slovensko, sicer je pa tudi njegovo hrvaško narečje tako, da se prav malo loči od govorice štajerskih obmejnih Slovencev. Po očetu je itak slovenskega rodu. Njegov oče je bil do smrti vedno zaveden Slovenec, dočim je bila njegova mati iz odlične hrvaške rodbine. Rojen je bil 20. julija 1879 v Jastrebarskem, kjer je njegov oče služboval kot banski inženir. Po Radičevi smrti je dr. Maček prevzel vodstvo hrvaške politike. Težka in odgovorna naloga je to, česar se dr. Maček v polni meri zaveda. Čut za odgovornost je pri dr. Mačku silno lepo razvit. Ko se razgovarjaš z njim, dobiš nehote vtis, da je vse to, o čemur se razgovarja, temeljito premislil in da so njegove sodbe sad resnega študija in prevdarka. Jasno je, da si ne morem prisvajati kake objektivne sodbe o njegovih političnih zmožnostih in vrednostih njegove politične taktike. Vendar si dovoljujem izreči svoje osebno mnenje, da morda ni kak diplomat izrednih zmožnosti ali politik izrednega formata, toda za vodstvo hrvaške politike je on kakor poslan od božje Previdnosti. Ko bi bil Radič živel, tako je moje nemero-dajno mnenje, bi bila hrvaška politika doživela krah. Radič je bil sijajen ljudski tribun, kakor naš Krek, toda politik — ni bil. Dr. Maček pa zna držati linijo v hrvaški politiki, zna hrvaški narod, posebno kmete, ohraniti v enotni fronti, zna v težkih razmerah držati večino naroda na vajetih, da ne izbruhne v krvavo revolucijo. Prepričan sem, da je največja zasluga dr. Mačka, da med Hrvati ni prišlo do krvave revolucije, ker je on principielno in taktično proti vsaki krvavi revoluciji. Kar je bilo revolucionarnih akcij med Hrvati v Jugoslaviji, so se vse izvršile proti volji dr. Mačka. Če bi bil kdo drugi imel v rokah hrvaško politiko zadnjih 10 let, bi bili v Jugoslaviji doživeli strahotne reči. Dr. Maček je tudi kos balkanski politiki. Priznati moramo, da so med Srbijanci sijajni politični taktiki, toda nikdar se ni nobenemu režimu posrečilo speljati dr. Mačka na led, kakor so — Radića. Zdi se, da je vsa politika dr. Mačka podobna nekaki trdnjavski vojski, v kateri poveljnik hladnokrvno sedi v svoji močni trdnjavi in se ne da speljati na polje, kjer bi ga sovražnik mogel pobiti. Kaj vse so že poskusili, da bi premaknili hrvaškega voditelja iz njegovih pozicij, a on se ne premakne, ne odstopi za las od svojih principov in hrvaških idealov. „Nam se ne mudi, bomo čakali pa petdeset let ali več, toda dosegli bomo svoje prej ali slej“, tako končno navadno odgovarja. On trdno zaupa, da bo hrvaški narod dosegel svoj cilj. In to zaupanje v zmago zna vliti tudi vsemu hrvaškemu narodu, ki trpi in vzdrži s svojim voditeljem. Meni se je prej zdelo pri hrvaški politiki marsikaj napačnega, kar Slovenci težko razumemo. Če pa govoriš z dr. Mačkom, pa vidiš, da ima vsa hrvaška politika pod Mačkovim vodstvom svojo upravičenost, še več, da je morda edino prava za hrvaške razmere. Hrvaško politiko je pač treba ocenjevati s hrvaškega stališča in ne s slovenskega. Kakor bi morali tudi Hrvatje slovensko politiko presojati s slovenskih vidikov. Kakor hitro je bil pripeljan dr. Maček v Sremsko Mitrovico, je postala naša Kustodija veliko politično središče. Dr. Maček je dobival od vseh strani obiske, toda razen bližnjih sorodnikov je težko kdo dobil dovoljenje, da ga vidi. Dne 26. maja so prispeli v Mitrovico Ljuba Davidović, Miša Trifunovič in Joca Jovanovič, voditelji najvažnejših srbijanskih strank. Prosili so, da bi smeli govoriti z dr. Mačkom, Jefto Pavičem in mojo malenkostjo. Toda razgovor z dr. Mačkom jim ni bil dovoljen, le midva s Pavičem sva smela na sodišču pred sodnikom nekaj razgovarjati se s „tremi kralji“, kakor smo jim v Kustodiji dali priimek. Na svoj god je dobil dr. Maček okrog 2000 pisem in dopisnic iz cele Jugoslavije, tako da je imela pošta v Mitroviči kar dovolj posla z njegovo korespondenco. Najbolj zanimivi so bili naši razgovori ob času sprehoda po našem vrtu. Navadno smo se zbrali kaki trije ali štirje ali še večja družba, pa smo bodili po široki poti sem in tja vedno med živahno debato. Razmotrivali smo razna politična, socialna, pogosto pa tudi verska vprašanja. Včasih so bili naši pogovori kar zanimivi in živahni. Vmes je pa dr. Maček s svojim neizčrpnim humorjem krajšal čas, da je dve uri kar naenkrat preteklo, ko je bilo treba nazaj v sobo pod — ključ. Tekom osemmesečnega skupnega bivanja sem imel priliko zelo dobro spoznati značaj dr. Mačka. Posebno mi je imponiralo pri njem junaško prenašanje vseh žrtev za hrvaški narod. Nekoč je računal v naši družbi, koliko časa je že preživel v ječi v Jugoslaviji za hrvaško stvar, pa je naračunal — če se ne motim — skupne ječe celih osem let. Krivično je bil zadnjič obsojen na triletno ječo, pa se nikdar ni pritoževal nad krivico in ne nad svojo usodo. Z ironičnim nasmehom je nekoč rekel: „Jaz sem bolj na varnem v ječi, kakor zunaj. Zunaj nisem nikdar varen pred morilci. Saj so pomorili vse važnejše hrvaške politične osebnosti in to bi bilo gotovim osebnostim kar prijetno, če bi se znebili še mene.“ Dr. Maček je bolj šibkega zdravja. Težko je za bolehnega človeka v ječi. Toda vse neprijetnosti zapora je nosil hrvaški vo- ditelj z moškim junaštvom, s polno zavestjo, da se žrtvuje za svoj trpeči narod. On je borec, ki ve, da mora biti pripravljena vsak dan žrtvovati tudi svoje življenje za svobodo hrvaškega naroda. Isti dan, ko je prišel k nam dr. Maček, je jemal slovo dr. Jovanovič, ko je prestal enoletno ječo. Povabili smo dr. Jovanoviča v slovensko sobo, ki smo jo včasih v šali imenovali „slovenska republika“. Priiedili smo malo gostijo, med katero je imel poslovilni govor v imenu slovenske kolonije naš Janez Brodar. Že prej smo se domenili, da ustanovimo za one, ki so bili preganjani in zaprti „Klub zelene pravde“. Dr. Jovanoviča smo imenovali častnim članom. Vombergar je napravil kar lično diplomo: v sredini Blejsko jezero s Triglavom, v kotu slovenska trobojnica, vse pa je obkrožala — zelena kravata. Ker ima vsaka država svoje „ordne“, je tudi naša „republika“ ustanovila „orden zelene kravate“, katere prvi in edini nosilec je bil dr. Jovanovič. Brodar je Jovanoviču v slovo izročil diplomo o imenovanju častnim članom „Kluba zelene pravde“ in mu tudi izročil svečano zeleno kravato kot naš „orden“. Bilo je pri tem mnogo „heca“ in smeha.> Drugi dan je dr. Jovanovič odšel iz Kustodije. Slovo je bilo kar prisrčno. Z vsemi kolegi se je ob slovesu iskreno poljubil, bil je vidno ginjen, vsi smo ga spremili do „kapije“ odkoder so ga stražniki odvedli v „svobodo“ ... XLY. Šmarnice v Kustodiji. Lepa slovenska navada je, da praznujemo majnik v čast nebeški Kraljici. Tudi slovenski arestantje v Kustodiji smo hoteli obhajati majniško pobožnost. Od doma smo dobili Lavtižarjeve šmarnice, pa smo brali zvečer iz njih. Včasih smo tudi zapeli kako majniško pesem. Neki popoldan, kmalu po svojem prihodu, pride dr. Maček na obisk v našo sobo. Vsede se na železni konec jetniške postelje, zvije si cigareto in prijetno kramlja z nami. Pogovor nanese tudi na naš oltar in naše šmarnice. Izvedel sem bil, da je dr. Maček tudi pesnik, da je spesnil že nekaj prav lepih pesmi, pa ga naprosim, naj bi nam povedal kako svojo pesem. Pa se nasmehne in pravi: „Ko sem bil 1.1919. zaprt na zagrebški policiji, sta v sosedni hiši prali dve slovenski služkinji perilo in sta peli prav lepo Marijino pesem. Melodija se mi je zdela prav ljubka, besedila pa nisem mogel točno razumeti, za to sem napravil kar sam besedilo za napev, ki sta ga peli.“ „Povejte nam to pesem in zapojte nam jo“. Pa se je nasmehnil in z neko iskrenostjo zapel : Mati nebeška, rožica gorska, zvezdica morska, slušaj naš glas: I. glas, ki ti vroče prošnje prinaša, Mamica naša, prosi za nas! ir. m. Varuj nas, varuj, v našem življenju, bodi v trpljenju naša pomoč! Duši, telesu daj pomagati, ljubljena Mati, prosi za nas! Varuj nam trud naš, naša Kraljica, Grozdje v goricah, v polju naš klas! Bodi čuvarka našega blaga, Mati nam draga, prosi za nas! IV. Bodi, oj z nami, naše rešenje celo življenje in zadnji čas. Da nas ne zmaga satana sila, Mati premila, prosi za nas! Ko je pel hrvaški vodja Marijino pesem, je bil vidno ganjen, pa tudi mi vsi smo bili navdušeni nad lepo pesmijo. Sklenili smo, da se je naučimo in da jo bodo prihodnjič naši fantje zapeli pri sv. maši, pa nam je ostrejši režim v Kustodiji to preprečil. Ker je bilo na to prepovedano zahajati jetnikom v druge sobe, ni mogel več dr. Maček v našo sobo, da bi nas naučil svojo majniško pesem. XL VI. Ostrejši rešim v Kustodiji. Kakor sem omenil, je bilo v začetku našega bivanja v Kustodiji še kar prijetno. „Dobro nam je tukaj biti“, je nekoč omenil nekdo izmed tova- rišev. Sijajna družba, precej svobode, s hrano so bili naši fantje kar zadovoljni, saj take niso nikdar imeli doma. Od doma smo neovirano dobivali pakete, obiskov od vseh strani toliko, da res ni bilo časa za „dolg čas“. Posebno velika noč v ječi je bila kar zanimiva in prijetna. Nekako udomačili smo se v Kustodiji. Svobodno smo mogli dobiti od doma ali kupiti, kar nam je bilo potrebno. Jernej je dobil svoje slikarsko orodje, da je lahko slikal po mili volji našo Kustodijo, napravljal portrete, slikal naš oltar in drugo. Knjig smo imeli na izbiro, celo to mi je dovolil predsednik sodišča, da sem smel dobiti v celico svoj pisalni stroj. Kmalu po prihodu dr. Mačka in odhodu dr. Jovanoviča pa je nehala ta arestantovska idila. Nekateri izmed naših so pisali domov v tolažbo svojcem, kako se jim dobro godi v ječi, kako lepo smo praznovali veliko noč. Kmalu na to pa so prišle na ministrstvo pravde prijave, da to vendar ni nobena ječa, če se jetnikom tako dobro godi. Iz ministrstva pravde se je vse to sporočilo predsedniku okrožnega sodišča v upoštevanje. Radi intervencij in na to radi navodil iz ministrstva pravde se je ves režim v Kustodiji zelo poostril. Kmalu potem, ko je prišel med nas dr. Maček, so se pomnožile straže, ki so patrulirale v našo zabavo okrog obzidja z nasajenimi bajoneti in nabitimi puškami. Nekateri bolj dobrodušni stražniki so bili izmenjani. Ker so prihajala po raznih kanalih skrivaj pisma iz Kustodije in v Kustodijo brez cenzure, ki je predpisana, so prišli nekateri stražniki v zelo neprijetne preiskave in mislim, da je bil eden celo odpuščen radi nas. Po prihodu dr. Mačka so se razširile govorice, da ga hočejo osvoboditi in da je radi tega potrebna pomnožitev straž. Zavračali so nam obiske, pobrati so nam hoteli knjige, preprečevali nakup živil in hrane, za prestopke so se izrekale razne kazni. Na te odredbe predsednika okrožnega sodišča so nekateri tovariši odgovarjali s pritožbami. Prišlo je večkrat do prav dramatičnih nastopov in energičnih pritožb. Predsednik okrožnega sodišča je šel tako daleč, da je ukinil nekatere ugodnosti, ki nam jih je zakon dovoljeval. Tako daleč je prišlo, da mi je zabranil celo spovednika. Ko sem se ponovno pritožil radi tega, češ, da imajo zločinci to ugodnost po kaznilnicah, da imajo vedno na razpolago duhovnika, mi je osorno odgovoril: „Tam so drugi gospodarji, tu sem pa jaz...“ Posebno oster nastop s predsednikom okrožnega sodišča dr. Roguljem je imel Grilc. Ob nedeljah je prihajala komisija, ki je obstojala iz treh oseb, pregledat vso Kustodijo. Ob tej priliki je vedno vprašal predsednik: „Žalbe i molbe“? „Pritožbe in prošnje“? V nedeljo, dne 16. julija se službeno pritožim radi tega, ker ne dobim spovednika, ki mi gre po zakonu. Prosim za dovoljenje, da smem zadevo javiti škofiji v Ljubljano, da za mene tam vlože prošnjo na ministrstvo za spovednika. Predsednik mi to dovoli. Na to pa vstopi prav po gorenjsko pred predsednika Fr. Grilc in pravi: „Gospod predsednik, zakaj nam več ne dovoljujete obiskov?“ Predsednik: „Jaz nisem dolžan, da vam odgovarjam.“ Grilc: „Jaz sem tu že pet mesecev, pa nisem m dobil še nobenega obiska, zadnjič pa me je prišel sem obiskat moj sorodnik, pa ste ga zavrnili. Vi ne delate zakonito.“ Predsednik okrožnega sodišča je na te besede kar spreminjal svojo barvo od razburjenja in je zakričal nad Grilcem: „Šta ste vi...“ Grilc na to odločno: „Kmet sem“. Predsednik: „Kako vi poznate zakone“? „Občeval sem z raznimi izobraženimi ljudmi, pa vem, da imam pravico do obiskov. Pa vi sami ste tudi napisali na oglasni deski, da imamo sedaj pravico do obiskov le mesečno, jaz pa v petih mesecih nisem dobil nobenega obiska in ko je prišel prvič na obisk moj sorodnik, ste ga zavrnili in mu niste dovolili, da bi me mogel obiskati.“ Predsednik na to ves razjarjen zavpije nad njim: „Šuti! Ne govori dalje!“ Grilc se zravna in mu pogleda v oči ter odločno odgovori: „Jaz nisem dete!“ Predsednik na to ves razburjen: „Neću više da čujem .. .“ in odide s komisijo. Takoj po odhodu komisije pride stražnik po Grilca in ga odpelje od nas na raport, a nazaj ga ni več pripeljal. Predsednik je našega tovariša zaprl v ječo, ki je bila za kriminalce in mu odtegnil hrano iz hotela. Grilc se je pritožil na ministrstvo pravde in pričel gladovni štrajk... Kmalu na to smo doživeli podoben nastop Hadžia Cvetka. Bil je zelo vroč dan v začetku avgusta, po kosilu smo vsi ležali na svojih posteljah. Poleg moje postelje je ležal Hadžia v samih kopalnih hlačkah. Pa pride v sobo poveljnik naše straže in pravi: „G. Hadžia, pripravite se in vze- mite svoje reči, da se preselite od tu v zapore okrožnega sodišča.“ Hadžia izjavi, da ne gre, da zahteva najprej zaslišanje, potem se mu sme šele naložiti kazen, vda se le sili. Dolgo ga je prigovarjal stražnik, naj ne dela sitnosti in naj gre prostovoljno. Ker se Hadžia ni vdal, je vzel verige, da ga vklene. Hadžia protestira, da po zakonu nimajo pravice njega vklepati in zagrozi, da bo tožil, če ga vklenejo. „Jaz se ne branim, vi me morate odnesti, a vklepati me ne smete.“ Poveljnik pokliče še 4 stražnike, pa skupno dvignejo našega tovariša ter ga odneso v samih kopalnih hlačah iz Kustodije v ječe okrožnega sodišča. Tam je pričel Hadžia z gladovnim štrajkom v protest proti takemu postopanju. Pridružili so se mu tudi Grilc in en tovariš iz Like. Vsled gladovnega štrajka so popolnoma oslabeli in so jih morali poslati v bolnišnico. Ko so v bolnici okrevali, so jih zopet vrnili. Ti so pa takoj, ko so prišli iz bolnice v ječo, pričeli ponovno z gladovnim štrajkom. Končno je Hadžia zmagal in prišel zopet k nam v Kustodijo, a je dobil radi nekaj svojih pisem še dve leti zapora, a ne več Kustodije, ampak kaznilnice onstran železniške proge. V teh razmerah so nas Slovence razkropili, ker so poleg Grilca premestili tudi še nekatere druge v ječo okrožnega sodišča. Prosil sem, da bi predsednik dovolil našim tovarišem, ki jih je preselil v zapore okrožnega sodišča, da bi smeli prihajati k sv. maši, pa jim je bilo to dovoljeno le morda enkrat, kasneje se nismo mogli niti videti. Take razmere so nam seveda zelo grenile življenje in so bili naši „nacionalisti'* lahko zadovoljni, da se nam ni godilo posebno dobro ... XL VII. Kitaro sadnjic v roke vzame. Slovenec povsod rad poje. Tudi v težkih dneh si s pesmijo lajša trpljenje. Slovenci smo v naši celici večkrat katero zapeli, posebno zvečer, ko smo ždeli vsak na svoji postelji za zaklenjenimi vrati. Da bi imel kak inštrument, s katerim bi spremljal naše petje in posebno, da bi mogel bolje uriti svoj „cerkveni“ pevski zbor v Kustodiji, si je naš organist naročil od doma svojo kitaro. Kmalu mu jo je poslala njegova skrbna ženka. Na to smo pogosto zvečer v tihem mraku sedeli in prisluškovali domotožnim akordom, ki jih je uslvarjala Jernejeva roka na kitari. In ob taki priliki je nastala v naši sredi pesmica, ki slika naše razpoloženje. SREMSKI VEČERI. Ah, tihi so sremski večeri, ko močno zaprte so dveri, ko fantovsko sonce posije, svetlobe nam v ječo nalije! Prešernih ni fantovskih vriskov, piščali pastirske ni piskov, ne miče te pesem domača, ko s paše živina se vrača. Le žabe posavske regljajo in štorklje na strehi ragljajo v otožno mačvansko dolino, moteč njeno nočno tišino. In kakor odmev iz zvonika v večerno tišino pronika srebrno doneč glas kitare skoz’ mreže v sremske ozare. Prav lahno na strune nam brenka pevec, ki duša mu grenka; na postelji trdi sameva in milo v noč nam popeva. A kmalu mu roka omahne, ne poje več pesmice lahne, le nemo se v luno ozira in solzo z oči si otira. Saj luna po nebu svobodno v Slovenijo plava turobno; za njo mu želje hrepeneče hite iz omrežene ječe. Žal se nismo smeli dolgo časa vdajati takim pevskim in glasbenim užitkom. Prišla je stroga odredba, da se morajo oddati vsi glasbeni inštrumenti, da se ne sme več prepevati po celicah... Našega Jerneja je to močno zadelo, pa tudi drugim je bilo kar hudo, ko je jemal slovo od svoje drage kitare, pa smo tudi to svoje srčno razpoloženje napisali v pesmico: KITARO ZADNJIČ VZAME ... Zapro ljudje v kletko si pevca ljub’ga slavca želeč, da za rešetko jim poje draga ž’valca. Zaprli so Jernejčka v ječo hudo sremsko, Gorenjske lepe slavčka, v to luknjo salamensko. Vesele, tužne, pel je s kitaro svojo čisto, dokler le peti smel je, da prišlo je povelje tisto: „Zabranjeni so brači, kitare, mandoline, naj izroče goslači prijetne vijoline.“ Je bridko zajokalo srce Jerneju pevsko, ko je na steni bralo . postavo novo, sremsko. Kitaro zadnjič vzame, s tresočo roko brenka, kot mrtvih zvon vpoljane kitara zadnjič klenka... Zdaj žalosten sameva nam slavček brez kitare, zvečer nam več ne peva, ko sremske spe ozare. XLVIII. V kaznilnici, Nekaj tednov po dohodu v Kustodijo me je pričelo grlo zelo boleti. Pokličem zavodskega zdravnika, ki mi pravi: „Gurgrajte, gurgrajte .. Pa sem grgral par mesecev, a bolezen se je vedno ' slabšala, tako da nisem mogel skoro več govoriti. Pokličem iz bolnice primarija dr. Lužanina, ki se je zelo zanimal na to za mojo bolezen, končno mi je dal spričevalo, da bi bilo potrebno zdravljenje pri specialistu. Na podlagi tega spričevala bi me morali v smislu zakona pogojno pustiti iz zapora. Ministrstvo pravde je že določilo, da more okrožno sodišče v tem smislu postopati. Sodišče pa je zahtevalo še priskavo od uradnega zdravnika v kaznilnici. Da se konštatira, ali je potrebno zdravijenje po Specialistu, sem moral v bolnico, ki se nahaja v veliki kaznilnici onstran železniške proge. Tako sem imel čast in priliko spoznati tudi ta zavod. 13. septembra se odpeljeva z nekim našim stražnikom po Sremski Mitroviči v kaznilnico, ki ima več raznih poslopij. Sredi med tem mestom kaznilniških hiš se nahaja lepa in prostorna cerkev. Nekako tesno ti postane, ko prestopiš prag kaznilnice. Povsod opazuješ življenje, ki ni življenje. Svoboda je pač največja dobrina na svetu. V Kugtodiji nismo tako hudo občutili zapora, v kaznilnici sem šele videl, kako težka je nečastna kazen v kaznilnici, kjer si le — številka. Ko pridem na hodnik in je odšel moj spremljevalec v pisarno, sem videl skozi okno, ko so šli ravno politični kaznjenci — komunisti in Hrvatje — iz izpreboda v svoje celice. V četverostopu so počasi, z ubitimi koraki prihajali v poslopje. Vsem se je brala na obrazu utrujenost in izčrpanost. Težak vtis je napravilo name posebno to, da so vsi imeli one značilne robijaške uniforme. Tako bi bili tudi mi preoblečeni, če bi ne bili dobili ugodnosti Kustodije. Ko tako zrem skozi okno, pride mimo stražnik, pa me nahruli prav prostaško: „Ni dovoljeno gledati skozi okno!“ Odpeljejo me v zavodovo bolnico. Od vseh strani so me nemo zrli kaznjenci. Duhovnika so pripeljali iz Kustodije! Kmalu je po skrivnih telefonih zvedela vsa kaznilnica. Med kaznjenci so bili nekateri, ki so me poznali že iz belgrajske ječe. Bolnica v kaznilnici je lepo in snažno poslopje. V bolniški sobi dobim v svoje veliko veselje Hadžia Cvetka. Trpel je na vnetju žolča in je bil na okrevališču po gladovnem štrajku. Ob 6. zvečer zazvoni Ave Marija, bolniško poslopje se zapre, vsi strežniki in stražarji gredo iz poslopja, v katerem ostanejo sami bolniki. Tiho in mrtvo postane v tem jetniškem mestu. To je po noči pravo mrtvo mesto. Le ropotanje električnih strojev se čuje daleč na okrog, sicer pa je vse tiho kakor v grobu. Ob 9. uri zvečer pa naenkrat začujem čudno petje in razne glasove. Poslušam natančnejše m slišim, kako nekdo zapoje: „Straaaža, pozoor“! Pa se čez trenutek oglasi v bližini drug glas: „Straaaža, pozooor“! Čez nekaj trenutkov se ponovi v daljavi isto, nekateri vmes pa kar z nekim divjim glasom zavpijejo, kakor da bi v gozdu klicala uharica hohoj. „Kaj pa je to?“ vprašam svojega tovariša. „Okrog kaznilnice se vije visoko obzidje, na tem se nahajajo stražniki v čuvajnicah, ki ponoči vsake četrt ure tako kličejo, da vrše s tem medsebojno kontrolo in se varujejo spanca. Čez zid je ponoči nemogoče uiti, kdor bi poiskusil, bi riskiral svoje življenje ...“ In čez četrt ure se zopet zasliši zateglo in zaspano: „Straaaža, pozooor! Hohaaa! Jojaaa! Straaža pozoor!“ Vsaki dve uri pa prikoraka oborožena straža s trdimi vojaškimi koraki po cesti in preiskala vsaka vrata, če dobro drže ključavnice ... Drugi dan pride že ob 7. uri zavodski zdravnik. Ko mu razložim svojo bolezen in mu povem, da imam po zakonu pravico, da grem na svobodo pogojno, če je bolezen taka, da me mora zdraviti specialist, se je mož nasmehnil in mi rekel: „S tem ne bo nič, politični se ne puščajo pogojno na svobodo...“ Pa sem vedel pri čem sem! Med dnevom so večkrat mimo bolnice hodile razne gruče kaznjencev. Sicer ni dovoljeno gledati skozi okno, pa sva s Hadžiem le opazovala življenje na ulici robijaškega mesta. Večkrat so prišli mimo hrvaški politični kaznjenci, ki jih je moj tovariš dobro poznal. Vsi so vedeli, da sva midva v bolnici, pa so skrivaj pokimali proti oknu in zadaj na hrbtu dajali skrivna znamenja... Popoldan me je prišel obiskat pravoslavni pop, ki vrši med pravoslavnimi dušnopastirsko službo. Mož je kakih 37 let star redovnik, zelo temperamenten in zgovoren. Kmalu smo na pobudo Hadžie- pričeli debatirati o razmerju med katoliško in pravoslavno cerkvijo. Debata je bila zelo zanimiva, seveda brez pravega zaključka. Vse vzdušje v kaznilnici se mi je zdelo skoro neznosno. Že drugi dan sem prosil, naj me pošljejo nazaj v Kustodijo, kjer se sam morem tako zdraviti, kakor so me tam. +. Tretji dan smo zopet pobrali šila in kopita, pa me je peljal žandar skozi vse mesto z nasajenim bajonetom nazaj v našo Kustodijo. XLIX. Božič v Sremski Mitroviči. Iz dnevnika 1933. 22. december. Umrl oče dr. Vladka Mačka, ki je radi tega zelo potrt. Oče mu je vzdrževal s poko jnino vso družino. Oče dr. Mačka je bil vedno zaveden Slovenec, ki je visoko cenil dr. Korošca. Bil je interesanten človek, inženir, zelo naobra-žen, poln humorja, veren mož. 23. decembra. Dopoldan sem se javil k raportu pri predsedniku okrožnega sodišča, da prosim za dovoljenje, da bi smeli vsi tovariši v Ku-stodiji opraviti sv. spoved za božič, Ko to zadevo končava pa mi predsednik v precej ostrem tonu reče: „Kake reči vam pa piše vaš biskup (škof)?“ Začudeno gledam, kaj bi takega pisal pač naš škof, da bi se bilo treba razburjati. Predsednik namigne svojemu tajniku, naj prinese dotično pismo. Iz obnašanja sem sklepal, da je v pismu nekaj takega, kar spada pred državnega tožilca. Ta bo lepa, sem si mislil. Zdaj naj pa še naš škof pridejo v kak „lebet“ radi mene. Tajnik prinese veliko polo, ki je bila na eni strani vsa zlato pobarvana, na drugi strani pa je bila slika sv. Nikolaja in velik parkelj. Takoj sem vedel, da je nekdo poslal miklavževo pismo. Bil sem radoveden, kaj bo iz tega nastalo. Predsednik začne brati iz pisma: „Takole piše vaš škof: Sinko moj! Pod oknom sem nocoj postal, svobodo bi 'Ti rad poslal, pa jo je med potjo zgubil grdi škrat! Sem angelcem dejal, naj darove Ti neso, pa vsi so se uprli: „Ne na to zemljo, kjer pravica poteptana v okovih zdaj ječi, krivica pa svobodno bič vihti.“ Svobode nisem Ti poslal; Da mi za to z glavo ne boš majal, prekrasno svobodo dobiš, da malo le še časa potrpiš! Sv. Miklavž, škof. Tako vam piše vaš škof.“ S težavo sem se držal resno. Grizel sem si ustnice od smeha. „Tega pač ni pisal moj škof.“ „Kako to da ne, saj je podpisan! Glejte! Miklavž, škof.“ „Kaj takega vendar ne bo pisal škof. Veste, g. predsednik, pri katolikih je navada, da se za sv. Nikolaja obdarujemo, sv. Nikolaj se pa v domači govorici imenuje sv. Miklavž. To je vse šala, ki si jo je nekdo dovolil. Saj tudi škof ne bo pisal na takem papirju, pa tudi parkeljnov mi vendar ne bo moj škof pošiljal v svojem pismu.“ Sedaj se je posvetilo tudi g. predsedniku, da kaj takega ni mogel pisati katoliški škof, pa mi je izročil miklavževo darilo, ki ga hranim v svojem dnevniku za spomin na Miklavža v ječi. Popoldan so nas gnali stražniki z nasajenimi bajoneti v zapore okrožnega sodišča, kjer je vsak opravil sv. spoved v sobici, pred katero je stal na straži oborožen paznik z nasajenim bajonetom. Skoro vsi tovariši so šli k spovedi. Ob 12. ponoči so odpeljali dr. Mačka v Zagreb k pogrebu njegovega očeta. Iz Tržiča sem dobil prav lepa božična voščila. Tržičani so poslali krasno božično sliko, ročno delo na pergamentu, Mater božjo z Detetom Jezusom. Kot božični duhovni dar so mi priložili: 436 sv. maš, 354 sv. obhajil, 102 duhovna obhajila, 8 molitvenih ur, 799 očenašev, 687 zdravih Marij, 351 rožnih vencev, 271 litanij, 17 devetdnevnic itd. Kdaj bom vse to povrnil? Prav pomembno pa je spremno pismo: „Vzklile so sredi zime dehteče cvetke iz bogoljubnih duš ter bile poslane po angelih prav do nebes . ..“ Dobri in%skrbni Tržičani so mi poslali poleg duhovnih darov še posebno ljubka darila, nad vse drage spomine na domač božič. Priložene so bile jaslice, velik šop rododendrona iz planin, smrekovih in borovih vejic, poleg tega pa tudi blagoslovljene vode in kadila za božični večer. 24. decembra. Kaznjenci iz zaporov okrožnega sodišča so nam posnažili Kustodijo. V naši sobi smo na oltar postavili male jaslice, ki sem jih prejel iz Tržiča. Te jaslice so ostale v Kustodiji. Pri odhodu sem jih pustil za spomin madžarskemu stotniku Majtanu, ki je bil za nje zelo hvaležen. Gotovo jih danes sam postavlja v svoji celici in pred njimi obuja spomine na božič v svoji družini. Zvečer smo v naši sobi ugasnili električno luč in le pred jaslicami je skrivnostno plapolala mala božična svečka. Tiho in nemo smo sedeli na svojih slamnjačah in zrli v malo lučko pred jaslicami. Skušal sem zapeti: „Sveta noč, blažena noč,“ pa ni bilo nič odmeva... Vsak je nemo zrl proti jaslicam, duše pa so romale domov, domov ... Kmalu smo legli spat, da prespimo božični večer. Spanec je najboljše zdravilo za domotožje. Ko se je vrnil dr. Maček od pogreba svojega očeta sem ga naprosil, naj mi napiše kaj za slovo. Napisal mi je svojo božično pesem: Svečano pjevaju božična zvona, Javljaju rodjenje Božjega Sina, Javljaju svjetu, da dolazi svjetlo; Pred svjetlom gubi se tmina . . . Zvuk njihov punj srca nam nadom, Ranjene duše melemom blaži, Pjevajuč, da je duša nad tjelom, A istina jača od laži. I naše su duše sa zvucima zvona u velebnu pjesmu su skladno se slile — U velebnu pjesmu što grmi - ori: Jača je pravda od sile . . . O Božiču 1933. Vladko Maček. L. V nesvobodno svobodo. „Arestantovski kadrski rok“ je polagoma potekal. Tovariši v Kustodiji so prihajali in odhajali, vendar je bil dotok novih manjši, kakor odhod starih kolegov. Zadnja dva sta prišla v našo sredo advokat Plečevič in profesor Petrovič, oba iz Arandjelovca v Srbiji, ki sta bila nastanjena v „slovensko“ sobo. Dva odločna borca proti režimu, ki sta organizirala ves okraj, prirejala s kmeti shode, delila protirežimske letake in končno prišla v našo sredo. Oba sta bila pristaša zemljorad-niške levice v Srbiji. Slovenci smo odhajali vsak za se, da niti dva nista mogla skupno domov. Dne 23. novembra je odslužil Janez Brodar svojo poldrugoletno ječo, 15. decembra pa je odšel zadnji pred menoj Alojzij Ilija. Ostal sem sam od Slovencev. V zaporu je postalo pusto in prazno, tako da je šlo na živce. Zadnji dnevi v Kustodiji so bili pač najbolj neprijetni. Soba mrzla, mene pa je kuhala velika vročina. Kot prijetna družabnica se je priklatila še influenca, ishias, vnetje grla, tako, da je bilo kar „prijetno“ zadnje tedne po Ilijivem odhodu. v Na novega leta dan 1. 1934 sem zadnjič maševal v Kustodiji. Popoldan sem razdrl oltar in pospravil svoje reči, da bi bil drugi dan zjutraj 2. januarja pripravljen na odhod iz ječe. Nič posebno se nisem veselil svobode, ki me je čakala. Saj je v vsej državi takrat vladalo neprijetno vzdušje in si moral paziti na vsak korak in vsako besedico, da nisi prišel v zapor. Domne- val sem, da pridem v svobodo, ki bo polna šikan in ponižanja. Pričakoval sem tudi, da bodo politični nasprotniki v Kranju in Ljubljani vse poskusili, da mi preprečijo povratek v Kranj, saj sem že prej večkrat slišal o grožnjah, da Škerbec ne sme več priti v Kranj. Kamorkoli naj gre, le v Kranju ne sme ostati. Kranj, ta ponosna napredna trdnjava, je v nevarnosti, če ostane Škerbec kranjski župnik. Pričakoval sem, da bodo vse storili, da mi onemogočijo bivanje v Kranju in da je celo verjetno, da me takoj, ko pridem iz ječe, internirajo v kak samoten kraj v Macedonijo ali v Bosno. Da so imele moje domneve stvarno podlago, je jasen dokaz dejstvo, da je ban dravske banovine dr. Marušič pisal ljubljanskemu škofu, da bi bilo želeti, da me odstrani iz Kranja. Organizirala se je v Kranju tudi deputacija tedanjih vodilnih pristašev JNS. in je prišla k škofu s to zahtevo. Tačas se je celo resno govorilo, da bo režim nekje na samotnem otoku v Dalmaciji interniral vse take „nevarne“ elemente. Ob priliki razgovora o tej zadevi, je neki tovariš pripomnil: „Tam bo kaj lepa prilika, da ta ali drugi izgine, da napravi seveda z največjim veseljem „samomor“, da se pripeti slučajno „nesreča“, kjer konča kak nevaren separatističen element...“ Tako sem se s kaj mešanimi čustvi pripravljal na pot domov. Iskreno sem se poslovil z vsemi tovariši v Kustodiji in železna vrata ječe so se zaprla za menoj .. . Na okrožnem sodišču opravimo predpisne formalnosti; dobil sem uradno izpričevalo, da sem prestal določeno kazen. Ko pa s poveljnikom straže urejujeva moj račun, vidim, da nimam pri sodišču nič več svojega denarja na zalogi. Plačati je bilo treba več računov in ni ostalo nič denarja za pot. Kaj sedaj? K sreči sem imel nekaj čekov pri sebi. Prosim, da me spremlja stražnik v Prašte-diono, tam sem dobil prijaznega direktorja, ki mi je dal denar na ček za pot. Ko me pa izpuste 'iz sodišča, me je že čakal zunaj pred poslopjem mestni policaj, ki me je povabil, naj grem z njim na policijo. Tam mi službujoči poduradnik pove, da morem naravnost v Kranj, če plačam spremljevalca. Nisem vedel, čemu to, pa pravim: „Dobro, plačam, le potrdila prosim, da sem plačal pot svojemu spremljevalcu.“ To, da sem zahteval potrdilo o plačani potnini, pa je spravilo moža v tako slabo voljo, da se je zadrl in rekel: „Greste odgonskim potom.“ Nič ni pomagalo, moral sem proti domu po „šubu“. V spremstvu policaja sva šla na kolodvor! Da ni bilo treba čakati osebnega vlaka, sem moral plačati brzi vlak tudi za spremljevalca do Vinkov-cev, kjer me odpelje na policijo. Tu sem prosil, da mi dajo spremljevalca direktno v Kranj, pa je službujoči uradnik odgovoril, da nima dovolj osobja na razpolago, da me bo odpravil do Slavonskega Broda, kjer bom lažje dobil agenta-sprem-ljevalca. Z osebnim vlakom se odpeljem na to v spremstvu policaja in nekega vandrovca, ki so ga gnali po „šubu“, v Slavonski Brod. Že proti večeru in ,v dežju pridemo na policijo v Slavonskem Brodu. Takoj se prijavim pri službujočem uradniku in ga prosim, da bi me isti večer poslal naravnost v Kranj. Toda dosegel nisem nič. K ravnatelju me ne puste. Treba bo torej prenočiti na po- liciji. Kam me bodo dali? Dolgo sem čakal v uradni sobi. Zunaj pa je bila večja družba, ki je čakala na odgon, bili so razni vagabundi, cigani, berači, med njimi tudi ženske in otroci... To bo lepa družba! Vse spravijo v neko večjo sobo, ki služi kot prenočišče odgonske postaje. Tudi jaz bi moral tja med cigane, vagabunde in otroke prenočevat, pa je prijazni službujoči stražnik iztaknil za mene prazno, prav majhno celico. Bila je kake dva metra široka in kake tri dolga, v njej pa prične. Stražnik mi je dal še malo svečko, da bi si vsaj v začetku svetil v temi. Celica je bila mrzla in vlažna. Kmalu je svečka dogorela in tako sem ostal sam v mrazu in popolni temi. V sosednji sobi so se prepirali cigani in vagabundi, vmes pa so vpile ciganke in jokali ciganski otroci... Bilo je vsaj nekaj, kar je motilo to mrzlo in temno samoto. V čevljih sem imel vlažno, sezujem se in si ovijem noge s pelerino in se vsedem na deske in tako prečujem celo noč. Prepir ciganov je utihnil, le tu in tam je zajokal otrok, končno pa je nastala grobna tišina, od daleč sem čul v zvoniku biti uro in sem tako mogel vedeti, koliko sem že prečul te temne noči. Dolgo večnost je trajala ta noč... Na vse sem mislil, celo svoje življenje mi je romalo pred očmi, pa se mi je zdelo, da tako neprijetne noči še nisem doživel v svojem življenju... Med vso arestantovsko karijero je bila ta noč pač najbolj bridka. Prva noč svobode v taki ječi, v temi in mrazu. Kaj šele pride ? Tako sem mislil. Če me tako po „šubu“ naprej vodijo, bom romal v Kranj vsaj 14 dni po raznih odgonskih postajah. Zjutraj se takoj zopet oglasim k raportu pri ravnatelju, ki mi končno, ne posebno prijazno dovoli, da me spremlja na moj račun uradnik v Zagreb, kjer bom moral dobiti drugega spremljevalca. Ob 6. zvečer se pripeljeva v Zagreb, ki je bil takrat ves razburjen. Kralj Aleksander je par dni prej prišel tja in ob tej priliki so organizirali na njega atentat. No kolodvoru je bila stroga kontrola. Vsakega so policijski agenti natanko preiskali. S spremljevalcem sva odšla na policijo, kjer se takoj prijavim k raportu pri dežurnem uradniku, da bi me poslali čimprej v Kranj. Toda službujoči policijski nadzornik me ni prijavil, dasi sem ga ponovno, za to prosil. Čakal sem dolgo časa v policijski pisarni, kjer je šumelo pisano vrvenje. Policija je takrat polovila vse sumljive elemente v Zagrebu. Vsi policijski zapori, so bili polni. Kaj bodo z menoj? Da bi me poslali takoj naprej, ni bilo videti. Končno čez kaki dve uri čakanja me odvede policaj po velikem poslopju in raznih hodnikih in odpre celico, kjer naj bi prenočeval. Bila je temna soba z majhnimi okni, na vsaki strani ob steni po ena postelja — oziroma ležišče iz desk. Ko se razgledam, opazim, da počasi vstaja iz ležišča neki človek, ki je bil videti še precej dobro oblečen, imel je usnjat jopič in je zgledal, kakor kak trgovec. Stopim proti njemu in se mu predstavim: „Župnik Škerbec iz Slovenije.“ „Cigan Miško“, je bil odgovor. Nasmehnem se. No tudi s cigani moram priti v stik na svoji jetniški karijeri. „Mene po odgonu vodijo iz Sremske Mitroviče, kako ste pa vi prišli semkaj?“ ga vprašam. „Jaz sem zaprt radi atentata na kralja“. Moža radovedno pogledam. Kaj, da bi me še celo z atentatorji skupno zapirali! Pa ni bil videti kakor kak razbojnik. Nasprotno, zdel se mi je prav dobrodušen cigan boljše vrste. „Kako pa ste prišli v to neprijetno zadevo?“ „Ko je prišel kralj v Zagreb, sta prišla v naše cigansko selo dva moža in pustila v naši koči revolverje in bombe. Mi nismo ničesar vedeli o atentatu, ne o kakih pripravah. Tudi nismo vedeli, da so v zavoju bombe, le revolverje sem videl. Ker mi je eden obljubil veliko nagrado, sem mu pokazal najbližjo pot proti meji, pa so ga kmalu dobili in nato je policija aretirala še mene in sedaj tu čakam že nekaj dni in ne vem, kaj bo z menoj ?“ Pozno v noč sva s ciganom Miškom kramljala. Pravil mi je razne zanimivosti o ciganskem življenju v njih vasi, kako kupčujejo, kako vara, kako se more napraviti, da se ustavi za par dni naduha bolnemu konju, kako napravi iz divjega konja krotkega in drugo. Kljub ne prav prijet-mu položaju sem se moral večkrat smejati njegovemu pripovedovanju. Zjutraj je vladal po hodnikih policijskega poslopja pravi direndaj. Zbirali so jetnike, vodili jih k zasliševanju, klicali jih po imenu. Vrata so se odpirala in zapirala, le k meni in k Mišku ni bilo nikogar. Trkam na vrata, pa ni bilo nič odgovora. Okrog enajste pa nekdo po hodniku kliče na vse grlo: Maaatja Škerbec, Maaatja Škerbec!“ Oglasim se v naši celici, pa kdo me bo slišal zunaj v tem hrupu. Končno pa vendar nekdo odpre vrata in pogleda v celico. „A, tu ste. Mi vas pa iščemo po vsem poslopju.“ Izgubili so me bili. Nihče ni vedel, kje sem. Med tem časom je namreč dr. Pegan v Ljubljani naprosil dr. Sedeja, advokata v Zagrebu, naj se zanima za mojo osebo in naj me skuša spraviti čimprej domov. Dr. Sedej je prišel do policijskega ravnatelja in ga je naprosil, da me izpuste takoj domov. Takoj je bilo obljubljeno, da me puste na svobodo z dr. Sedejem in da me potem popoldan spremlja tajni agent v Kranj. Ko so me pa hoteli izročiti varstvu dr. Sedeju, se je izkazalo, da nihče ne ve, kje sem. Policijski nadzornik, ki me je spravil v prijetno cigansko družbo, je odšel k počitku in ni nikomur povedal, kam me je vtaknil, radi tega so me iskali po vsem poslopju in me dolgo niso mogli najti, pa se je k sreči spomnil neki stražnik, da bi bilo prav, če pogleda še k ciganu, kjer me je našel in me takoj odvedel v ravnateljevo pisarno. Tu me je pa prevzel dr. Sedej, s katerim sem svobodno mogel oditi na njegovo stanovanje, kjer me je njegova ljubezniva žena prav dobro postregla. Po dolgem času sem bil zopet med svobodnimi ljudmi in v meščanskem stanovanju in pri domačem obedu. Kar nekam neroden sem bil na parketu in pri gosposki mizi po tolikem času zapora. Popoldan, dne 4. januarja se odpeljeva s policijskim agentom na brzovlaku, s katerim prideva ob kaki pol deseti uri v Kranj. Na kolodvoru so me že par dni čakali žandarji. S taksijem se odpeljeva na okrajno glavarstvo, kjer potrdi dr. Ogrin detektivu, da me je srečno pripeljal in na to sem postal šele svoboden državljan. Odšel sem v žup- nišče. Mogočno se je dvignil pred meno j stolp svetega Kancijana, kakor velik kazalec k Bogu. Skozi cerkveno okno je prihajala šibka svetloba večne luči. Bodi Gospod Tebi vse darovano: vse postaje enoletne jetniške poti: Ljubljana, Belgrad, Mitrovica, Vinkovci, Slavonski Brod in Zagreb. Konec. Ko koncem „Šenčurskih dogodkov“ pregledujem nazaj celoten spis, vidim, da se je vse to delo razvilo nekako v osebne spomine o šenčurskih dogodkih in njih posledicah. Mnogo zanimivih dogodkov, opazovanj in do- ' življajev sem moral izpustiti iz razumljivih vzrokov. Morda so najbolj zanimive stvari morale izpasti. Pa tudi če bi bil smel, bi ne mogel vsega popisati, ker bi sicer nastala iz teh spominov predebela knjiga. Morda sem premalo obdelal doživetja posameznih tovarišev, ki so z menoj vred romali po ječah. Nekatere sem prosil, naj mi napišejo svoje doživljaje, pa žal nisem dobil njih spisov in zato njih pravda ni tako točno popisana. Šenčurski dogodki so samo malenkosten del tega, kar je v onih dneh moral pretrpeti slovenski narod. Če bi hotel popisati vsa preganjanja samo v kranjskem okraju, bi iz tega narasla še ena knjiga. Kar zanimiva in poučna bi bila zgodovina preganjanj v Tržiču. Prav primerno bi bilo, ko bi kdo popisal, kako so zapirali uglednega kranjskega meščana in trgovca Franca Gorjanca, kako so aretirali advokata dr. Megušarja, kako sta bila v veliki nevarnosti, da ju aretirajo celo dva „naprednjaka“ dr. Beno Sabothy v Kranju in industri- jalec Maks Fock, ker sta se upala obsojati nasilje. Debele knjige bi nastale, ko bi popisal preganjanja in šikane samo v kranjskem okraju, kaj šele, če bi kdo hotel popisati vse, kar je moral takrat pretrpeti ves slovenski narod! Naj bodo „Šenčurski dogodki“ le mala sličica vsega trpljenja, skozi katero je moral takrat zavedni slovenski narod. Morda mi je kdaj ušla v spisu kaka ostra beseda o onih, ki so nas krivično spravili v ječo. Trudil sem se, da bi nikjer ne pokazal kake jeze ali maščevalnosti, toda če si živo predstavljaš vso tedanjo krivico, je kar naravno, da ti kdaj skoro nehote uide težka beseda gnjeva nad nepoštenostjo, ki je zakrivila toliko gorja med nami. Ali so imeli šenčurski dogodki kak pomen v zgodovini slovenskega naroda? Ali so bile te žrtve potrebne in ali so kaj koristile? To vprašanje se človeku nehote vsiljuje v dušo, ko premišlja one dogodke v letih 1932. in 1933. Kot odgovor na to vprašanje bi spomnil na zgodbo junaške irske matere, ki je v bojih za svobodo svojega naroda en dan izgubila sedem sinov, ki so jih obesili Angleži. Ko je ta mati prišla po osvobojenju z Irci v Rim k avdijenci k papežu, jo je sveti oče vprašal, kako ji je bilo tisti dan v duši, pa je odgovorila junaška žena: „Sveti oče, ko bi imela še sedem sinov, pa bi tudi še te darovala za svobodo Irske!“ Brez žrtev ni svobode! Brez žrtev ni zmage! Gorenjski puntarji. Poje se po napevu: „Kak luštno je res na deželi.. 1. Kaj tac’ga še ni b’lo na svetu in sončece vid’lo še ni, da štirje duhovni v arestu brez krivde zaprti bi b’li. Q. Kaplan iz Komende, Preddvora in predaški zraven sedi, vmes pa fajmošter kranjski veselo usodo deli. 3. Kak luštno je res v arestu, kjer delati treba nič ni, kjer štirim veselim pastirjem lenoba se sladko smeji. U. Za košto skrbeti ni treba, gostilna Leon nas redi, pečenke, salate pošilja, za bankovce vse se dobi. 37 Pod oknom nam predaški fantje, šenčurski, preddvorski, pojo, deklet tud’ iz Hrastja ne manjka, Gorenjke junaške so to. (d . Tam Janče veseli s Preddvora, Matija in Žagarjev fant In Janez Petanov se mora pokorit’ v strganem gvant’. Iz Predaselj Stanko Roženov, ta štmani gorenjski kajon, pokušaj ta močnik ješprenov, ki dal ga je „oni“ za Ion. J7 Boritelj za"kmečke pravice poslanec iz Hrastja Brodar, nikomur ni storil krivice, pa v kehi sedi samotar. 3- Tovariš mu Umnik v boju v temnici usodo deli, zapisan v onih je broju, ki pravo in red si želi. 10. Udari grom v vrh le zvonika, a luže v miru pusti. Gorenjske sta stolpa in dika, slovenske poštene krvi. V Britofu vila sameva, tovarna za olje stoji, a Jožko v ječi prepeva, mu Milka doma se solzi. In Lojze'veseli z Bobovka le cviček pokuša zdaj sam, na cegle le kible pokrivka obuja prijeten mu sanj. 4 3. V Komendi začetek je punta, Koroščevih slavnostnih dni, Štrcin zato mora iz grunta v keho iz Kaplje vasi. iä. iz Ko Mejač iz Komende, ta stari, samoten v bržonu sedi, in tuhta kako v Pešati prijetno se ribca lovi. Kaj mal "starini je polit’ka, saj Vitko za to le skrbi, on mora v keho za sinka, ki urno je preč pocedi. S Ko pesem je b’la že končana, pa pride iz Grobelj „obisk“, po Godini nam je poslana persona, ki dela za tisk. Poznate kaplana s Šenčurja, ki vedno doma le čepi? On var’je le svetega Jurja, polit’ki bolj fige moli. Ko ura oeset je minila in družba že spala je vsa, naenkrat se luč posvetila in Vavpetič se prismeblja. Zadene Boštjana strelica, povelje zaporno ostro, Belcjan naj v arestu se vica, ta mautar več zidal ne bo! to- Res skrbna je ta policija, za zdravje junakov skrbi, če koga v trebuhu zavija, ga Bolcarjev dohtar zdravi. £*7. Vse nože, pincete, zdravila, v Cerkljah pri Kranju ima, a njega pograbi orožniška sila, da štrozak saj malo rahlja. V petek pripeljejo z Dola kaplana že petega k nam, da keha mu dobra bo šola, da brumen bod’ Jugoslovan. Ko dan nam svobode zasije, Pravica skazala se bo, takrat nam Sloven’ja napije: Bog živi! Bog živi! glasno!