Robinzon

starši.

Njegove vožnje m čudovite dogodite.

Poslovenil

Janez Parapat,

duhovnik ljubljanske škofije.

Izdala

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

( Tretji"'natisek.)

Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohorja v Celovcu.


Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstva.


ij imfoo^4

Uvod.

dorkoli se šteje med izobražence, gotovo mu ni
neznana prelepa povest »Robinzon«. Že v mladosti
je mnogoteri izmed nas sočutno prebiral čudovite
zgodbe nesrečnega mladeniča, ki so ga morski valovi za¬
nesli na otok, kjer se je toliko in toliko let v samoti po¬
koril za svojo nepokorščino proti ljubim starišem. Spremljali
smo v mislih mladega puščavnika na vseh njegovih potih,
uživali ž njim vse bridkosti, a tudi sem ter tja veselje
samostanskega življenja; njegova hiša nam je bila znana
zunaj in znotraj, neka čudes-na moč nas je vezala na pre¬
ljubega Robinzona. Kdo pa si je izumil in opisal to povest?
Anglež je, Daniel de Foe po imenu, "ki je živel leta
1661. — 1731., mož bistre glave in poštenjak, kakoršnih je
malo. Spisal je, kakor trdč, do 200 spisov, izmed katerih
so ga nekateri pri najvišji oblasti spravili v marsikake
zadrege. Moral je blagi mož pobegniti iz domovine, a ko
se je vrnil domov, sprejel ga je kralj z veseljem in postal
mu naklonjen in prijazen. Toda njegovi sovražniki niso
mirovali, dokler ga niso vtaknili v ječo, kjer je vzdihoval
dve leti. Sreča se je sicer zasuknila, toda Daniel de Foe

1 *

se ni vsiloval nikomur; torej tudi od nobene strani ni prejel
zaslužene hvale, da se je s peresom vojskoval za ljudske
pravice. Umrl je pozabljen in ubožen. Slava njegova se je
pa kmalu zasvetila. Spisal je bil namreč po resnični dogodbi
posneto povest: »Zgodbe Robinzona Kruzoe«. Dolgo ni hotel
nihče založiti dela ubogega moža. Ko pa leta 1719. vendar
ugleda beli dan, — kdo bi si bil mislil! — priljubila se je
knjiga vsemu svetu tolikanj, da so jo posnemali in pre¬
vajali v vse evropejske jezike; — samo Nemci imajo nad
60 različnih predelav in prevodov. Zato mislim, da ne za¬
denem napak, ako.vam Slovencem ponudim Robinzona v
mili slovenščini, da si tudi vi, zlasti pa mladina, kateri se
posebno prilega ta prelepa povest, po vsakdanjih opravkih
razvedrujete um in srce.

Tega vam iz srca želi

prevoditelj.

Prvo poglavje.

Robinzonova mladost in prve njegove vožnje.

r|||t3| o j en  sem bil leta 1632. v mestu Jorku. Moj oče so
bili iz rodovine Krajcnaerske v Bremen-u in kup-
jlp čevali so v Hull-u na Angleškem. Šlo jim je po
V sreči, nabrali so si precej premoženja. Ko so se pa
naveličali kupčije, preselili so se v Jork in oženili z mojo
materjo, ki so bili iz stare in spoštovane korenine Robin¬
zonove. Tako sem dobil .dvojno imž: Robinzon Krajcnaer;
poslednje pa so ljudje navadno skrajšali v Kruzoe, in ta
priimek se nas je tudi prijel in ostal v prihodnje.

Imel sem dva starejša brata. Prvi je služil pri angleških
pešcih v Flandriji, katerim je zapovedoval nekdaj slavni
Lochart. V bitvi pri Dunkirchen-u zoper Španjolce je bil
ubit. Kaj se je zgodilo z mojim drugim bratom, nikoli nisem
zvedel, prav tako, kakor tudi moji stariši nikdar niso zve¬
deli, kako se je pozneje meni godilo.

Jaz sem bil tretji sin pri hiši. Nikoli nisem resno
premišljeval, kaj bode iz mene. Imel sem prav čudovitne
misli in naklepe. Po glavi so mi namreč rojile le lepotije
daljnih dežel, noč in dan sem sanjaril o palmovih gozdih,
o hribih, kjer zlato kopljejo, in o neverjetni krasoti tujih
krajev. Najbolj pa me je veselilo mornarsko življenje, ker
mornar se v lahkem čolniču tako prijetno ziblje po višnjevem
morju in vsa ona čudesa sam gleda in uživa.

Oče so mi sicer dajali lepe nauke ter me pridno v
šolo pošiljali; kaj radi bi bili videli, da postanem pravdo-
srednik. Toda želje do mornarskega življenja mi niso mogle

6

odvzeti ne resnobna opominjevanja očetova, ne mile prošnje
materine. To veselje me je tako zmotilo, da sem bil slep
za vse, kar mi je ponujala očetovska hiša.

Moj oče, strog, previden mož, so mi močno odsve¬
tovali. Ker zavoljo putike niso mogli iz izbe, pokličejo me
nekega dne pred se in mi tako-le na srce govore:

»Kaj druzega, kot tvoja nespametna želja, potovati
križem sveta, te je pač nagnila zapustiti očetovsko hišo in
domovino, kjer bi si s pridnostjo in vednostjo tako lahko
napravil lepo prihodnost brez skrbi? Le revni in brezupni
ali pa silno častilakomni ljudje si z nenavadnimi in pre¬
drznimi dejanji ulove včasih srečo in slavo. Za-te je vse
to ali previsoko ali prenizko. Glej, da bodeš najbolj čislal
srednji stan, katerega smo mi. Ozri se okoli sebe! Ali ga
ne želč vsi? Marsikateri kralji, izrojeni v blišču in bo¬
gastvu, radi bi bili zlati prestol zamenjali s ponižnim roko¬
delstvom. In celb najmodrejšemu vladarju je bil nekdaj
srednji stan najsrečnejši, ker Boga ni prosil ne bogastva
ne revščine! Sreda je tudi tukaj zlata skleda; ne zavidnost
in častilakomnost, ne prevzetnost in nevoščljivost ne zbadajo
njega, ki se nje drži.«

Tako so me oče opominjali, da ne bi sam sebe po¬
greznil v nesrečo. Povedali so mi, da me hočejo na vse
strani podpirati in sploh vse storiti, da postanem to, za
kar so me odmenili.

»Vtisni si v srce moje besede!« govorili so nadalje.
»To isto sem rekel tudi tvojima bratoma, toda nič nista
marala. Kakšna je bila njuna osoda? Daleč od očetovskega
doma je padel tvoj starejši brat na flanderski zemlji, in
kje gnijejo kosti druzega tvojega brata, vč le Bog sam.
Verjemi mi, ako res nepremišljeno butneš tja v en dan v
svet, kadar pride dan nesreče, ko ne bodeš no¬
benega svojih imel okoli sebe, tedaj bodeš
bridko žaloval, da me nisi slušal.«

Zdajci utihnejo in solze notranje žalosti jim oblijejo
lice. Ves ginjen sem obetal vse storiti, kar hočejo oče. A
v malo dneh so vsi dobri obeti splavali po vodi; v meni
se je vzbujala stara želja iz novega. Od očeta nisem ničesar
pričakoval, poskusim torej, če bi se dalo z materino po¬
močjo kaj doseči. Razložim jim, kako neizrečeno rad bi
videl svet, da sem star že 18  let, torej prepozno, lotiti se
pravdarskega ali kupčijskega nauka. Naj pregovorč očeta,

7

da me vsaj enkrat pustč na pot; ako mi ne bode mornarsko
življenje všeč, hočem zamujeno popraviti.

Tega mojega srčnega razodenja moja mati nisi bili
kar nič veseli, in brez ovinkov so mi rekli, da je zastonj
o tem očetu besedo črhniti. Vendar so o priložnosti omenili
to reč očetu, toda vzdihovaje so jim odgovorili: »Fant bi
imel jako prijetno življenje domd; če pa gre na tuje, naj¬
večji siromak bode na zemlji. Ne privolim.«

Tako je minulo zopet leto in dan, opominjevanje mojih
starišev med tem je bilo bob v steno. Necega dne grem
v Hull in naletim ondi na starega šolskega tovariša, ki je
bil ravno namenjen v ladiji svojega očeta odriniti v London.
Nagovarja me, naj ga spremim, in prav po mornarsko se
mi prilizuje: »Saj te vožnja nič ne stane!« Sklep je bil brž
storjen. Ne zmenivši se za skrbi svojih starišev stopim v
ladijo; bilo je 1. kimovca 1. 1651.

Nikoli ni nesreča začela tako hitro kaznovati lahko¬
miselnega človeka in nikoli ga ni tako dolgo tepla, kakor
mene. Komaj smo zapustili luko, Jel je vihar razsajati in
visoko so se vzdigovali valovi. Še nikdar nisem bil na
morju, torej me zgrabi neusmiljena morska bolezen. Že
sedaj sem se kesal svoje nespameti, že sedaj sem se spo¬
minjal očetovske hiše, kjer sta me zastonj pričakovala
plakajoča oče in mati.

Nevihta je rastla; ladija se je pogrezovala v globočino,
kmalu je zopet drvila kvišku. Neizrečeno sem se bal. V teh
hudih stiskah sem obetal, koj vrniti se domov, da me le
Bog še reši iz te grozne nevarnosti. Ko se pa naslednji dan
potolaži morje in valovi, minejo me tudi vsi dobri sklepi.
Proti večeru se je zjasnilo in solnce je zatonilo čisto in
svetlo, da je prihodnje jutro izišlo zopet v isti lepoti. Nje¬
govi žarki so se lesketali po neizmernem morskem površju,
da se nisem mogel nagledati nenavadnega prelepega prizora.

Noč sem dobro prespal, tudi morska bolezen me je
zapustila. Oziral sem se po gladki planjavi, ki je bila po¬
prejšnji dan tako nevarno razburkana. Ves zamišljen sem
bil; tedaj stopi k meni prijatelj, ki me je bil zapeljal k tej
vožnji, in smeje se mi reče:

»No Robin, kako se ti je prilegel včerajšnji hrup? Saj
te mala sapica menda ni prestrašila?«

»Kaj? Sapica? Vse žive dni še nisem prestal takega
viharja.«

8

»Ali to imenuješ vihar? Nič ni bilo. Da imamo le
čvrsto ladijo in da smo na visokem morju, ne zmenimo
se potem za meh sape kar nič. Ti si seveda le mornarček
sladke vode. Pojdi, napraviva si čaja in pozabiva vse to.
Glej, kako krasno vreme imamo!«_

Živeli smo prav po morsko. Čaj je bil gotov in dobro
sem ga podiral. V pijanosti je prešlo vse kesanje zaradi
moje nepokorščine, vsi moji dobri nameni in sklepi za pri¬
hodnost so se potopili v njej. Sicer so prišli še včasih
trenutki, o katerih se je oglasila vest; toda zdelo se mi je,
da je to le slabost, torej sem skušal te muhe, kakor sem
jih imenoval, odganjati v veselih tovaršijah in pijančevanju.
V 5—6 dneh sem svojo vest popolnoma potolažil in izbrisal
spomin na očetove nauke.

Toda čakalo me v  je še kaj hujšega, da mi ne ostane
čisto noben izgovor. Če nisem v ravnokar prestani dogodbi
hotel .ugledati božje milosti, bila je naslednja taka, da bi
bil najtrdovratnejši nespokornik v njej moral spoznati kazen
in ob ^enem usmiljenje božje.

Šesti dan svoje vožnje dospemo v ladijostajo Jarmouth,
ker nas neugodni vetrovi in tišina po oni nevihti niso pu¬
stili dalje. Tukaj smo se morali tedaj ustaviti, ker je vlekel
nam nasprotni veter. Z nami vred so bile zadrževane tudi
nekatere večje ladije iz Nevkastla. Veter je bil že iz po-
četka močen, prihajal pa polagoma tako silen, da ni bilo
varno peljati se v Themso. Ladijostaje navadno dajo tako
zavetje, kakoršno luke; za našo trdno ladijo se torej ni
bilo bati. Mornarji so bili tedaj brez skrbi, ves čas so burke
uganjali in norce brili. Toda osmi dan se je veter izpremenil
v hudo nevihto in vsi so imeli dokaj opraviti, da so spustili
jadra in jadrenice. Valovi so pluskali čez našo ladijo in
enkrat smo mislili, da se je pretrgala vrv na sidru. Višji
mornar je ukazal še druzega mačka spustiti, da bi bilo tem
varnejše. Vihar je strahovito razsajal. Groze in strahu so
trepetali mornarji. Kapitan je vse storil, da ohrani ladijo;
ko je pa mimo mojega ležišča gredč vzdihnil: »Gospod,
usmili se nas! Izgubljeni smo!« sprelete me smrtne težave,
da kar okamenel obležim na postelji. Kako bi mogel po¬
pisati, kaj sem čutil! Izprva mi še na misel ni prišlo, da
bi se kesal, naravnost sem se ustavljal vsakemu kesanju.
Ko je pa sedaj stala pred menoj grozna smrt, obšel me je
neizrečen strah. Planem iz izbe na krov ladije ter se ozrem
okrog sebe. Kako strašne reči sem tu ugledal! Visoko kakor

9

gore so se dvigali valovi in v treh ali štirih minutah od¬
bijali ob nas. Kamorkoli sem pogledal, povsod je bil stok
in revščina. Na dveh težko obloženih ladijah blizu nas so
jadrenike posekali in pol ure daleč od nas se je potopila
neka barka. Dve drugi ste se odtrgali od sider in vihar ju
je strahovito po morju metal sem ter tja, ker noben jadrenik
ni ostal cel. Manjši čolni so manj trpeli, vendar dva ali
trije so samo z velikim jadrom drvili mimo nas.

Proti večeru prosita višji mornar in krmar kapitana,
naj bi smela posekati sprednji jadrenik. Moral je privoliti,
ker brodnik je trdil, da je sicer ladija gotovo izgubljena.
Ko je tedaj padlo sprednje drevo, ostalo je srednje brez
podpore ter barko tako premajalo, da je bilo treba še to
posekati.

Nevarnost in groze mornarskega življenja tačas še
nisem bil vajen, torej mi je bilo neizrečeno čudno pri srcu.
Dobro še pomnim iz onega davno minulega časa, da me
je v onih strašnih urah bolj peklo, da sem bil popustil
svoje dobre namene in sklepe, kakor pa me je strašila
groza pred smrtjo. Menil sem, da je ta nesreča kazen božja
za nepokorščino do mojih starišev, in ta misel me je po¬
polnoma zmedla. Toda mera trpljenja našega še ni bila polna.

' Vihar je divjal tako grozovito, da so c.el6 mornarji
trdili, da še niso doživeli enacega. Naša barka je bila sicer
trdna, gugala se je pa vendar tako silno sem ter tja, da
so mornarji sleherni trenutek vpili: »Poginjamo!« In kar
se pač redko zgodi, kapitan, višji mornar in drugi so jeli
na kolenih moliti ter so brez upanja pričakovali gotovega
pogina.

O polnoči zakliče nenadoma neki mornar: »Ladija ima
luknjo!« drugi zavpije: »Voda stoji že 4 čevlje visoko v
barki!« Vsi so morali sedaj 'k sesalkam. Jaz sem bil kakor
štor; kar vznak sem se zvrnil na ležišče, poleg katerega
sem stal. Mornarji me ne prerahlo vzbude mrmraje: ako
poprej že nisem bil za rabo, sedaj vsaj lahko pomagam
kakor drugi. Vstanem tedaj, grem k sesalkam in čvrsto
vodo poljem iz ladije. V tem ugleda kapitan nekoliko lahkih
bark. Te zavoljo viharja niso mogle stati na mačku ter so
vrv izpustile, morale so torej na široko morje, kjer so si
na vso moč prizadevale, da ne trčnejo z nami. Kapitan
ukaže strditi na pomoč. Jaz nisem vedel, kaj to pomenja.
Mislil sem, da se ladija že v kosce drobi, in strahu omedlim.
Nikdo se ni zmenil za-me, sleherni je skrbel, da sebi otmč

10

življenje. Neki mornar je cel6 menil, da sem že mrtev, ter
me bacnil z nogo od sesalke ter stopil mesto mene. Precej
časa je minulo, da sem zopet oživel.

Delali so na pretrganje, toda voda je neprenehoma
naraščala v barki. Gotovo je bilo, da se potopimo. Sicer
je nevihta nekoliko odlegla, vendar ni bilo upanja, da pri¬
jadramo v varno luko. Med tem so neprestano streljali na
pomaganje, in lahka ladija ne daleč od nas je res odposlala
čolnič nam na pomoč. Srečno je priveslal do nas, toda

dolgo ni bilo mogoče stopiti vanj, ker ni mogel pritisniti
k naši ladiji.

Ljudje v čolnu so v vedni nevarnosti veslo gonili z
vsemi močmi. Ko slednjič dosti blizu priveslajo, vržemo
jim vrv; ujamejo jo in pritisnejo k barki. V hipu smo bili
vsi v čolnu; vendar misliti ni bilo, da dohitimo ladijo, ki
nam je naklonila to pomoč. Sklenemo torej čolnič prepustiti
valovom ter ga varno obračati proti bregu. Kapitan je ob¬
ljubil, da ga plača, ako se razbije. Deloma veslaje, deloma
prepustivši se vetru pomikali smo se proti suhi zemlji,
proti visočini Winterson-Nes imenovani.

11

Komaj je minulo četrt ure, odkar smo zapustili ladijo,
videli smo, kako se je potopila. Črno se mi je delalo pred
očmi, ko so mi brodniki kazali utapljajočo ladijo. Že takrat,
ko so me bolj vrgli v rešilni čolnič, nego sem sam stopil
vanj, utrpnilo mi je srce iz strahu in zavoljo hude vesti.
Neprenehoma so mornarji veslali, da pridejo na suho. Kadar
so valovi visoko dvignili ladjico, ugledali smo na bregu
veliko ljudij pripravljenih pomagati nam, kadar dospemo
dosti blizu. Toda naša vožnja je bila kasna. Še le ko smo
priveslali okoli svetilnika kraj morja, kjer niso bili valovi
tako silni, stopili smo po neizrečenem trpljenju srečno in
zdravi na suho. V Jarmouth-u so nas potem jako prijazno
sprejeli. Gosposka nam je brž odkazala dobro stanovanje,
in kupci in ladijarji so zložili denarjev, da je mogel vsak
izmed nas ali v London ali v Hull nazaj.

Ko bi bil takrat jaz le toliko pameten, da bi se bil
vrnil v Hull, srečen bi bil in moj oče bi bili po besedah
sv. pisma iz veselja gotovo zaklali pitano tele. Kakor sem
pozneje slišal, zvedeli so, da se je potopila barka, na kateri
sem bil jaz, in veliko pozneje še le se jim je sporočilo, da
sem se otel. A neki duh me je zmotil. Včasih sicer se je
oglasila vest v meni in me opominjala, naj se vrnem v
očetovo hišo, vendar nekaj me je zadrževalo, da nisem
slušal njenega glasu. Rad sem se klatil po svetu. To veselje
me je zapeljalo v nepokorščino do starišev in sedaj me je
bilo poleg tega še sram, kreniti na pravo pot. Tedaj sem
drvil v lastno nesrečo.

Moj tovariš, ladijinega lastnika sin, ki me je poprej
.učil, kako tolažiti nemirno vest, bil je sedaj bolj pobit kot
jaz. Še le nekoliko dnij po prihodu v Jarmouth sva se
sešla, ker sva stanovala daleč narazen’. Sedaj je vse drugače
govoril. Ves poparjen me vpraša, kako se mi godi, in ob
enem naznani pričujočemu očetu, kdo da sem, da sem se te
vožnje udeležil le za poskušnjo in da mislim še dalje potovati.
Potem se kapitan obrne k meni in osorno, skrbno izpregovori:

»Mladenič, nič več ne smete na morje, vsi dogodki,
ki ste jih ravnokar doživeli, prepričali so vas menda do
dobrega, da niste za mornarja.«

»Kako? Gospod,« odvrnem, »ali tudi vi ne greste nič
več na morje?«

»Pri meni je druga, to je moj stan, moja dolžnost.
Vi pa ste le poskusili in mislim, da ste dovolj okusili, kaj
v as čaka. Toda povejte mi vendar, zakaj silite na morje?«

12

Povem kapitanu dosedanje življenje in ko neham,
zadere se nad menoj:

»S čim sem se pregrešil, da je stopil tak malovrednež
v mojo barko? Po nobeni ceni ne bi hotel še kedaj voziti
se z vami.«

Nesreča, ki je zadela kapitana, razsrdila ga je tako
nenavadno. Vendar je pozneje resno govoril z menoj ter
razlagal, kako nespametno da je skušati božjo previdnost,
in da bi bilo najbolje, da se vrnem domov.

»Prepričani bodite,« končal je opominjevaje, »ako se
ne vrnete k očetu, prevarili se boste, uživali le nadloge in
bridkosti in spolnile se bodo besede vašega očeta.«

Nič ne zinem, ampak naglo se poslovim od moža, ki
ga pozneje nikdar nisem več videl.

Z nekoliko cvenkom v žepu krenem jo v London sam,
ne vedoč, kaj mi je početi. Domov se obrniti me je bilo
sram, bal sem se zasmehljivih govoric sosedov. Kako
nespametna je pač mladost! Sramuje se pogostoma bolj
kesanja kakor greha in šiloma se ustavlja temu, kar za¬
poveduje pamet. Čim bolj je ginil spomin na prestane
nevarnosti, tem manj sem mislil na vrnitev. Slednjič sem
to misel obesil na klin in sklenil udariti jo čez morje.

Največja nesreča moja na vseh vožnjah je bila, da
nisem hotel služiti kot mornar. Pač bi moral trdo delati,
kakor drugi, a upanje bi bil imel postati krmar, veliki mornar,
častnik in morebiti celč kapitan. Toda posebno usodo sem
imel, da sem vedno naletel na to, kar je bilo najneugodnejše,
in ker so mi novci težili žepe in dobra obleka hrbet, vozil
sem se vselej kakor popotnik in kot tak sevčda nisem imel.
ničesar opraviti, pa se tudi nisem navadil ničesar.

Pridem tedaj v London. Ondi najdem po sreči dobro
druščino, kar se menda le redko prigodi zanikernemu, lahko¬
miselnemu mladeniču, kakor sem bil jaz. Najprej sem se
sčznanil s kapitanom ladije, ki je prijadrala iz Guineje ter
se odpravljala zopet nazaj. Vrlemu možu sem bil všeč.
Rekel mi je, da me vzame s seboj, pot me ne bode stala
ničesar in ako hočem nekaj blaga nakupiti, da ga v Afriki
spečam, bode morebiti še nekoliko dobička.

Kdo je bil veselejši od mene! Brez pomisleka dam
kapitanu roko. Na njegov nasvet nakupim za 40 funtov
šterlingov* steklenega blaga in druge drobnjave. K temu

* Funt šterlingov je 20 kron naše vrednosti.

13

znesku so nekoliko pripomogli nekateri mojih sorodnikov,
katerim sem dopisoval, in ti so moje dosedanje dogodivščine
in namene naznanili tudi mojim starišem ter jih, kakor
menim, celč pregovorili, da so tudi oni nekaj pomagali k
prvemu mojemu početju.

To je bilo edino potovanje, ki je bilo zame srečno.
Hvala za to gre pa le poštenemu mojemu prijatelju kapi¬
tanu, pri katerem sem se naučil dokaj računarstva in mor-
narstva. Znal sem sestavljati ladijin dnevnik, opazovati
mornarske prikazni, sploh reči, ki so potrebne mornarju.
Veselilo ga je učiti me, kakor tudi mene poslušati ga, in
tako me je ta vožnja prerodila v kupčevalca in brodnika.
Kupčija se mi je dobro obnesla: pridobil sem 5 funtov in
9 uneč zlatega praha, za katerega so mi dali v Londonu
300 rumenjakov. Ta sreča me je oslepila in rodila mojo
nesrečo. Saj hodi prevzetnost pred padcem !

Zgol brez nezgode pa tudi ta vožnja ni bila. Prehuda
vročina med povratnikoma, med 15" zemljepisne širjave in
ravnikom, naklonila mi je jako trdovratno mrzlico, da sem
bolan ležal skoro ves čas mojega bivanja v Afriki.

Drugo poglavje.

Robinzon ujet in njegov beg.

Tako sem tedaj postal guinejsk trgovec. Žalibog, da je
moj prijatelj kmalu potem umrl. Sklenem torej še enkrat
sam poskusiti srečo in sicer na isti ladiji, kateri je bil sedaj
Poveljnik prejšnji nadmornar. Tako nesrečne vožnje menda
še ni bilo, odkar se vozijo po morju, kakor je bila ta. Blaga
sem seboj vzel le za 100 funtov šterlingov— dobrih 2000
kron v naših denarjih — ostalih 200 pa hranil pri vdovi
svojega prijatelja. To zaupanje v njeno poštenost me ni
goljufalo.

V najlepših nadah smo jadrali med kanarskimi otoki
>n afričanskim pomorjem. Kar nas nepričakovano nekega
jutra zgodaj zaloti mavrišk korzar ali morski ropar, ter se
spusti z vsemi jadri na našo ladijo. Tudi mi razpnemo vsa
jadra, da mu utečemo. Ko pa zapazimo, da ropar hitreje
vozi kakor mi, in da nas v malo urah dohiti, jamemo se

14

pripravljati na boj. Naša ladija je imela 12 topov, ro¬
parska pa 18.

Okoli treh popoldne se nam približa. Korzar je hotel
jadrati okoli zadnje krme, da nas zgrabi od strani, a ne¬
previdno je zašel našemu pol-palubniku nasproti, iz ka¬
terega smo ga sprejeli z osmimi topovi. Ko smo drugič
zasmodili, odgovoril je tudi ropar s topovi in puškami kakih
200 mož, ki jih je imel v ladiji, in se umaknil. Naših nihče
ni bil ranjen, vsi so stali na svojih mestih. Korzar s tem
ni bil ugnan, temveč naskočil je drugič našo barko in sicer
od strani in vanjo postavil 60 mož, ki so mahoma posekali
vse vrvi. Mi nismo rok križem držali. S puškami, gratami
in cempini smo jih dvakrat nazaj potisnili v njih ladijo.
Naposled se pa vendar le nismo mogli dalje braniti. Ko smo
videli tri naših ubite, osem pa ranjenih, udali smo se sovražni
večini. Odpeljejo nas v Saleh, majhno luko Berberije.

Strah, da bodo Mavri grdo ravnali z menoj, se ni
uresničil. Niso me namreč gnali, kakor moje tovariše, v
notranjo deželo, v stolno mesto cesarsko, ampak kapitan
me je pridržal pri sebi, da njemu služim. Tako so se tedaj
vsi visoki naklepi mladega »guinejskega trgovca« hipoma
izpremenili v nič, navaden nesrečen suženj sem bil sedaj
ter se pogosto spominjal opominjevanja očetovega; zakaj
nikogar nisem imel, ki bi mi pomagal.

Nadejal sem se vendar, da me bode novi gospodar s
seboj jemal na morske vožnje in živo sem si že domišljeval,
kako me bode rešila kaka španjolska ali portugalska vojna
ladija. A tudi v tem sem se močno prevaril. Kadarkoli se
je namreč gospodar napotil na morje, puščal me je domd,
da sem delal kakor vsak drug rob, ter mi zlasti izročal
oskrbovanje vrta; kadar se je pa vrnil, moral sem spati v
njegovi kajuti, da sem jo v redu ohranil.

Daši sem neprenehoma premišljeval, kako bi pobegnil,
vendar nisem staknil nobenega pripomočka, in ker med
mojimi tovariši ni bilo nobenega Angleža, Irca ali Škota,
nisem mogel nikomur razodeti svojih mislij.

Dve leti ste pretekli, ko se prigodi nekaj, kar me
spomni na beg. Moj gospodar že precej časa ni izšel na
rop, ker mu je manjkalo novcev. Kratkočasil se je tedaj s
tem, da je o lepem vremenu ribe lovil v pristanišču. K temu
zabavnemu opravilu je navadno s seboj jemal mene in
majhnega Mavra, ki je vodil čolnič. Ker je moj gospodar
dobro vedel, da sem izurjen in srečen v ribjem lovu, po-

15

šiljal me je večkrat z nekim svojim sorodnikom in z mladim
Mavrom na morje, ribe lovit za njegovo mizo.

Nekega dne se je namenil na lov z dvema ali tremi
imenitnejšimi Mavri in delal za to velike priprave. Že dan
Poprej mi je ukazal prinesti več hrane kakor po navadi,
isto tako tri puške s smodnikom in svincem, da bi streljali
ne le ribe, ampak tudi ptiče.

Storil sem, kakor se mi je bilo velelo in naslednje
jutro sem na čedno umitem in z jadri dobro oskrbljenem
čolnu pričakoval goste, da jih lepo sprejmem. Toda le
gospodar je prišel. Rekel je, da njegovi gostje zaradi ne¬
pričakovanih opravkov ne morejo priti, in naročil meni, naj
grem z enim možem in z mavriškim dečkom na lov, ker
bodo prijatelji večerjali pri njem

V tem trenutku se mi zasveti v glavi, spomnim se
>z nova na beg, saj sem imel sedaj čoln v svoji oblasti.
Komaj tedaj odide gospodar, začnem se vsestransko pri¬
pravljati, pa ne za ribji lov, ampak na pot,  sam ne vedoč,
na katero stran bi krenil, ker vsaka je bila dobra, da me
le pelje od tega zopernega kraja.

Najpred sem mislil Mavra s pretvezo nakloniti, da še
v eč živeža pritira v ladjico, češ, da se gospodovih jedil ne
smemo dotakniti. »Prav,« je rekel in prinesel velik jerbas
suhora (cvibaka) in tri majolke mrzle vode. Vedel sem, kje
Je gospodar hranil steklenice, ki sem jih po podobi koj
spoznal za anglešk plen. Tudi te prinesem v ladjico, da
bi Maver menil, da so za gospoda. Isto tako sem vzel pol¬
drugi stot (cent) težko kepo voska, velik klopčič špage,
žago, sekiro in kladivo — reči, ki so mi bile potem jako
Koristne, zlasti vosek za svečavo. Še eno si zmislim, da
Popolnoma premotim ničesar slutečega Mavra. »Mulaj,«
Pravim, »puške našega gospoda so v čolniču, ali bi ne
mogel preskrbeti še nekoliko smodnika in svinca? Morebiti
ustrelimo kake škurhe. Znam, da ima gospod vedno strelivo
v  ladij i.«

»Dobro, grem ponj,« odgovori in res privleče kmalu
veliko usnjato mošnjo, ki je imela kilogram strelnega prahu,
'n še drugo s petimi ali šestimi funti svinca in krogel. V
tem tudi jaz najdem v kajuti nekoliko smodnika in na¬
polnim ž njim prazno steklenico v omari.

Z vsem potrebnim oskrbljeni odjadramo tedaj na lov.
V trdnjavi pri vhodu v ladijostajo so nas že poznali ter
Se  ne zmenili za nas. Ko smo bili kake dve uri daleč od

16

luke, zvežemo jadra in pričnemo ribariti. Burja je pihala,
kar mi ni bilo všeč; zakaj ko bi bil vlekel jug, dospeli bi
bili na španjolsko obrežje in v Kadiški zatok. Toda moj
sklep je bil trden: naj brije veter odkoderkoli, proč moram.

Ko smo nekaj časa lovili, pa nič ujeli (ako je tudi
kaka riba šapnila na trnek, nisem jo potegnil iz vode, da
je ne bi videl moj tovariš), rečem Mavru: »Danes nič ne
ujamem, s tem ne bode zadovoljen naš gospod, odrinimo
dalje.« Maver nič hudega misleč pritrdi in ker je spredaj
sedel, razpne jadro, jaz pa primem za krmilo. Peljemo se
blizu dve uri dalje, potem hočem na videz pibe loviti, iz¬
ročim krmilo dečku in stopim proti Mavru. Neutegoma ga
objamem čez pas in predno si je bil svest, bil je v vodi.
Koj pride na vrh, ker plaval je kot pena, in prosi, naj ga
vzamem v čoln, obetaje, da gre z menoj, kamor koli hočem.
Toda jaz stopim v ladijino izbo po lovsko puško in na¬
merim nanj rekoč: »Nič žalega ti nisem storil in ti tudi ne
bodem, ako me pustiš v miru. Dovolj dobro znaš plavati,
da priplavaš k bregu, saj je morje mirno, podvizaj se torej,
da prideš na suho, nič hudega se ti ne bode zgodilo. Če
se pa bližaš čolnu, sprožim ti puško v glavo, prost hočem
biti.« Nevernik se obrne in plava proti bregu, ki ga je kot
dober plavač gotovo dosegel.

Morebiti bi bil bolje storil, da bi bil pridržal tega člo¬
veka in mesto njega v vodo pahnil dečka, a prvemu nisem
nič kaj upal. Ko je odplaval, rečem dečku: »Ksuri, če mi
zvest ostaneš, postal bodeš po meni imeniten mož. Udari
se v obraz in prisezi mi zvestobo pri bradi Mohameda in
svojega očeta, sicer vržem še tebe v morje.« Deček se ne¬
dolžno zasmehlja in nisem mu mogel hud biti. Prisegel je,
da hoče zvesto z menoj hoditi do konca sveta.

Dokler sem imel pred očmi odplavajočega Mavra, veslal
sem tik vetra tako daleč na široko morje, da bi sleherni
lahko mislil, da sem namenjen v Evropo. In kdo bi bil res
verjel, da hočeva proti jugu? Tam je primorje neznano
divje, tam so pretili divjaški črni ljudje. Celi narodi bi bili
naju obdali s šajkami in ubili. Slehernemu je bilo znano,
da naju zverine ali še hujši ljudje umorč, ako stopiva ondi
na suho. Vendar o mraku premenim tek in se spustim
naravnost proti jugu, obrnivši čoln nekoliko proti izhodu,
da ostaneva blizu brega. Ugodni veter je tako pospešil
najino vožnjo, da sva bila prihodnjega popoldne, ko sva
se bližala deželi, že daleč, daleč od Saleha, menda že celo

17

za deželami marokanskega cesarja ali katerega si bodi
berberskega vladarja. Žive duše nisva zapazila na bregu.
Da ne pridem zopet Mavrom v pest, nisem hotel na suho,
pa tudi ne mačka vreči. Jadram torej naprej, pet dnij ne¬
prenehoma in še le, ko sem menil, da sva popolnoma varna,
spustim sidro ne daleč od izliva majhne reke, ne vedoč,
v kateri deželi da sva. Nikogar nisem ugledal, pa tudi
ničesar nisem hotel videti, le studenčnice nama je bilo
treba. Zvečer jo zavijeva v zanožje in skleneva o mraku
pritisniti k bregu ter ogledati bližnjo pokrajino.

Ko se pa tema razprostrl po deželi in morju, začnč
zveri tako grozno tuliti in rjoveti, da je moj ubogi deček
strahu koprnel in pol mrtev milo prosil, naj nikar ne stopim
na suho pred dnevom.

»Dobro, Ksuri!« odvrnem, »počakati hočeva jutranje
zore, toda kdo vč, če li ne najdeva potem ljudij, ki so hujši
mimo teh zverin.«

»Že pomagati,« odgovori Ksuri okorno, ker ni znal
mojega jezika, »ljudje hud, puška v roke, pok!«

Dečkovo zaupanje mi je bilo všeč in da ga osrčim,
nalijem mu kozarček iz ene gospodovih steklenic. Mirno
ostaneva tedaj vso noč na mačku. Kar prihrulijo okoli dveh
ali treh strašne, nama neznane živali na brežino. Skočijo
v vodo in se valjajo v njej, menda, da se ohladč, pri tem
pa tako grozno tulijo, da še nisem slišal kaj tacega.

Ksuri je bil v smrtnih težavah, tudi meni se ni bolje
godilo. In da najin strah do vrha prikipi, prične ena teh
pošastij s strahovitim sopihanjem plavati naravnost proti
najini ladjici. Mladi tovariš je trdil, da je lev, in prav je imel
menda. Na vse grlo je kričal, naj dvignem sidro, da se otmeva.

»Ksuri,« odgovorim, »raji spustiva vrv, da naju žene
od brega, saj žival ne more daleč za nama.«

Komaj izustim te besede, pomoli zver glavo iz vode
komaj za dve vesli daleč od barke, kar me silno prestraši.
Brž skočim po puško, napnem petelina in sprožim. Na hip
se obrne žival in odplava proti bregu.

Ni mogoče opisati, kako čudno je zakrohotal ta strel
'— morebiti prvi v teh krajih — ne le po obrežju, ampak
daleč, daleč po deželi. To me je do dobrega prepričalo, da
j ne kaže po noči zapustiti ladije.

t  A tudi po dnevu je bilo zavoljo divjakov nevarno

}  stopiti na suho. Nekaj je bilo treba vendar-le storiti, ker

Robinzon. 2

18

nisva imela ne kapljice vode. Ko se je jelo daniti, pravi
Ksuri, da gre po vode, le vrč naj mu dam. Vprašam ga:

»Zakaj siliš ti tako na suho, mene pa pustiš v čolnu?«

Odkritosrčni deček mi odgovori tako udano, da sem
ga odslej prav rad imel: »Ma pridejo hud ljud, mene ham,
ham; ti smuk!«

»Dobro,« odvrnem, »pojdiva oba in če pridejo divjaki,

postreljiva jih.« .

Ponudim mu sedaj kos suhora in požirek pijače, ki
sva jo bila s seboj vzela; potem veslava kolikor mogoče
blizu do brega, stopiva iz ladjice in s puškami in dvema
vrčema v rokah prebredeva vodo.

Na čoln sem pa vedno pazil; kajti bal sem se, da ne
bi se divjaki v šajkah pripeljali po reki. V tem ugleda
Ksuri kake četrt ure znotraj v deželi nekoliko nizkega sveta,
spusti se v tek, pa se kmalu vrne. Misleč, da so mu div¬
jaki ali kaka divja zver za petami, hitim mu nasproti. Ko
pritečem bliže, zagledam mu čez rame nekaj viseti. Bila je
žival našemu zajcu podobna, toda druge kože in daljših nog.

Dobro južino sva si torej obetala, a prijetnejše mi je
bilo, da je Ksuri našel mrzlo vodo in poleg tega ni videl
nobenega divjaka.

Napolniva vrča, slastno poručava zajca ter se napra¬
viva na odhod.

Od prvega potovanja sem vedel, da kanarski in zele-
nogorski otoki niso daleč narazen. Ker pa nisem natanko
poznal njih lege, ni kazalo drugače, kakor upati, da morebiti
naletim na kako angleško ladijo, ki bi naju vzela s seboj.
Po mojem mnenju se je dežela, ki sem jo videl, razprostirala
med marokanskim cesarstvom in Nigricijo. V neizmernih
pustinah njenih živijo le divje zverine. Zamorci so se odtod
iz strahu pred Mavri umaknili proti jugu; ti so pa v velikih
trumah hodili v te nerodovitne pokrajine samo na lov.
Levov, leopardov, šakalov in hijen sva silno veliko videla
po vsem obrežju, po noči so pa te pošasti tulile na čudne

načine. . ,

Zaradi neugodnih vetrov nisem se upal na Tenerifo —
izmed enajsterih kanarskih otokov — moral sem tedaj ostati
blizu brega. Pogosto sem hodil na suho po mrzle vode. Ne-
cega jutra pritisneva k majhnemu, precej visokemu polotoku.
Voda je naraščala in to sva hotela porabiti, da bi se spustila
dalje v notranjo deželo. Ksuri bistrejšega očesa kot jaz za¬
šepeta: »Proč, gospod, tam-le na skali leži strahovita žival.«

19

Ozrem se tja in res ugledam velikanskega spečega
leva. »Ksuri,« velim, »stopiva na suho in ubij leva.«

»Jaz ubiti?« odgovori prestrašeni Ksuri, »zazijal bode,
pa me ne bo.«

Molče mignem dečku, naj se ne gane. Nabijem naj¬
večjo puško z dvema kroglama in mnogim smodnikom in
jo postavim poleg sebe, potem nabijem drugo tudi z dvema
kroglama in slednjič tretjo z najdebelejšim šprikom. V glavo
mu pomerim; ker je pa taco držal čez gobec, zadenem ga
v taco nad členom ter mu jo zdrobim. Plane kvišku, zgrudi
se pa koj na zemljo. Drugič se dvigne na treh tacah in
grozno zarjove. Nekoliko prestrašen, da ga nisem v glavo
zadel, zgrabim drugo puško in krogla mu švigne sedaj tako
dobro v glavo, da se kar zavali. Ksuri se sedaj zopet ojači
in hoče na suho. Dovolim mu. Urno skoči v vodo in držeč
z eno roko risanico nad glavo priplava z drugo k bregu. Prav
blizu nastavi živali puško na uho in jo usmrti popolnoma.

To ti je bil pač predrzen lov, a za zobe ni dal nič,
>n žal mi je bilo za strelni prah in svinec, ki sva ga tako
nepotrebno potratila. Ksuri pa je vendar hotel dobiti svoj
delež in prosil, naj mu dam sekiro. »Čemu ti bode?« vprašam
ga. »Glava sek!« se odreže. Ker pa ni mogel glave odse¬
kati, pritiral je capo ali taco, ki je bila res čuda velika.
Sedaj mi pride na misel, da utegne koža koristiti. Koj se
lotiva dela Ksuri je bil za to pripravnejši od mene, vendar
sva se trudila ves božji dan, da sva ga popolnoma odrla.
Kožo razprostreva na kajuti, kjer se je sušila dva dni,
Potem je bila moje ležišče.

Po tej zamudi jadrava zopet 10—12 dnij dalje proti
jugu, kolikor mogoče varno ravnaje z živežem, ki je skoraj
Potekel, in ustavljaje se le, kadar sva donašala pitne vode.
Kad bi bil dospel do reke Senegal ali Gambia, to je na
visočino zelenega nosa ali polotoka, kjer bi morebiti srečal
kako evropejsko ladijo, zakaj vedel sem, da vse v Guinejo,
Brazilijo ali vzhodno Indijo namenjene barke jadrajo okoli
zelenega nosa.

Ko sva se potem vozila še deset dnij, spoznava na
Primorju, da je naseljeno. V nekaterih krajih so se prika¬
zovali nagi, črni ljudje na breg ter naju debelo gledali.
Enkrat sem hotel že k njim, toda modri Ksuri me je pd-
v rnil. Orožja niso imeli divjaki razun enega samega, ki je
držal dolg drog. Ksuri mi je povedal, da je sulica, katero
ti zamorci neznano spretno lučajo od daleč. Zatorej sem

2 *

ostal od njih čim dalje tem bolje. Vendar sem jim dajal
znamenja, da hrane potrebujeva, oni pa so kazali, naj se
ustavim. Razpel sem jadra in bližal se suhi zemlji. V tem
sta tekla dva možaka v notranje in v pol uri prinesla dva
kosa suhega mesa in nekaj žita. Kaj rada bi bila zagrabila,
a bala sva se stopiti med zamorce, pa tudi njih je bilo
strah pred nama. Uganili so tedaj to-le: Živež so položili
kraj morja, potem so se umaknili čakaje, da sva prišla ponj.
Ko sva jedi pobrala, stopili so zopet na breg.

Zahvaljevala sva se jim z znamenji, saj druzega nisva
imela, vendar kmalu se je ponudila priložnost, da sva mogla
svojo hvaležnost pokazati v dejanju. Dve grozni živali se
namreč pripodite s kviškega proti morju. Ali se nalašč ali
iz togote tako preganjate, nisva mogla določiti; ker se pa
te zveri navadno ne prikazujejo pred nočjo, in ker so se
zamorci, zlasti ženske, silno prestrašili, zdelo se mi je, da
je nekaj nenavadnega. Vsi so v divjem teku zbežali, samo
mož s sulico je ostal. Zverini vendar niste pomerili na za¬
morce, temveč skočili v vodo, da bi se okrepčali v hladnih
valovih.

Ena teh pošastij pa se jame bližati najini barki. Sluteč
nevarnost sva nabila svoje tri puške, in ko žival priplava
dosti blizu, zapodim jej svinec naravnost v glavo, da se
potopi. Kmalu pa pride zopet na vrh, dviga se in utaplja
boreča se s smrtjo. Predno je bila pri najini ladiji, je po¬
ginila. Ono je ogenj in strel moje puške tako preplašil, da
je urno plavala na breg in popihnila v gorč. Nisem mogel
spoznati, kaka žival da je bila.

Ne da se pa povedati, kako so se zavzeli zamorci,
ko so ugledali blisk in zaslišali pok iz moje puške. Nekateri
so samega strahu nezavedni popadali na tla. Videč pa žival
mrtvo plavati na vodi in ker sem jim mignil, naj pridejo
na breg, osrčili so se zopet.

Kri na vodi mi je kazala mesto, kjer je ležala zver.
Zadrgnil sem torej vrv okoli tace, vrgel konec zamorcem,
in ti so jo potegnili na breg. Sedaj smo še le videli, da
je bil prelep pisani leopard. Zamorci bi ga bili radi jedli.
Ko tedaj dam znamenje, da ga jim prepustim, bili so neiz¬
rečeno hvaležni ter ga takoj začeli odirati.

Mesa so mi ponudili, pa nisem maral zanj, zahteval
sem pa kožo. Iz srca radi so mi jo dali in povrh še raznih
jedil. Ker sem potreboval vode, poveznil sem vrč, kazaje
s tem, da je prazen. Brž so poklicali žensk le s prtom

21

prepasanih, in dve ste prinesli veliko lončeno, menda na
solncu posušeno posodo. Postavili ste jo kakor poprej živež
kraj morja in jaz sem odposlal dečka, da je najine tri vrče
napolnil z vodo.

Dobro sem bil tedaj oskrbljen s koreninami, žitom in
pitno vodo, zatorej se poslovim od prijaznih zamorcev in
odrinem na isto stran deset dnij v enomer jadraje, dokler
naposled zapazim 4—5 ur od sebe suho zemljo daleč se¬
gati v morje. Površje morsko je bilo mirno, tedaj sem jadral
okoli polotoka, kake dve uri oddaljen od njega. Dobro sem
videl pri tej vožnji ono stran polotoka, dozdevalo se mi
je in sicer po pravici, kakor sem potem zvedel, da je bil
zeleni nos in otoki kapverdski. K njim me ni mikalo, ker bal
sem se, da me kak neugoden veter ne zanese na široki ocean.

Zamišljen stopim v kajuto, kar zavpije Ksuri na krmilu:
»Gospod, ladija!« Ubogi deček je bil strahu ves iz sebe,
tnisleč, da nama je gospodar za petami. Skočim iz kajute
*n koj spoznam, da je ladija portugalska, ki je jadrala
menda v Guinejo po zamorce. Ko pa nekoliko opazujem
njen tek, se kmalu prepričam, da je krenila na drugo stran
•n da ni namenjena k bregu. Na vso moč jadram in veslam,
da bi jo dohitel. Že mislim, da se zastonj trudim, kar za¬
pazim, da so najino barko vendar le ugledali in jadra zve¬
zali, da bi jih došla. Osrčen razpnem zastavo svojega go¬
spoda in sprožim puško v znamenje, naj pridejo na pomoč.
Bandero in dim so videli, strela pa niso slišali. V treh
dolgih, dolgih urah sem srečno prijadral k ladiji.

Vpraševali so me portugalsko, potem špansko in fran¬
cosko, kdo da sem, a nisem jih razumel. Slednjič me vpraša
Po angleški neki škotski mornar po mojih okoliščinah in
temu povem, da sem Anglež in pobegnil iz sužnosti. Pri¬
jazno naju zdajci sprejmejo z najinim blagom vred.

Neizrekljivo sem bil vesel, da sem bil rešen. Iz hva¬
ležnosti sem kapitanu ponudil vse, kar sem imel. Toda ta
velikodušno odvrne: »Ničesar ne vzamem in kadar dospemo
v Brazilijo, dal vam bodem vse nazaj. Ko bi sprejel vaš
dar, poginili bi vi, ki ste tako daleč od domovine, in jaz
bi ne užival veselja, da sem vam otel življenje. Ne, iz čiste
krščanske ljubezni popeljem vas na Braziljsko, in blago,
ki ga mi ponujate, bode vam tam potrebno za življenje in
Popotnico.«

Blag je bil ta njegov svet in natanko ga je izvršil.
Noben mornar se ni smel dotakniti mojega imetja, celo

22

imenik mojega blaga je napravil, ter vse stvari na drobno
popisal, še treh lončenih vrčev ni pozabil. Ker je bila moja
ladjica dobro ohranjena, hotel jo je kupiti. Odgovorim mu,
da si v čast štejem, ako mu jo smem prepustiti zastonj,
saj je tudi on do mene tako milega srca. A kapitan ni
pritrdil. Dal mi je za barko 80 dublonov, za fanta pa po¬
nudil 60 dublonov. S poslednjo kupčijo nisem bil prav nič
zadovoljen, ker deček mi je res zvesto služil. Kapitan je
to izprevidel in našel drugo pot, ki je bila všeč vsem trem.
Zavezal se je namreč, da ga v desetih letih oprosti, ako
postane kristijan. Deček je bil s tem jako zadovoljen, torej
mu ga prepustim.

Vožnja je bila srečna. Hitro in brez ovir smo 22. dan
prijadrali v zaliv vseh svetnikov. Blagi kapitan ni zahteval
nobene voznine, plačal 20 cekinov za leopardovo, 40 cekinov
za levovo kožo, izročil mi vse moje reči in kupil, kar sem
hotel prodati, na pr. košarico za steklenice, dve puški in
vosek, kolikor ga je bilo ostalo. Za vse sem prejel 220 du¬
blonov. S tem premoženjem stopim na braziljsko zemljo.

Ne dolgo potem me je kapitan priporočil možu, ki je
bil poštenjak kakor on, ter se pečal s sajenjem in pride¬
lovanjem sladkorja ali cukra. Ostal sem nekoliko časa pri
njem in se kmalu naučil, kako s sladkorjem ravnati. Ob
enem sem se sčznanil s prijetnim življenjem naselnikov in
opazil, kako naglo obogatč. Tudi jaz bi se bil rad naselil.
Premišljeval sem torej, kako dobim svoj denar iz Londona.
Ž njim sem nakupil sveta, kolikor se je dalo, in naredil
načrt novega hiševanja.

Tretje poglavje.

Robinzon braziljsk naselnik.

Za soseda sem imel kot braziljsk naselnik Portugalca
iz angleške rodovine. Njegove okoliščine so bile enake mojim.
Dve leti sva imela čez glavo opraviti, da sva si le prislu¬
žila živež. Sčasoma se je pa pomnožilo najino posestvo
in postalo tako ugodno, da sva nameravala v tretjem letu
saditi tobaka, v četrtem pa sladkorja. Sedaj sva še le čutila
pomanjkanje delavcev in težko sem pogrešal svojega Ksurija,
ki bi bil naju izdatno podpiral.

23

Toda kmalu mi je jelo presedati to življenje; zakaj
poprijel sem se bil stanu, ki je bil mojemu nagnjenju, po
svetu klatiti se, naravnost nasproti Sedaj sem hrepenel po
onem srednjem stanu, katerega so mi oče tolikanj pripo¬
ročali. »Vse to,« dejal sem večkrat sam pri sebi, »imel bi
lažje v svoji domačiji; marsikaterega trpljenja bi se bil
obvaroval, sedaj pa moram tukaj živeti brez prijatelja, ki
bi imel sočutje z mojo usodo.«

Toda nekaj moram še dodati o svojem kapitanu. Čakal
je tri mesece na blago in že se je hotel vrniti, ko pogovor
zasučem na novce, ki sem jih imel v Londonu. To-le mi
je svetoval: »Dajte mi pooblastilo in izročite ob enem tudi
pismo do osebe, kjer je denar shranjen. Svoje reči pošljite
v  Lisabon, da jih vam o prvi vožnji pripeljem. Ker se pa
utegne zgoditi to in ono, svetujem vam, da mi odkažete
samo 100 funtov šterlingov, to je polovico premoženja;
zakaj ako se ta izgubi, ostane vam vendar še druga.«

Ta nasvčt sem potrdil ter dal Portugalcu narediti po¬
oblastilno pismo. Vdovi angleškega kapitana sem opisal
dogodbe, svojo sužnost, beg, tudi kako sem se sešel s
portugalskim kapitanom in kako uljudno mi je pomagal.
Prišedši v Lisabon je blagi mož srečno oddal pismo. Vdova
je koj poslala ne samo zahtevane novce, temveč tudi njemu
darilo za njegovo dobro srce. Za tistih 100 funtov šterlingov
je kupec v Londonu nakupil angleškega blaga, kakor mu
je kapitan naročil, ter posial v Lisabon. Odtod je kapitan
nakupljeno blago in razno drugo koristno orodje odpravil
do mene. Celd služabnika je za 5 funtov šterlingov, ki mu
jih je vdova poklonila v dar, najel za-me s pogodbo, da
mi služi šest let.

Moji sreči sedaj ni primanjkovalo blizu nič. Angleško
blago sem poprodal bolje nego sem mislil, tako da sem v
denarnih zadevah daleč prekosil svojega soseda. Najel sem
sedaj še enega evropejskega slugo in kupil zamorca. Na¬
slednje leto se je letina sila bogato obnesla. Pridelal sem
50 po cent težkih klobas tobaka ter jih skrbno hranil, dokler
ne pridejo ladije iz Lisabona.

Ko bi bil v sedanjem stanu ostal do konca življenja,
užival bi bil mirno srečo, toda v moji glavi so rojili pre¬
mnogi visoki naklepi. Takšni v pogubljenje peljejo celd
izkušene može. Tudi jaz naj bi to skusil.

V štirih letih svojega bivanja sem se, sevčda, tudi
navadil deželnega jezika in se sčznanil z nekaterimi trgovci

24

v San-Salvadoru. Marsikaterikrat sem jim pripovedoval o
dogodbah v svoji mladosti, zlasti pa o vožnjah poleg gui-
nejskega primorja. Pri tem nisem pozabil omeniti, kako
lahko bi se ondi dalo za zlati prah kupčevati z drobnjavami,
kakor s steklenimi koraldami, zrcali, noži, igračami in dru¬
gimi otročarijami. Posebno pazljivo so natezali ušesa, kadar
sem jim pravil o kupčiji z zamorci, zakaj tačas sta smela
ž njimi trgovati samo španski in portugalski kralj, zato so
bili zamorci zelo dragi.

Necega dnč smo se zopet prav živo pomenkovali o
tej stvari Naslednji dan so že bili trije onih trgovcev pri
meni, češ, da mi hočejo nekaj ponuditi, ako nobeni duši o
tem nič ne zinem. Ko jim to obečam, razodenejo mi to-le:
Vsi trije imajo naselstva kakor jaz, toda za vspešno obde¬
lovanje primanjkuje jim potrebnih delavcev. Zatorej so se
namenili ladijo poslati v Guinejo po zamorce, pa ne, da bi
kupčevali ž njimi, ampak da si jih med seboj enako raz-
delč. Sedaj le še vprašajo, če bi hotel kot nakupec na ladiji
ž njimi in kupčijo voditi na guinejskem primorju? Ako
privolim, hočejo mi dati toliko zamorcev kakor vsakemu
med seboj in poleg tega oprostiti me vsakoršnih stroškov
za ladijo.

Ta nasvet je bil že na sebi, kakor sploh vse kupče¬
vanje s sužnji, nepošten in nečlovešk. Vendar je bil za
vsakega druzega, ki je želel ravnokar pričeto naselstvo
razširiti, bolj zapeljiv, kakor za-me. Zakaj jaz sem bil že
mož, ki bi si bil v 3 — 4 letih pridobil 4000 — 5000 funtov
šterlingov, ko bi gospodaril, kakor dosihdob. Jako nespa-
metno je bilo torej, da sem se udal, a jaz sem bil že na¬
menjen za nesrečo, tedaj nisem slušal pameti in vesti; stara,
nepremagljiva strast, potovati križem sveta, potegnila m.e
je za seboj. Da več ne govorim: dal sem roko ter si le to
izgovoril, da mi do vrnitve dobro oskrbujejo moje posestvo
in ako bi umrl ali če bi me zadela kaka nesreča, da ga
izročč njemu, katerega si postavim za naslednika. V tem
smislu napravim pravno pogodbo in za prvega dediča si
izvolim portugalskega kapitana s pogojem, da mora pol
premoženja poslati na Angleško.

Jeli smo ladijo oskrbovati s potrebnim, in ko je bilo
to storjeno, odrinemo — o nesrečni uri: bilo je 1. kimovca
leta 1659., prav tistega dne, ko sem pred 8 leti popustil
očetovsko hišo, da sem šel v Hullu na morje. Naša ladija
je imela 120 ton, 6 topov in 14 mož s kapitanom, njegovim


25

novincem in z menoj vred. Težko ni bila založena, ker na¬
ložili smo le take drobne šare, ki jo zamorci radi kupujejo.

Jadrali smo izprva ob braziljskem bregu proti severu
2  namenom, potem kreniti tja prek v Afriko. Dokler smo
bili pri kraju, imeli smo najlepše vreme; pri nosu sv. Av¬
guština smo izgubili suho zemljo ter v 12. dneh šli čez
ravnik. Vreme je bilo doslej izvrstno, sedaj pa nastane hud
vihar. Od kraja je pihal jugovzhodnik, ta se je prevrgel v
severozahodnik in slednjič je burja tako bučala, da nas je
12 dnij metala po morju sem ter tja. Vsi smo se bali, da
sedaj pa sedaj poginemo; neki mornar je umrl za vročico,
drugega in nekega novinca pa so valovi potegnili čez ladijo.
Se le 12. dan se je nevihta nekoliko polegla. Krmar se je
trudil, kolikor mogoče, zvedeti, kje da smo, in našel, da
smo med Amazonsko reko ne daleč od Orinoka. Premišlju¬
jemo tedaj, kaj početi, zlasti, ker je ladija imela luknjo.
Krmar je menil, da najbolje kaže, naravnost obrniti se nazaj
Proti braziljskemu bregu. Temu sem se ustavljal na vso
moč, zakaj ali je bilo misliti, da pridemo v kraje, kjer
Prebivajo ljudje, da bi nam pomagali? Dogovorili smo se
tedaj, da se obrnemo proti Barbados, nekemu otoku v malih
Antiljah, ter ostanemo dosti daleč na širokem morju, da bi
n e bilo treba v mehikanski zaliv. V 14. dneh smo mislili
dospeti do karajbskih otokov, zatorej smo jadrali proti
severo-zahodu.

Toda mi smo obračali, Bog je obrnil. Drugič je nastala
huda nevihta in tirala nas daleč od primorja, kjer so pre¬
bivali omikani ljudje. Ako bi tudi utekli viharnemu morju,
bati se nam je bilo divjakov. Oj, le pregotovo je bilo, da
nikdar ne vidimo domovine svoje! In glej, v najhujši stiski
'n grozi zaslišimo proti jutru klic: Suha zemlja! Že hočemo
Pogledati, kateri deželi se bližamo, kar nov vihar našo ladijo
šiloma trešči na prod in obtičali smo na njem.

Peneči valovi so pluskali čez barko in sleherni je
Pobegnil v stanico, da se ubrani togotnemu morju. Nepre¬
nehoma divja vihar in ladija mora razpasti vsak čas, če
s e kakor na čudež ne prevrže. Smrt je bila gotova; v tem
strašnem stanju nas je le nekoliko mogel tolažiti nadmornar,
trdeč, da vihar pojenjuje. Daši je imei mož morebiti prav,
v endar se nismo nadejali, ladijo kedaj vzdigniti s sipe. Na
2 adnjem koncu njenem je visel čolnič, toda krmilo mu je
bilo razdrobljeno in njegovi kosci so se zibali na razdraženih
v alovih. Bila je sicer na barki še šalupa, mala ladjica, pa

26

nemogoče se nam je dozdevalo, spraviti jo v vodo. Smrtne
težave nas naposled prisilijo poskusiti to, in z združenim
prizadevanjem kapitana in mornarjev se vendar posreči, da
jo dvignemo čez bok. Vsi skočimo vanjo ter se prepustimo
— 11 nas je bilo — vetru in valovom, kamor je Bog hotel.

Naše okoliščine so bile strahovite. Videli smo, da naš
čolnič na rastočem morju ne more dolgo obstati. Jader
nismo imeli, saj bi ne bila nič koristila. Z vsemi močmi
veslamo proti kraju, pa tako težkega srca, kakor da se
bližamo morišču; dobro smo spoznali, da bodo silni valovi
razdrobili čoln, predno še pride k bregu. Zdelo se nam
je torej, da lastno pogubo pospešujemo, kolikor bolj se
pomikamo h kraju.

Kakšen je breg pred nami, skalnat ali peščen, visok
ali plitev — kdo je to vedel? Le to edino upanje nas je
še navdajalo, da se morebiti pripeljemo v zaliv kake reke
ali kakega zatoka, kjer je voda mirnejša. Vsega tega ni
bilo nič, le še groznejša od morja zdela se nam je dežela,
ker strašne pečine so nam štrlele nasproti. Kako poldrugo
miljo smo veslali, ali bolje rečeno, tirali so nas valovi, ko
se privali za čolnom val, velik kakor gora, preteč gotovi
pogin. Tako silovito se zažene v našo ladjico, da se ta
hipoma prekucne. Ločeni drug od druzega se pogreznemo
v globočino, še Boga nismo utegnili poklicati na pomoč.

Ni mogoče dopovedati, kaj sem mislil in čutil, ko sem
se utapljal. Dobro sem sicer znal plavati, a sedaj se nisem
mogel izkopati iz valov, da bi sopel, dokler se ni naposled
umaknil val, ki me je bil potegnil proti kraju in pustil me
na suhem, seveda na smrt trudnega in brez sape zaradi
premnoge zaužite vode. Toliko sem pa bil vendar zaveden
in čvrst, da se vzdignem in ker je bil breg blizu, poskusim
doseči ga, predno me drug val ne odplakne zopet nazaj.
Toda temu se nisem mogel ogniti. Videl sem, kako je morje
velikansko in kipeče, kakor srdit sovražnik, iznova šumelo
proti meni in nikakor se mu nisem mogel ustaviti. Ni ka¬
zala druga, nego, če mogoče, z vsemi močmi priti višje na
breg. Voda je pridrla, glavo sem hotel držati nad njo in
plavati h kraju; toda zopet me je pokopala 30 čevljev glo¬
boko in čutil sem, kako neznano silno in naglo me je po¬
tegnila k obrežju Že mi je pohajala sapa, kar se z glavo
in rokama zaženem iz vode. Zopet se osrčim, dasi ostanem
nad vodo le 2 sekundi, toliko da sopnem. In zopet me


27

Pokrijejo valovi in kmalu zapazim, kako se nazaj pomikajo;
zatorej jamem z vso močjo plavati njim nasproti.

Poslednji val bi me bil lahko pokončal, zakaj tako
silovito me je telebnil ob skalo, da sem koj omedlel. Še
en tak udarec pa bi bilo po meni. Sedaj se trdno oklenem
štrline in tako dolgo držim sapo, da se voda umakne.
Urno splezam po pečinah na trato in rešen sem bil. Proti

nebu povzdignem roke in prisrčno zahvalim Gospoda, ki
nje je tako čudno otel smrti. Potem se pa spomnim tovarišev,
Kj so brž ko ne vsi utonili. Saj nikoli nijednega izmed njih
jhsem videl, še slišal ne, da kateri živi, samo tri klobuke, kučmo
'n dva čevlja sem ugledal, ki so jih valovi splavili na suho.

Kot gore visoki valovi so se spenjali čez razbito ladijo,
Ki je bila tako daleč, da sem jo komaj zagledal. Nehote

28

vzkliknem: »Moj Bog, kako je bilo pač mogoče, da sem
prišel do tega brega!« Veselje zavoljo moje rešitve so kmalu
ogrenile le prežalostne misli. V kako strašnih okoliščinah
sem bil! Moker do kože, brez suhe obleke, trpinčili ste me
lakota in žeja, vrh tega mi je manjkalo orožja, da bi se
z lovom preživih Dvoje mi je pretilo: ali umrem lakote,
ali pa me raztrgajo divje zverine. Nož, pipa in nekoliko
tobaka v mehurju, to je bilo vse moje premoženje. Grozen
obup se me polasti. V tem dušnem stanu koračim nekaj
sto stopinj dalje, da bi našel, s čimur potolažim lakoto in
ugasim žejo. V neizrečeno veselje naletim na bistro vodo,
ki me čudovito okrepča, živeža pa ne zasledim nikjer, torej
po mornarsko zvečem tobak. Mračilo se je polagoma. Temni,
težki oblaki so se podili pod nebesom, da je bila noč še
temnejša; veter je majal veje, peneče in bobneče so se va¬
lovi razbijali ob pečinah. Strah pred divjo zverino me spre¬
leti, zakaj brez orožja bil sem njim prepuščen. Tu jo uganem:
za orožje si odrežem debelo gorjačo, ž njo zlezem na
drevo. Kmalu trdo zaspim na njem ter se prebudim še le
pozno zjutraj.

v

Četrto poglavje.

Robinzon rešen.

Ko se zbudim, bilo je solnce že visoko na nebu. Vreme
je bilo jasno, vihar je potihnil in morje pokojno. Zeld sem
se zavzel videč, da je pritok ali plem ladijo vzdignil in
splavil skoro do tja, kjer so me poprejšnji dan valovi
treščili na skalovje. Bila je sedaj le pol ure daleč od kraja
in stala po koncu. Hotel sem tedaj vanjo, iskat potrebnega
živeža in orodja.

Ko skočim s prenočišča v zračni višavi, najprej ugledam
čoln kake pol ure daleč na desno v pesku. Rad bi ga bil
dosegel, pa ga nisem mogel zavoljo male zanožine; tudi
do ladije ni bilo mogoče priti.

Popoludnč je voda skoraj toliko odtekla, da sem se
mogel za nekoliko sto stopinj bližati razbiti ladiji. Pol slečen
plavam proti njej. Ko priplavam do nje, glej nova težava:
vlegla se je namreč na stran in visoko molela nad vodo,
nisem torej mogel vanjo. Dvakrat plavam okoli nje, toda

29

ne najdem ničesar, da bi se zagnal kvišku. Naposled za¬
gledam konec vrvi, ki ga, ne včm kako, preje že nisem
zapazil. Visela je vrv na sprednjem delu ali nosu tako
nizko, da sem jo dosegel in po njej splezal v ladijo. Tu
vidim, da ima luknjo in da je že veliko vode priteklo v
njo. Ležala je na produ, krma je visoko štrlela, nos pa je
bil skoraj ves v vodi. Ker sem bil silno lačen, krenem
najprej v shrambo, kjer vesel zapazim, da je ves živež
nepokvarjen. Nabašem si žepe s suhorom in hlastno požiraje
stikam dalje, ker predolgo se nisem smel obotavljati. V
veliki kajuti najdem ruma, dobro ga potegnem, da si nekoliko
dušo privežem. Le čolniča sedaj ni bilo, da vse to spravim
na suho. Čas tratit z nevspešnim tarnanjem nisem utegnil,
arnpak urno sem jel sestavljati plav. V ladiji sem dobil
nekaj rajn, dva ali tri tramove in par bramcev. Iz tesarske
shrambe sem vzel žage, sekire, kladiva in žebljev. Tramove
pajpred zvežem med seboj z vrvmi, da jih voda ne odnese,
in vržem v vodo. Potem se spustim ob ladiji in sklenem
tramove, da so bili plavu podobni, pribijem nekaj desek
Počez in sedaj sem že smel nanj. Za večjo težo je bil vendar
še prelahek. Razžagam torej bramca na tri kose in ž njimi
utrdim svoj plav. Potem premišljujem, kako bi naložil in
blago obvaroval mokrote.

Pri tem se ne mudim dolgo, temveč hitro se lotim
dela. Najpred pritiram na plav vse deske, kolikor sem jih
jnogel zgrabiti, potem odprem dve mornarski shrambi ter
ju izpraznim in napolnim s kruhom, rižem, tremi hlebi
holandskega sira, peterimi kosi prekajenega kozjega mesa,
2  nekoliko ržjo in ječmenom, ki je bil namenjen za kuretino,
a  v žalost svojo zapazim kmalu, da so ga podgane izpri¬
dile. Poleg tega naletim na več omar polnih steklenic mno¬
govrstne žgane pijače, ki je bila kapitanova, in 20—24 meric
uraka. Te steklenice mi pa niso bile za rabo in tudi v
s krinjah za nje ni bilo prostora. V tem je voda rastla, dasi
J e  bilo vreme mirno, in žalovaje sem moral gledati, kako
ud je z brega odnesla kamižolo in srajco. To me opomni, da
Pogledam, je li kaj oblačil v ladiji. Dovolj jih je bilo. Potem
Se  spomnim streliva in orožja. V veliki kajuti sta bili le dve
dobri lovski puški in dve pištoli; poleg teh najdem majhen
uieh svinca, dva stara zarjavela meča in nekoliko prahovnic
a li rogov za smodnik. Znano mi je bilo, da smo imeli v la¬
diji tri sode strelnega prahu, pa kam jih je postavil topničar,
nisem vedel. Po dolgem iskanju jih najdem; dva sta bila

30

suha in dobro ohranjena, tretji je puščal vodo. Prva dva
in orožje zanesem na plav.

Ko dosti naložim, začnem premišljevati, kako vse to
spravim na suho, zakaj zmogel nisem niti rjuh niti krmila
in najrahlejša sapica bi ga lahko zvrnila. Tri reči pa so

mi dajale pogum: mirno in piano morje, voda, ki je na¬

raščala in plimala h kraju, in veter, ki je pihal proti bregu.
Staknil sem bil še dva ali tri zlomljena vesla, dve žagi,

sekiro in kladivo. Kake pol ure je dobro plaval moj plav,

vendar ga je veter gnal nekaj v stran od kraja, kjer sem
bil poprej stopil na suho. Iz tega sem sklepal, da je tukaj
menda kak zaliv ali pa da se tu izteka kaka reka, in na¬
dejal sem se, da se vanjo pripeljem kakor v luko in blago
srečno izložim.

Nisem se motil, ker pred menoj je bila mala zajeda
v zemljo, kamor je močno drla voda.

Prizadeval sem si plav spraviti sredi vode. Pa tu bi
se bila skoraj razsula. Moja plav je namreč z enim koncem
obtičala na plitvem, na drugem kraju je plavala; malo je torej
manjkalo, da ni vse blago zdrčalo v vodo. Da bi se to ne
zgodilo, upiral sem se na vso moč v zaboje in ob enem
se trudil, vzdigniti plav s proda. Skoraj pol ure sem se
tako mučil, dokler je naposled pritok krenil mojo plav s
sipe. Potem sem srečno priveslal v zaliv. A tudi tukaj je
pretila nevarnost, da izgubim vso svojo beračijo; zakaj breg
je bil jako strm in sprednji del moje plavi bi bil lahko
butnil vanj. Zatorej nakanim, plav z veslom kakor na
mačku mirno držati in čakati, da se voda začne odtekati.
Kmalu potem veslam na raven kraj obrežja in zabijem dvoje
zlomljenih včsel na treh koncčh v zemljo. Tako ostanem,
dokler se voda jame umikati in moja plav z blagom vred
obtiči na suhem.

Tu naj omenim, da smo imeli v ladiji psa in dva
mačka. Njih čudne dogodbe hočem pozneje pripovedovati.
Mačka sem seboj vzel na plav, pes pa je skočil v morje
in plaval za menoj do kraja. Ta žival je bila mnogo let
moj zvesti prijatelj in tovariš ter mi storila veliko dobrega.
Ko bi bila mogla govoriti, nadomestila bi mi bila skoraj
človeka.

Prvi moj opravek je bil sedaj, da se nekoliko ogledam;
saj še nisem vedel, ali sem na otoku ali na deželi, v po¬
krajini, kjer ljudje prebivajo ali ne, ali mi divje zverine
pretč ali ne. Komaj eno miljo od mene je bila strma gora,

31

ki je bila v vrsti drugih, proti severu se razprostirajočih,
najvišja. Vzamem puško, pištolo in rog s smodnikom. Tako
oborožen splezam na vrh, kar je bilo precej težavno. Odtod
se oziram na vse strani in spoznam, da sem na otoku.
Nikjer ni bilo videti večje suhe zemlje, le v daljavi sem
komaj razločil visoko pečevje, in na zahodu dva manjša
otoka, kake tri milje oddaljena. Vse je kazalo, da na otoku,
kjer sem bil, nihče ne prebiva; tudi divje zverine ni bilo
mnogo. Zagledal sem pa tem več ptičev, ki jih nisem poznal
'n ki še morebiti niso bili za užitek. Nazaj grede ustrelil
sem z drevesa velikega ptiča. Od stvarjenja sveta sčm
Počila je puška tukaj menda prvikrat; zakaj komaj sem
sprožil, dvignila se je iz goščave neštevilna množica vsa¬
kovrstnih ptičev, ki so z neznanim hrupom letali sem ter
tja. Ustreljena ptica je bila po barvi in velikosti podobna
jastrebu, le kremplji so bili drugačni.

Zadovoljen sem moral biti s tem, kar sem videl in
slišal na prvem svojem ogledu, saj si nisem mogel poma¬
gati, zatorej se vrnem k plavu.

Izložil sem blago ter se pri tem mudil ves ostali dan.
kaj počnem po noči, sam nisem vedel; kar pod milim nebom
n a zemlji spati zdelo se mi je prenevarno. Zagradim se
torej s skrinjami in deskami, ki sem jih bil pripeljal na
suho, in si napravim za noč nekako kočo. Tudi zastran
živeža nisem še znal, kako se ž njim oskrbim za prihodnje
'tni, ker izmed divjačine sem videl le dve ali tri našemu
z ajcu podobne živali takrat, ko sem ustrelil jastreba.

Nadalje si domislim, da si iz ladije donesem še mnogo
koristnih, celo potrebnih rečij, zato se namenim drugič k
n jej. Prva nevihta razdene jo brez dvojbe popolnoma; za¬
torej sem hotel vse dobiti, karkoli mtfgoče.

Pri tem se povprašujem, ali naj grem zopet s plavom,
naj plavam do nje, kadar se voda umakne. Odločim se
Za  poslednje. Obleko hranim v koči, le pisano srajco, prtene
ulače in čevlje pustim na sebi Kakor prvikrat zlezem v
jadijo in bolj izkušen, sestavim manj okorno plav, da blago
'ažje odpeljem. Med tesarskim blagom najdem par vreč
žebljev, šravbov, velik sveder, več sekir, balt in brus. Iz-
J^ed topničarskega orodja vzamem dva ali tri železne kole,
, v a sodčeka mušketnih krogel, sedem pušek in gorsko
Ranico, nekoliko smodnika, veliko mošnjo zrn in zvitega
tankega svinca, ki je bil tako težak, da si ga nisem upal
na  plav spustiti. Poleg tega poberem vsa oblačila, kolikor

32

jih je bilo, spodnje jadro na sprednjem jadrilu in visečo
posteljo z opravo vred. S temi rečmi naloženo plav srečno
spravim na suho.

Med tem sem se ne malo bal, da mi bi o moji od¬
sotnosti ne pojedel živeža kak nepovabljen gost, vendar
domdv prišedši nisem zapazil, da je bil kdo res prišel.

Dela je bilo sedaj dokaj, da si z jadri in nekaterimi
koli sfestavim šotor in pospravim pod streho vse, kar se
utegne pokončati na solncu in dežju. Prazne sode, skrinje
in bačve razpostavim okrog šotora ter se tako nekoliko
zagradim proti napadajočim ljudem in živalim. Isto tako
zabijem vhod z deskami, razprostrem žimnico po tleh, po¬
ložim dve pištoli k zglavju, nabito puško poleg ležišča in
zaspim prvikrat zložno in mirno do jutra.

Tretji dan sem zopet romal k razsuti ladiji in pobral
vse vrvi, debele in tanke, kolikor sem jih zasledil; razun
teh tudi velik kos tkanine, da zakrpam poškodovane rjuhe,
in še oni sod z zmočenim smodnikom. Da jader nisem
pustil, menda ni treba dostavljati. Najbolj pa sem se raz¬
veselil, zagledavši po petih ali šestih vožnjah velik sod
kruha, tri sodčeke ruma, zaboj sladkorja in cvetne moke.
Tembolj me je zavzelo to, ker sem mislil, da sem odpeljal
že vse jedi. Ker je bil sod s kruhom pretežak, razdelim
kruh na manjše skupine ter jih zavijem v jadrovino. Tudi
to pot sem vse srečno spravil na obrežje.

Vsak dan sem potoval in v 12 vožnjah iz razbite ladije
prepeljal vse, kar sem smel zaupati svojemu plavu. Ob
zadnji vožnji vendar še najdem v kajuti, katero sem bil,
kakor sem menil, preiskal že skozi in skozi, v miznici
nekoliko britev, dvanajstero ali še več nožev, vilic in evro¬
pejskih ter braziljskih zlatih in srebrnih denarjev, kakih
40 funtov šterlingov vrednosti. Zaničljivo sem se namuznil
in rekel: »Čemu je ta drobiž! En sam nož je več vreden,
nego vse to zlato in srebro! Ali se izplača, da se pripognem
in ga poberem ? Ne maram zanj. Naj ostane, kjer je, ah
naj se pogrezne v morje!« Toda že za nekoliko trenutkov
se premislim, zavijem denar v košček platna in potem
jamem plav delati.

Med tem opravilom se je dvignil od suhe zemlje sem
močen veter. Nebo je bilo prepreženo s črnimi, težkimi
oblaki. Izprevidim, da ni varno čakati; skočim torej nagl°
v vodo in priplavam srečno h kraju. Hujši je prihajal veter
in višje so se dvigali valovi — jaz pa sem bil varen v


33

jUalem šotoru, kakor Krez sredi svojega bogastva. Vso noč
je tako razsajal vihar, da zjutraj razbite ladije ni bilo več
yideti. Le ob prav plitvi vodi sem ugledal borne podrtine
' z  morja moleti, lzprva se precej preplašim, potem pozabim
ladijo in se tolažim, da sem vse, karkoli je kake vrednosti,
celo živali, ki sem jih našel še žive, prepeljal v svoje novo
stanovanje.

Toda to prebivališče je bilo le za silo, ker stalo je
blizu brega na vlažnem, močvirnatem kraju. Kaj naj si
torej izberem, šotor ali duplino? Morebiti oboje! In zopet
som šel na ogled in dospel do griča, čegar ena stran je
bila visoka stena navpik, in je bila ob enem pripravno za¬
vetje zoper napade zlobnih ljudij in divjih zverin, kakor
tudi proti žarečim solnčnim žarkom. Vrh tega je bil prost
Pogled na morje, da sem mogel videti vsako mimojadrajočo
barko. Ob vznožju skalnate stene je bila votlina, ki pa tega
'uiena še ni bila popolnoma vredna. Njej nasproti na zgornji
r avnini si izvolim prostor za novo prebivališče. Ta ravnina
J e  merila na široko 300 čevljev, na dolgo pa še enkrat
toliko; kakor zelen prt se je razprostirala pred mojim šo¬
torom. Na severo-zahodni strani griča ležeča in odprta
hladnim vetrovom branila me je pekoče vročine tropičnega
Podnebja.

Predno postavim šotor, naredim pred duplino polokrog
kakih 30 čevljev daleč od skale in 60 čevljev v primeru
°b enega konca do druzega. V ta polokrog zabijem kole v
fj v eh vrstah, šest palcev narazen, tako trdno, da so stali
kakor stebri, 5 V ž  čevljev so bili nad zemljo in zgoraj za-
° s treni. Ti vrsti zvežem z vrvmi med seboj, na vrhu

Jjavzkriž, in ju od strani vprem z drugimi, po 2 '/ 2  čevlja
dolgimi koli. Ne človek, ne zver ne bi mogla predreti

te ga plota.

Durij nisem napravil, ampak po lestvi sem splezal

ograjo. V to plotno trdnjavo prenesem sedaj z neznano
t e žavo vso svojo bogatijo, postavim potem prostoren šotor,
' n  zavoljo hudega dežja v nekaterih letnih časih razpnem
D a d njim dvojno streho, namreč nad spodnjo še drugo.
°slednjo pokrijem še z osmolenim platnom, ki sem ga
u bi zaiotil na ladiji. Nisem več spal na zemlji, kakor v
stanovanju, ampak prijetno sem se sedaj zibal v

°bešeni postelji, v kateri se je poprej gugal kapitan.

Prvi opravek sedaj je bil: skalo izvotliti, da vanjo
P°stavim blago in jedi, katere sem hotel varovati mokrote.

Robinzon. 3

34

Pri tem delu sem se mudil več dnij, toda predno je bilo
gotovo, zgodilo se je nekaj, kar moram pred vsem pove¬
dati. Nekega dne je bil silen vihar, v potokih je lilo z neba
in grmelo strašansko. Kar na mah se zabliska, kraj se za
nekaj sekund zasveti v višnjevo-rudeči svetlobi. »Moj
smodnik, moj smodnik!« mislim si. Srce mi je bilo kakor
kladivo in dasi je bil moj strah prazen, vendar vse popustim
in začnem strelni prah deliti v majhne oddelke in spravljati
v skrinjice. Na ta način sem 240 funtov shranil v 100 raznih
zvezkih in hranil enega od druzega tako daleč narazen, da
se ne razlete vsi vkup, ako bi se po nesreči kateri zasmodil-

Ko grem prvikrat s puško zjutraj na sprehod, da kaj
ustrelim za zobe, radosten zapazim, da je na otoku mnogo
koz;  pa bile so tako prekanjene, plašne in urne, da se
jim nisem mogel bližati na streljaj. Vendar sem opazil, da
so vselej silno prestrašene bežale, kadar so me z višave
ugledale v dolini; ako so se pa pasle spodaj in sem jaz
stal na skali, niso se zmenile za-me. Dozdevalo se mi je
tedaj, da te živali pač vidijo od zgoraj navzdol, a težko
od spodaj navzgor. To premišljevaje koračim na neki hrib,
ob vznožju njegovem pa so se pasle črede. Prvi strel med
nje zadel je kozo, ki je imela mladiča. Ko stopim k ubiti
živali, da jo vzdignem, mladič mirno obstane ter še celb
za menoj teče v šotor. Hotel sem ga vzrediti, ker pa n'
maral za nobeno klajo, moral sem ga zaklati in pojesti.
Te dve živali ste mi dali mesa za več dnij in tako sem
si prihranil živeža, ki sem ga bil otel iz ladije.

Odslej sem sleherni dan mahal po otoku; deloma da
kaj novega iztaknem, deloma da kaj ustrelim. Polagoma
sem tudi utrdil ograjo, da je bilo v njej prostornejše in
zložnejše. Kakor sem izračunil, dospel sem 30. kimovca
leta 1659. na ta otok, ki je bil kakih 9° nad ravnikom-
Menda 14. dan, odkar sem stopil na suho, začel sem čas
šteti, da se ne zmotim v vrsti dnij in mesecev in da ne
pomešam delavnikov z nedeljami. Ker nisem premogel nit'
papirja in črnila, niti peres, izmislim si pratiko, kakoršne
mogoče še ni nikdo rabil. Zabijem namreč v zemljo četve-
rovoglat kol, zgoraj pribijem počez podolgasto leseno ploščo,
kjer je bilo vrezano z velikimi črkami:

Tukaj je Robinzon Kruzoe na suho stopil dne 30 . kimovca

leta  1 659.

Na robu kola naredil sem vsak dan za zarezo, vsaka
sedma je bila pa še enkrat daljša od onih in pomenjala

-

I

35

nedeljo; prvi dan meseca je bil zaznamovan zopet s še večjo
zarezo. Tako je bilo nekaj časa. V tem sem razširjal du¬
plino, tesal mizo in stol in urejeval svoje stanovanje. Pri
Poslednjem delu naletel sem še na marsikatere reči, ki jih
n >sem posamezno, ampak zavite in hranjene v omarah ali
Vr ečah pripeljal iz razsute ladije. Našel sem več kompasov,
Matematičnega orodja, daljnogledov, morskih kart in enakih

stv

. 'farij, ki se pa meni takrat niso zdele posebno koristne.
.*■ jako sem se razveselil, zagledavši vso pripravo za
P’ s anje. Sedaj se v puščavi nisem več čutil tako samotnega,
°t poprej; saj sem mogel vse svoje misli in občutke iz-
°čati papirju. Sedaj sem se lahko iznebil mislij, ki so me
° s lej neprenehoma vznemirjale in mojo otožnost le množile.

Pričnem tedaj sestavljati dnevnik in zapisovati vse
v °je dogodke od 30. kimovca sem. Duplinsko in podze-

3 *

36

meljsko delo je dobro napredovalo, kar se prigodi nesreča,
ki bi me bila skoro usmrtila.

Dnč 10. grudna. — Votlino sem do malega izdolbel,
kar se mahoma velikanska gruča s strašnim hruščem od¬
trga od stropa in strani. Najbrže sem kopal predaleč, da
se je sedaj zasula. Sreča zame, da nisem bil doma takrat,
pokopal bi se bil sam. Predno vse popravim, namreč dupljo
izpraznim in strop podprem, minulo je dokaj časa.

Dnč 27. grudna. — Božični prazniki so bili žalostni,
neprestano je deževalo, čepeti sem moral v jami. Bridko
sem se spominjal domovine in vesele mladosti ter se nehotč
prepustil sladkim sanjam, ki so me privedle daleč črez
široko morje tja na obrežje angleško v očetovsko hišo, kjer
so stariši gotovo s solzami mislili na izgubljenega sina.
Bridkost se mi slednjič izpremeni v gorečo molitev k onemu,
ki izvaja vse dobro in polagoma se mi upokoji težko srce.

Še le drugi dan po božiču se je nekoliko zjasnilo in
hladna sapica je igrala po valovih. Šel sem na lov in zvrnil
mlado kozo, drugo sem pa le obstrelil ter jo ujel in peljal
v stan Tam ji obvežem ranjeno nogo in skrbno strežem.
V mojih zdravniških rokah je kmalu okrevala žival in
postala tako krotka, da se je mirno pasla blizu mojega
prebivališča in ni zbežala.

Peto poglavje.

Robinzonov dnevnik.

Dnč 1. prosinca 1. 1660. — Srečno novo leto sem si
voščil sam, in verjemite mi, da se nisem Bog vedi kako
priklanjal. Novo leto na pustem otoku, sam, zapuščen, brez
kakega človeškega bitja! — Toda ne obupaj, Robinzon!
Naprej, naprej! Obesim puško črez ramo in krenem v no¬
tranje kraje otoške. Močno je pripekalo solnce, treba je
bilo torej večkrat počivati v hladni senci košatih dreves.
Ko se je jelo mračiti, dospčm do več prijaznih dolin, ki so
se razprostirale proti sredi otoka. Tu zagledam na različnih
krajih obilno koza, a kadarkoli sem se približal tem živalim,
vselej so prekanjeno odbežale. Zato sklenem naslednji dan
psa vzeti s seboj in ga hujskati na koze, da katero živo
dobim v pest in jo udomačim. Toda delal sem račun brez

37

krčmarja; zakaj ko sem naslednji dan Filaksa dražil na
čredo, obrnile so se hipoma živali proti psu; tega pa ni kaj
mikalo, poskusiti se z rogovi dolgobradcev, ampak bojaz¬
ljivo se je zvijal okoli mene, torej sem za takrat opustil to reč.

Dne 14. malega travna. — Od 3. prosinca do danes
sem se ukvarjal z utrjevanjem svojega gradu. Delal sem
na pretege, dasi me je dež enekrati silil po več dnij za¬
poredoma prenehati. Da sem imel z vsakim posameznim
kolom neznanske težave, lahko verjamete, ako pomislite,
da sem moral daleč hoditi po klade in da me je njih za¬
bijanje stalo neizrečeno veliko truda

Kedar je dopuščalo vreme, stikal sem navadno po
otoku in marsikaterikrat zasledil prav zanimive stvari. Tako
sem enkrat našel divjih golobov,  ki pa ne gnezdijo
kakor navadni lesni na drevju, ampak enako breguljam v
gorskih razpokah. Vzel sem nekoliko mladičev in jih gojil;
Pozneje pa, ko jim je s perutnicami vred zrastla srčnost,
odfrčali so v stara gnezda nazaj.

Sicer sem imel mnogo rečij, ki so mi bile v samoti
kaj ugodne, a vendar sem bridko pogrešal luči.  Kako sem
Pač hrepenel po onem kosu voska, ki sem ga bil odpeljal
•z Afrike! Treba je bilo sedaj premišljevati, kako si drugače
napravim svečavo. Dobra misel me prešine in spomnim se
loja koz, ki sem jih jedel. Nabiram ga torej v lončeno, na
solncu posušeno posodo in iz stenja, sukanega iz ladjine
v rvi, začnem vlivati sveče.

V tem času naletim nepričakovano na nekaj poseb¬
nega, ob enem veselega. Malo korakov od svoje trdnjave
Zapazim namreč 10' — 12 klasov rženih in poleg njih nekoliko
Pšeničnih in riževih bilk. Kako neki so prišla ta žita v to
Podnebje? Nehote mi pride na misel, da je tukaj Bog čudež
storil, kar se domislim, da sem v deževju tu stresel vrečico,
v  kateri so bili borni ostanki po podganah objedenih rženih,
Pšeničnih in riževih zrn, da sem vanjo hranil smodnik.

S čudežem izginila je skoro moja hvaležnost do Boga,
'n, vendar bi bil moral prav v tem spoznati posebno zna¬
menje božje dobrotljivosti, da je ohranil ta zrnca.

Dne 16. mal. travna. — Kočo sem popolnoma ogradil
■n dovolj sem bil sedaj zavarovan. Tako vsaj se mi je
zdelo, a že naslednji dan bi bil skoro splaval po vodi ves
s ad tolikega časa in truda. Za šotorom sem nekaj opravljal,
kar me nepričakovano osupne grozna prikazen. Zemlja se
Začne gibati, s stropa v duplini se vsuje sipa, podpore

38

omahujejo in padejo z neznanskim ropotom na tla. Da bi
me razvaline ne zasule, naglo pristavim lestvo in skočim
čez plot. Komaj sem bil na oni strani, zagledam, kako se
je kake pol ure od mene velikanska skala odtrgala od hriba
in z grmečim bobnenjem valila v kipeče valove. Nikdar
nisem doživel tako hudega potresa; že prvi tresk me je
omamil, da sem se nezavesten zgrudil pod drevesom in še
le daleč razlegajoči se šum me je prebudil iz omedlevice.
Nehote in brez nikakoršne pobožne misli mi uidejo besede:
»Gospod Bog, usmili se me!«

Osrčil sem se sicer zopet, toda v stan si nisem upal,
ter obsedel na zemlji, ne vedoč, kaj bi začel. Vedno bolj
soparično je prihajalo, nebo se je preoblačilo z deževnimi
oblaki in potegnil je veter, ki se je v pol uri izpremenil v
strašno nevihto. Morje je vrelo in pene so se divje drvile
po površju njegovem, šumeči valovi so pluskali ob bregove
in vihar je s koreninami roval drevje. V treh urah je utih¬
nilo bučanje in jelo močno deževati. Sedaj še le se spomnim,
da sta veter in dež nasledka potresa in da ga bode torej
skoraj konec. Nekoliko potolažen vrnem se v šotor in pre¬
močen do kože stisnem se v kot, vedno še v strahu, da
se strop nad menoj ne podere. Polagoma se vendar upo¬
kojim in stopim v shrambico, da si s požirkom ruma zopet
dušo privežem.

Deževalo je vso božjo noč in skoro ves naslednji dan,
da se nisem mogel ganiti iz stana. Najbolj potrebno se
mi je zdelo sedaj, iskati si druzega stanovanja, zakaj kako
lahko me živega pokoplje še kak tak potres! Sklenem tedaj,
šotor prenesti, a premišljujem sem ter tja, kam bi ga po¬
stavil. Ko pa vidim, v kakem lepem redu je bilo vse okoli
mene, kako varno in zložno prebivam, in ko premislim, s
kakšnimi težavami sem delal malo trdnjavico, odločil sem
se prav težko za preselitev. Začasno sklenem še ostati v
starem prebivališču, dokler novega ne napravim, in začnem
za silo sipo metati iz svojega brloga.

Dnč 22. mal. travna. — Nemudoma sem jel izvrše¬
vati svoj sklep. Najprej poskusim svoje tri močne sekire
in več majhnih robovnic in spoznam, da sedaj niso za
nobeno rabo, ker so se prej jako izkrhale pri sekanju in
tesanju trdih kolov. Tu se mi zablišči v glavi: saj imaš
brps. Toda prav hitro meje minulo veselje, domislivši se,
da ga ne morem sukati. Pač malokateri državnik si je to¬
likanj glavo belil o državnih poslih, kakor jaz o brusu, da

39

ga naredim za rabo. Po dolgem premišljevanju se mi je
vendar posrečilo, da sem napravil nekako nogavnico, katero
sem gonil z nogo, roke pa so bile proste. In postal sem
brusač, da malo tacih.

Dnč 1. vel. travna. — Ko se zjutraj oziram po morju,
ugledam stvar, podobno sodčeku, in res je bila, blizu sto-
pivši, mala bečka in nekoliko ostankov naše ladije, čije
rebra so po zadnjem viharju molela nad vodo. Sprednji
krm ali nos ni tičal kot poprej v sipi, temveč stal je 6
čevljev nad površjem. Strop ali paruba, odkrhnjen od osta¬
lega trupla, ležal je po strani, in gorč peska so se nako¬
pičile okoli ladije, da sem mogel sedaj ob oseku po suhem
k razvalinam, dočim je bilo poprej treba precej daleč pla¬
vati. Sprva sem se čudil tej izpremembi, pa kmalu sem
izprevidel, da je to bržkone učinil potres, ki je tudi barko
še bolje razdejal, zakaj sleherni dan so valovi na suho
pluskali podrtine. Najdeni sodček sem zvalil na breg in
našel, da je poln smodnika.

Dnč 3. vel. srpana. — Danes sem šel z žago k raz¬
suti ladiji in prežagal tram, ki je bržkone podpiral zgornji
strop. Potem sem kolikor mogoče odpravljal pesek, toda
kmalu je bilo treba nehati, ker voda je jela rasti.

Dnč 4. vel. travna. — Ribe sem lovil. Nisem imel
sicer trnka, ampak samo kos zakrivljene železne žice na
dolgi vrvici, narejeni iz razsukane vrvi, vendar sem ujel
mnogo rib, med njimi mladega delfina. Večkrat sem še
potem lovil, ujete ribe večjidel sušil in suhe jedel.

Skoro sleherni dan je bilo kaj opraviti na razbiti la-
diji; trgal sem deske iz nje ali izbijal žreblje in drugo enako
železnino in pri tem delu našel marsikatere reči za rabo,
na pr. kos svinca, ki bi ga bil rad odnesel, pa je bil pre¬
težek; zatorej sem ga razsekaj na manjše kosce.

Dnč 16. vel. travna. — Vso noč je brila huda sapa
in ostanke razsute barke raznesla na vse kraje Valovi so
na suho pluskali zaboje, tesarskega lesa in podnic, in moja
lesna zaloga na bregu se je pomnožila, da bi si bil lahko
ladijo iztesal, ko bi bil le količkaj umel te umetnosti. Tudi
sod svinjine je priplaval na primorje, pa morska voda je
meso tako skazila, da ni bilo za užitek.

Dnč 16. rožnika. — Sprehajaje se o jutru po bregu,
zapazim veliko želvo. Bila je prva, ki sem jo tukaj videl.
Ubijem in raztelesim jo in njeno kuhano meso se mi je

40

zdelo najboljše in najokusnejše, kar sem še kedaj jedel;
saj sem pa tudi od prihoda na otok živel samo ob divjih
kozah in ptičih.

Dnč 27. rožnika. — Kakih osem dnij sem bolehal;
mrazilo me je in po noči nisem mogel spati, vrh tega me

je silno glava bolela. Slednjič se me je lotila^ mrzlica, da
sem moral ves dan ležati brez jedi in pijače. Žejalo me je
strašno, a same slabosti nisem mogel po vode. Sedaj se
vendar enkrat zopet spomnim Boga, a tako reven in zmeden
sem bil, da sem zaklical samo: »O Gospod, ozri se milost¬
ljivo na-me v moji revščini, usmili se me!« Utrujen naposled

41

zaspim. Še le pozno po noči se prebudim; čutim se boljšega,
dasi me je mučila huda žeja. Ker je pa nisem premogel
kapljice vode v hiši, moral sem si odreči tudi to dobroto
ter sem drugič zadremal.

V tem drugem spanju imel sem strašne sanje. Zdelo
se mi je, da sedim onkraj ograje na tleh prav na istem
mestu, kjer sem gledal konec potresa. Zdajci stopi z velikega
sivo-črnega oblaka velikan, obdan s tako žarečimi plameni,
da se mi je kar bliščalo pred očmi. Dolgi bliski švigajo
na nebu in ko se njegove noge dotaknejo zemlje, strese
se ta v svojem osrčju. Dolgo sulico z roko zavihti proti
meni in z grmečim glasom mi preti rekoč: »Ker te toliko
opominjevanj ni spokorilo, prebodem te, malopridnež, s to
le sulico; umri!«

Ob teh besedah se ves preplašen zganem iz spanja
in še dolgo časa potem se nisem mogel prepričati, da so
bile l.e sanje.

Besede te ponočne prikazni so bile žalibog le pre-
resnične, zakaj trd človek sem bil, ker nisem imel prav za
prav nobene vere. Lepe nauke očetove sem bil že zdavna
pozabil v onih 8 letih, ko sem se pečal samo z brezbožnimi
ljudmi. Nikdar mi ni prišlo na um, v nesreči, ki me je
tolikanj preganjala, spoznati pravično šibo božjo. Odkar
sem bil v Afriki ujet, prosil sem Boga komaj enkrat po¬
moči, a tudi tedaj ne, ko sem bežal s Ksurijem v tolikih
nevarnostih. Ko me je potem sprejel portugalski kapitan,
čutil nisem nobene hvaležnosti za čudovito rešitev. Še celo
ko me je pozneje voda zagnala tu sem na ta otok, nazega
in brez pomoči, nisem se kesal zavoljo trdovratnega svojega
srca, temveč le tarnal, da sem rojen samo za nesrečo. Sicer
sem takrat, ko sem se iz razburkanih valov srečno otel na
otok, čutil v sebi nekako hvaležnost do Boga, toda bila so
le znamenja veselja — občutki trenutka, ki se izpreminjajo.
Svoje nesreče nisem nikakor hotel spoznati za nasledek
božje jeze, temveč prizadeval sem si, v sebi zatreti vsa-
koršno žalost, in lakote rešen mislil sem le, kako si sta¬
novanje napravim in življenje ohranim.

Le mimogrede se je hvaležnost obudila v meni, ko
s em zagledal rastoče žito; ne mnogo več me je strah po¬
tresa opomnil najmogočnejšega sodnika. Še le huda mrzlica,
v es moj revni stan mi je utrnil solze in zbudil vest. »Sedaj,«
Pravim sam sebi, »sedaj se izpolnjuje prerokovanje mojega
očeta; ni ga človeka, da me tolaži in mi pomaga. O dobri

42

stariši, da bi bil pač slušal Vaša opominjevanja, izpolnjeval
Vaše prošnje in ne zapustil domovine! Moj Bog, pri katerem
je vsa moč in vse usmiljenje, ne zapusti me, zakaj moja
revščina je velika!«

Tako že zdavnaj nisem molil.

Dne 28. rožnika. — Mrzlica je odjenjala, vendar sanje
pretekle noči so me strašile še dolgo. Čas oddihljeja sem
porabil v to, da sem k postelji postavil steklenico vode in
nekoliko ruma, da bi utolažil hudo žejo, ako bi me zopet
tresel mraz. Na žerjavici sem si spekel kos kozlovine, pa
mi ni nič kaj dišalo.

Potem sem se šel sprehajat na prosto, toda same
slabosti nisem mogel daleč; torej sedem na skalo ter se
oziram po širokem, sedaj mirnem in gladkem morju. Tu
se mi zbude misli: »Kdo je stvaril vse te stvari: morje,
nebo in zemljo? In kdo vse to ohranjuje in vlada? Ali ne
Bog, ki vse vidi, vse vč? Da, on vidi tudi mene. Po nje¬
govi volji, brez katere se nič ne zgodi, živim na tem otoku;
njegovi previdnosti se udam, vse bode prav storil.«

To premišljevanje me jako utolaži in zamišljen se
vrnem proti domu. Pred njim zagledam zlato-rumeno klasje,
sedaj polno dozorelih zrn. Bilke potrgam, poberem skrbno
sad iz latovja in ga hranim za prihodnjo setev.

Skoro mi je ta izprehod več škodoval, nego sem mislil,
in bal sem se, da se me iznova ne loti mrzlica. Sedaj se
domislim, da Braziljci blizu vse bolezni zdravijo s tobakom.
Koj torej krenem v klet, kjer sem ga imel precej shranjenega.
Sam Bog mi je vdihnil to misel; zakaj poleg tobaka našel
sem tudi ona troja sv. pisma, ki so mi jih iz Angleškega
poslali v Brazilijo. Kako neprecenljive so bile te bukve za
me! Kako pa rabiti tobak? Saj nisem vedel. Skušam torej
na razne načine. Najpred ga nekoliko zvečem; potem denem
peresce na dve uri v rum, da bi ga pil; naposled kot tretje
zdravilo sčžgem ga nekaj na žerjavici in sopem ta dim.
Med temi opravki sem hotel brati, a omotica po mojem
nekako čudnem zdravilu ni dopuščala čitati več kakor le-ta
stavek, ki sem ga ugledal najprej: »Kliči me v sili na pomoč
in otel te bodem in ti me bodeš hvalil!« Te besede, kakor
nalašč za me, so me neznano presunile. Pač rad sem ve¬
roval v svoje rešenje; toda dolga leta so še pretekla poprej.
S tobakom navdani rum me je nenavadno omotil in kmalu
sem tako trdno zaspal, da sem se prebudil še le naslednji
dan ob treh popoldne. Menim celo, da sem prespal še cel

43

dan, ker na moji pratiki mi je potem manjkal en dan. Čutil
sem se boljšega, pa silno lačen sem bil. Skuham si torej
močno juhico iz želvine in okrevam odslej od dne do dne
bolje, vendar je bilo treba 2. dan malega srpana še nekoliko
tobaka piti.

Od 1.—16. mal. srpana. — Tako sem se torej ozdravil
z rečjo, za katero pa nisem porok, da vselej pomaga. Daši
slab in shujšan, vendar nisem opuščal, z nabitim samo¬
kresom hoditi po svojem »kraljestvu«. Na nekem takem
izprehodu dospel
sem na prelepe ze¬
lene livade, ki jih
poprej nisem videl,
ter ondi našel to-
bakadolgih,krepkih
stebel, nekake aloe
in cukra; poslednji
je bil samorašč, ker
ni imel nikakoršne
odgoje.

Onkraj te trate
stopim v goščavo,
kjer je bilo raznih
sadežev, zlasti ve¬
liko sočnatih melon
na zemlji in neko
grozdje že zrelo na
vinski trti, ki se je
pohotno ovijala po
drevju. Teh grozdov
naberem, da bi jih
posušil na solncu;
zakaj surovih nisem hotel jesti, domislivši se, da je za časa
mojega bivanja v Berberiji za grižo umrlo več angleških
robov, ki so preveč užili žlahtnega trtnega sadu.

To popotovanje me je toliko zamudilo, da me je noč
Prehitela, predno sem se nadejal. Tudi pretruden sem bil,
da bi se vrnil domov; torej sem prenočil prvikrat zunaj
šotora. Kakor na dan svojega prihoda na otok, zlezel sem
tudi sedaj na drevo in prav sladko zaspal. Zjutraj sem jo
mahal dalje po istem potu, vedno proti severu obrnjen,
ker na straneh so mi holmci in griči omejali razgled. Kraj
doline se je odprla lepa ravnina, ki jo je močil proti jutru

44

tekoči potok. Krasno je bilo gledati, kako se je prtu enak
razprostiral zeleni travnik, obsejan s tisoč in tisoč pisanimi
cvetlicami. Palme so kvišku molele košate vrhove; citrone
in limone so mi kimale, naj sežem po njih in težko obložen
z okusnim sadjem poslovim se od tega rajskega vrta, da
pohitim proti toliko časa zapuščeni koči. Ko pridem v svojo
»hišo«, bili so grozdi pokvarjeni in jagode stlačene, citrone
pa, katerih sem našel le malo, prinesel sem srečno domov.

Ona bogata dolina me je odslej tako mikala, da sem
se že hotel tja preseliti. Ker sem pa imel iz svojega stana
odprt razgled na širno morje in je bilo torej mogoče, da
kedaj ugledam kako barko mimo jadrati, popustil sem ravno
tako hitro zopet to misel. Vendar sklenem v onem bla¬
ženem dolu postaviti lopo ali vilo. Neutegoma se lotim
dela in ogradim drugo svoje stanovališče z dvojno vrsto
kolov, ki sem jih še prepregel z dračjem in ovijalnimi
rastlinami. Mudil sem se pri tem delu do meseca vel. srpana.

Obešeno grozdje se je dobro posušilo in nemudoma
ga poberem, ker se je že napovedal deževni čas. Dve sto
zabojčkov rozin ali civeb sem shranil v hrambo ter si ž
njimi mogel sladiti prihodnje mesece.

Dnč 14. vel. srpana. — Danes je jelo deževati in pri¬
pravljen sem zopet po cele dni, celo po cele tedne preživeti
v dobro utrjeni koči na bregu.

Danes se je v moje veselje pomnožila moja družina.
Izginila mi je bila mačka za nekaj časa in nisem vedel
kam. Ko gledam s trdnjavice po okolici, glej, priskaklja mi
vesela s tremi mladiči proti koči. Seveda sem urno nove
goste prijazno sprejel. V zakotju je bila mlade toliko od-
gojila, da so bili varni pred mačkom, in sedaj mi jih je
privedla.

Dnč 14. — 29. vel. srpana. — Neprenehoma dežuje.
Živim ob rozinah, kozjem mesu in praženi želvi, ki sem
jo ujel na lovu. Dan za dnevom dolbem svojo klet.

Dne 30. kimovca. — Na zarezah svoje lesene pratike
spoznam, da je leto in dan minulo, odkar sem prišel na
otok. To obletnico praznujem s hvaležnim srcem do do¬
brotljivega Boga, ki me je tako prečudno ohranil.

45

V

Šesto poglavje.

Robinzon rokodelec in kmetovalec.

Ker sem bil s črnilom le slabo založen in ga skoro
do malega posušil z obširnim opisovanjem vsakdanjih na¬
vadnih dogodeb in opravil, treba je bilo sedaj resno brzdati
premočno veselje do pisarije in zapisovati samo najvažnejše
prigodbe svojega življenja.

Že poprej sem menda omenil žito, ki sem ga še pre¬
mogel. Mislim, da dobro zadenem, ako ga po dežju posejem.
Z leseno lopato torej prekopljem in zrahljam nekoliko sveta,
razdelim na dva dela in izročim zrnje rodovitni materi
zemlji, tretjino pa previdno hranim, ako bi ne bil morebiti
naletel pravega časa. Naslednji mesec je bila huda suša
in moja setev je komaj jela kaliti. Zato sem kar obupal,
da bodem kaj žel, ker do prihodnjega deževja ni moglo
zoreti. Poiščem tedaj druzega prostora, zemljo okopljem in
posejam ostala zrna meseca svečana koj pred dežjem.
Mokri sušeč in mali traven sta bila tako ugodna moji žetvi,
da sem vsacega žita pridelal po en bokal.

Toda vrnimo se k listopadu, ko je slednjič jenjalo
deževati. Prvi lepi dan me je izvabil v notranji otok k
mojemu šotoru. Tu najdem vse, kakor je bilo pred neka¬
terimi meseci. Ograja okoli poletne hišice je bila popolnoma
taka, kakor poprej, le živa meja se je gosto obrastla z
zelenimi mladikami, ki so se že pohotno ovijale vse križem.
Obrežem jih in spravim vso zmes zopet v nekak red. In
res je lopa obetala v malih letih gosto senčnato streho.
Enako zeleno steno zasadim potem tudi okoli trdnejše svoje
hiše na bregu; iz nadaljne moje pripovesti se bode pokazalo,
koliko mi je to koristilo pri obrambi moje prve trdnjave.

Letni časi se v mojem podnebju niso vrstili tako pri¬
jetno in rahlo, kakor doma, ampak bili so le ali suhi ali
mokri; od polovice svečana do polovice malega travna je
lilo, nato je bilo do polovice velikega srpana suho; od po¬
lovice velikega srpana do polovice vinotoka je deževalo,
od polovice vinotoka do polovice svečana je bila suša.

V prisiljenem samotarstvu ob deževnih dneh sem iz-
delaval raznih potrebnih rečij. Poskusil sem tudi jerbase
Plesti. Pri tem so me podpirale izkušnje iz mladih let. Kdo

46

bi bil pač mislil, da mi bode kedaj hasnilo, da sem večkrat
pokukal k sosedu kožarju!  Prve veje, s katerimi sem jel
delati, bile so prekrhke. Sedaj ugledam mladike okoli lope.
Te se mi zde boljše. Bile so šibke kakor vrbove šibe. Ni
bilo torej težko, da sem z umetnimi svojimi rokami spletel
mnogovrstne košarice za različne potrebe. Daši niso bile
preveč lične, za silo so bile vendar le.

Moje življenje je prihajalo vedno zložnejše, krvavo
sem potreboval le ene same reči: kuhinjske posode. Sicer
sem imel kotel, a bil je tako velik, da v njem nisem mogel
kuhati malega kosa mesa niti juhe. — Kako si torej po¬
magam? Mislil sem si: da le najdeš ila, žgoče solnce bode
ti že posušilo lonce. No, moji lončarski pridelki! Bog sam
ve, kolikokrat sem poskušal, kako prečudno sem obračal
in obračal dobro mamico, ki jej pravimo zemlja, kolikokrat
so se razsule posode na solncu ali pa pobile pri prenašanju;
v dveh mesecih še le po neštevilnih poskušnjah sem stlačil
dve grdi spaki, ki bi ju preveč častil, ko bi trdil, da sta
bili količkaj podobni najslabšim ladjinim vrčem.

Z večjo posodo torej ni bilo nič, toliko bolje se mi
je posrečila manjša kakor: ploščeki, lonci, vrčki, sploh vse
reči, ki se dajo delati z rokami. Solnce jih je posušilo
prav dobro.

To je bilo še dosti ugodno. Kot lončarsk umetnik sem
si izdelal razne posode, da v njih hranim mnogovrstnega
živeža, take pa vendar še nisem premogel, da bi strpela
ogenj. Premišljujem torej sem in tam, kako z ognjem utrditi
lončeno posodo. Ker pa prav nič nisem umel niti o izde¬
lovanju lončarskih pečij, niti o lošu ali glazuri, s katero
lončarji svoje blago polivajo ali steklenijo, postavim kar v
vrsto velike majolike, na nje nekoliko manjših, in okoli
vseh zažgem grmado, da bi se peščeni deli v ilovici raz- j
topili. V 5 do 6 urah so lonci postali rudeči. Ogenj je po¬
lagoma pojemal in imel sem tri vrče in dva lonca, ki so
bili popolnoma,trdni pred ognjem. To je bilo veselje!

Marsikaterega kraja na svojem otoku še nisem bil j
prehodil. Snamem tedaj nekega dne puško s klina, vzamem
s seboj sekiro, dva suhora, zabojček rozin ter se napotim
s psom. Ko dospem konec doline, kjer je stala moja po¬
letna kočica, ugledam na zapadni strani morje in, ker je
bil zrak čist kot ribje oko, daleč na obzoru megleno progo,
razprostirajočo se kakih 15 do 20 milj proti jugu. Nisem
sicer vedel, je li to bregovje kakega otoka ali ameriške

47

dežele, dozdevalo se mi je pa vendar, da španske naselbine
ne morejo daleč biti od ondod, in da se utegne vendar
kedaj prikazati kaka barka. Morebiti pa tam prebivajo oni
divji ljudje, ki žro človeško meso, ter so si s tem pridobili
žalostno slavo in ime: ljudožrci ali pesjani.

V takih mislih korakam dalje po ravninah in travnikih,
kjer so rastla mnogotera krasna zelišča in cvetlice, tu in
tam pa tudi kako grmovje. Na drevesih so sedeli golobje
v tropah; njih kruljenje so prevpile čvrčajoče pisane papige.
»Tacega krasnega ptiča moram imeti,« dejal sem sam pri
sebi, in res ujamem mladega pa prevzetnega hrusta, ki ga
s palico tako zadenem, da omamljen pade z -veje. Kmalu
se oživi in radosten ga vzamem s seboj.

Po nižavah sem videl tudi živali, podobne našim
zajcem, druge so bile menda lisice, toda puške nisem hotel
rabiti, ker koze, golobi in želve so mi dajale tako slastno
meso in rozine tako okusen prigrizek, da tudi londonski
sejni ne premore boljšega.

Pri preiskavanju otoka preril sem le 2 do 3 milje na
dan, na desno in levo sem pa krenil večkrat tako daleč,
da sem vselej prav utrujen prisopihal na mesto, kjer sem
hotel prenočiti. Ležišče so mi bile ali široke veje na dre¬
vesu ali vlažna zemlja pod milim nebom. Ko pridem kraj
morja, zavzamem se videč, da so ti bregovi mojega kra¬
ljestva mnogo prijetnejši in da živi tukaj mnogo več živalij
nego na oni strani. Silno veliko želv se je grelo na pesku
in morski ptiči brez števila so se ošabno sprehajali sem in tja.

Dozdeval se mi je sicer ta kraj otoka rodovitnejši
mimo onega, kjer je stal moj dom, vendar me ni mikalo,
Preseliti se tu sem. Rajši sem se spustil dalje kakih 12 ur
Proti jutru. Mejo svojega stanovanja sem zaznamoval s
kolom, ki sem ga zabil v zemljo, da bi se pozneje mogel
spomniti do kod sem prišel. Obrnem se potem na zahodno
stran, da udarim po drugi poti domov Ko hodim skoro
tri milje, obstanem v kotlu, okrog in okrog med visokimi,
kosto obraščenimi gorami, da sem se moral po solncu ozirati,
da zvčm, kje da sem. Tri dni sem se mudil v tej dolini,
'n ves čas je bilo nebo tako oblačno, da solnca še videti
ni bilo. Nisem vedel, kam bi se obrnil. Prisiljen sem bil
torej pogledati, kje je kol, in od ondod vrniti se domov.

Med potom je pes ugrabil mlado kozo. Urno priskočim,
da mu jo iztrgam iz ostrih zob. Denem ji vrv okolo vratu
'n mahali smo jo naprej, dokler smo v nekaj dneh priso-

48

pihali k stanu, neizrečeno utrujen po žgočem solncu. Več
kot mesec dnij nisem bil doma. Kako sladko sem torej
zopet zaspal na svoji obešeni postelji!

Najpred sem moral sedaj kletko narediti papigi, ki se
me je že nekoliko privadila. Potem- je bilo treba kozo iz
lope v dolini spraviti k domu in lačno živalico preskrbeti
s tečno klajo. Našel sem jo še privezano na istem mestu,
kjer sem jo bil pustil, in krotka kakor domača žival je
stopala za menoj in mi iz rok zobala vado, s katero sem
jo vabil za seboj.

Zopet je napočil dan 30. kimovca in zopet sem s postom
in molitvijo obhajal obletnico rešitve na ta otok. Dve leti
sem živel tukaj, edini prebivalec sem bil, kralj in podložnik
sem bil ob enem, veliko sem skusil in pretrpel v teh dveh
letih. A ni mi še zasijal le en sam žarek upanja, da bodem
kedaj rešen s samotnega otoka. Vendar zahvalim neskončno
dobrotljivega Boga, ki mi je osladil revno moje življenje
in brez katerega bi bil nesrečen.

Kadar sem se poprej klatil po ravninah in gorah, da
ali kako zver ustrelim ali kaj novega najdem, vsekdar sem
si domišljeval, kako nesrečen in zapuščen da sem. Zdelo
se mi je, da sem jetnik, ki zaprt z brezkončnimi zapahi in
velikanskimi ključavnicami velikega morja žalostno životari
v divji puščavi, brez upanja, da bode kedaj rešen. Večkrat
so me motile take misli, in prehude žalosti sem roke lomil
in bridko jokal.

Sedaj je bilo drugače! Nove misli, ki sem jih zajemal
iz sv. pisma, knjige vseh knjig, izpremenile so me, in kadar¬
koli sem bral svetopisemske tolažilne besede, utolažil sem
se in postajal srčnejši. Ta dan sem se celo trdno prepričal,
da sem tukaj v samoti lahko srečnejši, kakor morebiti
zunaj med svetom. Zatorej zahvalim Boga, da me je tako
čudno pripeljal k spoznanju mojih pregreh in zmot.

Pričelo je tedaj tretje leto mojega otoškega samo¬
tarstva. Vsakdanje svoje opravke sem precej natanko raz¬
delil tako-le: Najpred sem trikrat na dan nekoliko časa
odločil molitvi in branju sv. pisma, potem sem hodil na
lov za kake tri ure dopoldne, seveda ako je bilo vreme
ugodno. Domdv se vrnivši sem pospravljal ali kuhal na¬
brana jedila. O poldanski vročini sem navadno zadremal
Včasih sem pa hišni red premenil: zjutraj sem delal, zvečer
pa lovil.

49

Listopad se je pomikal h koncu in jel sem misliti
na žetev. Ali kako se prestrašim, ko se na njivici prepričam,
da kozam in živalim, ki sem jih zajce imenoval, jako diši
žito, in da so mlade, sočnate bilke do malega skoro vse
bile tako nizko objedle, da niso mogle v latovlje. Treba
je bilo zatorej hitro v okom priti roparskemu razdejanju;
ogradim tedaj njivo z gostim plotom, da enkrat za vselej
pot zamašim nepovabljenim gostom. To vam je bilo težavno
delo! Tri tedne sem se ukvarjal ž njim. Razun tega sem
tudi streljal na živali, ki so se po dnevu bližale, in po noči
je pes varoval. Kmalu so izostali sitneži.

Bohotno rastoče bilke so privabile k sebi četveronožne
kosmatince, zrnje pa je mikalo krilate ptice. Ko se namreč
nekega dnč oziram po polju, kako kaj kaže, mrgolelo je
po okolici neštevilnih, raznovrstnih ptičev, ki so nekako
posmehljivo že čakali, češ, kdaj li jim pač prepustim njivo.
V tacih okoliščinah nisem mogel prizanašati. Strelim med
najgostejšo tropo in zdajci se dvigne izmed ržišča z divjim
krohotom kar oblak samih ptičev, ki jih doslej še nisem
bil zapazil.

Upanje, da bodem kaj nažžl, bilo je po takih izkušnjah
r es žalostno, vendar nikakor nisem hotel, da se mi po¬
končajo še zadnji žitni ostanki. Zato sem pred vsem pre¬
gledal storjeno škodo. Ni bila tako silna, kakor sem si
domišljeval, ker zrnje je bilo še prezeleno za ptiče.

Ko stojim poleg njive in puško nabijem, posedajo po
Prvem strelu prestrašene ptice na bližnje drevje in prežijo
menda, kdaj li odidem. Takrat res grem in na videz za-
Pustim polje. Kot bi trenil, planejo požrešne roparice nad
rž. To me pa tako razkači, da kar strelim med nje in tri
s mrtno ranim. Tako sem jih tedaj dobro izplačal. Kakor
n a Angleškem tatove obešajo, obesim jih tudi jaz drugim
v  svarilo in strah. Nasledek tega dejanja je bil očiten:
n obena žival se odslej ni več upala na moje polje, da, vse
so še celo zapustile ta kraj, kjer se jim ni zdelo nič kaj
v arno. Sedaj sem smel vesel pričakovati grudna, ko žito
^rugič zori. Kdor bi me bil pa gledal, kako sem žel, bi se
b>l srčno smejal, zakaj brez kose in srpa mahal sem s
^rivo sabljo strašno tja po žitu. Nažel sem Bog si vedi
koliko. Klasje sem nabral v velik jerbas in vsakega posa¬
mezno izmel z rokami. Bokal semena mi je dal dva korca
riža in pol korca rži.

Robinzon. 4

50

Ta mali pridelek v kruh premeniti ni kazalo, ko bi
bil to tudi vedel in znal; zatorej ga sklenem shraniti za
prihodnjo setev.

Sedaj je bilo treba več sveta obdelati nego poprej,
ker semena je bilo več kot za en oral. Drevesa nisem imel,
skušal sem torej lopato narediti. To me je mudilo ves ljubi
teden. A pri vsem tem nisem izdelal prav nič mojstrskega;
preokorna in pretežka mi je bila lopata. Delal sem s tem
orodjem, kakor sem mogel, in vesel sem bil, da sem seme
na prostornih njivah tik svojega stanovanja srečno pospravil
v zemljo. Rižu sem odbral najbolj močvirni kraj, ker sem
zapazil, da le na prav vlažnem svetu obilno rodi. Njive sem
zagradil z močnim plotom in nadejal se, da se do konca
leta dobro obraste.

O deževju, ki je sedaj nastopilo, tičal sem večinoma
v koči ter ukvarjal se z marsikaterimi opravili. Da se od¬
dahnem, učil sem papigo govoriti. Kmalu je znala umna žival
žlobodrati svoje ime in natanko je izgovarjala: »Pol! Pol!«
To je bil prvi človeškemu podobni glas, ki sem ga tukaj na
otoku čul iz tujih -ust.

Sedmo poglavje.

Robinzon pek in ladijotesar.

Ni ga bilo na svetu rokodelstva, ki sem ga tako
grozno malo poznal, kakor kamen sekati, in vendar je bilo
treba premišljevati, kako si osnujem možnar ali kako drugo
pritožno orodje, da žito v moko stolčeni. Tu je pač nepo¬
trebno dostaviti, da v svojih mislih in željah nisem na¬
meraval, napraviti kaj izvrstnega, morebiti celo kak umeten
mlin. Dolgo sem iskal kamena, ki bi se dal izvotliti, toda
zastonj; kamen na otoku se je tako drobil, da ni bil za
rabo. Naposled sklenem kako trdo klado privleči iz hoste-

Z neizrekljivim trudom posekam debelo drevo, na
spodnjem kraju odsekam naklu podoben kos, obsekam ga
s sekiro in izvotlim na ognju, kakor braziljski deželani
svoje šajke. Tolkač mi je bil bat iz istega lesa.

Pa tudi sito  sem moral imeti, da bi moko presejal
in očistil otrobov. Tu pa sem bil v zadregi; zakaj premogel
nisem ne kanafasa, ne žime, a platna, ki mi je bilo ostalo,


51

imel sem le borne cape. Po dolgem premišljevanju domislim
se, da sem iz razbite ladije med drugo mornarsko šaro
prinesel tudi nekaj katunastih in mušelinastih rut. iz teh
si napravim tri sitica, ki so bila še dosti dobra.

Med tem je prišel čas žetve. Dobre volje sem jo z
jerbasi mahnil na polje in vesel ogledoval bogato žetev.
Urno se lotim dela, žito požanjem in povežem v snope,
pomečem v jerbase in odnesem domov. Tu pustim vse,
kakor je bilo, da o svojem času izmanem zrnje, zakaj nisem
premogel niti poda, niti cepca.

Veliko sem nažel. Pridelal sgm 20 korcev žita in ravno
toliko riža; zato sem bil prisiljen žitnico razširiti in zbolj¬
šati. Že je bilo dokaj časa, da nisem užival kruha. Sedaj
s em imel dovolj blaga. Iz skušnje sem sedaj vedel, da na
leto lahko po dvakrat sejem in žanjem; ali bom prihodnjič
sejal samo po enkrat, hotel sem spoznati iz tega, koliko
bodem sedaj použil.

Najprej tedaj izmanem klasje, v možnarju stolčeni in
Presejem skozi brodarske rute. Za peko je pa treba, kakor
2 nano, peči; zopet sem bil v hudi stiski, toda sila kola
l°mi. Naredim iz gline velike, zelo široke, pa ne globoke

4*

52

piskre. Kakor popred lonce, žgem tudi te v ognju. Kadar
sem torej hotel kruh peči, zanetil sem močan ogenj na
ognjišču, ki sem ga bil z žganim kamenjem svojega izdelka
dobro potaracal, potem žerjavico razbrskal, da so se kameni
razbelili, za tem žerjavico pobral, pepel čisto pometel in
»vsadil« hlebe ali bolje rečeno plitve opresnike, z lonci
pokril ter jih okrog obsul z žerjavico in pepelom, da je
bila vročina tem večja. Na ta način sem kruh pekel tako
dobro, kakor v najboljši peči; v kratkem sem znal peči
celo paštete, pinice, pogače in druge umetne močnate jedi,
da se je v prihodnje tudi na moji enolični mizi kaj menjalo.

Pri teh opravkih spominjal sem se večkrat onega
primorja, ki sem ga zadnjič dobro videl kot temno progo
na obzorju, in ker sem si nakrat domišljeval, da je ona
dežela gotovo kos Amerike, vleklo me je čez široko morje
in silno sem koprnel po njej. Ves navdušen še mislil nisem,
kako nevarno da je morebiti ondi. Kakor poprej, moral bi
si bil reči, da tista pokrajina ni obljubljena dežela, ampak
pred kot ne obrežje, kjer prebivajo Karajibi, katerim je
človeka zaklati in poručati — prava malenkost.

Sedaj sem se prepričal, da je voda mokra. Nazaj sem
si želel Ksurija in barko z latinskim jadrom, v kateri sem
se nevarno vozil po afriškem bregovju. Brez pomisleka bi
se bil iznova izročil burnemu morju.

Toda prazna je bila ta želja. Kar se domislim šalupe
ali čolniča naše ladije, ki je ležala precej daleč na bregu.
Urno se napotim gledat, kakšna je še. Najdem jo na istem
mestu, pa narobe, ker valovi in viharji so jo vrgli na suho
v visoko peskovino. Težava je bila, kako čolnič obrniti in
iz peska vzdigniti; brez pomočkov mi je bilo pa toliko
mogoče, kakor ves otok obrniti. Grem torej v gozd, posekam
nekaj drog in oblikovcev in nesem k čolnu, da poskusim.
Če ga spravim na spodnji tram ali podsek in popravim,
mislim sam pri sebi, smem upati, da vendar le odrinem t
njim na morje.

Ves moj nepopisljivi trud in vse prizadevanje je bil°
zastonj. Ko izprevidim, da ni mogoče ladjice ganiti, začnem
pesek izpod nje izpodkopavati, da sama zdrkne v vodo-
A tudi ko se je to zgodilo je nisem mogel poriniti navzdol-
Popustim tedaj to trudapolno delo, s katerim sem se muči'
3 do 4 tedne.

Spodletelo mi je sicer, a to me je še bolj spodbadal 0
in v glavo sem si vtepel, da si sam iztešem šajko, kakoršn^

k.

53

Prebivalci teh krajev delajo brez orodja, da, rekel bi, celo
brez rok, kar z velikega debla. To se mi ni zdelo samo
mogoče, temveč prav lahko in v mislih sem se že veselil:
koliko več pripomočkov in orodja da imam jaz mimo za¬
morcev ali Indijancev. Seve, da je bilo pomisliti, da je bilo
meni, ki sem bil sam, mnogo težavnejše, nego tem, ki si
morejo drug drugemu pomagati. In naposled: kaj bi mi
koristila najlepša šajka, ki bi je pa ne mogel v morje spraviti?

Človek bi mislil, da so me skušnje pri barki, katero
sem si zastonj prizadeval vzdigniti, dovolj jasno izučile, da
ni lahko, čolnič poriniti v vodo. Vendar ni bilo tako! Ves
zbegan in razmišljen se poprimem dela prav abotno. Včasih
me je sicer še motilo vprašanje: kako pa bodeš spravil čoln
v vodo? Toda vselej potolažim strah z bedastim odgovorom:
2e dobro, Robinzon! Prej šajka, vse drugo bode že šlo!

S kratka: trma je zmagala. Najdem prelepo drevo,
kakor nalašč za moj namen. Pri koreninah je v premeru
merilo 5 čevljev 10 palcev in 4 čevlje 11 palcev v visokosti
22 čevljev, kjer je bilo drevo tanjše in se razhajalo na več
yej. Dvajset dnij je bilo treba, da sem podrl tega velikana
m 14, da sem mu odsekal veje in vrh. Potem sem mu
s koro ves mesec deblo zunaj obokoval, da je dobilo tre¬
bušno podobo šajke, ki more na vodi plavati, pa ne se
nagniti. In poleg vsega tega sem ga še tri mesece votlil,
Pa ne z ognjem, kakor Indijanci, ampak s sekiro in dletom.

Ko sem dognal vse delo, veselil sem se neizrečeno;
z akaj res še nisem videl tako velike, iz enega debla iz¬
sekane šajke, ki je bila prostorna za 26 oseb, torej tudi
z arne in vse moje blago. Marši kateri krat je zapela sekira,
^darilo kladivo, marsikatera sraga je kapnila pri tem delu
'n ko bi bil mogel čolnič spraviti v morje, kdo ve, ali bi
Se  ne bil spustil na najnevarnejšo pot, kakoršne še ni skusil
nobeden predrznež?

Nova ladija je ležala samo 30 čevljev od morja. Svet
Se  je dvigal proti bregu; to je bila največja ovira. A to
nie ne moti; zato jamem zniževati reber, da bi svet visel
Proti kraju. 'I'o vam je bilo šmentano delo! Pa kaj ne stori
^ovek, da bi se rešil! Ko je bila pot že precej ravna, kar
P>č nisem bil na boljšem, ker šajka se ni ganila z mesta,
^akor popred ne čolnič. Potem premerim daljavo med svojo
Sajko in morjem, pa tudi, kako globok je svet in kako
široko je treba kopati, da naredim preliv do morja ter po
n jem ladjico spustim v vodo. Ko premišljujem to ogromno

54

delo — preliv bi moral biti najmanje 20 čevljev globok —•
in ž njim primerjam delavne moči, to je: svoji dve roki,
izračunim, da bi dobrih 10 do 12 let minulo, predno dosežem
svoj namen.

To me je silno pobilo in sedaj, seveda, sem prepozno
spoznal bedarijo, da sem pričel delo, ki ga poprej nisem
natanko preudaril in pomislil, ali ga morem s svojimi močmi
dognati ali ne.

Med tem delom mi je minulo četrto  leto na otoku.
Obletnico sem obhajal kakor poprej s pobožnim premišlje¬
vanjem, ki me je obilno tolažilo. Udal sem se v previdnost
in voljo božjo Svet se mi je zdel kakor tuja, daljna de¬
žela, kjer smo nekoliko časa živeli, potem jo pa za vselej
zapustili in s katero nas ne veže nobena vez. Po pravici
sem torej smel reči svetu, kar je Abraham rekel bogatinu:
Med nama je velik prepad.

Črnilo mi je že davno pošlo, da nisem mogel zapi¬
sovati znamenitih svojih dogodeb. Večkrat sem se kratko¬
časil s čitanjem obširnega dnevnika in kadar sem se oziral
v pretekle dni, čudil sem se, kako se nekateri dnevi uje¬
majo, ki so bili zame posebno usodepolni. Da sem babje-
verec, prav lahko bi veroval v srečne in nesrečne dni.

Oni dan, ko sem starišern ubežal v Hull, ujel me je
mornarski ropar in odpeljal v sužnost. Ko sem se rešil
viharja pri Jarmut-u, prav tisti dan sem srečno pobegnil
iz Saleh-a. Dne 30. kimovca 1. 1659., bil je moj 26. roj st-
veni god, — otel sem se čudovito na ta otok.

S črnilom vred mi je zmanjkalo tudi suhora ali c vi'
baka, in dasi sem ž njim ravnal zelo varčno, pojedel sem
ga do čistega že leto pred žetvijo.

V shrambi za oblačila je bilo tudi jako žalostno. Že
več časa sem nisem imel nič druzega nego nekoliko mor¬
narskih srajc, da so me varovale pekočih solnčnih žarkov^
Pregledam skrinje in omare in najdem še nekaj obleke 2 »
rabo in poleg tega par velikih površnih sukenj. Skoro sem
se smejal, ugledavši poslednje, ker v tej vročini bi ne prebil
v njih; in vendar sem tudi iz njih naredil nekaj pripravnega
Ker so bile vse moje haljine v precej otožnem stanu, p°'
skusim srečo tudi kot pošten krojač ter urežem tri kamižol e >
ki sem jih mislil dolgo nositi. Če so se pa izdelki površn 2
obleke obnesli, da se Bogu usmili, kako glasno so še le vpil e
moje hlače, kakšen mojster-skaza da sem.

55

Tu moram dostaviti, da sem kože vseh četveronožnih
živalij, ki sem jih usmrtil, hranil in na solncu sušil na
drogih. Nekatere so postale tako trde, da niso bile za ni-
kakoršno rabo; katere se pa niso tako skrčile, služile so
mi vrlo dobro.

Iz kož si naredim pred vsem veliko pokrivalo, na
katerem pustim dlako zunaj, da sem zavarovan proti dežju.
Prva poskušnja se je sponesla še dosti dobro. Tedaj se
prevzamem, češ, v meni tiči višji dar za krojaško umetnost,
■n radosten sklenem, iz posušenih kož sčšiti jopič in do
kolen dolge, široke hlače. A kamižolo in irhaste hlače sem
skrpal tako neznansko slabo, da se je dokaj omajala visoka
misel v mojo mojstersko roko.

Še nečesa sem težko pogrešal: dežnik ali solnčnik.
Pogosto sem bil namreč na prostem, vročina je bila ne¬
znosna. Precej časa nisem znašel nič prida, ker največja
težava je bila, dežnik tako narediti, da bi se dal zapirati,
sicer bi ga moral nositi vedno razpetega, kar bi bilo še
bolj nerodno. To nosno streho sem pokril s kožami, z dlako
v enkaj obrnjeno, in tako me je branila dežja in solnca.
Padar je nisem potreboval, sem jo zaprl.

Za silo sem bil tedaj še dosti založen z vsem po¬
trebnim, kolikor je bilo mogoče v samoti; toda človek nikoli
ni ugnan. S koristnim sem hotel združiti prijetno, in česa
bi si sedaj bolje želel kakor — pipice!  Saj sem se že
izkazal v lončariji, da mi je lulo izdelati igrača. Na umetno
'■Spanje tega orodja sevčda nisem mogel misliti. Tudi cev
, s e je dobila, in sedaj sem žlahtno zelišče pušil po svojem
kraljestvu, da je bilo kaj.

Ne morem trditi, da se mi je v naslednjih petih letih
Pripetilo kaj znamenitega, ker živel sem v istih razmerah,
n a istem mestu in prav tako, kakor poprej. Sejal sem, kruh
Pekel, grozdje nabiral, ter vedno skrbel, da mi ne zmanjka
Živeža. Tudi na lov sem zahajal, ptiče in koze streljal,
v Časih ujel še kako želvo za okusno juhico, in ribaril. Da
Se m vmes tudi pridno tesaril, lončaril, koše pletel, cel6
Pošteno krojačil in s tem čast delal tem rokodelstvom, ni
' re ba dostavljati.

V teh petih letih sem posebno meril na to, da iztešem
n°vo barko, pa to reč pričnem modrejši nego popred. Sicer
|ndi sedaj nisem našel svojemu namenu primernega debla
blizu brega, ker gozd je bil precej daleč od morja. Še! sem
°tej kake pol ure v notranje in sicer ob potoku, kjer sem

.

56

bil s plavjo pritisnil h kraju. Ondi najdem slednjič 15 vatlov
od vode to, česar sem iskal. Najpred poderem drevo, ob¬
delam ga s sekiro in dletom in v kratkem je bila dodelana
šajka. Potem izkopljem šest čevljev širok in štiri čevlje
globok preliv in s potom v obrazu spravim barčico z ladje¬
delnice v potoček in potem v morje.

Daši sem nič manj nego dve leti tesaril ladijo, ni bila
tolikanj velika, da bi se v njej upal na ono stran, ki je
bila po mojih mislih daleč do 40 milj. Vesel sem pa vendar
bil, videvši, kako gladko in varno je plavala moja šajka
na valovih, in če sem se moral odreči želji, obiskati ono
obrežje, zdela se mi je dosti močna in pripravna, da v njej
poskusim vožnjo okoli svojega otoka.

Koj začnem izvrševati to željo. Na ladijo postavim
malo drevo, obesim nanj jadro, skrpano iz nekaterih plat¬
nenih cap. Isto tako napravim na obeh straneh skrinjice
in shrambe za živež, smodnik in svinec, da so obvarovani
dežja in morskih pen. Znotraj po dolgem izdolbem votlino,
položim vanjo puško in pribijem čez njo platno, da se ne
zmoči. Razun tega nataknem konec barke svojo streho, da
bi me branila žgočih žarkov, dodenem krmilo in sidro in
začnem za poskušnjo vozariti se za kratek čas.

Po takih vožnjah prepričan, da je barčica dobra in
trdna, nisem se mogel dalje ustavljati želji, jadrati okoli
svojega malega kraljestva. V ta namen prinesem v šajko
potrebne hrane, namreč 24 hlebov ali rženih opresnikov,
lonec riža, polovico koze in steklenico ruma, vrh tega
vzamem s seboj streliva in dve večji površni suknji, da
ste mi v hladnih nočeh deloma za ležišče, deloma za odejo.

Tako založen stopim dne 6. listopada v šestem letu
svojega vladanja — ali če hočete: svoje sužnosti — na
ladijo in odrinem. Toda ta pot se je drugače zasuknila,
kakor sem mislil. Ko se vozim nekoliko časa in prijadram
do vzhodnega bregovja, zagledam skalovje, ki je segal 0
dve milji daleč v morje; njegove štrline so bile deloma nad,
deloma pod vodo. Konec teh čerij se je razprostirala sipa
še pol milje dalje, da bi bil tedaj še le po dolgem ovinka
prijadral okoli njenega nosa. Ta opazka mi je bila jak°
neugodna; ker se mi je zdelo vendar le prenevarno vozit 1
se med neznanimi pečinami, vrnem se v zaliv in vržem
sidro. Potem zadenem puško na ramo, stopim na suho m
krenem na grič, s katerega sem se ogledoval po pečevjih-
S tega kraja zapazim silen tok, ki je drl prav blizu skrajnega

57

konca sipine. To bi bilo zame lahko nevarno; zakaj, ako
me potegne val za seboj, nikdar več ne vidim otoka. Na
južni strani je bil enak tok, pa nekoliko dalje od brega. Zavoljo
tega je bilo treba veslati kolikor mogoče blizu kraja.

Ob enem je pihal veter in zaganjal valove v skale
>n sipo. Tedaj čisto nič ni kazalo odriniti na morje, ker
zavoljo kipenja valov je bilo prenevarno voziti se blizu
brega, in zaradi toka se nisem smel daleč spustiti. Zatorej
miren ostanem v zalivu dva dni.

Osmo poglavje.

Robinzonova nesrečna vožnja.

V jutro tretjega dne se vleže vihar, morje umiri in
?edaj še le odjadram. A moja usoda bodi v svarilo nevednim
' n  predrznim brodnikom! Komaj sem namreč prijadral do
konca sipine ter bil le za barkino dolgost od kraja, čutil
s em se v globini in zgrabil me je tok, močen kakor hudo¬
urnik, tako silno, da nisem mogel druzega početi nego de¬
lati na vse kriplje, da bi ne prišel sred toka. Toda ves
trud je bil zastonj: dalje in dalje so me drvili valovi od
sipe na moji levici. Najrahlejša sapica se ni ganila, da bi
s ' bil z jadri pomagal iz toka, z veslanjem tako nisem nič
°Pravil. Že sem menil, da sem izgubljen, ker oba toka sta
j* e  stekala, kakor sem opazil, na enem mestu in ako za¬
bredem ob tisto mesto, telebneta me gotovo z vso silo na
rkno morje. Pretila mi je poguba ne toliko zaradi morja,
k' je bilo zunaj tako mirno, temveč zavoljo pomanjkanja
brane, zakaj s tem, kar sem prvi dan pritiral na barko, in
? želvo, ki sem jo ujel poprejšnji dan, nikakor nisem mogel
'zhajati, če me valovi zanesejo daleč na široko morje, mo-
re biti veliko milj od katerega si bodi brega.

Sedaj sem se milo oziral na samotni in zapuščeni
Q); ok, kakor na prelep raj, in prisrčno sem si želel nazaj,
"ttj srečna samota,« klical sem, »ali te res ne bodem nikdar
Ve ž videl. Ne, nikoli bi te ne hotel zopet zapustiti!« Še le
Se baj, ko sem mislil, da jo moram izgubiti, spoznal sem vred-
b°st njeno. Z neprestanim veslanjem in neizrekljivim trudom
? e Ui se proti 5. uri popoldne z božjo pomočjo vendar izmetal
2  hudih tokov in srečno stopil zopet na priljubljeni svoj otok.

,

58

Ko sem bil na suhem, molil sem hvaležnega srca
božjo previdnost in slovesno obljubil, nikdar se ne spustiti
na široko morje. Ko se oddahnem ter okrepčam z južino,
ležem v senco pod drevo In zaspim. Naslednji dan pre-
mišljujem jadrati ob kraju proti zahodu, da ladiji najdem
zavetje. Zdajci zapazim nekaj ur dalje preliv, ki je segal
v deželo ter vedno ožji izlival se v majhno reko. Ondi
pustim barko, vzamem s seboj le puško in solnčnik, ker
je silno pripekalo, in mahnem peš proti poletni hiši, kjer
najdem vse ob starem. Zlezem čez plot, ležem v senco in

kmalu zaspim utrujen vročine in dolgega pota. Kako p a
se prestrašim, ko zaslišim v spanju glas: »Robin, Robin!
Kje si? Robin Kruzoe, kje si? Kje si bil?«

Tako trdo sem bil zasmrčal, da sem se prebudil še l e
po večkratnem klicanju In glej, moja papiga je sedela na
plotu in tako kričala! Teh besed sem jo s kraja učil, kadar
sem bil prav žalosten In tudi sedaj še, ko sem prepričani
da je ona tako besedovala, nisem si mogel razjasniti, kako
da je prišla živalica tu sem. Ni se veliko zmenila za moj e
čudenje, ampak blebetala in prilizovala se mi je, češ, kako
vesela je, da me zopet vidi. Se ve, da sem jo z veseljem
s seboj vzel na dom.

59

Rad bi bil zopet imel čoln, toda nikakor ga ni bilo
mogoče dobiti in tudi mene ni mikalo, še enkrat poskusiti
ravnokar prestane nevarnosti, rajši sem hotel pogrešati, kar
me je bilo stalo več mesecev dela.

Tiho in brez posebnih izprememb živel sem dalje nekaj
let in tako sprijaznil se s svojimi okoliščinami, da sem se
srečnega čutil tudi brez človeške družbe. V tem času sem
se izuril v umetnostih in rokodelstvih, s katerimi sem se
Pečal le prisiljen. Tesarska dela so se mi vkljub pomanj¬
kljivemu orodju sponašala vedno boljše; tudi posoda, ki je
Prihajala iz moje lončarnice, ni bila tako okorna in surova,
kakor poprej, celo košarstvo se je povzdignilo v mojih
rokah. Po pravici smem torej reči, da sem bil najbolji obrtni
v ladar, kolikor jih je bilo.

Najresnejši človek bi se ne bil ubranil smeha, ko bi
me bil videl v moji družini.  Pred vsem bi se čudil
mojemu veličanstvu, kralju in vladarju otoka, neomejenemu
gospodarju življenja in smrti vseh njegovih prebivalcev. S
kraljevo častjo sem obedoval za mizo prav sam sredi vseh
tvornikov. Pol, moj ljubljenec, smel je edini z menoj go-
v oriti, in to pravico je pogosto rabil ter včasih mi celo
Predrzno sedel na rame. Pes, ki je postal starikav in sla¬
boten, zasedal je kot star, izkušen služabnik vedno prostor
n a moji desnici. Dva mačka sta pri mizi prežala kakor
bvoraniča na znamenje moje milosti in željno hlastala kose,
ki sem jih jima metal. Nista bila pa tista mačka, ki sem
Ju pripeljal iz ladije; ta sem bil že zdavnaj z lastno roko
Pokopal blizu svojega stanovanja, sedanja mačka sta bila
mlajša prvih. Ta rod se mi je bil tako obilno zaredil, da
Je postal prava šiba; živali so kradle in gospodarile v
'Pojem domu, da je bilo treba trdo na noge stopiti in do
malega vse pokončati.

O dolgem mojem bivanju bil je smodnik že tako po-
te kel, da sem jel resnobno premišljevati, s čim si nado¬
mestim to neprecenljivo blago. Kako vprihodnje streljati
koze in ptiče? Kako braniti se, če me kdo napade? Do
Zadnjega zrna vendar nisem smel čakati, zato sem začel
koze loviti.  Sicer sem imel dve, toda ena mi je že zdavnaj
^arosti poginila, druga pa, ki sem jo mlado ujel in udo¬
mačil v tretjem letu svojega samotarstva, postarala se je
l  enajstem letu mojega vladanja že silno, silno. Rad bi jej
ml pridružil kozliča, a ni bilo mogoče, ker vselej mi je
s Podletelo, kadar sem ga mislil v oblast dobiti. Kadar sem

60

namreč ustrelil, ranil sem jih ali prehudo ali premalo; prvi
so počepali, drugi pobegnili. Sedaj v sili začnem zanjke
nastavljati in žive loviti. Posebno rad bi bil ujel kozo z
mladiči. Brž ko ne se jih je več ujelo, toda vrvi niso bile
dovolj močne, in mesto ujetih koz našel sem vselej zanjke
pretrgane. Naposled poskusim z jamami;  ondi, kjer so
se pasle koze, izkopljem globoke jame, preprežem z mre¬
žami iz tankih šib, posipljem jih s prstjo in to z rižem in
žitom. Na kozjem sledu spoznam potem, da so zobale žito
in ko naslednjega jutra željno pregledujem lovske naprave,
res ni bilo ne zrna — pa tudi ni jedne koze. Po več ne¬
srečnih poskušnjah vendar ujamem pozneje v neki jami
velikega, tolstega kozla, v drugi pa tri mlade in dve starši
kozi in enega kozla. Ta starec pa je bil tako divji, da se
nisem upal blizu njega, da bi ga živega spravil iz jame.
Ustreliti ga tudi nisem hotel, ker trdo njegovo meso mi ni
prav nič dišalo. Brez daljnega premisleka ga torej spustim
in v dolgih skokih jo popihne v hosto. Takrat seveda nisem
vedel, da lakota kroti celo leva; ko bi bil kozla le 3 ali
4 dni pustil, potem pomolil mti vode in zelenjave, postal
bi bil krotak kakor jagnje. Kozice potegnem drugo za drugo
iz jame, skupaj privežem in ženem domov. Od kraja kar
nič niso hotele jesti, ko so pa nekoliko dnij stradale, po¬
ložil sem jim sočnate klaje, jele so jesti ter se v kratkem
udomačile.

Tako se je pričela moja čreda in v mislih sem se Že
veselil časa, ko bodem imel brez smodnika in svinca dosti
kozlovega mesa. A tu se pokaže nova napaka. Nikakor
namreč nisem smel dopuščati, da bi se živali pajdašile s
tovariši v dolini in gozdu, za to je pa bilo dvorišče pre¬
majhno. Treba je bilo tedaj večji prostor ograditi z gosto
mejo ali s kolovjem, da domače koze ne bi mogle ubežati,
divje pa ne vanj prodreti.

To, se ve, ni malenkost za enega samega človeka,
toda sila je pritiskala in ročno začnem iskati pripravnega
pašnika, ki bi imel za čredo vode in sence.

Ljudje, ki znajo graditi, smejali bi se mi bili, ko b*
bili videli, kako sem si v prvi grajenik izbral enega onih
obširnih travnikov, ki jih v zapadnih deželah imenujejo
»savane«.

Nekateri bistri potoki so namakali na enem koncu
gosto obraščeno senožet, ograja okoli nje pa bi bila dolg 3
skoro celb uro. Ne samo, da sem si naložil tako ogromno

61

delo, tudi to je bilo bedasto, da nisem pomislil, da bodo
na takem prostoru koze tako divje in da jih bodem tako
težko lovil, kakor ko bi prosto letale po otoku.

Že je bilo dodelanih 150 čevljev, ko se tega domislim.
Sklenem tedaj samo 200 vatlov ograditi, kar bi utegnilo
dosti biti za čredo, kakoršno sem hotel v kratkem vzrediti,
saj si lahko mejo razširim, kedarkoli treba. Tri mesece sem
gradil. V tem času so se koze tako udomačile, da so za
menoj hodile in zobale iz roke. V 10 mesecih se je čreda
Pomnožila, bilo je 12 starcev in jarcev in v dveh letih pre¬
mogel sem 43 koza, dasi sem jih že več použil. Pozneje sem
ogradil še pet krajev za manjše črede, da sem živali lažje lovil.

Pa ne le z mesom, tudi z mlekom je bila sedaj shramba
obilno založena. Namolzel sem sleherni dan 8—10 bokalov
mleka in po nekaterih nesrečnih izkušnjah sem se celo
naučil surovo maslo in sir delati, ker sem naletel tudi na
sol, ki se je napravljala v globinah na bregu, kjer se je
'zhlapila morska voda.

Moji obleki bi se v sleherni deželi, kjer prebivajo
|judje, krohotali ali tudi morebiti ustrašili. Na glavi sem
] mel poveznjeno velikansko kučmo iz kozlovine s čopkom,
mi je visel do ramen in me varoval solnca in dežja, ker
v  tem podnebju je zelo škodljivo, če človeka dež premoči,
luknja in hlače so bile tudi iz kozlovine, poslednje široke
'n tako dolgih kocin, da so globoko segale, zategadelj v  ni
bilo treba nogavic. Noge so pokrivale enake opanke. Čez
suknjo sem se prepasal z usnjatim pasom, za katerim sta
Testo meča tičali sekira in žaga. Naramnica je nosila v
t°rbi smodnika in svinca. V košari je bila hrana, na ramah
Puška in poleg tega sem moral prenašati še streho, brez
katere mi ni bilo izhajati. Kar zadeva barvo mojega obraza,
n i bila še tako rujava, kakoršno bi pričakoval kdo v tako
Vr očem podnebju.

Deveto poglavje.

Robinzon najde človeško sled.

Dobro oprtan pričnem novo potovanje, ki sem je menil
v  5 — 6 dneh dokončati. Najprej jo primaham do kraja, kjer
Se m se bil z ladijo ustavil, da sem zlezel na pečine in se


62

ogledal po okolici. Tudi sedaj priplezam do onega vrha in
strme zagledam, da je morje gladko kot zrcalo. Ta čudna
prikazen je prej kot ne prihajala od tod, ker voda k bregu
priteka in odteka. Ker mi pa stvar še ni bila prav jasna,
sklenem jo kakor naravoslovec natanko preiskati. Grem
torej o mraku, ko se je voda odtekala, na grič in tudi sedaj
vidim določno silni tok. Ob enem pa zapazim, da je bil
od brega kake pol ure daleč, dočim je poprej drvil tik si'
pine. Pri teh opazkah rečem sam pri sebi, da brez težav
lahko z malo barko jadram okoli otoka, le natanko moram
opazovati, kdaj voda priteka in odteka. Toda prestane ne-
varnosti so mi bile še tako živo v spominu, da me kar nič
ni mikalo, še enkrat poskusiti srečo z morsko vožnjo. A
drug, dasi silno težaven naklep mi pride na um, namreč
novo barko tesati, da bi imel na vsakem bregu eno ladijo-

Takrat sem imel prav za prav dve naselbini, namreč
prvo na podnožju pečin, blizu brega pa šotor ali grad, kakor
sem ga rad imenoval, s plotom okoli njega in votlino za
njim. Duplino sem polagoma razširjal in napravljal kašče,
da sem v njih hranil poljske pridelke v velikih jerbasih.
Sčasoma so koli druge ograje (ki so, kakor sem omenil,
bili pognali) dorastli v krepka drevesa in njih veje so se
tako zgostile, da še prav blizu ni bilo spoznati, da je za
tem zelenim plotom človeško stanovanje. Bolje znotraj na
otoku je bilo moje polje, ki sem je jako pridno obdeloval,
kar mi je pa tudi vračalo bogato letino.

Poleg tega sem si bil napravil še drugo selišče prav
blizu svoje poletne hiše. Tudi tam v prijetnem dolu ob'
rastla se je živa meja čvrsto in dajala hladno senco, kadar
sem utrujen prišel tja. Sredi nje sem razpenjal platno,
postiljal si s kozjimi kožami in v mrzlih noččh odeval se
z volneno odejo in velikim plaščem. Tako sem tedaj tukaj
po več dnij prav zložno prebival, kedar sem hotel grad za
nekoliko časa zamenjati s poletno hišo.

Prav blizu te hiše sem si, kakor povedano, nasadi'
plot za živino. Vedna skrb, da mi kedaj kozč ne prodrejo,
ni mi dajala miru, dokler nisem tako zgostil ograje, da
skoraj roke ni bilo mogoče skozi vtakniti. In ko so o de'
ževju pognale šibe in protje, podobna je bila meja zgolj
nepredornemu zidovju. V isti dolini rastle so tudi trte, k 1
so me preskrbele precej obilno z grozdjem za zimo, in ke r
je bilo jako okusno in sladko, posuševal sem ga vedno 0
pravem času.


63

Nekega dne zopet poželim ogledati se po otoku, in
sicer po vzhodni in severni strani, in mimogredž tudi videti
svojo ladijo. Najpred jo mahnem na oni grič, kjer sem prej
opazoval; potem počakam, da se je jela voda odtekati,
da v plitvi vodi prebredem potok, ki je tekel v podnožju.
Iz prva sem korakal ob bregu, potem krenil proti severu in
zvečer sem prispel do reke, ki je bila največja, kolikor sem
jih videl doslej, Tudi to sem preplaval in kmalu sem bil
na jako pustem, deloma gričastem, deloma skalnatem in z
dračjem obraščenem bregu. Že se je mračilo, ko slednjič
v endar najdem svoj čolnič. Urno si v njem posteljem, ko¬
likor mogoče, in kmalu trdo zaspim.

Komaj me je jutranja zarja prebudila iz spanja, bil sem
Že zdrav in vesel na potu. Toda kmalu sem zapazil nekaj
strašnega. Ko sem namreč hodil nekaj ur, zagledam v pesku
Prav celo stopinjo človeške  noge. Morebiti mislite, da
sem se veselil? Saj bi se bil, da po tako dolgi samoti
najdem človeka, a koj se domislim divjakov, ljudožrcev,
ki so neki prebivali na teh otokih, kakor sem bil slišal.
Kakor da me je strela zadela, obstanem, ugledavši človeško
stopinjo; vlečem na uho, oziram se sem ter tja, toda ne
Vidim, ne slišim ničesar. Zlezem na bližnji griček, s katerega
sem mogel več sveta pregledati, potem se spustim zopet
kraj morja, preletam breg od ene strani do druge, ako
Piorebiti zasledim v pesku še katere stopinje, pa ne najdem
nobene več. Potem zopet natanko ogledam sled, da se
Prepričam, ali se morebiti motim. Toda prsti, peta, blazina,
s  kratka, vsi deli človeške noge so bili prenatanko vtisnjeni.
Od kod pač ta sled? Te skrivnosti nisem mogel uganiti,
dahoma se neznano prestrašim, groza mi spreletava vse
Pde in popolnoma zbegan jo uderem proti domu, boječ se
Vsakega grma, slehernega drevesa, pričakovaje, kedar je
^ašumelo v listju, sedaj, sedaj plane divjak nad me, in
naposled prisopiham v svoj grad, ne vedoč, ali sem prišel
Vanj po lestvi ali skozi skalnate duri. Zajec ne teče tako
nrno na ležišče, preganjana lisica ne beži tako hitro v svoj
krlog, kakor sem jaz takrat tekel v zavetje.

Strahu in skrbi nisem zatisnil očesa vso noč. Blodile
so se mi po glavi čudne reči in enkrat sem celo mislil,
da je ona sled — Bog nas obvaruj! — peklenščeka samega.
Kako bi neki mogla tudi živa stvar brez ladije priti na
°tok? Kje je bila kaka barka in kako da je bila le ena
stopinja, saj je bil svet okrog in okrog rahel in peščen?

64

Sled noge v pesku mi ne izgine iz spomina. Ali niso
morebiti divjaki iz onega kraja zašli na moj otok? Ker
so na najpustejšem kraju stopili na suho, menda jih m
mikalo tukaj postavljati koče, vendar so pa lahko za'
pazili mojo ladjico in spoznali, da tu ljudje živč. Kaj, če se
povrnejo v večjem številu, ujamejo me, zakoljejo in pojedb?
in ako se mi kaj takega ne pripeti, vendar mi lahko od'
ženb koze, pokončajo tolikanj težavno obdelano polje ir
izpraznijo moje shrambe, — gotovo nič manj žalostno za
me, ker potem mi je umreti lakote.

Take in enake misli so me strašile tri dni in tri noČ>
in nisem si upal niti stopiti iz skalnate svoje grajščine. ^
tem so popolno pošle voda, mleko in ržena pinica. Te j e
bilo treba nadomestiti, koze pa mlesti, da jim mleko n«
zastane. Sedaj ni pomagalo nobeno obotavljanje in dasi j e
bilo težko hoditi v notranje kraje, sila me je gnala.

Ko sem nekoliko prestopal, postajal sem srčnejši, celb
smejal sem se, da sem tolikanj boječ. Prigovarjal sem 9jj
da sem videl pač stopinjo svoje noge, da sem se tako rekoč
ustrašil svoje lastne sence. Toda srčnost moja se ni pO'
sebno izkazala; zakaj predno sem došel do letne hiše, o zn
sem se pač stokrat na desno in levo, gledal pred in za
seboj, kakor grešnik,'ki se pravice boji. Srečno venda r
pridem tja in pomolzem koze, ki so me menda že zdavnaj
pričakovale.

Nekoliko dnij sem tu preživel brez posebnih dogodeb-
S puško na ramah ogledoval sem, kar sem bil nasadil, ' ]f]
koze molzel po navadi kakor poprej, toda poprejšnjega
miru in brezskrbnosti ni bilo več. Sled, sled, ta mi ni šla
iz spomina. Na vsak način, prepričati sem se moral, al 1
sem videl stopinjo svoje ali tuje noge. Da se potolažili
sklenem naposled še enkrat ono sled natanko ogledati
pomeriti s svojo nogo, če se ujema ž njo ali ne. Ko P a
pridem na grozni kraj, prepričam se koj, da tukaj nikako f
nisem mogel iz ladije stopiti na suho, ker je bil več ^
oddaljen. Slednjič primerim čudno sled z nogo in očitno j e
bilo, da je bila dokaj daljša in širja od moje noge. Dog"
nano je bilo torej: sled je bila tujega človeka in brž ko n e
kacega divjaka.

To me je neznano prestrašilo. Mraz me je tresel, niseb 1
vedel, kaj početi. Strah me je omamil, da sem bledel pra v
bedaste reči: Od kraja sem hotel vse plotove podreti j 11
živino spustiti v hosto, da je sovražnik ne zapazi in zavolj 0

65

n je privabljen ne pride večkrat v goste. Tudi polje in vse,
kar sem bil zasadil, šotor in varni gozdek, sem hotel po¬
končati, da bi se nikjer ne poznalo, da tu kdo prebiva,
^es zbegan nisem mogel spati vso noč, še le k jutru utrujen
2 adremljem. Ko se prebudim, čutim, da mi je odleglo in
da sem bolj miren. Slednjič si mislim, da prijetni in rodo-
v 'tni, suhi zemlji precej bližnji otok menda ni tako za¬
puščen, kakor se mi je zdelo doslej, da ga torej vsaj včasih
°biskujejo divjaki, ki semkaj hote ali nehotč prihajajo s
Sv ojimi šajkami. Sicer sem tukaj prebival že petnajst let,
Pa še žive duše nisem videl; vzrok temu je bilo brž kot ne,
ker se na otoku, če je kdo res došel, nikoli ni dolgo mudil,
udino nevarno je bilo torej za me, ako se nepričakovano
Priklatijo ljudje tu sem. Ker pa bi gotovo nalašč ne prišli,
Podvizali bi se brž kot ne kar mogoče naglo zapustiti otok,
ua jih noč ne prehiti. Ko bi tedaj ugledal divjake, treba bi
°’lo umakniti se v trdnjavo in za okopi poskriti se.

Najhujše v tem stanu je bilo, da so mi strah, skrb
Jp  nepokoj vzeli vso tolažbo, ki mi jo je dajala vera. V
*°ga, ki mi je storil tolikanj dobrega, nisem nič več zaupal,
'-alost, stiske in nevarnosti so me tako potrle, da nisem
'Pogel moliti k Njemu, ki govori: »Kliči me v potrebi, in
[ e Šil te bodem.« Ko bi bil slušal ta glas in klical v potrebi
P Gospodu, srčnejši in stanovitnejši bi bil postal in pre¬
žgal boječnost in strah, ki sta me vsega prevzela
,. Sedaj sem se kesal, da sem izkopal iz brloga izhod,
k ‘ l  ni bil dosti zavarovan. Sklenem torej drugo ograjo na-
j^diti ne daleč od zidb, prav ondi, kjer sem pred 12 leti
P°sadil dvojno vrsto drevja. Ker so se drevesa razrastla,
r eba je bilo le prazne prostore zamašiti, da postane v kratkih
"ih gost, mogočen plot. Imel sem torej dvojno zidovje;
nanje sem še utrdil z deskami, starimi vrvmi, šuto in
Pr stjo. Ta nasip sem vpeljal ne samo čez izhod, temveč
Pdi čez studenec, da mi nikoli ne bi zmanjkalo vode.

Ko je bilo vse to gotovo, zasadil sem po vsem bregovju
alega travnika pred drugo svojo trdnjavo nad 20.000
r bovih mladik, pustil pa med njimi in nasipom toliko
v r °stora, da sem mogel sovražnika videti, on pa ne se skriti
drevju. Že v treh ali štirih letih bilo je lesovje okoli
^jega stanovanja tako gosto, da ga nihče ni mogel pro-
/ e t>, pa tudi ne slutiti, da za to goščavo prebiva človeška
I^Usa. K er  jo grada nisem pustil nobenega pota odprtega,
°dil sem čez nasip po dveh lestvah. Eno sem prislonil k

Robinzon. 5


66

ne visoki pečini, na katero sem potem postavljal drugo-
Brez njih nikdo ni mogel do mene, ako se ni hotel pre-
pustiti najhujši nevarnosti. Znotraj sem napravil sedem lin
tolikošnjih, da sem mogel roke skozi vtakniti; poleg tega
sem iz jame nanosil prsti ter jo dobro poteptal z nogami)
da je zid postal močen skoro 10 čevljev. V one line spravim
ostalih sedem pušek in- jim naredim podstavke, da so na
njih počivale, kakor topovi na lafetah. Mogel sem sedaj v
eni minuti sprožiti vse svoje strelno orodje.

Tako sem tedaj vse storil, kar je velela modrost in
previdnost. Pozneje sem se prepričal, da je bilo koristno-
Pri teh opravilih pa nisem zanemarjal drugih svojih poslovi
posebno sem skrbel za koze, ki so mi dajale dosti mesa
in mleka, kakor tudi varovale moj smodnik in svinec, kej
mi ni bilo treba hoditi na lov. Res žalosten bi bil, ko b'
jih bil izgubil; da jih torej ohranim, najdem po resnem
premišljevanju samo dva pripomočka. Prvi je bil, na pr 1 '
pravnem mestu izkopati drugo jamo, da vanjo vsak večer
zaženem svojo čredo; drugi pripomoček pa, na več krajih
v hosti napraviti skritih ograj in v vsako postaviti kakij 1
šest koza. Če kedaj po nesreči izgubim katero tolpo |ž
črede, v kratkem in brez truda si vendar izgubo poravnam-
Ta pripomoček se mi je zdel boljši, dasi je dal mnogo del 3 '
Začnem tedaj po najnepristopnejših krajih na otok 11
iskati kolikor mogoče pripravnega mesta. Tu se domislim
pečin in dolin, kamor sem zašel o prvem potovanju pro .
vzhodu. Visoke, gosto obraščene gore so obdajale on 3 '
senčnate razpočene globeli. Nekatere tratice v visokem’
gostem lesovju obetale so pripraven prostor moji živim*
temveč, ker je bilo treba le malo graditi. V enem mesec 11
dovršim ograjo in ženem v njo deset kozic in dva kozi 3 '
Ko sem na ta način preskrbel en del svojega živelj
premoženja, stikal sem zopet po otoku, da bi našel še k^
prostor v isti namen. Na tem potovanju dospem neke?'
dne proti zahodu daleč, kakor še nikdar ne, in ko pogleda 11
na morje, zdi se mi, da se barka ziblje na lahkih valovi 3 '
Težko pogrešam sedaj daljnogleda, ki sem ga bil našel
mornarskih skrinjah. Dolgo in ostro sem zrl proti onem
kraju, jelo se mi je že bliščeti pred očmi, razločiti v en d 3
nisem mogel, je li bila ladija ali ne. Ko pridem z grk' 1
pogledam še enkrat previdno in natančno po dozdevne 3

n 11  no 7cmo7i m nirocor Izmolil ci \rc-n ro r* ivmlt- 1

čolnu, toda ne zapazim ničesar. Kmalu si vso reč izbije
iz glave ter sklenem vprihodnje nikoli več potovati h c'


67

daljnogleda. Bil sem sedaj na kraju, kjer še nisem bil doslej.
Kako se pa prestrašim, ko se ogledam po okolici! Hipoma
mi je bila sedaj jasna človeška stopinja. Moja groza tačas
je bila popolnoma opravičena. Okrog in okrog po bregu so
ležale črepinje, roke in noge in druge človeške kosti. Po¬
sebno sem se čudil kolobaru, ki so ga bili divjaki zarisali
v 'zemljo in v njem pri ognju obhajali ostudne pojedine.

Ta pogled me je tako pretresel, da izprva nisem mislil
lastno nevarnost. Ves srdit sem bil nad tako spačenostjo
^l°veško. Take gnjusobe nisem mogel gledati; omedlel bi
bi '. ko bi ne bil začel močno bljuvati. Tukaj je bila groza,
se. kakor mogoče urno spustim proti domu. Ko dirjam
ka Ke pol milje, obstanem, da se oddahnem. Živo ganjen
Povzdignem solzne oči proti nebu in presrčno zahvalim
®°ga za dobroto, da sem bil rojen med ljudmi, ki ne uganjajo

5 *

68

tako ostudnih rečij. Hvaležen sem bil tudi previdnosti, ki
je naklonila, da so me valovi vrgli na tisto stran otoka,
kamor so divjaki prihajali le malokedaj ali celo nikoli, in
da me vkljub mojemu potovanju po otoku še niso zapazili-
Jako potolažen korakam dalje in pridem v svoj grad, zastran
varnosti svoje miren kakor še nikdar ne.

Toda kmalu se me zopet polasti skrb in nepokoj-
Skoro dve leti sem kakor jetnik tičal v svojih kočah. Bival
sem le pri nasadih, v gradu, poletni hišici in na pašniku
v gozdu, kamor sem hodil samo koze lovit. Vedno boječ
se, da bi divjaki ne izvohali mojega selišča, ogibal sem se
vsega, kar bi jim utegnilo razodeti moje bivanje. Pred vsem
drugim sedaj nikoli nisem streljal, iz strahu, da me ne slišijo
pesoglavci. To mi ni težko dejalo, ker so bile moje ograje
polne k6z, ki so mi dajale okusnega mesa in mleka, iz
katerega sem narejal obilno surovega masla in sira. A vse
druga je z dimom, ki se je valil z mojega skrivališča! Kako
lahko me izda bistrim očem divjakov! Kedar sem torej
kruh pekel, lončeno posodo žgal, ali opravljal kako drugo
delo, kjer je bilo treba močnega ognja, kuril sem z ogljem-
Videl sem namreč doma kot deček, kako so drva pod šoto
zapalili, razbelili in tako premenili v oglje. To skusim sedaj,
in dim se ni več kadil s koče.

Tudi za ladjico se ta čas nisem dosti zmenil, novo
sem si hotel iztesati, dasi me niso posebno spodbadale
moje prve poskušnje v tej umetnosti. V sedanjih okoliščinah
ni bilo varno hoditi na ono stran otoka; zakaj kako lahko
bi prišel pesoglavcem v pest, ki bi me gotovo spekli! Ako
sem poprej omenil, da se nisem upal puške sprožiti, vendaf
nikdar nisem z doma šel brez orožja. Vselej sem imel p 1 ’!
sebi po dva ali tri samokrese in meč, h kateremu sem sl
napravil poseben jermen. Pač mi verjamete, da sem bil v
tej opravi dokaj grozen.

Kako vesel in brez skrbi sem bil zasledil človeško
stopinjo! Sedaj pa v vednem strahu pred neznanim sovraž'
nikom prevzel me je do onih trinogov neki srd, da seih
na vse načine premišljeval, kako bi jim uničil njih neČloj
veške gostije in če mogoče iztrgal nesrečne žrtve. Ko h 1
hotel zapisati vse misli in naklepe, ki so mi švigali P°
glavi, napisal bi debele bukve. Na primer: svet, kjer
ogenj užgali, hotel sem spodkopati, smodnika natresti 5
8 palcev na debelo in rahlo pokriti s prstjo. Kedar bi poteh 1
ogenj zanetili, zasmodil bi se strelni prah in raznesel vs°

69

divjaško druhal. A tega naklepa nisem mogel potrditi, ko
se domislim, da premorem le še malo smodnika. Ob enem
tudi ni bilo gotovo, da se vname o pravem času. V drugo
sklenem s tremi dvocevkami, dvema samokresoma in na-
brušeno sabljo skriti se v pripraven kraj in iz zasede stre¬
ljati na pasjane, kedar so pri krvavi gostiji prav dobre volje.
Dva ali tri zanesljivo usmrtim z vsakim strelom, — mislil
sem sam pri sebi, — in če jih potem napadem s samo¬
kresoma in sabljo, ugonobim vse krdelo, ko bi jih bilo tudi
20 mož. Takšne maščevalne želje so mi rojile po možganih
več tednov in tolikanj sem imel opraviti ž njimi, da sem
se celo v sanjah vojskoval z divjaki. In res sem iskal, kje
bi se skril; zahajal sem celo na mesto, kjer je bila njih
sled, in postajal sem zeld krvoželjen. Slednji najdem na
zadnji strani griča kotiček, kjer bi jih videl na suho stopiti,
odtod bi se potem lahko splazil skozi goščavo do votlega
drevesa in ondi prežal. In sedaj sem si mislil kakih 20
ljudij, kako jih moje kroglje mečejo na tla; a črepinje in
kosti sem ter tja ležeče me še bolj razvnamejo. Puške
nabijem z 4 do 5 večjimi kroglami, lovsko puško z debelim
svincem, in samokrese s 3 do 4 manjšimi kroglami.

Tako za vojsko oborožen hodim vsako jutro dve uri
daleč na holm gledat, če se li bliža kaka barka. Ko pa skoro
cele tri ali štiri mesece dan za dnevom prežim na barko in
n obene ne ugledam, naveličam se naposled nevspešnega truda.

Ko se nekoliko unesem, začnem stvari premišljevati
°d druge strani. Kdo — vprašal sem se — , kdo me je pa
Postavil sodnika in maščevalca tem ljudem, ki morebiti
Tenijo, da svojemu bogu prav strežejo! Saj je vojna navada,
ki so jo ti narodi zdavnaj podedovali po svojih očetih, da
Tore ujete, in zdi se jim to tako malo neusmiljeno, kakor
n am zaklati ovna ali kako drugo žival. Morilci ti ljudje torej
niso bili v mojih očeh. Če sem jih primerjal krščanskim
v ojskovodjam, zdeli so se mi poslednji grozovitnejši, ker
Tnogokrat dajo silo veliko ujetih postreliti ali posekati cele
b'Ume, dasi so oddale orožje in prosile milosti.

Res, da divjaki uganjajo krvavo malikovalstvo, ker
uudi koljejo bogovom v dar; ali se pa ta ostudna šega da
Pomerjati z gnjusobami, ki so jih doprinašali Španjolci v
Mehiki in Peru-u, kjer so cele narode in plemena iztrebili
2  zemlje, da se vsem Evropejcem, eeld Španjolcem samim
Mudi nečloveško dejanje onih osvojevalcev ? Te misli so
Te omehčale zoper divjake, in tudi od moje strani se mi

70

je zdelo nečloveško, napasti jih, dokler mi nič žalega ne
storž. In naposled: kaj so meni  mar nečlovečnosti, ki jih
doprinašajo med seboj? Poleg tega bi se bil s prenaglim
ravnanjem le še pokončal, ne pa otel.

Naj plane, na primer, kakih 20 do 30 divjakov nad
me, ali sem si res svest, da užugam vse do poslednjega?
Da mi le eden uteče, doma bo naznanil izgubo tovarišev
na otoku in kmalu s seboj pripeljal 100 ali 1000 drugih,
da maščujejo mrtve prijatelje. Iz vsega tega posnamem, da
je pametno in človeško, ne mešati se med tuja dejanja,
temveč opuščati vse, kar bi jih napotilo na sled, da na
otoku živi kako človeško bitje.

Vera združena s treznostjo me prepriča, da so moji
krvoželjni naklepi proti divjakom, ki mi še nikoli niso sto¬
rili nič žalega, naravnost nasprotni mojim dolžnostim. Na
kolenih torej zahvalim Boga, ki ni dopustil, da bi umoril
človeka. Poprosim ga, naj me varuje divjih ljudij, ter obečam,
lotiti se jih samo tedaj, kadar bi se moral braniti. Teh
mislij sem ostal leto in dan, in tako malo sem bil hud na
tujce, da ves ta čas ne enkrat nisem stopil na grič gledat,
ali se prikazuje v daljavi kaka ladija, ali je bila v kratkem
katera na otoku?

Osemnajst  let sem že prebival na otoku in razen
one edine stopinje in onih ostankov krvave pojedine nisem
našel nič človeškega. Iz tega sem smel pač posneti, da tujci
le malokedaj prihajajo na otok in da tudi v prihodnje
ostanem skrit tem bolje, čim skrbnejše si prizadevam, da
me ne izda nobena reč. Prav samotarsko sem živel in le
malokedaj zapustil stan, da sem molzel koze in oskrbijeval
čredo v hosti. Pri vsem tem vendar nisem bil popolnoma
miren, kedar sem se domislil barke, ki me lahko izda div¬
jakom. Spravil sem jo zatorej v majhen, s skalovjem za¬
varovan zaliv na vzhodnem koncu, kamor tujci niso mogh
zavoljo plitve vode. Vožnja je bila ugodna, in srečno sem
skril ladjico, z drevesom in jadrom, s sidrom in vsem, kar
je bilo v njej.

Tako sem tedaj storil za obrambo vse, kar se mi j e
zdelo potrebno. Toda prekmalu sem doživel nov, grozen
strah. Oglje mi je do malega pošlo, treba je bilo kuhati
drugo. V ta namen grem v skalnato dolino, kjer so bil e
moje koze. Tam na vznožju visokega hriba v dolini najdem
za kopč pripraven kraj, zlasti ker se tu v goratem svetu
ni bilo bati, da me izda dim. Ko blizu pečevja klestim vejej

zapazim za gostim grmovjem v skalnati steni temno jamo,
ki je precej daleč segala v hrib in v katero bi se menda
ne bil upal noben divjak, ko bi prav našel vhod. Ves ra¬
doveden si napravim gaz skoz goščo; a hitrejše sem bil
zopet zunaj, nego sem prišel noter, zakaj iz črne teme se
mi je zalesketalo kakor žareči zvezdi dvoje velikih očij,
da sem bil popolnoma omamljen. Zunaj pred skalnato steno
Se  polagoma ojačim in sram me začne biti, da sem tako
Plašen. Bedaka se zmerjam in sam pri sebi rečem, da človek,
ki že skoraj 20 let prebiva čisto sam na pustem otoku,
mora biti bolj izkušen in pameten, da ga ne ustraši koj
v saka nenavadna prikazen, kakor bojazljivega otroka; saj
Se m sam strašnejši nego vse, kar utegne biti v brlogu,
^hrabrim se torej zopet, vzamem gorečo tresko in stopim
v  jamo. Ko pa prestopim kake tri- ali štirikrat, odskočim
Preplašen, da se mi kar mrzel pot polije po obrazu. Lasje
mi stali po koncu, da bi bili klobuk pahnili z glave, ko
m ga bil imel. Iz jame je donelo kakor vzdihovanje trpe-
Ce ga človeka, potem sem čul stokati, zatem šepetati, kakor
da kdo govori, in potem zopet globoko vzdihovati.

Vse svoje moči zberem in osrčim se z misljjo, da je
°°g povsodi pričujoč, da me povsodi varuje. Še enkrat
s !opim v jamo in sedaj še le zapazim, da stvar, ki me je
mlikanj preplašila, ni bila nič druzega nego velik star kozel,
h' je tukaj delal testament ali »po domače« umiral. Zastonj
vzdigujem, da bi ga spravil iz jame; prizadeval si je
Vs tati, a vselej se je zopet zgrudil. Pustim ga torej in
jpislim: kakor je ustrašil mene, plaši naj še divjake, ako
k ' e daj kateri zajdejo v to jamo.

. Ko me nekoliko mine strmenje, ogledam si votlino.
v * e rila je na široko in dolgo kakih 12 čevljev, na visoko
P a  tri vatle. Ni bila niti okrogla, rjjti četverovoglata, ljudje
I® gotovo niso naredili, ampak božja roka sama. Zdaj sem
v !del luknjo, ki je peljala dalje v zemljo, bila je pa tako
P lz l<a, da' je bilo treba po rokah in nogah plezati vanjo.
^ er  nisem vedel, kam da pridem, nisem se hotel brez luči
Opustiti slepi sreči, ampak sklenil sem, naslednji dan priti
? lučjo. Danes sem dovolj doživel in videl, zažgem torej
K °Po, pomolzem koze in odrinem dombv.

■ Naslednji dan pridem s 6 velikimi svečami. Omeniti
e  treba, da sem že več let dosti dobre sveče vlival iz kozlo-
! e ga loja, stenj sem pa delal deloma iz starih cap ali vrvij,

d e i

oma iz posušenih bilk neke koprive. Stari kozel se je

72

o moji nepričujočnosti pritiral do vhoda in ondi obležal-
Ker mi je na ta način zadelal jamo, spravil sem veliko,
težko žival v kraj ter jo koj pokopal, da me ni nadlegoval
smrad. Sedaj prižgem dve sveči in stopim v jamo. Ko
dospem do luknje, počenem in plezam kakih 10 čevljev
daleč na rokah — res predrzno početje, ker nisem znal niti
kako prostorna je jama, niti kaj pride za njo. Ko splazim
skozi najožji del, odpre se luknja do 20 čevljev, in tu
ugledam najkrasnejši prizor, kakoršnega še nisem videl na
otoku. Sredi prelepe jame stojim, stene njene se lesketajo
ob žarkih moje luči. Ali so dijamanti, ali drugi žlahtni ka-
meni ali rude? Ali je morebiti zlat pesek, ki se je uledenil
po skalnatih stropih? Ne morem razločiti. Tla so bila suha
in ravna, posuta s prav drobno sipo, in nikjer najmanjše
mokrote, škodljivih soparov ali grdih strupenih živalij. Edina
napaka je bila, da je bilo težavno tu sem priti in da je bilo
zelo temno; vendar me je veselilo, da sem naletel na to
jamo, ker se mi je zdela varno zavetje. Zatorej brž sklenem,
brez daljnega pomišljevanja sfem pospraviti svoje najvred'
nejše in najboljše reči.

Najprej pritiram smodnik, obe lovski puški in tri ri'
sanice. Pri tej priložnosti odprem poslednji sodček, ki seru
ga ulovil iz morja, in vidim, da je morska voda pridrla vanj
za dva ali tri palce visoko in da je tudi smodnik za kep 0
na debelo postal trd. Ostali je bil za rabo; bilo ga je 5®
do 60 funtov. Vsega sem shranil v jamo in jemal z 3
vsakdanjo potrebo nikoli več kakor 2 — 3 funte. Tudi kolikor
sem imel svinca, iz katerega sem vlival krogle, hranil sen 1
z drugimi dragocenostmi vred na tem tako varnem kraju-
Prepričan sem bil sedaj, da bi me divjaki, ko bi me pra v
iskali na otoku, tukaj nikakor ne našli, in ko bi me našit
ne bi si upali prijeti me. Zdel sem se samemu sebi kako 1
velikani v starih časih, ki so prebivali v brlogih in raz¬
pokah, kjer jih živa duša ni mogla zalotiti.

Deseto poglavje.

Tiho življenje in marsikaj vmes.

Tri in dvajset let sem bil že na otoku. V tem čas 3
sem se tako popolnoma privadil kraja in samotnega življenj 3 ’


73

da se mi tukaj umreti ni več zdelo žalostno. Samo to me
je motilo, da me morebiti divjaki napadejo. Hiševanje sem
si uravnal kolikor mogoče prijetno in zložno, celo veselic
in marsikaterega kratkočasja nisem pogrešal. Sicer mi je že
v  16. letu mojega pregnanstva poginil zvesti tovariš Filaks,
nadomestovale so ga pa dve ali tri ljubljene mačke. Poleg
teh imel sem vedno okrog sebe nekoliko udomačenih koza
'n kozličkov, ki so hodili za menoj in mi iz rok zobali.
Najbolje me je kratkočasil moj stari prijatelj Pol, ki se je
Polagoma navadil toliko in tako natanko in razločno go-
yoriti, da skoro človeka nisem pogrešal. Poleg njega sem
'mel še dve drugi papigi, ki ste tudi prav veselo in glasno
klicali: »Robin, Robin! Kruzoe, Kruzoe!« Še več drugih, po
'menu neznanih ptic, ki živč na suhem in na morju, sem
si udomačil j jim pristrigel perotnice in v ograji odkazal
Prostor za gnezdo, kjer so se v kratkem jako razmnožile
'n z veselim obnašanjem oživile okolico moje grajščine.

Bil sem torej, kakor spoznate, oskrbljen z vsem po-
trebn im in popolnoma udan v osodo živel mirno kakor
Poprej. Novi naklepi mi šinejo v glavo, da bi zboljšal živ¬
ljenje. Na misel mi pride: kaj ko bi si je sladil z žlahtnim
•lečmenovcem? To je bila nova in ob enem čudna misel;
n °va, ker že skoro od mladosti sčm nisem še okusil kaplje
Piva; čudna, ker res nisem vedel, kje dobiti k varjenju po¬
sebnega orodja. In ko bi ga imel, manjkalo je posode, da
hranim pijačo. Vendar ne obupam. Tedne in mesece poskušam
ln  poskušam, toda brez vspeha. Svest sem si pa bil, da
Ve ndar le zvarim pitnega ječmenovca, da le stanoviten
° s tanem, ko bi me vedni strah pred preklicanimi divjaki
n e bil priganjal k imenitnejšim opravkom.

V tem se je približal mesec.,gruden tri in dvajsetega
e ta in skrb za ugodno letino me je klicala večkrat nego
P°prej na polje in k nasajenkam. Ko sem se nekega jutra
2a  rana napotil, zagledal sem čudčč se ogenj na bregu, pa
116  na svojemu stanovanju nasprotni strani, ampak prav
Pred svojim svetom in sicer ne dalje nego pol ure. Kako
Se m se prestrašil, ne morem dopovedati. Ves zmeden sem
^ežal v gozdek in nisem se upal na dan. Od kraja nisem
Ve del kaj početi. Vrh tega me je obšel strah, da ne bi bližje
j^>šli divjaki, zapazili moje žito in iz drugih naredeb spoznali,
tukaj ljudje prebivajo. Ako bi se to zgodilo, nisem
^ornil, da ne bodo nehali iskati, dokler me ne najdejo.

74

V tej stiski in nadlogi se spustim kar naravnost v grad, po¬
tegnem lestvo za seboj ter se začnem pripravljati na brambo.

Trdno sklenem braniti se do poslednje kaplje krvi.
Zato nabašem topove, kakor sem imenoval na podstavah
ležeče puške, in vse samokrese s kroglami in železom. Pri
tem pa ne pozabim, izročiti se božjemu varstvu in prositi
ga, naj me otme iz rok teh grozovitnih ljudij. Tako čakam
skoro dve uri, naposled se naveličam dolgega oprezovanja,
in ker ne morem dalje strpeti v tem negotovem stanju,
prislonim zopet lestvo, zlezem na skalo poleg trdnjave, ležem
na trebuh in kukam skozi daljnogled tja, kjer sem prej
videl ogenj. Tu vidim kakih 10 nagih divjakov čepeti okoli
plamtečega ognja, pa ne da se grejejo, zakaj solnce je pri¬
pekalo, ampak brž kot ne — natanko nisem mogel razločiti
— da si napravljajo zopet strašno gostijo. Na enkrat vsta¬
nejo in začnd plesati ter pačiti in prečudno zvijati se z
životom. Ali so bile med njimi tudi ženske, nisem mogel
spoznati. Imeli so na bregu privezani dve šajki in ker j e
bil ta čas osek, videlo se je, da pričakujejo plema, ki bi
jih odnesel od otoka. Težko je povedati, kako me je pre¬
tresel ta pogled, vendar sem prav sodil; zakaj ko je pritok
narastel, videl sem, da so divjaki stopili v čolne in z vso
močjo odveslali. Opazka, da tujci morejo tu sem le samo
tedaj, kedar se voda odteka, tolažila me je močno, ker v
času plema smel sem brez skrbi mahati po otoku.

Ko se odpeljejo, obesim čez rame obe puški, vzamem
par samokresov in veliki lovski nož in urno korakam tj a,
kjer so se bili tujci gostili. Tu ugledam grozne ostanke njih
nečloveškega početja: kri, kosti in nekatere kose mesa člo¬
veških žrtev, ki so jih grozovitneži požrli. Potem grem na
grič, kjer sem onikrat našel enake ostanke, in vidim odtod,
da so bile tukaj še tri druge šajke divjakov, ki so počenjal)
enako divjaštvo. Pogled na morje mi je kazal, kako so tud)
veslali proti domu. Iz nova me zgrabi jeza, in prvemu, h'
mi pride blizu, sklenem pognati kroglo v črepino, naj prid 9
sam ali v tovaršiji. Zopet me obdajajo morilni občutk'
proti tujcem in premišljujem, kako bi jih najlažje napadel,
zlasti kedar so kakor ravnokar razdeljeni na dva oddelki;

Več kot 15 mesecev je minulo, da se niso prikaza' 1
pesoglavci, vsaj najti nisem mogel nobenega sledu njihovega
prihoda. Poleg tega sem si bil tudi svest, da se v sedanjem
deževju ne bodo spustili na nevarno morje. Vendar sem b) 1
ves ta čas silno nepokojen. Imel sem jako žalostne dn 1 -

75

Sanje o preganjanju in prelivanju krvi so me trpinčile po
n oči, bedeč pa sem se bal in maščeval.

Bilo je dnč 16. vel. travna 24. leta — ako sem prav
Urejeval leseno pratiko — , ko je ves dan in skoraj vso noč
[uzsajala huda nevihta z bliskom in gromom. Zamišljen sem
°*l v sedanje okoliščine svoje. Ravnokar — bilo je na večer
segel sem po sv. pismu, da bi iz tega sv. neusahljivega
studenca zajel tolažbe in trdnega zaupanja, kar me iz po¬
božnosti preplaši zamolkel strel kakor topa.

Ta strah je bil ves drugačen in obudil v meni seveda
Vs e druge občutke. Urno splezam čez plot in hitim na
s tražn ico. Ko pridem na vrh in pogledam na šumeče morje,
Za sveti se odtod drugič in pol minute pozneje čujem drugi
P°k. Prišel je iz onega vzhodnega otoka, v katerega sem
prej sam že enkrat zašel z ladijo. Brž si mislim, da je
Kotovo kaka ladija v sili in drugi ž njo veslajoči naznanja
Sv °jo nevarnost. Toliko se že zavedam, da sem spoznal:
a ko jima jaz ne morem pomagati, morebiti mi oni pritečete
na  pomoč. Nanesem torej suhljadi, kolikor jo je bilo dobiti
v  naglici, na stražnico v grmado ter jo zažgem, dasi je
'Tter močno pihal. Kmalu je plamen visoko šinil in brez¬
domno so ga zapazili na barki, ker so večkrat zaporedoma
dolili. Vso noč sem ostal na griču, drva nosil in kuril;
v časih je po viharju in noči zamolkel grozen strel zabučal
na  rnoje uho, naposled je vse utihnilo.

I Jutro je bilo jasno in prijetno, nevihta popolnoma po-
e £la. Pogledam skozi daljnogled proti vzhodu in zapazim
P re cej. daleč od otoka neko nerazločljivo reč; po mojih mislih
l &  bii a  ladija ali barka. Ker pa tudi po dnevu, kakor si
d ko mislite, natanko opazujem ono stvar, pa se kar ne
d n e, posnemam, da je ladija ali na mačku ali celd na produ.
I a  se o tem popolnoma prepričam,, napotim se z risanico
samokresi proti južnemu bregovju in skalovju, kamor
v e  je bil nekdaj zanesel tok. Tja prišedši spoznam o jasnem

ernprm nctanlvo rcivhifp HcirlvA Ivi ip nnnrpicnin nrvr

ha

hienu ostanke razbite barke, ki je poprejšnjo noč zadela
skrite pečine. Zdel se mi je prav tisti kraj, kjer je tudi
1 ^° ladijo zadela enaka nesreča. Prav ono pečevje je bilo,
u , Te je na moji morski vožnji okoli otoka otelo iz naj-
Jše nevarnosti. Tako ista reč temu donaša rešitev, dru-
5r nu pogubo.

v  . Razbita barka mi je vzbudila razne misli in premišlje-
hnK^ a ' P ose bno čudno se mi je zdelo, da ni bilo videti
“enega človeka. Mislil sem sam pri sebi: ljudje

temi

76

menda niso zapazili otoka, sicer bi se bili pač podvizali;
skočiti v šalupo. Temu je nasprotoval strel iz topov, zakaj
brez dvombe so videli moj ogenj vrh hriba in torej slutili)
da je suha zemlja blizu. Mogoče, da so stopili v rešilni čolni
da jih je pa tok kakor mene zgrabil in zanesel daleč sred
morja, kjer so brž kot ne strašno poginili. Potem zope*
premišljujem, da so lahko čoln izgubili, morebiti, ker so se
valovi zaganjali v barko in mornarje prisilili, da so čolne pO'
metali v vodo. Vendar sem pa še upal, da je ona barka, katera
je spremljala razbito, prihitela tej na pomoč in ljudi rešil 0,
A vse to se mi je dozdevalo in naj se je zgodilo kar'
koli, ljudje so bili vsega usmiljenja vredni To je bilo za m e
v tem oziru koristno, da sem sedaj Boga hvalil, da je v
moji samoti tako očetovsko skrbel za me in prav mene
ohranil živega in zdravega, dočim so mornarji že dveh bark'
žalostno končali na tem nesrečnem skalovju. Ne more 00
dopovedati, kaj sem čutil, ugledavši ladjine drobljance.
da bi se bila vsaj eden ali dva teh nesrečnežev otela, t°'
variša bi mi bila, s katerima bi se pogovarjal!« Tako set 0
klical, in še nikoli, kar sem bil na otoku, nisem si tolikanj
želel človeka in nikoli tako težko in bridko pogrešal £*
kakor sedaj. Na enkrat mi šine misel: kaj ko bi veslal k
podrtinam ? Morebiti še rešim kakega človeka, in tudi, ce
dojdem prepozno, gotovo najdem v barki marsikatere k°'
ristne reči. Ta želja me je gnala tako močno, da se mi f
zdela kakor božje povelje in da nisem odlašal izpolniti l e ‘
Najprej tečem v grad, iskat, kar je treba za vožnj 0.
Vzamem dosti kruha, lonec pitne vode, steklenico rurn 0,
jerbas posušenega grozdja in kompas. S tem blagom ob'
ložen napotim se k čolnu, izpoljem iz njega vodo, ki se f
bila v njem nabrala, in ga vzdignem s proda. Potem P°'
ložim blago lepo čedno vanj in se vrnem domov po dr 0 -
tovor. Takrat si naložim veliko vrečo riža, še eden lon eL
mrzle vode, kakih 24 hlebov kruha in pinic, stekleni 00
kozjega mleka in kos sira, s praktičnim solnčnikom vre 0,
S potom na čelu pritiram breme v čoln in odrinem Bog
se priporočevaje. Ob bregu veslam, dokler priveslam
sipine na severo-vzhodnem koncu svojega otoka. Se 001
velja, spustiti se na široko morje. Pogled na deroče tok 01
ki so neprenehoma drvili v neki daljavi na obeh bregov 10,
spomni me grozne nevarnosti, ki sem jo tukaj že prest 0 ^
Misel, da me kak tok s seboj potegne in daleč odnese
brega, popari me tako, da hočem početje opustiti. In re '


77

s kočim na suho in privežem čoln v malem zalivu. Sedem
n a griček in v strahu in poželenju se posvetujem, kaj storiti.

Ko tako premišljujem, zapazim, da voda narašča. To
J e  zakasnilo mojo vožnjo za nekoliko ur. Potem si mislim:
a 'i me ne more eden teh tokov ravno tako hitro k bregu
Popeljati, kakor me je drug od njega odgnal? Da to reč
Poiščem, splezam na visok grič, kjer sem mogel videti
Igorje od obeh stranij in natanko gledati, kako voda odteka
lri  priteka. Tu spoznam, da se valovi blizu brega drve proti
Se veru, da mi je tedaj le treba kreniti na ono stran in plem
JPe gotovo pripelje nazaj k otoku. To me osrči. Grem s
. r 'ba, stopim v čoln, veslam po raznih ovinkih sem ter tja
ln  v dveh urah srečno priveslam k razbiti ladiji. Ladija,
P° vnanjem španjolska, bila je v jako žalostnem stanju,
"'ed dvema skalama je bila stisnjena; sprednji del in kos
P°ka so razdrobili močni valovi in ker je zadnji konec z
Ve liko silo zadel na pečevje, zlomila sta se sprednji in
s^dnji jadrenik. Poprečni jadrenik na nosu je ostal cel.

Ko pridem do ladije, prikaže se pes, ki, ugledavši mene,
2a čne lajati in tuliti. Pokličem ga. Koj skoči v vodo in plava
Proti mojemu čolnu. Pomagam mu vanj. Uboga žival je bila
na  pol mrtva glada in žeje. Pomolim mu kruha in pinic in
J e del je hlastno kakor volk, ki je 14 dnij stradal v snegu. Po-
terr > sem mu dal piti, in ko bi mu bil pustil, prenapil bi se bil.
, Stopil sem potem v barko in najprvo ugledal v spodnji
■j a juti dva utonjena človeka, ki sta se še v smrti skupaj
I r 2ala. Brž kot ne so se valovi s tako silo zagnali nad
a dijo sred skalovja, da so se ljudje kar potopili kakor na
V|s okem morju. Razen psa ni bilo na ladiji nič živega.

Blago je po večjem poškodovala morska voda. V barki
ji er h našel več sodov vina ali žganja, toda preveliki so bili,
i bi jih mogel premakniti. Istd" tako najdem nekoliko
j^ r 'njic, menda lastnina mornarjev, ter jih znesem v čoln
f še ne pogledam, kaj da je v njih. Ko bi sprednji del ne
tako zdelan, zadnji pa ne zadel ob skale, našel bi bil
™tovo veliko vrednostnega, ker soditi po tem, kar je bilo v
Tunjicah, bilo je v barki mnogo bogastva. Po teku sem skle-
!t'’  da je jadrala iz Buenos-Ayres ali Rio dela Plata, na južni
tr ani Brazilije, proti Havani in potem menda proti Španski.

Poleg skrinjic je ležal sodček likčrja, kakih 20 meric.
^ kajuti je bilo nekoliko pušek in velik rog. Ker sem imel
v ° v °lj strelnega orožja, pustim one in vzamem samo rog,
katerem so bili 4 funti smodnika. Najbolj koristne reči

78

za me so bile: lopatica, klešče, dva majhna kuprena kot'
lička, bakrena majolika za čokolado in roš. S tem tovorom
in psom se napotim proti domu. Rastoči plem mi je ugajal;
eno uro po solnčnem zahodu bil sem na otoku.

Ves spehan nisem mogel v trdnjavo. Tedaj ležem, ko
se navečerjam, kar v čoln, varen slehernega nepričakovanega
napada, ker sem imel zopet čuvaja pri sebi. Okrepčan se
prebudim naslednje jutro, in po zajutreku, ki sem ga vestno
delil z novim prijateljem, spravim blago na breg in natanko
pregledam vsako reč kakor človek, ki pobira cestnino. Žganje
v sodčeku je bil nekak rum, a precej slabši od onega, k'
ga pijo v Braziliji. V skrinjicah najdem več rečij delom 9
prijetnih, na pr. lepo izdelano torbo, v kateri je tičalo vet
s srebrnimi zamaški zamašenih steklenic, ki so držale P°
tri bokale dobrega žganja, nadalje dva lonca skuhaneg 9
sadja, tako trdo zadelana, da ni mogla morska voda vanj*
potem nekoliko jako močnih srajc, do 18 platnenih belit 1
rut in več pisanih ovratnic, — skozi in skozi reči, ki sem
si jih neznano želel in ki so mi bile ne malo koristne-
Naposled najdem prav na dnu skrinjic še tri velike mošnj e
srebrnega denarja, kakih 1100 srebrnikov vkup. V eni i e
bilo šest cekinov v papir zavitih in nekateri mali kos°'
zlata, težki morebiti 1 funt vsi skupaj. Rad bi bil vse zlato*
ki za me ni bilo več vredno nego kremenica, zamenjal Z 9
par angleških čevljev in nogavic, ki sem jih toliko let tak 0
krvavo pogrešal. Sicer sem čevlje onih dveh v kajuti uto'
pljenih mornarjev ugrabil in še dva druga pa zasledil v
škrinjah, toda tako pripravni in močni niso bili, kakor a°'
gleški. V drugi skrinjici je bila obleka in dva funta smod'
nika, posebno drobnega, ki je bil namenjen samo za ptiči'
lov. Poslednja skrinja, ki sem jo odprl, hranila je nekaj
srebrnine, pa nič zlata; brž kot ne je bila kakega mornarja*
ali pa katerega si bodi častnika. Poleg naštetih rečij so m°
najbolj razveselili papir, peresa, nožki in velika steklenic 9
črnila. Kakor vidite, nisem dobil Bog si vedi kaj v razbit'
ladiji, toda zadovoljen sem bil s tem, kar mi je prišlo tak 0
nepričakovano v pest. Vse tedaj postavim pod streho v
jamo, čoln pa na poprejšnje mesto. Potem se vrnem h grad°>
kjer je bilo vse pri starem.

Pač so se me koze in mačke ne malo prestrašile, k°
so ugledale mojega čveteronogega tovariša, ko je glasn 0
zalajal nad nje, toda kmalu jih pomirim in vsi prebival 0 !
so odslej skupaj živeli složno in mirno. Ko nekaj dn'J

79

kasneje zopet grem na breg blizu kraja, kjer se je potopila
barka, najdem v svojo žalost mrtvega mornarskega učenca,
ki so ga valovi izplavili na suho. Na sebi je imel samo
rnornarski jopič, hlače na kolenih strgane, in modro plat¬
neno srajco. Nič ni razodevalo, katerega naroda je bil. V
žepih njegovih staknem dva majhna novca in pipo, ki mi
je bila ljubša, kakor vse zlato in srebro. Sicer nisem za¬
pazil nobenega brodnika nesrečne barke. Po teh dogodbah
se je začelo pri meni zopet staro enoterno življenje, samo
da sem se vseh rečij lotil previdnejše in bolj natanko pazil

n a vse, kar se je godilo zunaj mojega grada. Kedar sem
bil namenjen v poletno hišo, sem se dobro založil z orožjem;
a ko sem se pa spustil proti jutru, smel sem že bolj brez-
s krbno, vendar ne brez risanice, ogledovati zakladnice ali
brame. Včasih me je obhajala želja, drugič peljati se k
izbiti barki, toda pamet me je opominjala: saj ne najdeš
ničesar, kar bi ti povrnilo težave in nevarnosti druge vožnje.
Ob vsem tem si nisem mogel barke izbiti iz uma in menil
Se m, da me tam čaka kako nepričakovano veselje. Kdo vč,
a 'i bi ne bil še enkrat veslal k razvalinam, ko bi ne bili neko
vihai no noč poslednji ostanki izginili z morskega površja.

j

80

Ker nisem, kakor sem pričakoval, na barki našel ljudij,
tovarišev v samoti, rodile so se v mojih možganih misli in
naklepi, ki so bili prečudni. Zopet me je prijela stara strast
do potovanja, moj »podedovani greh«, kakor sem jo ime¬
noval. Vsaj enkrat bi bil rad s čolničem obiskal ona mojemu
otoku najbližja ostrova; odtod bi se spustil menda tudi
lahko na amerikansko zemljo. Tudi sedaj se zopet do¬
mislim barčice, v kateri sem nekdaj z zamorcem Ksurijem
pobegnil iz Saleha. Ko bi jo imel v takih trenutkih, gotovo
bi se bil zopet na dobro srečo izročil nevarnemu morju,
da bi le prišel k omikanim ljudem. Rad bi bil tudi zvedel,
kje da prebivajo tujci, ki so me za vselej vzdramili iz
zložnega pokoja, kako daleč da je njihova dežela od mojega
otoka, in vprašal sem sam sebe, zakaj bi pač jaz ne mogel
do njih tako lahko, kakor oni do mene. Tega seveda nisem
pomislil, kaj bi se mi zgodilo, ko bi prišel divjakom v
pest in ali bi se mogel kedaj oteti. Toda tako sem bil za¬
mišljen v novo vožnjo, da mi ni druzega blodilo po glavi,
nego kako da srečno stopim na zapadni zemlji na suho-
Zopet se mi je zdelo, da ne morem prenašati pričujočih
okoliščin in zopet sem premišljeval, kako bi se odtegnil
tem žalostnim razmeram. Da sem le onkraj na suhem,
našel bi že zaželeno pomoč. Kakor v Afriki bi veslal ob
bregu in zasledil kraje, koder prebivajo Evropejci, ali bi
srečal kako krščansko ladijo, ki bi me vzela iz usmiljenju
na brod, ali ko bi mi izpodletelo vse, ostalo bi mi poslednji
najhujše, to je smrt, in konec bi bil potem vsemu mojem 11
trpljenju! Česa,se je bilo torej bati?

Bilo je deževno vreme sušca meseca 24. leta mojega
bivanja na otoku. Neko noč kar nič nisem spal, dasi nisem
čutil nobene telesne slabosti. Ni mogoče napisati brezšte¬
vilnih mislij, ki so se mi drvile po možganih. Tisto noč
so mi po vrsti stopale pred oči vse dogodbe preteklega
življenja, žalostne in vesele. Ko sem se domislil raznih
časov svojega tukajšnjega bivanja, primerjal sem poprejšnje
mirno življenje s' plašnim, bridkim od trenutka, ko sem
ugledal v pesku osodepolno človeško sled. Nikakor nisem
dvomil, da so divjaki poprej večkrat prihajali na moj otok,
pa ker jih nisem videl, živel sem brez skrbi tja v en dan-
Kako dobrotljivo pač ravna z nami božja previdnost, ki
naše predsodke in misli tako ozko meji, da mirno in brez
težav živimo v sredi med nevarnostmi, ki bi nam grenil e
vse veselje do sedanjega življenja, ko bi vedeli za nje-

81

Kolikokrat sem ta čas varen korakal po kraljestvu, ko me
je morebiti le kak grm, kako drevo, kak grič, bližnja noč
kaka druga reč varovalo, da nisem zabredel med div¬
jake, ki bi me bili hladnokrvno umorili in pojedli, kakor
jaz goloba ali .drozga. Ne bil bi pravičen do sebe, da ne
bi omenil, kako ganjen sem zahvalil Boga, da me je otel
lz  nevarnostij, ki jih še poznal nisem.

Te misli so mi silno razburile kri in žila je tolkla
kakor kladivo. Še le za jutra sem utrujen trdo zaspal. Sedaj
s e mi je sanjalo, da kakor po navadi hodim po bregu na
v zhodni strahi otoka in zapazim dve šajki, iz katerih stopi
l! divjakov in nekoliko ujetih, katere so hoteli pojesti,
dahoma pobegne eden onih jetnikov in se skrije v grmovju
°koli mojega gradu. Prijazen mu grem nasproti veleč, naj
s topi bližje. Ujeti ubožec pade na kolena, prosčč pomoči
2 oper svoje rabeljne. Potem se mi je zdelo, da mu pokažem
le stvo, pomagam čez plot ter ga peljem v hišo, kjer postane
Moj služabnik. »S tem tovarišem«, rečem sam pri sebi,
Ždem mogel dovršiti najiskrenejšo svojo željo; nič me
ne  ovira, da se spustim na široko morje; zakaj on me bode
v odil in povedal, kaj storiti, kaj opustiti.« V tem sanjskem
Pogovoru se prebudim. Ko mi je bilo popolnoma jasno, da
s ° vsi moji prelepi rešilni načrti le sanjarije, postal sem
r ' e znano otožen.

Vendar so me te sanje napeljale na misel, da divjaka,
ki bi ga kanibali privlekli na otok in hoteli zaklati, če mo¬
goče, rešim iz morilnih njihovih rok. Kako bi potem sebe
°tel, sam nisem vedel. Toda to se je ložje mislilo, nego
borilo! Takšno početje ni bilo brez največjih težav in ne¬
žnosti in lahko bi mi izpodletelo! Nasproti pa sem začel
?0 Pet dvomiti, so li moji naklepi pač pošteni, in strah me
J® bilo, kri prelivati. Skratka: cincal sem sedaj na to, sedaj
P a  ono stran, poslednjič pa je prevladala želja po rešitvi
' n  sklenil sem, po vsaki ceni dobiti divjaka v pest. Kako
P a  doseči ta namen? Najpripravniše se mi je zdelo, opazo-
Ži divjake, kedar stopijo na breg, vse drugo pa prepustiti
P°bri sreči. Hodil sem tedaj sleherni dan prežat, zlasti na
? a Padno in južno-vzhodno stran. Toda kakorkoli sem kukal,
žja z divjaki se vendar le ni prikazala. Tako je prešlo
i kaj časa. Vendar srčnost mi ni upadla, temveč še le prav
žrnal sem si v mislih srd do pesoglavcev, da sem kar
žel hrepenenja, poskusiti se ž njimi.

Robinzon.

6

82

Enajsto poglavj e.

Divjaki.

Preteklo je poldrugo leto, kar vidim nekega jutra
zgodaj pet šajk veslati naravnost proti svojemu domovju-
Tako število me osupne. Vedel sem, da jih je navadno
stopalo 5 do 6, včasih tudi po več v eno šajko; zato se
mi zdi presneto nevarna reč, sam zagrabiti morebiti kakih
30 mož. Prepaden in skrben se umaknem v svojo trdnjavo-
Tu uredim vse potrebno, da spodobno sprejmem kakršno'
koli obiskovanje.

Ker sem pa gostov čakal in čakal in nobenega pri'
čakal, tudi ne čul nobenega ropota, ki bi mi naznanil njih
prihod, minula mi je potrpežljivost. Po vsaki ceni sem hote'
vedeti, kaj se godi v moji deželi. Puške prislonim k lestvi,
jaz pa sem v dveh skokih vrh griča. Previdno se tako po'
stavim, da glava moja ni veliko segala nad mali holmec-
Skoz daljnogled zapazim sedaj kakih 30 divjakov, ki so
skakali ter se prečudno zvijali in spakovali okoli velikega

83

°gnja. Potem vidim, kako so iz šajk vlekli dva nesrečna
človeka, da ju zakoljejo. Eden se koj zgrudi na tla, zadel
Sa je menda kol. V divji naglosti planejo nad njega dva
ali trije in zrežejo na kose. Drugega je čakala enaka usoda.
Naenkrat pa se v nesrečnežu vzbudi veselje do življenja,
Pobegne in beži naravnost proti moji koči. Neznano se pre¬
strašim videč, da je krenil na to stran, posebno, ker se je
2a  njim udrla tropa pesoglavcev. Vendar se ne ganem ter
Se  osrčim šele, ko zapazim, da samo trije možje še pre¬
ganjajo begunca, ki je bil že tako daleč pred njimi, da ga
ne  dotečejo, ako le še pol ure tako naglo beži.

Med njimi in mojo trdnjavo je bil zaliv, katerega sem
!*hel že večkrat v mislih. Tega je bilo treba preplavati, ako
l e  hotel begunec uteči. In res skoči brez pomišljevanja v
v odo in po 30 do 40 krepkih udarcih priplava na to stran,
®Pleza urno na breg in neznansko hitro nadaljuje svoj tek.

. 0  preganjalci prisopihajo do vode, oprezno se eden obrne
' n  jo ubere h gostujočim se tovarišem, ona dva pa plavata
^ a  ubežnikom in potratita pri tem še enkrat toliko časa
* a kor oni.

Sedaj se mi je zdel trenutek, da se spolnujejo moje
s^nje. Mislil sem si, da me je božja previdnost poklicala,
Oljenje oteti temu nesrečnemu divjaku. Jadrno se spustim
s  stražnice, zgrabim puške pri lestvi in koračim po bližnici
Proti morju. Kmalu sem bil med begajočim in nasledoval-
Cfi rna njegovima. Onemu glasno zakličem, toda siromak se
1116  tako ustraši, kakor se je bal svojih sovražnikov. Po¬
mignem mu torej z roko, naj pride k meni, in obenem
s t°pim preganjalcema naproti. Bliskoma skočim nad enega
111  ga treščim s kopitom ob tla. Nisem se namreč upal
Nke izprožiti, bojčč se, da strel ne privabi še ostale dru-
a 'i, dasi je bila tako daleč od nas, da bi bila težko čula

ali ugledala dim. Ubitega pajdaš obstane plah. Ko se
-? u  približam, napne lok in hoče izprožiti v me puščico.
°da srečno mu prestrežem in ga ustrelim.

.. Strel, ogenj in dim tako omamijo ubogega rešenega
, ! v jaka, da je obstal, kakor bi ga bila strela zadela. Rajši
' bil menda bežal pred menoj, nego se mi bližal. Zopet
T 11 . pomignem z roko, naj pride k meni. Razumel je menda
I °je znamenje ter prestopil, obstal, potem bližje se pomaknil
Z 1  zopet obstal. Poznalo se je siromaku, da se je tresel
. 3-kor šiba na vodi. Morebiti je mislil, da je sedaj moj
n 'k in zdajci pride vrsta nanj, da bode usmrten. Jaz sem

6 *

.

84

mu kimal in prizadeval si s prijaznimi besedami in zna-
menji, da mu preženem strah. To ga je ganilo, da se ) e
jel pomikati bližje, toda vsakih 10 do 12 stopinj je pokleknil,
in s tem kazal svojo hvaležnost in udanost. Nasmehljaffl
se mu sedaj in še enkrat pomignem. Naposled vendar pride
tik mene, poklekne, poljubi zemljo, prime desno mojo nog 0
in si jo postavi na glavo. Menda je hotel s tem dati na
znanje, da je odslej moj rob. Vzdignem ga, prijazno pogle'
dam in storim vse, da bi bil pogumnejši.

V tem je k zavesti prišel divjak, o katerem sem mislil,
da sem ga ustrelil, ter jel se gibati. Pokažem ga otetemu
varovancu. Leta izpregovori nekatere besede, katerih sicer
nisem razumel, ki so mi pa bile 25 let sem najprijetneje
glasovi, ker so prišli iz človeških ust. Sedaj pa ni bil ča~
za tako premišljevanje; zakaj ranjenec se je bil že dvigni'
in moj varovanec se je tega silno prestrašil. Zatorej p°'
merim nanj, da ga usmrtim, toda moj divjak, kakor g*
hočem zvati, naznanja mi z znamenji, naj mu posodij 11
meč. Dam mu orožje. Kakor blisk plane nad sovražnika ' ]f]
na en sam mahljaj mu odseka glavo tako ročno, kakor da
je hodil h kakemu evropejskemu rabeljnu v šolo. S ten 1
mojsterskim činom se mi je hotel prikupiti, zakaj čudn°j
meni nerazumljivo kretaje in skakljaje se mi je prismej* 1
in predme položil glavo in meč.

Najbolj ga je osupnilo, da sem onega preganjal 0 *
usmrtil iz tolike daljave. S prstom mi ga je kazal in zdel 0
se mi je, da me prosi, naj ga pustim k njemu, česar ^
tudi ne odrečem. Dospevši do mrliča, ogledoval ga je čud°
se, obračal ga sedaj na to sedaj na ono stran in preiskav 0
rano, iz katere je teklo le malo krvi, ker krogla je produ'
daleč v prsi in krv se je razlila proti znotraj. Po ten 1
mrtvaškem ogledu vrnil se je moj divjak, in ker sem hot°
oditi, mignem mu, naj gre za menoj. On pa kot sin pušča v
previdnejši od mene, kaže, naj zagrebeva mrliča v pese ■
da ju ne najdejo tovariši njuni. Temu popolnoma pritrdi
in v četrt uri sta bila zakopana. ^

Še nisem vedel, kam z divjakom. Po svojih sanj*'
6i ga bil moral peljati v grad, vendar se mi je zdelo v *
nejše, da grem ž njim v jamo, kraj, ki je bil od moje»
stanovanja najbolj oddaljen na otoku. Ondi mu dam kru 11 ^'
rozin in mrzle vode, kar mu je slastno dišalo. Potem d 1 -
vržem otep riževe slame za posteljo in odejo. Kmalu d 1
divji gost mirno zaspi po trpljenju tistega dne.

85

Bil je lepo vzrastel, krepek, brdek mladenič kakih
25 let. Obličja ni bil divjega, ampak prijetnega, polnega
moškega ponosa. Kedar se je smehljal, kazala se je iz
njega celo neka krotkost, kakoršno imajo sicer le Evropejci.
Lasje niso bili volnati ali kuštrasti, ampak viseli so v kodrih
okoli zatilnika. Polti je bil temno-rujave, a ne one rumen¬
kaste, tolikanj grde in odurne rujave barve, kakoršne so
Braziljci, ampak olivaste, s progami pomešane, katera je
jako prijetna. Obraz je imel okrogel in poln, čelo visoko,
Usta pravilna, zobe majhine in bele ko repa.

Ko je spal, šel sem v bližnjo ogrado koze mlest. Nisem
še izgotovil tega opravka, ko prileti moj Indijanec jaderno
k meni, vleže se ponižno pred me, kakor je storil že enkrat,
Postavi si mojo nogo na glavo in z vsakoršnimi znamenji
razkazuje svojo hvaležnost in udanost.

Do malega sem že umel njegova znamenja; zato mu
naznanim, da sem zadovoljen ž njim, ter si prizadevam go¬
voriti ž njim. Najprej mu dam spoznati, da naj mu bode
irne Petek,  ker po svoji pratiki sem sodil, da sem ga rešil
v  petek. Za tem mu dokazujem, da me mora gospoda
imenovati. Slednjič mu razjasnim, kaj je da in ne, kako
Ogovarjati ti besedi. S tem sem končal prvi nauk v jeziko¬
slovju. Sedaj mu ponudim kruha in v lončeni posodi mleka,
sebi pa nadrobim v mleko ječmenovih pinic in mu mignem,
naj me posnema. To je tudi storil in pokazal, da nikakor
ne zaničuje mrzlih jedij.

Ves ostali dan in naslednjo noč ostal sem pri njem v
Jami. Ko se je zazorilo, vzamem ga s seboj v grad, da ga
°blečem, zakaj bil je, kakor ga je Bog ustvaril. Prišedši
do pokopališča ubitih divjakov pokazal mi je natanko mesto
ter dal znamenje, da bi mrliča rad.izkopal in pojedel. Toda
Snus mu izrazim nad takim početjem in z roko mogočno
Pomignem, naj odstopi, voljno je ubogal. Potem koračim ž
njim na stražnico gledat, so li odveslali divjaki, in natanko
s em skozi daljnogled zapazil kraj, kjer so bili. Njih in
ž ajk njihovih nisem zasledil; gotovo so se torej odpravili
Lar nič zmenivši se za ostala tovariša.

Toda to mi še ni bilo dovolj; moj novi pajdaš mi je
dal pogum, vse natanko pregledati. Stisnem torej Petku meč
y roke, obesim mu pušico in lok, katerih je bil jako vajen,
lr > mu naložim še puško za-se, sam pa vzamem dve. Tako
°borožena korakava proti taboru divjakov, hoteč izvedeti,
Laj so počenjali. Ko dospeva do mesta krvave gostije, za-

86

stane mi kri v žilah, ker grozne reči sem tu ugledal. Zemlja
krvava, človeške kosti sem ter tja, tri Čepine, pet rok, kosti
treh ali štirih nog in več na pol snedenih, umazanih in raZ'
trganih kosov mesa; to so bila znamenja zmagovalne po¬
jedine, ki so jo tukaj obhajali nečloveški divjaki. Petek mi
je dokazoval, da so pesoglavci sem pritirali štiri jetnike,
izmed katerih so tri požrli, četrti da je on sam. Velika
bitka je bila neki med njegovim in sosednjim rodom; na
obeh straneh so jih mnogo ujeli in na razne kraje odpeljali,
da jih kakor tukaj porabijo za zmagovalne gostije. Ukažem
Petku Čepine, kosti, meso, skratka vse človeške ostanke
na kup znositi in sežgati. Tu je Petek razodel staro pes¬
jansko nagnjenje; zakaj zel6 ga je mikalo po človeškem
mesu. A jaz sem mu kaj takega tako resno in odločno
prepovedal, da se ni predrznil ustreči svoji želji. Celo smrt
sem mu zažugal, ako bi kedaj še jedel človeško meso.

Zapustila sva tedaj kraj človeške grozovitosti in krenila
naravnost v grad, da svojega služabnika oblečem. Najprej
mu dam platnene hlače, potem skrpam telovnik iz kozlo-
vine po najpriprostejšem kroju, zakaj bil sem že dokaj iz¬
urjen krojač. Tudi za jopič sem skrbel, in pripravna, precej
čedna kučma iz zajčevine je dopolnila Petkovo obleko. I z
prva je bil kar zamaknjen, da bode kakor njegov gospod,
a kmalu se mu je zdelo oblačilo okorno, hlače so ga nad¬
legovale in rokavi so bili preozki okoli ram in rok. Ko
sem pa popravil, kjer je bilo pretesno, navadil se je obleke
in naposled se prav rad oblačil.

Sedaj sem premišljeval, kam bi utaknil dobrega Petka,
da se mi ga ni treba bati, ali da mi ne bode nadležen-
Najpripravnejše se mi je zdelo, med obema trdnjavama
postaviti šotor in sebe dobro zavarovati, ako bi mi hotel
Petek kaj hudega storiti. A vse to je bilo nepotrebno, zakaj
ni je bilo bolj zvesto udane duše, nego je bil moj Petek-
Nikoli ni bil svojeglaven in razposajen, vselej je bil po-
koren. Srčno mi je bil udan in častil me kakor očeta, da
smem pač reči, da bi bil zame rad in vesel umrl, ko bi
bilo treba. Njegova prijaznost in veselo srce, njegova mar¬
ljivost pri vsakem delu, katero sem mu naložil, omilila m'
ga je tako, da nisem ničesar želel tolikanj, kakor razgo-
varjati se ž njim o tem in onem. Zatorej sem ga pridno
učil angleškega jezika ter se veselil njegove dobre glavice-
Najbolj pa sem si prizadeval v njem zadušiti grdo željo,
jesti človeško meso. V ta namen se mi je dozdevalo naj'

87

Pri prav n ej še, navaditi ga na drugo meso. Nekega dne ga
v zamem s seboj in ugledam ne daleč kozo ležati z dvema
rr dadičema. Primši ga za roko rečem : »Tiho bodi in ne
Sani se!« in tisti hip ustrelim kozličev enega. Ubogi dečko
s e tako prestraši, da se skoro zgrudi na zemljo, mislil je
c elo, da sem hotel njega usmrtiti, ker odpel je jopič in tipal,

ali

je ranjen. Potem je pritekel k meni, pal na kolena,

Jecljal dokaj nerazumljivih besed in prosil, naj mu priza¬
nesem. Prijazno se smehljaje primem ga za roko, pokažem
ubitega kozliča in zapovem, naj gre ponj. Ko je čudeč se
°gledoval žival, nabijem puško iz nova. Nikakor mu pa še
ni bilo jasno, kako se je godilo, da je bila žival mrtva.
C>a mu razjasnim to reč, pokažem s prstom na puško,
Potem na papigo, sedečo streljaj daleč na drevesu. Sedaj
jnu z znamenjem razodenem, da tudi tega tiča lahko ustre-
'm z risanico, naj le natanko pazi na žival; sprožim in
Poderem papigo z drevesa.

A tudi sedaj se je ubogi Peter silno prestrašil in kazal
fnalikovalsko boječnost pred puško. Ker je namreč ni videl
Pasati, menil je, da se morejo ž njo neprenehoma ljudi in
z ' v ali moriti iz katere koli daljave. Precej časa je bil kar
°niamljen, in ko bi mu ne prigovarjal z resnimi besedami,
[Uenda bi bil puško molil po božje. Pogovarjal se je ž njo,
.^kor da ga ume, prosil jo prisrčno, naj ga nikar ne ustreli,
pričakoval pred njo stoje, da mu odgovori. Več dni je -
^■nulo, predno se je je dotaknil.

,. Ko Petka nekoliko mine strah, rečem mu iti po ustre¬
znega tiča. Dolgo ga ni bilo nazaj, papiga namreč ni bila
P°Polnoma mrtva ter je sfrfetala dalje, naposled jo pritira.
Vz crnši še kozlička vrneva se domov. Tu razsekam žival
lri  kos skuham še  tisti večer. Petek je hlastno poručal
^Usno meso. Čudno se mu je zdelo, da sem svoje jedi
s °lil, in dajal mi je na znanje, da je to njemu posebno zo¬
prno. Da bi mi to prav živo dokazal, položil je košček

na jezik in obraz neznansko raztezoval, potem izplunil
'slo zmes in usta izplaknil z mrzlo vodo. Jaz sem ga
n °tel na njegov način prepričati, da nima prav. Vzamem
,° re j kos mesa brez soli ter se pačim na prečudne načine;
°ba moje dokazovanje ni obveljalo.

• Naslednji dan postavim pred tovariša dobro kozjo pe-
/ n ko. Pripravil sem jo pa, kakor sem jo nekdaj videl na
^Pgleškem. Vtaknil sem namreč blizu močnega ognja dve
a bci nekoliko vsaksebi v zemljo, tretjo pa položil čez oni

88

dve, obesil na vrvi meso in ukazal vrteti. Petek se je jako
čudil umnemu pečenju. Ko je pa okusil pečenko, ni mogel
niti z besedami niti znamenji dosti dokazovati, kako mu
diši ta jed; celo tako je bil navdušen, da je kar sam zatrdil
in obljubil, da ne bode nikdar več jedel človeškega mesa.
Naslednji dan sem Petku zapovedal ječmen mlatiti in čistiti,
kakor je videl mene delati, kar je urno in dobro izvršit
Tudi sem mu kazal, kako kruh pečem in mlince delam ter
druge take opravke oskrbujem. Vse je kmalu umčl in v
kratkem sem mu lahko brez skrbi prepustil vse delo.

Ker sem sedaj moral rediti naju dva, treba je bilo
več žita sejati, da več nažanjem. Poiščem torej večjega
sveta za njivo in ga ogradim kakor poprej. Veselo in pridno
mi je pri delu pomagal Petek; zlasti ko mu povem, da se
to godi zaradi tega, da dobiva jaz in on dovolj kruha.

To leto je bilo res najprijetniše, kolikor sem jih pre'
živel na otoku. Petek se je v nekaterih mesecih precej
dobro navadil angleškega jezika ter znal imenovati vse
reči, ki sem jih tirjal od njega, in vse kraje, kamor sem
ga pošiljal. Sedaj še-le, ko je preteklo toliko let, užival
sem veselje, pogovarjati se s človekom v maternem jezikm
Vrh tega mi je prihajal moj tovariš od dne do dne ljubši'
Ker je bil pošten, priprost in udan, imel sem ga čedalj®
rajši, in tudi on me je ljubil iz celega srca, kakor popr e J
morebiti še nikogar.

Nekega dne sem ga skušal, če li zelo želi zopet vi'
deti svojo domačijo in ker je dosti dobro umel angleški
vprašam ga:

»Ali je tvoj rod kedaj v vojskah zmagal?«

»Da, d&,» odgovori smejaje se, »mi bili vselej prvi'"
(Hotel je reči, da so druge premagali.)

»Vi ste se najbolje vojskovali praviš? Kako pa, ^
so  te ujeli? Petek!«

»Moj rod je vendar-le zmagal.«

»Ali zmagal? Ne verjamem, sicer bi ti ne bil jetnik?

»Gospod, tam, kjer sem jaz bojeval se, bilo je ye
sovražnikov nego naših bratov; ujeli so enega, dva, tri 1
mene ; sorodniki moji so na drugem kraju, kjer mene ^
bilo, premagali neprijatelje in vzeli jim eden, dva, tri tisoč-

»Zakaj te pa tvoji tovariši niso oteli?«

»Zgrabili naglo eden, dva, tri in mene in tirali v šajk e '
moj rod takrat ni imel čolnov.«

89

»In kaj počenja tvoj rod z ujetimi? Ali jih vi tudi
ženete proč in jeste, kakor ljudje, ki so bili tukaj na otoku?«

»Gospod, moj rod tudi jč ljudi, vse poj A«

»Kam jih pa vlačite ?«

»Na drug kraj, nego mislijo!«

»Ali jih tirate tu sem, Petek?«

»Da, da, tu sem in v druge kraje.«

»Ali si tudi ti že ž njimi prišel tu-sem?«

»Prišel, prišel, gospod, od tam-le.«

In Petek je pokazal na severno-zahodno stran otoka,
kjer so divjaki stopali na suho.

»Toda«, nadaljujem, »ali šajke ne zgreše včasih prave
poti ?«

»O, to ni nobena nevarnost. Da le ne zajdejo v tok,
ki drvi daleč v morje. Tudi piha zjutraj druga sapa in
zvečer zopet druga.«

Od kraja sem menil, Petek govori o pritoku in odtoku;
toda kasneje sem se prepričal, da res dva različna vetrova
vladata po teh vodah, ki menda prihajata od mogočne reke
P n n oko, v čegar ustji je bil moj otok. Zemlja, ki sem
jo videl v zahodu in severo-zahodu, bil je veliki otok St.
Trinidad (sv. Trojice).

Izpraševal sem Petka, kakšna je njegova dežela, kaki
ljudje so ondi, kako je morje, bregovje in kakšni so so¬
sedni narodi. Odkritosrčno mi je odgovarjal, kakor je vedel
lr > znal, toda zastran ljudij nisem nič druzega zvedel od
ujega, kakor da se jim pravi Karibs. Iz tega sem sklepal,
da so menda Karaibi, ki prebivajo od Orinoka do Guiane.

Pripovedoval je nadalje: daleč tam-le za mesecem —
to je v zahodu, kjer zahaja — so beli in bradasti možje,
kakor jaz (kazaje na mojo dolgo brado) in ti možje so
Pobili mnogo ljudi. Lahko je bilo uganiti, da je imel Špa-
n jolce  v mislih. Saj je bila njih grozovitost sploh znana
Po Ameriki in glas o njej se je širil od rodu do rodu.

Ko ga vprašam, kaj storiti, da dojdem na oni otok k
delim možem, odgovori: »Da, da, lahko se pelješ tja v dveh
bolnih.« Nisem razumel, kaj je hotel reči z besedami : v
dveh čolnih. Slednjič se je pokazalo, daje  mislil na šajko,
dvakrat večjo nego je bila moja. Ker je Petek vedno bolje
n apredoval v znanju angleškega jezika, hotel sem ga sč-
'Taniti z najimenitnejšimi resnicami krščanske vere. Pri tej
PPložnosti sva se tako-le pomenkovala.

»Ali mi veš povedati, Petek, kdo te je stvaril?«

90

»O, seveda, moj oče!«

Izprevidim, da tako nič ne opravim; zatorej poskusim
drugače.

»Povej mi, Petek, kdo je naredil zemljo, morje, hribe
in gozde?«

»Starček, po imenu Benamuki.  Na najvišjem hribu
prebiva in je veliko starši, kakor zemlja in morje, mesec
in zvezde.«

91

»Ako je tedaj«, vprašam dalje, »Benamuki ustvaril
v se stvari, ali ga torej ne molijo vse reči na svetu?«

Petek sedaj postane jako resnoben in srčno priprosto
reče: »Vse stvari pravijo k njemu: O!«

»Hodijo li ljudje, ki umrjb v tvoji domovini, na kak
drug svet?«

»Da, vsi gredč k Benamuki-ju.«

»In, ali pridejo oni, ki jih pojeste, tudi tja?

»Tudi, gospod!«

»Ali si kedaj govoril z Benamuki-jem ?«

»O ne, mladi ljudje ne smejo k njemu, temuč le stari
^ožje, Uwukakis,  ki pravijo: »O!« S hriba stopaje ozna-
n jajo, kaj jim je Benamuki razodel.«

Uwukakis so bili torej njih duhovniki, ki so nevedno
ljudstvo sleparili s praznimi vražami in tako ohranili sebi
s Poštovanje do duhovskega stanu. Učencu sedaj razkrijem
v so sleparijo in mu živo pred oči postavim pravega Boga,
stvarnika nebes in zemlje in očeta nas vseh. Govoril sem,
^ko mogočen in previden je, vse je v njegovih rokah, po
svoji volji daje in jemlje. Petek je zvesto poslušal. Posebno
&a je veselil nauk o našem Zveličarju, Jezusu Kristusu,
kakor tudi, kako močna je molitev, ki jo pošiljamo k Bogu
v  nebesih.

Nedolžno in priprosto zavrne potem Petek: »Dobro!
je Bog nad solncem in zvezdami in sliši molitve naše,
tedaj je pač večji mimo Benamukija, ki le takrat čuje mo-
'tve Uwukakisov, kedar sami pridejo do njega!«

»Prav praviš, Petek! Bog je velik in mogočen, kakor
n °beno drugo bitje.«

Sleherni dan sem sedaj poučeval Petka v naukih naše
Ve re in mu zlasti razodeval zveličansko skrivnost našega
°drešenja po Jezusu Kristusu, ki se je na Golgati daroval
nas. Vso revščino sem laže prenašal, odkar sem imel
,°likanj zvestega tovariša. Stanovanje mi je postalo ljubše
'n nič več se mi ni zdela nesreča, da sem zašel na ta otok.
tj e znano me je veselilo, da sem mogel Petka učiti pravega
„°ga spoznavati. V treh letih, ki sva jih preživela skupaj,
c utila sva se popolnoma srečna in vnemal naju je trdni
s klep, stanovitna ostati v zaupanju v božje usmiljenje.

Poleg verskih pogovorov pripovedoval sem prijatelju
® v °je poprejšnje dogodbe, kar mi je dajalo pogostoma pri¬
dnost, lepe nauke saditi v mehko srce divjakovo. Vmes
Ser n tudi marsikaj omenjal o evropejskih deželah in narodih,


92

opisoval svojo domovino z velikanskimi mesti, kjer je Ži'
vahna obrtnija, razkladal, kako velike in imenitne so naše
ladije, ki plavajo po vseh morjih in so v dotiki z najbolj
oddaljenimi ljudstvi. Razodel sem mu tudi, kaj je smodnik
in svinec, in učil ga streljati divjačino. Podaril sem rnu
velik nož za rabo, kar ga je močno razveselilo, ter dodal
pas za nožnico, kakor jih imajo pri nas za lovske nože-
Poleg tega sem mu izročil tudi še sekirico, ki je večkrat ko¬
ristnejša mimo noža.

Na enem najinih skupnih izprehodov pokažem m u
ostanke svoje ladije, ki je popolnoma razpadla. Petek s e
zamisli. Vprašam, kaj da premišljuje in naposled odgovor^

»K rodu našemu vidim prihajati ladijo, kakoršna je ta.*

Teh besed ne razumem ; zatorej ga vprašam drugih
kaj da hoče povedati. Sedaj mi razloži, da je neugodno
vreme ladijo moji enako priplulo v njegovo domačijo. M e '
nil sem sam pri sebi, da se je ondi kaka evropejska bark 3
razbila in vihar čoln treščil na breg Karaibske dežele. Ko
pa Petek pristavi: »Bele, bradaste može smo oteli, da se

niso potopili«, nategnem neznano ušesa in vprašam: »Ko¬
liko belih mož je bilo v čolnu?«

»Sedemnajst«, odgovori Petek naštevši na prstih.

»In kaj se je zgodilo ž njimi?«

»Vsi živijo in bivajo pri mojih bratih.«

»Ali pač veš, kako dolgo je tega?«

»Dobro znam, Robin, tega so 4 leta.«

Tu se domislim, da prav takrat se je razbila ladij 3 ’
čije razvaline so obstale blizu mojega otoka. Menda s°
se brodniki rešili v čolnič, vihar in valovi so jih zanes 11
na bregovje onih divjakov.

»Rekel si mi poprej, Petek, da beli možje stanujej 0
pri tvojem rodu. Kako, da jih tvoji prijatelji že niso požrli "

»Ne«, zavrne Petek, »pobratili so se z nami in mi
jemo ljudij, ki jih ne vjamemo v vojski. Vrlo dobro s °
jim godi in naši bratje jim dado, česar potrebujejo.«

Precej časa je minilo po tem pogovoru. Nekega dn e
korakam s tovarišem na rob južno-izhodnega brda. Neb 0
je bilo jasno in ne oblačka ni bilo na modrem nebes 3,
zrak je bil svetel in od morja sem je pihljala hladna sapici
Petek se je ozrl po neizmernem morju in neprestano gled 3 .
na eno mesto. Mahoma se vznemiri, začne plesati, skak^ 1
in ukati ter me kliče:

»Robin, Robin, pojdi hitro sem!«


93

»Kaj je, Petek?«

»O veselje! Kako srečen sem. Domovino vidim. Tamle
Pride moj rod!«

Kar je mojega dobrega prijatelja tolikanj razveselilo,
užalilo je mene. Kaj, ko bi Petek res hrepenel po očet¬
njavi ? Od tega trenutka sem sumničil svojega prijatelja
'n ta sum me je nadlegoval več tednov. Postal sem če¬
meren in tih; toda krivico sem delal ubogemu dečku, zakaj
tako zaupen, tako udan mi je bil, da sem slednjič zaupal
v  odkritosrčnost in prijateljstvo njegovo.

Ko sva bila nekdaj zopet na onem vrhu, po meglenem
v remenu, začnem Petka skušati.

»Pač bi bil srečen, kaj ne da, ko bi se vrnil v do¬
mačijo k svojim bratom?«

»O da, Robin, zelb vesel bi bil, videti svoje ljudstvo.«

»Menda bi tudi rad, kakor tvoji divji bratje, jedel
zopet človeško meso?«

»O ne, ne! Petek ne bode jedel nikdar človeškega mesa;
bratom bode rekel, ljubite se med seboj, ne molite Bena-
muki-ja, jejte kozje meso in druzih živalij in pecite ržen
m ječmenov kruh.«

»Ali se pa ne bojiš, Petek, da te ubijejo, ako tako
Sovoriš?«

O ne, ne, Robin! ne bodo me umorili; radi se bodo

učili.«

»Torej bi rad šel domov?«

»O sevčda! Toda kako plavati tako daleč tja do one
dežele?«

»Šajko ti hočem stesati.«

»Ali pojdeš z menoj potem tudi ti? Zakaj brez tebe
n e zapustim nikdar otoka.«

»Jaz, Petek? Brž bi planili tvoji bratje nad me, ubili
me, razkosali in na ognju pekli.«

»Ne, ne, Robin, to se ne bode zgodilo. Povedal jim
bodem, da si mi življenje otel, da me ljubiš po bratovsko
' n  da naj tudi tebe ljubijo in ti dobro storč.«

»Tedaj še enkrat, zakaj se nočeš sam vrniti k domu.«

»O gospod, pač si zelo hud na me, da me odganjaš.«

»Prav nič nisem hud, ljubi Petek! Le še razveseliti
Se m te hotel, pustivši te radovoljno domčiv.«

»In Petek ostane pri tem: ničesar brez gospoda!«

»Kaj pa počnem pri tvojem ljudstvu?«

94

»O tam je dosti opraviti. Kakor si mene učil in po-
boljšal, napeljaval bodeš tudi moje brate k čednemu ob'
našanju.«

»Ljubi moj Petek! Idi brez mene, jaz ostanem tukaj
in živim kakor poprej.«

Dobra duša je bila živo ganjena in solze so mu zalil e
oči. Potem seže v pas po sekirico ter mi jo pomoli.

»Kaj čem ž njo, Petek?«

»Da me ubiješ, gospod!«

»Kaj si se s pametjo skregal?«

»Da, rajši ubij Petka, kakor da ga odpodiš od sebe;
ne more živeti brez tebe.«

Ta konec najinega govora me je popolnoma prepričal,
da mi je Petek udan in zvest iz srca. V meni pa se j e
zopet oglasila stara želja, potovati in jadrati proti veliki
zemlji, kjer so bili po poročilu Petkovem gotovo beli bra'
dači, Portugalci ali Španjolci. Nekega dne peljem Petka k
čolnu v zaliv, ki ga že več let nisem rabil, temveč v vodo
utopil, da me ne izda divjakom. Vodo izpoljeva iz šajke
in sedeva va-njo. Petek je čolnič vodil tako spretno in
varno, da sem se mu kar čudil. Za nekaj časa mu rečem 1
»No, Petek, kako, ko bi v tej šajki vesljala proti tvoji do'
movini ?«

To vprašanje ga je osupnilo, ker zdela se mu je vendar
premajhna za tako dolgo pot. Rekel sem mu pa, da pre'
morem še večjo ladijo, katero bodeva naslednji dan ogledala'
In kakor sem obljubil, peljaj sem ga na mesto, kjer j e
ležala barka, ki je nisem mogel spraviti v vodo. Ker se
pa nisem zmenil zanjo že 22 do 23 let, odkar sem jo iz-'
tesal, bila je razsušena in počena, da ni bila za nobeno
rabo. Petek je trdil, da ladija take velikosti je prav pri'
pravna za morsko vožnjo, ker se v njo pospravi dosti Ži'
veža in pijače. To mnenje je bilo za moje namene kakor
nalašč.

Dvanajsto poglavje.

Imenitne dogodbe.

Ker sem neprenehoma mislil na onih 17 mož, ki so
po pričevanju Petkovem prebivali pri njegovih ljudeh, želel

95

96

sem čedalje bolj, videti jih. Neutegoma se s Petkom lotim
izdelovanja nove barke. Bilo je na otoku dreves dosti za
ladije, a treba je bilo da najdem deblo kolikor mogoče
blizu brega, da me ne zadenejo ovire, kakor poprej. Petek
je les bolje poznal od mene in kmalu je staknil pripravno
drevo. Po njegovih mislih bi bilo treba po navadi njegovih
rojakov deblo izvotliti, z ognjem. A jaz mu dokažem, da
se to doseže z orodjem, in ko mu pokažem, kako rabiti
to in ono, izkazal se je kmalu kot dosti urnega tesarja-
Ko sva na vso moč delala mesec in dan, bila je barka
gotova. Bila je prijetna in lična, ker sva tudi vnanjo stran
skrbno obrezala s sekiro. Čakalo je naju pa še težavno
delo, zakaj ladijo na valjarjih in z vodi k morju spraviti;
ni kar si bodi; treba je bilo za to skoraj 14 dnij. Ko je p a
naposled plavala po vodi, gledal sem jo ves zadovoljen
in ponosen, ker prostorna je bila za 20 mož. Tudi Petek
je bil vesel in da-si je bila velika, vodil jo je neznano
spretno in varno.

»No, Petek, ali se pač smeva spustiti v le-tem čoln u
proti tvoji domovini?«

»D&, d&«, pritegne Petek, »vrlo dobro se bova vozila,
ko bi tudi pihal hud veter.«

Toda še nekaj druzega sem ukrenil. Kakoršna je bila
šajka sedaj, ni še bila po mojih mislih. Dodati sem j e J
hotel ladijino opravo: jadrenik, jadro in sidrino vrv. Jadrenika
ni bilo težko dobiti. Prav blizu najdem mlado tanko drevo,
kakor nalašč za moj namen. Petku zapovem posekati g a ,
ter pokažem, kako naj deblo čedno obreže, sam pa se l°'
tim jadra. Imel sem sicer doma nekoliko starih rjuh, a' 1
bolje jadrenih kosov, toda že 26 let so mirno ležali v kot°
in večjidel sfegnili. Nekaj jih je bilo vendar še za rabo ,ri
iz njih skrpam, kakor vem in znam, trioglato ali latinsk 0
jadro. Ako bi se veter obrnil, pridenem poleg tega n a
sprednjem in zadnjem koncu dve jadri ; najbolj potrebo 0
se mi je pa zdelo na ladiji krmilo napraviti. Vse to 1°'
je dalo toliko dela, kolikor izdelovanje čolna samega.

Ko dovršiva ladijino opravo, sedeva v ladijo in jadrala
po zalivu. Petek je sicer dobro veslal, krmila in jadra P a
še ni poznal. Strmč je torej gledal, kako sem šajko P°'
ganjal naprej in nazaj in kako spretno sem obračal jadr a ;
Le s kompasom ni vedel kaj početi. A to ni nič dčl°’
zakaj nebes v onem podnebju je le malokedaj oblačen, ,rl
ker sva po noči videla zvezde, po dnevu pa bregovj e '

97

^onnpas ni bil potreben. V deževnem času, ko je nebo
s koro neprenehoma zavlečeno, seve bi težko kdo potoval
Po mokrem ali kopnem brez njega.

Sedem in dvajset let sem že prebival na otoku kakor
J e tnik, vendar poslednja leta s Petkom življenje ni bilo
tolikanj podobno ječi. Sleherno leto sem obhajal spomin
Poeva, ko so me valovi vrgli na otok, in Boga hvalil, da
'P® je doslej tako čudovito ohranil in dajal upanje, da kmalu
2 °pet pridem med ljudi. V tem sem delal po navadi, kopal,
Sadil, gradil, žčl žito in riž, nabiral sadja in grozdja. Oprav¬
ljal sem koze, pekel kruh in mlince, šivaril, jerbase pletel
lr * lončaril

Med takimi opravili se je približala deževna doba;
re ba je bilo barko v varen kraj spraviti. Privlečeva jo na
s uho in pokrijeva ter pričakujeva listopada ali grudna, ob
katerem času sva se namenila odriniti.

Ko je prišel lepi poletni čas, pripravljala sva se na
P°t, ker že v 8 do 12 dneh sem hotel odjadrati. Neko
Jatro pošljem Petka k morju po želvo; meso in jajca te
•'vali so jako okusna. 'Poda nenadoma v naglem diru pri-
s °Piha in skoči čez prvo ograjo.

»O joj, o joj, Gospod!«

»Kaj pa je, kaj ti je?«

»Tam doli, tam doli! Eden, dva, trije čolni, eden, dva,

lr ije!«

v Kakor se je izrazil, menil sem, da je Petek videl šest
°lnov, ko pa pokukam skoz dalnogled proti oni strani,
Izločim samo tri. Petek je bil prestrašen, da se je kar
/psel po vsem životu; trdno si je domišljeval, da ga ho-
/Pio divjaki ujeti, na kosce razsekati in pojesti. Tolažim
kolikor se je dalo, dokazovaje, da sem jaz prav v taki
^Varnosti kakor on.

pr avij

»Petek«,
jen ?«

pravim, »udariti se je ž njimi, ali si pri-

»Seveda, streljal bodem na nje, toda veliko jih je.«

»Kaj dč, Petek? Najine puške bodo jih nekaj usmrtile,
j. e *<aj jih bode v beg zapodil ogenj in strel. Ako pa z živ¬
ljem branim tebe, bodeš li tudi ti meni zvest in storil
Se  kar ti porečem ?«

»Umreti hočem, ako ukažeš.«

6  . Zdaj ponudim Petku dober požirek ruma, da ga ohranim
j f ' dobri volji. Potem mu zapovem, naj prinese lovske puške,
2  jih pa dobro nabijem. Dovršivši to stopiva na stražnico

Robinzon.

7

98

gledat, kaj se godi na bregu. Tu vidim, da se jih je p rl '
klatilo 21 divjakov v treh čolnih in sicer na južno-vzhodn°
stran, kar me je tem bolj osupnilo, ker na tej strani š e
nikdar nisem zapazil divjakov. Kraj, kjer so stopili 0 »
suho bil je na videz zelo plitev, breg nizek, in kakih 10"
korakov od ondod se je razprostirala močna gošča precej
daleč v otok. Zdelo se mi je, da imajo pri sebi tri ujet e
in menda niso tu prišli iz drugega namena, nego zop el
obhajat grozno gostijo. To me razljuti. Urno stopim s
stražnice in trdno sklenem divjake napasti in vse do P°'
slednjega pokončati. Najprej nabašem dva samokresa^ 111
štiri puške. Meč vtaknem kakor navadno za pas in izročil
Petku njegovo sekiro, samokres, dve risanici in puško 5
svincem in smodnikom, jaz pa vzamem drugi samokres in
ostalo strelno orožje. Poleg tega vtakneva k sebi še o e '
koliko živeža, namreč mlincev in suhih rozin in steklenic 0
ruma, da si priveževa duši. Tako oborožena se napotiva-
Zastran bojnega reda zapovedal sem Petku, naj se dr*
vedno tik za menoj, ničesar ne počenja brez mojega do
voljenja in molči kakor riba. Potem korakava po ovink
kake pol ure proti koncu one goščave, da se odtod nevidj 1
priplaziva divjakom tako blizu, da jih najine krogle dosežej 0 ’

_ ij

Na potu se mi zopet oglasijo stari pomisleki, ce
imam pravico, divjake pobijati, ter mi omajajo moj skl®P'
Ne da bi se bil bal številnega sovražnika, zakaj s svoj 111
orožjem sva jim bila kos, a povpraševal sem se, kaj d 1 ,
neki sili, omadeževati se s krvjo in zagrabiti ljudi, ki 01
nikoli niso storili nič žalega? Pri Petku je bila druga. ^
jim je bil zaprisežen sovražnik in imel tudi dokaj vzroko v >
osvetiti ali maščevati se nad njimi. Tako premišljeval
sklenem samo bližati se pesjanom, da opazujem n J'
krvavo slovesnost, vse drugo pa prepustiti dobri sreči-

Previdno in tiho dospem kraj lesovja blizu nepr'J a
telja, le mal gozdek me je ločil od njega. Rečem Petk.’
naj spleza na drevo gledat, kaj počenjajo divjaki. Stoj'
kakor mu velim, in kmalu se vrne nazaj in naznani, 0
je sovražnike natanko videl: okoli ognja sedč jedd me s
ujetega človeka, drug pa leži zraven zvezan na nogah 1
rokah in brž ko ne pride kmalu na vrsto, da tudi nj e ^
pojužinajo. »Pa ni«, pristavi pomenljivo Petek, »nikdo izn^.j
naših, ampak belih, bradastih mož eden, ki so se nase 1 '
v naši deželi.« To naznanilo me razkači. Zlezem tedaj s a

i

99

n a neko drevo in po obrazu in obleki zvezanega jetnika
dobro spoznam Evropejca.

Malo grmovje se je razprostiralo od lesovja na levo
Proti brežini in skritemu v njem mi je bilo mogoče še bliže
Priti do divjakov. Konec grmovja stopim na majhen peščen
holm, kjer jih natanko opazujem samo 80 korakov oddaljen
°d njih. Sedaj ni bilo zamuditi ne trenotka, ker ravnokar
Se m videl, kako sta jela dva divjaka ujetemu odvezavati
v ezi na rokah in nogah, da bi ga potem zaklala. Ozrem
s e po Petku.

»Petek«, rečem mu, »stori, kar ti velevam.«

»Zapoveduj, gospod!«

»Natanko stori, kar vidiš mene storiti in glej, da za¬
deneš! Pri teh besedah položim puško in risanico na zemljo,
^etek stori isto. Potem pomerim na ona dva divjaka in
v elim Petku streliti med trumo.

»Petek, ali si pripravljen?«

»Pripravljen.«

»Tedaj ogenj!«

In zagrmelo je mogočno po deželi in morju.

Ko se dim razkadi, vidim, kaj sva opravila. Moj strel
J® enega usmrtil, druzega ranil, Petek je celo dva ustrelil
' n  tri ranil. Ne da se popisati strah, ki ste ga najini puški
Opravili divjakom. Ranjenci so vzdihovali, ječali ter valjali
? e  po tleh, oni, ki niso bili zadeti, skočili so plahi kvišku
' n  hoteli zbežati. V grozni zmešnjavi pa so le letali sem
® r  tja, ne vedoč, odkod jim preti poguba. Petek ni trenil
°česa od mene in pazil, kaj bodem počel nadalje. Po prvem
s trelu denem puško na tla in sežem po risanici. Petek stori
6r >ako. »Napniva petelina! Pomeriva! Ogenj!« Zopet se je
jVom razsul nad glavami sovražnimi. Ker ste bili risanici
risani le z debelim svincem, padla sta samo dva, a ranjenih
bilo toliko, da so do malega vsi krvavi in od bolečine
poveči begali kakor besni. Kmalu se zgrudijo na tla še
tr 'je, dasi niso bili mrtvi.

^ »Petek, sedaj za menoj!« zakličem pobravši poslednjo,
' e tek pa tretjo risanico. Z glasnim krikom planeva iz
^niovja naravnost nad divjake. Eden onih dveh, ki sta bila
hjetega odvezavala, ležal je mrtev, drugi, ranjeni, pa je skočil
v  čoln, kamor so pritekli za njim štirje njegovih tovarišev.

Koj ukažem Petku ustreliti na bežeče. Dobro me je
'jhiel, tekel kakih 40 korakov za njimi, da bi jih tem bolje
q °bil na muho, in je sprožil. Vrlo se je obnesel, zakaj vseh

7 *

100

pet je cepnilo; mislil sem že, da so vsi mrtvi, vendar sta
se še dva dvignila, ostali trije pa so obležali ali težko
ranjeni ali ubiti.

V tem hitim k jetniku in prerežem vezi, s katerimi
je bil zvezan na rokah in nogah. Potem mu pomagam
vstati in vprašam ga v portugalskem jeziku, kdo da j®-
Odgovori mi latinsko: christianus (kristijan sem), a bil j®
tako slab, da ni mogel ne vstati niti še katero besedo več

izpregovoriti. Pomolim mu steklenico ruma, iz nje dobro
potegne in vidno se poživi. Tudi kos kruha mu podajj 1 ;
hlastno ga poje. Povprašam, od kod je? Odgovor je
Španija. Ko se je nekoliko okrepčal, dajal mi je razo^
znamenja, kako hvaležen mi je, da sem ga rešil iz rok
ljudožercev. Po španjolsko, kolikor se je dalo, zavrne 111
ga: »Gospod, pozneje se bodeva pomenila, sedaj se je treb * 1

101

biti. Ako čutite še kaj moči v sebi, vzemite ta samokres
in meč in sedaj^ z Bogom!«

Komaj je Španjol prijel za orožje, prešinila ga je nova
srčnost in moč. Divje je sekal po rabeljnih in podrl, ko
bi trenil, dva ali tri. Da resnico povem, strašno orožje
naše in nepričakovani napad je osupnil divjake, da so
skoro vsi kakor otrpneli popadali na tla ter niso mogli
niti bežati niti ustavljati se našemu navalu.

Imel sem sicer puško nabito, a sprožiti je nisem hotel,
da bi ne bil popolnoma brez brambe, ker meč in samokres
sem bil izročil Španjolu. Pokličem Petka in velim, da gre
Po izprožene puške. Neznansko hitro jih prinese. Ročno
jih nabijeva. V tem sta se strašno spopadla Španjol in neki
divjak, ki je z lesenim, kakor železo trdim mečem mahal
Po prvem. Toda ta predrzen in pogumen, se je, da-si slab,
dolgo branil proti Indijancu, še celo dve rani mu je vsekal
v  glavo. Divjak pa, močen in velik kakor hrast, zgrabi
Nasprotnika, telebne ga na tla in hoče mu meč izpuliti.
Španjol modro izpusti orožje, potegne izza pasa samokres
'n mu kroglo požene skozi prsi, da na mestu obleži.

Tudi Petek ni držal križem rok. Zagnal se je za be¬
gajočimi samo s sekiro in ubil, katerega je dohitel ali našel
na tleh ležečega. Sedaj me prosi Španjol za puško. Rad
Jflu eno prepustim. Ž njo jo udere za dvema divjakoma
'n rani oba; ker ju pa ne doteče, uideta mu v gozd. Tu
zadeneta na Petka. Ta koj enega pobije, drugi pa, da-si
r anjen, zbeži k bregu, skoči v morje in plava k čolnu, v
katerem sta ležala dva, eden mrtev, drugi ranjen, trije živi
Pa so se hoteli rešiti v njem. Sedemnajst ljudij je bilo de¬
loma ubitih, deloma tako ranjenih,, da so za ranami pomrli
'n samo štirje so se oteli, a še med temi je bil eden zelb
r anjen. Begunci so veslali na vso moč, da bi utekli našim
kroglam, in da-si je Petek dva ali trikrat ustrelil za njimi,
nienda zadel ni nobenega. Bil je pa za boj tako razgret,
^a je hotel v enega njih čolnov skočiti in kar udariti za
Pjimi. Tudi meni se je zdelo to potrebno, zakaj, da mi
^teče le eden in rojakom izporoči njih grozno pobitje, go¬
tovo jih v kratkem prilomasti 200 — 300 divjakov, ki nas
kar zmečkajo. Hitim torej s Petkom in skočim v čoln.
Kako se pa začudim ugledavši tu še enega na rokah uklenje-
n ega, strahu na pol mrtvega divjaka!

Naglo mu prerežem spone in ga hočem dvigniti, toda
11 ' mogel niti vstati niti govoriti, ampak grozno milo je

i

102

stokal; mislil je menda, zdajci bode umorjen. Petku izročim
steklenico z rumom, da ž njim reveža okrepča, in naročim
divjaku napovedati njegovo rešitev. Požirek in še bolje
veselo naznanilo ga poživi, da sede v barki. Ko mu p a
Petek natančneje pogleda v obličje, bil je kakor izpremenjen-
Objemal je rešenca, poljuboval, na prsi pritiskal ga; potem
se smijal, veselo ukal, skakal, plesal, pel, jokal, roke skle¬
pal in vedel se, kakor bi bil blazen ali nor. Dokaj časa
nisem spravil iz njega ne ene pametne besede, naposled se
vendar strežne in reče, da je njegov oče.

Ne morem dopovedati, kako se je dobri Petek veselil
rešenega očeta; dvajsetkrat je skočil iz čolna in zopet v
čoln, sedel poleg očeta, odpiral obleko, glavo očetovo pri'
tiskal na prsi in grel; prijemal ga potem za roke in noge,
ki so bile zaradi tesno zadrgnjenih vezij vse trde in otekla
in mencal z rokama. Torej mu dam nekoliko ruma, da opere
otrpnele ude, kar je silo dobro delo starčku.

Petek je imel tolikanj opraviti z očetom, da ga res
nisem mogel odgnati od njega. Ko se mi je zdelo, da j e
razodel otroškega veselja dovolj, pokličem ga; priskakljal
je z radostno žarečim obrazom.

»Ali si očetu že dal kruha? Menda je pač lačen!«

»Ne še, oj ne še«, odgovori skoraj jokaje se ubog 1
dečko, »jaz malopridnež sem vse pozabil, vse!«

»No, umiri se, Petek, ni sile. Tu imaš mlincev, ki sem
jih še našel v torbi, tu vzemi še rozin in ruma in poživ'
ž njimi očeta.«

Petek s hvaležnim pogledom sluša in darove izroČ>
starčku. Potem plane z enim skokom iz šajke in zdirja
kakor nastreljena zver, da nam je namah izpred očij. Vp 1 '
jem, letim za njim, — nič ne sliši. V četrt uri vidim g a
nazaj korakati, pa ne tako naglo, kakor je bil zbežal, k er
nesel je nekaj v rokah. Bil je namreč v tem kratkem času
v gradu in pritiral kruha in vrč mrzle vode. Njegov oČe>
ki je žeje medlel, poživil se je s pijačo bolje, nego bi bi*
to storil moj rum. Ko se starček napije, vprašam Petka,
ali je še kaj ostalo vode, in ker pokima, ukažem, naj j°
s kruhom vred nese Španjolu, ki je bil ravno tako potre'
ben ter počival v senci nekega drevesa. Ko stopi Petek ^
njemu, vzdigne se in jč in pije, jaz pa mu ponudim pe s j
rozin. Sedaj vprč oči v me in me hvaležno pogleda. R a< ^
bi bil vstal, toda jako je bil utrujen, in ker je bil prej silno
trdo zvezan, bili so mu udje tako otekli, da ni mogel stat 1

i

103

n a nogah. Pustil sem ga tedaj pri miru in Petku ukazal
roke in noge drgniti mu z rumom. Pri tem opravilu se je
^etek neprenehoma oziral po nčetu Enkrat je videl, da ne
s edi več kakor poprej. Kar popustil je delo in planil v čoln,
kjer se je bil oče vlegel, da bi se bolje spočil. Še-le ko se
j e  prepričal, da ni nič hudega in vse v redu, skočil je nazaj
ln  dovršil naročeno pomoč

Vse to naju je zadržalo, da se nisva spustila za div¬
jaki, in njih barke že nisva videla, ko sva se je domislila-
*o pa je bilo nama na veliko srečo, kakor sva le prekmalu
s Poznala. V dveh urah se je namreč dvignil močen veter
' n  pihal ves ostali dan in vso noč. Kako nevaren bi bil
P°stal najini lahki ladjici!

Španjolu nasvetujem, naj si opiraje se na Petka po¬
laga do čolna, v katerem ga pripeljeva domov, kjer mu
a žje in boljše postrežem. Pa tako je bil opešal, da nikakor
111  mogel stati na nogah. Brez daljnega pomišljevanja si
p Petek naloži na hrbet, nese k čolnu in rahlo vanj po-
°ži, noge proti znotraj. Potem ga dvigne, posadi poleg
°četa, bacne šajko od brega in vesla ob brežini vkljub ra-
s točemu vetru hitreje, nego jaz hodim. Tako popotnika
Pdpelja v zaliv, kjer sta bila varna in ju pusti v čolnu
'^ e daj krene nazaj in mimo mene gredč vprašam ga: »Kam?«
>>p o ono šajko!« odreže se kratko in zbeži kakor veter. Ko
P f 'dem do zatoka, privesla že Petek z drugim čolničem.

Doslej je bilo vse dobro. Ker pa niti divjak niti Španjol
n 'st a  mogla hoditi, bila sva v ne mali zadregi, kako oba
s Praviva do trdnjave in zlasti čez gosti plot. Dolgo vendar
n ' s va smela premišljati in najboljši pripomoček so se mi
^ela v teh okoliščinah nosila. Onima dvema rečem sesti
° bregu, jaz pa se s Petkom lotim dela in v pičli uri je
iz dveh drogov in pletenine nosilnica za silo gotova.
Na njej tedaj neseva Španjola in Petkovega očeta do
°Sraje mojega gradu. A tu se zopet vprašava: »Kaj pa

Se daj ? Kako spraviva onemogla gosta čez plot?« Po lestvi
''J' sama spoznava — ne grč. Pomagala bi si, če predreva
P'°t in skozi luknjo porineva rešenca. Toda previdniše je,
r dnega plota prav nič ne dotakniti se. Ni kazalo drugače,
postaviti šotor med ograjo in zasajenim grmovjem,
“etek se z navadno urnostjo poprime dela in v dveh urah
. 2v ršiva precej čeden šotor, pokrit s starimi rjuhami in ve-
pjDi. Znotraj postaviva mizo, klop in par neokretno zbitih
' °lov, potem pripraviva za ležišče dobre riževe slame in

bila

104

vsakemu po dve volneni plahti, da na eni leži, z drugo
pa se odene.

Brž ko je bilo vse pod streho, treba je bilo pač skrbeti
tudi za me in za Petka. Velim mu torej mlado kozo za¬
klati in razkosati. Nekaj kosov dam kuhati in pripravim
močno juho in okusno meso. S tem postrežem v novem
šotoru in velim gostoma, naj bosta le dobre volje in čvrsto
zajemata. Za mizo smo se pogovarjali v dveh jezikih, v
angleškem in divjaškem, ker Španjol je bil poslednjega prav
vajen. Petek je tolmačil.

Po večerji naročim Petku, naj vzame čoln in vesla p°
orožje, ki smo ga v zadregi pozabili na bojišču. Ko se je
vrnil, rečem mu očeta vprašati, kaj misli o divjakih in ah
bodo pač v velikem številu prišli maščevat se nad nami?
Menil je oče: begunci se v lahnem čolnu prej ko ne niso
ubranili viharju, ki je nastopil kmalu, ko so odrinili, in to
tem manje, ker jih je že zgrabil, ko so dovršili komaj
četrt pota. In če jih ladija ni prekucnila in pokopala v va¬
love, gotovo so jih ti proti jugu zagnali na breg, kjer so jih
ujeli in ubili. Ako jih je pa res kak čudež pripeljal domov,
prej bodo rojakom odsvetovali nego prigovarjali, da še
kedaj stopijo na otok. Čul je namreč, kako so si koj P°
prvem strelu s strahom in trepetom klicali: ta dva — j aZ
in Petek — nista navadna človeka, temuč hudobna duhova,
ki sta iz nebes došla na zemljo, pokončat jih; zakaj ljudje)
bodisi kakoršni koli, ne morejo bliskati in grmeti, niti ognja
in smrti sipati iz daljave. Brž ko ne se jim zdi ta otok
kakor začarana dežela, čegar prebivalci, podobni duhovom,
vse s treskom in plamenom pokončavajo, kar se jim bliža-

Starec je menda prav imel, vendar sem pazljivo cul
s svojimi ljudmi. Ker smo bili sedaj štirje, lahko smo se
poskusili s 50, tudi s 100 možmi.

Pomenkovali smo se še o marsičem, potem sem P a
Petkovega očeta in Španjola prepustil potrebnemu počitka,
ker bila sta še vedno utrujena in slaba. Mi dva se umakneva
v hišo, kjer tudi poleževa. Da-si truden, vendar nisem mog e ’
zatisniti očij. Poslednje dogodbe so mi tako živo stopile v
spomin, da sem skoro ves boj v mislih še enkrat doživel-
Stanovalci mojega otoka so se sedaj počveterili in neomejen
vladar sem bil svojih podložnikov, ki so bili razne narod'
nosti in vere, kristijani in pogani.

Ko se prihodnje jutro prebudim, ukažem Petku lopa t0
vzeti ter pokopati ubite divjake. Njih trupla so na žgočen 1

105

solncu začela trohneti in smrdeti. Ob enem mu naročim
odpraviti tudi ostudne ostanke kanibalske pojedine. Kakor
Po navadi, dovšil je vse rad in urno.

Potem se vsi skupaj napotimo okoli grada in po oko¬
lici do brloga in kozjaka. Hotel sem se namreč ne le sam
Prepričati, kako in kaj, ampak tudi svoja nova tovariša
seznaniti s svojim kmetovanjem in vspehom njegovim.
Petek je imel dovolj tolmačiti; zakaj njegov oče je strmel
'videč toliko novih rečij, in sin mu je njih namen in rabo
razkladal, kolikor se je dalo, na drobno. A tudi Španjol ni
bil malo osupnjen zaradi primernih naprav in uravnav, ki
s em jih bil v tolikih letih osnoval in polagoma zboljšal.

Ko sta gosta okrevala, pomagala sta mi pri kmetiji
in drugih opravkih. Petek je najraji delal z očetom. Španjol
s e je pa držal mene. To se vč, da ni manjkalo sto in sto
Vprašanj in pripovedek; premišljevala, snovala in sklepala
s va, kako prideva na suho zemljo, kjer bi me, kakor je
strjeval Petkov oče, zavoljo njega sprejeli prav gostoljubno.

Španjol mi je najprej pripovedoval svoje in svojih
tovarišev dogodbe tako-le:

Ime mi je Janez Caballos (čitaj: Kaballos), doma pa
som iz Vallodolida na Španskem. Odjadrali smo na ladiji
Proti Havani, da ondi evropejsko blago zamenjamo za ko¬
žuhovino in srebro. Vihar nam je ugonobil več ljudij. Ko
srno pa kmalu potem vzeli na ladijo pet portugiških brod¬
nikov, katerim se je bila barka potopila, bilo nas je kakor
Poprej. Toda nevihta nas je preganjala kakor srdita so-
Vr ažnica, ter naslednjo noč treščila tako silno ob skalovje,
da smo se — bilo nas je 11 Š.panjolov in 5 Portugizov
morali podvizati, da smo se rešili v šalupo. Izro¬
čene viharju in valovom, lakote in žeje, strahu in ne¬
žnosti na pol mrtve zažene nas morje na karaibske bre¬
žine, kjer v groznem trepetu čakamo, kdaj nas požro divjaki.
} oda kanibali so bili bolj človeški nego smo mislili: pri¬
jazno so nas sprejeli in dovolili, da smo živeli med njimi.
Ker se pa nismo mogli in niti hoteli privaditi njih slabi
orani, zlasti njih navadnim pojedinam človeškega mesa,
stradali smo, da so nam kosti, pokale. Imeli smo sicer ne¬
koliko pušek in mečev; a že prve dni, ko smo stopili na
?uho, postrelili smo ves smodnik in svinec in živeti nam
J e  bilo torej samo o tem, kar so nam dajali divjaki. Kaj
čuda, če se je v nas vzbudila in vnela želja, pobegniti iz
te  dežele! Toda kako izvršiti jo? Saj nismo premogli niti

106

orožja, da si izdelamo večjo ladijo, tudi nam je manjkalo
najpotrebnejšega živeža, in kolikorkrat smo se shajali v
posvetovanje, razhajali smo se jokaje in brez tolažbe. Tako,
prijatelj Robinzon, godi se mojim tovarišem med peso-
glavci.«

»Res, žalostno je«, odvrnem Španjolu. »Toda misel
mi je šinila v glavo; kaj, ko bi Vaši pajdaši od mene spre¬
jeli nasvet k rešitvi?«

»Oj gotovo, s prisrčno hvaležnostjo, gospod, zakaj v
sedanjem strašnem stanu ne morejo kar nič upati, da se
kedaj rešijo.«

»Moja misel je ta-le: vsi naj pridejo na naš otok, da
si skupaj iztešemo barko, prostorno dosti za nas s potrebno
hrano vred, da se potem v njej popeljemo v Brazilijo ali
na katero si bodi špansko naselbino. Bridko se vč bi se
kesal, da sem jim pripomogel k rešitvi, ko bi me, ker sem
Anglež, zavoljo neprijateljstva med španskim in angleškim
narodom, zgrabili in vlekli v rudnike, kjer bi moral rudo
kopati.«

»O, gospod«, odgovori Španjol, »moji tovariši so okusih
tolikanj pregrenkega trpljenja, da jih že misel pretrese,
hudo storiti njemu, kateremu so za rešenje iz stiske in
pregnanstva dolžni najtoplejšo hvaležnost«

»A vendar prava hvaležnost ni zelo navadna reč med
ljudmi, zakaj le prepogostoma se ravnajo ne po dolžnostih,
ki jim jih nakladajo prejete dobrote, temveč po sebičnem
dobičku.«

»Res, gospod, zaupanje se ne da vsiliti. Ako pa Vam
je ugodno, dovolite, da se s Petkovim očetom povrnem h
svojim rojakom naznanit jim Vaš predlog in napravit ž
njimi s prisego potrjeno in v pismu podpisano pogodbo-
Predno pa odrinem, prisežem Vam sam zvestobo in pokor¬
ščino, dokler živim, ter obljubim, spodbadati k temu tudi
tovariše svoje, in ako bi se kedaj uprli ter nezvesti postali)
krepko Vas podpirati, nikdar zapustiti in braniti do poslednjo
kaplje krvi.«

Pri takih besedah menim, da smem poskusiti rešitev
Španjolov in Portugalcev. Zapovem tedaj, da se Španjol M
stari divjak odpravita na pot. v  Ko je bilo že vse prirejeno
za odhod, ugovarjal je temu Španjol sam in s tem spričal
svojo modrost in odkritosrčnost. Prav rad sem slušal njegov
nasvet in osvobojenje njegovih tovarišev odložil še za šest
mesecev. Ogledovaje zalogo riža in ječmena izprevidel j e

107

n amreč brž, da pač zadošča za-me in Petka, sedaj pa, ko
s rno štirje, treba je, da smo posebno varčni. Kaj še le, ako
s e naše žitnice loti poleg nas še onih 16 Evropejcev! Za¬
torej svetuje Španjol, naj on in oba Indijanca toliko sveta
°bdelajo in obsejejo, kolikor se moremo žita brez škode
dotakniti, in potem naj čakamo žetve. Če bode neugodna,
bi lakota lahko rodila nezadovoljnost in razprtije; tovariši
ojegovi poreko, da so iz sreče zabredli v nesrečo. »Saj
s ami veste«, pristavi, »kako so se izraelski otroci iz prva
yeselili rešenja iz Egiptovske sužnosti, potem pa, ko jim
kruha primanjkovalo v puščavi, godrnjali in puntali se
2 °per vodnika.«

Španjolov nasvet se mi je zdel tako izvrsten in pre¬
mišljen, da sem mu pritrdil brez obotavljanja. Vsi štirje se
tor ej, kolikor se je dalo z lesenim orodjem, čvrsto lotimo
dela, razkopljemo precej sveta, in črez mesec dnij, ko je došel
c as setve, imeli smo njivo, da smo posejali na njo 22 korcev
Ječmena in 16 vrčev riža. Vrh tega nam je do prihodnje
^etve ostalo še dovolj živeža.

Ker nas je bilo sedaj toliko, da se nam ni bilo bati
dijakov, se ve če jih ne pride posebno veliko, hodili smo
ejez skrbi in samci sem ter tja po otoku, da smo priprav¬
ili vse, kar treba za osvobojenje, katero nam je bilo vsikdar
na jbolj pri srcu. Ko je grozdje dozorelo, nabrali in obesili
s mo ga toliko, da bi bili napolnili 60 — 80 sodov. Ta sad
' n  kruh sta bila najnavadnejši živež. Poleg tega smo pridno
Pletli jerbase, da hranimo vanje svoje pridelke.

Tudi čredo udomačenih koz sem si prizadeval po¬
množiti. V ta namen sem hodil s-Španjolom na lov. Petek
naju je spremljal. Ker sva starke postreljala, mladiče pa
Polovila, nabrala sva blizu 20 kozličev, ki sem jih vzredil
? onimi vred. Zaznamoval sem tudi debla v gozdu, ki so
D, 'a pripravna za barko, ter ukazal Petku in očetu njego-
Ve mu, posekati jih, Španjolcu pa naročil, da pazi in nad¬
zoruje to delo. Kazal sem jim, kako potrpežljivo in neumorno
Se m že tesal in tesal, da sem izdelal iz kladov čolne in

rekel.

naj isto store. Nažagali so tedaj kakih 12 dobrih
Pesek po dva čevlja širokih, 35 čevljev dolgih in 2 do 4
P a lce debelih; to delo jim je utrnilo marsikatero krvavo srago.
,. V tem se je približal čas žetve in veselo smo sprav-
v žitnice in kašče. Letina sicer ni bila najbogatejša,
^oogo boljših sem že imel, vendar ni bila slabša, kakor
‘^o pričakovali. Pridelali smo 220 korcev ječmena in pri-

108

merno riža. To je bilo dosti ne le za nas vse s Španjolovo
tovaršijo vred do prihodnje žetve, temveč še ostalo bi bilo
toliko, da bi si založili barko, ki bi nas peljala v ameri'
kanske pokrajine, kjer prebivajo Evropejci. Ko pospravim 0
pridelke, zdelo se mi je potrebno, polje še enkrat obdelat'
in obsejati, ker zaradi pomanjkanja orodja za izdelovanj 6
barke se nam bode še precejšen čas tukaj muditi.

Ko je bilo vse v redu, pripravimo čoln, da v njem
odveslata Kaballos in stari Indijanec, pogajat se s 16 Spa'
njoli in Portugizi. Da sem bil popolnoma varen, napiše 111
Španjolu to-le povelje: »Nikdo ne sme tu-sem, kdor ni v
pričo Petkovega očeta in Kaballa na evangelij prisegel, da
hoče mene Robinzona spoznati kot prvega poveljnika, zvesto
in pokorno mi služiti, vedoma mi nikdar škodovati ali hU'
dega kaj storiti, braniti me vsakoršnega napada in se ni'
koli ne ustavljati mojim poveljem. Sveto naj sleherni obljudil
moj blagor po močeh pospeševati in množiti.«

To vse naj vsakteri potrdi s prisego in podpisom-
S temi naročili odpravita se Kaballos in Petkov oče v enem
manjših mojih čolnov na pot. Vsakemu dam puško, strel'
nega prahu in svinca za kakih 8 strelov, priporočevaJ e
jima, naj prav varčno gospodarita ž njim. Poleg tega z®'
ložim popotnika s kruhom in rozinami ne samo za njij u ’
ampak na osem dnij tudi za one, katere bosta osvobodil®'
Da bode mogoče pogodbo podpisati, izročim Španjolu skl e '
nico črnila in nekoliko peres in se dogovorim ž njim z®'
stran znamenja, s katerim bodo že od daleč naznanja 11
svoj prihod. Potem jim voščiva srečno pot in dolgo še zrey®
za čolnom, ki se je, ker sta krepko veslala, o rahli sapi 01
ljubko zibal na morskih valovih, dokler nama je zibn'
izpred očij.

Trinajsto poglavje.

Rešilna ladija.

Po površni sodbi, zakaj natančno zaznamovanje lesen e
pratike sem bil zanemaril, bilo je menda meseca vinotok®
leta 1686, ko sta Kaballos in Petkov oče odveslala p® 0 .'
Ameriki. Petek je bil poslavljajoč se od očeta, katerega i e
prav otroško ljubil, tako žalosten, da je jokal. Tudi jaz se® 1
zeld ganjen gledal za čolničem, vendar pa sem čutil nekak 0

109

neznano srčno veselje, če sem pomislil, da sem v sedem
'n dvajsetih letih  naredil sedaj k rešenju svojemu iz
samotnega otoka prvo poskušnjo, ki je obetala, da se bode
srečno izšla. Vse moje misli so se sukale zgolj le okoli
Potovanja v domovino, in sto veselih upov, a tudi marsi¬
kateri dvomi so se mi vzbujali v prsih. Od mladih let do
sedaj, koliko dnij je minulo, prepolnih vsakoršnih izkušenj:
kako se je pač vse premenilo na Angleškem ? In kaj po¬
jenjajo moji preljubi, dobri stariši? O gotovo že davno
žalujejo po izgubljenem sinu, misleč, da je mrtev!

Osem dnij je prešlo, odkar sta odveslala Španjol in
stari Indijanec. Težko sem ju že pričakoval. Neko jutro
me iz najslajšega spanja prebudi Petek z veselim klicem:
^Gospod, so že došli, so že tukaj!«

Urno skočim z ležišča, vržem oblačila na-se in ne
misleč na nevarnos-t, brez puške, dirjam proti bregu. A kako
°supnem, ko stopivši iz malega gozda okoli svojega gradu
Ugledam šajko, ki je imela latinsko jadro in z močnim
v etrom jadrala naravnost proti mojemu otoku! To ni bil
n aš čoln, tudi ni prišel od severa, ampak iz južno-izhodne
strani. Petka, ki je že naprej tekel, hitro nazaj pokličem
m ukažem, naj se tik mene skrije v gozdu, ker nisem
v edel, so li prišli ljudje prijatelji ali sovražniki. Potem se
Pa previdno umakneva v trdnjavo in tam koj hitim z daljno¬
gledom na stražnico, opazovat prišlece.

Komaj prisopiham na vrh, ugledam na izhodni strani
Kako poltretjo uro daleč barko na sidru in po obliki njeni
patanko spoznam, da je angleš„ka,  kakor tudi šalupa, ki
J e  vedno bliže jadrala proti bregu.

Ne morem dopovedati, kakšni občutki so me prehajali
°b tem pogledu. Izprva se me je polastila nepopisljiva
r adost, ker bodem pozdravil svoje rojake, svoje prijatelje;
tpda, ko bi trenil, zadušč razni pomisleki vse moje veselje,
^aj neki ima angleška barka v teh vodah opraviti? Saj
tukaj ni nobene kupčije? Kaj žene čudne goste tu-sem,
v endar ne viharji, saj je najlepše vreme? Treba je torej
Paziti, iz dobrega namena brž ko ne ne prihajajo. Zatorej
je najboljše skriti se, da ne pridem morskim tolovajem v pest.

Preveč previdnosti še nikdar ni škodovalo, premalo
Pa že mnogokrat. Blagor mi, da sem slušal notranji glas.
{^isern dolgo stal na stražnici, ko šajka pritisne k bregu;

pa ni jadrala dosti proti severu, ni zapazila zaliva, ter
J e  priplavala na pesek. To se vč bilo je meni prav všeč,

110

sicer bi bili ljudje stopili na suho skoro pred mojim pragom;
tudi niso mogli sedaj videti mojega čolna v zatoku in ' z
tega sklepati, da tukaj človek prebiva, niso mogli mojega
gradu izropati in požgati, mene pa ujeti ali celo umoriti'
Ko stopijo možje iz šalupe, spoznam, da so Angleži, osem
oboroženih, trije pa brez orožja, in kakor se mi je dozdč'
valo, bili so poslednji zvezani,

Ti so bili v grozni sili, zakaj večkrat so roke proseč
vzdigovali. Zlasti eden se je vedel, kakor bi norel. To me
je strašno zmedlo, ker nisem vedel, kaj bi si mislil. Petek
stopi sedaj na stražnico in zašepeta mi v uho: »Glej, ti
angleški možje tudi jedo ujetnike, kakor moji rojaki.«

»Petek«, odgovorim, »ali res meniš, da so tako neČlO'
veški, da jedo ljudi?«

»Da, da, gospod, o dobro vem, tudi Angleži žrč svoje
bele brate.«

»Ne, ne, Petek!« učim ga, »pač mogoče, da bodo so-
vražnike tam-le pomorili, a jedli — nikdar, nikdar.«

»Saj pa to menda ni velik razloček!«

Nemirno stojim in še vedno ne urnem, kaj vse to
pomeni. Bojim se za ujete, da jih zdajci pomore, kar vidinT
kako eden izmed onih mož meč zavihti nad glavo enega
onih ubogih žrtev. Kri mi zastane v žilah, vendar takrat
se ni zgodilo nič hudega, le zažugal mu je.

Sedaj si želim Španjolov in Petkovega očeta, da tu
nesrečnike rešili. Ker mi pa niso mogli pomagati, premis'
ljujem, kako bi jih sam otel, zlasti, ker v rokah njihovih-
trinogov njsem opazil nobenega strelnega orožja. Angle^j
so se sprehajali ob bregu, ne zmenivši se za ujetnike. Tj
bi bili lahko prosto hodili sem ter tja, vendar preplašen'
sedejo na zemljo in obupno premišljujejo svojo osodo-
Enako se je meni godilo, ko me je vihar treščil na le-to
skalovje, da nisem vedel, kje najdem pod streho, amp a ^
sem vsak trenutek pričakoval nesrečen pogin. Takrat p a ^
nisem upal, da pride zame rešilna ura. Prav tako so sedaj
sedeli na pusti brežini nesrečneži in se niso nadejali, da
je njih rešitev tako blizu. Kedar sila do vrha prikipi, pomot
božja rada prihiti.

Ko so tuji gostje došli na otok, bila je voda najvišja!
tačas pa, ko so se mudili na njem, odtekla je in šalupa
je obtičala popolnoma na suhem. Dva mornarja sta bil®
sicer v čolnu ostala kot varuha, ker sta pa menda prevet
žganja použila, zaspala sta mirno. Eden se vendar prebud'

111

in videč ladijo predaleč od vode, vzdrami tovariša in oba
skupaj kličeta na vse grlo ostale na pomoč. Ti urno pri-
der6 k šalupi, toda ne spravijo jo na vodo. Po mnogih
Praznih poskušnjah tolažili so se menda po mornarsko z
besedami: »Pustite jo, lupina bode že sama rada plesala,
kedar pride plima!« Ves ta čas sem na stražnici opazoval
tujce in njih vedenje. Prepričan sem bil, da najmanje 10 ur
mora preiti, dokler bode šalupa zopet v vodi. Potem se
vrnem v trdnjavo vesel, da sem tako dobro zavarovan Vedoč
Pa, da imam sedaj pred seboj dokaj spretnejšega sovražnika,
nego so divjaki, postavim se še bolje v bran ter s Petkom
nabašem ne samo topove, temveč tudi vse ostale puške in
samokrese. Bilo je sedaj okoli dveh popoldne, vročina je
močno pripekala. S stražnice, na katero sem hodil opazovat
tujce, hočem tudi sedaj pogledati po njih, toda nijednega
ne zapazim,, umaknili so se in brž ko ne polegli v hladno
senco. Le ujeta trojica je še vedno čepela pod drevesom
ne dalje kot 10 minut od mojega grada, in sicer v kraju,
da jih neskrbni preganjalci niso mogli videti.

Ta trenutek se mi je zdel tako važen, da ga nikakor
nisem smel zamuditi. Vzel sem tedaj dve puški, samokres
■n sabljo, svojemu tovarišu Petku pa, ki je že znal izvrstno
sukati orožje, izročil sem tri puške, meč in samokres. Po¬
slednjega si je vtaknil za pas kakor jaz.

Moja oprava je bila strašanska. Le pomislite: život
Pokrit s kocinasto kozjo kožo, na glavi velikanska kučma
'n neznano dolga brada! Ali nisem bil kakor pošast? Tudi
Petek je bil prečuden in grozen “dovolj. Tako opravljena in
dobro oborožena korakava prav blizu tujcev, ki naju ne
zapazijo. In sedaj zakličem: »Kdo ste?«

Pri teh besedah planejo kvišku in se še bolj prestra¬
šijo najine prečudne prikazni. Nič ne odgovorč, najraji bi
bili menda pobegnili. V drugič zakličem: »Ne bojte se me,
morebiti je vaš rešnik in branitelj bliže nego mislite.«

Eden izmed njih se odkrije sedaj in resnobno odgovori:

»Tedaj ga nam je sam Bog poslal iz nebes, zakaj od
liudij se nismo nadejali nobene pomoči.«

»Vsa pomoč prihaja od zgoraj«, povzamem. »Videl
s em vas na suho stopiti. Prosili ste menda milosti surove
spremljevalce in zapazil sem, kako je izmed njih eden mesto
°dgovora meč zavihtel, da bi doprinesel umor. Govorite,

kako vas otmem!«

112

Nesrečni človek kar ostrmi, solze ga oblijejo, ko vzklikne:
»Ali ste Bog ali človek ali angelj nebeški?«

»Angelju«, odvrnem smehljaje se, »pač nisem podoben
v tej opravi. Vendar umirite se, človek sem, Anglež, pri'
pravljen pomagati vam. Sicer sva, kakor vidite, samo dva,
toda dobro preskrbljena z orožjem in strelivom. Povejte
torej brez ovinkov, kakšna nesreča vas je zadela in kaj
moreva storiti za vas.«

»To je dolga povest, gospod, do konca bi je ne mogel
pripovedovati, ker naši morilci so preblizu. Zatorej samo
to-le: »Jaz sem bil kapitan ali poveljnik one-le barke tam,
posadka se je spuntala zoper mene in sklenila umoriti me-
Naposled se drhal dogovori, mene in ta dva vrla moža,-
katerih eden je lajtnant, drugi popotnik, izpostaviti na ta
otok in prepustiti negotovi osodi.«

»Kje so vaši sovražniki? Veste li, kam so šli?«

»Tam-le v lesovju ležč«, odgovori kapitan. »Tresem
se že, kedar le mislim, kaj, ko bi vas videli ali slišali-
Brez usmiljenja nas vse pomorč.«

»Imajo morda možje puške?« vprašam.

»Dve imajo pri sebi, tretja je v čolnu.«

»Dobro, kapitan, dovolite, da jaz ravnam. Tiho in pre'
vidno stopajte vsi proti gozdiču.«

Koj se napotimo in kmalu ugledamo može vse speče-

»Tam spe vaši ljudje, kapitan«, povzamem besedo. »Z
lahka jih postrelimo, da niti eden ne uteče. Morebiti p a
hočete raji puntarje žive dobiti v oblast?«

»Dva izmed njih sta zrela za vislice: nobene milosti
nista vredna. Da le ta dva prideta meni v pest, drugi se
bodo zmodrili in storili svoje dolžnosti.«

»Čujte sedaj, gospod! Če vse poskusim za vašo re'
šitev, ali hočete privoliti nekaterim pogojem?«

»Jaz in barka moja, ako jo zopet dobim v posest«,
potrjuje kapitan, »vse bode popolnoma vaše. Če pa ne
pridem do barke, pripravljen sem v vseh rečeh vam p°'
slušen in zvest biti, z vami živeti in umreti!«

Tovariša njegova mi isto obljubita.

»Dobro«, pravim nadalje, samo dva pogoja stavim-
Prvič: dokler ste na tem otoku, ne smete izvrševati nobene
oblasti, ampak edino le mene morate ubogati. Izročeno
orožje je meni izročevati, kedar koli to zahtevam, in oblju'
biti mi je treba, niti meni niti mojim kedaj škodovati,
temuč le moj blagor pospeševati. Drugič: Ako zopet pose'

113

dete barko, peljete mene in mojega slugo z vsem mojim
irrietjem brezplačno na Angleško.«

»Gospod«, pritrdi kapitan, »pogoja sta tako pravična,
da ju z veseljem sprejmem. Pristavim pa še, da hvaležen
za svoje rešenje sem vsikdar pripravljen, braniti vas s
svojo krvjo«

»In midva«, sežeta v besedo tovariša njegova, »oblju¬
biva po vzgledu kapitanovem za vami hoditi, kamorkoli.«

»Dobro ste se odrezali, možje«! odgovorim in krepko
jim stisnem roko. »Na delo torej! Tukaj so tri muškete,
smodnik in svinec. Najboljše menim da je, če pomerimo
P a ustajnike, dokler spe. Če pa krogle vseh ne zadenejo
T ostali prosijo milosti, naj jih pomilostimo. Sicer prepu¬
stimo Bogu, naj vodi krogle.«

S tem pa kapitan ni bil zadovoljen. Kakor je imel
Pravico ostro kaznovati puntarje, zavoljo dveh hudobnežev
vendar ni hotel vseh pokončati. Ti plemeniti občutki se
Ti pa v teh okoliščinah niso zdeli upravičeni. Sila, storiti
kaj odločnega, je bila tolikošna, da polovičarsko dejanje
n e bi samo nič pomagalo, temuč še nemara vse skazilo.
Zatorej tiščim v kapitana, naj se jih loti brez odlašanja.

Med pogovorom stopita dva moža iz goščave.

»Ali sta ta dva glavna zarotnika?« vprašam kapitana.

»Nista ne, gospod.«

»Pestimo ju tedaj, kep ju je previdnost božja sama
Prebudila, da se otmeta. Če pa tudi oni utečejo, vaša
je krivda.«

Razgret po teh besedah prime kapitan za puško, to-
'Trši storž isto in naprej korakamo. Ropot korakov in rož¬
ljanje orožja predrami tretjega brodnika. Pogleda, kdo ga
Toti, a ko vidi prišlece, zakriči, da spavajoče vzbudi. Pre¬
praženi skočijo, toda v istem trenutku sprožita lajtnant in
Potnik tako srečno, da se eden kolovodjev koj mrtev zvrne,
brugi pa hudo ranjen obleži. Vendar je bil še tolikanj pri
Toči, da se je kvišku dvignil in one klical na pomaganje.

Kapitan, ki modro ni streljal, plane sedaj nad njega,
T očitaje mu njegovo hudobijo telebne ga s krepkim udarcem
°b tla. Tretji je bil nekoliko ranjen, ostali pa so, ko so
Tdeli mene in Petka bliže stopati, milo prosili usmiljenja.

ti še na kolenih prosijo, prihitita ona dva, ki sta se
Prva vzbudila. Strel ju je privabil. Videča, kako se je vse
Premenilo in da imajo njih dosedanji ujetniki orožje v roki
T da so z menoj in Petkom zmagali, ne poskušata ustav-

Robinzon. 8

114

ljati se, ampak podvržeta se kakor tovariši njuni. Smeli
smo torej reči, da smo popolnoma zmagali.

Kapitan sedaj ogovori premagane s temi resnimi be¬
sedami: »Znate, da kot uporniki in zarotniki zapadete smrti.
Vendar mesto pravice naj velja milost. Prizanesem vam,
toda le s pogojem, da obžalujete hudobno svoje izdajstvo
in prisežete pripomoči, da barko zopet dobim v oblast.«

Na vso moč so obetali zvestobo in udanost, da jim
je kapitan skoraj verjel ter jih hotel pomilostiti. Zoper to
nisem sicer nič imel, terjal sem pa, da mora ujetnike na
rokah in nogah uklenjene trdo zaprte imeti, dokler so na
mojem otoku. Ukažem jih torej koj zvezati in lajtnantu
in Petku velim peljati jih v jamo.

Potem se posvetujem s kapitanom, kaj na dalje storiti
Na barki je bilo 26 mornarjev, kateri so vsi zaradi ustaje
zoper poveljnika zaslužili smrt. Kapitan je menil, da jih
bode prav težko ukrotiti, ker na vso moč se bodo branil'
vedoči, da jih na Angleškem ali v angleških naselbinah za¬
nesljivo čakajo vislice. To je bilo treba dobro pomisliti ' n
ob enem tuhtati, da z zvijačo v oblast dobimo uporno pO'
sadko. Najprej pa je šlo za to, da ubranimo, da v preobilnem
številu ne stopijo na otok. Tu mi šine v glavo, da utegnejo
ljudje na barki, ako se njihovi tovariši ne vrnejo, brž ko
ne v drugem čolnu priveslati po nje in nam napraviti mar'
sikatere sitnosti.

Prvo opravilo je bilo torej, uničiti šalupo, ki je bila
že v naših rokah, da je ne odpeljejo seboj. Kapitan je pri'
trdil temu. Brž se napotimo k šalupi in poberemo vesla-
drevo, jadra in krmilo, nadalje puško, prahovnico, sklenit’
žganja in ruma in naposled suhor in velik kos sladkorja,
ki ga mnogo let že nisem videl. Ko smo vse to znosili na
breg, prederemo šalupi dno, da je ne morejo s seboj odpeljati-
Komaj dovršimo delo, vrneta se lajtnant in Petek in vs'
skupaj potegnemo ladijo tako visoko na brežino, da ) e
ni mogel tudi najvišji pritok doseči, nikar pa še odplavit'-

Sedaj ni bilo ničesa početi, zatorej krenemo proti mo'
jemu gradiču. Le nekoliko korakov hodimo, kar se stre'
oglasi iz barke, menda je klical šalupo nazaj. Toda ta j e
ležala mirno na pesku in ni se ganila. Ker je bil prvi po^
zastonj, streljali so brodniki na ladiji še večkrat, a nobena
šalupa se ni prikazala.

Podvizamo se, da prej ko prej dojdemo v tabor. K 3 '
pitan in tovariša njegova se čudijo mojim gradbam, s ka'

115

terimi sem se tako močno zagradil, in ob enem umetnosti,
s katero sem jih tako spretno skril. Saj je bil pa gozdič
nasajen že več kot 20 let in hitreje, kakor bi se bilo zgodilo
na Angleškem, zraste! je tako gosto, da ga ni bilo mogoče
predreti. Le ena ozka stezica se je vila skoz njega, znana
samo meni in Petku.

»No, kapitan«, obrnem se ne malo ponosen proti An¬
gležu, »kako vam je moj grad všeč? Ali ni prav krasno
skrivališče ?«

»Izvrstno! Za tem živim plotom smo varnejši, kakor
ko bi nas bilo dvajset.«

»A to še ni vse,« povzamem besedo naglo, premorem
tudi palačo ali vilo, kjer prebivam poletni čas. To bi videli
gospod! Tam je otoški raj. Kmalu jo vam morebiti poka¬
žem, sedaj pa je treba, da greste vsi z menoj na stražnico
gledat, kaj počenja ladija. Petek prinese daljnogled in kak
Prigrizek, da se okrepčamo.«

Na stražnico prišedši vidimo, da so brodarji, ker ves
nji h strel ni nič hasnil, nataknili pisano zastavo in ker tudi
to ni pomagalo, izpustili so v vodo drugo ladjico. Ko se je
Prizibala bliže, spoznamo, da je v njej deset s puškami oboro¬
ženih mož in prav natanko razločimo v  obraze posameznih.

Kapitan mi jih nekoliko opiše. »Žalibog«, pravi, da so
uied njimi samo trije pošteni mladeniči, ki so bili v punt
zapeljani ali prisiljeni po svojih tovariših. Ostali pa, zlasti
uadmornar, ki šalupi zapoveduje, so tako prekanjeni hu¬
dobneži, da se nam je najhujšega bati od njih.«

»O ljudje, kakoršni smo mi, ne boje se ničesar, od¬
govorim. Vse slabše se mi je že godilo na tem otoku, in
ko bi vam hotel pripovedovati svoje dogodbe, gotovo bi
v as navdajalo isto zaupanje v Boga, kakor mene. Srčnost
velja!«

»Da, da, zaupam, gospod!«

»Dobro torej! Modro je bilo, da smo one potaknili v
jarno. Samo eno me skrbi, utegnilo bi nas motiti.«

»Kaj pa?«

»To, da so, kakor sami pravite, med njimi trije po¬
štenjaki, katere je treba ohraniti in pridobiti na našo stran.
Toda bodi si kakorkoli, zmagati moramo mi.«

Ko tako možujem, priplava mala ladija do brega in
Poleg njega do kraja, kjer se je prva ustavila. Tu stopi
druhal na otok in potegne šalupo visoko na prod, kar mi
J e  bilo jako všeč; zakaj bal sem se že, da jo pustč na

8 *

116

morju s stražo vred, da bi je nihče ne mogel opleniti. Prvo,
kar so storili prišleci, bilo je se ve, da pogledajo, kje je
prva šalupa. Kako pa ostrme, ugledavši jo trdno, kakor Noe¬
tovo barko, na produ tičati, z veliko luknjo in brez vsa-
koršne oprave! Iz enega grla vsi skupaj trikrat zakličejo,
odgovora pa ni bilo nobenega. Ker je bilo to, kakor vsa po¬
prejšnja znamenja, zastonj, vstopijo se v kolobar in vsi ob
enem sprožijo puške, da je močno grmelo po skalnatih do¬
linah in gozdih. Sapo udrže in vlečejo na uho. Toda živa
duša se ne oglasi, le po gorah odmeva zamolkli strel.

Sedaj se tujcem ne zdi več varno. Urno pahnejo ladijo
v vodo in odrinejo. A kmalu se obrnejo in naravnost veslajo
zopet proti otoku. Morda, da jih je ta čas strah minil
in da so se vnovič pomenili, kako hočejo iskati izgubljene
tovariše. Res jih je sedem stopilo na suho, trije so ostali
v ladiji. To se ve da nam ni bilo kar nič po volji, ker kaj
bi hasnilo, da premagamo onih sedem mož, če pa ostali
pobegnejo ž njo? Tu se sedaj ni. dalo nič storiti; čakati je
bilo treba, kako se bodo reči zasukale.

Drug tik druzega mahnejo naravnost proti moji trdnjavi.
Ker se jim je gosti gozdek zdel menda prenesložen, krenili
so poleg njega in stopili na holm, odkoder se je daleč vi¬
delo po hostah in ravninah. Tu so zopet jeli iz vsega grla
klicati, da jim je skoraj sape zmanjkalo. V notranjo deželo
pa se nikakor niso hoteli spustiti; zatorej sedejo pod drevo
in začnb posvetovati se. Da bi kakor poprej njihovi tovarišj
pospali, bilo bi nam to prav ugodno. Ali preveč so bili
oplašeni in v skrbčh, da bi bili mislili na spanje, da-si se
je že mračilo. Mi pa v tem premišljujemo na vse strani,
kako se jih najpripravnejše polotimo. Toda nič prida ne
uganemo. Kar namah vstanejo možaki in se vrnejo k ša-
lupi. Ta trenutek je bil važen; sedaj je mogla pomagati l e
zvijača.

Naročim torej lajtnantu in Petku, naj gresta na levo
proti griču, odkoder so prišli mornarji; tiho in previdno naj
ravnata. Potem naj stopita na grič in na vso moč vpijeta,
dokler jima odgovore brodniki. Če se oglasč, naj jih z ne¬
prestanimi klici vabita od griča do griča vedno globokeje
v notranjo goščavo, pa se jim ne smeta dati dohiteti ah
preblizu voditi jih do moje poletne hiše ali jame. Kedar
sta jih izvabila tako daleč, da pred nočjo ne morejo spO'
znati, kje da so, naj jih popustita in se na bližnicah uma¬
kneta domov.

117

Ravno se mornarji zopet odpravljajo na morje, ko se
lajtnant in Petek prvikrat oglasita. Hipoma postoje ter se
obrnejo tja, odkoder so čuli klic. Naša kričita še večkrat
>n šlo je vedno dalje v notranje.

Sedaj je bil čas, polastiti se ladije, ki je mirno ležala
na sipini. Samo eden je ostal v njej; onih dveh stražnikov
tekel je eden za trumo, drugi se je vlegel v bližnjem
grmovju. Kapitan stopi najprej proti temu in ga s puško
ubije. Potem zakliče onemu v šalupi, naj se uda. Bil je
zapeljanih upornikov eden; poklekne in milo prosi usmi¬
ljenja ter prisega, vprihodnje zanj postaviti premoženje in
življenje. Dečko je bil kasneje res mož beseda. Tudi to
ladijo oropamo drevesa, rjuh ali jader, včsel in sploh vsega,
kar je imela in jo potegnemo na pesek. Ker smo bili samo
Štirje, potili smo se, da je bilo joj. Po dovršenem delu
gremo v moj grad.

Ko dospemo do tja, bila je že tema. Po prestanem
trudu nas poživijo riž, rozine, kozje meso in čvrst požirek
ruma. Še sedimo okoli goreče lojene sveče, ko prisopihata
Petek in lajtnant. Ni treba omeniti, da sta krepko segla po
slastni večerji in dobro naložila. Saj sta tudi dobro opravila
moje naročilo. S klicanjem in vpitjem sta mornarje pri¬
vabila v temno goščavo ter jih potem popustila in hitela v
moj grad, da niso mogli do nas pred dvema ali tremi urami.

Ko se okrepčamo z jedjo in pijačo, odpravim kapitana,
popotnika, Petka in ravnokar pomiloščenega puntarja, po
Imenu Robertson, k jami, da k meni pripeljejo one tri ujet¬
nike, katerim je bilo zaupati. Vseh skupaj nas je bilo sedaj
lepo število devetih mož. Razdelim jim orožje in strelivo,
namreč 12 pušek in 5 mečev, katerih dva pridržim sebi.

Tako oboroženi čakamo. Ura že skoraj preteče, ko ču-
jemo neprijatelje prihajati. Ta je tožil, da je lačen, oni, da
je žejen, vsi pa so vzdihovali, da so neznano trudni. Vmes
slišimo tudi opominjevanje, vendar hitreje stopati, da prej
Pridejo do šalupe. S težkim trudom naposled pritavajo na
mesto, kjer so stopili na suho. Kako pa ostrrne ugledavši
ladijico ne v vodi, temuč na suhem, in sicer oropano vsega
mornarskega orodja! Polni vraž mislijo, da so jim to nare¬
dili sami peklenščeki. Menijo, da so na zakletem otoku in taka
groza jih prevzame, da ne vedo, kaj početi. Komaj ubranim
ljudem, da kar ne planejo nad-nje. Vendar pomislim, da v
temi prav lahko utegne ranjen biti tudi kdo izmed nas,

118

zato rajši počakam ugodnejšega časa, da jih primemo, saj
nam sedaj itak niso mogli ubežati.

Najbolj mevžasto se je vedel prvi brodar, sicer naj-
predrznejši puntarske drhali. Ta človek se skoraj že ni
več zavedal, jokal je kakor otroče, roke vil, po tleh valjal
se, tekal potem sem ter tja, klical, kakor je mislil, izgub-
ljene tovariše, ki se mu pa niso oglasili, in počenjal vsa-
koršne budalosti.

Da nam reč ne izpodleti, pomaknem se bliže, in velim
Petku in kapitanu, naj se na trebuh vležeta in kolikor le
mogoče tiho plezata proti sovražnikom. Ne dolgo potem
pride prvi brodar z dvema pajdašema blizu skritih. Kapitan
je bil tako razljuten na puntarskega glavarja, da ni mogel
skoraj strpeti, da bi mu kroglo zapodil v hudobno srce.
Modro se je vendar premagal, da ne bi zgrešil nasprotnika.
Sedaj, ko si je bil svest zmage, vstane s Petkom, oba
skupaj sprožita in prvi brodar se v krvi zvrne mrtev na
tla. Eden tovarišev njegovih je bil močno ranjen; v eni
uri je izdihnil dušo, drugi malo obstreljen je odnesel pete.

Sedaj je veljalo zgrabiti sovražnika. Vsa naša armada
je štela devet mož, jaz sem zapovedoval. Gozd je bil tako
zaraščen in noč tako temna, da sovražniki nikakor niso
mogli spoznati, koliko nas je. Da bi jih primoral, pogajati
se z nami ali celo kar podvreči se nam, rečem Robertsonu,
naj slehernega po imenu pokliče, ali bi se morebiti udal

Zakliče tedaj: »Tom Smith!«

Koj se oglasi ta rekoč: »Ali si ti, Robertson?«

»Da, da, jaz sem. Za božjo voljo, udajte se, sicer vsi
smrti zapadete.«

»Komu naj se podvržemo? Kje pa ste?« vpraša Smith-

»Tu le!« odgovori Robertson. »Naš kapitan je tukaj
s 50 možmi. Prvi brodar je ubit. Viljem Fry ranjen, jaz
sem ujet in ako se ne podaste, vsi ste izgubljeni.«

»Ali nas bodo vzeli pod streho?« vpraša nadalje Tomaž-

»Če nas pustč živeti, udarno se.«

»Koj povprašam kapitana«, odgovori Robertson.

Kapitan pa kar povzame besedo rekoč: »Saj poznaš

moj glas, Smith! Kar obetam, spolnujem. Ako se brez obo¬
tavljanja udaste, pustim vam življenje vsem, samo Viljemu
Atkins-u ne.«

»Za Boga!« kliče poslednji. »Usmilite se tudi mene.
Kaj sem pa hujšega doprinesel mimo onih? Hudobni s o
bili vsi, kakor jaz.«

119

»Lažeš«, zagrmi nad-nj kapitan, ali me nisi zgrabil ti
prvi, in zaničevaje me zvezal mi roke?«

»Milost, milost, kapitan!« ječal je Atkins.

»Bodemo videli. Sedaj še enkrat, udajte se ali-!«

Brez ustavljanja oddajo puntarji svoje orožje in zve¬
zane kakor ujetnike jih odpeljejo na prostor pred plotom.
Tu jim kapitan resno na srce govori, poudarja grozno hu¬
dobijo njih početja, pa tudi žalostne nasledke, katere so si
s ami nakopali.

»Hoteli ste me«, končal je govor, »izpostaviti na pust
otok, toda Bog me je otel; zakaj tukaj vlada anglešk gu¬
verner,  ki me je prijazno sprejel. Prosili ste me poprej
milosti; jaz tukaj nimam nobene oblasti, odslej ste odgo¬
vorni guvernerju.«

Te besede so pretresle ujetnike. Obljubili so spokoriti
se za pregreho in prosili kapitana, naj se potegne za nje
Pri oblastniku.

Menda ni treba povedati, da imenitni naslov: guverner
a H oblastnik je veljal meni. Umaknil pa sem se s Petkom
ter niti prikazal se, ker moja obleka se je presneto malo
u jemala s častjo, s katero so me obkladali. Vendar mi je
bila zvijača kapitanova všeč in voljan sem bil še dalje
ostati guverner. Odpravim torej lajtnanta h kapitanu.

»Gospod!« poroča, »prevzvišeni gospod guverner želč
z Vami govoriti.«

»Naznanite gospodu oblastniku«, odgovori kapitan, »ne-
utegoma bodem pri njem.«

Po takih besedah so ujetniki se vč verjeli, da je res
Suverner z vojaki tu blizu. Ko je bil kapitan pri meni, sve¬
tujem mu, zaradi varnosti ujetnike razdeliti, Atkinsa in oba
trdovratna malopridneža na rokah in nogah uklenjene v
luknjo utakniti, one pa nastaniti med okopoma, da nam ne
morejo škodovati. Založil sem jih ob enem z obilno hrano
' n  pijačo.

Ko je bilo vse to urejeno, posvetoval sem se s ka¬
pitanom, lajtnantom in popotnikom, kako si najpripravnejše
usvojiti barko. V svesti sem si bil, da nam k temu poma¬
gajo brodniki. Le natanko je bilo treba poizvedeti, kako in
kaj mislijo. V ta namen pošljem kapitana in lajtnanta k
brlogu. Petek jima sveti s prižgano svečo. Drugič jih ka¬
pitan dobro ošteje, in kakor poprej prosijo ujeti milosti, na
mnogotere načine obetaje zvestobo.

120 ;

»Dobro«, pravi kapitan, »poskusil bodem pomiloščenje
izprositi vam od oblastnika tega otoka. Toda od vas pri¬
čakujem še nekaj druzega, pomagati mi morate namreč,
da ladijo zopet dobim v last; zakaj to je poglavitni pogoj,
brez katerega ni milosti. Ali ste zadovoljni?«

Iz enega grla pritrdijo mornarji, vojskovati se za njega
do poslednje kaplje krvi. Naj jih le pelje kamorkoli, bodisi
zoper pekel in hudiča.

»Tedaj«, konča kapitan pogovor, »bodem oblastniku
izporočil vašo udanost in vam potem naznanil njegove
sklepe.«

Vrnivši se razodel mi je misli mornarjev. Ker sem
bil preverjen, da zaradi naše varnosti nikakor ni preveč
odjenjati, odpravim kapitana z odgovorom: Onih šest zdravih
sme peljati se k ladiji, Atkins in oba ranjenca pa morajo
tu ostati, da jih koj obesimo, ko bi se nam oni izneverili i n
postali nezvesti. Slovesno so sedaj prisegli, guvernerja v
vseh rečeh natanko ubogati.

Za vojsko zoper puntarje, ki so ostali na ladiji, bilo
je odločenih 13 mož. Jaz in Petek se nisva udeležila, ker
je bilo treba varovati najino premoženje in ujetnike.

Sedaj je veljalo šalupama luknji urno zamašiti ter j 1
pripraviti za vožnjo. Ko doženemo vse to, stopijo kapitan,
popotnik in pet mož v eno, lajtnant s peterimi drugim'
možmi v drugo ladijo. O polnoči odveslajo. Jaz ostanem
na bregu in vlečem na uho, kako se bode izšel ponočni
boj. Bilo je okoli dveh, ko zaslišim z ladije sedemkrat
streliti, kar je bilo znamenje, da jo je kapitan zopet dobil
v oblast. Ne da se dopovedati veselje, ki me je prevzelo,
videč svoje odrešenje tako blizu. Na kolenih goreče za¬
hvalim dobrotljivega Boga. Potem se s Petkom vrnem doniov
in kmalu nama trdo spanje zatisne utrujene oči. Zjutraj
naju prebudi strel iz topa in nekoliko trenutkov pozneje
slišim klicati: »Guverner, guverner!« Urno skočim z daljno¬
gledom v roki na stražnico, kjer naletim na kapitana. Strastno
me objame rekoč: »Moj prijatelj, moj rešitelj! Tam je ladija,
vaša je in vse, kar premoremo!« Sedaj se ozrem proti morju
in vidim ladijo pičle pol ure od brega ležati ob sidru.

Moja rešitev je bila sedaj gotova! Močna ladija je bila
pripravljena, da me ponese, kamor si srce želi! Sreča moja
je bila tolikanj velika, da me je izprva skoro zadušila-
Prevelike radosti se mi solze v potokih vlijejo čez lica. Ko
se izjokam, objamem tudi jaz vrlega kapitana in pozdrav-

121

Ijam ga kakor rešitelja iz nebes meni poslanega, da mi
odvzame vezi dolgega prognanstva.

Ko se umirim, stopiva v grad in kapitan mi mora
Pripovedovati, kako je ladijo dobil v oblast.

»Kakor hitro se je šalupa bližala barki«, pravi kapitan,
»ukazal sem Robertsonu poklicati čujoče mornarje in na¬
znaniti, da je pripeljal tovariše, katere so našli šele po
dolgem iskanji. S takim in enakim besedovanjem jih je
mudil toliko časa, da je šalupa priveslala pod ladijo. Jaz
'n popotnik prva splezava na njo, podereva mornarskega
Pomagača in tesarja in s pomočjo onih treh polastiva se
krova. Ko še možje iz drugega čolna priplezajo za nami,
Pospravimo sprednji krov in odtod mahnemo v kuhinjo,
kjer kuhajo, in uklenemo dva puntarja. Potem zapovem
line zapreti, da si ljudje ne morejo na pomoč hiteti, in
ukažem lajtnantu s tremi možmi ulomiti kajuto, kjer je
ležal po vstajnikih izvoljeni kapitan. Vrišč ga prebudi.
Jaderno skoči s postelje in oboroži sebe in dva brodarja.
Ko odjenjajo duri, ustrelč iz kajute vsi skupaj, da je izmed
nas eden smrtno zadet, dva ranjena in lajtnant na levi
r oki pohabljen, kar ga ne moti planiti na puntarskega ka¬
pitana in mu kroglo zasmoditi v glavo. Ko ga brodnika
v idita omahovati, mine ju srčnost in se udasta. Še je pa
pstalo osem mož, katere je bilo treba ukrotiti. Zakličemo
jim, naj se udajo, sicer vsi zapadejo smrti. Spoznavši, da
ki se zastonj upirali, podvržejo se tudi oni. Odpremo tedaj
lino in pustimo jih vrh barke. Tako sem bil torej zopet
gospodar lepe ladije in naposled odpravim lajtnanta k topu.
Sedem strelov vam je, kakor sv,a se dogovorila, naznanilo
veselo dogodbo naše zmage.«

Po dokončani pripovedi veli kapitan prinesti oblastniku
namenjene reči. Bilo je šest sklenic vina, 2 funta izvrstnega
tobaka, nekoliko pipic, dva velika kosa govedine, šest gnjat
ln  plečet, vreča graha in kakih 100 funtov suhora, potem
zaboj sladkorja in zaboj moke, vrečo citron in mnogo jako
Koristnih rečij, kakor: šest srajc, šest ovratnikov, dva para
nogavic, klobuk in popolna obleka, ki je bila nošena komaj
en dan. Vse to mi je v dar dal hvaležni kapitan in želel,
^a bi se koj preoblekel, da bi smel kot poglavar med ljudi
ter jim ukazovati. Verjemite mi, ljubi bralci, da se iz prva
v novi, nevajeni obleki nisem nič kaj dobro počutil, vedel
s em se v njej prav okorno in nerodno.

122

Štirinajsto poglavje.

Robinzon zapusti otok.

Pri kosilu smo se posvetovali, kaj početi z ujetniki-
Atkins in pajdaša njegova so bili trdovratni hudobneži, ka¬
terih se je bilo bati. Ko bi jih bili hoteli s seboj vzeti, zve¬
zani bi morali biti, da jih na prvi angleški naselbini gosposki
izročimo. Rahločutnemu kapitanu so se pa smilili, in po¬
milostil jih je. S tem sem bil tudi jaz zadovoljen in zatorej
sva se dogovorila popustiti jih na otoku. Toda kot dobroto
naj bi to spoznali in še prosili za njo.

Ko se preoblečem, ukažem Petku ujetnike peljati v
gozdek pred gradiščem. Kmalu pridem tudi jaz tja in ogo¬
vorim zvezane malopridneže tako-le:

»Vaša hudobija mi je znana do pičice. Spuntali ste
se zoper svojega dobrega kapitana, da bi tem lažje ropal'
po morju. Vendar zgodilo se je, kakor ni bilo drugače pri'
čakovati: kdor drugim jamo koplje, sam se zvrne va-njo-
Po mojih naredbah prišla je barka pravemu lastniku zopet
v posest in že sem zapovedal puntarskega vašega kapitana
obesiti na veliko rajno. Ako se vendar morete kaj opravičiti,
storite to urno, sicer ukažem vam vsem, kolikor vas je, z
Atkinsom vred vrat zadrgniti!«

V imenu vseh odgovori eden, da nimajo ničesar drU'
zega omeniti, nego da jim je kapitan, ko so se dali zvezati,
obečal, da jim bode pustil življenje, zatorej prevzvišenega
oblastnika prav ponižno prosijo milosti.

»Ker mi je«, odvrnem, »dovoljeno na prvi barki vrnit'
se na Angleško in ker takoj odrinem, ne znam druge do¬
brote, kakor popustiti vas na tem otoku; zakaj če vas
vzamemo na Angleško, čakajo vas ondi vislice.«

Ljudje se hvaležno odločijo za prvo, in da jih do od¬
hoda svojega ohranim v strahu, dam ustreljenega puntar¬
skega kapitana obesiti na veliko rajno. Prvi kapitan pa,
ki je v tem pristopil in čul, kako milo sem ravnal z ujetim',
kazal je, češ, da moje naredbe njemu nikakor niso všeč-
Razžaljen v svoji časti zavrnem kapitana rekoč: »Gospod
kapitan, vedite, da ujetniki niso vaši,  ampak moji.«

Ko še enkrat vsi zatrdijo hvaležnost do mene, začnem
jim razkladati na drobno, kar jim je bilo sedaj treba vedet'

123

'n želeti, kakšna je zemlja, kako lončariti, jerbase plesti,
Pruh peči; pokažem jim tudi poletno hišico, pozemeljsko
jamo, ograje za koze in shrambe za mleko in sir. Nisem
tudi pozabil omeniti, da v kratkem dojde 17 Španjolov in
Portugalcev, za katere pripravim pismo, da ga oddajo go¬
spodu Kaballu. Naposled jim prepustim pušek, smodnika,
Svinca in skoro ves živež, kolikor ga je bilo, da se jim ni
bilo bati pomanjkanja. Potem jih odpravim.

Sedaj sem se posvetoval s kapitanom o bližnjem od¬
hodu; zakaj nisva že mogla pričakati trenutka, da dava
°toku slovd. Toda vkljub najinemu tiščanju, najinemu ne-
Pjestanemu trudu ni bilo mogoče odriniti pred tremi dnevi.
x ° je bilo slednjič vse na barki, kar sva menila vzeti s
seboj, v zadnji uri jelo mi je vendar le tesno prihajati, za-
PUstiti otok, kjer sem doživel tolikanj bridkosti, pa tudi

124

veselja. Živo so mi v spomin stopile vse dogodbe, ki so
me zadele v tej samoti.

Bilo je dne 19. grudna leta 1686 po ladijinem kole'
darju, ko sem zvečer ob osmih stopil na barko Sedem ' n
dvajset let, dva meseca in 19 dnij sem preživel na otoku.
V spomin sem s seboj vzel veliko kučmo iz kozlovine (
solnčnik, priljubljeno papigo in psa, pozabil pa tudi nisem
denarja, ki sem ga bil našel na naši in na španjski ladij 1 -
Ker je mnogo let v kleti ležal v kotu, postal je tako črn,
da ga je bilo treba likati, da se je svetil kot denar. Petek,
ki svojega očeta ni več videl, gledal je z barke neprestano
proti otoku in solze so mu igrale v očeh. A tudi jaz sem
bil zelo žalosten, ko so se poslednji gorski vrhovi utopil'
v vedrih valovih širnega morja.

Hitro smo jadrali in že dne 11. rožnika 1. 1687. sm°
došli na Angleško. Ne morem opisati, kaj sem čutil, ko sem
po 351etni nepričujočnosti zopet pozdravil domače kraje.
Kako tuj sem bil med tem svetom, med temi ljudmi, kakor
da nikdar nisem prebival v tej deželi! Še čudnejša se J e
pa zdela moja domovina Petku: v lukah ladija tik ladij e >
visoke, mogočne hiše v dolgih, dolgih ulicah, mravljišč
pridnega ljudstva in neprestani ropot vozov, vse to ga J e
kar omamilo.

Brez odloga hitiva v glavno mesto London. Ondi naj'
prej povprašujem po vdovi, kateri sem bil zaupal mal°
svoje premoženje. Še je živela, a drugič postala vdova,
pretrpela je marsikatero nezgodo in životarila v jako hudih
denarnih stiskah. Razodene mi, da izročenega zneska u e
more vrniti. To spoznati jej je bilo tako težko, da se m'
je smilila revica. Zastran te reči jo tedaj potolažim, rekoč,
da sva bot, saj jej doslej še nisem povrnil nekdaj storjen 6
dobrote.

Nekoliko dni kasneje se napotim v Jork. Oče in mat'
so mi bili že zdavnaj umrli in izmed vse moje rodbine so
živeli le še dve sestri in dva odrastla sinova druzega m°'
jega brata, ki je, ni dolgo bilo tega, umrl in nekoliko pr e '
moženja zapustil. Ker so pa menili, da sem že davno mrtev,
meni nič ni volil, in sestri bi mi tudi ne bili mogli nič
plačati, ko bi bil tudi res imel kak delež. Bil sem tedaj
samo ob tem, kar sem s seboj prinesel z otoka. V Jork u
ni bilo tedaj nič opraviti, zatorej se vrnem v London, kj e f
naletim na kapitana. Vrli mož me je tako dobro priporo 611
svojim ladijinim lastnikom, naznanivši jim, da sem jaz ji* 11

/

125

Pridobil barko, da se niso samo živo zahvalili za to, ampak
Prosili, naj v dar vzamem 4000 kron. Ta znesek je pripo¬
mogel, da sem potoval v Lisabon na Portugalskem, poiz¬
vedet ondi, kako se godi mojemu nasadu in drugu, ki je
brž ko ne mislil, da sem že davno v krtovi deželi.

V ta namen se odpravim z neločljivim svojim tova¬
rišem Petkom in dospem v Lisabon konec meseca kimovca.
Tu povprašujem po portugalskem kapitanu, ki me je bil
nekdaj tako ljubeznivo sprejel in mi z dobrim svetom po¬
magal. Bil je že silno star in ni več vozaril po morju.
Komaj se spoznava. Ko mu povem svoje čudne zgodbe,
'zvem v veliko veselje, da opravnika mojega zasajenja v
Braziliji in dediči njuni so dobro gospodarili. Moja saditev
je še vedno dajala bogate dohodke, katere so deloma hra¬
nili za me, ker ni bilo spričano, da sem res že umrl. Moj
brug, ki je še živel, poklonil mi je pa moja pisma, med
drugim več leopardovih kož, denarja, raznega sadja v dar
ter presrčno vabil, naj sam prevzamem svoja posestva, de¬
diči pa so mi poslali poleg natančnih računov o dohodkih
mojega posestva 100.000 kron v blagu in gotovini. Mahoma
s em torej postal bogat mož. Obilno sem obdaroval vrlega
Kapitana in zvestih opravnikov dediče, a tudi ne pozabil
svojega druga v Braziliji.

Ko je bilo vse v redu, vrnem se na Angleško, pa ne
Po morju, katerega sem se nekako bal, ampak po nasvčtu
starega prijatelja kapitana po suhem skozi Španjsko in
francosko. In prav sem storil, zakaj onih dveh bark, ki
ste takrat odrinili iz Lisabona, zaplenili so eno algirski ro-
Parji, druga pa se je potopila in so se rešili samo trije
'judje. Pridružil sem se angleškim in portugalskim trgov¬
cem. Bilo nas je šest gospodov in pet služabnikov, vsi na
Konjih in oboroženi. Popotniki so me zvali »kapitana«, ker
sem bil najstarejši med njimi in menda tudi zato, ker sem
'mel dva služabnika.

V Madridu smo se mudili nekoliko in ogledovali po¬
sebne in znamenite reči glavnega mesta španjolske dežele.
Sred vinotoka meseca se pomaknemo dalje, da še pred
2 'rno prekoračimo pirenejske gore. V Pampeluni nam spo¬
roča, da je na severnih vrhovih že sneg zapadel, da ga ni
rrjoč predreti In res, strupeno je bilo mraz, posebno meni,
Ki sem živel toliko let v vročem podnebju. Toda še več
J e  trpel ubogi Petek, ki zime še poznal ni in je tukaj
Prvikrat videl zemljo v beli sneženi odeji! Zaradi zgodnje

126

zime in neprenehoma v cunjah padajočega snega smo v
Pampeluni ostali 20 dni. Naposled smo najeli vodnika, ki
je prišel iz Francoskega. Rekel je, da nas popelje po istem
potu v francosko deželo, kakor je pripeljal štiri rojake tu¬
šem; snega se ni bati, tem bolj pa volkov, ki se lačni tru¬
moma klatijo po lesu. Pridruži se nam 12 popotnikov m
dvignemo se 15. listopada 1. 1687.

lzprva je bilo še dosti prijetno, nič posebnega se n'
pripetilo. Ko pa neko popoldne vodnik pred nami odjezdi,
planejo nanj dva velika volkova in en medved. Revež se
je tako prestrašil, da je pozabil ustreliti, ampak jel na vse
grlo vpiti. Koj ukažem Petku, naj odjezdi gledat, kaj da
je. Urno spodbode konja v dir in prestreli s samokresom
enemu volku glavo, drugi, ki se je ves izstradan lotil konja,
zbežal je v hosto, očka medved se pa kar nič ni dal motiti,
temuč je mirno obstal. Ubogi vodnik je imel dve rani, eno
na desni rami, drugo v stegnu, ki pa niste bili zelo ne¬
varni. Konj je bil nepoškodovan, ker volk mu je zobe za¬
sadil le v uzde. Ko smo ranjencu dali požirek žganja i n
obvezali rani, zapazijo tovariši, da se medved, korenjak
precejšnje velikosti, bolj bliža, nego umika. Predrzno sedaj
moj Petek spleza na bližnji hrast, medved za njim, Petek
stopi na vejo in ker mu je kosmatin vedno za petami,
pomika se prav na konec veje. A sedaj jo začne tresti, da
se je zver gugala na vse strani in se ni upala do njega-
S klobukom v roki ga lepo pozdravlja in počenja marsi¬
katere burke, da se je vsa družba srčno smijala. Ker se
je že mračilo, velim Petku konec storiti nevarni igri. Ta
skoči z drevesa, previdno koraka medved za njim in ko se
debeluh dotakne tal, nastavi mu Petek puško naravnost v
uho, sproži in mrtev se zavali velikan na zemljo. Moško
se obrne proti nam, rekoč:

»Tako streljamo pri nas medvede!«

»Oho, Petek, ta pa že ne velja, saj nimate pušekl*
zavrnem ga.

»Premoremo pa dolge pušice, ki tudi izvrstno zadenejo-*

Rad bi bil Petek kosmatina odrl, toda noč je prihajala
in gladni volkovi so grozno tulili okrog nas; bili smo nam¬
reč na jako nevarnem mestu. Ko prijezdimo do neke gl?'
beli, čujemo strel in brž potem vidimo osedlanega konja
divje dirjati — za njim pa 16 do 20 volkov, ki so ga g°'
tovo dohiteli. V sotesko stopivši vidimo strašen prizor: dva
moža in konj, vsi grozno razmesarjeni in raztrgani po lačnih

127

zverinah, ležali so na tleh! Eden teh možje menda ustrelil,
ker poleg njega najdemo samokres, ki ga potem vzamem
s seboj. Menda prav naši konji so privabili toliko volkov,
da jih je bilo okoli nas več ko 100. V našo srečo so na
strani ležale mogočne klade. Za nje tedaj stopimo, konje
pa vzamemo v sredo.

Ropa željne napadajo divje zveri našo leseno zagrajo.
Dobro pomerimo, prve sicer pobijemo, a zadnji bliže po¬
tisnejo sprednje in puške počijo drugič, tretjič: veliko jih
Pokončajo, ukrote pa ne. Med tem rečem Petku posekani
les na dolgo poštupati s smodnikom. Zopet se volkovi za-
ženo na naš tabor; sedaj ustrelim v potrošeni smodnik in
krvavo zacvrči strelni prah. To je pomagalo. Oslepljeni in
Prestrašeni se razpršč na vse vetrove in naše puške jim
za slovo še enkrat dobro posvete. Brez daljnih zgodeb pri¬
jahamo v pol uri v bližnjo vas.

Naslednje jutro je nam vodnik tako obnemogel, da ni
mogel dalje kazati poti. Pošteno ga plačamo, najamemo
druzega in odrinemo v Toulouse, kjer ni bilo niti snega
niti volkov, ampak toplo solnce in rodovitno cvetoče polje.
Tamošnji ljudje so se čudili, da je bil naš vodnik tolikanj
predrzen ter nas peljal v zimskem času čez gore in sicer
s  toliko konji, ki volkove tembolj dražijo k požrešnosti,
čim več jih je. Vsi so trdili, da le čudež nas je otel smrti.

Brez zamude jo potem krenemo dalje v Pariz, odtod
na Angleško in v London. Dobri vdovici sem izgovoril leten
znesek za vse žive dni in prosil jo ob enem, naj prevzame
gospodinjstvo mojega hiševanja, čemur je rada pritrdila.
Tudi sester sem se spomnil in -vsaki obljubil gotovega de¬
narja na leto. Sinova svojega brata sem vzel k sebi. Starši
je imel nekoliko premoženja. Njega dam dostojno vzgojiti,
pruzega, ki je imel veselje do mornarstva, izročim izku¬
šenemu kapitanu, ki ga na daljnih vožnjah v zahodno In¬
dijo izuri za izvrstnega mornarja. Večkrat sem mislil na
braziljanska posestva ter hotel tja, kakor sem bil obljubil.
A vsa tamošnja družina in vse življenje ondi se mi je
zdelo tako malo ugodno, da sem vse imetje rajši prodal.
Do nekaterem pisanju sem ter tja sem ga dedičem svojih
nekdanjih oskrbnikov prepustil za blizu 800.000 kron. Zložno
'n brez skrbi sem tedaj lahko živel v Londonu.

128

Petnajsto poglavje.

Robinzon zopet na morju.

Pet in trideset let sem se vojskoval, sedaj se mi je
sreča smehljala: živel sem složno, brezskrbno. Kdo bi mislil,
da zopet zabredem v staro bolezen? Neprenehoma me je
mikalo v Brazilijo, na moj otok, na zapuščeno naselbino,
in če sem primerjal sedanje premišljevalno in leno svoje
življenje z neprestanim delom nekdanjim, neznano me je
vleklo čez morje v gorke južne kraje. Vdova si je priza¬
devala tolažiti, razvedriti me, toda njen trud je bil zastonj.
Naposled mi brez ovinkov pove, da se moram oženiti in
strast, klatiti se po svetu, me bode gotovo minila. Dam se
pregovoriti in kmalu v hišo pripeljem pametno, ljubeznivo
nevesto.

Nekaj let me niso nadlegovale stare skušnjave. Tem
hujše so se potem zaganjale v me, da so me kar popol¬
noma omamile. Bdeč in speč sem videl, kako Španjoli,
Angleži in divjaki šarijo po mojem otoku, živo sem si do-
mišljeval uboštvo, prekanjenost, pobijanje in razne umore
svojih naselnikov. Žena se je bala, da ne zbolim, veliko¬
dušno se tedaj ponudi, da gre z menoj. Ta nežna udanost
me je ganila tako, da sem vse okoliščine še enkrat na
drobno premislil, predno bi ženo in oba cvetoča otroka pre¬
pustil nemirni, morebiti celo nevarni prihodnosti.

Da bi se s čim motil, kupil sem obširno zemljišče na
deželi, kjer sem sadil, sejal, gradil, popravljal in sto druzih
opravil izvrševal. In kar sem pridelal, bilo je moje; drevje,
ki sem ga nasadil bilo je moje;  ognjišče, ob katerem sem
se grel, moje.  Ta stan so mi moj rajnki oče posebno
močno hvalili, najsrečnejši čas vsega življenja je bil za me.

V tej sreči pa me zadene roka božje previdnosti in
uniči zemeljski raj: bridka, neusmiljena smrt pobere meni
zvesto tovaršico, otrokoma skrbno mater. Bil sem sedaj
kakor ladija brez krmila, ki jo valovi gonijo sem ter tja.
Niti pristava, ne vrt, ne črede, da, tudi ne druščina — no¬
bena stvar me ni več veselila! Kako pusto, kako prazno
se mi je zdelo na svetu! Kar strpeti nisem mogel več na
deželi. Prodal sem torej zemljišče in umaknil se v šumeči
London. A tudi tukaj mi je bilo pretesno, brez posla sem

129

postopal po širokih ulicah; vnovič so se mi obudile želje
po daljnih krajih, po tihem otoku, kjer sem včasih eno
samo desko tesal mesec dnij.

Bilo je leta 1693. Premišljujem, kam bi se obrnil, kar
stopi v izbo moj bratranec in me povabi, naj grem ž njim
na barko, namenjeno na Kitajsko in Japonsko; ker se do¬
takne Brazilije, lahko od ondot, ako me je volja, obiščem
svoj otok

Bratranec pač ni mogel slutiti, da me je zopet zgra¬
bila strast potovanja. Strmeč ga torej pogledam in vprašam:

»Kateri zlodej ti je vdihnil to nesrečno misel?«

Izprva je sicer osupnil, a kmalu je spoznal, da nisem
tako nejevoljen, kakor sem se kazal. Srčno tedaj odgovori:

»Ljubi stric, ali se Vam moj nasvet zdi tako zavržljiv!
Menil sem, da Vam ponudim zaželjeno priložnost, še enkrat
videti malo kraljestvo, katero ste tolikanj zadovoljno vladali.«

Kaj bi mi pomagalo umetno moje obotavljanje! Dam
mu tedaj roko.

Vdova in zlasti otročiča so tarnali in odvračali me od
potovanja, toda nisem jih slušal. Izročivši otroka in za iz-
rejo potrebne prihodke vdovi, stopim s Petkom dnč 8. pro¬
sinca 1. 1694. na ladijo in še isti večer odrinemo. Od kraja
vožnja ni bila dokaj srečna, nasprotni vetrovi so nas gnali
proti severu na Irsko, kjer smo morali ostati tri tedne.
Takrat sem ladijo naložil nenavadno bogato z raznim suknom,
platnom in drugo tkanino, s klobuki, čevlji, nogavicami,
posteljno opravo, lonci, kotli, žeblji, sekirami, mnogimi pu¬
škami, samokresi, dvema topovorna, smodnikom, svincem,
kroglami razne velikosti, s sabljami, meči, kopjem in ladjico,
ki se je dala razložiti.

S tem sem hotel otočane preskrbeti za brambo. Poleg
tega sem s seboj vzel dva tesarja, kovača, sodarja, ki je
bil ob enem spreten strugar in lončar, sploh za vse je bil
pripraven in zatorej smo ga imenovali na kratko mojster
Jakob ali mojster za vse. Slednjič naj omenim nekega kro¬
jača, ki je bil izurjen tudi v drugih rokodelstvih. Namenjen
je bil v izhodno Indijo, toda pregovoril sem ga, da se je
naselil na mojem otoku.

Naše neprostovoljno bivanje, nam je več koristilo nego
škodovalo; zakaj, ker je bil tukaj živež po ceni, se naši
zakladi niso zmanjšali, temuč pomnožili. Kupil sem za
svoj otok več prašičev in dve kravi s teleti.

Robinzon.

9

130

Dne 5. svečana se vendar veter obrne in odrinemo
na široko morje. Neki večer ugledamo v daljavi neki svit.
Brž slutimo, kaj če se je vnela kaka ladija? In res, pol
ure pozneje vidimo od daleč gorečo ladijo na razsvetljenem
morju. Večer je bil tih in miren, tem strašnejše je vriščalo,
prasketalo in pokalo na valovih. Hitro petkrat ustrelimo
nesrečnim ljudem v znamenje, da je pomoč blizu. Počasi
jadramo proti ognjenemu velikanu, .toda resk — in goreča
barka se razleti, da se ozračje strese in valovi zašume. Z
glasnim vriščem se potem ostanki plamteče barke potope

in črna tema zopet zagrne morje. Ta strašni pogled in grozni
ropot nas pretreseta, srčno omilujemo nesrečne utopljence,
ki so ali v plamenu zgoreli ali golo življenje oteli na šibkih
čolničih, toda zarad teme nismo opazili nobene šalupe, no¬
bene ladjice. Še le naslednje jutro priveslata dva z ljudmi
natlačena čolna. Ker je pihal nasprotni veter, nista mogla
prav do nas. Razpeli smo torej jadra, da bi jima šli hitreje
nasproti in v pol uri smo jih dohiteli. Bilo je v njih naj-
najmanj 60 ljudi, moških, ženskih, otrok, popotnikov in
mornarjev.

Kapitan zgorele barke, ki je bila francoska, pripove¬
doval nam je, da je ogenj nastal po nemarnosti krmarjevi.

131

Kdo more opisati veselje smrti rešenih! Eni so se topili
v solzah, drugi se bili na prsi, še drugi po barki letali
kakor nori. Nekateri so plesali, smijali se in skakali, drugi
prekriževali se in tiho molili. Še nikdar nisem videl kaj
enakega. Zdravnik je imel dokaj posla in marsikateremu
je bilo treba puščati.

Namenjenemu v izhodno Indijo nikakor ni bilo mogoče
rešence peljati v deželo, iz katere bi se bili lahko vrnili
domov na Francosko. Zatorej smo se naslednji dan dogo¬
vorili, da jih popeljemo v novo Fundlandijo. Tam jih tudi
res srečno postavimo na suho, le mlad duhovnik in štirje
mornarji so ostali pri nas. Sedaj smo krenili proti jugu,
a vožnja je bila dolgočasna, ker vetra ni bilo. Dne 19. sušca
1. 1694. ugledamo v izhodu veliko ladijo bližati se naši, s
streljanjem je klicala na pomoč. Bila je brez velikega ja-
drenika, sprednjega in zadnjega drevesa. Hud vihar jo je
bil odtrgal od sider, treščil iz luke, kjer so jo bili poprav¬
ljali, na široko morje, in ondi drvil sem ter tja. Ker sta
bila kapitan in lajtnant ostala na suhem, nihče ni znal
voditi barke brez jadrih Pošastna lakota je že grozila nje¬
nim prebivalcem; zakaj le nekaj malega žganja, moke in
nekoliko sodov pitne vode so še premogli, ko smo naleteli
na njih ladijo.

Med popotniki je bil tudi mlad mož z materjo in služ¬
kinjo. Dokler so sami kaj imeli, životarili so za silo, ko
je pa lakota pritisnila, skoraj bi bili gladu pomrli, ker su¬
rovi brodniki se še zmenili niso za nje. Prva naša skrb
je bila, poživiti izstradane ljudi z jedjo in pijačo. A to bi
jim bilo utegnilo nevarno škodovati, zakaj siromaki so tako
hlastno planili nad jedi, da so jih potem obhajale težave.
Pa to še ni bilo vse. Ko jim je namreč odleglo, začeli so
iz nova divjati. Naš prvi mornar je bil prišel z mesom in
kruhom na njih barko in hotel jim skuhati močno juho.
Toda prelačni niso mogli učakati. Kakor besni so prihru¬
meli v kuhinjo in mož je imel posla dosti, da se jih je
obranil. Da bi se ne preobjedli in zdravju škodovali, dal
je slehernemu le nekaj malega. To je pa še bolj razdražilo
njih požrešnost in ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi jaz
ne bil stopil med strastno množico in žugal, da nihče grižljeja
ne dobi. To jih je umirilo.

Uboga mati, katero sem prej omenil, stradala je iz lju¬
bezni do sina, da on pri močeh ostane. Ko je nadmornar
stopil v njeno izbico, ležala je na tleh, naslonjena k steni,

9 *

132

bolj mrliču podobna kot živemu človeku. Mornar globoko
ganjen jej vlije v usta žlico juhe; odpre ustni, hoče govoriti,
toda nikakor ne more izpregovoriti besedice. Vendar ga raz¬
ume ter z znamenji pokaže, naj rajši skrbi za sina, za njo
je pomoč že prepozna. In res še isti večer je umrla uboga žena.

Sin, kateremu je mati življenje odkupila s svojim živ¬
ljenjem, ni bil v boljšem stanu. Skoro ves trd je ležal na
postelji in v ustih tičal mu je kos usnjene rokavice, ko¬
likor je še ni zgrizel. Tudi njegov želodec ni prenesel juhe,
vendar je okreval, ker je bil mlad in krepak.

Služabnica je ležala poleg gospodinje. Krčevito se je
z eno roko oklepala stolove noge, vsi udje so jej bili iz¬
ključeni samega gladil. Ranocelnik je za zvesto revico storil
karkoli je vedel in znal in rešil jej je življenje.

Za nesrečno ladijo nismo mogli mnogo storiti. Postavili
smo jej nov velik jadrenik in mestu zadnjega drevesa jadro
za silo, s prebivalci pa smo zamenjali mesa, slanine suhora,
moke in graha za sladkor, rum in nekaj denarja. Mladeniča
in služabnico smo na milo prošnjo vzeli z vsem, kar je
imel prvi.

Brez posebnih dogodkov smo jadrali dalje, tja, kjer
sem menil, da je moj otok. Precej dolgo smo se vozili mimo
otokov sem ter tja, mojega le ni bilo nikjer. V jutro 10. mal.
travna ga vendar ugledamo daleč na južnovzhodni strani.
Krenemo proti njemu. Na enkrat Petek ploskne z rokama
ter kliče skakaje: »Da, d&, sedaj vidim vse, tam-le je grad!«

»Petek, kaj misliš, bodemo pač koga našli? Ali je
tvoj oče še ondi, ali se morebiti bojiš, da ga ne bodeš
videl nikdar?«

»Prav praviš, gospod!« ihti se Petek. »Oj nikoli jih
ne bodem več videl, oče so bili stari, oj, davno so že umrli!«

»No, le ne obupaj, kmalu se bode pokazalo.«

Kake pol ure smo bili daleč od otoka in Petek je že
zapazil ljudi na bregu. Ukažem trikrat s topom ustreliti
in šalupo izpustiti v vodo. Belo zastavo nataknemo na njo
v znamenje, da smo prijatelji. S16 dobro oboroženimi možmi,
Petkom in mladim duhovnikom pritisnemo k obrežju, kjer
se je med tem zbralo veliko otočanov. Hotel sem sam sto¬
piti na suho in ogovoriti množico, toda Petek je že iz da¬
ljave spoznal očeta. Kakor strela je šinil med osuple pre¬
bivalce naravnost k očetu, objemal ga, po licu gladil,
poklekoval pred njim, poljuboval mu roke, sedel poleg
njega in mu z vso otroško ljubeznijo gledal v sivo obličje.

133

Ni se ganil od njega, vodil gaje tudi za roko, ž njim sprehajal
se, nosil mu iz čolna sedaj sladkorja, sedaj suhora, sedaj
žganja. Da še celo plesal je okoli njega in prepevaje in
smejaje se pripovedoval, kaj je doživel na kopnem in mokrem.

Tudi mene so sprejeli z velikim veseljem. Marsikaj
bi bilo povedati, ko bi hotel natanko razložiti, kako pri¬
jazno in lepo so me pozdravljali. Prvega sem spoznal
Španjola Kaballa, katerega sem bil poslal med Indijane po
njegove tovariše. Spoznavši me ves osupel ni mogel izpre-
govoriti, izročil je bandero in puško spremljevalcu in pre-
srčno me objel. Potem mu je velel, naj gre po tovariše.
Kmalu se je vrnil z 11 omikanimi in priljudnimi možmi,
ki so se mi prav lepo zahvalili za rešitev.

Španjol me je peljal sedaj proti stari grajščini. Sam
bi je menda ne bil našel, toliko drevja je bilo zasajenega
okoli nje. Popraševaje, zakaj da so jo tolikanj skrbno za¬
varovali, odgovoril mi je: »Potrebo tega početja boste spoznali,
kakor hitro vam zgodbe naše razložim.« Začel je pripovedovati:

Naša vožnja s tega otoka je bila srečna in radost mojih
rojakov neizmerna, ko so se prepričali, da jih resnično hočemo
rešiti. Veseli sicer, da ste se rešili iz pregnanstva, vendar
naša žalost ni bila majhna, ko mesto vas najdemo na otoku
pet Angležev, ki ste jih tu popustili, med njimi tri previhane
hudobneže. Edino njih pošteno dejanje je bilo, da so nam
izročili vaše pismo, vse blago in nam odmenjene zaloge.

Od kraja so bili še precej priljudni, menda iz strahu,
ker je nas bilo več. Toda le prekmalu so razodeli, da niso
nič prida. Delati se jim ni ljubilo, kakor gospoda so pohaj¬
kovali po gozdih, streljali divjačino, na večer pa zasedali
mize in čvrsto segali po jedeh, ki smo jih mi pripravljali.
S tem ne zadovoljni jeli so nam celo nagajati, zlasti roja¬
koma svojima, ki sta si, boljša od njih, napravila na drugem
kraju dosti prijetno domovanje, ker ju hudobneži nikakor
niso hoteli imeti v trdnjavi. Iz nevoščljivosti in sovraštva,
češ, da so le oni gospodarji na otoku, zažgal jima je eden
izmed njih kočo, katero sta še o pravem času rešila. Mi
smo jih posvarili in sicer takrat iz lepa. A to jih še bolj
utrdi v njih hudobiji in neko jutro prilomasti grda deteljica
k Angležema, ko nista bila doma, ter jima do tal razdene
obe koči, potolče vse orodje, pobije njune koze, pomandra
in potepta vse, kar sta siromaka nasadila s tolikošnim
trudom in potom. Kdo opiše njuno žalost, ko sta vrnivši
se ugledala strašno razdejanje! Tu ni bilo več obstanka,

134

drugod se je bilo treba naseliti in težavno delo pričeti od
kraja. Vsa pobita sta nam prišla naznanit, kaj se je zgodilo.
Toda mi smo že vse vedeli. Potepuhi so se namreč sami
bahali, da se bode tudi nam zgodilo, kakor Angležema, ako
jih ne bomo bolj spoštovali. S tem se je vnel prepir med
nami. Najpredrznejši med njimi izbije Španjolu klobuk raz
glavo. Španjol sicer miren mož pa grozč pogleda bahača
in ga s jjestjo trešči ob tla, da omedli. Sedaj Atkins po¬
meri na Spanca, toda zadene ga le v ušesce, da je krvavelo.
Španjol ranjen in razsrjen zgrabi puško in nedvomno bi
bil ubil Atkinsa, da nismo mi o pravem času zaklicali: stoj!
Brž potem planemo nad potepuhe ter jim poberemo orožje.
Rotili so se strašno in žugali, uganjali to in ono, naposled
smo jih vendar-le ukrotili, da so morali rojakoma vso
storjeno škodo popraviti, koči iznova sezidati, ograditi, sa¬
diti in obsejati. Ko so dovršili naloženo delo in ko smo
jim izročili njih orožje, namesto da bi se poboljšali, zrastel
jim je še le greben, prevzetnejši so postali ko poprej —
trije proti devetnajsterim!

Sedaj vendar še nič hudega ne doprineso; zakaj druga
nevarnost je pretila nam vsem. Neko noč nisem mogel za¬
spati. Nič prida sluteč plazim okoli našega grada. Izprva
menim, da pa že zopet Angleži kaj hudobnega snujejo. Toda
z enim svojih rojakov se kmalu prepričam, da se motim;
so smrčali vsi. Stopiva tedaj na stražnico in se ogledujeva
na vse strani. In glej, na obnebju se zasveti in šum nama
doni na ušesa kakor daljnih človeških glasov! Res, na bre-
govju zapazimo dve rdeči grmadi. Brž ko ne so ji užgali
Indijanci.  Boječ se za naše koče, polje, živino, hitro zdra¬
miva speče tovariše, da se pripravimo. Petkov oče je šel
oprezovat. V dveh urah se je vrnil s poročilom: dva so¬
vražna rodova sta se spopadla v krvavi bitvi, sedaj pa
oba, nič ne vedoč drug za drugega, prišla na otok, da svoje
ujetnike pojedb. Šele ogenj jih je izdal in sedaj koprnč še
enkrat poskusiti se v bitki. In res zjutraj se sprimejo in
srdito mahajo. V dveh urah je bil boj določen: naši trdnjavi
bližja stran je bežala. Mi se umaknemo v grad, svojeglavni
Angleži pa ostanejo na mestu, kjer so radovedno gledali
vso vojsko. Samo trije begunci so pritekli, Angleži so jih
zajeli in gotovo bi jih bili umorili, da ne bi prihiteli neka¬
teri Španjolci in to zabranili. Premagani Indijanci, kolikor
jih je ostalo, poskakali so v šajke in popihnili domov, pre¬
magovala pa so po narodni šegi dvakrat strašno zakričali,

135

ujete zaklali, požrli in naposled odrinili. Dvaintrideset mrličev
smo našli na bojišču, ubiti so bili deloma s pušicami, deloma
z lesenimi meči. Tako je bila tedaj nevarnost srečno odstranjena.

Angleži, katerim smo dali one tri Indijance kot služab¬
nike, bili so nekoliko časa sčm še precej pametni. A ne
dolgo, začeli so po stari navadi pohajkovati. Kakor pre¬
vzetni surovi trinogi so ravnali z ubogimi podložniki, na¬
kladali jim pretežka dela in s tem sebi nakopavali njih
sovraštvo. Nekega dnč je Tomaž divjaku nekaj ukazal, česar
pa ta, ker ga menda ni prav razumel, ni po volji opravil.
Srdit plane Tom s sekiro nad njega. A v jezi ga zadene
mesto na glavo v ramo. Hitro stopi neki Španjol med go¬
spodarja in služabnika, da ubrani prelivanje krvi. Še bolj
razkačen obrne Anglež sekiro proti njemu, toda ta se ogne
in suroveža z motiko telebne na tla. Sedaj priderejo drugi
naši rojaki in Angleži in boj se prične. Dva naših sta bila
ranjena. Naposled jih užugamo in uklenemo. Naselniki, ki
sem jih vprašal, kaj storiti s hudobneži, tirjali so skoraj z
enim glasom njih smrt. Iz hvaležnosti do Angleža, ki mi
je življenje otel, temu nisem pritrdil, ampak sodba moja
se je glasila na pregnanstvo. Izpahnili smo torej nevredno
trojico iz naše družbe. Daleč od nas so si postavili dve
koči, našemu gradu podobni, dobro ogradili in zemljo ob¬
delali. A ni minulo devet mesecev, prišli so prosit orožja,
katero smo jim bili pobrali, in čolna, češ, na ta način jim ni
živeti, rajši otok zapustč. Po nekaterem besedovanju privolimo
in jim voščimo srečno pot, veseli, da se iznebimo grozovitnežev.

Pregovor veli: Kopriva ne pozebe. V treh tednih so
bili rogovileži zopet pri nas. Iz njihovega pripovedovanja
posnamem najznamenitejše reči. "V dveh dneh so priveslali
do suhe zemlje, ker so se pa na bregu prebivalci zbrali v
velikem številu s sulicami in pušicami protč tekali sem ter
tja, ni tedaj kazalo pritisniti k bregu, zatorej so se spustili
proti severu. Kmalu so spoznali, da ona zemlja je velik
otok med mnogo manjšimi otočiči. Na enem izmed teh so
stopili na suho in našli tukaj priljudniše stanovalce, ki so
jih obdarovali s koreninicami in posušenimi ribami. Pripo¬
vedovali so jim tudi, seveda z raznimi znamenji, daje njih
kralj v bitvi ujel 200 sovražnikov, katere pitajo za prihodnjo
svečanost. Angleži razodenejo željo, da bi jih radi videli.
Divjaki, napak misleči, da jih hočejo s seboj vzeti in pojesti,
pripeljejo jim 11 moških in 5 ženskih v dar. Kaj početi?
Najhujše razžaljenje bi bilo, ako bi odklonili dar. Vzamejo

136

jih torej in jim za nje poklonijo ročno sekiro, nož, star ključ
in 5 do 6 krogel, kar jih je močno razveselilo, dasi niso
vedeli, čemu so vse te reči. Potem se hitro poslovč. Na
prvem otoku, kjer so stopili na suho, izpostavili so osem
mož, ker vseh ni bilo mogoče preživiti, tri moške in pet žen¬
skih so pa pripeljali s seboj na naš otok, ter potaknili v kočo.

Radovedni gremo vsi gledat ujetnike. Moški so bili
vsi čvrste postave, 30 do 35 let stari; dve ženski ste imeli
kakih 40, dve do 25, ena kakih 17 let, vse so bile precej
prijetne in lepo vzrastle. Uboge stvari so se nam smilile.
Vedno so se tresli strahu, zdajci jih bomo zaklali. Petko¬
vemu očetu smo naročili, naj jim naznani, da se jim nič
žalega ni treba bati. Veseli zavoljo tega so smešno poska¬
kovali in kretali se na čudne načine. Bili so raznih narodov,
razun neke žene nobeden ni umel Petkovega očeta. To ženo
tedaj dam vprašati, ali hočejo služiti njim, ki so jim živ¬
ljenje ohranili? Mestu odgovora jeli so plesati; ta je to,
drugi ono zadel na ramena in s tem so naznanjali, da ho¬
čejo vse storiti, kar se jim bode velelo.

Da bi v okom prišli slehernemu prepiru, vadljali so
Angleži za žene. Mi smo jim potem pomagali nove koče
postaviti. Otok je bil sedaj na treh krajih naseljen in ob¬
delan. Na najbolj oddaljenem koncu so stanovali malopridni
trije Angleži, bližje trdnjavi sta prebivala poštena njih rojaka.
Njiju stan je bil zagrajen z mladim gostim drevjem, polje
lepo rodovitno. Poleg tega sta v gozdu izkopala precej pro¬
storno jamo, kjer bi se poskrivala v nevarnosti. Okrog nje
sta sadike nasadila tako gosto, da se je moglo do zavetja
priti le po jako zvitih ovinkih, tujcu popolnoma neznanih.
Oni trije možje so bili, dasi nekoliko manj, vendar vedno
še leni in zanikarni. Sejali, gradili so sicer, toda nehote so
mi prišle na misel besede Salomonove: »Šel sem mimo vi¬
nograda lenuha, in poln je bil trnja.« Ko bi se pridne žene
ne bile poprijele kmetije, pod zlo bi bila šla vsa njihova na¬
selbina. Kakor poprej so se namreč možje rajši klatili po otoku
in lovili želve, ribe in ptiče, ženam prepustivši najtežja opravila.

Nekega dne zopet pritisne 5 do 6 šajk divjakov k otoku.
Ker se je to pogostoma godilo, bili smo jih že vajeni. Kakor
sicer, poskrili smo se tudi sedaj, dokler so se tu mudili-
Ko pa odidejo, gredb nekateri Španjoli proti bregu in strmč
zapazijo v goščavi tri speče Indijance. Morebiti so zašli ter
zakasnili se, morebiti so jih tovariši pozabili. Kaj početi 2
njimi? Ali jih umoriti ali ujeti? Ker nisem hotel prelivati

137

človeške krvi, obveljalo je drugo. Zdramimo jih torej, zve¬
žemo in peljemo k pridnima Angležema, katerima jih pre¬
pustimo. Kmalu je eden izmed njih pobegnil v hosto in
nikakor ga nismo mogli najti. Brž ko ne se je povrnil na
dom o priliki, ko so na otok došli njegovi rojaki. Ako bi
bila res taka, pretila nam je zopet velika nevarnost, ker
gotovo je svojemu rodu naznanil, da beli ljudje na otoku
stanujejo. In res nista minula dva meseca, kar nekega jutra
za rana šest čolnov, vsak s 6 do 8 Indijanci, privesla k
otoku, kake pol ure daleč od bivališča pridnih Angležev.
Ko bi bili na tem mestu skupaj stali vsi naselniki, ne bi
bil utekel nijeden divjak, toda kaj bi opravila dva zoper
petdeset! Hitro ukažeta dvema sužnjema, ki sta prišla z
ženskami, zvezati oba rojaka onega begunca in ju z naj-
potrebnišim hišnim in poljskim orodjem vred odpeljati v
skrito jamo, tretjega pošljeta do Španjolov sporočit pretečo
nevarnost, sama pa odpreta ograje in izženeta koze v gozd
pomikaje se proti jami. Radovedna, kaj počenjajo neprija-
telji, stopita na malo višino. Ti so korakali naravnost h
kočama, kmalu ste v plamenu. Sedaj se divjaki razkropč
na vse strani. Ker je bilo zavetje njuno silno gosto obraščeno,
ni se bilo bati, da ga zasledč. Zatorej se umakneta proti
strani, od katere sta pričakovala pomoči. Naposled se usta¬
vita za starim, votlim drevesom. Ne čakata dolgo, ko pri¬
drvi trije Indijanci. Dobro pomerita, in dva divjaka, med
njimi begunec, zgrudita se mrtva na tla, tretji obstreljen se
iz strahu zavali na zemljo. Sedaj se približa tropa peterih
mož. Vprašajo ranjenega, kaj seje zgodilo? V tem trenutku
drugič zagrmi: en divjak obleži..mrtev, drugi ranjen, ostali
trije pa samega strahu popadajo na zemljo Zdajci planeta
iz zasede Angleža misleča, da so vsi mrtvi, pogumno nad
Indijance ter jih pobijeta s puškinim batom, razun enega
samega, ki je prosil milosti. V tem prihitč Španjoli na
pomoč, hitro se spuste za divjaki, a ti jadrno poskačejo v
šajke in zbežč.

Uboga Angleža sta bila tedaj že tretjič pogorela. Toda
vsi, celo Atkins in njegova pajdaša, se ročno lotimo dela:
v kratkem ste stali novi koči in Angleža sta si opomogla.
A ta sreča ju je kmalu minila.

Kakih 5 do 6 mesecev po teh dogodbah privesla neki
večer 28 bark k našemu otoku. Pripeljalo se je do 250 div¬
jakov, oboroženih z loki, pušicami, dolgimi sulicami in le¬
senimi meči. To nas se vč neznano prestraši. Naglo pode-

138

remo iznova postavljeni koči in živino in orodje-pospravimo
v jamo. Naša moč je bila primeroma pač jako pičla, samo
30 mož nas je bilo vseh skupaj, namreč 17 Španjolov, 5
Angležev, Petkov oče in 7 indijanskih slug. Premogli smo
17 mušket, tri lovske puške, 5 samokresov, 2 meča in več
sekir, batov, kijev itd. Mi Evropejci smo si pridržali puške
in sleherni je vzel tudi še sekiro. Jaz sem bil poveljnik
male armade, Atkins pa podpoveljnik; zakaj srčen, pogumen
in predrzen je bil kakor nobeden. S šestimi možmi se je
postavil spredi v grmovju.

Zjutraj prikorakajo divjaki v trumah, po 50 mož močnih.
Prve se Atkins ni lotil, v drugo gosto drhaj je dal ustreliti.
Groza in zmešnjava med Indijanci je bila strašna, ubitih
sila veliko. Vendar popolnoma se niso dali ostrašiti; kakor
levi so planili nad naše; enega Španjola, Tomaža in sužnja
so pšice smrtno zadele, Atkinsa ranile. V četah po 6 in 8
mož se sedaj pomaknemo bližje in začnemo pokati med
divjake, da so deloma počepali, deloma brezupni tekali sem
ter tja. Potem deremo iz gozdne teme naravnost nad so¬
vražnike in jih zgrabimo s sekirami in meči. Kakor otrpneli
izprva omahnejo, toda kmalu se ojačijo, mahajo divje z
bati in meči in nas obsujejo s pušicami ter ranijo Petko¬
vega očeta in več naših ljudi. Pa tudi mi krepko vihtimo
sekire, meče in puškina kopita. V kratkem jih obleži 180.
Videči, da nič ne opravijo, spustč se v divji beg proti la-
dijam in da bi nesreča prikipela do vrha, razbila jim je
nevihta nekaj šajk ob skalovju, nekaj jih je treščila visoko
na prod, da niso mogli odveslati. V kolobarju počenejo na
zemljo — bilo jih je le še 70—80, nategnejo kolena, naslonijo
na-nje brade, glave stisnejo med dlani in se globoko zamislijo.

V tem smo se lahko izpočili in pokrepčali z jedjo in
pijačo. Dolgo vendar ni kazalo rok križem držati. Gremo
torej gledat, kaj pač delajo begunci. Ko se jim približamo
za kaka dva streljaja, ukažem dve puški sprožiti, da bi jih
ustrašili in zvedeli, kaj bodo počeli. Komaj slišijo strel,
dvignejo se s silnim krikom in grozno tuleči zbeži  v gozd.
Da ne bi se vrnili domov ter zopet prišli v večjem številu
na naš otok, zapalimo in uničimo vse šajke, kolikor jih je
ostalo. Nismo še izvršili tega dela, kar pridrve divjaki.
Spoznavši, da nikakor ni mogoče uteči, strahovito zatulijo
in brezupno se zopet razkrope. Kakor besni letajo po otoku,
karkoli jim pride v pest, vse pokončajo v divji jezi, drevje,
ograje izrujejo, žito pomandrajo, trte iztrgajo. Sklenemo

139

tedaj potisniti jih v hribe in z vednimi napadi zmanjševati
njih število, potem pa z ostalimi mir napraviti in jim kos
zemlje izročiti v obdelovanje. V ta namen se nam je zdelo
potrebno, da ujamemo koga izmed njih, kateri bi rojakom
razložil naše misli. Prešlo je dokaj časa, da smo naposled
dobili enega v oblast, zakaj plašno so se umikali in rajši
trpeli lakoto in pomanjkanje, nego bi se nam udali. Petkov
oče si je na vse načine prizadeval, divjake prepričati, da
nič hudega ne nameravamo, temveč le še skrbeti hočemo
za njih vse, ter dati jim nekaj sveta, hrane, semen in po¬
trebnega orodja. S to ponudbo smo ga odpravili k Indijan¬
cem. Neznano izstradani so se ubogi reveži — katerih je
bilo samo še 37 glav — koj udali in milo prosili jedi in
pijače, kar smo jim prav radi dali. V prebivališče smo jim
odmerili na južno-vzhodni strani dolinico med visokimi ska¬
lami, ki je bila zelb rodovitna. Nemudoma smo jim pomagali
hišice delati, učili jih zemljo obdelovati, kruh peči, jerbase
plesti, lonce žgati, koze mlesti, dali smo jim nekoliko sekir,
nožev in mnogoterega druzega orodja, poleg tega še nekaj
kozlov in koza. Polagoma se je narodič privadil zložnejšega
življenja, mirno in zadovoljno je živel v svojem kotičku,
srečnejše morebiti kakor v lastni domovini!

Dve leti že uživamo mir in pokoj. Priveslalo je še tu
in tam kako indijansko krdelo na naš otok, toda v notranje
k nam ga ni mikalo.

v

Šestnajsto poglavje.

Robinzon se vrne domov.

Tako je pripovedoval gospod Kaballos. Izvedel sem,
da je moj ljubi otok prestal burne čase. Naselbina je sedaj
veselo napredovala in evropejska omika se je blagotvorno
razodevala pri Indijancih. Kmalu so znali prav lično in
čedno plesti mize, stole, postelje, sita, tičnike in enake reči
in v teh umetnijah skoraj prekosili svoje učenike.

Moj prihod je bil za naselnike in Indijance jako ko¬
risten: zakaj pripeljal sem jim obilo močno potrebnega orodja,
kakor nožev, Škarij, lopat, rovnic, motik, šivank, sukanca
in druzega blaga, kar je bilo sploh pripravno olajšati jim
življenje. Posebno marljivo so se poprijeli pletenja; spletene
so bile celo njih kočice, katere so bile iz daljave podobne

140

velikim ulnjakom. Zlasti Atkinsova hiša je bila pravi čudež.
Ozidje, stene, mostovži, izbe, kaste: vse je bilo spleteno. V
njej so prebivale tri družine, namreč njegova, njegovega
tovariša in s tremi otroci vdova Tomaža, katerega so div¬
jaki v boju ubili. Sploh se je Atkins, odkar je bil oženjen,
ves izpremenil, postal je priden, pošten človek. Na otoku
je sedaj kraljevala lepa edinost, kar me je močno veselilo.
Opominjal sem prebivalce, naj tako ostane vsikdar; vsi so
si dali roke. Za naslednji dan sem jim napovedal skupni
obed. In res, prav vesel dan smo obhajali, naš kuhar se je
izvrstno obnesel. Kozjega mesa, svinjine, teletine, želv, ra¬
znega sadja je bilo obilno, krepko smo segali po rdečem
francoskem vinu in angleškem pivu in bili prav Židane volje.

Po kosilu sem razdelil darove, pred pa ljudem predstavil
nove došlece: krojača, ključarja in oba tesarja. Najprej je
krojač dobil opravilo, ker ubogim otočanom je manjkalo srajc
in druge potrebne obleke. Žene so se učile pri njem in tudi
pomagale vmes. Vsak naselnik je dobil lopato, motiko, grablje,
veliko sekiro in žago. Žebljev, Škarij, kladiv, zagozd, nožev
in enacih reči je vzel sleherni po potrebi. Orožje in strelivo
sem izročil poglavarju, bilo ga je pa toliko, da se je mogel
vsak oborožiti dvojno, trojno, torej se ni bilo bati tisoč divjakov.

Ogledoval sem si otok natanko. Spremljali so me razun
bratranca duhovnik, rokodelci, mladenič, čegar mati je lakote
umrla, in služkinja njegova, lepo vzrejena, sramežljiva deklica.
Ko poslednja dva vidita, kako moja družina veselo cvetč, pro¬
sita me, naj bi smela ostati na otoku. Iz srca rad sem ju
sprejel med svojo druščino, odločil jima lep kos svetd, ukazal
postaviti zložno stanovanje in priporočil ju ostalim. Kmalu
sta bila naš »mojster za vse« in deklica zakonski par.

Kar je bilo v mojih moččh, storil sem, da bi olajšal
in osrečil življenje na samotnem otoku, samo ena reč me
je skrbela: moji ljudje so bili skoraj brez vse vere, celo
oženili so se brez blagoslova cerkvenega. Dvajset otrok do
šest let starih je bilo izrejenih kakor živinčeta na paši. Žene
so bile sicer delavne, dobrosrčne, prijazne in rahločutne do
otrok, toda o krščanskem nauku niso vedele prav ničesar.

Na mojo prošnjo se je duhovnik, sicer namenjen dru¬
gam, velikodušno odločil, da ostane na otoku in posveti
svoje moči službi božji. Ta njegov sklep me je silno ganil
in obljubil sem mu podpirati ga, kolikor le mogoče. Naslednji
dan to reč razložim ljudem in Atkins odgovori: »Mi vsi lju¬
bimo svoje žene in nikakor bi se ne ločili od njih. Zatorej

141

nas srčno veseli, ako bodemo cerkveno poročeni. Skrb za
naš dušni blagor zaupljivo prepuščamo Vam.«

Dokler se Indijanke niso dale krstiti, ni se moglo to
zgoditi. Duhovnik jih je torej učil, jaz in Atkins sva tol¬
mačila. V kratkem jih je krstil in potem poročil.

Pri tem slovesnem opravilu je resno opominjal može, naj
žene in otroke svoje vseskozi pridno uče krščanski nauk.

Ko je bilo polagoma vse urejeno, mislil sem na odhod.

Imenitna reč mi je še ostala: svet na otoku primerno
razdeliti. Vso deželo sem tedaj razdelil na več okrajev in vsak
naselnik je dobil enak kos zemlje. Jaz sem ostal gospodar
vsemu otoku, Kaballos je bil moj namestnik. Indijanci so po
večjem rajši služili nego sami gospodarili. Kar je bilo name¬
njeno naselnikom, izročil sem jim, le gledč topov in šalupe sem
se premislil; nisem jih dal, prvih ne, da bi divjakov strmoglavo
ne napadli in s tem sebe pogubili, poslednje ne, da ne bi se
kateri nezadovoljneži kedaj domislili, ž njo pobegniti z otoka.

. Pet in dvajset dni sem se mudil na priljubljenem otoku,

potem sem slovo dal naselnikom, ki so me častili kakor
svojega očeta in dobrotnika. Žalostni so me vsi spremili do
čolniča. Ko je ladija jadra razpela, pozdravila je otok s pet¬
kratnim strelom. Ta pot pa smo doživeli prav hudo dogodbo.
Že tretji dan so vsi vetrovi potihnili in močen tok nas je
gnal od naše poti naravnost proti suhi zemlji. Na večer
smo zapazili na pomorju črne pike, ki so se premikale sem
ter tja. Nadmornar je zlezel z daljnogledom na sprednji
jadrenik in naznanil: kar tema jih je, najmanj tisoč šajk.

Prestrašil sem se ne malo; zakaj nadejati se nam je
bilo krvavega boja. Bratranec moj-in brodniki, ki so na otoku
tolikanj strašnega čuli o kanibalih ali ljudožercih, mčnili so,
sedaj, sedaj nas bodo pohrustali. Osrčujem jih in ukažem
obe šalupi, eno na krmo, drugo na rivec prikleniti in z
ljudmi napolniti. Da ne bi sovražnik ladije zažgal, vzeli so
na moje povelje vode v vedrih s seboj, da bi v potrebi ga¬
sili. Tako pripravljeni pričakujemo Indijance, katerih pa ni
bilo tisoč, ampak komaj 130 čolničev, po 12 do 15 mož v
vsakem. Divjaki nas nameravajo zajeti, naši v šalupah jim
to branijo in boj se vname. Ko se namreč 5—6 največjih
šajk za lučaj približa, dajo naši z rokami znamenje, naj se
umaknejo. Dobro umejo sovražniki znamenje, toda ne zme-
nivši se zanj obsujejo naše s pušicami in ranijo nekega
brodnika. Svojim ljudem vendar branim streljati, v šalupo
jim spustim nekoliko desek, da se zagradč proti pušicam.

142

Sedaj privesla vsa drhal in nas napade zadaj. Tu spoznam
med njimi stare znance, s katerimi sem že občeval na otoku.

Zatorej zapovem topove pripraviti in pošljem Petka kraj
barke tujce vprašat, česa želč. Mestu odgovora pridrvi ploha
pušic in ker je Petek stal sam in nič obvarovan, prebodejo
ga tri pušice in mrtev se pri tej priči zgrudi na tla.

Bridkost zaradi izgube mojega starega zvestega tova¬
riša mi iz srca prežene sleherno usmiljenje. Strašno razljučen

ukažem devet topov deloma s kartečami, deloma s kroglami
nabasanih zakaditi med gosto trumo. To vam je bil pozdrav,
kakoršnega niso doživeli vse žive dni: sila mnogo šajk je
bilo razbitih, druge prestreljene pogreznile so se v dno morja;
kdorkoli je čutil veslo v rokah, delal je na vso moč, da bi
se rešil iz groznega morišča. Kmalu je izginila divja drhal
izpred naših očij, toda v vodi med drobljanci in tramovi so

143

plavali mrtvi, ranjeni, pa tudi živi Indijanci. Enega poslednjih,
ki se je dolgo plazil okoli nas, vzeli smo na barko.

Naš ujetnik je bil tako preplašen, da ni hotel niti jesti
niti govoriti; mislili smo, da hoče gladu umreti. Zato sem
mu grozil, da ga vržemo v morje, ako ne izpregovori. Nič
ni pomagalo in res ga pahnejo v valove. Plaval je za nami
in klical in naši so ga zopet potegnili na ladijo. Sedaj je
bil voljniši. Sila težko se je navadil nekoliko angleški, go¬
voril je sicer rajši, vendar na vprašanje, zakaj so nas na¬
padli, ni vedel ničesar odgovoriti.

Kar nič ni mogel ta divjak nadomestiti starega mojega
prijatelja. Ubogi Petek! Tu slednjikrat slovo jemljem od tebe,
ko smo tvoje truplo izročili hladnim valovom. Ne prikliče
te več ne moje žalovanje, ne jok. Več, kakor vse besede,
vse solze, velja moj poslednji pozdrav: z Bogom! z Bogom!

Na večer tega prežalostnega dneva se je veter prevrgel,
čvrsta sapa je ljubko valila morsko površje in jadrali smo
urno v Brazilijo, kjer sem se sešel s svojim starim drugom.
Za moje razne darove mi je vrnil mesa, vina, vkuhanega
sadja in tobaka. Da me je bil neznano vesel, pač ni treba
omeniti. Z njegovo pomočjo sem s seboj pripeljano šalupo
dal sčstaviti in s potrebnim oskrbeti, da pripelja mojim na-
selnikom obetano blago, namreč tri molzne krave, pet telet,
kakih 20 prašičev, dve kobili in žrebca; zakaj govedino, ki
sem jo bil nakupil na Angleškem, poklali smo na dolgem
potovanju. Nekateri naših mornarjev, ki bi se bili radi na¬
selili na mojem otoku, prevzeli so naloženo ladijo; dodal
sem še ujetega Indijanca kot služabnika. Ob enem se jim
je pridružil braziljsk naselnik T.  ženo in dvema hčerama.
Srečno je ladjica prijadrala k otoku, kjer so prebivalci z
veseljem sprejeli njo in novo-prišlece. Družina se je ž njimi
pomnožila skoro na 70 duš brez otrok. Veselo se je razcvetala
in večkrat sem slišal prav ugodna poročila z ljubega otoka.

Jaz sam pa sem še obhodil Madagaskar, Bengalsko,
Kitajsko in severno Rusko ter se po mnogih čudnih do¬
godkih zdrav in srečen vrnil domov. Dve in sedemdeset
let star odložim sedaj romarsko palico, da pri svojih dveh
otrocih, ki mi ju je Bog ohranil, mirno preživim odločene
dni in se pripravljam na poslednjo dolgo pot, ki pelja v
nebesa.

NARODNR IN UNIUERZITETNA

knjižnica

00000394310

KAZALO.

Stran

Uvod . 3

Prvo poglavje. Robinzonova mladost in prve njegove vožnje 5

Drugo poglavje. Robinzon ujet in njegov beg . 13

Tretje poglavje. Robinzon braziljsk naselnik  . 22

Četrto poglavje. Robinzon rešen . 28

Peto poglavje. Robinzonov dnevnik . 36

Šesto poglavje. Robinzon rokodelec in kmetovalec ....  45

Sedmo poglavje. Robinzon pek in ladijotesar. 50

Osmo poglavje. Robinzonova nesrečna vožnja . 57

Deveto poglavje. Robinzon najde človeško sled.61

Deseto poglavje. Tiho življenje in marsikaj vmes ....  72

Enajsto poglavje. Divjaki . 82

Dvanajsto poglavje. Imenitne dogodbe .94

Trinajsto poglavje. Rešilna ladija . 108

Štirinajsto poglavje. Robinzon zapusti otok.122

Petnajsto poglavje. Robinzon zopet na morju. 128

Šestnajsto poglavje. Robinzon se vrne domov.139