PLANINSKI VESTNIK
PRIKRITA SPOROČILA ČOPOVE FOTOGRAFIJE__
OBLIKE POBOŽANJENE NARAVE
MARE CESTNIK
Ljudje mu vse, kar bi mu lahko očitali, od p u Staj o zaradi njegove neoporečne vas ezag le danosti, občudujoče vitalnosti in poslanstvene predanosti. Jaka Čop, nesporna legenda slovenskega gorništva in z gorami uokvirjene krajinske fotografije, je glavnico svojega življenja naložil predvsem v eno nalogo in v eno ljubezen, in sicer v umetniško dokumentiranje slovenskega gorskega sveta. Temu po svojih močeh ostaja zvest tudi še kot oseminosemdesetletni starec s palico, ki rad pripoveduje in nerad posluša in ki ima to srečo, da je prepričan, daje pošteno udejanil svoje poslanstvo in storil najboljše, kar je bilo v njegovih močeh. V Stržišču, vasi nad Baško grapo, tistem zasanjanem kraju, nad čigar strmimi strehami in večinoma mrzlimi dimniki bedi plečata Črna prst, je na celuloid sploščil marsikakšno in marsikatero lepoto, jo v procesu minevanja spremenil v nadčasnost ter uvrstil kot svojevrsten slikovni podatek. To je bilo takrat, ko arhitekturna podoba vasi še ni bila ranjena s poslopjem šole (v kateri že zelo dolgo ne kričijo otroci!), betonskima vodnima zbiralnikoma, enokapnimi strehami garaž in salonitnimi strešnimi vesinami, pa z infrastruklurnim žičevjem, ki brez vsakega občutka razsekava zrak do živečih hiš: in takrat, ko je po poljih, na daleč podobnih riževim terasam, spomladi še puhtelo iz zorane zernje in se je na jesen na njih belila jejda. Ljudje vedo povedati, da je bil

474 Tako je bilo nekoč: Metojeva domačija leta 1950. zadaj prehod Polič.
pripravljen tudi po nekaj dni čakati na ustrezne svetlobe, na zadovoljujočo odprtost cvetja, na prav oblikovani oblak, na pravo sozvočje motivov - in se udomače-val po zmožnostih svojega nemara težavnega značaja. Stari samohodec je tako v pokrajini kot v izročilu in ljudeh neizpodbitno začutil prvinskost, ki je s posebno milino in gorjansko solidarnostjo dopolnila daljne tirolske gene tukajšnjih prebivalcev.
Ni čudno, da je do zadnjega kota napolnil dvorano pod stržiško trgovino, v kateri je trinajstega avgusta letos predstavil dvoje sklopov svojih gomiških fotografij. Prvi bi se smel imenovati Od Baške grape do Trente, drugi pa Pravljica o Zlatorogu, Pred meseci smo razvijali idejo, da bi nam Jaka Čop odkril svoje slikovne in doživljajske arhive s poudarkom na spremembah, ki so se godile s Stržiščem in njegovo okolico, toda njemu se je ta okvir zdel očitno veliko preozek. Toda že tistih nekaj posnetkov, ki so bili v tem kraju narejeni pred desetletji, je razkrilo neverjetno preobrazbo. Z estetskega, pa tudi s kakšnega drugega vidika na slabše: videli smo obdelana polja, ki so zdaj travniki ali z grmičjem poraščena gmajna, kjer se kosi največ samo še zato, da se seno skuri, mogočne kozolce, ki so zdaj le še s koprivami poraščene ploščadi, sadovnjake, ki postajajo jalovi, in travnata pobočja gore, ki jih zdaj oblizuje gozd in skriva podrtije neštetih senikov. Nič manj razkrivajoči niso bili posnetki Ruta, Bače in drugih graparskih vasi, ki bolehajo za akutno demografsko ogroženostjo. Skozi Sveto Lucijo in Tolminsko kotlino je Jaka Čop z dia-projekcijo pohitel na Sočo, v vas Krn, pod katero raste znamenita kamnita goba, v Gregorčičevo rojstno hišo in na njegov grob na Svetem Lovrencu, v Drežnico, ki se je takrat še šopirita s čudovitimi lesenimi ganki, pod katerimi so viseli grozdi sušeče se koruze in jih je oblizovala vinska trta. Potem pa smo bili že v osrčju trentarskih gora, kjer se ni dalo obiti Jalovca ter z njega
PLANINSKI VESTNIK
stekajoči h se krnic, preprosto lepih trentarskih domačij, pripovedi o Tožba rje ve m srečanju z medvedom, čme Marije i z cerkve na Trenti, legendarnega Kugyja. prvovojniških spominov in vedno znova naše krasne zeleno-modre reke.
Ne nazadnje pa je v Trenti doma tudi pravljica o Zlato-rogu.
Jaka Čop jo je s pomočjo fotografije oblikoval zelo po svoje ter jo populariziral v dobrem smislu te besede. S kombinacijo pripovedovanja ter ilustriranja skozi občutljivi objektiv jo je širil po šolah v Sloveniji in v zamejstvu ter z izrazno preprostostjo utemeljil enega od najbolj pravljičnih obrazov naših gora. Sam pravi, da je njegovo Pravljico o Zlatorogu videlo vsaj sedemdeset tisoč slovenskih otrok, ne da bi pri tem omenjal odraslega občinstva. Pravljično osnovo poznamo: vile krivopetni-ce so lepega, a revnega trentarskega lovca že v zibeli obdarile s posebno naklonjenostjo, ki jo je lahko izkoriščal na gorskih loviščih. Vmes pa je posegla ljubezen do lepe gostilničarke Jerice, ki ji snubci, bogati tujci, v srce zasejejo pohlep po Zlatorogovem zakladu v gori Bogatin; lepi trentarski lovec postane izvrševalec njene volje, kar v neenakem spopadu z božanskim Zta-torogom pfača z življenjem, dežela pa s tem, da jo zapusti naklonjenost nadnaravnih sil. To podstat je Jaka Čop uporabil za fotografski potopis po Julijcih in njihovih najbolj fotogeničnih značilnostih. Najprej je poskušal predstaviti prelestni čas pravljice, ki se je košatila v najbolj izbomih barvah in prikazovanjih alpske flore in favne. Vse je cvetelo, rojevalo, bilo srečno, živelo umirjenost in spravljenost, prevladovalo je sonce, prevladovale so od sonca ožarjene barve. Potem pa je pripovedovalec v spretnem zasuku postavil v ospredje človekov vdor v pravljico in harmonijo. Dolgo je zavlačeval s posledicami, da je lahko trentarskega lovca, iščočega Zlatoroga, vodil po celem gorovju, po njegovih najizrazitejših znamenitostih, skozi koledar-
Posiedice Zlatnrogovega maščevanja: kamnita puščava Prchodav-cev. zada| Lopa, Malo in v sliko Špicje.
Foto: Jaka čop
sko sijoče lepote - toda zato so bile toliko bolj neizogibne. V posnetke so vstopile megle, črni oblaki, umazane in razpenjene vode, skrivenčena drevesa, osat in kače, kar vse bi naj bile posledice maščevalnega Zlatorogo-vega divjanja. Reka prinese lovčevo truplo in odnese s sabo neuslišano Urško, pastirico. ki je bita ljubila mladeniča bolj kot nečimrna bogatinka, v nasprotju s pravljico samo pa Jaka Čop ni ponudil nekega jasnega zaključka. Ni razmišljal o tem, kdo daje človeku pravico soditi naravi z orožjem, ali je duh narave samo njena vizualna pojavnost, da ne govorim o črno-belih odnosih v pripovedi, ki bi jih lahko spretni pripovedovalec nian-
Natančnejše vremenske napovedi___
Mnenjske raziskave turistov v Avstriji in na severu Italije kažejo, da so vremenske razmere za turistične in planinske goste v tem delu Evrope izredno pomembne. Poleg tega so ugotovili, da velika večina tamkajšnjih gostov pogreša podrobne meteorološke informacije, kajti vremenska poročila na televiziji, radiu in v tiskanih medijih so zanje premalo natančna. Taisto bi seveda veljalo tudi za goste v podalpskih predelih Slovenije, le da teh o tem ni nihče spraševal V začetku letošnjega septembra pa sta avstrijski zvezni državi Salzburška in Tirolska skupaj z italijanskima pokrajinama Trentino-Južna Tirolska in Veneto začeli skupni projekt, ki ga podpira tudi Evropska zveza, Vsi hoteli, oddajalci turističnih sob, lokalna turistična društva, žičničarji in drugi zainteresirani lahko
gostom posredujejo natančnejšo vremensko napoved za svoj kraj in regijo ali za gorski predel, kamor so namenjeni.
Program se imenuje Wetterfax in ga je mogoče dobiti po telefaksu ali internetu (www.alperiwetier.com ali www.meteoalpin.com). Vsak dan je na teh naslovih ob 17, uri mogoče dobiti nove podatke in napoved za naslednji dan ter za tri dni naprej. S pomočjo ustrezne opreme za sprejem je mogoče poročila in napovedi natisniti tudi v barvah. Za sprejem poročila zadošča klic na določeno številko, prenos pa omogoči sistem Polling-Fax z velikim številom linij. Besedilo ob vremenskih kartah je v angleščini, nemščini in italijanščini, dodatne informacije pa dajejo preprosti simboli. Prvo leto delovanja bo vremenska napoved brezplačna. V omenjenih štirih alpskih regijah pričakujejo, da bodo vsak dan prejeli od 180.000 do 360.000 klicev z vprašanjem o vremenski napovedi
475
PLANINSKI VESTNIK
siral po mili volji ne glede na zakonitosti literarne zvrsti. V svoji stržiškl projekciji je Jaka Čop, žal, spregledal, da ga ne posluša in njegovih fotografij ne gleda osnovnošolska otročad, in je bil njegov pristop otročjo-sti (ne otroškosti!) precej moteč. Zagotovo tudi izbor fotografij ni bil popoln ali prirejen za odrasle, kar pa si razlagam tako, da je Čopova prevladujoča moč v čmo-beii in ne v barvni fotografiji - kajti stari maček zagotovo ni ostal brez neusmiljene samokritič nosil. Toda Stržiškarji, med katerimi je bilo veliko mojstrovih osebnih znancev, so iskreno občudovali in kljub prostorski zatohlosti jim dobri dve uri trajajoča, mnogokrat razvlečena predstava ni bila predolga. Jaka Čop je že s svojo energijo, veseljem, da so ljudje
Se voljni sprejemati njegovo izrazno sporočanje, posebno predanostjo kraju, ki ga vsaj malo šteje tudi za svoj dom, in z miadeniško prizadetostjo žel ne ponarejene simpatije. Človek, kj je moral biti trd, da je lahko neprečiščeno prikazoval mehkobo svetlob in oblik po-božanjene narave, si je vsekakor zaslužil, kar je požel -in če drugega ne, meni je tako na podlagi dobrega kot slabega, kar sem v notranjosti doživljal ob samozavestnem samohodcu, ki je trmasto premagoval ovire, da je lahko udejanjal svoje prepričanje, rasla spodbuda za raziskovanje sveta, s katerim je bil in je še vedno u ročen.
Prepričan sem, da nas je hotel vznemiriti prav na takšen način.
ŠEST DNI PLEZANJA V PERUANSKEM POGORJU CORDILLERA BLANCA V ANDIH
KRIK ČRNEGA GRANITA
ANDREJ MARKOVIČ
V	počastitev 8 5-letnice ustanovitve Planinskega društva in 25-letnice delovanja Alpinističnega odseka Novo mesto smo letos organizirati prvo alpinistično odpravo v tuja gorstva, in sicer v peruanske Ande.
V	Huaraz, Meko peruanskega andizma, kjer smo poleg drugih slovenskih alpinistov tudi mi stanovali v hotelu Galaxia, z gora niso prihajale dobre novice. Vreme je bilo zelo nestabilno in prožili so se številni plazovi, ki so pod seboj pokopali že nekaj gornikov. Že na prvi akli-matizaciji nas je tik pod vrhom pe(tisočaka Pisca za las zgrešil plaz klože; na vrat na nos smo zbežali v dolino, kjer smo čakali na izboljšanje vremena.
DRZNA ANDSKA GORA
Mesto Huaraz leži v dolini reke Sante med dvema gorskima verigama Zahodna Cordillera Negra oziroma Črna veriga je polna zlata In večina rudnikov je v lasti tujcev; toda nas so v tej eksotični deželi mikali drugačni zakladi - sneg in led Bele verige, ki se v špansko govorečem Peruju imenuje Cordillera Blanca, Čakali smo na izboljšanje vremena in v naslednjem tednu, ko nevarnost plazov ni bila več tako velika, sta na vrh šestti-sočaka Toclaraja prigazila Roman Mihalič in Tomaž Zalokar, Roman je smučal z vrha Ischinke, jaz pa sem ponoči soliral tisočmetrsko ledeno severno steno šesttlsočaka Ranrapalce. Vsi štirje člani odprave smo se s tem dobro aklimatizirali in smo bili pripravljeni, da uresničimo svoje dolgoletne sanje. Gric, kot alpinisti kličemo Romana, se je s Tomažem odpravil proti Hua-scaranu, najvišjem vrhu Peruja, s katerega se je nameraval spustiti s smučmi, midva z Juretom Juhaszem, ki je dopolnil komaj dvajset let in je bil tako najmlajši član odprave, pa sva se napotila proti Chacraraju, najini sanjski gori.
Chacraraju je ena od najdrznejših gora v peruanskih 476 Andih in ima dva vrhova, ki ju povezuje oster in z opa-
Jure Juhasz in Andrej Markovič po enotedenskem vzponu, ki jima Je vzel po deset kilogramov.
strni ovešen greben. V 6001 meter visok vzhodni Chacraraju sem se zaljubil že pred šestimi leti, ko sem začel plezati in sem si ogledal film o prvem in do sedaj edinem vzponu čez vzhodno steno, ki sta ga opravila Slovenca Pavle Kozjek in Grega Kresal. Vendar njuna smer ni rešila glavnega problema stene, vitke vršne skalne piramide.
Pot po dolini Huaripampe do baznega tabora pri treh jezerih, ki se imenuje Laguna Tintacooha, je zelo poraščena in veselila sva se te odmaknjenosti, saj sva imela preobljudenlh krajev že dovolj. Več kot teden dni sva nato v svojem baznem taboru čakala na izboljšanje vremena in razmer, saj je steno pobelil novozapadli sneg. Tako sva imela dovolj časa za razmišljanje o tem, kako se bova lotila težke, skoraj kilometer visoke stene. Že v mestu sva na razglednicah občudovala vitko goro, toda v živo je bila še veliko lepša tn porabil sem skoraj celo kaseto, ko sem s kamero snemal panoramo gore v različnih delih dneva in v različnem vremenu.