TEMA MESECA Zakaj brati planinsko literaturo? Kaj je lepota, kaj določa kakovost? Kakšna je bera slovenskega planinskega leposlovja in kako deluje na pisatelja? To in še več nas je zanimalo, odgovore pa smo dobili od tistega, ki mu je to vsekakor zelo dobro znano – od Dušana Jelinčiča. Njegova bera je več kot pestra, od nagrajenih Zvezdnatih noči, prek Biserov pod snegom, Budovega očesa, Umora pod K2 … tja do zadnje s planinsko tematiko: Kam gre veter, ko ne piha. Poglejmo, kaj nam je povedal. Občutke je treba preliti na papir Pogovor o planinski literaturi z Dušanom Jelinčičem Zakaj je potrebna planinska kultura? Vsaka plodna človeška dejavnost potrebuje svojo lite- raturo, da jo nadgrajuje, osmisli, oplemeniti, popestri, obrazloži ter do potankosti opiše. Ali si lahko predsta- vljamo planinstvo in alpinizem brez nujne papirnate odpore? Bila bi obubožana, kot ladja brez krmarja. Prav tako popotništvo, romanje, pa celo tek, kolesarstvo in pač vse, kar postavlja človeka izven njegovega običaj- nega okvira. In bolj ko je dejavnost dinamična v pro- storu, bolj potrebuje statič- nost zapisane besede, da ju ozemlji v trdna tla. Sicer pa planinstvo in predvsem al- pinizem predstavljata za človekov vsakdan tako mo- čan zunanji okvir, da je tre- ba občutke, ki se iz njiju po- rajajo, enostavno preliti na papir, sicer bi bili izgubljeni za vedno. Večkrat en dan na alpinističnim odpravi odtehta sto dni v domačem okolju ali na delovnem mestu. In prav temu služil pisa- na beseda: da nadgradi spomin na dogodke, za katere bi bilo škoda, da bi utonili v pozabi. V čem je lepota pisane besede? Pisana beseda je najnaravnejši prehod iz odtenkov duše, torej najglobljih osebnih občutkov, na plano, torej v naš vsakdan. Boljšega si še nismo izmislili. Naše naj- globlje vtise lahko danes opišemo le z besedo, glasbo, zvoki, barvami, pogledi. A beseda je vselej najenostav- nejša in menda najtrajnejša. T orej hočeš-nočeš najpre- prosteje izkazuje v pozitivnem lepoto, v negativnem pa zlo, ki gnezdi v vseh nas. Kaj po vašem mnenju določa kakovost? Kriteriji kakovosti so v glavnem standardizirani, čeprav si lahko domislimo tudi nove. V gorniški literaturi ve- ljajo splošni kritiški kriteriji z dodatkom, da je treba pri planinski književnosti upoštevati še žanrske faktorje, ki lahko upočasnijo preglednost in sproščenost pisave. T o mislim na neizbežne opise ali strokovno natančnost, ki so sestavni del tovrstnega pisanja. Prav zato vztrajam pri določenih posebnostih, ki so lahko v domeni prav te literature: pri opisu detajlov v naravi in iskric duše, pri opisu samote, pri majhnih in velikih konfliktih bolj ali manj sorodnih duš, ki so v izostrenih pogojih večkrat na robovih medsebojne tolerance, pri opisu večnega soočanja živega sveta duš ljudi in mrtvega sveta narav- nih sestavin, ki oživijo prav v stiku s človekom. Bolj ko si sposoben umetniško opisati te detajle, bolj kvalitetna je žanrska literatura. Sicer pa, kot sem že večkrat pou- daril: literatura ni nikoli žanrska, temveč je lahko le do- bra ali slaba, plehka ali iskriva, živa ali mrtva, ščemeča ali prašna. Kaj menite, kdaj lahko rečemo, da neka zgodba, ro- man, spada v planinsko leposlovje? Večkrat so meje skoraj zabrisane, splošni kriterij pa je lahko ta: zunanji okvir, ki mora biti izrazito gorniški, se mora povsem stapljati s pretežno gorniško vsebino. Ob- razložim: če bi Thomas Mann napisal Čarobno goro, v kateri bi bilo recimo največ trideset odstotkov filozofi- je in sedemdeset odstotkov takega ali drugačnega gor- ništva, bi to bila gorniška literatura, tako pa je s svojim izrazito planinskim okvirom – vključno z nepozabnim prizorom, v katerem se protagonist Hans Castorp izgu- bi v megli na robu prepadov – vendar pa s skoraj sto- odstotno filozofsko-pripovedno vsebino, pravi klasični roman, ki se sicer v celoti dogaja v neobičajnem okolju sanatorija Berghof visoko v hribih nad Davosom v Švici. Vladimir Habjan 10 Dušan Jelinčič Arhiv Dušana Jelinčiča PV_1_2017_prelom 7_linked.indd 10 12/1/17 15:28 Planinski vestnik januar 2017 11 11 januar 2017 Planinski vestnik Kako ocenjujete dosedanjo bero slovenskega pla- ninskega leposlovja? Mislim, da je bera slovenske planinske literature zelo dobra, kar je po mojem treba pripisati dvema dejav- nikoma: slovenskemu naravnost obsesivnemu iskanju novih poti v alpinizmu, tako kakovostno kot količin- sko, nato pa še tistim, ki so imeli srečno roko v širje- nju tovrstne literature: urednikom zgodovinske zbirke Gore in ljudje, samemu Planinskemu vestniku, založni- kom, ki so prisegali na planinsko literaturo, ljudem, ki so verjeli, da lahko kot planinski narod tej dejavnosti polnopravno vzporedimo pristojno literaturo, ki se je dokončno oblikovala že v osemdesetih letih prejšnje- ga stoletja. A ker se je pionir tega pisanja pojavil že šest- deset let prej (jasno govorim o Klementu Jugu), je nato bilo vse lažje. Nejc Zaplotnik s svojim klasičnim teks- tom Pot, pa tudi vsi ostali so potem prišli povsem na- ravno. Če dodamo še večkrat izrazito literarno erudici- jo naših alpinistov, je slika dovolj zgovorna. Kako na vas deluje tradicija slovenskega planinske- ga leposlovja? Ves sem vpet vanjo. V več desetletjih kulturnega udej- stvovanja sem tudi požrl tako rekoč vse slovenske in italijanske alpinistične knjige, če pa temu dodam, da sta oba naroda bogato založena s prevodi svetovnih planinskih klasikov, je slika popolna. Potem ko se je planinska beseda razbohotila v meni, sem počasi is- kal svojo pot, saj nisem alpinist, ki piše, temveč pisa- telj, ki pleza. Zato mi je bilo to novotarsko pisanje lažje, saj sem izhajal iz tradicije lastnega pisateljevanja, ki je bilo sicer pretežno tradicionalno, in sem zato tudi svo- jo prvo alpinistično knjigo, Zvezdnate noči, začel pisati tradicionalno. A napisal sem že sto strani »semšelgor- -semšeldol nakladanja« – potem pa vse to enostavno zavrgel in začel pisati na novo. Namesto da bi izhajal iz sicer močnega zunanjega okvira, kot je lahko alpini- stična odprava, sem zajemal iz svojega notranjega, iz svoje duše, ki sem jo nato umestil v ta močan okvir. Iz- hajal sem namreč iz načela, da je edino, kar je vredno opisati in iz česar torej lahko nastane literatura, le tisto, kar se spreminja, edino, kar se spreminja, pa je človeko- va duša. Kamen, naj bo še kako mogočen – pomislimo samo na Everest ali K2 –, je vedno enak skozi stoletja, le kaka skala se lahko premakne ali odkruši, človeko- va duša pa se spreminja čisto vsako sekundo. In prav ta sprememba poganja iskanje lepote, iz katere se poraja literatura. Kako iščete razmerje med žanrskimi določili in ustvarjalno svobodo? V bistvu ignoriram vsa pravila in se ravnam po načelih zdrave pameti, ki morajo veljati tudi v literaturi. Držim se tistega, kar hočem opisati, in stalno preverjam, ali nemara odstopam od osnovne smeri. Nikoli nisem lju- bil nebrzdanih eksperimentiranj v literaturi in larpur- lartističnega modernizma, zato je bila pot v bistvu eno- stavna. Vodilo mi je bil človek v divji naravi in vsi, tako zunanji, predvsem pa notranji odtenki njegovih reakcij Na začetku je bila beseda: rojstvo alpinista iz duha zgodbe Alpinistična literatura je eden najbolj branih literarnih žanrov, a tudi eden najmanj raziskanih. Od kod ta paradoks? Alpinizem je ne le najsmrtonosnej- ši šport, ampak tudi najbolj literaren; ne le najbolj fizičen, temveč tudi najbolj metafizičen. Šport, ki vzame največ življenj, namreč da največ avtobiografij. Še več, alpinizem je edini šport, kjer avtobiografije ne sme napisati t. i. ghost writer (ang. pisatelj – duh), ampak dejanski alpinist, hkrati pa je ta dejanski alpinist ob izidu knjige že sam pogosto ghost (ang. duh). A to je le ena plat zgodbe. Kajti medtem ko alpinizem jemlje življenja in daje avtobiografije, te avtobiografije same dajejo življenja. Knjige o alpinizmu po- rajajo ne le nove knjige o alpinizmu, pač pa tudi nove alpiniste. Se pravi, da avtorji alpinističnih knjig porajajo ne le nove avtorje, temveč tudi nove juna- ke. Brez Bertoncljeve knjige ni Šraufa (temveč zgolj Belak), brez Šraufove ni Humarja, brez Humarjeve pa ni Messnerjevega predgovora k njej. A tudi Messnerja ni brez Buhlove knjige, prav tako ne Zaplotnika, brez Zaplotniko- ve knjige pa ni Kara, Prezlja, že omenjenega Humarja in Grošljeve spremne besede k njeni spominski izdaji. A tudi Grošlja ni brez že omenjene Buhlove knjige, prav tako ne Kozjeka, brez Kozjekove knjige pa ni Grošljevega zapisa k njej. Navsezadnje brez Hedinovih knjig ni Harrerja, brez Harrerjevih ni Simp- sona in že omenjenega Messnerja, brez Messnerja pa ni iz knjig narejenega kipca Messners Felsenwelt (Messnerjev skalnati svet). A raziskovanje bi morala spodbuditi že prva plat zgodbe, kjer je, kot reče- no, najsmrtonosnejši šport tudi najbolj literaren. Messner je osvojil štirinajst osemtisočakov in napisal več kot osemdeset knjig. Messnerjev občasni so- avtor Grošelj je osvojil deset osemtisočakov in napisal več kot ducat knjig. Zaplotnik, ki ga je Grošelj izkopal iz ledu, Messner pa počastil s prvim obi- skom Grošlja (in z omembo v predgovoru k tedaj novi izdaji Buhlove knjige), je osvojil tri osemtisočake in napisal desetkrat ponatisnjeno knjigo. Humar je osvojil štiri osemtisočake in napisal dvakrat ponatisnjeno knjigo, predgo- vor pa je prispeval Messner. H knjigi Kozjeka, ki je prav tako osvojil štiri osem- tisočake, pa je zapis prispeval Messnerjev občasni soavtor Grošelj. Se pravi, pisanje je medij smrti, ki ji je alpinist zapisan radikalneje kakor dru- gi športniki. A kot rečeno, je to le prva plat zgodbe, saj je pisanje očitno ne le medij smr- ti, temveč tudi medij prihodnjega življenja. Po prvi plati je smrt posrednica med živečimi alpinisti: Zaplotnik je izginjajoči posrednik med Messnerjem in Grošljem – ko umre, Messner že v Himalaji pohiti izreč Grošlju sožalje, kar je prvo srečanje med poznejšima soavtorjema. Po drugi plati pa je smrt po- srednica med živečimi in umrlimi alpinisti: kot smo videli, mnogi postanejo alpinisti pod vplivom knjig alpinistov, ki neizbežno pišejo o svoji smrti in ki so ob izidu knjig pogosto tudi zares mrtvi. Prihodnji alpinist seveda noče postati mrtev alpinist, temveč alpinist, vreden dediščine mrtvega alpinista, vreden članstva v skupnosti alpinistov. Zato ga pogosto formira knjiga o alpinistu, ki ni alpinist, kakršen bi rad postal bralec sam, ampak alpinist, v imenu katere- ga bi bralec rad postal alpinist. Tu pa nemara že tiči vir uvodnega paradoksa, da je alpinistična literatura med najbolj branimi in hkrati najmanj raziskanimi žanri. Raziskovanja je na- mreč še zmerom deležna predvsem t. i. narodotvorna književnost, ki pa je seveda vse kaj drugega kot literatura, ki bralstvo navdihuje k dejanjem, vre- dnim Terrayjevih alpinističnih »osvajalcev nekoristnega sveta«. Že leta 1946 je gornik in časnikar Tonella, v Švici živeči Italijan, dejal takole: »Gorniška de- javnost se vzdiguje visoko nad vsakodnevnimi vprašanji, visoko nad narodi. Gorniki so bratje. Vsi skupaj so ena naveza!« In res, bralci Poezij postanejo dobri Slovenci, bralci Poti pa dobri plezalci. Jernej Habjan Planinski vestnik januar 2017 11 PV_1_2017_prelom 7_linked.indd 11 12/1/17 15:28 12 Xiaolong, ki preko kriminalnih zgodb opisuje življenje v kitajskem termitnjaku. Pri mnogih se že na začetku zasumi, kdo je morilec, a nič zato. Ni treba posebej po- udariti, da te knjige spadajo polnopravno v »pravo« in ne le v žanrsko literaturo. Ali bi bila za Umor pod K2 primerna oznaka pla- ninske kriminalke ali katera druga? Imenoval bi ga kar za planinsko kriminalko, držal pa sem se nenapisanega pravila, da preko umorov opi- sujem najprej, ozko vzeto, odnose med ljudmi, v tem primeru konflikte med alpinisti, širše vzeto pa odnose med narodi, segajoč tudi daleč nazaj v krajevno zgo- dovino. T udi morilec je bolj ali manj znan že na začet- ku, a to ne jemlje napetosti celotni zgodbi, čisto ob- ratno. Na kakšni podlagi se odločate, ali boste pisali v slo- venskem ali italijanskem jeziku? Pišem vedno v slovenščini, ker je to jezik, ki mi je bil po- ložen v zibelko, torej s katerim mislim, čustvujem in sa- njam. V italijanščini pišem le, ko imam kakšno naročilo ali tesen časovni rok in pač ne morem čakati prevajalca, da dokonča svoje delo. T ako sem recimo napisal roman Bela dama Devinska v italijanščini, ker mi je dihal zalo- žnik za vrat, potem pa sem ga sam prevedel v slovenšči- no. Podobno velja tudi za druga, v glavnem krajša dela, novele, povesti in črtice ter spominske zapise. v njej. Ob občutku, da je to zanimivo, življenjsko, pri- vlačno in vredno, da gre v širši krog bralcev, je že polo- vica dela opravljenega. Kam žanrsko uvrščate svoje knjige? Ne bom jih sam uvrščal, temveč bom le citiral literarne zgodovinarje, ki del mojih knjig, natanko šest, v časov- nem vrstnem redu: Zvezdnate noči, Biseri pod snegom, Budovo oko, Umor pod K2, Kam gre veter, ko ne piha, pa še gledališki monolog Aleksander od kresnic, umešča- jo v planinsko literaturo. S to oznako se strinjam, do- dal pa bi še, da prvih pet ohlapno označujejo celo za alpinistične romane. T o pa zato, ker je že res, da v treh opisujem svoje alpinistične odprave, a tudi v teh so pro- tagonisti tako izrazito literarno opredeljeni, da bi bilo omejujoče, če bi jih stisnil recimo v kak izrazito potopi- sni ali alpinistični žanr. Kako se piše kriminalka? Nekoč so obstajala še precej toga opredelitvena pravila, ki pa so na srečo šla v pozabo. Danes so najboljše kri- minalke tiste, ki pod pretvezo umora ali kateregako- li izrazito robnega stanja opisujejo vsakdanje življenje. Dandanes so mojstri v tem skandinavski pisatelji, kot so npr. Stieg Larsson, Henning Mankell, Lisa Marklund, Camilla Lackberg, Lars Kepler, Joe NesbØ, pa tudi, če se spustimo v Francijo in Španijo, Fred Vargas ali Fran- cisco Gonzales Ledesma, na Kitajskem pa kraljuje Qiu 12 V baznem taboru Arhiv Dušana Jelinčiča PV_1_2017_prelom 7_linked.indd 12 12/1/17 15:28 Planinski vestnik januar 2017 13 13 januar 2017 Planinski vestnik Je jezik pomemben glede na promocijo, ki je je knji- ga deležna? V bistvu ne oziroma o tem nočem razmišljati glede na to, da sem izrazito slovenski pisatelj, ki pa lahko pov- sem enakopravno piše tudi v italijanščini. Jasno, da so prevodi tistih mojih romanov, ki so šli na vsedržavni italijanski trg, doživeli neprimerno prodornejši uspeh in prodajo kot tisti, ki so obtičali na krajevni, tržaški ali naj- več na deželni ravni. A žal ne odločam sam, kakšna bo usoda teh romanov, saj če bi odločal, bi jasno prodajal na milijone izvodov, pa ne samo v Italiji in Sloveniji … Vsedržavno distribucijo in dober uspeh v Italiji pa so dosegle knjige Zvezdnate noči, Biseri pod snegom, Kam gre veter, ko ne piha, Umor pod K2 in Bela dama De- vinska, torej pretežno planinske knjige. T o pa zato, ker se ta žanr v Italiji dobro prodaja, dobrih planinskih pi- scev je malo, medtem ko pa je v Italiji prava inflacija res kakovostnih pisateljev. Ali razmišljate o tem, komu, kateri javnosti je na- menjena vaša knjiga? To nikoli, pa bi pravzaprav moral. Največja frustraci- ja za pisatelja je, da ne prodaš niti enega izvoda svoje knjige. In če knjiga ni za ljudi »ta prava«, pa naj bo še tako dobra, se pač ne prodaja. Navsezadnje pisatelji pi- šemo za ljudi, in ne zase, in tisti, ki to zanika, se eno- stavno pretvarja ali če hočem biti neposrednejši, eno- stavno laže. Kakšni so vaši načrti na področju planinskega lepo- slovja? Nerad delam načrte, ker se radi izjalovijo. Hočem se pustiti presenetiti … A v glavi mi kar brstijo ideje in za- misli, pa tudi ponudb imam kar nekaj. Kako povezujete svojo študijsko odločitev za filolo- gijo in ljubezen do gora? Ljubezen do gora imam že po družinskem izročilu, saj je bil moj oče, tigrovski voditelj Zorko Jelinčič, tudi odličen alpinist in je bil, kot je znano, prvi Jugov sople- zalec. T udi z njim je Klement načrtoval dolgo plezalno poletje, potem pa je bil 11. avgusta 1924 žal zanj uso- den steber v Triglavski severni steni, danes poimeno- van po njem. Vanj se je, kot je znano, podal sam, ker soplezalca Rožmana ni bilo na spregled. Zorko se je moral plezariji odpovedati iz študijskih razlogov, Jug pa je, ko se niti drugi soplezalci niso pojavili, razočaran za- pisal v svoj dnevnik: »Pa grem kar sam v steno …« Sicer pa je Klement le nekaj strani prej v dnevniku počastil svojega najzvestejšega soplezalca ob priliki neke druge plezarije s stavkom: »Zorko primahal. Vso noč je hodil. On je držal besedo brez obljub.« m Plezanje v Glinščici Arhiv Dušana Jelinčiča PV_1_2017_prelom 7_linked.indd 13 12/1/17 15:28