170 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Fran Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje. Zgodovinski opis. Ljubljana 1926. Izdala »Matica Slovenska«. IV + 428 str. Cena 70 Din.
Ako prikažemo to delo v strokovnem listu, ki je namenjen v prvi vrsti slovenskim pravnikom, mislimo, da ni treba še posebej poudarjati, da se hočemo ozirati predvsem na tisto plat dela, ki se tiče pravne zgodos vine in pa socijalnih vprašanj v preteklosti. Zgodovinski opis Slovenskega Stajerja in Prekmurja navedenega pisatelja pa je v glavnem teritorijalnos politično zgodovinsko delo, prav kakor sta to njegova neposredna pred» hodnika zgodovinski opis Vojvodine Kranjske (F r. Orožen, 1902) in Vojvodine Koroške (dr. M. Potočnik, 1910). Ce je že Orožen v predgovoru h kranjski zgodovini dejal, da bi se dala lažje in pregledneje spisati skupna zgodovina slovenskega naroda, veljalo bi to po naši sodbi še veliko bolj za danes, ko' so stare pokrajinske meje padle. Pa nočemo preisko\'ati razlogov za izdajo posebnega zgodovinskega opisa Štajerske s Prekmurjem. Dovolj bodi konstatacija, da je sedaj vsekakor izpolnjena velika vrzel, ki je še obstajala v doslejšnjih Matičnih publi« kacijah o zgodovini pokrajin, ki so s Slovenei obljudene.
Uvodoma toži pisatelj, zaslužni kulturni delavec prof. dr. Fran Kovačič (Maribor), da so tiskovni stroški iti prostor zahtevali omejitve, in da je to vzrok, da bo čitatelj še marsičesar fK>grešal. Zdi se nam pa, da je bil pisatelj včasih vendar le preskop z razlago poedinih zgodovinskih pojavov, osobito, ko je šlo za institute, ki so stvar pravne zgodovine, dočim je marsikaj omenjal po dvakrat (n. pr. početki vino« gradništva: str. 20 i*n 29, mitracizem: str. 38, 40, početkii Štajerske vojvo« dine: str. 99, 103), marsikaj pa povedal, kar bi brez vsake škode lahko izpustil, n. pr. podrobni stavbinski opis 1. 1586 zgradbe cerkve Golče pri Žalcu (str. 271), aH pa omembo dogodivščine, da so Mariborčanke 1. 1S48 namakale svoje robce v »junaško krv« usmrčenih Madjarov (str. 347). Tudi zgodovina pražupnij in župnij je malce preširoko razpredena in bi se dala skrajšati, pač bi se lehko na kratko poudarila važnost mej teh župnij za tvorbo sodnih okrajev, za kar imamo že imenitna preddela sprisana (n. pr. Pircheggerjeva). Vsekakor bi se mogel in moral prostor prihraniti, da bi se n. pr. razmotrivanja o sodstvu, ki so dobila samo za dobo 1000—1300 svoje posebnO' poglavje, toda le za dobro stran, vsaj nekoliko točneje in jasneje orisala, pa tudi v poznejših razdobjih nada« Ijevala. Sicer so tupatam tudi še drugod omenjene »sodne zadeve«, a vse skupaj — tisto posebno poglavje in razna druga mesta — je obravnavano veliko premalo globoko, da, baš »posebno poglavje« je tako megleno, da tisti, ki si hoče napraviti pravnozgodovinsko sliko, ne bo mogel pravilno razumevati prehoda od starih ljudskih zborov kot sodišč do' deželskih in patrimonijalnih sodišč. Niti krvnega sodnika (Bannrichter) ni najti v teh opisih. (Navedbo knjige E. Planer: Recht und Richter in den inner^oest.
Književna poročila. 171
Landen«, kjer je dovolj gradiva za probleme sodstva, pa tudi za »krvnega sodnika«, pogrešamo v »Slovstvu«, str. 411—418, da ne govorimo o svoji razpravici o »instrukcijah za krvne sodnike« v C Ž. N. 1912.). In vendar je razvoj organizacije sodstva ključ za spoznavanje socijalnih prilik... Nobena doba ni bila brez sodišča (v najširšem pomenu besede), pravo in uveljavljenje pravic je m ho vedno resnični odsoj soeijalne strukture. Ž-eleli bi, da bi se bil pisatelj oprijel tudi te panoge zgodovine, osobito ko imamo že nekaj znanstvenih del, ki se bavijo s tem problemom. (Zopet pogrešamo v »Slovstvu« navedbe del: Anton Mell: »Die Lage des steir. Unterthanen.standes« etc., 1896, in pa Franz Krones: »Aktenmassige Bcitriige zur Geschichte des win5 dischen Bauernaufstandes v. J. 1573«, 1868).
Sicer pa so razen premedlega razmotrivanja pravnozgodovinskih institutov, ki bi zaslužili tudi podrobnih socijologičnih razmotrivanj, neki pojmi vrženi v prikazivanje, za katere velika večina čitateljev ne bo mogla imeti pravega razumevanja. N. pr. da so bili ministerijalci v 13. sto* letju še nesvobodni, ve pač pravni zgodovinar. Na str. 158 pa se nahaja stavek, ki pravi, da so visoki plemiči in ministerijalci imeli svoje gradnike in »nesvobodne« viteze (milites), kar nekako ovira pravo predstavo, da so bili tudi ministerijalci sami nesvobodnega stanu. Sicer pa bi potrebo« vali tudi izrazi: »sodni zbor« (str. 177), »deželni sodnik« (str. 112 in 157), »deželske sodnije« in »d. sodišča« ter »deželski sodnik«, »sodno okirožje«, »zemljiško sodstvo« (str. 160, 161) vsaj malo razlage, ker si čitatelji, čeprav so v pravnozgodovinski vedi podkovani, ne morejo točno predstavljati, kaj razumeva pisatelj pod temi precej jednako' donečimi izrazi. (V seznamu »Slovstva« pogrešamo omembe del MeUsPirchegger »Steirische Gerichtsbeschreibung« in Pirchegger »Erliiuterungen zum historischen Atlas der oest. Alpenlander«, brez katerih si podlage za pravilno pojmo« vanje navedenih institutov ne moremo misliti.) Tudi inače moti pisate« Ijeva terminologija: za »gosposko« rabi pisatelj še »vlastelinstvo« (str. 98), »gospostvo« (str. 112), »gospoščina« (str. 96, 102); za Vogtei )vzavetništ\"o« in »ščitniištvo« (oboje celo na isti strani 154). Zakaj ne rabi pisatelj, tako kot sta storila njegova pTedhodnika Orožen in Potoč= n 1 k, za Lehen »fevd«, ampak dosledno »zajem«, ki pomenja »Anlehen« (vide Pleteršnik, Slovar), nam ni jasno. Razlage bi trebalo vsekakor tudi še za »bavarski sistem merila« (str. 162), za »slovensko desetino«, oziroma »kanonično desetino« (str. 168). Za »servitum« nikakor ne gre rabiti »služnost« (str. 167), kar pomenja vedno le servitus (Dienstbarkeit), ampak »služitev« ali »dača«. (Mnogokatero tu navedenih vprašanj je razbistrenih v »Jdea iuris statutarii et consuetudinarii stiriaci et austriaei«, od dr. Ni C. de Berkmann; Gradec, 1688).
Nekaj pravnozgodovinskih zmot bi hotel popraviti: Na strani 236 je rečeno, da so pri nas prenehale veče, ko je prevladalo rimsko pravo, »kar se je zgodilo začetkom 16. veka«. Ta trditev pa jc v nasprotju z drugo, na str. 246, kjer je govora o tem, da so patrimonijalni gospodje kmetom
12»
172 Književna poročila.
v vinogradskih krajih obnovili stare »gorske pravde« (BergsTaidinge), »ki se na Bizeljskem omenjajo še 1. 1654«. Zadnje navedeno dejstvo je zgodo« vinsko gotovo resnično, vendar bi pripomnili, da so bizeljskc gorske pravde trajale še mnogo časa dalje. Dokazi za bizeljske pravde boštanjske graščine za 1. 1798 so podani po vinogorskih zapisnikih, ki jih hrani muzej v ^ Ljubljani. Ali do cela nepravilno bi bilo (— dasi tudi Valvasor tako piše —), mi-sliti, da so »veče« že začetkom 16. stol. prenehale. K a spre« to v a tozadevna zaslužna raziskavanja so danes že prehitena. Brez dvoma smemo namreč v »kvaternih sodih« zazrevati legalnega istovredncga naslednika »več«, samo ime je drugo. Seveda imamo dokaze za to že pri roki le za Dolenjsko. Ali če so se vinogorske pravde obavljale na Štajer« skem celo še začetkom 19. stoletja, potem predvsem ni moči dokončno trditi, kakor to pisatelj dela, da je »nehalo načelo: le kmetje naj sodijo kmeta« že začetkom 16. stoletja, če tudi še nimamo dokazov za štajerske »kvateme sode«. Prepričani pa smo, da se bodo še našli!... To pa še celo, ko pisatelj sam ugotavlja (str. 307), da so imeli Prekmurci nekak vinogradniški red »Artikulusi Vrha Nedelszkoga«, v katerem »hegvseg« ni prav nič drugega nego »vinogor.ski zbor kot ljudsko sodišče«. Mi bi pa ne pristali v pisateljevo domnevo, da je ta vinogradniški red staviti časovno pred začetek 19. stoletja; mi smo nazora, da je njegaj zapis napravljen v času med 1807 in 1811, ker je šele ees. dekret z dne 20. mar« ca 1807 uvedel »Baneozcttel« po- 30 in 15 kr in se nahajajo temu sistemu ustrezajoči zneski glob baš v tem vinogradniškem redu, a so bili ti denarni zneski s ces. patentom 20. februarja 1811 zopet odpravljeni. K temu poglavju bi le še omenili, da pisatelj sam razlaga, da so imeli štajerski ljudski tabori v drugi polovici 19. stoletja »svoje historično ozadje v skupščinah in sodnih zborih starih Slovencev, v katerih so ukrepali o važnih skupnih zadevah«. S tem se strinjamo, ampak stavimo te sodne zbore v čas začetkom 19. stoletja, tako da so jih mnogi stari ljudje o času prvih taborov — še pamtili.. .
Trditvi, da so bile tržne pravice glavni znak trga (str. 166), bi mogli le pogojno pristati, če je razumevati pod tržnimi pravicami tudi tržno nižje sodstvo, za katero so obstojala posebna simbolična znamenja, ki so se ponekodi (n. pr. v Novem mestu) še do danes ohranila. Enako malo presplošna konstatacija je, da »so 1. 1850 stopile v veljavo tudi porote« (str. 352). Kajti porota je bila uvedena že v marcu 1849, toda samo za tiskovne pravde, a dne 31. decembra 1. 1851 je bila zopet odpravljena. Šele z zakonom z dne 9. marca 1869 je prišla porota zopet do veljave, pa le za tiskovne pravde, za druga težka hudodelstva pa šele s kazenskim pravdnim redom iz 1. 1873.
Opozorili bi tudi še na neko malo nesoglasje, ki pade kritičnemu čitatelju nekako samo v oči. Na strani 159 se razlaga, da je beseda Mont« preis (Planina) — izšla iz besede »pris« = preža, da je to gora, 'od koder se »preža« (mari ne »preži«?) na sovražnike; na str. 164 pa stoji, da je Planina = Munparis, »vinogradna vas (villa vinearum)«...  Pa menda je
Književna porodila. 173
baš ta nesrečna Planina zavedla pisatelja, da je proglasil »komponista« Miroslava Vilharja (ali ni bil tudi pesnik?) za Štajerca (str. 378), dasi ga je Orožen (Vojvodina Kranjska, str. 196) reklamiral za — Kranjca, in sicer po pravici, ker je rojstni kraj Vilharjev — Planina na Notranjskem. (Enako dr. Fran Ramovš — v. str. 376 — ni Stajerc, ampak Kranjec). Tudi trditev, da se imenuje Krško po reki Krki, je malo čudno utemeljena, ker Krško ni na obali Krke, ampak — Save! (Str. 89). Krka teče najmanj uro hoda pod Krškim.
Med sloveče pravniške pisatelje, ki so bili Štajerci, bi moral pisatelj na str. 277 na vsak način uvrstiti še dr. Josipa Kranjca, sicer ga omenja dvakrat (str. 342 in 354), pa nobenkrat kot orjake pravne vede, čigar zna'nstvenih del še danies slovenski pravniki ne bi mogli pogrešati.
Vse te pripombe pa naj ne kratijo priznanja za veHki trud, ki ga je imel dr. Fran Kovačič s knjigo, niti mu noičejo odrekati lepih zaslug, ki si jih je stekel za našo domačo zgodovino tudi s tem delom. Njegova knjiga je pisana v zelo živahnem slogu, stvari se vobče razvi« jajo lepo sistematično druga iz druge. Neke partije so v resnici s posebno ljubeznijo obdelane (n. pr. »celjski grofje«, »Kmetske vstaje« in še prav posebno »Štajersko vprašanje na mirovni konferenci v Parizu«).
Kovačič je pristaš nazora, da so Slovenci prebivali že pred 1. 568 na sedajšnem svojem ozemlju, da pa niso bili narod »suženjske potlače« nosti in nizke kulture« (str. 60). Tudi pritegnitev Prekmurja v zgodovinski opis dela knjigo zanimivo. Da je razmotrivanje pisatelja prosto vsake spone, ki je prejšnje pisatelje zgodovine Kranjske in Koroške silila k obzirnostim napram tedaj vladajoči dinastiji germanske narodnosti —, je jasno. Se več! Iz njegovega dela veje sveži optimizem v pogledu politične bodočnosti Slovencev. Žal, da je knjiga ostala brez kazala in da je slabo tiskana. Nekaj tiskovnih pomot je pač avtor na zadnji strani popravil, a baš od teh niso vse važne. Nečemo navajati mnogobrojnih drugih, ki jih čitatelj Ižhko sam ugane in popravi; za to bi trebalo več strani! Omeniti pa moramo vsaj «Srassengel« namesto »Strassengel« pri Gradcu (str. 3; v besedi tiči namreč slovenski koren »straža«) in pa »stesnina« namestu »skesnina« (str. 236), kar pa po našem mnenju ne odgovarja docela nem« škemu izrazu »VVandelpon«. Dr. Metod Dolenc.
Df. Čed. Markovič: Zubrana ili sioboda voljnog pobačaja. Predai vanje. Održmo na beogradskom narodnom universitetu. Subotica 1925. Štamp&rija Eletke Rajčič. Str. 32.
To delce je sprožilo predavanje v društvu Pravniku, ki sem ga imel v 1. 1924 — pod kontrolo pravnikov in zdravnikov. Resnega odpora zoper moja tedajšnja izvajanja ni bilo v diskusiji, ki se je razvila na nas naslednjih društvenih sestankih, nasprotno, bili so govorniki, ki so moje teze smatrali še za preveč popustljive. Predavanje sem priobčil v beo« gradskem Arhivu dne 25. maja 1924, a baš to je dalo povod, da se je oglasil Čedo Markovič, profesor civilnega prava na pravni fakuls teti v Subotici, s predavanjem na ljud.ski univerzi v Beogradu, da zastopa
174 Književna porodila.
nasprotno tezo: Odprava telesnega plodu bodi zakonito dovoljena. Tu se analizirajo od mene navedeni razlogi za zakonito zabrano od kraja do konca; pa pobijajo se od kraja do konca s protirazlogi, kot smo jih že brali neštetokrat v slabši pa tudi boljši obliki — drugod. Prav je, da se sliši tudi droga plat zvona, pravo pojmovanje se da izkresati samo, če se presodijo vsi, prav vsi razlogi pro et contra. S tem bi mogli končati svoje naznanilo. Pa bodi vendar le dovoljeno, da pokažemo še na pisa« tcljev pagovor. Možato nam prikazuje polemiko zoper svoje nazore, ki sc je na nedelikaten način pojavila po njegovem predavanju v nekih beograjskih novinah. Zdi se mi pa vendar, da baš ta polemika ni v skladu s trditvijo, ki jo je postavil Cedo Markovič: namreč, da bi izpadla ljudska anketa glede vprašanja dovolitve ali zabranitve odprave ploda tako, da »počev od prestonice pa do najzabačenijeg zaseoka, ne bi dobili ni jedan negativan a istinit odgovor«, kar je popularno v izvestnih krogih inteligence, ker je moderno ali celo hipermodemo, ni da bi odobravala tudi masa naroda. Pa nočem operiirati z zopetnim zanikanjem tega, kar je pisatelj meni nasproti zanikal! Prislu.škujva oba, kako pišejo o tem pro« blemu zastopniki znanstva drugih narodov, osobito kriminalne politike in kako zakonodajavci modemih držav rešujejo ta problem. Če vidim prav, se giblje vse to v tisti meri, ki sem jo zagovarjal v svojem preda« vanju: Srednja pot, najboljša pot. Dr. Metod Dolenc.
I. Dr. med. et Dr phil. Friedrich Lonne: Das Problem der Fruchf-abtreibung vom medizinschen, furisfrschen und nationalokonomischen Stendpunkt. Berlin, JuUus Springer, 1924; str. 43.
II. Dr. Joseph Detfling: Gerichtlichsmedizinische Beitrage zur Frage des arfeficiellen Aborfes. Zurich, Buchdruckerei Stafa, 1924. Str. 99.
III. Dr. Julian Marcuse: Die Fruchtabfreibung in Gesefzgebung und arztlichem Handeln. Munchen, Richard Pflaum, 1925; str. 96.
Med Slovenci sta od zdravnikov v zadnjem času zavzelj stališče k vprašanju o umetnem splavu dr. Alojz Za lok ar na predavanju društva Pravnika dne 16. januarja 1924 in pa dr. Anton Brecelj v Času 1923/24, str. 295—308. Prvi je predlagal nezakonitost umetnega splavs Ijanja iz vitalnih indikacij, drugi je zoper vsako zakonito dovoljevanje splava. »Vsak splav je po mojem zdravniškem prepričanju veliko zdrav« stveno zlo, neprimerno večja škoda kakor namišljena korist« (Brecelj, 1 C. str. 298). Ne moremo tu obširno reproducirati utemeljitev za abso« lutno odklanjanje dopustnosti umetnega splava, pač pa nam nudi ugo« tovljeno dejstvo lepo priliko, da revidiramo naše stališče (izraženo 5. aprila 1924 na predavanju Pravnika), ki se sklada skoro docela z Zalokarjevim, na podlagi razmotrivanj treh zdravnikov, kf so neodvisni drug od drugega napisali vsak svoje samostojno delo. Z ozirom na omejeni prostor in pa na dejstvo, da pričenja problem umet« nega splava postajati že nekoliko nezanimiv, ker .se da težko nekaj res novega povedati, naj bo dovoljeno, da sc pečamo le z izsledki naznanjenih monografij. Le tupatam se bo treba tudi načina razlogovanja dotakniti.
Književna poročila. 175
L o n n e. je po našem mnenju najgloblje oral: V temeljitih izvas janjih pokaže potrebo, da se zalconodaja zboljša s tem, da naj se kazen za mater omili; da se strogo kaznuje, kdor se za denar ali celo obrtoma peča z umetnim splavljenjem; da se nesposobni poskus splava, kjer ni nosečnosti, pusti nekazniv; da sme zdravnik radi rešenja življenja ali zdravja materi iz čisto medicinske indikacije povzročiti splav in to celo zoper voljo matere; slednjič, da mora v vseh drugih primerih ostati pri kaznivosti umetnega splava. Izvajanja Lonnejeva so izvrstna v tem pO' gledu, da je premotril zelo veliko število statističnih podatkov, ocenil mnogo predlogov glede izpremembe zakonitih določb o umetnem splavu, osobito socijalnosdemokratskih (Radbruch, S e h u h), oziral se teme« Ijito tudi na pravno stran problema, skratka pogodil pravo rešitev. Zelo interesanten je tudi njegov predlog, da naj se izvaja sterilizacija hudo« delcev iz navade in blaznikov.
D e 111 i n g je zbral veliko gradiva iz zdravniške prakse glede umetnega splava. V tem leži glavna zasluga njegove monografije, da poudarja vedno in vedno, kako težavna je zdravniška indikacija za potrebnost umetnega .splava in kolikere nevarnosti so zvezane s takim operativnim posegom v materino telo. Ta avtor je posvetil malo poglavje tudi zakonodaji Sovjetske Rusije, ki dopušča umetno splavljanje. Premalo kritičen pa je glede opredelitve pravnih pojmov, osobito glede stanja skrajne sile (Notstand). V svojih končnih predlogih gre nekoliko dalje kot prejšnji avtor: Splav bodi dovoljen, tudi če ni neposredne nevarnosti za zdravje; zadostuje naj zdravnikovo prepričanje, da bi iznošenie ploda ali porod utegnilo povzročiti težko škodo. D e 111 i n g se glede kontrole, kdaj so ti pogoji podani, sploh ne izreka, zadostuje mu (str. 80) kratko« malo »das iirztliche Zeugnis«. Na to pa pač resna kriminalna politika ne bc mogla pristati.
Marcu se obravnava problem predvsem iz vidika socijalne indi« kacije, ki jo priznava za upravičen razlog umetnega splavljenja, če se izvrši v prvih treh mesecih. Pa tudi pri ogražanju življenja ali zdravja naj bo interruptio nosečnosti dovoljena, to pa vsak čas na podlagi soglasnega mnenja dveh aprobiranih zdravnikov. Ta avtor se poslužuje tako' bomba« stično«frazastega jezika, da je težko reči, ali je hotel prepričati o pravil« nosti svojih tez tudi znanstvenike, ali se je obrnil samo — na široke plasti ljudstva, ki so dovzetnejše za njegov način razlogovanja.
K sklepu: Dobro je, da se vjglašajo zdravniki k besedi o problemu umetnega splava. Nam pravnikom pa je nesoglasje med zdravniki samimi nov dokaz, da rešitev problema z etične, zdravstvene, soeijalne in pravne strani ne more biti druga nego tista, ki ubira previdno srednjo pot. Vsekakor pa moramo odklanjati, da bi se re.ševalo to vprašanje s politič« nega stališča, iz vidika strankarsko diktiranih »parol«.
Dr. Me<od Dolenc.
Hermenn KantoTowicz: Aus det Geschichfe der Freirechfslehre. J. Ben.iheimer, Mannheim  Berlin. Leipzig 1925. Str. 40.
176 Književna [KjroCUa.
Ko je 1. 1906 izdal Gnaeus Flavius svojo borbeno brošuro »Der Kampf um die Rechtswissenschaft«, je bilo nemalo ugibanja. kdO' se skriva za tem pseudonimom, in imenovala so se sloveča imena »pravnikoiv« prvakov«, ki se jim je pripisovalo avtorstvo. Veliko pa je bilo začudenje, ko se je na prihodnjem nemškemi občem kongresu pravnikov predstavil kot avtor — mladi odvetniški koncipijent Hermanu Kantorovvicz. Danes je mož vseučiliščni profesor v Freiburgu, a označuje v oznanjenem delu svoje prejšnje nazore že za zastarele, samo tedaj predlagane izraze »prosto pravo« (freies Recht) in »prostopravni pokret« je še obdržal. Danes definira prostopravno vedo v negativni smeri tako, da to ni nauk, ki bi sodnika upravičeval, da sme pravne primere po prostem preudarku ali celo samovoljno presojati, v pozitivni pa, da je to nauk o juristični metodologiji. Njen glavni problem pa je boj z »dogma« tom orodja« (»Werkzeugdogma«). Sodnik da ne sme samo razlagati voljo zakonodajavca, on ni le orodje zakonodaj a včevo, .sodnik mora marveč imeti v okviru svrh zakona vlogo ustvaritelja, ne sme pa podleči izkušnja« vam, da zaide v pravo področje zakonodaje same. Pisatelj, ki predava na univerzi danes o zgodovini pravne vede, nas vodi iz davnih časov Grkov do Rimljanov, od teh preko srednjega veka da najnovejših časov in nam povsod prikazuje, kako so .se pravne vrzeli v zakonodaji odprav« Ijale. Vir za nauk, da je pravnik orodje brez volje v rokah zakonodajav« čevih, je najti po pisateljevem nauku v zgodnjebizantinskem pravu. Ta konstatacija nas ne preseneča, obžalujemo pa, da K a n t o« r o w i e z pač ne pozna Dušanovega zakonika, inače bi dobil tudi tu v čl. 171, 172 krepke opore za svoje trditve! Dasi se bavi pisatelj celo z Ii'di in njihovim pravo« in modiKislovjem 7. stoletja po Kr., mu jugoslo« vanski pravni spomenik 14. stoletja ni bil predmet raziskave? ... Še vedno velja pač: Slavica non leguntur. Inače pa moramo priznati Kan« toroNviczu, da je v zgodovini pravne vede vprav zavidljivo dobro podkovan. Ali bo imela njegova šola bodočnost zase, o tem naj ugibajo pravni filozofi. Vsekakor najtopleje priporočamo oznanjeno delo našim sodnikom: Razprava, ki se žc radi prelepe dikcije z naslado' čita, jim bo nudila brez dvoma mnogo pobude za pravilno ustvarjanje sodba na podlagi zakonov, ki imajo občutne vrzeli in neskladnosti. In takih pri nas ni malo. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Herbert Dannenherg: Libeniismus und Strsfrechf im 19. Jahr: h.underf unter Zugrundelei^ung der Lehren Kari Georg v. W^achters. Berlin und Leipzig /925, Walter de Gruyter & Co. Str. VIII + 58.
Gre za vprašanje: Ali naj bo kazenski zakonik magna charta zlo« činca nasproti prevladujoči državni oblasti, kar proglaša liberalizem za posledico državne ideje, — ali pa naj obvelja pravna ideja, ki zahteva, da mora sodnik individuum in kulturo pred zakoni braniti, kar se imenuje: nomomachia. Tu pravičnost, tam zakonitost. Tako globoko v bistvo prava segajoča razmotrivanja so gotovo vredna največje pozornosti osobito sedaj po svetovni vojni, ko še vse vre, pa
Književna poroč':ia. 177
rc vc, kam hoče. Posebno pa bo to veljalo pri nas, ko si ustvarjamo edinstven kazenski zakonik, ki bodi moderen, pa vendar našim državnim prilikam prikladen ...
Dannenberg je delo, ki govori o sokobu teh idej, omejil na 19. stoletje, dasi bi bilo zanimivo zasledovati razvoj problema od prvega početka človeške kulture. Ozira se pa mestoma vendar le tudi na po^prej« šnje pravo, ko govori n. pr. o kazenskem zakoniku Jožefa 11. Za glavne točke, ki jih je postuliral v kazenskem pravu politični liberalizem, proglaša pisatelj zahteve: nuUa poena sine lege; utesnitev analogije; princip povra« čila; možnost kaznovanja izključno le za prckršaj norme, ne pa za proti« pravno mišljenje; pri nekih vrstah okrnitve pravnih dobrin naj izključuje privolitev oškodovanca protizakonitost. Pisatelj priznava, da se je uve« Ijavljal politični liberalizem tudi pri ustanovitvah dejanskih stanov v posebnem delu kazenskega zakonika. Vendar se je, žal, tudi tu omejil samo na prvonavedena splošna vprašanja. Od liberalizma prežeti krimi« nalisti so mu osobito Feuerbach, \Vaechter. čigar nauk podrobno analizira, a tudi pl. L i s z t, osobito v mladosti. Celo za čas, ko je pl L i s z t postal že ustanovitelj lastne socijološke šole kazenskega prava, pripisuje mu vsaj na polju kazenskopravne dogmatike vseskozi liberalno pojmovanje, vendar priznava, da to »liberalno« pojmovanje ni več iden« tično z onim v prvi polovici 19. stoletja. Kulturni ideal ni več: pereat zločin, ampak vivat — kazen: ona je vzgojno sred« •stvo. ki naj privede kršitelje reda k pravilnemu »ocijalnemu zadržanju.
Dannenberg uči, da politični liberalizem, ki je v 19. stoletju kazensko pravo prekvasil in privedel do Lisztovih idej, nima svojega izvora v antiki, niti pri sofistih, ampak v krščanstvu. Mislimo, da smo s to ugotovitvijo dovolj predočili zanimivost oznanjenega dela, pa tudi pisateljew tendenco, da naj prcdnjači v pravo sodstvu državna ideja, ne pa pravna.' Dr. Metod Dolenc.
Paul Pollitz: Die PsyhoIogie des Verbrechers. Kriminalpsvhologie. Dritte Auflage. Verlag und Bruck von B. G. Teubner in Leipzig und Berlin 1925. Sfr IV + 128.
Mnogokrat bi se starejši praktični jurist, ki ni imel prilike za časa svojih študij pečati se s problemi kriminalne psihologije, pa tudi nima časa, predelati debelih knjig Hans Grossa, Liepmanna, Weingarta ali Wulffena itd., rad na hitro informiral o tem ali onem vprašanju iz ozna« čene vede. Temu lahko priporočamo naznačeno knjigo, ki je izšla v zbirki Aus Natur und Ge!Steswelt. in sicer izzal. 1908 že v 3. izdaji. Vendar treba pripomniti, da se ne peča z notranjo stranjo kriminalne psihologije, kakor bi se moglo po podnaslovu misliti, ampak le z zunanjimi komponentami, ki vodijo' h kriminaliteti ali pa imajo nanjo vpliva. Torej je obravnavan le t. zv. splošni del kriminalne psihologije, dočim notranji, ki pojasnjuje neposredno nastajanje hudodelčevega mišljenja, delovanja, značaja v duši sami, ni niti najmanje obdelan. Tako se razpravljajo problemi kriminalne statistike, povratništva, vplivi spola, starosti, zakona, nezakonskega roj»
178 Književna porc6'la.
stva, poklica, imovinskega značaja, alkoholizma, prostitucije, zlikovski jezik itd. Pisatelj je medicinec in ravnatelj kaznilnice. V literaturi je dobro informiran. Nekaj diagramov prav nazorno podkrepljuje pisateljeva izva« Janja, ki so sicer poljudnoznanstvena, pa dokaj izčrpna in pravilna.
Dasi je knjiga izšla 1. 1925. in je predgovor k 3. izdaji datiran z 2. apris lom 1923, ne obravnava pisatelj niti kriminalitete hudodelcev med svetovno vojno, niti izza časov povojnih državljanskih revolucij, kar bi bilo gotovo zelo zanimivo in — novo. Morebiti še nismo tistih dogodkov dovolj odmak« njeni in nam prinese pisatelj ta izvajanja v — prihodnji izdaji svojega dela. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Heinrich Gerland: Die Entstehung der Strafe. Rede, gehalten zur Feier der akademischen Preisverteilung am 20. Juni 1925. Jena. Verlag von Gustav Fischer 1925. Str. 26, cena 2 drž. marki.
Zanimiv poskus, postaviti novo teorijo o prazgodovinskem postanku kazni. Gerland hoče nekaj novega najti in misli, da je to novo našel v dvojni koreniki, kateri pripisuje izvir kazni. Ena bi bila želja po osveti tistega, ki je bil oškodovan, na oškodovalcu. Tudi to željo po osveti skuša Gerland postaviti na novo psihološko osnovo: Kdor je bil oškodovan, tega sili notranjost, da projicira isto oškodbo na zunaj ... Kaj je s tem znanost pridobila, ne vem. Druga korenika je sakralna predstava, da se polasti višje božanstvo nižjega božanstva in ga sprejme vase. V pradobi človeštva, pravi Gerland, ima vsak predmet od zraka, vode doli do človeka in živali svoje božje bitje — tabu. Cc se okrne eno tako tabu» bitje, višje tabusbitje reagira s tem, da vzame nižje bitje vase, da ga kaznuje z zlom.
Dejal sem, da je G e r 1 a n d o v o delo zanimiv poskus, torej le poskus. Kajti, če še tako duhovito operira s pojmi o projekciji notra* njosti in tabusbitji, ostane vendar le vsaj zadnje hipoteza in zato takisto tudi zveza med obema tema idejama. Žal, da se tudi inače njegov stil drži nekakšnih čudnih potov. Kdo naj n. pr. ne osupne pri takemsle stavku, ki ga citiram doslovno (str. 19): »Und vvenn die .Sacralauffassung auch, indem sie den Menschen bis zu einem ge\vissen Grad cntpersonlicht und in das Ganze der Tabuordnung hineinstellt, die Sozialauffassung begriindet und vorbereitet, wenn in dieser Tatsache ihre vielleieht bedeutungsvoUste entvvicklungsgeschichtliche Leistung zu crblicken ist, — identisch ist sie mit der Sozialauffassung nicht und mufi unabhiingig von ihr begriffen und gewertet -vverden.« Dvomim, da bi bilo poslušalcem Gerlandovega predavanja jasno, kaj je hotel s tem stavkom povedati. In takih stavkov je še mnogo. Dr. Metod Dolenc.
Jovan V. Stefancvič: Priručnik za zakone o opšfoij uprnvi i upravnim sudovima. Zagreb 1926. Drugo ispravljeno izdan je. Str. IV + 148.
Ni še izšla ocena prve izdaje te knjige v zadnjem .snopiču Sloven« skega Pravnika* (str. 94 n.), ko je priredil pisatelj (tekom kratkih pet mesecev) že drugo izdajo.  To je vsekakor dokaz, da je bil komentar k
Književna porodila. 179
zgoraj navedenima zakonoma nujno potreben, obenem pa je tudi najboljše priporočilo za knjigo.
V 2. izdaji je pisatelj izpustil dodatek »Likvidacija poslova pokra« jinske uprave u Zagrebu«, nekaj mest pa je popravil ali izpopolnil, sicer je ostala knjiga neizpremenjena.
Pri tej priliki moramo popraviti neljubo tiskovno pogreško v oceni 1. izdaje. Na str. 96. Slovenskega Pravnika je postavil namreč tiskarski škrat v tam citiranem stavku med besedi »pravno« in »faktički« namesto pomišljaja (—) vezaj («), vsled česar je postal stavek, že sam na sebi težko umljiv, popolnoma nerazumljiv. Čitaj torej: »Ovlaščenje .tužioca u ime države' je u čl. 21.5tom široko, pa on pravno — faktički naravno, itd.«
Knjiga se naroča samo pri pisatelju, Zagreb, Gajeva ul. 22, in stane broš. 45, v platno vezana 60 Din. F. V.
Rechtsarchiv des Burgenlandes. Herausgegeben von Dr. Robert Davy, Sektionsschef im Bundesministerium fiir Inneres und Unterrichf. — Dunaj 1921. Tiskala in založila državna tiskarna na Dunaju.
Kako resno se je majhna avstrijska republika lotila problema, da spoji v politično«upravnem oziru nemški del zapadne Ogrske, takozvano Burško (Burgenland) z nemško materjo«zemljo, nam dokazuje najbolj označeno epohalno delo, s katerim je začela avstrijska državna vlada že v jeseni leta 1919, torej še prej, kakor je bil ta majhen del nemške zemlje dejansko priklopljen Avstriji. Ustanovila je že namreč takrat posebno komisijo ter ji naročila, da jasno in pregledno sestavi vse na Burškem veljavno javno pravo in seznani z njim najširše kroge, da se na tak način ta deželica čim prej prilagodi in spoji s starim avstrijskim pravnim siste« mom. In že leta 1920 je bilo izvršeno ogromno delo šest debelih knjig, ki imajo brez obširnih kazal nič manj kakor 1810 strani. Prva knjiga obsega komitatski službeni red, nadalje predpise o organizaciji in materijalnem pravu državne in municipalne notranje uprave, v naslednjih so zbrani vsi predpisi o materijalnem pravu občin, o postopanju pred upravnimi oblastvi. o upravnem sodstvu in o izvr.šilnem postopanju v upravnih stvareh. Zadnji knjigi sta posvečeni skrbstvu in zaščiti mladine ter nižjemu in osnovnemu šolstvu vobče. Preobširno bi bilo spuščati se v vse zakone in zakonske predpise, ki obravnavajo označene panoge zamotane madžarske notranje uprave. To ni samo golo prestavljanje madžarskega teksta od člena do člena, ampak v poljudni in lahki obliki pisano tolmačenje madžarskega prava, kakršno je bilo v veljavi, ko je Avstrija prevzela Burško v svojo upravo.
Knjiga je izboren in dosedaj edini pripomoček za razumevanje in spoznavanje nekdanjega madžarskega javnega prava tudi za na.še pokra« jine, katere smo prevzeli od prejšnje Ogrske. Zanimivo je, da je ra\Tio majhna Avstrija pripomogla svojim državljanom do tega dela, ki jih uvaja v pra^Tlo življenje njihovih rojakov na Madžarskem, da jih s tem čimprej strne v eno in nerazdružljivo enoto. Kaj pa .smo storili v tem pogledu mi, ki smo prevzeli neprimerno večje dele prejšnje Ogrske, kakor
180 Razne vesti.
je Burška, ki so po narodnosti in jeziku prebivalstva po vsej pravici naši in katere je končno tudi potrebno s polnim razumevanjem njihovih prejšnjih pravnih odnošajev strniti z ostalimi jugoslovenskimi pokrajinami v eno nerazdelno pravno enoto. »Zavičajno pravo u Vojvodini, Me d j i m u r j u i Pr e k m u r j u«, ter »O pčinsko sudovanje u Vojvodini i Medjimurju«, katero je izdal dr. Vinko Žganec, bivši županijski perovodja pri gradjanskem poverjeništvu za Medjimurje v Čakovcu, so skromni, a vse hvale vredni početki uvajanja naših prav« nikov v nekdanje madžarsko javno pravo, še dandanes veljavno v naših pokrajinah severno od Mure, Drave in Donave, kjer se, kakor pisatelj popolnoma pravilno poudarja, mnogi dobri zakoni in naredbe iz prejšnje madžarske dobe ne izvajajo samo radi tega, ker so pisani na madžarskem jeziku. Vsekakor je tudi s temi deli, ki sistematično obdelujejo vso ozna« ceno materijo, ustreženo veliki potrebi naše javne uprave v teh krajih.
Dr. Alojzij Trst^^njak.
Dr. Hugo \l"erk: Oberblick iiber die im Konigreiche der Serben, Kroaten und Sloventn bestehende živili, hsndelsi und wechselrechiliche Gesefzgebung. Sonderabdruck aus Ostrecht 7926, S. 385'—393. Berlin.
Kratka razpravica navaja samo poglavitne (velike) zakone, ki ure« jajo v naslovu navedena prava v različnih pokrajinah naše države in podaja tako širok obris pravnega stanja pri nas. Postranski zakoni se ne. omenjajo. Nekatere, nemškim juristom manj znane zakone, pisatelj s par karakterističnimi ostanki tudi opisuje, navajajoč njih temeljne znake.
Dr. R. S.
Upravnossudska rješenja (državnog savjeta i upravnih sudova). Mfes sečno izdan je. V red ju je Jovan V. Slcfanovič, sudijs upravnog suda< u Zagrebu. Vlvsnik i izdavafelj konzorcij >yThemis« u Zagrebu.
Ni dvoma, da je zbirka odločb upravnih sodišč in državnega sveta potrebna, kajti le na ta način smemo upati, da se doseže sčasoma raz« histrenje pravnih norm, ki sc zdijo praktikom v tej ali drugi pokrajini nerazumljive, ker izvirajo iz povsem drugačnega pravnega reda, in se vsled tega različnT tolmačijo. Ime urednika nam tudi jamči, da bo zadel izbiraje med obilico odločb pravo. Zato smo hvaležni konzorciju «The« mi.su« za izdavanje te zbirke, ki jo priporočamo vsem upravnim juristom in oblastvom. Dr. R. S.