O strahovih. I. ,,Strah je nekaj, kar ni nic", rekajo navadno izkušeni kmetski niožje. Mi te trditve ne vzprejmemo kar brez ugovora. marveč porečemo, da strah kot subjekt res ni nič, provzroča pa v nas neko mrzkost, ker se nadjemo nekega zla. Ako nas v tem pričakovanji res sluoajno doleti kaj nenavadnega, takoj sino iz scbc, napeta domiSljija gleda v nerazločni tmini pošasti, duhove, in — morda celo vraga samega. Če že odraslega človeka (ne vsacega) tako nadleguje niisel in vera v strahove, o kojih ve prav zagotovo, da jih ni, da ne eksistujejo, koliko bolj razburja ta nesrečna misel mlado, nežno in za vse dobro in slabo dovzetno otroško glavico. Koliko otrok je že od svoje mladosti nesrečnih in pohabljenih vsled te polovičarske vere in nevere, malikovalske teme in raoderne neobraženosti! Kaj je temu vzrok? Ne da bi ga iskal daleč okoli ali celo tam, kjer ga ni ter bi šele po dolgih in zavitih okoliščinah prišel do njega, povem naravnost: vzrok temu jepolovičarstvo in površenost pri vzgoji. Kaj pomaga škodljivi mački kazati v jedni roki šibo, v drugi pa klobaso? Šibe se boji, klobaso ljubi. Taka je tudi z vero o strahovih, rekel bi skoro po vseh naših obiteljih od najvišjega do najnižjega sloja. Z jedne strani se otrokom zabija — menda kot teorija, — da ni strabov, z druge pa čuje strahovite dogodke, ali jih pa čita sam, ko že nekoliko odraste. ,,Strah je na sredi otel, okoli ga ni nič", pravi narodni pregovor. Ta izrek uporabljajo roditelji tudi pri otrocih, ko jih kam pošiljajo po noči in se deca izgovarja: ,,Strab me je". Ne verujem, da bi kdo s tem otroka ojačil in mu zmanjšal ali celo uničil inisel v strahove. To je treba početi že preje. Otroci naj se privadijo noči. Ne bodi jim med nočjo in dnevom druge razlike kot ta, da je noč temna, dan pa svetal. V noči se inoramo varovati ter moramo biti oprezni, da kam ne zagazimo, ne pademo ter se kako drugače ne poškodujemo. Vse drugo, kar se o noči čuje, ni nič. Tudi pregovor: nNoč. ima svojo moč" treba otrokom tolmačiti takiui načinom, ne pa kakor ga tolmači priprosti narod pripovedujoč, kako je nekdaj koga kar noi vzela in ga ni bilo nikdar več. V šali dete sliši, da strahu ni, verjame celo vsa dokazila. a prišedši na cesto stopi k njemu sosedov Tonček, rekoc: nTi, naša teta so rekli včeraj, da na sosedovem skednji pa prav zares straši". Kako se tovej vse striuja? Proti takšniin napakam treba z vsenii radikalnimi sredstvi odločno postopati Z vsetn, vselej in povsod moraino kazati, ne samo, da strahu n i, marveč da ga tudi ne jemljemo nikakor in nikdar v poštev ali sponiin. čuda božja se nam javljajo v prirodi sami, v vesoljstvu, ne pa po izmišljenih načinih, prikaznih ali kakor bi nekoji hoteli: po strabovih. Ljudje res še vedno verujejo v strahove, ftetinli je ta vera že sto in stokrat ovržena. ter je že mnogo naredeb mračnega srednjega veka izginilo v morje pozabljivosti. Čarovnic sicer več ne sežigajo in tudi ne tožijo jih več ter ne objavljajo sodiščem, a ljudstvo na deželi po nekojih krajih — ima še vedno po kaksno žensko v vasi označeno kot čarovnico. Ta jezdi po noči k svojim tovarišicara na metli, kjer iinajo potem na posebnem zbirališči ,,čarovniški ples". Čarovnica ima pa tudi moč, da lahko koniu ,,naredi", tudi živalim lahko škoduje s samim pogledom. Pravijo, da iina čarovnica tako hud, kostnat in osat pogled, da se mleko takoj skisa, če je pogleda. Siser je pa vera v čarovnice že mnogo opisaua. Oinenjam je le zato, ker je v nekaki zvczi z ono nenavadno močjo, vsled koje imajo vse te prikazni svojo moč in oblast. Tu sem bi bilo šteti tudi vero o strupenjakih, zagovarjalcib proti kačjemu piku in proti steklini, prisadu in čudovitih domačih zdravilih, kakor tudi o raznih prisiljenih nžegnih". Strupenjaki so čudui ljudje. V njih kubinetih se človek kaj živo spominja Gothejeve pesmi: ,,DerZauberlebrling". Tudi črne bukve imajo. dasi marsikdo čitati ne zna; venderti ljudje med ljudstvoni še vedno životarijo in sleparijo. Kdor veruje tem, veruje tudi v duhove in strahove. Otrok sliši take in jednakc stvari, nikogar ni, da bi mu stvar pojasnil in dvomljive in čudovite dozdevke razpršil z naravnini razlaganjera, da začne dvomiti o tera, kar je slišal v šoli, češ: morebiti je pa vender res, kar pvavijo, da iiiož zna. Ljudstvo pa ima takoj niiiogo dokazov. Tu je ozdravil strupenjak kravo, ki je iiuela oteklo vime, krvavo raleko, tam junico, ki jo je pičil gad itd. Po sreči — ne po njegovi moči — je žival okrevala, to pa že zadostuje. Več zaupanja ima zdaj kot vsak »dohtar". Naj pa potein kdo pride pripovedovat, da to ni res, ne samo da ga nihče ne bode poslušal, še kamenjali ga bodo. Zato je pa bilo do sedaj nemogoče izkoreniniti vero v strabove. Vsakega skoro je še vedno kolikor toliko strah. Pravljice o mrtvecih pospešujejo še to. V dolgih zimskih vefcerili se vrste za pečjo pravljice in pripovedke raznovrstne vsebine, prej ali slej udarijo tudi po onih o strabovih. Otroci to vse slišijo in radi verujejo. Že malo deco strašijo s krvavim stegnom, ki hodi za človekom; časih pokličejo na pomoč tudi vedomca. Parkelj ali, kakor je škof Hren pred blizu tristo leti pisal dobro slovenski ,,poberin", ustavlja se le bolj po gosposkih in imovitih hišah, kjer straši in plaši; isti sv. Miklavž ni brez strahu in slabih utiskov na male otročiče. Vsakeršno izmišljotino potrjujejo celo z dogodki, ki so[se v istini (?) vršile na tem ali na onem kraji, na razpotji, pod strebo, na božični večer itd. Znano je, kako je slučaj (zraven tudi prerazburjena doniišljija) že marsikoga naplahtal, ko je šel na sv. večer v Bris" po denar. V nekem kraji trde, da vrata na pokopališči ne ostanejo zaprta. Oni dan je šlo ob jednajsti uri (kritični čas!) mimo pokopališča več ljudij. Od vrat preko ceste je bil pravcati vojaški ,,špalir" samih mrtvecev. Morali so se popotniki umakniti. — Neki cerkovnik je pripovedoval, ko je po prestanera strahu tri dni ležal in se potil ter četrti dan zopet vstal: ,,Šel sem zvonit zadnjo Bave Marijo" ob polu desetih zvečer. Že od pokopališčnih vrat seni videl pri mrtvačnici belo ženo, ki mi je migala z belo roko, naj pridera tja. PoCasi, počasi lezem pod zvonik in odzvonim, prej ko morem. Lasje so se mi ježili kot ščetine in kurja polt me je oblivala. Bal sem se po tej strani domov, ker je še vedno migalo; zato skusirn steči po drugi strani cerkve, da ubežhn nepričakovani prijateljici. 0 joj! ko sem tekel, jeli so se pod menoj grobje odpirati. Zvrnem se v odprto jamo. Sam ne vem, kako sem dospel domov. Kaj je biloV Mož je bil pozabil pri mrtvačnici se sušeče ogrinjalo za mrtvaški oder ob mašah zadušnicah. To platno je veter vzdigaval in mahtaval ter plapolal ž njega robovi. Za cerkvijo je bil izkopan grob — cerkovnik ga je bil sam izkopal — pa v strašnem teku tudi sam padel vanj. Seveda mož tega nikakor ni sam priznal. Vse take zgodbe treba otrokom skrbno skrivati. Roditelji bi morali biti že sami tako pametni, da ne bi govorili v pričo otrok o takili slu6ajih. Šola stori sicer tudi tukaj kar more, a dom ima človeka dlje časa v oblasti, zato tudi osobito v ti zadevi več doseže, samo če hoče. Francoski pisatelj, publicist, ngenfski modrijan" J. J. Rousseau je tudi v primeri z najnovejširai šolskimi reformami še vedno stari ,,Jean Jacques", a nekoje njegovih idej so tako praktične, da hočem navesti pozneje njegove misli o strahu, za sedaj pa le Buffonovo opazko, kojo on uporablja v svoji knjigi ,,Emil": nKadar dojdeš po noči v nepoznate kraje, kjer ne moreš presojati oddaljenosti in kjer zaradi noči ne moreš razpoznati oblike stvarem, tedaj si v pogibelji, da se pomotiš glede sodbe o predmetih, koji ti prihajajo na videk. Od tod bojazen in vrste notranjega strahu, kakoršnega provzroča tmina skoro vsakemu človeku. Na tem se zacenja prikazovanje strašil in gorostasnih, groznih podob, o kojih ljudje toliko pripovedujejo, da so jih videli. Obicno se jim odgovarja, da so te slike bile samo v njihovih očeh in jako je mogoče, da so je tudi res videli; ker nepoznat predinet, kojega moremo presoditi samo po vidnem kotu (Sehvvinkel), mora se večati, kolikor bolj se mu bližamo; toda ako se ta predmet gledalcu, koji ne more niti razpoznati onega, kar gleda, ne presojati, v kaki oddaljenosti je, s početka, ko je od njega oddaljen dvajset ali trideset korakov, — zdi visok nekoliko sežnjev, zdel se mu bode visok nekoliko čevljev, ko bode samo nekaj korakov daleč od njega. Temu se zares moraš čuditi in se bati, dokler naposled ne prideš tako blizu predmeta, da ga nioreš otipati ali razpoznati, ker v času, ko spoznaš, kaj je, mora se podoba, ki se ti je dozdevala orjaška, na mah zmanjšati in se ti prikazati v pravi veličini. No, ako bežiš ali se ne upaš pribltžati, res ne boš imel o tem predmetu, razven predočbe slike, kojo učinja v tvojih očeh, in res bodeš videl orjaško podobo, koja te bo s svojo velikostjo in obliko napolnjevala s strahom in trepetom. Predsodek torej o prikaznih ima svoj tenielj v naravi, a njegove prikazni ne odvise od druzega, kakor mislijo filozofi, kot od domišljije." To opazko uporablja Rousseau, razpravljajoč o strahovih, ter navaja razne pomočke, s kojimi hoce svojega, ,,EmiIa" obvarovati predsodkov. Navel sem jo zato, ker je pristno merilo, po kojem moramo presojati in tolmačiti nočne prikazni. lvo Trošt — liazdrto.