Koper - obalno mesto: danes in nikoli več? Author(s): Slavko Mezek Source: Urbani Izziv, No. 12/13 (junij 1990), pp. 42-44 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180541 Accessed: 07-09-2018 11:24 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 07 Sep 2018 11:24:55 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 12, 13/1990 Slávko MEZEK Koper - obalno mesto: danes in nikoli več? 42 Voda - čudcžna snov, ki vcrjetno v vsakem od nas v/buja paleto najraz- ličnejsih občutij: nenehno spremi- njajoča se, vedno znova skrivnostno privlačna. Voda - priznavamo jo kot vir življenja, pa naj bo to v evolu- cijskem, fiziološkem, ekonomskem, celo poetičnem smislu, in še bi lahko nalévali v ncdogled. Kot krajinské- mu arhitektu - prostorskemu planer- ju, ki deluje na slovenski obali, mi pomeni voda oz. obala kot stik vode in kopnega tisti dragoceni prostor, ki ga je třeba, kjer je to le mogoče, prihraniti za nekaj lepega, plcme- nitega, stimulativnmega, predvsem pa namenjenega člověku, člověku kot "igrajočemu se bitju". Seveda je obalo mogoče videti tudi veliko bolj prozaično: kot privlačen prostorski potencial za raznovrstne gospodarskc dejavnosti - za luke, marine, ograjene in turistom name- njenc pláže, prometne koridorje ipd. Če si na primeru prostorskega raz- voja Kopra pogledamo, kateri zorni kot gledanja na vodo oz. obalo pre- vladujc, potem ni nikakršnega dvo- rná: za poetičnost že lep čas ni pre- tiranega posluha. Mesto namreč vztrajno izgublja možnost neovira- nega dostopa do morja in že v bližnji příhodnosti se kaj lahko zgodi, da bo prebivalcem nekoč otoškega mesta - kakšna ironija - neoviran pristop do morja popolnoma onemogočen. Začelo se je na přelomu stoletij, ko so se v vedno bolj plitvem přelivu med mestom in vzpetinami na jugu pojavile soline, ki so bile nato izsu- šene; nadaljevalo se je po vojni z izgradnjo luke, ki je zasedla prak- tično celo severno in vzhodno obalo nekdanjega otoka; nadaljevalo naj bi se z načrtovano turistično marino, ki naj bi zasedla še preostalo zahodno obalo med mestom in Semedelo po eni varianti ali preostanek mestnega kopališča na severní obali po drugi; obalo med Semedelo in Izolo pa naj bi zasedla štiripasovna prometnica. Vzroke za tako brezbrižnost do morja in obale bi bilo po mojem mnenju třeba iskati v povojnem ek- sodusu avtohtonega in doselitvi /clo heterogenega cclinskega prebival- stva, ki tradicionalno seveda ni mogio biti intimneje navezano na morjc. To dějstvo je sovpadlo s pre- vladujočimi vrednotami industrijske dobe, ko je (bilo) neprimerno laže zagovarjati podrejanjc prostorskih posegov pretežno ekonomsko teh- niškim kriterijem, tudi na račun kva- litetc življenja. Vendar pa se tudi v Kopru ncprck- licno končujc obdobje ravnoduš- nosti do urbane preobrazbc, saj seje postopoma že oblikoval novi urbani subjekt z vedno močnejsimi urbani- mi težnjami. Pričakujemo lahko, da se bo tak trend v daljši časovni perspektīvi še okrcpil vzporedno s sociokulturnimi spremembami, ki naj bi jih přinesla postindustrijska informacijska družba, na pragu ka- tere (kljub všemu) stojimo. Šc vedno je čas, da se izognemo no- vim napakam v prostorskem razvoju mesta, ki v sedanjem časovnem in duhovnem kontekstu pomenijo nerazumljiv anahronizem. Tu mis- lim predvsem na že omenjeno grad- njo obalné štiripasovnice med Se- medelo in Izolo ter na gradnjo turi- stične marine. O obalni cesti Gradnja štiripasovnice ima dolgo in burno zgodovino: še v 70. lclih je bilo kljub že tedaj močnim odporom odločeno, naj bi hitra cesta tekla tik ob obali. Kasncjši prostorski razvoj mesta je večino drugačih rešitev uči- nkovito onemogočil. Danes poteka- jo dela na obalni cesti pospešeno: cesta je s svojim nasipom že dosegla morje med Semedelo in Žusterno, tako da je mogoče nazorno videti, za kakšen poseg pravzaprav gre. This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 07 Sep 2018 11:24:55 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZÏV Cļ;GF