OGLASI 


Uvodnik Vse BIN a 


Zakladi Črni Graben  5  »Rahuška« pot in Planica  13  
Nova spletna stran  6  Nekdanji člani KS Prevoje  16  
Komedija Dan oddiha  8  Rdeči križ Blagovica  17  
Koncert Šentviškega zvona  9  Uspeh mladih karateistov  18  
Koncert glasbene šole Polton  10  Zimska klasika  19  
Blagoslov soli, vode in konj  11  Mehurčki domišljije  21  
Delovanje OZSČ Domžale  12  Vabila  24  


Pošteno smo že zakorakali v leto 2017. Rad pa bi se vrnil dober mesec nazaj, ob konec minulega leta, in se zahvalil vsem, ki ste se v tistem času spomnili tudi na nas in nam v uredništvo poslali pismo ter izrekli lepe želje ob novem letu. Eno bi tokrat rad delil z vami, saj je bila le-ta tudi namenjena vsem občanom. Zapisa­la jo je naša zvesta bralka Lojzka. Vsem lukoviškim ljudem je zaželela sreče in zdravja. Izrazila pa je tudi veselje in za­dovoljstvo, da v občini živijo številne de­javnosti, da so ljudje aktivni in da o tem poročamo tudi v Rokovnjaču. Ob tem je bila poudarjena želja: ”Gradite in ustvar­jajte še naprej, da ostane kraj lep.” V gla­silu se bomo to trudili. Želimo še naprej delovati pozitivno in podpirati dejavno­sti občanov. Začelo je teči 17. leto, odkar izhaja Ro­kovnjač. V prvi številki z letnico 2017 smo precej prostora namenili decembrskim dogodkom. Potekali so kar štirje koncer­ti, dva godbenikov in po eden pevcev Šentviškega zvona ter učencev glasbene šole Polton, kar je dokaz, da je tudi glas­ba doma v naši dolini. V Krašnji so se gle­dalci lahko nasmejali novi gledališki igri. V osrednjem intervjuju predstavljamo prevajalca, esejista, publicista, literarne­ga kritika in ugankarja Draga Bajta. To je le del vsebine, zato le preberite, kaj so še zapisali člani uredniškega odbora, dopi­sniki in predstavniki društev. Ob začetku leta smo dobili kar nekaj vprašanj glede terminov izida glasila v tekočem letu. Sporočamo vam, da je okvirni terminski plan objavljen na sple­tni strani občine Lukovica v zavihku Ro­kovnjač (http://lukovica.si/rokovnja). 
Leon AndrejkA 
odgovorni urednik 

Naslednja številka Rokovnjača bo izšla 9. marca 2017; rok za oddajo člankov je 28. februar 2017 do 
12. ure. Članki, ki bodo poslani po tem roku, v aktu­alni številki ne bodo objavljeni. Svoje članke, dolge največ 1500 znakov s presledki, lahko pošljete po e-pošti na naslov: rokovnjac@lukovica.si ali pa jih vnesete v sistem www.mojaobcina.si. Več informacij na telefonski številki uredništva: 051 365 992. 

ROKOVNJAČ je glasilo Občine Lukovica. Brezplačno ga prejemajo vsa gospodinjstva občine Lukovica; odgovorni urednik: Leon Andrejka, uredniški odbor: Milena Bradač, Marjetka Vrbnjak, Andraž Kopitar in Erika Cerar; ustanovitelj: Občina Lukovica, Stari trg 1, 1225 Lukovica, t: 01/729 63 00, m: 051 365 992, jezikovni pregled: Primož Hieng; spletna stran: www.lukovica.si, e-mail: rokovnjac@lukovica.si; produkcija: IR IMAGE, Medvedova 25, Kamnik; trženje ogla­snega prostora: IR IMAGE, Medvedova 25, Kamnik; naklada: 1.950 izvodov. Glasilo sodi med proizvode, za katere se obračunava 8,5 % DDV (Ur. l. RS št. 89/98). Rokovnjač je vpisan v evidenco javnih glasil Ministrstva za kulturo RS pod zaporedno številko 1661 in v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod zaporedno številko 380. Uredništvo si pridržuje pravico do krajšanja besedil glede na tehnične in materialne možnosti. Nenaročenih člankov ne honoriramo. Članki v rubriki pisma bralcev in politika niso lektorirani. Na naslovnici: Hokejska tekma na naravnem ledu članov Hokejskega kluba Prevoje. Foto: Rado Gostič 

OBČINSKA UPRAVA 

Kulturno … 

Včeraj smo imeli sestanek z enim od poten­cialnih investitorjev za obrtno dejavnost na zemljišču med avtocesto in staro cesto v Lukovici. (tako imenovano območje L6). Zelo rad bi gradil, a je to početi tu drago. Predvsem zaradi tega smo tudi sedeli. Do razloga smo prišli zelo hitro. Ko odštejemo vrednost komunalne opreme (to lahko in­vestitor zgradi sam ali pa jo zanj ibčina, v vsakem primeru pa jo mora plačati investi­tor) dobimo vrednost zemljišča in tu je pro­blem. V Komendi je bila nabavna vrednost zemljišča 11 do 12 evrov in to je to. To je to, kar se dobi na trgu. Kaj naj torej na obči­ni storimo z ljudmi, ki svojo zemljo cenijo petkrat ali šestkrat višje od tržne vredno­sti. Odgovor je, za toliko, kot se precenjuje, naj se poveča tudi davek na tako zemljišče. Je to morda res edini vzvod, s katerim naj se pospeši gospodarska gradnja in s tem tudi gospodarski razvoj? Morda res. Kajti drugačnega odgovora na vprašanja, kaj občina stori za to, da bi se kaj premaknilo, ne morem dati. 
Če občina opremi zemljišče sama, mora za to vložiti približno 3,5 milijona evrov. Ta trenutek jih nimamo. Ta denar pa morajo investitorji vsak za svoj del v svojem deležu, skladno z zakonom, plačati ob komunalnem prispevku. Ta vrednost opreme je zelo podobna povsod v Sloveniji. Cene asfalta in cevi in dela so po­dobne. Le cena zemlje je problem in s tem konkurenčnost. Priložnost je nanesla, da sem govoril tudi s podjetnikom, ki seli svojo dejavnost od nas drugam, tudi ta je želel pognati svoje koreni­ne v Lukovici. Zatrdil je, da je okolje v Lukovici neprijazno. Seveda sem takoj vse vzel nase, še preden mi to kdo očita, in ga vprašal, kaj meni, da na Občini delamo narobe in kaj smo sto­rili, da je prišel do takšne odločitve. Povedal mi je, da je vse v redu in da ni nič narobe ne z Občino ne s krajem, ampak, da že v naprej doživlja pritiske s strani posameznikov in celo nekaterih podjetnikov in da tega drugje ni, zato odhaja. Da, ko bi se vsak brigal zase, bi bilo na svetu lepše in tudi v Lukovici. Res, če ne morete pomagati, zakaj delate škodo? Ško­da za vso občino. Na tem področju je že tako strašno veliko ovir in potrebne bodo še dodatne spremembe ter ukrepi, ki bodo lahko zagotavljali pozitivni ra­zvoj in premike v tej smeri. Da, res smo trinajsta najrazvitejša občina po merilih ministrstva, torej vlade. Jaz tega nisem ne določeval ne določil. Tako je in s tem se baham, a vedno povem tudi, da to ni dobro, ko iščemo možnosti na razpisih in podobno, saj imajo pri tem vedno prednost manj razviti. Prav gotovo pa smo tako stopnjo dosegli tudi, ne izključno, a tudi z delom občine. Zasluge pa gredo verjetno mnogim, da ne bo kdo re­kel, da si jih lastim. Ne niti najmanj ne. Na vprašanje, ki sem ga dobil zadnjič v deba­ti na srečanju nekega društva, odgovarjam z da. Da občina iz proračuna plačuje davke za vse storitve, tako kot vsak občan. Ne plača jih samo za opremo, ki jo sama upravlja in prek nje opravlja storitve. Torej, če kupimo tovor­njak za Režijski obrat, plačamo davek in tako dalje. Drugače povedano, država zagotavlja sredstva iz davkov, s katerimi plačamo davke državi … Koliko ima kdo plače na občini, je odvisno, v kateri plačilni razred kdo spada, skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju. Tako da je vprašanje, koliko katera tajnica pre­jema in zakaj je treba iskati najprej v zakono­daji, nato v delovni dobi in stopnji izobrazbe in nato vse izračunati bruto, bruto prihodek in nato primerjati. Tako imam jaz bruto (no­vember 2016) 3015 evrov, neto, torej to, kar prejmem, pa 1810 evrov. Primerjave so težke, ker je treba vse upoštevati. Od moje plače je 1200 evrov samo dajatev, od česar nimam nič, a ko sem sedel na urgenci z gradbenim de­lavcem in sva imela oba mavec na nogi, sva imela povsem enaka »gipsa« in moj ni bil nič boljši glede na večje prispevke. Plače v upra­vi so različne in jih je resnično težko enačiti, v povprečju pa niso visoke in so določene, kot rečeno, z zakonom. V izdelavi je proračun letošnjega in tisti za naslednje leto. Kot vedno je pred mano hva­ležna naloga, kako prilagoditi prihodkom, ki jih uspemo nabrati, odhodke, ki so posledica ne samo želja, ampak predvsem potreb. Za­vedam se, da so potrebe velike na različnih področjih in naučil sem se, da vedno kadar karkoli prelagamo v naprej, samo kopičimo stvari, ki bi morale biti narejene in jih je z leti samo vedno več. Moto je in vedno bo, kako iz malega napraviti čim več in to se trudimo na­rediti. Nemogoče je pričakovati, da bomo vsi zadovoljni. Pravzaprav to v nobenem primeru ne bi bili. A zagotavljati optimalno življenje občank in občanov ter pri tem slediti razvoju in zagotavljanju delovanja vseh segmentov družbe, je tisto, kar imamo pred seboj kot cilj naših prizadevanj. Ob kulturnem prazniku iskrene čestitke. Letos smo rekli, da je kultura mlada, za mlade iz mla­dih, ki jo nosijo s seboj za zrelost in novo seme za nove slovenske pomladi. Tako je nastal tudi scenarij za letošnjo prireditev ob prazniku slo­venske kulture, ki bo v soboto, 4. februarja, v Kulturnem domu Janka Kersnika v Lukovici. … Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi … 

MAtej kotnik 
župAn 

OBVesTILO 

Občina Lukovica vas kot nosilka kolek­tivne blagovne in storitvene znamke »Zakladi ČRNI GRABEN« obvešča, da si lahko pridobite 
pravico do uporabe kolektivne blagovne in storitvene znamke »Zakladi ČRNI GRaBeN«. 

Pravico do uporabe kolektivne blagovne in storitvene znamke »Zakladi ČRNI GRA­BEN« (v nadaljevanju: znamka) si lahko pridobijo: 
1. vse pravne in fizične osebe s sedežem na območju občine Lukovica pod po­goji, da: 
• 	
so nosilci dejavnosti vpisani v ustre­zni register dejavnosti, 

• 	
so storitve in blago ustrezne kakovo­sti v skladu z veljavno zakonodajo s področja kmetijstva, gostinstva in storitev, 

• 	
nosilci dejavnosti zagotavljajo var­nost, odgovornost, sledljivost, pre­glednost blaga in storitev, izvajajo nujne ukrepe za preprečevanje ne­varnosti z nadzorom pristojnih služb za zagotavljanje varnosti potrošnika v skladu z veljavno zakonodajo, 

• 	
so uporabniki znamke na trgu blaga in storitev dolžni le-te označevati v skladu s Pravilnikom o splošnem označevanju predpakiranih živil in Pravilnikom o splošnem označeva­nju živil, ki niso predpakirana. 


2. druge fizične in pravne osebe, ki nima­jo sedeža na območju občine Lukovica, pod pogojem, da se znamka uporablja samo za blago, pridelano na območju občine Lukovica in pod pogoji iz točke 1. 
Znamka je registrirana za promocijo blaga in storitev, med katerimi uporab­niki znamke ponujajo predvsem: med in druge izdelke iz medu, moko in izdelke iz žitaric, meso in mesne izdelke, mleko in mlečne izdelke, sadje in zelenjavo (sveže in predelano), naravne rastline in sveže cvetje, sadike in semena, brezalkoholne in alkoholne pijače, gostinske in turistič­ne usluge, rokodelske izdelke, izdelke do­mače obrti in spominke. Prvi rok za oddajo vlog je 1. marec 2017. Vloga za pridobitev pravice do uporabe znamke se nahaja na povezavi: http:// w w w.luko vica.si/zak ladi-r ni-g raben/ predpisi-in-obrazci. Za dodatne informacije se obrnite na skrbnico znamke na občini Lukovica: Kat­ka Bohinc, telefon: 01 729 63 18, elektron­ski naslov: katka.bohinc@lukovica.si. 
občinskA uprAvA 


Blagovna znamka Zakladi Črni Graben 

Začetki kolektivne blagovne in storitvene znamke Zakladi Črni graben segajo že v leto 1999 z izdelavo projekta Pospeševanje organizirane prodaje kmetijskih proizvodov in razvoj blagovne znamke Črnega grabna. Osnovna ideja je bila, da je lahko hrana s teh sončnih bregov, ki jih ne zastrupljajo tovarne, bistveno kvali­tetnejša kot tista, ki jo ponujajo trgovci. Prav tako pa bi te proizvo­de lahko ponudili tudi potujočim. 

Blagovne znamke pomenijo določeno kakovost in tako potrošniku pri­hranijo čas pri izbiranju informacij. Za proizvajalca pomeni blagovna znamka možnost, da med mnogimi izdelki lahko izpostavi svoj izdelek in da se potrošniki izdelka spomnijo. Tako je blagovna znamka kot na­potilo, garancija, s katero se želi doseči tudi razlikovanje med izdelki v skupini, prepoznavanje in še posebej poudarjanje kvalitete zaradi ge­ografskega porekla. 
Ime ponazarja geografsko poreklo 
Ime kolektivne blagovne in storitvene znamke Zakladi Črni graben po­nazarja geografsko poreklo (območje občine Lukovica, ki jo v pretežni meri predstavlja dolina Črnega grabna), in kvaliteto (zaklad). Zaklad predstavlja najvišjo vrednoto v različnih, tudi nematerialnih smislih. Izhaja lahko tudi iz legende, ko so prebivalci tega območja iskali za­kopane zaklade. Pri tem niso našli zlatnikov, vendar so z delom svojih rok ustvarili nove zaklade. Prav tako sledi imenu tudi grafična podoba znamke, na kateri so simbolno prikazani: 
• 	
hrib – dolina – hrib: značilnost območja; 

• 	
drevo: simbol rasti, zdravja; 

• 	
lipa: drevo življenja Slovencev; predstava o velikem duhu, ki daje vsemu rast in življenje; 

• 	
zlatnik: simbol kvalitete, vrednote, vrednosti;  

• 	
zelena barva: pridelano v čistem naravnem okolju; izdelano iz na­


ravnih materialov. Blagovna in storitvena znamka tako ponazarja geografske in naravne značilnosti okolja, kjer pridelki nastajajo. Občina Lukovica je v sodelo­vanju z lokalno Kmetijsko svetovalno službo pri KGZS – Zavod Ljublja­na ter na pobudo Gostinskega podjetja Trojane, d. o. o., že v letu 2002 registrirala kolektivno blagovno in storitveno znamko Zakladi Črni graben. Z odobritvijo projekta na razpisu LAS Srce Slovenije, ki ga je prijavil in vodil KGZS – Zavod Ljubljana, so se jeseni 2008 intenzivno začeli postopki za oživitev znamke. Znamka je bila prvotno registrirana za šest razredov nicejske klasifikacije blaga in storitev, med katerimi so uporabniki znamke ponujali predvsem: med in drugi izdelki iz medu, moka in izdelki iz žitaric, meso in mesni izdelki, mleko in mlečni izdelki, sadje in zelenjava (sveže in predelano), naravne rastline in sveže cve­tje, sadike in semena, brezalkoholne in alkoholne pijače, gostinske in turistične usluge. Občina Lukovica je na podlagi izkazanega interesa društev in posameznikov v letu 2013 znamko registrirala tudi za roko­delske izdelke, izdelke domače obrti in spominke. Znamka predstavlja odskočno desko vsem obstoječim in potencialnim uporabnikom za promocijo in večjo prepoznavnost v širšem sloven­skem prostoru, ne samo območja občine Lukovica, ampak tudi za pro­mocijo svojega blaga in storitev. Trenutno znamko Zakladi Črni Graben uporablja 27 uporabnikov, ki svoje blago oziroma storitve ponujajo na različnih lokalnih sejmih in dogodkih. Naj poudarimo še to, da je upora­ba znamke za uporabnike brezplačna, prijave pa se na Občini Lukovica zbirajo dvakrat letno, naslednjič že v začetku marca, ko je rok za oddajo vlog 1. 3. 2017. 


ZA občinsko uprAvo AndrAž kopitAr Foto: produkcijA bAkster, d. o. o. 

OBČINSKA UPRAVA 



Nova spletna stran občine Lukovica 

takrat pa le pogumno na novo spletno stran občine Lukovica - http://lukovica.si/. 

Župan Matej Kotnik o novi spletni strani občine Lukovica 
Spetna stran občine Lukovica se je od na­stanka že večkrat posodobila in spremenila. S časom postaja vedno bolj obiskana in vedno bolj uporabna, tako kot to narekujete uporab­niki in možnosti, ki jih tovrstni medij nudi. Sam sem bil previden, če ne nekoliko skeptičen, ko smo vstopili v dobo tovrstnih »novotarij«. Da­nes pa je uporabnost, razširjenost in tudi vpliv neverjeten. Naše občinske strani obiskujete v želji po pridobitvi podatkov oziroma infor­macij, ki se tičejo občinskega dela, zelo pa se iščejo tudi uporabni kontakti in zanimivosti drugih uradnih ustanov v naši občini. Vsak mesec stran obiščete tisoči uporabnikov, tako občani kot tudi mnogi, ki nas spremljate od drugod. Preko spleta vam želimo tako ponu­diti čim več, ne samo upravne informacije, ne samo poročila o delu Občine, ampak tudi več 
o ljudeh in krajih v katerih občanke in občani občine Lukovice živimo. Preko vseh naših so­cialnih omrežij lahko vstopite v krog soljudi in si od bližje ogledate dejavnosti društev, aktiv­nosti športnih klubov, ljubiteljskih umetnikov in vseh drugih malih mojstrov s katerimi de-limo uspehe, delo, srečo in občutke. Zato je želja vseh sodelujočih pri razvijanju spletne strani, da bi lahko tudi vi sodelovali pri vsebini te strani in bi na takšen način dejansko prika­zala to kar želite vi, obiskovalci in hkrati po­stala zares velik vir informacij o občini Lukovi­ca. Na nek način bi celo lahko rekli naš (avto) portret, slika o nas, ki jo postavimo na ogled in preko katere nas bo spoznal svet in okolica. Hkrati pa se bomo spoznavali tudi sami, se ve­dno bolj spoštovali, cenili in spoštovali pa nas bodo tudi drugi. Spoštovali zaradi tega kar so bili, kar smo in kar nameravamo biti. 
ZA občinsko uprAvo 
AndrAž kopitAr 
Dnevno več sto ljudi klikne na spletno stran občine Lukovica, pa naj iščejo infor­macije, napovednike dogodkov, takšne in drugačne zanimivosti. Po 7. letih od zadnje večje prenove, je prav, da se spletna stran posodobi in gre v korak s časom. Tako je nastala popolnoma nova spletna stran ob­čine Lukovica. 
Proces nastajanja nove spletne strani je dol­gotrajen, ne zgodi se čez noč. To smo si lahko privoščili, ker je stara spletna stran še pove­sem dobro delovala, a z novo gremo korak naprej. Zasnovali smo sodobno spletno stran, ki je prilagojena tudi uporabi na manjših za­slonih tablic in mobilnih telefonov. Potrudili smo se, da so informacije kar se da dostopne, logično razporejene, da jih uporab­niki lahko hitro najdete. Zbrali smo kontaktne številke in odpiralne čase vseh pomembnejših ustanov v naši Občini, zato, da so končno do­stopne na enem mestu. Prenovili smo praktič­no celotno vsebino stare spletne strani, poso­dobili podatke, za kar je v večji meri zaslužna Lea Smrkolj. Stran je v osnovi razdeljena na tri sklope in sicer: Pomembni podatki za občane, koristne informacije za obiskovalce in informacije o Občini. Poleg dostopa do vseh pomembnej­ših podatkov z le enim do dvema klikoma, je večji poudarek tudi na slikovnem materialu in video vsebini. Želimo si, da bi tudi vi lahko soustvarjali vsebino, objavljali vaše zgodbe, dogodke, novice in tako naprej. Pripravljamo tudi podstrani za vse krajevne skupnosti, pre­ko katerih bodo lahko komunicirali s krajani. V nadaljevanju bomo poizkušali z vami soustva­riti tudi vsebino pri opisih naselij v katerih ži­vite, o zgodovini, znanih osebnostih, lepotah in pripetljajih. O tem boste še obveščeni, do 




Prvi podjetniški zajtrk 

Območna Obrtno-podjetniška zbornica Domžale in Slovenska gospodarska zveza iz Celovca sta na Viru v prostorih OOZ Dom­žale organizirali prvi Podjetniški zajtrk, na katerem so predsta­vili delovanje avstrijske gospodarske zbornice in načrte, ki v pri­hodnosti vključujejo tudi našo regijo. 
Območna Obrtno-podjetniška zbornica Domžale in Slovenska go­spodarska zveza iz Celovca, ki je vodilna na področju pospeševanja skupnega alpsko-jadranskega prostora, sta organizirali prvi podjetni­ški zajtrk. Predsednik SGZ Benjamin Wakounig, podpredsednik SGZ Felix Wieser in dr. Maria Škof so iz prve roke predstavili dosedanje poslovanje v Avstriji, slovenskem poslovnem klubu in skupnih načr­tovanih projektih. Zbrane, med drugim so projekt s svojo prisotnostjo podprli tudi župan Občine Lukovica Matej Kotnik in kar nekaj podje­tnikov iz naših koncev, je na zajtrku nagovoril župan Občine Domžale Toni Dragar, dogodek pa je povezovala sekretarka OOZ Domžale Ka­rolina Vrtačnik. Na dogodku je bil med OOZ Domžale in SGZ iz Celov­ca podpisan tudi sporazum o medsebojnem sodelovanju. 
ZA občinsko uprAvo 
AndrAž kopitAr 



Novoletni koncert Godbe Lukovica ter proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti 
Člani Godbe Lukovica so konec decembra izvedli že 17. novoletni koncert. Kot vrsto let je bil tudi tokrat na sporedu 26. decembra, ko Slovenci praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. To je bila hkrati tudi osrednja občinska proslava ob 26 letnici plebiscitarne odločitve slovenskega naroda za samostojno državo. Prireditev v kulturnem domu Janka Kersnika v Lukovici se je tako začela s slovensko himno Prešernovo Zdravljico. 
V slavnostnem govoru je župan občine Lukovica Matej Kotnik med drugim poudaril, da nam manjka vizije in načrtov za prihodnost. De­jal je, da se prevečkrat obračamo v preteklost: “Morda je temu krivo tudi to, da imamo v prvi slovenski besedi zapisano preteklost. Na Brižinskih spomenikih se tekst začne s “če bi naš ded ne grešil” in to ponavljamo neprestano. Ves čas se vračamo nazaj in premalokrat v prihodnost. Ampak ob tem se moramo tudi zavedati, da smo kot na­rod, ki smo si dovolili napisati Brižinske spomenike, narod, ki moramo ohranjati svojo besedo, kulturo in vedenje.” Nadaljeval je, da se hkrati v nekaterih stvareh še preveč obračamo v prihodnost in spreminjamo stvari, ki jih ne bi bilo treba. Čudil se je, da je recimo Halloween (noč čarovnic) postal popularnejši od pusta in smo dandanes hitro prevzeli druge navade. Tisto, kar je naše, Slovensko pa se nam zdi malce ču­dno: “Če smo se odločili za samostojnost, to ne pomeni, da smo se odločili zapustiti staro ampak ohranjati tisto kar je naše, na to biti po­nosni in za tem stati,” govor pa je zaključil z besedami: ”Če si želimo biti samostojni in iti naprej moramo najprej verjeti vase, zaupati vase, spoštovati sami sebe in našo tradicijo, ne govoriti le kaj je naš ded grešil, ampak kaj smo mi prevzeli od teh ljudi in kaj moramo ohraniti naprej, da bomo lahko samostojnost dokazovali in da bomo obstali v prihodnosti.” Sledil je prvi del koncerta Godbe Lukovica, ki je pod taktirko Luke Ein­falta obiskovalcem v Lukovici in nato še na ponovitvi v Šentvidu dva dni kasneje, v petih skladbah pričarala različne ritme od rumbe, rocka, nizozemskega coklarskega plesa do romantičnih melodij v skladbi Air for Winds. V premoru je z imitacijo politikov, športnikov in drugih jav­nih osebnosti nastopil tokratni gost ter tudi povezovalec prireditve Jure Mastnak, sicer dolgoletni član ekipe, ki pripravlja humoristično­-satirično oddajo Radio Ga-Ga. Drugi del koncerta se je začel z dve­ma skladbama v ritmih bluesa v katerih so se kot solisti predstavile sekcije saksofonov, pozavn in tenorjev. Ob koncu so na svoj račun prišli ljubitelji narodnozabavnih melodij z Avsenikovo skladbo Lepo je biti muzikant, uspešnicami ansambla Alpski kvintet in valčkom Pod češnjevim drevesom. Koncert Godbe Lukovica pa se je zaključil z venčkom božičnih pesmi in za novoletni čas nepozabno koračnico Radetzky marš. 
Leon AndrejkA Foto: AndrAž kopitAr 


DOGODKI 

V počitniškemu domu Potička je zavladala prava zmešnjava 

Komedija Dan oddiha, ki jo je napisal ruski pisatelj Vladimir Ka­tajev, za KUD Fran Maselj Podlimbarski Krašnja pa jo je režirala Vera Beguš in jo tudi priredila za nam lažje razumevanje, je bila 
20. januarja prvič zaigrana v podružnični šoli v Krašnji. Zelo do­bro je bila sprejeta, tako so presodili tudi gledalci, ki so bučno ploskali in se vso predstavo tudi resnično zabavali.  
Zaprosila sem Vero Beguš za razlago, zakaj jo je ta komedija, ki se dogaja v Rusiji v času togega birokratizma, tako pritegnila, da jo je 


Jaslice v cerkvi na Češnjicah 

Zaradi prenovitve glavnega oltarja imamo letos v naši župnijski cerkvi Marije Karmelske na Češnjicah jaslice pred daritvenim ol­tarjem. So malo manjše kot ponavadi, so pa narejene s srcem in z dušo ter tako izžarevajo še večje sporočilo, ki ga imajo božični prazniki. 
MetkA urAnkAr 


postavila še na naš oder. Pravi, da se ji tema zdi zelo primerna za dana­šnji čas, ker je včasih tudi naša birokracija tako zelo nerazumna, da je marsikateremu društvu, šoli, zelo težko prebiti se skozi vse procedure. Kaj šele, da bi ta birokracija razumela, da omenjene organizacije ni­majo ravno veliko denarnih sredstev za posodobitev svojih dejavnosti ali prostorov in morajo iskati razna sponzorstva. Kajti v predstavi se vse zaplete ravno zaradi tega, ker je težko prebiti na enostaven način oklep toge birokracije. Da bi bila predstava čim primernejša za naše okolje, je Vera Beguš spremenila imena, spremenila tudi ime počitni­škega doma v Potičko (v izvirniku je Jurček), ki jo tudi svojim gostom ponudijo ob prihodu. Dodala je v začetku še reklamni oglas, ki se sliši iz »sprejemnika« in ga prebira Helena Urbanija, ki sicer pogosto dela na Radiu Ljubljana. Posebej zanimivi sta tudi dodani radovedni bli­žnji sosedi, ki z balkona z daljnogledom in fotoaparatom kukata in spremljata dogajanje v Potički in premoreta marsikateri zabaven ko­mentar, ki ga mimogrede lahko enačimo z resničnim življenjem pri nas. Vera nadalje pravi: »Mislim, da je v komediji kar precej naše aktu­alnosti in tudi zaposlene ženske v domu so čisto prave, da zapletejo situacijo.« Predstava traja kar dobro uro in pol in nastopa veliko igralcev, zato se je morala igralska ekipa kar nekaj časa pripravljati za nastop. Še posebej, ker ima vsak tudi svoj delavnik in urnik. Z vajami so začeli že v začetku oktobra in ker so krašenjski amaterski igralci »brezdomci« 
- nimajo svojih lastnih prostorov, so imeli prve bralne vaje v prosto­rih B-dent, potem nekajkrat v gasilskem domu, nato pa so šli v avlo krašenjske šole. Tudi vemo, da je zdaj čas gripe in prehladov in so ne­kateri obležali, pa vendar pravi Vera, da je bilo na vajah zelo delovno vzdušje, ni bilo klepetanja, ampak resno spremljanje soigralcev na odru. Velikokrat so jim med vajo tudi zaploskali in dodali kake nasve­te, kako kakšen prizor narediti drugače. In težko bi bila predstava, če ne bi imeli Jerneja Tiča in Braneta Močnika, ki sta izdelala sceno, in Dareta Tiča, ki je poskrbel za glasbo in ton. Ob tej priliki se Vera tudi is­kreno zahvaljuje učiteljicam in vzgojiteljicam v šoli, ki so z razumeva­njem in brez nejevolje sprejele, da so lahko »zasedli« prostor in kar za nekaj časa spremenili videz šolske avle. Seveda je popolno razumeva­nje pokazala tudi ravnateljica osnovne šole Janka Kersnika Brdo. Vera omeni še ta pravo snažilko v krašenjski šoli Uršo Avbelj, ki je pogosto z vedrom in omelom krožila zvečer med njimi, se muzala in smejala ter jih razumela, da morajo tako pozno zvečer delati. Predstavo si je prav zares vredno ogledati, kajti zapleti in zmešnjave v domu Potička so tako nemogoče zapleteni, da iskrene čestitke igralcem, ki so to tudi tako spretno razpletli in nasmejali občinstvo. Ker je v predstavi glavni problem podpis sponzorja, da odobri nakup cenejše barve za vrtčevske posteljice in zaradi katerega je tudi ves cir­kus, pravi Vera, da so tudi oni pridobili sponzorja za predstavo in sicer Proizvodnja in trgovina z delovnimi oblačili Žagar commerce iz Dom­žal, ki so jim podarili delovna oblačila za nastopajoče, potico je spekla Marina Močnik, za predstave pa jo peče Ivanka Brodar s Hudega pri Radomljah. Štefan Cerar vedno z veseljem doda kak likovni dodatek. Predstava bo šla tudi gostovat, če pa bo še zanimanje v Krašnji, čeprav jo bodo do konca januarja odigrali še trikrat, pa jo bodo tudi z vese­ljem ponovili. 
MiLenA brAdAč 



Novoletni koncert Šentviškega zvona 


Slovencem dano bo živet na zemlji tej še tisoč let, in vedno bomo tu doma, kjer je Slovenija … 
Staro leto smo z vsem, kar nam je prineslo dobrega in slabega, pospre­mili v zgodovino in odprli vrata na stežaj novemu upanju, za naše oseb­ne in družbene izzive. To smo na izviren način doživeli ob novoletnem koncertu Šentviškega zvona, 29. decembra, v dvorani Antona Martina Slomška v Šentvidu, ob božičnih »evergreenih« in Avsenikovi glasbi, pod umetniškim vodstvom in taktirko Špele in Matevža Kinka. Pevke in pevci našega Zvona so programsko sledili misli žlahtnega Ježka, ki ugotavlja, da človek ni ničesar bolj potreben, kot mrvice veselja. Seveda tistega pri­stnega veselja, ki očiščuje ter napolnjuje dušo in srce. Vse to so dosegli z združitvijo večno zelenih božičnih napevov v angleški izvedbi in manife­stacijo izvirnih slovenskih Avsenikovih pesmi, prirejenih za zbore. Venec božičnih skladb je občuteno zazvenel s tenoristom Matejem Av­bljem in baritonistom Matevžem Kinkom, ob klavirski spremljavi Ane Stoschitzky. Kot je rekel za oba solista povezovalec Blaž Andrejka, »eden poklicni pevec in eden, ki to še bo.« Instrumentalni ansambel s flavto, oboo, violino, violončelom, tubo in tolkali je z izvajalci Marušo Urankar, Ano Stoschitzky, Dorotejo Kink, Ožboltom Kinkom, Urhom Štempihar­jem in Rokom Capudrom pričaral večno Sveto noč in jo v novi zasedbi umestil v njen nedosegljivi svetostni okvir. Vsi instrumentalisti so tesno povezani z zborom; nekateri kot njegovi člani, njihovi otroci ali kot za­konci. Skratka, Šentviški zvon bi skoraj lahko imel svoj orkester. Narodno zabavni trio z Andrejem Orehkom, Anžetom Osolnikom in An­dražem Močnikom je razveselil v aranžmaju harmonike, kitare in bas ki­tare. S fenomenom Avseniki se nam dogaja znana slovenska pritlehna zgod­ba, kakršno so doživljali že številni domači talentirani rojaki: šele ko so se prepoznavno potrdili v svetu, jih je milostno začela sprejemati domača elitna kultura; ta jo je vse do pred kratkim držala na nivoju preproste narodno-zabavne stopničke, glasbe za nestrokovna amaterska ušesa, za nesebične potrebe alpskih poskočnic. Toda, kar je vredno in originalno, si vedno samo utira pot, dokler ne doseže svojega mesta v akademskih potrditvah. Ljudstvo je Avsenikovi glasbi že davno postavilo spomenik, da zdaj po desetletjih sveti kot plamenica slovenskega domoljubja, na­ravnega čuta za lepoto, estetske izpovedi slovenske duše, narodnega za­vedanja in duhovne širine. V teh skladbah in besedilih žarijo naše gore, ravnice, vsa razgibana raznovrstnost naših pokrajin, vse pretanjene ni­anse občutij naše duše, otožno domotožje, s stalnim vračanjem misli v domače okolje, dom in domovino. V slovenstvo. Vse to zdaj dojemamo, občutimo, občudujemo, ocenjujemo z novimi vatli, s ponosom in priznanjem nove izvirnosti. Avsenik živi v koncertni in zborovski zasedbi in postaja podlaga novim glasbenim izzivom. Dozo­reli smo za občudovanje (Slovenija, od kod lepote tvoje), za svoj narodni obstoj ( Viharnik vrh gora), za osebne žrtve (Čakala bom), za nezavedne vzgibe hrepenenja (Silvestrski poljub). Nabito polna dvorana in mlado­stna energija sta potrdili, da naš Šentviški zvon polno živi z novimi izzivi. Srečno in pogumno po začrtani poti univerzalne glasbe! 


MojcA stoschitZky 




Tretji novoletni koncert glasbene šole Polton 

Pred božično-novoletnimi prazniki, v soboto, 17. decembra 2016, se je ob zvokih diatonične harmonike odvijal že tradicionalni 3. novoletni koncert glasbene šole Polton. V polni dvorani kultur­nega doma Antona Martina Slomška v Šentvidu pri Lukovici smo lahko uživali v dobro uro trajajočem koncertu, kjer so se nam predstavili učenci glasbene šole Polton. 
V uvodu v čudovit glasbeni večer smo slišali vsem dobro poznano no­voletno pesem Daj mi poljub, ki so nam jo zaigrali učenci glasbene šole Polton skupaj z učiteljem Tomažem Jemcem. Nato se nam je na diatonični harmoniki predstavilo dvajset učencev glasbene šole, ki so nam predstavili kar širok spekter skladb od začetnih do tehnično zahtevnejših. V prvem delu koncerta so se nam predstavili najmlajši in tisti učenci, ki so šele dobro vstopili v čarobni svet glasbe, najmlaj­ši med njimi so bili šestletni Jure ter sedemletni Lovro, Luka in Žiga. Slišali smo poznane otroške in narodne pesmi, dva venčka narodnih pesmi ter refrena gadove Malo, malo še in Miheličeve Dekle iz Rib-nice. Nato sta nam Katja Zore in Lenart Gerčar za popestritev večera zaigrala Modrijanovo Ko rož’ce ji bom sadil in Miheličev valček Kjer lastovke gnezdijo. V drugem delu koncerta so nas nastopajoči ob koncu tedna, na za­dnjo noč v letu, popeljali po zasneženi avtocesti mimo Krke in Ribnice na prelepo Gorenjsko pod Poncami, kjer smo si ogledali ognjemet v obliki rožic in lastovk, ki je zasvetil visoko nad oblake proti Golici, in se spraševali, le kdo nas cuka za kitke. Za konec smo prisluhnili triu harmonik glasbene šole Polton, ki ga že dobro poznamo. Zaigrali so nam Belo snežinko, ki pada ob koncu tedna na prelepo Gorenjsko. Po koncertu nas je vse skupaj spet pričakala pogostitev, ob kateri smo si lahko izmenjali vtise, se malo okrepčali in čestitali vsem nastopajo­čim za čudovito izpeljan koncert. Tomaž Jemec nam je zaupal, da se naslednji koncert glasbene šole Polton seli v dvorano v Lukovici, ker učenci klavirja z učiteljico Ano že pridno vadijo za zaključni koncert ob koncu šolskega leta. 
viktor jeMec 


Avto Lovše 
pooblaščeni prodajalec in serviser vozil Volkswagen. 

Jarška cesta 11, 1230 Domžale, (01) 777­77­77 

AC Lovše 
Pooblaščeni prodajalec in serviser vozil Toyota. 

Jarška cesta 11, 1230 Domžale, (01) 777-77-77 Cesta Staneta Žagarja 65b, 4000 Kranj, (04) 777-77-77 






Blagoslov soli, vode in konj v Šentvidu pri Lukovici 

Sveti Štefan je krščanski svetnik in prvi mučenec ter eden sedmih diako­nov prvotne skupnosti v Jeruzalemu. Leta 34 našega štetja je bil obsojen na smrt s kamenjanem in goduje 26 . decembra ter je poleg tega, da je zavetnik kamnosekov in priprošnjik pri glavobolih še zaščitnik konj. Na Štefanovo zato v mnogih župnijah blagoslavljajo poleg vode in soli tudi konje. In tako je bilo tudi na Štefanovo pred cerkvijo sv. Vida v Šentvidu pri Lukovici, kjer je Konjerejsko društvo Lukovica pripravilo blagoslov konj in jezdecev. Med sveto mašo je o sv. Štefanu in drugih mučencih spregovoril duhovni pomočnik Ivan Povšnar in poudaril njihovo vero v Jezusa, upanje vanj in ljubezen do Kristusa, ki je močnejša kakor vsi človeški zakladi. Sv. Štefan je pričeval za resnico in za to resnico je dal svoje življenje. O pomenu blagoslovljene soli, vode in konj ter jezdecev je namenil nekaj besed vsem zbranim tudi na trgu pred cerkvijo in nato blagoslovil še konje in njihove jezdece. Blagoslovljeno sol, ki so jo prejeli udeleženci, so blagoslovili v cerkvi skupaj s soljo, ki si jo prinesli mnogi verniki s seboj. Seveda so bili blagoslova deležni tudi vozniki vpreg sku­paj z njihovimi konji, in kakor ostali, prejeli še mošnjiček blagoslovljene soli. Na koncu so se vsi skupaj podali še na krajši sprehod skozi Šentvid in Prevoje ter nazaj na prireditveni prostor, kjer so bili jezdeci in kočijaži deležni okrepčila, konji pa so doma prejeli zajeten kup posušene trave in ščepec blagoslovljene soli. Blagoslovljeno sol lahko dodamo kuhinjski 

Božična sveta maša v Krašnji 

Čeprav nimamo navade, da bi se sredi noči odpravili k sveti maši, se na božič radi odpravimo, saj se je takrat Bog ponižal in prišel v hlev, in kdor bo hodil za njim, bo imel luč življenja. Žal vse prevečkrat ljudje vzljubimo temo, zato naj na ta večer svetloba iz betlehemskega hlevčka posije v naša srca, je v uvodu po božičnici, ki so jo pripravili pevci otroškega cer­kvenega zborčka skupaj z instrumentalisti, dejal župnik Anton Potokar zbranim v cerkvi svetega Tomaža v Krašnji. V programu pred sveto mašo so nam mladi poleg petja pripravili tudi zgodbo o Lenki, ki je bila v mestu in se za praznike vračala domov in, ki pravi: Lenka je prinesla smrečico v hišo. Pritrdila jo je v podstavek in brž začela obešati okraske, ki jih je prinesla s seboj iz mesta. Mama je medtem prinesla škatlo z jaslicami in jo postavila na mizo. Lenka je molče krasila drevesce, naenkrat pa je vzela v roke škatlo z jaslicami in jo odnesla v kuhinjo. Mama je začudeno pohitela za njo. «Lenka, kaj delaš?» je v strahu vzkliknila. V peči je gorel močan ogenj. Lenka je škatlo z jaslicami vrgla v ogenj. Mama je skušala rešiti škatlo, toda bilo je prepozno. Ogenj je že objel škatlo. Jaslice so se razsule v ognju. Plamen je objel malega Jezuščka …Mama je nekaj časa strmela v ogenj. Potem pa si je ogrnila star plašč, obula čevlje in odšla k sosedu. Na te besede se je v svojem nagovoru oprl tudi domači župnik, ki je dejal, da se vse preveč oziramo na novosti, ki jih prinaša svet in vse premalo mislimo na svoje korenine. Žal se korenin in s tem krščanskega življenja zavedamo šele, ko se poslavljamo s tega sveta. Jožef in Marija sta bila verna človeka, popolnoma sta bila predana Bogu in njegovi volji. 
soli, jo primešamo krmi, potresemo po njivah, travnikih in sadovnjakih ter jo uporabimo ob slovesu od naših najdražjih. Naj ljubi Bog varuje tako konje kakor njihove jezdece in lastnike preko celega letošnjega leta.  
drAgo juteršek 


Vanj sta zaupala in zato sta bila zadovoljna s tistim, kar sta prejela. Tako se je Jezus rodil v bornih jaslih majhnega hlevčka, kjer mu je bila slama prvo ležišče, prva odeja hlad in prvi grelec-radiator dihanje krave in osla, prvi obiskovalci pa pastirji. Za lepoto bogoslužja so poskrbeli še pevci na koru pod vodstvom Jelice Zupan, ki so z znanimi napevi polepšali tokra­tno sveto mašo. Še stisk roke pred cerkvijo z največkrat izrečeno željo po zdravju in miru in podali smo se proti domu v jutru, ko se je v hlevčku v Betlehemu rodil Jezus.    
drAgo juteršek 



Delovanje Območnega združenja slovenskih častnikov Domžale na območju Občine Lukovice v letu 2016 
Naše združenje je v letu 2016 izvajalo svoje aktivnosti v skladu z letnim načrtom za 2016. Ob rednem delu izvajamo tudi vse aktiv­nosti, ki so vezane na prihodnje leto, kot so: administracija, veza­na na izdelavo vlog za razpise in izdelava delnih poročil pri porabi sredstev, priprava LN za leto 2017 za aktivnosti združenja in sode­lovanja združenja s sorodnimi organizacijami, zvezo in SV. 
Prve aktivnosti v Občini Lukovica so bile izvedene v juniju ob slovesno­sti ob Dnevu državnosti in 25-letnici osamosvojitve. Naša častna enota je bila aktivna v Domžalah, Dobu, Trzinu, Lukovici in na Mali Lašni. Lah­ko bi rekli, da smo, razen v Trzinu, na vseh prireditvah vodili protoko­larni del slovesnosti. Na prizorišču tajnega učnega centra Lokvanj (Mala Lašna) je bilo še po­sebej slovesno, saj je Občina Lukovica na novo uredila samo lokacijo pomnika, hkrati pa je pol. Bojan Končan, takratni načelnik štaba TO v Domžalah županu občine Mateju Kotniku v hrambo predal celotno ar­hivsko dokumentacijo takratnih dogodkov na tej skrivni lokaciji. V okviru protokolarnih aktivnosti je naše častna enota letos sodelovala na spominski prireditvi na Šipku, ki jo organizirata skupaj Občina Luko­vica in Občina Kamnik. Častna straža, pomoč pri polaganju vencev in postroj zastavonoš je ob takih slovesnostih primerna aktivnost, saj gre za počastitev vojaških oziroma vojnih dogodkov. Naše združenje je s častno enoto v Lukovici sodelovalo tudi na pred­stavitvenih dnevih Občine Lukovica in ob obisku predstavnikov pobra­tene občine iz Italije položila venca k spomeniku prve svetovne vojne v Lukovici. Dogodek je bil zelo slovesen, tako župan Lukovice Matej Kotnik kot tudi vsi gostje pa so priznali, da so pravo draž dogodku dale uniforme ZSČ in strumni postroj praporov. Seveda pa niso samo vojaške aktivnosti tiste, ki jih naše združenje izva­ja. Športna sekcija in kolesarji smo bili ponovno aktivni. Zdaj že tradici­onalno smo izvedli Kolesarski krog občin OZSČ Domžale. Štart etape je bil tokrat v Zalogu pod Sv. Trojico, pot v skupni dolžini okoli 50 km pa nas je vodila preko Moravč, Lukovice, Mengša, Trzina do Domžal in po­vratek na izhodiščno točko. Vsi smo bili kar precej utrujeni, predvsem zaradi premalo lastnih voženj oziroma premalo treninga, pa tudi zaradi ostrega tempa na cesti. Omeniti velja še eno prireditev, ki smo jo uspešno izvedli. V avgustu in tudi v septembru, kolikor nam je dopuščal čas, so potekale priprave za organizacijo izredne slavnostne seje ob 40. obletnici vpisa združenja v sodni register. Vsi člani IO OZSČ in tudi člani častne enote smo se trudili, da bi dogodek primerno obeležili. V ta namen smo k sodelovanju prite­gnili tudi uprave oziroma župane občin Domžale, Mengeš in Lukovica, ki so pristopili kot sopokrovitelji naše prireditve. Nosilec programa je bila naša častna enota, ki je spremljala slovesen prihod prapora združenja. Ob himni Republike Slovenije, ki so jo za­peli pevci Društva upokojencev Moravče, smo lahko začeli z uradnim delom seje. Slavnostni govornik je bil predsednik ZSČ generalmajor dr. Alojz Šteiner, ki je v svojem govoru seznanil prisotne z zgodovino naše zveze in častniške organizacije na sploh in pri tem poudaril po­men obstoja našega strokovnega združenja tudi v današnjih časih. V karatkem nagovoru so nas pohvalili tudi župana Matej Kotnik in Peter Ložar ter podžupan Bogo Ropotar in predsedniki sosednjih združenj ZSČ. Vodstvo našega združenja je v spomin na dogodek podelilo vsem prisotnim spominske medalje. Območno združenje slovenskih častnikov Domžale je vse opisane ak­tivnosti izvedlo v lastni organizaciji ali kot soorganizator in nosilec pro­tokola na prireditvi, razen strelskih tekmovanj in dogodkov, ki so bili organizirani znotraj krovne zveze ali na državni ravni. Ponosni smo, da se lahko pohvalimo s trinajstimi strokovnimi akcijami strelcev, štirinaj­stimi protokolarnimi izhodi naše častne enote, ob tem pokrivanje še treh mednarodnih dogodkov in s petimi akcijami športne sekcije. Ob tem smo se udeležili tudi dogodkov krovne zveze in dogodkov, ki so jih organizirali slovenska vojska in državni uradi. Sodelovali smo na ne­katerih prireditvah v organizaciji sorodnih domoljubnih in veteranskih organizacij. Lahko mi verjamete, da jih je bilo vsaj toliko, kot je bilo ti­stih zgoraj opisanih, in če bi želel podati poročilo tudi o teh aktivnostih, bi bilo pisanja vsaj še enkrat toliko. Skratka, bilo je naporno in uspešno leto 2016 in lahko mi verjamete, da se je izplačalo: zadovoljstvo je sodelovati s tako ekipo častnikov in pod­častnikov oziroma članov združenja, kot je naša v Domžalah, odtehta tudi kakšno izgubljeno uro ali prosti vikend. 
predsednik io oZsč doMžALe MirAn stopAr 



Društvo podeželskih žena Lukovica 


Petnajstega decembra smo se članice društva zbrale pri Gašperju na Prevojah. Gostilna je bila skoraj premajhna. Res lepa udeležba in dobro razpoložena druščina podeželskih žena. Tudi tokrat smo zabavo združile z izobraževanjem. 
Pridružila se nam je Nataša Lilek s Čebelarskega centra na Brdu. Pripravila nam je zanimivo predavanje o čebelah, produktih, pomenu, zdravilnih učinkih medu in še na literaturo ni po­zabila. Poleg reklamnih katalogov nam je razdelila še koristne recepte za izdelavo medenih dobrot. Bilo je res poučno in zanimivo. Prav vse smo ji prisluhnile in se ji ob tej priložnosti lepo zahvaljujemo za čas, ki nam ga je namenila. V nadaljevanju je za zabavo poskrbel še Tone Habjanič. Skupaj smo tako zaključili leto 2016. 
Že danes pa vabimo vse dosedanje in bodoče članice na občni zbor društva. Dobimo se 
8. februarja ob 10. uri v novih prostorih gostilne pri Furmanu v Lukovici. Prijava udelež­be je zaradi organizacije kosila zaželena. Lepo vabljene, da se nam pridružite. 
dpž LukovicA 


»Rahuška« pot in Planica 

Prvi konec tedna v novem letu smo se “Rahučani” s prijatelji podali na tradicionalni zimski pohod po Rahuški poti. Tokrat je bil pohod že četrtič. Ledeno mrzlega dopoldneva, termometer je kazal dobrih 10 stopinj pod ničlo, se nas je zbralo kar 25. Na hitro smo si izmenjali še nekaj čestitk ob novem letu, nato pa se s strumnim korakom podali na pot. V lepem sončnem vremenu smo v koloni drug za drugim zakorakali proti Laščam in naprej po strmi gozdni poti proti gornjem hribu. Kratek postanek, da smo malo zadihali, nato pa naprej proti Straži in Preserjam, kjer smo se malo posladkali in nabrali novih moči za nadaljevanje poti proti Dupelj­nam. Obvezno fotografiranje in vpis v knjigo, nato pa naprej po Rokov­njaški poti proti Rafolčam. Že so se pred nami pokazale Rafolče, a mi smo ponovno zavili proti Vrhovljam in po gozdu v smeri bajerjev ter čez Muke nazaj proti brunarici. Po prehojenih 10 km je sledil družaben zaključek ob ogledu slik s pohodov, realiziranih v letu 2016. V brunarici je zadišalo po kuhanem vinu, čaju in sladkih palačinkah, Stane pa je poskrbel, da so nam šle na tanko narezane rezine pršuta še posebno v slast. 

NIč topleje pa ni bilo tretjo januarsko soboto, ko smo se podali na vrh Planice k cerkvici sv. nadangela Gabrijela (824 m). Na izhodišču v Crn­grobu se nas je zbralo dvanajst pohodnikov vseh generacij. Pri desetih stopinjah pod ničlo nas je strmo v hrib pospremilo jutranje sonce s svo­jimi žarki. Mimo cerkve Marijinega oznanenja smo po dobro uhojeni, a ves čas zasneženi, deloma poledeneli poti, po dobri uri in pol prispeli do vrha Planice z markantno cerkvico nadangela Gabrijela. Cerkvico krasijo čudoviti vitraži, od cerkvice pa so se nam v čudovitem sončnem dnevu brez oblačkov odpirali prečudoviti pogledi proti Lubniku, Staremu vrhu, Blegošu in Krvavcu, daleč zadaj pa nas je pozdravljal Triglav. Na klopcah ob cerkvici smo se pogreli na toplem soncu, podkrepili in podali nazaj v dolino. Seveda pa v vasi Planica nismo mogli mimo kmetije odprtih vrat. Ob topli krušni peči smo se pogreli, okrepčali, poiskusili domače speciali­tete in odigrali Človek ne jezi se. Ob povratku v dolino smo imeli prvi po­hodniki priložnost ogledati si še notranjost cerkve Marijinega oznanenja, ki je razglašena za kulturni spomenik. Posebnost cerkve je, da je bila iz prvotno enoladijske sredi 15. stoletja prezidana v triladijsko. Notranjost krasijo zanimivo obokan strop in poslikava le-tega, kor z orglami, prezbi­terij, prižnica in zakristija. Ob povratku na parkirišče še strnitev utrinkov s poti in pozdrav do februarskega snidenja, ko se nameravamo podati na Goro Oljko (920 m). 
MArko pAvLič 



Avto šola Lončar, d.o.o. Slamnikarska cesta 3b 1230 Domžale 
Prijave:  031 / 209 – 501 ali avtosola.loncar@siol.net 
Tečaji CPP:  6. 2., 27. 2. 2017  in 20. 3. 2017 Do 20. 3. 2017: -50% ZIMSKI POPUST na tečaj CPP; 

Tečaj za IZPIT ZA TRAKTOR: 
13. 3. 2017 (TERMIN je POTRJEN in ŠE pred UVEDBO NOVEGA PROGRAMA) 

IZKORISTITE POPUSTE – 
primerjajte cene in zaupajte naši kakovosti

AKCIJA ure vožnje v PAKETU po: 20,00 (POLO) in 21,25 (GOLF) 




Tihi Rafolčan z državnimi nagradami 
Drago Bajt, rojen 7. februarja 1948 v Ljubljani, prevajalec, esejist, publicist, literarni kritik, ugankar. Obiskoval je osnovno šolo in gimnazijo v Škofji Loki, študiral rusistiko in primer­jalno književnost na FF v Ljubljani. Bil je novinar in urednik v kulturno-literarnem uredni­štvu Radia Ljubljana, urednik knjižnega programa pri Tehniški založbi Slovenije, urednik za leksikografiko pri založbi Mladinska knjiga in urednik Založbe Nova revija. Član Dru­štva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je upokojen. 

Prevajal je zlasti rusko prozo in poezijo 20. stoletja (romane Andreja Belega, Remizova, Piljnjaka, Zamjatina, Platonova, Vojnoviča, bratov Strugacki, pesmi simbolistov in Osipa Mandelštama). Tudi mojstrovino Fjodorja Do­stojevskega, roman Idiot, in nekaj prevodov za gledališče. Knjižno so izšli tudi prevodi literar­noteoretičnih razprav. Poleg tega je prevajal tudi srbsko in hrvaško literaturo, zlasti poezijo (Raičković, Sekulić, Rakić, Matoš, Gudelj, Kiš), ter sodobno slovaško prozo in poezijo. Kot esejist in publicist je pisal o moderni ruski li­teraturi od simbolizma do postmodernizma (študija Ruski literarni avantgardizem, 1985; eseji V burji besed, 1998; monografija o so­cialističnem realizmu Kar je sonce za luno, to je Rusija za nas, 2016), o sodobni slovenski literaturi, predvsem prozi mlade generacije (Zapisi na robovih, 1986), o znanstveni fanta­stiki (Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja, 1982), o prevajalski teoriji in zgodovini, o ugankarstvu (Od uganke do uganke, 1978); v zadnjih letih se ukvarja zlasti z literarno prakseologijo (pri­ročnik Pišem, torej sem, 1993, 1994) in leksiko­grafiko (Slovenski kdo je kdo, 1999, Slovenski veliki leksikon, 2003–05). Kot urednik je pri­pravil izbore ruske proze v zbirki Kondor, nekaj knjig znanstvene fantastike, več del Vladimirja Bartola, antologijo slovenske poezije Sončnice poldneva (1993), tri zvezke zbranega dela Mi­rana Jarca (2012, 2013, 2015). Lotil se je tudi sestavljanja popularnih leksikonov ( Vsevednik, 1991, 10. izdaja 2005), v zadnjem času pa piše predvsem kulturno publicistiko (Zmerjanje Slovencev, 2005). Doslej je bil večkrat nagrajen za svoje prevajalsko delo: Sovretova nagrada 1979, Župančičeva nagrada 1985, nagrada Pre­šernovega sklada 1991. 
Gospod Drago, spoznala sva se pred leti na enem od pohodniških izletov, ki jih vodi moja sestra Marijana, ko ste prisedli v moj avto. Kako, da ste prišli v našo vas in koliko časa ste že tu? 
»V Rafolče sem se priselil leta 2009, potem ko sem več let iskal primerno lokacijo za novo bi­vališče v okolici Ljubljane. Po upokojitvi 2008. se mi je zdelo, da je življenje v središču Sloveni­je prehrupno za vsakodnevno bivanje; ker sem kot otrok živel na deželi, mi kmečko okolje ni bilo tuje. V Rafolčah sem dovolj blizu mesta, zveze s središčem, ki ga še vedno potrebujem predvsem za kulturno delovanje, so odlične in hitre, tudi stari prijatelji so dovolj blizu. Kot sem opazil, so prav Rafolče tisti kraj v občini Lukovi­ca, kamor se ljudje množično priseljujejo.« 


Kako, da ste se vključili v pohodniško sek­cijo? 
»Zadnjih 30 let sem zaradi zdravja precej hodil v hribe, Slovenija kot pohodniški raj me privlači 
– na srečo pa so se tudi v Rafolčah našli ljubi­telji narave in izletov, tako da odločitev ni bila težka. Vaši mesečni pohodi po slovenskih hri­bih so prirejeni za ljudi vseh starosti, tudi načr­tovani so letnemu času in vremenu primerno.« 
Menda tudi precej kolesarite. Kje se vozite in kje se najraje ustavljate? 
»Kolesarim od marca do novembra, približno v radiju 50 km okoli Rafolč. Tako so dosegljivi Ka­mnik in Tuhinjska dolina, Trojane in Moravče, Litija in Dolsko, Škofja Loka in Kranj, Komenda in Cerklje. Ljubljane se ogibam zaradi nevar­nih in slabih cest, pogosto pa se z avtom od­peljem na kakšno izhodišče drugje v Sloveniji in naredim daljšo krožno turo (npr. po Selški ali Poljanski dolini, po Ljubljanskem barju, od Ribnice do Kočevja). Ustavljam se predvsem v gostilnah in barčkih na kavi ali malici. Čeprav kolesarim samo v lepem vremenu, se vendarle na leto nabere okoli 2000 kilometrov.« 
Kaj vam je všeč in kaj pogrešate v naši vasi ali občini Lukovica? 
»Všeč mi je povezanost ljudi in prijaznost va­ščanov do priseljencev, kakršen sem tudi sam. Pogrešam pa kakšno večjo trgovino in družab­no-kulturni klub, kjer bi se ljudje stalno zbirali. Tudi vas in nasploh občina se hitro razvijata, tako da bo treba poskrbeti za boljšo infrastruk­turo (npr. ureditev cest in ulic v Rafolčah, servi­snega centra v Lukovici).« 
Ko sem zvedel za vaše ime in priimek, sem pogledal na internet in dobil na moje pre­senečenje opis človeka, ki je zelo veliko napisal in prevedel. Kdaj ste pričeli s pisa­njem? 
»Prevajati sem začel kot študent sredi 70. let ter prve prevode objavljal na radiu in v revijah, pozneje pa knjižno pri osrednjih slovenskih založbah. Uveljavil sem se predvsem kot pre­vajalec moderne ruske literature 20. stoletja, zlasti iz obdobja med obema svetovnima voj­nama. Veliko sem se ukvarjal z literarno kritiko, esejistiko in publicistiko, v službi pa s pripravo in urejanjem priročnikov in izdelovanjem po­ljudnih leksikonov. Po malem še zmerom poč­nem to, četudi sem svoje poglavitne načrte že uresničil. Zadnja leta najraje pišem refleksije o stanju slovenskega duha, torej razmišljanja na različne teme, predvsem politične, družbene in kulturne.« 
Kot zelo tih in neopazen sovaščan ste preje­mnik kar treh državnih nagrad: Sovretove, Župančičeve in Prešernovega sklada. Kaj vam pomenijo in katera vam je najljubša? 
»Vse tri sem dobil kot prevajalec leposlovja in literarne teorije; vsaka ima svojo vrednost, vendar so vse tri približno enakovredne, zato ne morem ločevati med njimi.« 
Sestavljali ste tudi uganke in sodelovali pri nastanku prve slovenske ugankarske knji­žice? Kako je s tem področjem in kdaj ste to počeli? 
»Enigmat sem bil med študijem in tja do osa­mosvojitve Slovenije. Ugankarstvo je bilo sprva glavni vir za preživetje in študij (tedanji honorarji so bili neprimerljivo visoki z dana­šnjimi), pozneje pa konjiček, ki človeku ostri pogled na jezik in ga sili k treniranju možga­nov. Kot sestavljavec sem se enigmatike na­veličal, ker je postala preveč rutinsko početje. Danes se je povsem komercializirala, le redki enigmati in uredniki ugankarskih listov še vztrajajo pri težavnih ugankah in ugankarskih novostih.« 
Letos ste izdali knjigo z naslovom Kar je sonce za luno, to je Rusija za nas (Kaj je so­cialistični realizem). Ali lahko na kratko opi­šete namen in vsebino te knjige? 
»Literarnozgodovinska monografija z dolgim naslovom prva pri nas celovito orisuje doktri­no socialističnega realizma v Sovjetski zvezi (od 1917 do 1990) in pri nas (v letih 1946– 1952), ko je bila edina dovoljena smer v so­dobni umetnosti. Ker je šlo za vsiljeno pisanje pod diktatom zmagovite socialistične politike in Komunistične partije, se je hitro izpela. Pe­smi o udarnikih v delovnih brigadah in debelih romanov o agrarni reformi in kmetijskih zadru­gah ali delavskih stavkah ljudje pač niso mogli dolgo brati. Ne smemo pa pozabiti, da je imel socrealizem pri nas tudi svoje avtohtone kore­nine, npr. v proletarski poeziji Klopčiča ali Se­liškarja ali v literarnem ustvarjanju med NOB. Danes je povsem jasno, da je bila to umetnost totalitarne države, kakršna je bila tudi Jugosla­vija; bila je torej umetnost, ki naj bi družbeno angažirala in vzgajala državljane.« 

Ali ima naslov kaj povezave z zdajšnjo slo­vensko politiko? 
»To pa ne, naslov je vzet iz Kocbekovega dnev­nika za leto 1948; tam govori o nekem sloven­skem informbirojevcu, ki je tudi po prelomu s Sovjetsko zvezo ostal na Stalinovi strani, kot pričajo njegove besede.« 
Kako je s knjigami in prodajo knjig danes, v dobi interneta in globalizacije? 
»Knjiga se danes enako dobro drži kakor ne­koč. Knjižnih naslovov je več, naklade pa so nižje. Kot kažejo podatki, se spreminja tudi razmerje med prodanimi in izposojenimi knji­gami: prodaja v knjigarnah pada, izposoja v knjižnicah pa raste. Navsezadnje tudi sloven-ski knjižni sejem, ki se odvija konec novembra v Cankarjevem domu v Ljubljani, iz leta v leto povečuje obisk, število literarnih prireditev in prodajo knjig. A sestava knjig je danes drugač­na kakor pred desetletji: namesto klasičnih in modernih literarnih del se prebirajo predvsem lahkotne zvrsti književnosti (kriminalka, ljube­zenski roman, fantazijski roman, psevdozgo­dovinski roman), ki so tudi bolj prodavljive ka­kor klasično leposlovje. Ker sem vselej prevajal »moderne klasike« svetovne literature, danes gotovo težje spravim svoj prevod v založni­ško-knjigotrški obtok. Seveda pa se je branje iz knjig preselilo tudi v druge medije – še bolj pa branje nadomeščajo slikovni načini komu­nikacije.« 
Napisali ste tudi priročnik z zanimivim na­slovom: Pišem, torej sem. Komu ga najbolj priporočate? 
»Priročnik je namenjen vsem, ki kdaj kaj napi­šejo. V njem so napotki za zamisel, izvedbo in oblikovanje besedila, osnove pravopisa in slo­ga, ki ga potrebuje vsaka literarna zvrst, vzorci različnih tekstov, ki so potrebni v vsakdanjem življenju. Skratka: govorim o izoblikovanju ka­kršnega koli spisa od zamisli do revijalne obja­ve in tiskane knjige. Torej: primerno predvsem za šolarje, mlade literate in upokojence.« 
Tale intervju bo objavljen v našem občin­skem glasilu Rokovnjač. Kaj menite o glasilu in kaj pogrešate v njem? 
»Rokovnjač je namenjen občanom krajev in vasi okrog Lukovice, zato so v njem zlasti lokal­ne novice. Pogrešam pa občasno kakšen inter­vju z znanim človekom iz teh krajev ali zanimiv domoznanski prispevek, ki bi današnje prebi­valce opominjal na zanimivosti in dosežke iz preteklosti teh krajev. Rokovnjač bi moral ime­ti širše ambicije v poplavi slovenskih lokalnih medijev.« 
Ste že upokojeni. Kakšne načrte še imate? 
»Načrti so večinoma povezani z dosedanjim kulturniškim oziroma literarnim delom. Skušal jih bom uresničevati z zmanjšanim tempom, saj je poleg duha treba zaposliti tudi telo – za to pa je v Rafolčah in okolici kar precej priložnosti. Kar se tiče prevajanja, bi rad na novo prevedel Gogoljev roman Mrtve duše; nadvse pa bi bil vesel, če bi se mi posrečilo najti založnika za novo izdajo leksikona Slovenski kdo je kdo, ki že vrsto let nastaja v mojem računalniku.« 
Spoštovani Drago Bajt, hvala za izčrpne odgo­vore, želim vam še veliko ustvarjalnih navdi­hov, člankov in knjig, kot tudi zdravja in da bi se še velikokrat udeležili naših pohodov v ŠTD Rafolče. 
viktor jeMec 



Moški pevski zbor Janko Kersnik v Berlinu 

Prevoziti več kot 1000 kilometrov v eno smer, sedeti več kot 10 ur na sedežih avtobusa ni kar tako, a če je volja, se marsikaj da. Tako so se pevci MPZ Janko Kersnik iz Lukovice skupaj s solistkama Ur­ško Pavli in Marto Zabret ter z zborovodjem Igorjem Velepičem odpravili v zgodnjih jutranjih urah v četrtek na pot v Berlin. 
S seboj so poleg ostalega vzeli še obilo dobre volje in potrpežljivosti ter boljše polovice, za katere so bili prepričani, da na pot zagotovo ne odi­dejo praznih rok. Prvi dan je minil v prijetni vožnji z udobnim avtobusom in, da ni bilo dolgčas, so vmes še kakšno zapeli in se spomnili tistih, ki so ostali doma ter bili deležni neskončnega masiranja in pozornosti gripe in ostalih bolezni. Prelepa zimska idila je naše pevce spremljala na poti prek Avstrije in tudi dela Nemčije, a na srečo obilnih padavin in zastojev tokrat kljub napovedi na poti niso bili deležni. Tako so večer po prihodu v hotel izkoristili za ogled okolice hotela ter Alexanderplatza in centra mesta in seveda mestne hiše. Še obisk ene izmed znamenitih pivnic, kjer se na koncu zasliši še naša Rokovnjaška himna. Drugi dan je sledil nastop v veleposlaništvu in srečanje z veleposlanico Marto Kos Marko, kjer so kot rokovnjači ugotovili, da imamo ne samo sposobno veleposlanico, ampak tudi simpatično. In tako poleg Zdravljice in nekaj koledniških, saj čas je še takšen, zapojo tudi Domovini. Sledi ogled mesta, in sicer naj­prej od bombardiranja porušene cerkve, bolje ostanka Kaiser Wilhelm Gedächtniskirche spominske cerkeve cesarja Viljema na Kurfürstendam­mu, ki je bila med drugo svetovno vojno uničena, a so jo znova postavili. Edini spomin na staro zgradbo je razvalina zvonika, ki se imenuje Der Hohle Zahn – votli zob. Ogledali so si še spomenik žrtvam holokavsta. V spomin na medvojni holokavst je država leta 2005 postavila spomenik žrtvam nacističnega nasilja in ga sestavlja 2711 betonskih blokov. Stoji med Brandenburškimi vrati in Potsdamskim trgom, na površini 19.000 kvadratnih metrov in skoraj na vrhu berlinskega bunkerja, v katerem je 30. aprila 1945 Adolf Hitler naredil samomor. Med betonskimi blok različnih višin se lahko tudi sprehodite, a nikar ne hodite po njih. Med številnimi znamenitostmi ne moremo spregledati Brandenburških vrat, enega glavnih simbolov mesta, od katerih teče vzdolž celotnega okrožja promenada Pod lipami (Unter den Linden). Mogočna konstrukcija na Pa­riškem trgu je sestavljena iz dvanajstih stebrov, nad vrati pa je kvadriga z boginjo miru v kočiji. Vrata so bila zasnovana kot slavolok miru, vendar so jih pogosteje uporabljali za povzdigovanje vojaških dosežkov. Biti v Berlinu in si ne ogledati Berlinskega zidu, ki je ena najpogostejših asoci­acij na nemško prestolnico. Več kot 150 kilometrov dolga betonska pre­preka, ki je mesto več kot 28 let delila na vzhodni in zahodni del, ravno lanskega novembra pa smo obeležili 25. obletnico njenega padca. Zid ostaja eden od glavnih spomenikov in turističnih atrakcij, čeprav je od njega ostalo bolj malo. Najbolj znan ostanek v Berlinu, znan kot East Side Gallery, je dolg 1,3 kilometra in so ga imenovali za državni spomenik. Drugi prepoznavnejši ostanek zidu je na Niederkirchenstrasse, vendar ne gre za izvirnik, ampak za na novozgrajeno kopijo. Mesto ima številne znamenitosti, nekatere si je najlažje ogledati z avtobusa, v nekatere pa je treba vstopiti, da doživiš njihovo veličino, in tako je tudi z njihovim parlamentom. Slednjega so si ogledali do podrobnosti, toliko kolikor je turistom oziroma obiskovalcem dovoljeno. Za ogled jim je ostala še me­stna hiša, prej znana kot Rdeča mestna hiša (Rotes Rathous) in Marian­kirche, druga najstarejša cerkev v Berlinu. Brez ogleda mogočnega 368 metrov visokega televizijskega razglednega stolpa (Fernsehturm), torej višjega od znamenitega Eifflovega stolpa v Parizu, tudi ne gre, če si že enkrat prevozil toliko kilometrov. Seveda niso mogli niti mimo pomnika novejšega časa, tragedije, ki se je zgodila v preteklem letu in tudi tam so se zadržali nekaj časa in se v tihi molitvi spomnili vseh, ki so umrli tam. V soboto so v slovenski skupnosti v cerkvi sv. Elizabete zapeli in pripra­vili manjši koncert slovenski skupnosti in slovenskem župniku Izidorju Pečovniku Doriju. Seveda so prepevali Bogu v čast in sebi ter številnim obiskovalcem tokratne svete maše v veselje. In kakor pravijo, da če so trije Slovenci skupaj, je že zbor, potem je ta zbor prepeval tudi naprej na prijetnem druženju po sveti maši. Malce novejše, ki jih je uredil in zbral Janez Močnik in tudi kakšno ljudsko, ki so jo poznali le tisti malce starejši. Nedelja je Gospodov dan in tako so pri sveti maši v cerkvi st. Matthias, po naše sv. Matije ponovno zapeli mnogim vernikom, ki so tokrat napolnili cerkev. Na koncu so pripravili še krajši poslovilni koncert, kajti čakala jih je še dolga pot do domačih krajev. Čeprav rokovnjači, so pustili lep vtis na ljudi, ki so jih tokrat srečali, tudi s simboličnimi darili iz Črnega grabna, ki njihovim srečanjem dajejo poseben pečat, saj se jih poslušalci zapo­mnijo ne le po odličnem ubranem petju, ampak tudi po prijaznosti, po spominku, ki je sad domačih rok in ga ne najdeš na policah številnih tr­govin v Berlinu. Za zborom je zanimiv ter čudovit podaljšan konec tedna in povratek v domovino s pripravami na nove nastope in nove pustolo­vščine ter spoznavanja drugačnega, novega in zanimivega, toda doma je najlepše. 
drAgo juteršek 



srečanje nekdanjih članov Ks Prevoje 


Kakor vsa leta do zdaj smo si tudi tokrat ob koncu starega leta vzeli čas in skupaj preži­veli družabni večer nekdanji člani stare Krajevne skupnosti Prevoje. 
Naše poslanstvo se je v svetu KS Prevoje končalo že pred dvema desetletjema, takrat pod okriljem predsednika Petra Križnarja, gradbenega mojstra iz Imovice. Tudi takrat je bilo na sestankih pestro, seje so bile burne, mnogokrat smo si bili v svojih mišljenjih neenotni, toda v zaključnih sklepih skupni in složni. Medsebojnih zamer nismo nikoli poznali. To pa je bil tudi naš motiv, da se s svojimi boljšimi polovicami dobimo in skupaj preživimo trenutke vsaj enkrat na leto. Težka bolezen nam je vzela in naš krog zmanjšala za enega člana Dušana Kosmatina, spomnili smo se nanj. Veseli pa smo bili, da se je kljub bolezni za krajši čas pridružil srečanju Tomaž Cerar in z nami preživel vsaj delček našega skupnega večera, v katerega smo vključili tudi spomine na naše skupno delo, ki smo ga takrat opravljali. Lahko zatrdim, dokaj uspešno. Ob izvrstni domači hrani in prijetnem ambientu v gostilni Bevc v Lukovici smo tako zaokrožili še eno leto našega skupnega druženja in se razšli z željami, da nas tudi v prihodnje spremljata zdravje in sreča ter da se naša srečanja nadaljujejo tudi v bodoče. 
tone hAbjAnič 


Moški pevski zbor Janko Kersnik poje letos v bazilikah 

Če so možje in fantje skupaj s solistkama Urško Pavli in Marto Za­bret v preteklem letu pod taktirko Igorja Velepiča zapeli v vseh Plečnikovih cerkvah, so letos na vrsti bazilike v Sloveniji, ki jih je skupaj sedem. 

Konec tedna v soboto in nedeljo so zapeli v dveh, in sicer v soboto v baziliki Žalostne Matere božje v Stični in v nedeljo v baziliki Lurške Ma­tere božje v Brestanici. Slednja spada med največje cerkve v Sloveniji, zagotovo pa je največja v Posavju. Gradili so jo med leti 1908 in 1914. Njena zgradba je mogočna triladijska cerkev v neoromanskem slogu in spada med najlepše historizirajoče sakralne objekte na Slovenskem. Prve ideje o gradnji nove župnije v kraju segajo v konec 19. stoletja. Zaradi težkih gospodarskih razmer je bila pobuda za izgradnjo cerkve podana v začetku 20. stoletja pod okriljem kaplana Jožeta Cerjaka. Z gradnjo cerkve se je začelo leta 1900. Leta 1901, ko so dobili potrebna dovoljenja, so 17. maja začeli vpisovati ude Cerkvene stavbne družbe Marije Lurške in tako zbirati denar za gradnjo nove cerkve. Pri gradnji so s svojimi prispevki sodelovali vsi Slovenci z vseh koncev domovine in tujine. Tako je cerkev tudi dobila naziv slovenski Lurd. Zgodovino bazili­ke kakor tudi župnije in samega kraja Rajhenburga nam je ob prijetnem srečanju po sveti maši razložil domači župnik Jože Špes. Spregovoril ni samo o začetkih gradnje bazilike, ampak tudi o utripu kraja, ki je bil od­visen od upraviteljev gradu Rajhenburg. Med sveto mašo je kaplan Gre­gor Majcen najprej pozdravil pevce in se jim zahvalil za obisk. Nato je v nagovoru spregovoril o Jezusovem in našem krstu, o zakramentalnem dogodku, ki ima svojo vrednost, saj ob krstu vsak posameznik prejme trojno službo, in sicer duhovniško, preroško ali oznanjevalno in kralje­vsko ali pastirsko. Na koncu svete maše so pevci pred oltarjem zapeli še nekaj koledniških in čeprav je bilo v baziliki vse prej kot toplo, nihče od navzočih ni zapustil bazilike do konca nastopa. Pred odhodom na domove, ko je zunaj rahlo snežilo, smo se še enkrat odpravili v baziliko in si ogledali vse tisto, o čemer nam je govoril domači župnik Jože Špes. Ogledali smo si tudi najlepši okenski vitraž, ki zaradi novejšega oltarja ni več viden iz cerkve, in kipe, ki so jih izdelali v Franciji, blagoslovili v Lur­du in nato pripeljali v Brestanico. Že v tistih časih so znali dobro računati, kajti veliko cenejši je bil samo en prevoz, kakor pa iz Slovenije v Francijo in nazaj. Mozaik patra Rupnika z vdelanimi relikvijami in tudi jaslice niso ostale neopažene Sneg je začel močneje naletavati in kaj hitro smo po­mahali prijaznima gostiteljema ter se odpravili proti domu.  
drAgo juteršek 


Zahvala 



Prehod iz starega leta v novo leto je običajno napolnjen z obilo lepih želja, izrečenih lepih misli, stiskov rok in objemov. Ta topli občutek smo doživeli tudi v našem društvu, ko ste se nam krajani in krajanke zahvalili za naše delovanje. Zato se vam iz srca zahva­ljujemo za vašo podporo. Hvala vam! 
gAsiLke in gAsiLci pgd prevoje 

Rdeči križ Blagovica sledi posluhu za sočloveka in humanosti 

Tako kot vsa leta prej smo tudi leto 2016 zaključili z obiski ter no­voletnimi obdarovanji naših starejših (od 75. leta dalje) in invali­dnih krajanov. 
Prostovoljke iz odbora RK Blagovica smo jih obiskale na njihovih do­movih in jim izročile simbolična darila. Povsod smo bile lepo in prisrčno sprejete. Ob prijazni postrežbi in prijetnem klepetu sta urica ali dve hi­tro minili. Poslovili smo se z željo po zdravju, sreči in miru ter z obljubo, da se čez leto dni znova srečamo in si sežemo v dlan. Tudi na našega krajana Vinka Vajdeta nismo pozabili. Obiskali smo ga v stanovanjski skupnosti Celje, kjer trenutno domuje. Sprejel nas je s pre­šernim nasmehom in z dobro voljo. Srečanje je minilo v sproščenem in prijetnem klepetu, ob slovesu pa smo naredili še fotografijo za spomin. Tudi letos smo v januarju zabeležili krvodajalsko akcijo v Domžalah, in sicer v četrtek, 12. januarja, in v petek, 13. januarja 2017. Odvzem krvi je potekal v prostorih Domžalskega doma na Ljubljanski cesti 58 v Dom­žalah. Med udeleženci so bili tudi naši člani RK Blagovica, večina že stari znanci, ki jim gre še posebna zahvala. S svojim plemenitim dejanjem, ko so darovali kri in s tem del sebe, so dokazali, da humanost ter čut in skrb za sočloveka k sreči še niso zamrli. Zato iskrena hvala vsem in vsakemu posebej! Naše krvodajalce je čakalo še okrepčilo v gostilni Gašper na Prevojah in po prijetnem druženju je sledilo še skupinsko fotografiranje ter obljuba na ponovno srečanje. Prijazno vabljeni tudi novi krvodajalci! 
MALči Levec, rk bLAgovicA Foto: joži urAnkAr 



Rokovnjač tokrat z dvema zmagama »udaril« v Berlinu 

Edvin Ramdedovič je imel 3. decembra močno mednarodno tekmo v brazilskem jiu jitsu, ki se je odvijala v Berlinu v Nemčiji. Edvin je osvojil dve zlati medalji in dobe­sedno pometel s konkurenco. Nagrada pa nista bili le zlati medalji okoli vratu, temveč tudi napredovanje v višji, rjavi pas v borilni veščini brazilski jiu jitsu. 
Rokovnjaštvo je bila oblika razbojništva v 18. in 19. stoletju, ki se je uveljavilo zlasti na Go­renjskem. V naši dolini so se tudi naši pred­niki – pravi Rokovnjači – pretepali s Francozi in ta duh je hočeš nočeš še vedno prisoten v Črnem grabnu. Lukovičan Edvin Ramdedovič je nivo rokovnjaštva dvignil za celo nadstropje stopnic, saj je v močni mednarodni konkuren­ci v nemškem Berlinu osvojil dve zlati medalji. Prvo s kimono (GI) in drugo brez kimone (No GI). Obe tekmi sta potekali na isti dan. Dopol­dan se je začel z borbo v kimonu, nasprotnika sta bila drug za drugim dva domačina, Edvin pa je za zlato prvega premagal z rezultatom 3-0 in drugega s 5-0. Popoldan so se začele borbe brez kimone (No GI), Edvin se je prvo udaril borca iz Portorika in ga premagal s 3-0, v finalu pa borca iz Brazilije, ki je celo povedel v točkah z 2-0, a ga je Edvin ujel na tehniko davljenja, imenovano giljotina, tako da se je Brazilec moral predati. Tako je tudi druga zla­ta medalja pristala pri Edvinu, ki dogajanje na tatamiju komentira takole: „Vse borbe so bile težke, ker na tako močan turnir pridejo le vr­hunsko pripravljeni borci. Berlinske borbe lah­ko ocenim kot odličen preizkus, ki je pokazal, da je forma v vzponu, zato sem prepričan, da gremo s treningi v pravo smer. Prav je, da se zato zahvalim svojemu trenerju Carlosu Maia.“ Pri brazilskem jiu jitsu je razlika v borbi s kimo­no in brez kimona v tem, da s kimono obstaja­jo tehnike, ki se jih brez kimone ne da izvesti, npr. davljenje s kimono, premeti nasprotnika, pri katerih si pomagaš s prijemi za hlačnico ali rokav, nasprotnika s prijemom za kimono zadržiš, ko imaš ugodno situacijo in podobno. Brez kimone je prepovedano grabiti za tekmo­valni dres ali hlače, ki so predpisane za tekmo­vanje. Dres mora biti v barvi pasu. Zato smo vsi na stopničkah v vijoličnem dresu, saj to pome­ni, da so v veščini brazilski jiu jitsu osvojili sto­pnjo vijoličnega pasu. Teden po tekmovanju je Edvin Ramdedovič napredoval v višji, rjavi pas, zdaj mora po pravilih IBJJF zamenjati tudi dres, po novem bo nosil rjavega. 
AndrAž kopitAr 



Uspeh naših mladih karateistov aljaža in anžeta 

V soboto, 19. novembra 2016, je v Špor-35-40 kg. Anže je postal državni prvak v kate­tni dvorani Krim v Ljubljani potekalo dr-goriji starejši dečki 9-12 let, nad 45 kg. žavno prvenstvo v karate borbah. Oba vestno in zagnano trenirata v Sankukai 
karate klubu Domžale že šesto leto. Treningi Vstopnica na državno prvenstvo je bila potekajo v telovadnici OŠ Krtina - Dob. Anže uvrstitev med prvih pet na regijskih tekmo-in Aljaž imata oranžni pas – 4.kyu ichihan, fe­vanjih. To je uspelo Anžetu Žalcu in Aljažu bruarja ju čaka izpit za zeleni pas. Seveda velja Goršku, učencema 6. razreda OŠ Janko Ker-vsa pohvala tudi trenerju Aleksandru Soklerju snik Brdo. Na državnem prvenstvu sta se z ekipo. odrezala več kot odlično. Iskrene čestitke obema in veliko karatejskih Aljaž je državni podprvak, dosegel je drugo uspehov jima želimo še naprej. mesto v kategoriji starejši dečki 9-12 let, od družini goršek in žALec 



sankukai karate v Lukovici 

V letu 2017 smo ponovno začeli s treningi karateja Sankukai. Športno obarvane no­voletne počitnice so nam dale ogromno energije. Z aktivnostmi karateja zasedamo telovadnice na številnih lokacijah v okolici Domžal, med drugim v Lukovici na osnovni šoli Janka Kersnika Brdo. 
Svoja vrata konec januarja in prvi teden v fe­bruarju odpiramo tudi za vse otroke stare od 5 do 14 let, ki bi radi spoznali veščino karateja ter storili nekaj dobrega za telo in duha. Vabi­mo vas, da se nam pridružite na treningu va­ših otrok, kjer se bodo lahko tudi preizkusili v karateju in spoznali nove prijatelje. V skupini cicibanov treniramo otroke stare med 5 in 7 let, trening poteka enkrat na te­den, traja 45 minut. Program je prilagojen sta­rostni skupini, vključuje dinamično ogrevanje, nato pa na zanimiv, enostaven način, otroke učimo osnov karateja, vključujemo različne igre za sprostitev. Za skupino deklic in dečkov starih od 7 do 14 let imamo treninge dvakrat tedensko. Otroci spoznavajo borilno veščino obrambe, krepijo samozavest ter premaguje­jo miselne in gibalne ovire. 


Treningi potekajo: 
Cicibani  Deklice/dečki  
(5–7 let)  (7–14 let)  
Torek  /  17.00–17.45  
Četrtek  17.00–17.45  17.45–18.30  

V decembru 2016 smo se zbrali karateisti iz kar 26 lokacij z namenom, da bi skupaj prosla­vili prestop v novo leto. Na novoletni zabavi smo se skupaj zabavali ob različnih igrah, ple­sali ob ritmih glasbe, se veselili in naredili ve­likansko voščilnico, na koncu pa nas je obiskal še sam Božiček in nam prinesel darila. 
tinkArA kepic, kArAte kLub doMžALe 


Zimska klasika na prevojskem bajarju 


Sedmega januarja se je na tretjem prevojskem ribniku, domačini mu pravimo na Bankužovem bajarju, odvijala prava zimska klaska, hokejska tekma pod milim nebom, na naravnem ledu. Nasproti sta si stali dve moštvi veteranov Hokejskega kluba Prevoje, rumeni prot rdečim. 
Priprave na Winter Classic, kot se takšnemu dogodku reče v žargonu (si­cer ime izhaja iz angleškega jezika, več preberite spodaj), so se začele že vsaj teden dni prej. Postaviti je bilo treba stebre za luči in led primerno pripraviti, da ni bilo razpok in lukenj. Na dan dogodka so fantje HK Pre­voje pripeljali še agregat, zmontirali reflektorje, postavili „šank“ in zaku­rili ogenj v grelnem sodu. Ob tretji uri popoldan se je začelo, in sicer kar takoj z udarno, glavno tekmo hokejskih veteranov Prevoj, ki so se pravično razdelili v dve ekipi, rdečo in rumeno. Pred tekmo, ko so bili še vsi prijatelji, smo posneli sku­pinsko sliko, a bi jo lahko tudi po tekmi. Ni bilo namreč videti pretirane žalosti, ko so rdeči premagali rumene in to z izidom 3:1. Pa so rumeni mislili, da so močnejši in bo zmaga ostala njihova. Po tekmi „ta velikih“ je sledila tekma najmlajših, ki je bila še veliko bolj na nož, poleg golov so vse povprek po ledu padali zagrizeni igralci, kosi hokejske opreme, pot pa je tekel v potokih. Zmago Berlec, trener mla­dincev HK Prevoje, mi je takole mimogrede navrgel, da imajo v inline ekipi 35 mladih igralcev (od 8–12 let), če pa bi imeli led celo leto, bi bila številka vsaj dva do trikrat višja. Škoda, da se tam v osemdesetih ni nare­dila ledena dvorana na Prevojah, le malo je manjkalo. Tisto soboto po novem letu praktično na ledu ni bilo drsalca, ki ne bi držal hokejske palice v roki in si podajal ploščka, tako za zabavo, ker drsanje z ali brez palice ni isto. Tiste brez palice so zastopale večinoma mlade družinice, kjer je led že sam po sebi dovolj zanimiv, drseč in mrzel. Ob ledu se je marsikaj dogajalo, poskrbljeno je bilo za brezplačno pi­

enajsti božično-novoletni 
šahovski turnir v Rafolčah 

V ponedeljek, 26. decembra 2016, ob 9. uri so se zbrali šahisti KS Rafolče in Športno turističnega društva (ŠTD) Rafolče v prosto­rih vedno prijazne brunarice. Zbrali so se mladi in stari, ženske in moški, da ponovno preskusijo svoje šahovsko znanje in nabe­rejo čim več zmag. Bilo je tudi nekaj navijačev, za boljše počutje pa sta poskrbeli kava in čaj, bilo pa je tudi nekaj prigrizka. Veseli smo, da se vedno več mladih vključuje v skrivnosti šahovske igre, da si izboljšajo koncentracijo in logiko, ki jo potrebujejo tako v šoli kot v vsakdanjem življenju. 
Šahovski turnir se je igral po švicarskem sistemu (zmagovalci z zma­govalci in poraženci s poraženci) sedem kol na elektronskih urah, po 15 minut na vsakega igralca. Udeležba je bila v vseh kategorijah. Re­zultati so naslednji: pri odraslih je prvič in presenetljivo zmagal Sašo Jemec, z enakim številom točk, vendar boljšim rezultatom proti tre­tjemu, drugi je bil Marjan Dolinšek in tretji obetavni mladinec Nejc Dolinšek. Sledili so še Blaž Jemec, Matjaž Strehar in Marko Breznik. Pri ženskah je zmagala Staša Drganc pred Tjašo Klopčič. Pri mladih je jačo in tudi hrano, za „šankom“ pa sta kraljevali Špela in Mateja, ki sta večinoma utrujenim in lačnim stregli z vročim čajem, kuhanim vinom in hrenovkami v testu (hot dog). Dogodek je privabil več kot sto ljudi, ki so kljub nizkim temperaturam, bilo je okoli 10 stopinj pod ničlo, še dolgo v večer, celo v noč vztrajali ob ledu, večinoma res okoli soda z ognjem, kjer je bilo vzdušje najboljše. Le redko se zgodi, da je led primeren za drsanje in tako velik dogodek in tudi tako polne ledene ploskve to sezono skoraj zagotovo ne več, pa čeprav se še vedno trudijo z ledom, ga zalivajo in „peglajo“. Glede na mrzle noči pred nami, zna biti na bajarju še veselo. Hokejski klub Prevoje je dobro izkoristil priložnost in super izpeljal promocijski dogodek. Na še več takšnih klasikov v prihodnjih sezonah. 

Izvor imena Winter Classic oziroma Zimska klasika 
Leta 2008 se je vodstvo severnoameriške hokejske zveze odločilo, da bo pripravilo tekmo na prostem (po navadi so to veliki stadioni ameriškega nogometa ali baseball lige), pod milim nebom v pravih zimskih razme­rah in to na podlagi tekem, ki so jih organizirali v Kanadi. Kanadskim dvobojem na ledu se reče Haritage Classic, Američani pa so tekmo poi­menovali Winter Classic, obe imeni pa izhajata še iz časov, ko se je hokej izključno igral na naravnih jezerih. Zimska klasika se vse od 2008 igra takoj po novem letu, že prva tekma pa je privabila več desettisočgla­vo publiko in izreden odziv medijev. Največ ljudi se je zbralo leta 2014 na tekmi med Toronto Maple Leafs in Detroit Red Wings in sicer preko 
105.000 glava množica ljubiteljev hokeja. Seveda je ta tekma nekaj po­sebnega, nasproti pa si stojita v tekoči sezoni najboljša kluba z najbolj vročimi igralci. 
AndrAž kopitAr Foto: rAdo gostič 

zmagal Miha Gregorič pred Rokom Ogrincem. Pri osnovnošolcih je 
zmagal Anže Pavlič, drugi je bil Lenart Pavlič, tretji pa Tjaž Derganc.  
Pokale za prva tri mesta po kategorijah sta podelila predsednik ŠTD 
Blaž Jemec in vodja tekmovanja. 
Drugo leto se spet vidimo in upajmo, da vznikne kak močan šahist 
iz našega konca. 

viktor jeMec 


MLADINA, ŠOLSTVO 



Veseli december v vrtcu Medo 

December je mesec veselja, sreče, pričakovanj, radosti in druženja in prav tako je bilo tudi v vrtcu Medo. Praznovanje se je začelo s praznično okrasitvijo igralnic, obiskom babic in dedkov ter izdelovanjem novole­tnih voščilnic. Sledil je dan Miklavževjevanja. Otroci so bili v velikem pričakovanju, ko so iskali skrivno košaro polno dobrot (suho in sveže sadje) in prav zato je ob zaključku sledilo nepopisno veselje. Intenzivno doživljanje in podoživljanje predprazničnega vzdušja smo otrokom strokovne delavke omogočile tudi z ogledom številnih predstav. Ogledali smo si igrico dijakinj srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik, igrico strokovnih delavk z naslov Božična kapica in abonmaj­sko predstavo Mini teatra Zlatolaska. Mesec veselja je minil tudi v zna­menju prostega igranja in druženja. Otroci so si med seboj zamenjali igralnice in spoznali druge igrače. Najbolj veseli dan v mesecu je bilo odpiranje škatel pod novoletno jelko in igra z novimi igračami. Veseli december smo zaključili s prazničnim zajtrkom in skupnim plesom v telovadnici. December je torej minil v praznično-igrivem in ustvarjalnem vzdušju. V letu, v katerega smo veselo zakorakali, nas za­gotovo čaka polno zanimivih stvari, ki jih bomo počasi odkrivali in se ob tem veselili. 
veronikA hribAr in MAjA LenArčič 




Tradicionalno kopanje mladih gasilcev 
Komisija za mladino pri GZ Lukovica vsako leto v decembru orga­nizira kopanje za mlade gasilce in mentorje. Kopanje je v planu komisije že vrsto let in po odzivu sodeč ter ob podpori vodstva GZ Lukovica bo ostalo v programu tudi v prihodnje. Tako smo se 
27. decembra 2016 z dvema avtobusoma opravili na plavanje. Plavanja se je udeležilo 88 mladih gasilcev in 10 mentorjev, ki so štiri ure uživali v Vodnem mestu Atlantis. Ob vračanju domov so že vsi otroci spraševali, kdaj gremo na plavanje v naslednjem letu. Komisija za mladino pri GZ Lukovica želi vsem mladim, mladim ga­silcem, mentorjem in občanom Občine Lukovica srečno razigrano leto 2017. 
predsednik koMisije ZA MLAdino pri gZ LukovicA 
ZorAn dernuLovec 


Mehurčki domišljije v Knjižnici Domžale 

V Krašnji se vedno nekaj dogaja. Imamo delovna društva, prijazno in odprto podružnično šolo, vrtec in ljudi, ki pomagajo na prireditvah. Šola v majhnem kraju je središče kulturnega dogajanja. Premalo vemo, koliko drobnih kamenčkov kulturne ustvarjalnosti doživijo otroci v tako majhnih šolah – prav vsak je aktiven udeleženec številnih kultur­nih prireditev. Z našim kulturnim društvom vse leto sodelujemo in več kot polovica učencev je članov teh krožkov. Učenci tretjega razreda so v lanskem šolskem letu pri pouku pisali pravljice. Ko sem eno prebrala, se mi je zdelo prav, da njihove pravljice »pokukajo« iz šolskih zvezkov. Ilustrirali so jih sosedje, babice ter mlajši in starejši člani našega društva. Tako je nastala knjižica Mehurčki domišljije. Prijetna predstavitev pra­vljic je bila konec lanskega šolskega leta v šoli, kjer so bili avtorji, njihovi starši in obiskovalci navdušeni. Ker je prav, da ustvarjalnost naših otrok in učiteljev spoznajo tudi izven našega kraja, je Knjižnica Domžale pripravila razstavo, na kateri so bile razstavljene vse pravljice in njihove ilustracije. Kar dva meseca so bila njihova dela na ogled obiskovalcem domžalske knjižnice. Na poseb­nem dogodku – predstavitvi Mehurčkov so svoje pravljice brali ustvar­jalci sami. Z njimi so bili nekateri ilustratorji, razveselila pa jih je tudi Pika Nogavička, sicer njihova sošolka in soavtorica. Učenci so bili veseli, da so bile na predstavitvi v Domžalah njihove učiteljice iz Krašnje in ravnateljica Osnovne šole Janka Kersnika Brdo. Prav je, da mlade av­torje, ki sta jih s prijetnim pismom presenetila župan Občine Lukovica Matej Kotnik in minister za kulturo Anton Peršak, tudi poimensko pred­stavimo. Avtorji pravljic so: Lea Zupančič, Sara Jemc, Gašper Avbelj, Eva Pervinšek. Iza Tič, Jan Tič, Jaka Drobne, Žan Urankar, Nika Šinkovec, 

Naša energija povezuje 2017 

V torek, 3. 1. 2017, smo na PŠ Blagovica prejeli veliko­dušno darilo podjetja Petrol Blagovica in njegovega pred­stavnika Leona Matkoviča, in sicer donacijo v vrednosti 200 evrov pod okriljem pro­jekta Naša energija povezuje. 
Družba Petrol namesto naku­pa poslovnih novoletnih daril ob novem letu z donacijami pomaga posameznikom, dru­štvom in projektom po vsej 


Sloveniji. Energija tega projek­ta medsebojno povezuje Petrolove zaposlene z lokalnim okoljem. 
Družbi Petrol Blagovica ter osebju omenjenega bencinskega servi­sa se v imenu učenk in učencev ter kolektiva PŠ Blagovica iskreno 
zahvaljujemo za izkazano razumevanje in podporo. Obljubljamo, 
da bomo donacijo koristno porabili. 

MojcA sušec 

Tinkara Požar in Bor Rožič. Ilustrirali so jih. Lea Makovec, Klavdija Vlaj, Štefan Cerar, Karla Šinkovec, Boži Požar, Sebastjan Pestotnik in Slavi­ca Hribar. Njihova razstava se je s 1. januarjem zaključila, ostali pa jim bodo prijetni spomini, ko so kot pravi pisatelji sedeli na odru in brali svoje pravljice. Naj zaključim z besedami njihove učiteljice Katarine Bergant: Domišljija ne pozna meja. Sprva se hrani z zgodbami in pravljicami drugih, kmalu pa odpre vrata na stežaj in preplete otrokovo življenje ter mu poma­ga pri soočanju z vsakdanom. V domišljiji je vse mogoče! Tam smo vsi močni, mogočni, lepi, priljubljeni, zdravi … predvsem pa srečni. 
verA beguš 

Obvestilo o vpisu novincev v VVe Medo za šolsko leto 2017/18 
starše obveščamo, da poteka vpis v VVe Medo za novince za šolsko leto 2017/18 do 31.3.20157. Komisija bo obravnavala vse prispele vloge do 31.3.2017 v skladu z določili pravilnika. Vlogo za sprejem otrok v vrtec dobite v tajništvu VVe Medo ali na spletni strani vrtca pod rubriko "Vpis v vrtec". 
dr. AnjA podLesnik Fetih, rAvnAteLjicA 

OBVESTILA 


ODDELEK ZA KMETIJSKO URADNE URE SVETOVANJE ponedeljek: 8h–10h 
sreda: 8h–10h in 14h–15h Izpostava Domžaleostalo po dogovoru Vir, Šaranovičeva cesta 21a 1230 Domžale Telefon: 01/724-48-55 www.lj.kgzs.si E-naslov: pavla.pirnat@lj.kgzs.si 

IZOBRAŽEVANJE 
Vabimo vas na brezplačno aktualno informa­tivno predavanje, ki bo v torek, 14. februarja s pričetkom ob 9.30 uri, v veliki predavalnici Območne obrtnopodjetniške zbornice Dom­žale, Vir, Šaranovičeva cesta 21c (v bližini naših pisarn oz. v stavbi, kjer je tudi banka), z naslednjim programom: 
• 	
Prodaja živil s kmetije (Barbara Lapuh, koordinatorka za kmečko družino in do­polnilne dejavnosti pri KGZS-Zavod LJ). Predstavljeni bodo pogoji in obveznosti različnih tržnih poti na kmetij za posame­zne pridelke in izdelke tako rastlinskega kot živalskega izvora. 

• 	
Spremembe v obdavčitvi dohodka iz 


kmetijske dejavnosti ( Vesna Velikonja, specialistka za ekonomiko pri KGZSZavod LJ). V letošnjem letu se spreminja katastrski dohodek, uvedeni so mali obsegi predela­ve do 3.500 € in posebne kulture, novosti so na področju prodaje zelenjave in dopol­nilnih dejavnosti. Rok za oddajo malih ob­segov 1. stopnje pridelave je 31. 3. 2017. 

Izobraževanje ni obvezno, ga pa zaradi aktu­alnosti zelo priporočamo vsem in še posebej tistim, ki imate na kmetiji lahko manjši obseg predelave, vsem, ki prodajate zelenjavo, načr­tujete ali imate registrirano dopolnilno dejav­nost ter vsem, ki vas navedene teme zanima­jo. Vabljeni! 

OSNOVNI TEČAJ FFS 
Osnovni tečaj varstva rastlin za izvajalce ukre­pov bo potekal od torka, 14. do četrtka, 
16. februarja vsak dan od 14.30 do 19.30 v veliki predavalnici Območne obrtno-podje­tniške zbornice Domžale, Vir, Šaranovičeva cesta 21c (100 m naprej od naših pisarn). Te­čaj se zaključi s pismenim izpitom na osnovi katerega dobite izkaznico, ki je potrebna ob nakupu sredstev za varstvo rastlin. Prijava je obvezna. Za ostale informacije in prijave se obrnite na KSS v času uradnih. 
POVRNITEV TROŠARINE ZA 2016 
Povrnitev trošarine za goriva, ki se uporablja­jo za pogon kmetijske in gozdarske mehani­zacije poteka pod enakimi izhodišči kot za pretekla leta. Vrača se 70 odstotkov zneska povprečne trošarine za dizel gorivo za leto 2016. Obrazec je enak kot preteklo leto. Edina sprememba je rok za oddajo vloge, ki je letos podaljšan do 30. junija 2017. Upravičenci do vračila dela trošarine za leto 2016 so upo­rabniki, ki imajo na dan 30. junij 2016 v RS v uporabi toliko gozda in kmetijskih zemljišč po posameznih vrstah dejanske rabe (GERK), da skupna normativna poraba znaša vsaj 540 li­trov, oz. vsaj 150 litrov za gozd. Če je lastnikov gozda več, izpolnijo vlagatelju pooblastilo, ki je del zahtevka (2. stran obrazca). Normativ­na poraba znaša za travnike, njive, travniški sadovnjak 200 l/ha, intenzivni sadovnjak 420 l/ha in za gozd 15l/ha. Tudi letos velja, da ra­čunov, ki so osnova za izpolnitev zahtevka ni potrebno pošiljati z izpolnjenim obrazcem, ampak jih morate hraniti doma (10 let). Raču­ne bo potrebno poslati edino v primeru pozi­va pristojnega organa. Izpolnjen obrazec TRO-A – dobite ga na sple­tnih straneh finančne uprave www.fu.gov.si ali v lokalni KSS - pošljite na naslov: Finančni urad Ljubljana, Oddelek za trošarine, Šmar­tinska 152a, 1524 Ljubljana. Za izpolnjevanje zahtevka se lahko obrnete tudi na nas. 
ZBIRNA VLOGA 2017 Predviden redni rok za oddajo zahtevkov zbirne vloge (t.i. subvencije) za ukrepe kme­tijske politike bo potekal od 27. februarja do 
6. maja 2017. Izobraževanja na to temo letos ne bo. Pogoj za oddajo zahtevkov so urejeni GERK-i, kar pomeni, da imate prijavljene vse površine, ki jih obdelujete in da prijavljena površina travnikov, njiv in trajnih nasadov odraža dejansko stanje v naravi! Urejanje GERK-ov in drugih sprememb v Registru kme­tijskih gospodarstev (RKG) lahko naredite naj­kasneje do en dan pred oddajo zbirne vloge na Upravni enoti Domžale (stavba Občine, II. nadstropje) za kar je zaželeno, da se predho­dno naročite po telefonu 7220-100. V tem času bo možna tudi elektronska oddaja vloge za prenos plačilnih pravic (zakup ali prodaja), ki jo je potrebno narediti pred odda­jo zbirne vloge tako prenosnika kot prejemni­ka plačilnih pravic. Oddaja teh vlog je možna samo na enotah kmetijske svetovalne službe (KSS). Zaželeno je, da po predhodnem dogo­voru na vnos prideta oba – tako prenosnik kot prevzemnik. Elektronski vnos zahtevkov v okviru zbirne vloge je obvezen in bo možen na lokacijah KSS. Oddaja vlog bo potekala tako kot prete­kla leta – torej se bo potrebno predhodno naročiti v času uradnih ur. Za vnos zbirne vloge me pokličite od ponedeljka, 20. 2. na­prej. Prosim, da s prijavo ne odlašate. 
pAvLA pirnAt, 
terenskA kMetijskA svetovALkA 





Nov delovni čas otroške ambulante v Lukovici in možnost prepisa otrok v to ambulanto 
V zadnjih letih je bilo delo v otroški ambulanti Zdravstvene posta­je Lukovica in Moravče zelo oteženo, ker je bilo tja vpisanih veliko otrok. Pediatrinja Brigita Tršan Lesar, dr. med. spec. je delala v Luko­vici le dvakrat tedensko, trikrat tedensko pa v Moravčah. Zaradi tega se je kar nekaj otrok vpisalo k pediatrom v Domžale ali kam drugam. 
Iz obeh občin smo dobivali pozive in želje, da bi imeli stalnega pediatra v svoji občini. Ves čas smo iskali rešitve, ki pa so se zaradi kadrovskih ome­jitev zdele neuresničljive. Maja 2016 nam je le uspelo. Pediatrinja Brigita Tršan Lesar zdaj dela v Moravčah polni delovni čas. V ZP Lukovica se je zaposlila pediatrinja Martina Slabe, ki je prej delala v Porodnišnici Lju­bljana. Ambulanta za otroke v Lukovici je zdaj odprta trikrat tedensko, ob ponedeljkih, torkih in četrtkih. Kar nekaj otrok se je po tej spremembi že prepisalo v Lukovico. Starše otrok s tega območja, ki imajo pediatra izbranega drugje, obvešča­mo in vabimo, da prepišejo otroka v ambulanto v Lukovici. S tem bodo imeli izbranega pediatra bližje, dostop bo lažji, nekoliko bodo razbremenili prepolne ambulante v Domžalah, v Lukovici pa bomo s tem sčasoma zadostili normativu pediatra za poln delovni čas. 
Delo v ambulanti poteka brez zastojev. V delovnem času pediatra je vedno na voljo tudi laboratorij.  Ob sredah in petkih ter v času drugih odsotnosti je nadomeščanje v ambulanti v Moravčah. Nadomeščanje je vedno po istem urniku. Tako kot za pregled pri izbranem pediatru se tudi pri nadomestnem za pregled naročite. 
Pediatrinja: Martina Slabe, dr. med. spec. 
Medicinska sestra: Sara Uštar 
Tel. št. za naročanje: 01 723 69 80 – naročanje v ordinacijskem času 
razen med sistematskimi pregledi. 

Delovni čas  Odmor  
PON  12.30–19.30  Ambulanta  15.30–16.00  
TOR  7.00–14.00  Sistematski pregl. 8.00–12.00  12.00–12.30  
ČET  7.00–14.00  Posvetovalnica 8.00–12.00  12.00–12.30  

Ob sredah in petkih ambulanta ne dela. V nujnih primerih je nadome­ščanje v ZP Moravče. 
irenA kLeMenčič, dr. Med. spec. pediAtrinjA, vodjA otroškegA dispAnZerjA Zd doMžALe 

VETERINARSKI DOM DOMŽALE, d. o. o., Ihanska cesta 19 a, Zaboršt, 1230 Domžale 
Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Veterinarska uprava RS, 
izdaja pravilnik o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranje stekline. Na podlagi 
tega pravilnika se bo vršilo splošno cepljenje psov proti steklini po sledečem razporedu v občini Lukovica. 


Razpored obveznega cepljenja psov proti steklini 

SREDA, 8 .3. 2017 
8.30–9.00 Čeplje pri križišču 9.15–9.45 Trnovče pri Antonu Oražmu, Trnovče 6 10.00–11.00 Lukovica pri Stanetu Bevcu, 

pod kozolcem, Stari trg 10 11.15–11.45 Sp. Prapreče pri Antonu Zoretu, Sp. Prapreče 3 12.00–12.30 Šentvid pri Andrejki 12.45–13.15 Rafolče pri Igliču, Rafolče 18 
ČETRTEK, 9. 3. 2017 

8.30–9.00 Trojane pri Smrkolj, Trojane14 9.30–10.00 Šentožbolt pri Kropivšek Lovro,Šentožbolt 4 10.15–10.30 Zg. Petelinjek pri  kasarni 10.45–11.30 Blagovica pri Cerar Janezu, Blagovica 32 11.45–12.15 Češnjice nad Blagovico pri Šinkovec Leopoldu  12.30–13.00 Kranje Brdo pri Francu Novaku, Kranje Brdo 11 13.15–13.45 Zg. Loke pri Ivanu Trdinu, Zg. Loke 7 14.00–14.45 Krašnja pri Marjanu Štruklju, Krašnja 31 
Cepljenje psov za zamudnike je na krajih ter mestih kot v rednem ce­pljenju. 
14.00 Trojane 15.15 Krašnja 17.00 Rafolče 
14.30 Šentožbolt 15.45 Lukovica 
14.45 Blagovica 16.25 Šentvid 

Ne pozabite prinesti s seboj izkaznice o cepljenju psov POTNI LIST – 
MODRA IZKAZNICA. 
Ob cepljenju na terenu bo možno kupiti ampule proti bolham in klo­pom. 
Imetniki psov morajo zagotoviti cepljenje psov proti steklini med 12. 
in 16. tednom starosti. Breje in doječe psice SE NE SMEJO CEPITI, 
cepimo jih lahko po odstavitvi mladičev. Ob prvem cepljenju morajo 
biti psi označeni z mikročipom in registrirani v skladu s predpisom, 

ZATO S SEBOJ PRINESITE enotno matično številko (EMŠO) LA­STNIKA PSA, številko čipa matere mladička in podatke o lastniku matere mladička. Stroški cepljenja znašajo 31,42 EUR. Ob prvem cepljenju se k tem prištejejo še stroški označitve, izdaje potnega lista in registracije v znesku 29,90 EUR.
Posamezno cepljenje je v VETERINARSKEM DOMU DOMŽALE, IHAN­SKA CESTA 19 a, ZABORŠT, vsak delavnik med 7. in 12. uro ter med 15. in 18. uro, ob sobotah pa med 7. in 12. uro. 



Člani likovne sekcije DU Lukovica organiziramo: 
Kratek tečaj kaligrafije, 13. februarja 2017 od 16. ure naprej v društveni sobi Občine Lukovica. 
Tečaj bo vodila naša članica Marcela Kopitar. Tečaj bo trajal pribli­žno 3 šolske ure (3 x 45 minut), bo brezplačen, za kopije materialov boste prispevali prostovoljne prispevke v višini materialnih stroškov za kopiranje (približno 5 €). Prijave zbiramo na e-mail celinkaslc@ outlook.com ali po SMS na 040 647 933. Za praktični del tečaja rabite ustrezna kaligrafska peresa, tuš in vsaj 90-gramski pisarniški papir. Držalo in kaligrafska peresa lahko naba­vite v trgovini Art, MK, Müllerju in še kje. Wikipedija opisuje kaligrafijo (iz grških besed kallos -»lepota« in graph. »pisanje«) kot zvrst vizualne umetnosti, ki se ukvarja z ab­straktnim oblikovanjem pisave. Kaligrafi se ukvarjajo predvsem s posnemanjem starih pisav, ki dajejo vabilom, čestitkam, priznanjem, naslovom, listinam in raznim okrasnim predmetom poseben čar in lepoto. Glavni pripomoček pri tem so po navadi posebna kovinska peresa s prirezano konico, ki jih je treba glede na tip pisave držati pod določenim kotom. Nepogrešljive so tudi razne vrste papirja; paziti je treba le, da papir ni pretanek ali preveč vpojen za izbrano pisalo. Seveda tudi brez črnila v raznih odtenkih ne gre. 


Predavanje o lastnostih slikarskih barv in pigmentov v njih, 13. marca 2017 od 16. ure naprej v društveni sobi Občine Lukovica. 
Predaval bo naš član Silvester Zdovc. Predavanje bo trajalo približno 2 šolski uri (2 x 45 minut). Predavanje bo brezplačno, za kopije ma­terialov boste prispevali prostovoljne prispevke v višini materialnih stroškov za kopiranje (približno 5€). Prijave zbiramo na e-mail silvo. zdovc@gmail.com ali po SMS na 031 868 812. Na predavanju boste izvedeli nekaj osnovnih informacij o prema­znih sredstvih (po domače jim rečemo barve) ter o sestavi posame­znih tipov barv in njihovih lastnostih. Pomembna sestavina barv, še posebno slikarskih, so pigmenti, ki dajejo premaznemu sredstvu barvo. Pigmentov je ogromno število in njihove lastnosti so zelo različne. Nekateri so na svetlobi zelo obstojni, drugi manj ali pa so celo zelo neobstojni. Precejšnji del predavanja se bo nanašal ravno na to lastnost pigmentov, ki je večinoma ne poznajo ne ljubiteljski ne profesionalni slikarji. Pa bi bilo dobro, da bi jo poznali. Na pre­davanju boste slišali, kako in kje najdemo ustrezne podatke, da se lahko odločimo, kakšno barvo bomo uporabljali za določen namen. 

PISMA BRALCEV IN POLITIKA 


Pismo bralke 


Nerazvita Blagovica v razviti občini Lukovica 
Ko tako prebiram časopis Rokovnjač, me to spodbudi, da tudi sama kaj napišem. Kar bom napisala, naj bo dobronamerno in ne jemljete tega z moje strani, kot da kaj kritiziram ali kaj podobnega. Nekaj številk nazaj sem zasledila, da je bila občina Lukovica uvrščena na 13. mesto po razvi­tosti v Sloveniji. Če pogledam in se vozim okoli po občini, me je sram, ko me kdo vpraša, iz katere občine in kraja prihajam. Zakaj? Blagovica, ker je zelo zapuščena, in ne morem si misliti, da spadamo v občino Lukovi­ca. Pred leti je župan za Rokovnjača napisal, da se bo kaj spremenilo, a se do sedaj ni nič. Samo šolo, ki je bila obnovljena in prizidana, si župan prisvaja, da je njegova zasluga. A naše plačevanje izglasovanega samo­prispevka (4x po 5 let) pa ni nič vredno? Iz tega denarja se je gradilo šole v Blagovici in drugod po takratni domžalski občini. Sedaj pa je mrtvilo v Blagovici, samo položnic niso pozabili pošiljati. Ko smo bili v občini Dom­žale, smo enkrat tedensko imeli zdravnika in zobozdravnika, pa enkrat kmetijsko zadrugo in trgovino vsak dan. Sedaj tega ni več, samo podrte hiše so in položnice, še pošta se je preselila na Petrol. Včasih je bil vsako leto sestanek krajanov, tega ni več. Če kaj rečeš predsedniku KS, ti slednji reče, da ga na Občini Lukovica nočejo slišati. Pozabljen kraj brez vsega. Kar srce te stisne, ko pogledaš lepo urejeno v Lukovici, Šentvidu in Pre­vojah. Naš denar je dober, vse drugo pa nam ni treba imeti. Če bi bilo kaj manj razkošnih proslav, bi tudi kaj ostalo za naš kraj. 
MArijA biZiLj 

Odgovor občinske uprave na pismo bralke
Šola v Blagovici je bila dejansko sezidana na novo, od stare šole je ostalo le nekaj zidov, vse ostalo pa je novogradnja, ki je stala približno milijon in pol evrov. Sredstva za izgradnjo šole niso bila pridobljena iz samoprispev­ka, ki je omenjen v pismu, ampak iz občinskega proračuna (predvsem iz donacije podjetja Hofer, ki je gradilo na povsem drugem koncu občine) in nekaj iz državnih sredstev. Samoprispevka za časa občine Lukovica v Bla­govici ni bilo, niti ni Občina Lukovica prav v ta namen ob delitveni bilanci 

Poslanci Nove Slovenije, krščanski demokrati,  mesečno obiščemo eno izmed slovenskih regij. Srečujemo se s podjetniki, obrtniki, kmeti, župa­ni, predstavniki civilne družbe in z drugimi državljani, ki nam želijo pred­staviti svoje delovanje in tudi probleme, s katerimi se dnevno srečujejo. Ta srečanja nam zelo koristijo in pomagajo  pri opravljanju našega poli­tičnega dela, ko predlagamo in sprejemamo zakone in druge pomemb­ne odločitve v parlamentu. Mediji žal večkrat poročajo o problemih kot pa o uspehih, zato slovenska javnost niti ne ve, koliko uspešnih podjetij imamo v Sloveniji, na račun katerih Slovenija beleži gospodarsko rast. Žal vedno znova ugotavljamo, da bi lahko bila Slovenija še bolj uspešna, če bi bili sprejeti ukrepi za spodbujanje gospodarstva, na katere nas ve­dno znova opozarjajo obrtniki, podjetniki in gospodarstveniki. Na račun gospodarske rasti pa so se povečali apetiti sindikatov javnega sektorja, ki zahtevajo odpravo vseh začasnih omejevalnih ukrepov iz Zakona za uravnoteženje javnih financ, čeprav se državni dolg samo povečuje. Za NSi so izredno pomembni ukrepi za zvišanje rodnosti, saj se v Slove­niji letno rodi okrog 10.000 otrok premalo za naravno obnavljanje na­roda. Seveda staršem ne more nihče predpisati, koliko otrok naj imajo. Ustrezna družinska politika, kot je bil brezplačni vrtec za drugega otro­ka, pa je marsikoga spodbudila, da se je odločil še za drugega ali tretje­ga otroka. V Sloveniji se rodi povprečno 1.5 otroka na žensko. Za narav­no obnavljanje naroda pa potrebujemo najmanj 2.1 otroka na žensko. Zato bo NSi znova predlagala spodbudne ukrepe za izboljšanje rodnosti v Sloveniji, saj je prav od števila rojstev odvisna prihodnost slovenske­ga naroda. Od števila za delo sposobnih ljudi in od števila zaposlenih prebivalcev so odvisne tudi pokojnine prihodnjih rodov. Priseljevanje v omejenem obsegu sicer lahko obogati narod, ne more pa ga ohraniti, ne da bi se pri tem bistveno spremenila kultura in druge vrednote, ki so skozi stoletja oblikovale slovenski narod. Zato je potrebno več pozor­nosti nameniti ukrepom za spodbudno družinsko politiko, ki nam bo dajala upanje za obstoj slovenskega naroda. 
LjudMiLA novAk, posLAnkA v dZ rs 

z nastankom novih Občin prejela ničesar. Pohvaliti pa je treba tudi to, da se je v Blagovici izgradilo igrišče, za katerega je veliko vložila Občina, a so ga krajani gradili sami, kar dokazuje, da se tudi da. Za zdravstvene sto­ritve je pristojen Zdravstveni dom Domžale, ki to dejavnost opravlja na ozemlju občine Lukovica, za zobozdravstvene pa večinoma privatniki, ki pa se odločajo za lokacije svojih ordinacij izključno na osnovi donosnosti naložbe. Ministrstvo za zdravstvo določa število koncesionarjev in čeprav jih je glede na število prebivalstva v Lukovici premalo števila ne poveču­jejo. Zasebni zdravnik je mogoč glede na izkazan interes uporabnikov. Tako to obstaja v Krašnji v primeru zobozdravstva. Kmetijska zadruga ni odvisna od Občine ampak je samostojna pravna oseba, prav tako trgovci. Le-ti pa se vedno odločajo, tako kot zobozdravniki, na osnovi ekonom­ske upravičenosti.  Enako velja tudi za Pošto Slovenije, na katero Občina nima vpliva. Če bi krajani Blagovice v zadostni meri koristili poštne sto­ritve, verjetno ne bi prišlo do ukinitve in preselitve na bencinski servis. Ne pozabimo, da je lastnik propadajočih objektov v Blagovici zasebnik, ki jih je očitno kupil z določenim namenom in sicer ne od Občine. Ob­čina je lastnica le ene tretjine »stare šole«, in to bomo v letošnjem letu, kljub nasprotovanju solastnika (omenjeni privatnik), zaradi nevarnosti za mimoidoče podrli. Občina ja za Blagovico večkrat sprejela in na željo krajanov spreminjala ureditveni načrt Blagovice, kjer je v delu kraja pred­videna tudi stanovanjska pozidava. Pričakovali smo, da se bo kraj razvijal, a se kljub temu, da je Občina to omogočila ne. Prav tako smo lokacijo mrliške vežice v Blagovici že trikrat prestavili na željo krajanov in tako je prej do takega objekta prišla Krašnja. Blagovičani morajo za kraj kaj storiti tudi sami in si ne bo treba nikomur jemati zaslug za to. Od kje je prišel podatek, da so proslave v naši občini drage ne vemo, saj že bežen pogled proračunov drugih občin pove, da temu ni še zdaleč tako. Niti ne vemo kako naj bi proslave vplivale na dogajanje v Blagovici. 
občinskA uprAvA 



Krašnja na fotografiji Kurta Hielscherja 
Sredi 20. let 20. stoletja je na povabilo vlade v Beogradu na popoto­vanje po Kraljevini SHS prispel nemški fotograf Kurt Hielscher z name­nom, da posname fotografije o mladi državi. Hielscher je predtem izdal podobne in zelo uspešne knjige s fotografijami o Italiji, Španiji in Nem­čiji, zato je z navdušenjem sprejel povabilo. Med svojim potovanjem po Kraljevini SHS od Julijskih Alp do bolgarske meje je Hielscher posnel 1200 fotografij, od katerih jih je za knjigo izbral 
191. Želel je izbrati tiste fotografije, ki bi pokazale raznolikost pokrajine, arhitekture in načina življenja Jugoslovanov, pri čemer ni želel ustva­riti zbirke razglednic. Izbrane fotografije je objavil v knjigi z izvirnim naslovom Jugoslavien: Slovenien, Kroatien, Dalmatien, Montenegro, Herzegowina, Bosnien, Serbien. Landschaft – Baukunst – Volksleben, ki je izšla pri berlinski založbi Ernst Wasmuth AG leta 1926. Več fotografij iz knjige najdete na strani http://mycentury.tv/gallery/gallery-balkani/ yugoslavia-1926.html. Med fotografijami iz knjige najdemo tudi eno fotografijo, ki je bila posneta v naši občini v Krašnji. Na fotografiji je kmečka hiša, ki ima še s slamo pokrito streho, pri vhodnih vratih pa sedi ženska. Da je hiša res v Krašnji, priča plošča nedaleč od vhodnih vrat. Kje točno je to v Krašnji, meni ni znano. Kdor prepozna, kje točno je ta hiša in kdo je ženska na fotografiji, naj to napiše. 
MArjAn biZiLj 


Vsi bomo enkrat zaspali,  v miru počivali vsi, delo za vselej končali, v hišo Očetovo šli … Takrat zvonovi, zvonite lepo … ZAHVALA Dan pred božičem 2016 smo se na šentgotarskem pokopališču poslovili od našega dragega MATJAŽA SMRKOLJA s Trojan Lepo se zahvaljujemo vsem, ki ste nam pomagali v teh težkih trenutkih, nam izrazili ustna in pisna sožalja, darovali cvetje, sveče in druge darove. Še enkrat vsem in vsakemu posebej iskrena hvala, da ste Matjaža v tako velikem številu pospremili na njegovo zadnjo pot. Vsi njegovi  Kogar imaš rad, nikoli ne umre, le daleč, daleč je ... ZAHVALA MARIJA PIRC roj. Gostič s Prevoj Na božični dan je zaspala naša mama Mici. Hvala vsem, ki ste se ta dan na domu poslovili od nje. Hvala vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in sodelavcem za izrečena sožalja, vsak stisk rok in besede tolažbe. Hvala za darovano cvetje in sveče. Zahvaljujemo se dr. Mojci Zajc Kraševec za dolgoletno zdravljenje, župniku Pavlu Okolišu za pogrebni obred ter iz srca hvala Tanji Zajc Zupan in pevki za občutno zaigrane pesmi. Hvala tudi Mateji Orehek za poslovilni govor. Hvala vsem, ki ste jo 29. decembra 2016 pospremili v kraj tišine, kamor nas bo odslej vodila naša pot. Vsem, ki se naše mame spominjate, postojite ob njenem „novem domu“. Še enkrat iskrena hvala! Vsi njeni  
Prazen je naš dom, dvorišče, moje oko zaman te išče, ni več tvojega smehljaja, le delo pridnih rok ostaja. ZAHVALA Svojo življenjsko pot je v 81. letu starosti sklenil naš dragi ata, dedek, pradedek in tast  
Dom je prazen, dom je tih, tebe draga mama ni, da bi skupaj še bili. ZAHVALA  
ALOJZIJ RESNIK po domače Bzjakov ata iz Jelše nad Blagovico Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom in znancem za darovane svete maše, podarjeno cvetje in sveče. Zahvaljujemo se g. župniku Janezu E. Rusu za lepo opravljen pogrebni obred, pogrebcem in Pogrebni službi Vrbančič. Lepa hvala cerkvenemu pevskemu zboru Blagovica in pevcem Lipa Trojane za zapete žalostinke. Hvala tudi g. Marku Trdinu za lep govor in g. Kristjanu Fermetu za zaigrano Tišino. Zahvaljujemo se tudi osebni zdravnici dr. Mirjam Pogačar-Zajc, osebju Kliničnega centra – oddelek gastronomija za lajšanje bolečin. Še posebej hvala patronažni sestri g. Irmi Markovšek za ves trud in obiske na njegovem domu. Najlepša hvala vsem in vsakemu posebej, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti. Vsi njegovi  Svojo življenjsko pot je v 97. letu sklenila naša draga mama, stara mama, prababica, teta in tašča ANA ŠTRUKELJ roj. Florjančič, Mrjanučeva mama iz Podsmrečja Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, znancem in prijateljem za izrečena sožalja, darovane sveče in svete maše. Hvala Irmi za vso oskrbo na domu, župniku Janezu E. Rusu za lepo opravljen pogrebni obred s sv. mašo, Blažu Judežu pa za poslovilne besede. Prav tako hvala Pogrebni službi Vrbančič, pevcem in trobentaču in vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k pogrebni slovesnosti in našo mamo v tako velikem številu pospremili k večnemu počitku zadnji dan leta 2016. Ostala nam bo v lepem spominu. Vsi njeni  
Tam, kjer si ti, ni sonca, ne luči. Le tvoj nasmeh nam v srcih še živi, in nihče ne ve, kako zelo, zelo boli. 16. februarja bo minilo 20 let, odkar te več ni, dragi naš ALEŠ DROBNE iz Krašnje Hvala vsem, ki kdaj pomislite nanj! Njegovi