313 2018 OCENE IN POROČILA, 303–316 znan kot evangeličan, a je bilo doslej očitno nezna- no, da je bil leta 1572 ptujski mestni sodnik. Zgolj na videz obroben podatek, ki omogoča sklep, da je bil politični vpliv skupnosti augsburške veroizpovedi na Ptuju le večji, kot je bilo mišljeno doslej. Podobni podatki, ki se lahko izkažejo za prelomne, se v Za- dravčevem priročniku gotovo najdejo tudi za druga področja ptujske zgodovine. Tretji sklop oziroma II. del knjige tvorijo seznami ptujskih meščanov. Začenši z obrtniki, med kateri- mi od bolj »vsakdanjih«, s trgovci vred, izstopajo ra- zni specialisti, kot so, denimo, lekarnarji, izdelovalci različnega orožja, knjigovez, slikarji, urar, žganjar- ja in zlatarji. Sledi seznam nosilcev raznih mestnih funkcij, od mestnih sodnikov, svétnikov, četrtnikov in pisarjev, do vratarjev, blagajnikov, špitalskih moj- strov, šolskih nadzornikov, tehtalcev hruha in drugih. Zadnji seznam zajema nosilce deželnostanovskih ter deželnoknežjih služb, in sicer upraviteljev pro- viantnega urada ter poštarjev. Seznami, zlasti nosil- cev mestnih funkcij, so seveda enako fragmentarni, kot je nanje nanašajoče se gradivo. Priročnik zaključuje obsežna bibliografija, na ka- teri temelji, kot vsako znanstveno delo (pri tem je frapantno, da delo več kot pol leta po izidu še ni pri- merno kvalificirano in je v osebni bibliografiji avtorja oziroma raziskovalca v sistemu SICRIS vodeno pod rubriko Nerazporejeno). Zgolj seznam virov, sicer ve- čidel – in inovativno – osnovan na popisnem nivoju združenega dokumenta, obsega 32 strani. Med vire je vključeno tudi obsežno slikovno gradivo, saj priroč- nik ne le zaljša, temveč podatkovno bogati. Kot edino pomankljivost priročnika velja morda izpostaviti neobstoj osebnega kazala, ki bi zajelo v delu omenjene ljudi brez lastnih biografskih opisov, predvsem pa krajevnega kazala, iz katerega bi Ptuj lahko brez težav odpadel, saj se omenja na skoraj vsa- ki strani. Izvzemši slednje, je Zadravčev biografsko-proso- pografski priročnik delo, ki v slovenskem zgodovino- pisju ter arhivistiki ni zgolj inovativno, temveč zelo potrebno in le želeti si je, da bi dobilo čim več posne- movalcev. Hkrati pa bo raziskovalke in raziskovalce ptujske preteklosti spodbudilo, da jo s priročnikom mahnejo ne le nad še nepregledano gradivo arhivov na Dunaju in v Gradcu, temveč vsaj še v Ljubljano (ZAL je delo nedavno olajšal s spletno objavo pre- slikanih zapisnikov ljubljanskega mestnega sveta), Varaždin in Nürnberg, kot je, ne nazadnje, tudi želja avtorja knjige. Žiga Oman Robert Devetak: Društveno življenje na Kanalskem v času Avstro-Ogrske. Nova Gorica: Goriški muzej Kromberk, 2016, 215 strani. Goriški muzej je kot dvanajsti zvezek v seriji Berila izdal zanimivo monografijo, ki govori o ka- nalskem sodnem okraju. Predstavitev zajema bolj ali manj prelomno, predvsem pa za celotno monarhijo pomembno obdobje od leta 1867 do začetka prve svetovne vojne. Za boljše razumevanje dogajanja na gospodarskem, političnem in kulturnem področju pa poseže tudi širše tako v prostor kot v čas. Sodni okraj Kanal je v obravnavanem času obsegal pribli- žno 211 km2, na katerih je na prehodu iz 19. v 20. stoletje živelo 13.195 prebivalcev. Za sodni okraj je bila v obravnavanem času značilna precejšnja razlika med naselji in njihovimi prebivalci v dolini ob Soči ter naselji v hribih, zato so se dokaj težko dogovarjali za skupne cilje. Ta razlika se je jasno odražala tako na gospodarskem področju kot tudi v kulturnem in političnem življenju, kar je v monografiji lepo in ute- meljeno predstavljeno. Spremembe, ki jih je v teh letih doživljala mo- narhija, tudi odročnih krajev niso obšle, so se pa pojavile v časovnem zamiku. Avtor je prikaz dogaja- nja in razvoja v sodnem okraju Kanal razdelil v dve obsežni poglavji. Najprej je predstavil gospodarska 314 2018 OCENE IN POROČILA, 303–316 društva na Kanalskem, nato pa sledi poglavje o kul- turnih in političnih društvih. Pomembno dopolni- lo monografije so imensko kazalo, seznam virov in literature ter priloge. V prilogah so predstavljeni statistični podatki, ki dopolnjujejo posamezna po- glavja, pravila pomembnejših društev, ki so se obdr- žala od ustanovitve do začetka prve svetovne vojne (npr. Pravila sadjarskega in vinarskega društva za kanalski okraj, Pravila za čitalnico v Kanalu, Pravila Bralnega in pevskega društva v Ročinju), rezultati deželnozborskih in državnozborskih volitev od leta 1907 naprej, pa tudi seznami vseh društev, ki so bila ustanovljena na območju sodnega okraja Kanal pred prvo svetovno vojno. Te priloge so lahko spodbuda za nove raziskave. Kot je bilo že omenjeno, je gospodarskih druš- tvom posvečena prva polovica monografije. Začenja se s predstavitvijo cestnega in železniškega prometa. Povezava državne ceste, ki je bila speljana ob Soči in je povezovala Koroško in Goriško z notranjostjo so- dnega okraja, ki je zajemal ozemlje na obeh bregovih reke, je bila enako slaba kakor v 18. stoletju. Razlika je bila le v tem, da v 19. stoletju ob cesti v Bodrežu ni bilo več vislic. Slabe cestne povezave so zavirale in onemogočale prodajo kmetijskih pridelkov in ote- ževale tudi prenašanje novic in novosti v hribovske vasi. Zanimivo je, da so se prebivalci veselili prihoda železnice (1906) in si od nje obetali spremembe kla- vrnih razmer, vendar pa so ob dograditvi železnice Jesenice–Gorica prišle slabe povezave z notranjostjo sodnega okraja še bolj do izraza. In ne le to, propa- dati so začeli tudi kraji, ki so prej dobro živeli ob dr- žavni cesti (Ročinj): ker se je večina tovora preselila na železnico, so bili ob zaslužek tako prevozniki kot furmanske gostilne in tudi obrti, povezane s furman- stvom. Dovozne ceste do železniških postaj ali po- stajališč so bile slabe ali pa slabo speljane. Precej je bilo pritožb in ugovorov posameznih krajev, vse pa je končala prva svetovna vojna. Sodni okraj Kanal je bil izrazito kmetijsko ob- močje. Ob koncu 18. stoletja je bila v Kanalu sicer manufaktura platna, v začetku 19. stoletja pa manu- faktura za predelavo svile, saj se je tudi ponekod na Kanalskem razširilo gojenje murv in sviloprejk. Ob koncu stoletja pa je zaradi bolezni sviloprejk in uvo- za cenejše svile ta dejavnost propadla. Tako je razen v Kanalu in deloma Gorenji vasi, kjer je bilo nekaj obrti, kmetijstvo ostalo osnovna dejavnost prebival- stva tega sodnega okraja. Nekaj sprememb je prine- sla gradnja železnice. V krajih ob trasi proge in njeni neposredni bližini se je povečalo število gostiln in obrtnikov, nekoliko bolj oddaljeni kraji pa so spet po- tegnili krajši konec. S prihodom železnice se je v ne- katerih krajih Kanalskega začel razvijati turizem, kar je spet spodbudilo tožbe o slabih cestah in zahteve po boljših cestnih povezavah z železnico in s hribovitim delom okraja. Na razmere v kmetijstvu so vplivale različne bo- lezni rastlin in živine, pa tudi prihod železnice, ki je pripeljala cenejše blago in tako uničila predelavo ovčje volne in pridelavo lanu na Kanalske. Ob tem ne smemo pozabiti, da so učinki zemljiške odve- ze postajali vse bolj jasni. Največ uspeha so Kanalci dosegli v sadjarstvu, pa tudi na tem področju so na- ravne katastrofe pustile sledove. Posledica vseh teh tegob je bilo izseljevanje v bližnja mesta, Evropo in tudi Ameriko. V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja so se razmere nekoliko uredile. Velika ovira pri na- predku je bila slaba izobraženost prebivalstva, ki ni znalo (ali pa zelo slabo) brati in pisati. Za zgled so bili posamezniki, ki so s svojim delom prepričevali kmete, kar pa je šlo zelo počasi. Kljub vsemu pa so se, sicer pozno, tudi na Kanalskem oblikovala kmetijska društva. Prvo tamkajšnje kmetijsko društvo je nastalo šele leta 1894, to je bilo Sadjarsko in vinogradniško društvo, ki je dejansko začelo delovati v letu 1895. V zadnjem desetletju 19. stoletja je začela delovati tudi posojilnica, pomembno vlogo je igrala zavarovalnica za govejo živino, v tem času so nastale tudi posame- zne mlekarske in obrtne zadruge. Vse te organizacije in društva so se spopadale s podobnimi težavami: to je bilo počasno nastajanje, ki je včasih trajalo tudi ne- kaj let, nato hiter zagon in potem počasno usihanje. Temu se je ob prelomu stoletja pridružil še politični razkol, ki je večino teh organizacij razdelil na liberal- ni in klerikalni del. Druga polovica monografije govori o kulturnih in političnih društvih. V tem delu monografije je avtor zelo nazorno prikazal, kako zelo je bilo v življenju nekega okoliša prepleteno gospodarsko, kulturno in politično delovanje in življenje. Ne le da so na vseh področjih nastopali isti posamezniki, tudi slaba in- frastruktura in slaba izobraženost večine prebival- stva sta k počasnemu reagiranju prebivalstva dodala svoj del. Tudi na kulturnem in političnem področju opazimo že znano počasnost nastajanja posameznih društev in potem njihovo nihanje od navdušenja do počasnega propadanja. Marsikdaj je bilo posamezno društvo, zlasti kulturno, dobesedno odvisno od dveh ali treh posameznikov. Če so se ti umaknili, je druš- tvo le še životarilo ali pa povsem zamrlo. Razvoj na področju kulturnih in političnih društev je šel skozi tri faze. Najprej je bilo treba prebivalce ozavestiti o tem, da so Slovenci (s tem so se ukvarjala tudi druš- tva na gospodarskem področju), naslednja stopnja je bilo izobraževanje otrok in tudi odraslih (tudi tu so bila pomembna društva na gospodarskem področju in predvsem čitalnice), zadnjo stopnjo pa je zazna- movala uvedba splošne moške volilne pravice, ki je med političnimi društvi prinesla dokončen razcep na liberalce in klerikalce. Razvoj je tudi tu zaključila prva svetovna vojna. Monografija torej prikazuje valovanje razvoja na gospodarskem, kulturnem in političnem področ- ju nekega geografsko omejenega prostora zadnjih petdeset let pred prvo svetovno vojno. Odgovarja na 315 2018 OCENE IN POROČILA, 303–316 nekatera lokalna vprašanja na omenjenem območju, odpira pa tudi vrsto novih vprašanj, ki jih spodbujajo predvsem statistični podatki v prilogi. Eva Holz Peter Zimmermann in Venceslav Jurij Dunder: Štajerski raj. Savinjska dolina in Novo Celje na južnem Spodnjem Štajerskem. Žalec: Zavod za kulturo, šport in turizem, 2016, 538 strani. Redko se zgodi, da sta pod strokovnim mono- grafskim delom podpisana avtorja, katerih rojstvi sta med seboj oddaljeni skoraj 130 let, in da delo izi- de dosledno dvojezično, v nemščini in slovenščini. Zasluge za izid takšne monografije, ki domoznan- sko obravnava Savinjsko dolino tik pred zemljiško odvezo, ima naturalizirani Savinjčan z Bavarskega, prof. dr. Peter Zimmermann, mednarodno priznani strokovnjak s področja elektrotehnike ter povezova- lec in kulturni ambasador svojih »dveh domovin« – Nemčije in Slovenije. Občina Žalec, ki ga šteje med svoje častne občane, je leta 2016 omogočila Zim- mermannovo predelano izdajo razmeroma obsežne monografije Venceslava Jurija (Wenzla Georga) Dunderja z naslovom Stiriens Eden: Das Santal und Neu-Cilli in der südlichen Untersteiermark. Zanimive so okoliščine nastanka dela, ki je leta 1847 izšlo kot »prodajni prospekt« za Novo Celje, in sicer na pobu- do tedanjega novoceljskega graščaka Josefa Ludwiga Hausmanna. Avtor knjige, vsestransko izobraženi in nadarjeni Dunder s Češkega, je bil doktor filozofi- je, upravitelj Hausmannovih posesti in med drugim tudi jezikovni mentor njegovi hčerki Fanny, ki velja za prvo slovensko pesnico. Kot uvodoma navaja Peter Zimmermann, je Dunder z delom Štajerski raj postavil Savinjski dolini in še posebej dvorcu Novo Celje neminljiv zgodo- vinsko-topografski spomenik. Ko je po več kot sto- letju in pol zorela zamisel za ponovno izdajo knjige, je Zimmermann sicer razmišljal, da bi Dunderjevo delo preprosto izdal kot reprodukcijo, vendar so ga tehtni razlogi privedli do odločitve, da je besedilo smiselno predelati. Določene dele, ki bi bili v našem času težko razumljivi in zanimivi samo še za zgodo- vinarje, je izpustil ali opremil z ustreznimi pojasnili, drugje pa besedilo popravil in dopolnil. Z obsežnim dodatnim raziskovalnim delom je odpravil vsebinske pomanjkljivosti, posegel pa je tudi v izredno dolge in zavite stavčne konstrukcije. Pri preoblikovanju besedila je bila potrebna dodatna mera previdnosti. Avtor je moral namreč besedilo v veliki meri napisati na novo, pri čemer se je skušal držati jezika pozne romantike in zgodnjega realizma. Najmanj tako zah- tevno nalogo je tako predstavljal prevod novonastale- ga nemškega besedila v slovenščino, ki ga je priskrbel Janko Germadnik. Za ilustracijo predelane dvojezič- ne izdaje so bile uporabljene vse upodobitve, ki jih najdemo v izvirniku in poznejših izdajah iz srede 19. stoletja, pri čemer so zgodovinska poglavja dopolnje- na s slikami iz Vischerjeve Knjige gradov (1681), to- pografski opisi iz leta 1847 pa z motivi iz Stare Kai- serjeve suite (1825–1835). Žalska izdaja, ki jo glede na format, papir in oblikovanje lahko označimo kot luksuzno, je s tem dobila še dodaten vizualni učinek. Knjigo sestavlja dvanajst poglavij, razdeljenih v podpoglavja, pri čemer gre pri zadnjem poglavju za Zimmermannovo obdelavo dveh Dunderjevih krat- kih rokopisnih dodatkov, ki vsebujeta nekaj podat- kov o dogajanju v letu 1847, že po oddaji besedila v tisk. Enajst tiskanih poglavij je naslovljenih takole: 1. Kratki zgodovina in topografija vojvodine Štajerske; 2. K zgodovini in topografiji gospoščin, združenih v Novo Celje; 3. Opis dvorca Novo Celje, gradiča Goz- dni dvor, gospostva Plevne ter pripadajočih uradnih, luksuznih, cerkvenih, gospodarskih in tovarniških poslopij; 4. Združene gospoščine Novo Celje v luči fevdalnega družbenega reda; 5. Versko in cerkveno življenje v Savinjski dolini; 6. Kmetijstvo združenih gospoščin Novo Celje; 7. Rudarstvo združenih gos- poščin Novo Celje (podpoglavje Železnica je dodal P. Zimmermann); 8. Kmetijsko-industrijske panoge združenih gospoščin Novo Celje; 9. Okolica Novega Celja in panorama Savinjske doline; 10. Zdravilišča, terme, kopališča in mineralni vrelci v okolici No- vega Celja in 11. Pripovedke Savinjske doline. Kot ugotavlja Zimmermann, je Dunder v knjigi »celo z današnjega vidika v glavnem govoril resnico, če- prav je s svojimi hvalospevi pretiraval«. Marsikatero hvalo, dobronamerna in ciljno usmerjena pretirava- nja je bilo zato treba spraviti v dimenzije, ki v ve- čji meri ustrezajo realnosti. Dunderjev Štajerski raj je bil namreč otrok svojega časa, močno pogojen z reklamnim namenom nastanka. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da je sicer vsestranski avtor pisal