Knjiga 5
ŽIVLJENJE IN SVET
Štev. 10.
Ljubljana, dne 8. marca 1929.
Leto 1П.
Inž. Aleksij Božič, Newyork
Herbert Koover - inženjer in državnik
Četrtega marca je prevzel in* ženjer Herbert Hoover »najvišjo čast na svetu« — mesto pred= sednika Zedinjenih držav.
Čeprav razum današnje dobe rad priznava odnošaje med tehniko in civilizacijo. vendar se inženjer še vedno noče odzvati pozivu, ki ga v obliki javnih potreb spominja, da je organizacija
človeških vrlin prav tako važna kakor krotitev in obvladanje prirodnih sil. Inženjer je še vedno redek pojav tam, kjer so prilike za njegovo delovanje izredno povoljne: organizacija in upravljanje družabnih edinic od produktivnih in gospodarskih zadrug do občine in države. Sedaj ko so se polegli vihar ij nacionalizma, so dobiti
Skoraj vsi problemi javnega značaja gospodarsko-tehniško osnovo ter je treba postopati z njimi po zakonih eksaktnih znanosti ne pa po d.ktatih konvencijonainih disciplin. Inžen.erji, vajeni kvalitativne analize, so najsposobnejši in najbolj poklicani, da ocenijo sestavne dele iavne organizac je in jih osvobode vplivov človeških strasti.
Ta in slična načela so doživela konkretno ostvaritev v Zedinjenih državah. ki so si izvolile za svojega predsednika Herberta Hoovera.
Osebnost tega najodličnejšega pojava zapadne poloble kaže jasno značilnost njenega poklica. Zgodovina Herberta Hoovera odkriva, da je pričel misliti na možnost največjih političnih uspehov šele po uspehih, ki jih je dosegel kot diktator za dobavo hrane v Evropo med vojno in po vojni. Pokazal je politiki novo metodolog jo. karakte-rizano po elementih realnih znanosti in osnovnih načelih organ.zacije. Sodeč po njegovem sodelovanju za časa vojne v kabinetu predsednika Wilsona. bi se moglo sklepati, da je njegova ideologija v skladu s tradicijami demokratske stranke. L. 1920. so se pojavljali v demokratskih listih uvodniki, ki so kazali na Hoovera kot kandidata za predsedniške volitve. Hoover pa se ni brigal za frazeologijo in programe nobene politične stranke ter ie gledal na državne in javne probleme s popolnoma drugega stališča. Iz političnega priročnika si je zapomnil samo aksiom, da je ravna črta najkrajša oddaljenost med dvema točkama samo v geometriji — nikakor pa ne v politiki. Dosledno temu je stopil 1. 1921. kot trgovinski minister v republikanski kabinet predsednika Hardinga. 1. 1925. pa v kabinet predsednika Coolidgea.
Hooverov življenjepis priča o dečku, ki se je po smrti svojih staršev izgubil iz rodne države love, da se je pozneje pojavil kot študent tehnike na Stand-ford univerzi v Kaliforniji. Prva praktična izkustva v tehniki in organizaciji si je pridobil v avstralskih rudnikih. Ta izkustva je pozneje uporabili v raznih rudarskih podjetjih na Kitajskem in v južnih delih Azije.
Pri vstopu Amerike v vojno so njeni inženjerji organizirali čez noč armado, čije moč in disciplina nista temeljili na »stoletni tradiciji«, ampak na organiza-t orni h načelih modernih metod produkcije. Takrat se je pričelo tudi Hoo-verovo delovanje v državni službi. V
vlogi oddelnega načelnika ža dobavo hrane armade je bila njegova prva skrb, da so se vzorno izpolnjevale vse prevzete dolžnosti. Istočasno je skrbel za paraliziranje vseh eventualnih bodočih napadov na njegovo osebo v zvezi s to njegovo funkcijo. Obenem se mu je nudila prilika za odločen nastop proti enostranski filozofiji diplomatov: uspešno se je uprl Lloyd Qeor-geovi zahtevi, da je treba Belgijo prepustiti gladu, češ da se bodo na ta način množice še bolj spomin.ale nemškega barbarstva. Angleški premijer ga je o tej priliki imenoval »neotesanega уапкееа«. Rezultati njegovega dela na torišču mednarodnega meteža so ga še bolj uverili. da more zmagati nad malenkostmi politikov in diplomatov samo hladen racionalizem.
O Hooveru trdijo, da je vešč Lnže-njer. bister narodni ekonom, sposoben upravnik in iskren pristaš humanizma. Vprašanje je. koliko ga tehnika usposablja za političnega voditelja naroda. Narodni ekonom je mogoč v službi naroda samo tedaj, ako vodijo smernice njegovega dola k materijalnemu blagostanju poedinca. Danes zahtevajo v Ameriki, deželi pretežno tehn'ško-or-ganizatornega značaja od sposobnega upravnika narodne lastnine, da mora biti osebnost s popolnim umevanjem inženjerske umetnosti. Od narodovega voditelja pričakujejo razumevanje za moderne duševne in materijalne potrebe.
Hooverovi govori očitujejo nadmoč gospodarskega problema v njegovem naziranju o organizaciji in upravi države. Iz njih se vidijo tudi sredstva, ki jih smatra za potrebna, da se zboljša •mater.jalno stanje poedinca. Njegov ideal je država, kjer bo imel vsak državljan toplo mesto. Zato se poslužuje izrazov dom, delo, dolžnost prav tako kakor abstraktu h pojmov upanje, življenje. sreča. Po njegovem so besede zato. da oblečemo misli v zvoke, ne pa, da jih skrivamo. Svojo glavno funkcijo vidi v uničenju siromaštva in brezposelnosti.
Med posebnimi potezami novega predsednika je na prvem mestu prirojena neobičajna marljivost: življenska nasprotstva so poostrila njegovo sposobnost analize in umevanja situacije, bogati tehniški praksi pa se mora zahvaliti za sposobnost zrelega odloče-vanja in za nagnenje k štednji s časom in silami. Hoover je pravi mojster v iz-
beri svojih pomočnikov. Njegov sistem se ne poslužuje birokratskih metod. Iskanje plodnih idej in organiziranje akcije za njih uresničenje so zanj elementi. ki se mu zdijo v državni upravi potrebnejši nego čakanje na tajnika, ki pride po podpis.
Največji misleci so izrazili težnjo po nadomestitvi politikov z učenjaki. Plato je v »Republiki« točno izklesal tip državnika. Skoraj 2000 let pozneje je gledal Francis Bacon s hrepenenjem in
brez nade na svoj ideal — vlado, sestavljeno iz tehnikov, arhitektov, astronomov, geologov, biologov, zdravnikov, vzgojiteljev, kemikov, ekonomov, sociologov. filozofov: na prvi pogled precej pisana družba, vendar pa mnogo bolj enostavna od marsikatere današnje kombinacije politikov Šele tristo let po brezuspešnih zahtevah slavnega angleškega državnika in filozofa so začutili učenjaki strujo. ki jih nese proti kar-dinaLni točki socijalne strategije.
France Bevk
Gospod Pokoren na Onem svetu
Groteska 1
Gospoda Ivan Pokoren in Peter Me-žek sta bila vse življenje tiha in čemerna uradnika v istem poslopju, ki je bilo že po svoji turobni vnanjosti tako. da je z leti normalnega človeka spremenilo v čudaka. Rodila sta se istega leta, vkoreninjena samca, v pet in štiridesetih letih njunega življenja iima nikoli ni prišlo na misel, da bi se poročila. Stanovala nista skupaj, da sta ohranila medsebojno prijateljstvo na lažji način neskaljeno, bila pa sta ob prostih urah vedno skupaj in drug drugemu e^ina druxčin.a na svetu brez katere nista marala ne mogla živeti.
V mladih letih sta bila • razbrzdana, pozneje sta zamenjala ljubezenske romane s filozofijo, s štiridesetimi leti pa sta se vdaiala nekakemu misticizmu; verjela sta v stvari, ki sta jih pred leti zanikala kot same po sebi umevne.
S posebno slastjo sta se oprijela špi-ritizma. ki ga sicer nista na drobno prouceva'a. vendar nMa zamudila večera da bi ne občevala z duhovi Onega sveta, prodirala v globoke tajnosti posmrtnosti in z grozo v očeh poslu-ša'a nanVila nec.mrtnikov Njun m°dij
je bila Mežkova gospodinja Evdoksi-|a ki se ni odlikovala camo po svoji kuhinji in krepostnem značaju ampak tiH'" po tem da ie W1a v dobrih odno-žaj:h z dušami rajnkih, ki so plesale v njenih rokah kakor na vrvici.
Spiritistične seje so bile zelo enostavne. Ivan Pokoren je nrihaial k Mežku zaradi tega ker je imel ta pri-pravnejše stanovanje, medija v hiši in obilo drugih podrobnosti, ki jih Poko-
ren v svojem stanovanju ni mogel nuditi. Vselej, kadar je potrkal Pokoren po večerji na Mežkova vrata, je za-čul momljajoč glas. ki ga ie dobro poznal, vstopil je in sedel v naslanjač prijatelju nasproti, ne da bi mu dal roko. Pokoren je prižgal cigaro in puhnil dim v zrak. gledaje Mežka ki se ni dal motiti, in je buljil skozi očala v naslovno stran časopisa.
»Kaj ie novega?«
»Hm,« je odgovoril Mežek. ne da bi prenehal brati. »Mirovna ideja napreduje.«
»Tako?« je vprašal Pokoren, ne da bi se zavzel. »V uradu sem slišal, da je naša država naročila nov tip topov, ki nesejo kilometre in kilometre daleč. Sicer je pa to še tajnost ..«
Ko je bil ta razgovor, ki se je nanašal na mednarodno politiko, končan., so se odprla vrata, vstopila ie Mežkova gospodinja Evdoksiia, ki ie imela borno kito las zvito na vrhu glave in radi tega izraz obraza brez primere čednosten. Pladeni s čajem in steklenico ruma ie položila na mizo. zaprla vrata in «i obrisala boli iz navade nege iz potrebe roke ob trebuh Včasi je na Mežkovo naročilo postavila na mizo tudi punc žganie ali močno vino. Ob posebnih prilikah na eod kakega obeh prijateljev, celo vse skupaj.
Mežek je odložil časopis. Pokoren se ie ozrl na gospodinjo in zazibal z nogo.
»Še vedno trdna in zdrava, gospa Evdoksija?«
»Kaj pa da. Čista vest in dobro spanje... Ali gospoda želita, da špiriti-zirarno?«
Gospoda sta pila čaj z rumom, Evdoksija je ugasnila luč, da je nastala najprej globoka tema, nato je prižgala drugo, šibkejšo luč v kotu, ki je bila vrhu tega še ovita z rdečkasto tenčico, da so se v sobi videle le tri skrivnostne sence, ki so sedele vsaka v svojem naslanjaču in zadovoljno dihale.
Evdoksija je vzela okroglo mizico s tremi prekrižanimi nogami,' jo postavila predse, položila nanjo roke, da so se prsti iedva dotikali, in se ozrla po gospodi. Njene oči so dobivale v rdečkastem mraku fosfornat sijaj, vsa njena postava je bila obžarjena od nečesa skrivnostnega, da sta si Mežek in Pokoren le z največjim premagovanjem mislila v nji smrtnico Evdoksijo.
»Katerega duha naj pokličem?« je vprašala Evdoksija s potišanim glasom.
Mežek se je ozrl na Pokoma, ta je dejal: »Kakor po navadi.«
Evdoksija je poznala nekega mladostnega prijatelja Štolfo, ki je ohranil še po smrti prijateljske stike z njo in ji je prinašal poročila in prorokovanja z Onega sveta, odkrival brezobzirno napake navzočih in jih opozarjal pred to ali ono nesrečo.
Gospodinja ie sklonila glavo in dejala: »Štolfa, če si tu, prikloni se!«
V tistem hipu se je mizica trikrat globoko priklonila.
»No, si že priden,« je govorila Evdoksija, kot bi imela psička pred seboj. Nato .ie obrnila obraz proti gospodoma: »Kaj naj ga vprašam?«
Pokoren je odgovoril: »Naj pove sam. kar hoče.«
»Kaj poveš gospodu Pokornu?« je vprašala gospodinja pričujočega duha in pričela moliti abecedo: A — b — c — d — e — f... '-Wi črki »ip« se je mizica priklonila globje. Evdoksija je začela znova: »A — b — c — d — e..Pri črki »o« se je ustavila in začela znova: »A — b — c — d ...«
Bilo je sicer vse tiho, slišati ie bilo le naštevanje abecede in rahlo trklja-nje mizice ob pod. Pokoren se ie zno-jen mučil in družil posamezne črke v besedni zmisel... Nenadoma se je zdrznil.
»Kaj ie povedal?«
»Pokoren ie lurnp, zapeljal je Marič-ko... naprej nismo prišli,« je povedala Evdoksija nekoliko plaho.
Mežek je vedel za vse Pokornove pustolovščine, a kljub temu ta ni maral, da jih duh razsiplje javno vpričo gospodinje, četudi jih o*na lahko na tihem izve od vsevednega duha, ki govori skozi njene prste.
»Pustite to,« je zamahnil nekoliko vznemirjen. »To mi že vemo. Naj pove rajši kaj drugega; naj pove, kje se nahaja, kako je na Onem svetu.«
»Kje se nahajaš?« je vprašala Evdoksija čim prijazneje. »Kako je na Onem svetu? a — b — c — d...«
Pokoren in Mežek sta lovila črke in jih družila v zmisel: »Pokoren je lump, zapeljal je...«
Z duhovi opraviti je težko. Vzbujajo črno vest. le zdaj pa zdaj svarijo in prerokujejo. Tako je na primer dejaJ nekoč duh: »Mežek bo imel velike sitnosti.« In Mežek je imel še tiste dni sitnosti s svojimi predstojniki. Ta in še drugi slučaji, posebno pa odkrivanje takih grehov, ki jih Evdoksija ni mogla vedeti, so v obeh gospodih vero v duhove le potrdili, io navdali s tako jekleno nepremakljivostjo, da je bila njuna mladostna vera v Boga nič proti temu Le enega pokojni Štolfa in nobeden izmed duhov ni maral razodeti. Kako ie na Onem, drugem svetu, to so bile s sedmimi pečati zapečatene bukve, za vsa podrobna vprašanja so bili duhovi gluhi in nemi. odgovarjal; so čisto druge stvari ali pa tako nejasno, da iz odgovorov n.i bilo mogoče izvedeti ničesar.
In vendar ie prav to vprašanje gospoda Pokorna in Mežka zanimalo najbolj. Brez trdne vere v Boga sta bila prepričana, da bosta po smrti živela drugo življenje, iz katerega se bosta lahko skozi prste različnih Evdoksii razodevala drugim ljudem. Le — kakšno bo tisto življenje?
Globočina tega vprašanja iu je tako bolestno zanimala, da iima ni dala miru. Kolikokrat je gospodinja že zdavnaj šla spat, ko sta še vedno sedela ob medli luči, načela novo steklenico likerja in razpredala metafizična vprašanja. Ker nista nikoli brala knjig o tem, so bili njuni pojmi sila zmešani in sta prišla na koncu koncev nekega večera v pijanosti do edinega in najenostavnejšega zaključka: »Kdor prej umre. pride drugemu povedat, kako je na onem svetu.« Enemu izmed obeh potemtakem ne bo dano, da bi pred smrtjo vedel, kakšen je kraj, v katerem bo prebival. To sta si obljubila v
polmraku, stoje, svečano, da sta imela solze v očeh m ju je mrščaviea sprele-tavala po telesu.
Kljub temu, da sta bila v tistem svečanem trenutku pijana, sta se obljube natančno spominjala in se je v treznem stanju nista pokesaila. Ob prvi vinjenosti sta se opozarjala nanjo in si zagotavljala, da jo bosta držala in na ta način sporočila svetu avtentične vesti o življenju onkraj groba.
Te svoje obljube sta se spomnila tudi ta večer, ko se je duh znova izognil vprašanju, ki mu je bilo že stokrat stavljeno.
»Pustite,« je dejal Mežek Evdoksiji. »Skuhajte nama močnega punča!«
Evdoksija je poslušno vstala, postavila mizico v kot in odšla skozi vrata.
»Ali si ga slišal?« ie vprašal Pokoren s pomenljivim pogledom.
»Slišal,« ie pokimal Mežek in svalj-kal ogorek cigare. »Jaz kaj takega Evdoksiji našem pripovedoval, to moraš sam vedeti.«
»Kdo ti je kaj takega dejal!« se je zavzel Pokoren. »Glavnega vprašanja pa se izogiblie.«
»Eh,« se je Mežek bridko zamislil v rdečkasti mrak predse. »Ne bo dolgo, ko nama bo vse jasno.«
»Ne bo dolgo,« ie ponovil Pokoren in obrnil pogled vase. »Jaz čutim že dolgo, da bom umrl. Neki notranji glas mi to pravi!«
»Ne ti. jaz bom umrl.« je ugovarjal Mežek s tako odločnostjo, da ie Pokorna presunilo v dno duše. »Že čutim prve znake naduhe.«
Ta prijateljski prepir, ki se ie vrtel okrog vprašanja, kdo izmed obeh prijateljev bo prvi umrl in prišel drugemu pravit o skrivnostih Onega sveta, je trajal tako dolgo, da so se vrata odprla in je Evdoksija postavila močno pijačo na mizo.
»Glej,« ie še dejal Pokoren, »lahko se zgodi, da grem nocoj od tebe in na poti umrem.«
»Pij!« je velel Mežek, ki je hotel končati pogovor in imeti zadnjo besedo. »Tega. kdo bo prvi umrl, ne veš ne ti ne iaz.«
Pili so ; ko je gospodinja postavila svojo prazno čašo na mizo, je deial Mežek:
»Vzemite mizo. gospa Evdoksija! Vprašajte duha, kdo izmed naju bo prvi umrl!«
Evdoksija je ubogala. Ko je položila prste na mizo, se je takoj priklonila,
nato je gospa vprašala: »Povej mi, dragi Štolfa, kateri izmed gospodov, ki sta tu navzoča, bo prvi umrl? A — b — c — d ...«
In duh je .odgovoril jasno, nezmotljivo: »Pokoren.«
Če tudi je Pokoren malo prej dokazoval, da bo on prej umrl in se jezil nad prijateljem, ki mu je hotel dokazati nasprotno, ga je vendarle ta odgovor nemilo zadel. Nekaj mrzlega se mu je porodijo v glavi in zlezlo skozi hrbtenico v noge ter izginilo skozi pete v zelenkasto preprogo, ki je pokrivala ped. Z vsem premagovanjem je iztisnil skozi zalepljeno grlo vprašanje:
»Kdaj bom umrl?«
»V najkrajšem času...« se je glasil črkovani odgovor.
Mežek je bil miren ko kip, tudi njega je nekaj stisnilo za grlo. Pokoren je čutil, kako se mu nabira koža po telesu in se mu vrhu glave jezijo lasje.
»Kje bom umrl?«
»Na cesti...«
»Zadosti!« je Mežek zamahnil Ev-doksiji z roko. Prijatelj se mu je smilil, imel je globoko sočutje z njim. Pokoren je zganil s telesom, kakor da omalovažuje vse to: »Naj mi pove vse...« »Bil je pa vesel, da je Evdoksija postavila mizico na njeno mesto in vprašala uslužno:	j
»Ali gospoda želita še česa?«
Gospa Evdoksija je bila vdova brez otrok in ie z vsem srcem visela na svojem podnajemniku in na njegovem prijatelj u. Mežek jo je sprva odslovil, nato se je spomnil:
»Prinesite nama likerja.«
Evdoksija je postavila steklenico pijače na mizo, nato se je poslovila.
»Zakaj likerja?« je vprašal Pokoren nenadoma iz svoje globoke zamišlje-nosti, ki ga je začela tlačiti na dušo.
»Danes je god mojega rajnega očeta.« ie odgovoril Mežek. ki je vselej pozabljal, da obhaja njegov rajni oče po desetkrat na leto svoi god. »Ne bodi potrt zaradi tega! Verjemi, jaz bi rad menjal s teboj.«
»Potrt?« se je zasmejal Pokoren., dasi mu smeh ni prihajal naravnost od srca.« Eli ti nisem pravil, a? Neki notranji glas...«
»Na zdravje!« mu je napil Mežek.
»Na tvoje življenje in na mojo smrt!« se je okoren, poskusil bridko norčevati iz sebe.
To norčevanje se mu je gladko posrečilo. Pod vtisom njega in pod vpli-
vom pijače je prepričal sebe in svojega prijatelja, da bo v resnici kmalu umrl. Zdajci, ko je imel v sebi mešanico čaja z rumom, punča in sladkega likerja, se mu smrt niti z daleč ni zdela več tako grozna. Bodo vsaj gledali v uradu, kadar ga več ne bo... On pa bo videl vse. vse njih tajne misli, vse sleparije, in se jim bo smejal.
Po desetem kozarčku je vprašal Me-žek: »Ali prideš takoj, ali počakaš, da te pokopljejo prej?«
»Takoj bom prišel,« le jecljal Pokoren in polival pijačo po namiznem prtu. »Po smrti se požvižgam na pogreb, resnica je nad vse drugo...«
»Kam prideš?« je vprašal Mežek. nagibal steklenico in iskal z očmi kozarček.
»Kam? A... Katko misliš?... Tu sem... v tvojo sobo... Kaj misliš?«
»Najbolje zvečer...«
»Najbolje zvečer...« je ponovil Pokoren. ki je pozabil, da mora iti do-
mov. Kar nič se mu ni mudilo na cesto. Kadarkoli ie hotel vstati, ga noge niso držale.
»Ali prideš v vidni ali v nevidni podobi?« ie hotel Mežek dalie vedeti.
»V vidni ali v nevidni?« ie iskal Pokoren pravega zmis'a vprašanju v glavi. »Seveda... v vidni, da boš vedel, s kom govoriš ...«
»Dobro,« je dejal Mežek. »dobro,« je ponovil in se dvignil Zdajci se .10 dvignil tudi Pokoren in gledal v kozarček pijače, ki ga je tresel v roki.
»Iti moram... Morda se vrnem še nocoj...«
»Nocoi ne! Na. ključ od veznih vrat, da ti ne bom hodi! odpirat...«
»Morda jutri... morda pojutrišnjem, v najbližjem času 7 Bogom Mežek! Lezi in zaspi! Zbogom Mežek!«
Pokoren ie odšel s težkimi koraki po stopnicah, odklenil vežna vrata, ki iih ni zaprl za seboj in stopil na ulico.
Pierre Magard
Ali so mravl
Kdor pozna samo nekatere vrste mravelj, ki žive povsod v Evropi, si bo težko ustvaril podobo velikih afri» ških mravelj »magnanov«.
Samo ob ekvatorju sem naletel na velike družine teh strašnih žuželk, ki se ne boje napasti vsega, kar leze in gre in kar se iim vidi nevarno za nji» hov obstoj. Po životu nalikujejo te mravlje majhnim veščam in so silno predrzne. Napadejo vse. kar se le g;b» Ije, pa naj si bo majhna ali pa velika žival in celo človek ni varen pred nji» hovo krvoločnostjo
Brž, ko magnani z neprestanim pi* kanjem toliko omamijo svoj plen, ki si ga nairaiši poiščejo med velikimi živalmi, da se ne more več braniti, se vržeio nanj sto in sto tisoči teh raz» bojnikov, ki ne odnrhaio prei, dokler ne ostane od živali samo skelet, offlo* dan in očiščen, kakor da bi pravkar prišel iz rok muzejskega preparatoria, ki ga namerava uvrstiti v svojo zbir» ko. Nekoč sem prisostvoval pojedini teh mravelj. GosHle so se z bivolom, ki je po moii sodbi t^h^al vsai 400 kg in rečem vam; v pičlih dese+\h urah so ga požrle do Polih kosti Nič manj kot sedem dolgih črnih procesij tega
? inteligentne?
mrčesa je gomazelo tja, kjer je ležala mrhovina.
Naj vam povem še zgodbo, ko bi kmalu sam postal žrtev teh groznih mravelj. Bilo je v Kongu, na obronku Mavombskega gozda; po dolgi napor» ni hoji sem se hotel nekoliko odnočiti in sem se zleknil po mehkem mahu ob vznožju nekega nebotičnega drevesa. Kraj mene je legel moi Pns Pum. kri-žanec, z neznansko grdo dlako. Mirno sem zadremal, a samo za neki j minut, potem pa sem se nenadoma prebudil. Bil sem ves pokrit s črnimi mravljami in celi bata'joni teh tolovajev, so mi bi' že zlezli pod obleko, kier so me žrli. kakor da bi me zbadali z žareči» mi ic'ami. Nikoli v svoiem življenju še nisem občutil takih bolečin.
Skočil som na noge in se z rokama začel otepati mrčesa. Mislite, da je kaj pomagalo? Nasprotno! Za deset, ki sem si jih* bil otresel, ie prilezlo sto novih. Lezle so od vseh strani, z odprtimi čeljustmi, komaj čakaioč, da se zagrizejo v moie meso. Ne vem, kako bi se bil rešil iz grozne nevar» nosti, ki mi je pretila, če mi ne bi moj pes. ki mu mravlje niso nič bolj nriza» ■ tiašale kakor meni, pokazal edinega
sredstva, s katerim se je moči izne* biti tega mrčesa.
Pum je bil. kakor jaz, ves črn mra» velj in uboga žival je kar na slepo hla» 6tala okoli sebe. Ali dosegel je toliko, kolikor jaz. Trume napadalcev, ki so ee zagrizle v njegovo pasjo kožo, so bile čedalje gostejše in srditejše. Tedaj pa le Pum nenadoma prekinil svojo ja» lovo defenzivo in se je tuleč pognal proti mlaki, ki je bila v bližini. Z viška se je vrgel v umazano vodo, iz katere je kmalu molel samo še skrajni konec njegovega smrčka.
Ta smerni skok me je spomnil na basen o lisici, kako si je pobijala bol« he, in kislo sem se nasmehnil Ali že naslednji trenutek sem izprevidel, ka» ko pametno ie pogodil moj pes, in v dolgih skokih sem se vrgel za svojim zvestim tovarišem v umazano lužo. To je pomagalo. Kakor hitro sem se po» tonil v vodo. so mravlje popustile in «plavale na površje, kier jih je vodni tok odnesel s seboj. Na ta nač'n sva se s psom v nekaj minutah odkrižala zverinsk h tolovajev. A potem sem si še neka!krat premislil, preden sem se drznil vrniti po nuško in nahrbtnik, ki 6ta ostala pod drevesom.
Domov grede sem se z velikim na» porom privlekel do prve vasice, tam pa sem moral leči in teden dni me je tresla strašna mrzlica, ki sem jo do» bil od ugrizov magnanov.
Kakor je grozen in barbarski ta mr» čes napram svojim sovražnikom, tako kaže v svojem lastnem ustrojstvu ne» verjetno inteligenco, in njegova orga» nizacija je uprav občudovanja vredna.
Ponavljam, da sem samo v krajih ob ekvatorju, v Afriki, kakor tudi v Ameriki naletel na zares velike dru» žine teh mravelj, ki se često selijo iz kraja v kraj v ogromnih procesijah, ki so včasih čez 1 m široke in se raz» tezajo po nekaj kilometrov v dolžino. Zlasti za časa velikih tropsk;h neviht in tornadov se selijo te žuželke, in po tleh, kjer so se vlekle njih procesije, se še dolgo potem poznajo razločne sledi. Silno zanimivo je, kako se raz» vrste te procesije, zlasti tedaj, kadar potujejo skozi gozd. Neizmerna vrsta, v kateri pa potujejo mravlje ene sa» me družine, se vam zdi — če je ne opazujete preveč pazljivo — da se po» mika v popolnem neredu, kakor tropa ovac. Če pa jo motrite natančneje, opazite v njej strumno organizacijo. Najprej zapazite, da sestoji cela ko»
Iona prav za prav iz treh vzporednffi vrst, ki pa med njimi ni prav nobene zunanje razlike, marveč samo — kako bi dejal — moralična. Glasna kolona maršira v sredi in objema skoraj dve tretjini vseh članov potujoče družine. Tukaj so mravlje, vse enakega in po* sebno ' velikega života. Desno in levo. od teh pa tekajo mravlje različnih ve» likosti in mnoge med njimi so oprtane z bubami in ličinkami bodočega za* roda. V teh kolonah so tudi delavke, družinske matere in bržkone še starci in nebogljeni paglavci V srednji ko» Ioni, bi dejal, pa koraki'o sami voj» ščaki. Ti se poznajo ne samo po tem, da so večji in da imajo več smisla za red, marveč tudi po tem, ker vodijo v svoji sredi ujetnike, ki so v tem pri» meru precej velike živalice. neka vr» sta hroščev. ki iih rede mravlje kot svojo »živino«. Ti hrošči so včasi po 5 do 6 cm dolgi. Desno in levo vsa» kega izmed ni'h koraka desetorica posebno životnih mravelj in drži no eno nožico na hroščevem hrbtu. Vido* lo se mi je, kakor da bi trop pritli* kavih ščenet vodil velikanskega slona. Pa ti=!e ujetniki niso samo vojne tro» feje, ki bi iih mravlie vlekle s seboj za oarado. Kai šel Mravlje iih prav pridno izkoriščaio. a jih tudi dobro krmijo, ker vedo. da tisti sladki nek» tar, ki ga izloča io hrošči in ki ga ce» nijo mravlje nad vsako drugo s'aščico, ne more biti zastoni in da se jim iz» datno krmljenie vselej bogato izplača.
Za svojo »živečo« pa se morajo mravlje trdo boriti: nosebno včasi, če je družina maihna. biiejo srdito bor« bo, preden jo ukrote in udomačijo.
Nenavadno zanimiv pri teh čudnih žival:cah je tudi ustroi niihovih bi» vališč. zlasti na nokonališč. ki si iih urede na naiholj oddalienem koncu mravljišč. Celo mravlršfe ie razde« ljeno na tri glavne oddelke: Naiprvo so sklad;šča živil, potem nekakšna no» rodnišnica. kier so snravljena i"i*ka, Iič'nke in huhe bo:!očcoa zaroda in slednjič oddelek, ki ga tvoriio stano» va'5"-S„ vo'sèakov, ki iih nreb!va no 20 do 30 skupai v eni celici Skladišča z živili so vselej v naiboHšem staniu. Visoko od tal je zložena hrana, k' bi se od talne vlage lahko pokvarila, a pri tleh so zagrebena raznovrstna rastlinska semena, ki iih more biti to» liko, da od niih lahko živi vsa druži» na net do sedem meseeev. ko ie zunaj vlažna tropska zima. V nekem manj»
šem oddelku teh obširnih skladišč, sem našel kupe slamnatih bilk, ki so vse 2 do 3 mm dolge. Čemu jim služi ta »rezanica«, nisem mogel dognati. Morda za hrano, če ne, pa za gradbe» ni materijal, s katerim zidajo zlasti podzemske prostore svojih mravljišč, ki imajo včasi 5 do 6 kubičnih metrov prostornine.
Najbolj zanimiv pa je tisti konec mravljišča, kjer je pokopališče. Po hodnikih, ki vodijo h pokopališču, ne» prestano in s svečanimi koraki stopi» cajo nekatere posebno velike mravlje. Človeku se zdi, kakor da bi se te ži» valice zavedale svoje visoke misije: čuvati rajnke, ki počivajo v majhnih celicah, desno in levo po dolgih gale»
Dr. Fr. Zbašnik
Netek
Kaj je, to: netek? Ne vem, če sta ta beseda fn njen pomen še kje drugje znana kot v Ribniški dolini in njeni soseščini, namreč v Vej. Laščah.
VeteK treba šteti med najhujše nadloge, ki zadenejo lahko človeški red ! V litani.iah molimo: »Šibe potresa, kuge, lakote in vojske reši nas, o Gospod!« Da ni med temi šibami naveden tudi netek, prihaja morda od tod, ker sta si lakota in netek v nekakem sorodstvu, dasi ' se po svojem bistvu precej razločujeta drug od drugega.
0 šibi lakote govorimo ledaj, kadar primanjkuje jela. tedaj, kadar človek nima, da bi kaj v usta dal. Lakoto smo nekoliko skušali, vsaj mi navadni Zemljani. za časa svetovne vojne. No. jaz pomnim še vso hujšo! Bil sem takrat še čisto otrok Sodim, ia je bilo .to leta 1859.. ko se je Avstrija v zgornji Italiji vojskovala. Mogoče, da je bila baš ta voina vzrok pomanjkanja v naših krajih. Sicer mi ni znano, če so se tudi tistikrat vršile kake rekvizicije živil. a nemara da so se, ker sem večkrat slišal reči mater: > Vojska vse vzame .4
Seveda, povzročila bi bila lahko lakoto tudi slaba letina, ker so bile prometne prilike v tistih časih še v povojih. Bodi kakor hoče, nam je takrat huda predla. Kruha sploh ni bilo Vsak dan trikrat malo ovsenega močnika, to je bilo vse, kar je prišlo na mizo. Pa včasi malo krompirja, pri nas ga je mati vedno le v oblicah kuhala, ker ga je šlo na ta način najmanj v upadek. A ko ga ie potem kuhanega lupila, sem jaz pre-stregal komašne, ki so ji padale izpod noža in jih z veliko slastjo požiral. Tako lačen sem bi! ! Ni mi znano, koliko časa ie to trajalo in če je bilo tudi drugod tako hudo. Meni se je vse tisto vtisnilo globoko v spomin. Nikoli pa nisem doživel neteka, ki je
rijah. Najlaglje bi jih primerjal s sta» rimi grobarji majhnega mesteca, kjer tradicija ukazuje globoko spoštovanje do domovanja pokojnikov. Vprašal sem se: kaj neki napravijo mravlje s temi malimi trupelci, ki jih leži tukaj na stotine? Ali jim nemara služijo ce» lo za hrano, kadar pritisne glad? Naj» brže ne, zakaj opazil sem, da morajo nekatera trupelca ležati nedotaknjena že dolgo časa, ker so samo še zapra? šene Iupinice, ki so se skrušile, čim sem se jih samo nalahko dotaknil.
Kaj so te mravlje nemara res taka visoko razvita bitja, da čutijo pieteto do pokojnikov? Sam bi temu rad pri» trdil, ali raje naj moja opazovanja po» prej proučijo še drugi.
morda še hujši kot lakota. Nemara, da se js ta nadloga pojavljala samo v davno minolih časih. Neprijetnost neteka je bila v tem, da si naprej in naprej jedel — pa nisi bil nikoli sit!
Cul sem praviti, da se je bil lotil pri nas ljudi nekoč netek na spomlad. Čim bolj so jedli, tem bolj so bili lačni! Navadni piskri niso več zadostovali za kuho. Nazadnje so kuhali samo še v kotlih. V velikanskih skledah so nosili ied na mizo. Ljudje so zajemali neutrudno in se mašili, da so jim skoro že* lodci popokali, ko pa so vstali od mize, sr> bili spet lačni. Še preden so prestopili hišni prag! Zdaj pa delaj, če moreš! Na njivah so ljudje kar omedlevali od nevečnosti. In tako jih je mučila lakota, da so jim vsled silnega poželenja plesale venomer vs-e mogoče jedi pred očmi. Zdaj. zdaj se je sklonil kdo in posegel po grudi zemlje, meneč, da ima kos kruha pred seboj. Ko na je ugriznil, je seveda razočaran izpljunil!
»Bog žegnajk je prišel skoro gotovo v času kake take nezgode v navado!
Da so se izkušali ljudje ob toliki netečno sti okoristiti pri, jedi drug drugemu na ško-do, je umevno. Ta in oni je znal z žlico take spretno izpodkopavati jed, n. pr. kako kašo da se je sredina, kjer je bilo največ zabele, zvalila proti njemu. Da bi se bil zaradi tega kdo prepiral, ni dopuščal ponos, pač pa je bilo dosti grdih pogledov in tihe :eze. Na jako zvit način si je pomagal večkrat neki očanec, ki ie bil posebno hud iedec. Ko je bita na vrsti zadnja jed, ki ie bila po navadi najboljša, je hipoma ooložil žlico ali vilice na^mizo. vstal in vzkliknil: »Kdor ni sit, nI božiik Teh besed so se vsi ustrašili, domača družina baš tako kot najeti in drug za drugim so s kislim obrazom odložili jedilno orodje. Zakaj kdo bi bil hotel veljati zn ne» božjega! Ko pa so bili zunaj, se je vrli ku-čegazda smehljaje usedel zopet za mizo io tako dolgo pometal s štruklji ali poparjenimi mlinci, da je bila skleda prazna)
Na srečo so imeli ljudje tistikrat jako dobro letino za sabo. Vendar pa je začelo pri tolikem požeruštvu sčasoma živil nedostajati. In kdo ve, kam bi bilo to dovedlo, ako bi se ae bil usmilil ljudi sv. Vid, ki pravijo, da je češenj sit. Tisto po rti lad so češnje tako obrodile kot morda še nikoli. Ko so bile dozorele, so se ljudje kot oee vsuli nanje. In t'ieà čudo! Ko so se jih nazobali, so imeli
po dolgem Času prvič zopet občutek, da so siti. Pa ne samo toi Češnje so jih ozdravile tako, da so jim poslej, tudi druge jedi zopet teknile. Sv. Vid pač ni hotel biti sam sit! — Tako sem slišal praviti. Zdaj naj pa pove kdo, ali je v vsem tem kako zrnce resnice, ali pa je »netel« zgolj plod ljudske domišljije! —
i ledenici in med grenlandskimi
Eskimi
Osemdeset stopinj Celzija pod ničlo! — Grozote snežnih me-težev — Ganljivo srečanje s severnim medvedom — Eskimi
so zadovoljni!
Zdaj, ko je najhujši mraz pri nas minul, utegnejo čitatelji še z večjim zanimanjem citati o grozotah najne» srečnejših krajev pod solncem — če •smemo tako reči —, kjer so vajeni pre» pašati 50 in 60 Celzijevih stopinj pod ničlo kakor mi nemara 25 do 30 sto» pinj in kjer jim je pri minus 25° C vsekako topleje kakor nam, kadar »sa» mo« zmrzuje. Zdaj, ko nam je od naj» hujšega mraza že odleglo, bo še tem bolj pikantno vživljati se v mraz tajge ("sibirskega pragozda) in severne Gren» landije. Ali ne?
Moja prva zima v Sibiriji
»Če ti je mraz, pridi k nam, da se ogreješ. Imamo zelo toplo zimo; dane» je bilo samo 32° Rčamurja pod ničlo.«
Tako mi je pisal, poroča N. Tassin z Dunaja, v Verhojansk v Sibiriji eden izmed mojih prijateljev, političen iz« gnanec kakor jaz; pisal mi je iz Jakut> ska. glavnega mesta guvornemana.
Navadno so potrebovala pisma iz Jakutska v Verhojansk blizu tri mesece*	Mrož
Irkutsk
to pismo pa je prispelo z rekordno na» glico: potovalo ni nič več ko pet te» dnovl Zakaj? Ker ga je bil vzel s seboj neki član znanstvene odprave, ki se je mudila v okraju Verhojansk, da preišče floro in favno te pokrajine. Znanstvene ekspedicije v Sibiriji pa poslujejo s hitrostjo, o kateri se uradni pošti niti ne sanja.
Jakutsk je raj nasproti Verho-jansku
Prečital sem pismo in pogledal na toplomer pri oknu. Kazal je 58 stopinj Réaumurja pod ničlo, torej 72 stopinj Celzija. Vzdihnil sem. Kolike sreče, če bi zdaj mogel biti v Jakutsku! Tam ni zdaj nič več ko 32 stopinj Réaumurja! Če bi se mogel zgoditi čudež, da bi me za nekaj dni premestili tjakaj! Tam je pred vsem toplo: za sibirske zimske razmere je temperatura minus 32 sto» pinj Réaumurja, torej 40 stopinj Cel» zija, zelo zmerna. Ob tej temperaturi greš lahko na izprehod z nezagrnjenim obrazom in je dovoli, da si zavaruješ ušesa pred mrazom. Toda tukaj, v tem prokletem Verhojansku, se niti ne upaš stopiti na hišni prag in še tedaj se moraš tako zaviti v kožuhe, da nisi več podoben človeku.
Pod snegom
Verhojansk je najmrzlejše mesto na zemlji. (Glej tabelo v »Živ. in svetu« str. 147, knjiga 5). Tu je celo mrzlejše kakor v Colymsku, ki leži 800 km se» verneje na obali Ledenega morja. Tu traja zima sedem do osem mesecev in temperatura pade včasi podnevi izpod 80 stopinj Celzija. V takem času je mestece docela izumrlo. Vsi prebivalci se zarijejo nalik krtom pod zemljo, prav za prav pod sneg in se včasi po cele dneve ne upajo na cesto. Večina hiš je zidana tako globoko v zemljo, da segajo jedva dimniki iznad snega. Kdor bi se upal v takem mrazu, ki ga v Evropi nihče ne more niti pojmiti, iti na cesto, bi bil pravi junak. Član ekspedicije, ki mi je bil prinese! pismo mojega priiatelia. je bil tako drzen in je pri npki priliki skočil brez pokri» vala. goloalav za tri minute ven. Po» sledice so bile strašne: Njegov zmrzli nos je bi! sprva bel ko sneg. nato je poškrlatel, potîei je postal višnjevo rdeč in je tako is. al vse barve mavrice.
Ne vem. ali si čitatelj more nred» stavljati snežni vihar v mrazu 80 sto»
pinj Celzija pod ničlo. Jaz sem ga do» živel in moram reči, da je to eden izmed najdivjejših prirodnih prizorov, kar jih premore naš planet. Tudi naj» pogumnejšega in najmočnejšega moža obide nehote instinktivna groza in ljudje se trenetaje stiskajo drug k dru» gemu v svojih s snegom zametenih duplinah, Zunaj poka in grmi, kakor da bi streljali iz težkih možnarjev. To so stoletne smreke in jelke, ki jih raz» ganja mraz. Včasi grmi tudi zemlja, ki nastajajo v njej kakor ob potrcih glo» boke razpoke, tako široke in tako glo» boke, da bi v njih bilo prostora za cele hiše. Ko je vihar naposled minul, ljudje navadno ne morejo iz svojih koč in morajo dolgo kopati in odme* tavati sneg, da si utro tesne rove od hiše do hiše.
Zveri je groza
Gorje vsem živim bitjem, ki jih »purga« zaloti na planem. Cesto dobe cele karavane pokopane pod snegom. Celo živali tajge prestraši snežni vihar na smrt in zrak pretresa zateglo, otož» no tulenje. Medvedi se zarijejo * najgloblje votline, volkovi se stisnejo kje v nižavi t.sno drug k drugemu, pri čemer obkrajne živali neredko zmrz» nejo, in ob takih prilikah najdejo pre* bivalci stotine vran, edine ptice, ki ostanejo tu čez zimo, mrtve na tleh.
Zakaj so me imeli za lažnivca
Kurjava je po evropskih pojmih uprav potratna. Tudi če kaže toplomer na oknu 80 stopinj Celzija pod ničlo» je v sobi vendarle vroče kakor v parni kopeli. Premoga tukaj seveda ne po» znajo, zato pa tem bolj les. Na tisoče kilometrov v daljavo se razprostira »ta j ga«, nihče ni gospodar nad njo,-nihče ne tirja davkov za njo, gosto» ljubna je za vsakogar, ki si hoče tod nasekati drv. Kakšno vrednost naj bi tudi imel gozd v deželi, kjer pride na vsakega prebivalca več sto kvadratnih kilometrov prastarega in gosto zaras» lega gozda! Ko sem nekoč pripovedoval staremu .Takutu. da stane v naših kra» jih smreka toliko kakor tu dva severna jelena, je nejeverno zmajal z glavo in me je zanesljivo imel za največjega lažnivca tega sveta.
Pripovedoval sem tem ljudem, kako je živlienje v onih daljnih deželah, 0 katerih niti moi tolmač ni imel pojma Stiskali so se k razbeljenemu kaminu
in so nepremično prisluškovali mojim besedam ali bolje besedam mojega toi» mača.
Ko sem jim povedal, da v moji do» movini solnce vse leto dan za dnem vzhaja in da so tam nekateri kraji, kjer ne .poznajo ne snega ne ledu. mi oči» vidno niso verjeli, vendar mi na zunaj niso pokazali, da bi me imeli za laž» nivca. Zakaj ne bi človek nekoliko pretiraval, če ga vesèli, so najbrže mislili. Ko pa sem jim jel pripovedo» vati o večnadstropnih hišah in celo o nebotičnikih, jim je bilo preveč. Ko» likor sem mogel razumeti, je tolmač moje besede tako prevedel, kakor da bi v teh pravljičnih deželah enostavno kupičili hišo na hišo, tako, da bi v Ameriki tucat in več enonadstropnih hiš položili drugo vrhu druge. Ko sem jim hotel to nezmiselnost izbiti iz glave, je poslušalce minila potrpežlji» vost. Neki starec je jezno zmajal z glavo, prezirljivo mlasknil z jezikom in izustil polglasen osoren krik.
Vso noč nato nisem mogel zaspati. Snežni vihar je d.vjal z vso silo in na» gomilil nad nami belo grobno plast. Ko sem drugo jutro vstal, nisem mo» gel odpreti vrat. Šele pozno popoldne so me postrežljivi Jakuti izkopali, tisti Jakuti, ki so bili zaradi mojih laži tako ogorčeni.
In zdaj na Dunaju — na tem fanta» Stičnem Dunaju, kjer so hiše po pet in Sest nagrmadene druga vrh druge in osvetljene namestu s treskami z nekim čarobnim fluidom, kjer dreve po ce» stah vozovi, tolikšni kakor v Verho» jansku hiše, ne da bi jih vlekli severni jeleni ali psi — na tem Dunaju se ljudje zgroze, če pade termometer 10 do 15 stopinj pod ničlo, in grenko to» žiio o mrazu. Poslušam te tožbe in v spomin mi prihaja zima v Verhoiansku z mnogimi, mnogimi dnevi, ko je b;lo 80 stopinj pod ničlo. Vse v življenju je relativno.
★
Nič manj zanimivo, čeprav znatno manj mrzlo kot v Verhoiansku. ni živ» Ijenje Eskimov na Grenlandiji Poslu» fajte, kaj pripoveduje George Palmer Putnam, vodja po njem imenovane arktične ekspedicije!
Življenje v ledu in snegu
»Ali ne bi rajši ostavili to mrzlo in negostoljubno deželo in se preselili v južnejše kraje?«
To vprašanje sem bil v tej ali oni obliki večkrat zadal severnogrenland-skim Eskimom in vselej sem dobil negativen odgovor. Oni so srečni v svoji domovini in jih je strah neznanega novega podnebja. Najboljši odgovor, kar sem jih dobil, pa mi je dal starec, ki je živel nad 60 let na obalah Whale Sounda.
»Toliko in toliko let sem vsako poletje opazoval, kako se vali led s Kanin Basina proti jugu. Vso pomlad, vse poletje — sneg in samo sneg in vedno ga žene proti jugu Kako strašna dežela mora biti tam doli na iugu!«
V	tem odgovoru je bilo, kakor domnevam. mnogo finega podzavestnega načina opazovanja. Eskimi imajo vrhu tega nemalo zmisla za humor.
Ce se nočejo izseliti, se mi zdi. da zato. ker se boje da bi se nenadoma ne znašali v nenavadnih okolnostih in na loviščih, ki iih niso vajeni. Arktične živali so Eskimu najboljše prijateljice in na poznavanju njih navad temelji vse njegovo življenje. Kdor živi v onih predelih, mora biti dober lovec in poznati vse zvijače in lokavstva svojega plena.
V	Baffin Islandu sem Eskimom izčrpno pripovedoval o naših živalih. Avahsha in Kavaou, naša eskimska prijatelja. sta z mnogo večjim zanimanjem poslušala naše pripovedovanje o levu, opici, slonu in slično, kakor vse drugo. Najbolj smo jim ustregli, kadar smo jim kazali slike in popise iz življenja v džungli.
Primitivno življenje Eskimov
Oba sta domovala v majhni kabini na naši ladji, kjer smo imeli del svojih zalog. Tukaj sta si razprostrla svoje kože, kadar sta hotela spati, ali pa sta sedela in se pomenkovala z nami. obenem pa sta z neverjetno spretnostjo rezljala majhne figure iz mroževih, »medvedovih in kiakovih kosti? Včasi sta si tudi ogledovala slike v časopisih.
Spominjam se zelo dobro Dogovora, v katerem sem jjma pojasnil, kaj je konj. Pri tem moram omeniti, da še nikdar nista videla konja: pazljivo in pol ožno sta poslušala ter nam zadajala vpra?anja.
»Tak nekak mrož na suhem?« je menil AvaJisha.
Z nekaterimi omejitvami smo pristali na to definicijo. Ona pa sta o proble-
mu še dalje razmišljala in nato zmajala z glavo.
»№ dobro za jesti,« je bila Avalishe-va sodba. »Ni ribjega olja. Koža brez cene in konj mirna slonovine. Komu koristi, ako je samo le-no pogledati-«
Največji ugled in spoštovanje med arktičnimi živalmi uživata polarni me» dved in mrož. ki imata vsak svoj lasten revir. Navadili smo se gledati v severnem medvedu kopno žival, dejstvo p» ie. da živi mnogo več v vodi. l.'me si-
cer hoditi kot človek, plava pa nič manj spretno od tjulenja. Živi največ na arktičnem plavajočem ledu in kjer so tjulenji, tam najdeš tudi severnega medveda, ki so mu poglavitna hrana.
Nenavaden lovski doživljaj
Knud Rasmussen, sloviti raziskovalec in avtoriteta na področju proučevanja Eskimov, je bil nekoč daleč zunaj
padel v vodo. Z vso močjo se je oklenil kosa ledu, ki je plaval v bližini, zakaj ledena skorja je bila na robu preterka, da bi mogel zgrabiti za njo in se rešiti na suho.
»Medved,« je pripovedoval Rasmussen, »me je imel za tovariša. Nikakor se ni bal in tudi ni kazal želje, da bi me hotel napasti. Očividno je mislil, da sva oba v enako nevšečnem položaju in
na ledu, med tem ko je bil njegov edini spremljevalec zaostal kako miljo za njim. Izsledil je tno-gočnega medveda in ga je začel zasledovati. Medved je šel v vodo in je zadovoljno plaval v skalnatem bazenu, širokem kakih 20 metrov. Videlo se je, kakor da hi ga Človek manj zanimal od psov, ki so spremljali Rasmussena. Le-ta se je priplazil bliže, pri tem pa je zašel na oretenak led, ki se mu je vdrb da je
da so psi, ki so divje tulili, najini skupni sovražniki. I,n v resnici je priplaval k meni in čutil sem, kako se me je dotaknil s svojimi šapami. Z glavo se je obrnil k psom in razjarjen godrnjal.«
Med tem pa je prišel Eskim, Ras-nnissenov prijatelj, in mu je pomagal iz vode. kjer je od izčrpanosti in od mraza tako obnemogel, da se je onesvestil. Ko se je zavedel, je bila njegova prva prošnja, naj medvedu prizanese-
Sl. 1. predstavlja Grenlandko v narodni noši, si. 2. koščene rezbarije, si. 3. pa skulpture, ki so jih našli v tej deželi.
jo. toda bilo Je na žalost že prepozno. Lovec je bil medveda, ki je kakih 20 ininut plaval z Rasmussenom naokoli, že ustrelil.
Tjulenjevo in mroževo meso
Meso tjulenjev in mrožev služi Eskimu za hrano. Lov na mrože, ki ga uprizarjajo prebivalci arktičnih pokrajin s harpunami in sulicami v svojih lahkih kajakih, je lep športni dogodek. Ob takih prilikah se izkaže spretnost in pogum.
Orožje, ki ga pri teh lovih uporabljajo, je v bistvu isto. ki je človeku služilo že v kameniti dobi. To orožje tvorita preprosta harpuna z mehurjem iz mroževe kože. napolnjenim z zrakom, in sulica z dolgim ročajem Ta oprema služi Eskimom že stoletja. Uporaba strelnega orožja bi bila docela nezmi-selna. zakaj mrož se takoj potopi, če ga obstreliš v vodi Lovec na mrože mora stremeti za tem, da se živali kolikor moči približa in potem zaluči harpuno iz daljave kakih 15 do 20 metrov. Še vedno dokaj opasna bližina. Če gre lovec na samca z močnimi čekani. V tistem trenutku, ko je harpuna zalučena, začno na čolnu odvijati dolgo spajajo-čo vrv. Če gre vse po sreči, skuša mrož s harpuno v tilniku pobegniti, včasi pa napade čoln in pogosto doleti pogumne eskimske lovce smrt. Smer. ki Jo mrož ubere, označuje zračni mehur. Žival se kmalu upeha: lovci io potegnejo kvišku in io s sulicami pokončajo.
Lov na tjulenje zahteva mnogo potrpežljivosti in lovci morajo včasi čakati po več ur, da jim pride plen pred oči Tudi moškatni voli spadajo na jedilni list Eskimov, toda danes so že skoro popolnoma izumrli na Grenlandiji, pa tudi v boli oddaljenih polarnih pokrajinah. Nedavno tega je kanadska vlada prepovedala brezobziren lov na to žival.
Trgovina s kožami
Gospodarsko podlago Eskimov tvori lov na lisice. Domala vsi prebivalci ob Hudson - bayu in v bolj oddaljenih naselbinah arktičnega otočja in severne Grenlandije so več ali manj odvisni od trgovine. Skoro 80 odstotkov niihovega menjalnega blaga sestoji iz lisičjih kož in tako je blagostanje Eskimov odvisno največ od uspeha njihovega zimskega lova.
Ena izmed najzanimivejših polarnih živali je sobolja miš. Prvotno so te živali živele v Skandinaviji, toda mnogo jih je tudi še v severni Grenlandiji in v arktični Ameriki. Gnezda si spletajo pod mahom iz drobnih suhih slamnatih bilk. ki so včasi pomešane tudi z dlako. Sobolje miši so rastlinojede, zelo živahne in predvsem nenavadno pogumne. Včasi postaneio pravcata nadloga za prebivalce in znano je. da se v gotovem razdobju vsaj v Skandinaviji selijo in preplavijo ter uničijo cele dežele. Vzrokov takih selitev ie brez dvoma Iskati v njihovi veliki plodovitosti in v pomanjkanju hrane. Pri teh selitvah jih preganjajo vsakovrstne živali, da, celo domače živali sodelujejo pri uničevanju soboljih miši. Potovanje traja vse dotlej. dokler ne dosežejo obale. Tam po-skačeio v vodo in plavajo, dokler od utrujenosti in nemoči ne poginejo.
Toda arktične prilike so preveč neugodne. da bi se sobolje miši tam hitra razmnožile. Vse kaže. da je vsem arktičnim živalim usojen pogin. Za živali, ki dajejo kožuhovino, bodo sicer zanesljivo prej ali slej izdane zaščitne odredbe; toda potem bo vprašanje prehrane naletelo na nekatere težave, ki jih ne bo tako lahko odstraniti.
»Črno vprašanje« v Ameriki
Kdor pozna Ameriko, ve, kakšen pome» ima zanjo vprašanje črncev ne samo v družabnem življenju, temveč tudi v kulturnem in političnem področju. Amerika zatrj.uje, da se brani le pred navalom črneea in гц-» menega plemena, isto pa pravi tudi Avstralija, kjer so priseljeniški zakoni strožji nege v Zedin;enih državah.
O tem važnem vprašanju je izjavil yrvo-boritelj za osvobojenje vseh tako zvanih »ne* belih narodov« Marko Garvey: Vsak človek dvajsetega stoletja bi se moral sramovati obstoja tega vprašanja. V Ameriki živi danes 12 milijonov črncev, čijih gospoda.-ska in kulturna stopnja ni nižja od belcev. Črnci pripadajo veliki zvezi, ki se bori za popoln no osvobojenje. Črnci študirajo v velikem številu na univerzah v Londonu in parizU in je med njimi mnogo odličnih učenjakov. Borimo se za svobodo in enakopravnost in smatramo, da je pod človeško častjo izklju» čevati iz političnega in družabnega življenja ljudi, ki nimajo bele kože. Ameriška zveza je dosegla, da je dobilo 4 milijoni črncev pravico udeležbe pri predsedniških volitvah. (Ti 4 milijoni so glasovali prot) sedanjemu predsedniku Hooveru.) Zvtza razpolaga po vsem svetu z 200 časopisi, ki se bavijo izključno le z vprašanjem osvobojen ja »nebelih narodov«.
Mara Lindtnerjeva
Dva meseca v Švici
(Dalje)
Kako govore v Bernu
V Bernu in okolici obvlada prebivalstvo nemščino in franooS5.no. Francoščino izgovarjajo lepo in pravilno, nemščina pa se čuje skoro izključno v narečju, ki ga Švicarji sami imenujejo .«Schwytzer Tfltsch«. Književno nemščino govore samo s tujci.
»Schwytzer Tiitsch« je težko umljivo narečje, ki ga celo Nemo; ne razumejo. Navajam samo nekaj stavkov kot primer: »Sch, Hansi. tanz einisch z ring-setum! No einisch. u gang no einisch, du verMisch ja siisch vor luter niit tue und gang nume guet ha! La gseh B^rna. wie salutiere d' Bàrner R&krute? U du, Mani. zeig o diner Ghtinscht.« Tako nagovarjajo v bernskem medvedjaku medvede po imenih, da plešejo in sa-lutirajo.
Švicarsko narečje se uči tudi po ljudskih šolah in so berila za učene? t skana v »Schwytzer Tiitsch«. Narečje je tudi v vseh švicarskih narodnih pesmih, ki se pri petju iztekajo v znano »jod'a-n.'e«. Petje se goji že pri otrocih, sicer pa skrbijo za to številna pevska društva. V teh društvih so poedini pevci pravi mojstri v »jodlanju«. Dobre jod-iar'e :šče'o v Švici tako. kakor drugod dobre tenorje.
Bernski medved
Kanton in mesto Вггп imata oba v svojih grbih medveda, kakor tirajo tudi druga mesta in države v svojih grbih razne živali, tako leva, bika, orla, zmaja itd. Dasi pa drugod živali, ki je v grbu. ni odkazana nobena uloga. je medved pri prebivalstvu mesta in kantona Bern, ljubljenec posebne vrste. Imajo ga tako v čisilih. da ga upodablja:©. kjer le morejo. N:egovo podobo na'des na hišah, na st°klenih predmetih. na k'jukah. na slaščicah in oecivu, na vsakovrstnih ovojih in malone na vsakem nredmehj ki se izdeluje v mestu ali megovi okofei.
Medved je vobč* simbol sr^če in ob novem letu mora biti na mizi njegovo meso. da je dnt eno leto srečno Seveda je sedaj že težko dobiti medvedje meso. v nedavnem času pa 'e bifo to lažia stvar, kajti v Bernskem kantonu je bilo
obilo medvedov. Sedaj se medved le redkokedaj dobi na prostem in spominjajo nanj samo še nekatera krajevna imena. (Bern. Bârengraben).
Še iz srednjega veka vzdržuje mesto veliik medvedjak, v katerem je vedno dovolj medvedov. Bernčani zelo pazijo, da imajo v njem vedno svež in nov zarod. Sedaj je v medvedjaku 16 medvedov različne starosti. V treh velikih globokih jamah, ki so lepo obzidane, se medvedi prosto kretajo in so v veliko zabavo gledalcem, ki jih je vedno dovolj ob ogra'ah nad jamami Vsi jim prinašajo korenja, smokev in slaščic, a za to morajo kazati svoje umetnosti. Prosijo, salutirajio aii plešejo, mladiči pa se igrajo in prekopicujejo. Ponavljajo se komični prizori in pri gledalcih je vedno dovolj smeha. Največja zabava pa je takrat, če kdo od gledalcev vili va od zgeraj medvedu mleko v žrelo. Pri medvedih nastane tedaj prerivanje in dblizovanje na vse strani. Da morejo medvedi plezati, jrni postavijo v jamah velike posekane smreke, ki pa se kmalu posušijo, ker jih medvedje temeljito oskubjo in razpraskajc.
Medvedjak z medvedi je privlačnost za tujca in domačina in ne moreš si prav predstavljati Berna brez medveda.
Pokrajina in kmetje
V Švici je vsako leto 1. avgusta narodni praznik. Ta dan se proslavl'a zvezna ustava iz 1. 1848. Na ta praznik
je vse v zastavah, pio uradih in pri podjetjih se dela saimo dopoldne, popoldne pa se po vseh mestih vršijo si a v n osti.
Za naše pojme je pokrajina izven mest. tako v bernskem kantonu, kakor tudi v večini drugih kantonov, kljub vsem prirodmm krasotam nekam prazna. Nikjer ne vidiš cerkvic, na ooljih manjkajo kozelci. vasi so bolj redke in še te niso velike ker navadno nikjer ni veliko kmečkih domov sikupai. Nasprotno so kmečk' domovi raztreseni po večini ob glavnih cestah. Kjer bi pričaiko-val cerkvice, tam je povsod hotel. Ob ezerrh najdeš največ gradov, ki zelo dvigavo pokrajinsko slikovitost.
Ob pogledu raz kako vzvišeno to.'ko vidiš več travnikov- nego polja, kar
znači. da je švicarski kmet bolj živinorejec nego poljedelec. Polja in travniki
Ea so lepo obdelani in rast je povsod ujna. Ko sem občudovala bujno rast, so mi odgovorili, da je v zemlji mnogo religije, kar pa si nisem znala prav tolmačiti. Da je to izražanje simbolično in da misli švicarski kmet pri tem na gnoj, ki daje zemlji moč, kakor jo daje religija ljudem, na to so me opozorili tele kasneie.
živail obvarovana pred muhami in brenclji.
Švicarsko kmetijstvo je glede obratovanja na višku, toda male km îtije so zelo obremenjene, ker so obratovalni stroški previsoki. Kmet leze v do'gove in posledica bo obubožanje. ako ne bo pomoči. Hiranje malih kmetij se opaža zlasti po »višje leže. č i h dolinah in po hribih in že preti Švici opasnost, da se ti kraji po-
Skupina vaških d
Po dolinah živine nisem videla mnogo. toliko več pa po planinah, kjer je bila na paši. Gozdov v Švici ne manjka.
Kmečki domovi so lepi kakor vile. Povsod je snaga in celo gnojišča ne kvarijo celotnega vtisa, ker so na _poseben način preprečena s slamo. Švicarski kmet obratuje na poljih in travnikih. kakor tudi doma samo. s stroji in mu je električna sila povsod na razpolago. Na cestah sem. srečavala kmečke vozove, na katerih sem opazila, da imajo na ojnicah pritrjeno posebno posodo; }z katere se je širil nad živino dim. Povedali so mi, da je ta naprava v Švici povsod v rabi iin da služi za to, da je
klet v dolini Lôtsch
Iagoma izpraznijo in postanejo neoblju-deni. To bo velik udarec ne le za narodno gospodarstvo, marveč za švicarsko kulturo sploh, kajti v hribih je zibelka vsega švicarskega pokreta in švicarskega duha.
Te nezdrave razmere pospešuje alkohol, ki mu je kmet zelo vdan. Kmečki rod je pa t u d i -ž e manj odporen, ker so se kmetje ženili skozi stoletja doma i.n ni bilo dovolj rasnega križanja. Posledicaso prenapolnjene b 1 a z n i c e in dr ugi slični zavodi.
Zvezna vlada in kantoni se trud jo, da bi dali švicarskemu kmetu novo spodbudo, posebno pa. da bi ga odvadili alkohola.
Bern je zaradi svoje osrednje lege in »godnih prometnih zve? izhodi.-če za
poljubne kraiše Ln daljše dolinske, kakor tudi gorske izlete. Brez truda in za mal denar dosežeš že lepe gorske viš-ne v razmeroma kratkem času.
Takoj prve dni svojega bivanja v B'rnu sem v družbi prijateljice in njene
Umeritaiski skedenj
Airolska planina v Tesinskih Alpah
znanke napravila izlet na Gurten-Kulm v višini 861 m. To je najbližja razgledna točka, kamor zahajajo Bernčani prav radi popoldne na čaj. Od tu sem prvikrat zagledala mogočno gorsko skupino Jungfrau. Nisem m1, s lila, da jo bom kdaj tudi od blizu občudovala. Na Gurten-Kulm pelje iz Berna zobna železnica. Vožnja traja en četrt ure, cena je prav nizka. Gori je velik hotel z odlično postrežbo. Na prostrani terasi smo občudovale prirodo in se -okrepčale z običajnim čajem. Presenetilo me je, dia servi-rajo kruh in sladkor v papirju. V Betn smo se vračale peš po lepo izpeljani poti, ki v ravnini zavije v lep gozd »Dahl-hôlzl'i« ob reki Aari. Ob pogledu na Aaro sem videla posamezne plavače, ki so plavali po sredi deroče reke in vlekli za seboj večje vreče, ki so jih imeli privezane okoli pasu. Tovarišici sta mi pojasnili, da so vreče n ep re močil ji ve in da imajo plavači v njih svojo obleko. Vreče so deloma napolnjene z zrakom, da se obdrže nad vodo. Ti plavači priplavajo iz velikih daljav, ker je pava-nje po reki navzdol zaradi velike brzine zelo prijeten in lep sport. Po isti poti pa je vračanje nemogoče, ker po reki navzgor se s plavanjem ne pride nikamor. Zato ima vsak plavač obleko kar s seboj. Po enourni hoji smo bile zopet v Bernu, plavači. ki smo jih videle, pa so bili že bogvekod.
Selisbuhl
Posamezne avtodružbe v Bernu aranžirajo v poletnih sezonah ob gotovih dneh posebne izlete. Na določeni turi postanejo avtobusi povsod, kjer je videti kako zanimivost, postanejo pa tudi na točkah, ki so primerne za okrepčila izletnikov. Za n'eko soboto popoldne je bil aranžiran izlet z avtobusi na Selisbuhl pod Stoekhornikette. Cesta do tja je do gotove višine asfaltirana, ko pa preneha asfalt, pričenja gladka gorska cesta, ki služi samo tujskemu prometu. Izpeljana je ta gorska cesta v nižjih legah mimo lepo zelenih travn kov in skozi krasne gozdove, v višjih legah oa se vije ob gorskih pobočjih v velikih serpentinah vedno višje in višje, dokler ne doseže višino 1800 m. kjer je Selisbuhl. Vožnja do tej cesti e dvna in nudi ves čas krasen razgled v dolino in na cel venec visokih hribov. Vidi se tudi v dolino Emmenthal, kjer se izdeluje sir svetovnega slovesa.
Priključili smo se družbi, ki je štela nad 70 izletnikov. Vozili smo se v treh
elegantnih avtobusih, vsak na komod-nem sedežu in s prostim razgledom na vse strani. Pod SelisbuMom v višini 1150 m stoji velikanski hotel in kopališče »Gurn.gel«. Ta hotel ima 400 sob in je popolnoma opremljen za zimski sport. Hotel je nov in je bil sezidan na mestu, kjer je stal prej man ši hotel ki pa je pogorel. Sedanji hotel je poleti letovišče, pozimi pa zbirališče športnikov. Tu se shajajo mogočniki vseh narodnosti in streže jim vse v livrejah. Turisti in izletniki so postrežem v posebnih prostorih in bolj preprosto, toda nič manj fino in dobro. Hotel se baje ne rentira, ker je prevelik in urejen preveč razkošno. Ko smo se vrnili s Sehsbiihla. se je v tem hotelu ustavila vsa naša družba in smo vsi tu južinaili. Za kompleten čaj, t. j. čaj s sirovim maslom medom in pecivom sem plačala 1 fr 50 cent. Vožnja na Selisbuhl in nazaj je trajala od pod 2. popoldne do 7. ure zvečer in smo prevozili skupaj kakih 150 kilometrov. Plačaila sem za to vožnjo 6 frankov.
St. Beatenberg
S prijateljico sva obiskali v večji družbi tudi slovito letovišči in klima-tično zdravilišče St. Beaienberg. ki leži na pogorju enakega imena v višini 1300 m. Pogorje se razteza med Thuner-in Brienzer-See nad Interilaken. ter do-seza na najvišji točki skoro 2000 m. Nasproti St. Beatenberg je gorska skupina »Jungfrau«. St. Beatenberg je bij prvotno le majhna gorska vas. sedaj je pa večji letoviški kraj z velikimi hoteli in ličnimi vilami, ki jih imenu ejo šalete. Ti šaieti so večje ali manjše lesene zgradbe z zidanim temeljem in služijo samo za polletno bivanje. Nasprotno so hoteli urejeni tudi za zimsko bivanje. St. Beatenberg ima na.milejše podneb. je med vsemi vlšinsk mi letovišči in zdravilišči v Švici in je zato zelo obiskan kraj. Gori pošiljajo v poletni sezoni tudi otroke, da se zdravijo in okrepijo. V posameznih večjih šaletih so poleti nastanjene cele kolonije otrok — 20 do 30 po št°viilu — in so pod nadzorstvom odličnih vzgojiteljic. Takih kolonij je cella vrsta in so otroci lo-em po starosti Običa na cena za celo pen-zijo je 200 šv. frankov na mesec.
Središče družabnega žlvljema in za-bav v zdravilišču ie hote! »Regina«. ki je najlepši in največji hotel, sicer je pa zelo živahno tudi v Zdraviliškem domu, hotelu National in Grand-hotelu. Drugi
hoteli 9o manjši, a so ravno taiko polni življenja. Otroci pa se prosto kretajo po planini.
Da prideš iz Berna na St. Beatenberg, moraš uporabiti železnico do mesta Thun ob Thuner-See. Brzovlak vozi tja približno eno uro. Od Thuna se s parnikom prepelješ do Beatenbucht. kar traja dve uri, ker križari parnik od ene obale do druge. Od Beatenbucht ali prav za prav od postajališča Merlingen ie do letovišča St. Beatenberg izpeljana 1700 m dolga vzpenjača, po kateri traja vožnja kake četrt ure. V letovišču samem pa vozijo avtobusi po lepi asfaltirani cesti od enega kraja do drugega
pol ure. Za vse te vožnje tja In nazaj plačaš 12 frankov.
Iz St. Beatenberga je povsod krasen razgled v dolino, zlasti na Interlaken in na Thuner-See. V vsej razkošnosti pa imaš pred seboj gorsko trojico Jung-frau, Monch in Eiger. Lep pogled imaš tudi na Niesen, t. j. nekaj nad 2000 m visok hrib. ki stoji osamljen pred ledeniki Bernsklh Alp in je za vso okolico vremenski prorok, kakor pri nas Krim.
Izlet na St. Beatenberg je zelo prijetna in hvaležna tura, na kateri se ti v enem dnevu nudi toliko zanimivosti, kakor malokje drugod.
(Konec prihodnjič)
Od kovaškega vajenca do predsednika
republike
AVTOBIOGRAFIJA IZ L. 1875.
O priliki 79. rojstnega dne predsednika češkoslovaške republike, velikega državnika, filozofa in človeka
T. G. MASARYKA.
To, kar hočem povedati o svoji mla--dosti, je očrtano v luči mojega seda> njega pojmovanja; marsikaj, mogoče čisto postranskega, je vdelano v okvir umetne celotne stike. Manjka genetič-ni razvoj, ki je potreben za pravilno presojo posameznika kot človeka. Mogoče pa je prav ta nedostatek sredstvo za pravo presojanje. Nadalje morem sedaj nuditi samo premise svojega živ* Ijenja. zaključka pa še ne morem po* dati. Po pravici zahteva Cellini (Goe* the) avtobiografijo od štiridesetletnika: bo li ta mlajša koristila? In končno: »svetu pripada to, kar- misliš; tvoja last je samo to, kar čutiš.«
Rojen v majhnem pokrajinskem me> stu Moravske — 7. marca 1850. — sem užival v rani mladosti skrbno nego in vzgojo svoje dobre matere, čije požrt* vovalni ljubezni sem dolžan vso hvalo: sladke ure domačega miru in ljubezni mi bodo vedno najljubši spomini; ljubezen do staršev in dveh bratov mi je bila v trpkih urah pogosto edini, a bo* gati vir srčne zadovolinosti. Šest let star sem prišel v vas Čejkovice, kjer sem si prisvojil v »trivijalnem razredu« prve osnovne nauke znanja. Na svojo srečo so me privzeli kot tovariša kne*
ževemu sinu pri privatnem pouku. Pri tem sem dobro napredoval tudi v nem* ščini, ki mi sicer ni bila popolnoma ne* znana — moja mati je bila Nemka — vendar pa mi je bila bolj tuja kakor češčina. Obširno zgodovinsko delo Če* ške in Ogrske mi je vnelo ljubezen do starožitnosti moje domovine, ki sem jo Spoznaval iz prilične statistike in iz nekoliko zastarelih zemljevidov.
V	devetem letu sem izgubil tovariša in sem prišel znova v šolo. Tu sem po* stal na veliko veselje svojih staršev prvi »prencijant«. Pri izpitu smo čitali berilo »Nad zvezdami«., ki sem ga mo* ral razložiti: spomin na mojo nedavno umrlo sestrico mi je izvabil obilo solz h oči in nisem mogel nadaljevati; gospodu nadzorniku, nekemu prečastite* mu dekanu, je prizor uga jal. Po izpitu je poklical k sebi mojo mater in ji iz* razil željo, da bi me dali vzgojiti za učitel ja. Posledica je bila, da sem prišel kot desetleten deček na realko.
V	spomin na otroško izbo, ki je bila hkrati moja »študijska« soba, sem si iz* prosil od svojega učitelja knjigo, ki mi jo je bil posodil: bila je neka »fiziogno* mika« za učitelje v duhu Lavatra, v kateri je bila tudi neka čudna zmes iz frenologije. To knjigo sem znal skoro popolnoma na izust: vsakemu tovarišu sem gledal na prste, ali niso dclgi. na brado, ali je okrogla ali koničasta. — apliciral sem svoje teoretične nauke v praksi na svojih tovariših in posledica je bila, da nisem mogel najti nobenega primernega prijatelja, in da se me je zaradi te čudne kritike vsak izogibal.
V	realki sem se moral zaradi nem* škega pouka učiti vse na izust, kar je seveda dobro vplivalo tako na mo j spo* min, kakor tudi na moj napredek v govoru; takoj prvo leto sem bil drugi v razredu. Fes čas nisem imel nobene družbe in sem se tako obvaroval pred nravno pokvarjenostjo v katero so zašli moji šolski tovariši. »Fiziognomi* ka« je bila edina moja zabava v neljubi tujini.
Čez dve leti sem prišel domov, da bi »prakticiral« t. j. da bi se pri učite* lju učil glasbe in bi poučeval otroke. Takrat so sprejemali šele s šestnajstim letom v učiteljski tečaj, zato bi moral čakati še štiri leta. Koliko bi mi ostalo od mojega znanja z realke, zato se se* veda niso brigali. Vstopil sem torej in sem čez dva meseca zopet izstopil, ker mi ni bilo po volji, da bi dva kričaja
milostive učitelje\'e soproge zaporedo* ma ves dan okrog »prakticiral«. Moj oče je imel takrat mnogo posla z nad* zorstvom velike pristave. Zaradi po* manjkanja sredstev nisem mogel na* daljevati svojih študij, zato naj bi po* stal kaj drugega... Nekoč me je oče zbudil sredi nc;či, moral sem se obleči in se odpraviti — na Dunaj. Dobra mati me je spremila in oddala po pri-poročilu znancev pri nekem ključavnb čarju, kjer bi se moral učiti štiri leta, da bi postal pomočnik. Mati se je od> peljala, jaz pa sem ostal v svojem ze* lenem predpasniku v delavnici in sem si delal načrte za bodočnost. Življenje v velikem mestu in razmerje do mojih novih »tovarišev« je postalo kmalu ne* znosno. Edino veselje so mi bile knji* garne, kamor sem hodil med opoldan= skim odmorom — jesti nisem imel mnogo, pogosto ničesar — ter sem citai in si zapomni! naslove kn jig, med delom pa sem premišljeval o dozdevni njihovi vsebini. Zvečer sem čital svoje knjige ali pa sem prelistaval Stieler jev atlant in sem ta posel vedno zaključil z onim listom, kjer je bila moja domo* vina. Pri tem so me navadno ovirale solze in vsak večer sem zaspal v joku ... Mogoče bi se vdal v svojo usodo, ako me ne bi bila spravila neka malenkost v slabo voljo: sostanovalec mi je ukra* del moje knjige tudi fiziognomiko. in je vse prodal. Od tega trenutka nisem imel več miru: jasno mi je bilo. da mo* ram storiti nekaj tudi za s\-ojega duha, da potrebujem nekaj tudi za svoje srce. Nisem dolgo odlašal. Šel sem domov. Moj oče je bil zaradi »sramote«, ki sem mu jo storil s to »izpremembo«, ves iz uma. Po nasvetu nekega brivca me je dal h kovaču, da bi se izučil podkov* stva in bi bil pozneje sprejet v živino* zdravniški zavod. O teh šestih mesecih molčim: naj zadostuje opomba, da so me pogosto tepli hlapci, ako sem na* pačno zabil žebelj v podkev, zato, da bi občutil, kaj pomeni »izgubljeni« štu* dent...
Nekega jesenskega jutra sem nesel, kakor po navadi, od bližnjega vodnja* ka dva čebra vode. Ko sem prišel do kovačnice, sem zapazil, da me je dalje časa opazoval neznan gospod. Ko sem ga natančno pogledal, sem spoznal v njem svojega bivšega učitelja klavirja z realke. Posoda mi je padla iz rok, sklonjene glave sem šel v bližnje gore, da bi mislil o svoji usodi in da bi se razjokal.
Na kratko nadaljujem, da sem po; stal v nekaj dneh plačan praktikant pri očetu svojega nekdanjega učitelja kla* virja in sem se sedaj lotil z največjo vnemo svojega obnovljenega poklica, potem ko sem bil v svojem prejšnjem razvoju določno spoznal višji migljaj, ki me je po najrazličnejših potih dozdevno vodil k prvotno zasnovanemu smotru...
V počitnicah sem šel po običa ju revnih dijakov na »potovanje«. Domov sem prinesel 6 goldinarjev in sem šel nato s svojo dobro materjo v Brno,
k jer sem se vpisal v šolo. Vstopil sem v 2. razred nemške gimnazije z goto= vino 70 krajcarjev v žepu. kar mi je preostalo po nabavi najbolj nujnih knjig in potrebščin. Prvo polletje sem preživel v nepopisni bedi. Ob sklepu semestra sem bil prvi v razredu in od tega trenutka mi je šlo dobro, včasi celo izvrstno. Po priporočilu svojega profesorja matematike sem prišel v hi: šo policijskega ravnatelja Le Monniera. Temu plemenitemu možu sem dolžan hvalo za poznejšo vzgojo svojega zna= čaja.«

Byrdova odkritja v Antarktiki*
Dežela Mary Byrdove in Rockeîellerjeve planine — Vulkan
pod ledena puščavo
Izza Lindberghovega poleta čez Ocean v 33 in pol urah ni bil narodni ponos Amerike nikoli tako poln samozavesti kakor sedaj, ko raziskuje Byrd predele južnega tečaja in javlja, da .ie odkriti novo zemljo. »Little America«, Byrdovo taborišče na ledu v bližini Ki-tovega zaliva, je predmet vsakdanjih razgovorov za napredek in prosp h ta-Ko vnetega ameriškega ljudstva. Byrd postaja kakor L:mdbergh narodni junak Amerike.
Evropsko in ameriško pojmovanje
Na Byrdovo ekspedicijo in na problem južnega tečaja gledajo v Ameriki povsem drugače kakor v Evropi. Amundsen in Scott sta po ameriškem naziranju gledala na južni tečaj samo s stališča človeške osebnosti, ki se z nezadostnimi sredstvi bori s prirodo. Byrd ne poglablja svetosti, s katero izgovarjajo Evropei imeni obeli vel kili mož, on govori v novem zemljepisnem jeziku, raziskuje doslej neznane kraje, daje novim zemljam imena, proučuje gore in fedenike. Tam, kjer je Amundsen samo domneval obstoj kopnine. Byrd odkriva celimo. In ne le odkriva: on jo tudi fotografira, meri njeno razsežnost, višino in se poslužuje pri tem najnovejših tehničnih sredstev. In kar odkrije, anektira za Ameriko.
Byrdov veliki polet
V začetku druge polovice februarja (18. febr. 1929) je Byrd na svojem raz-
* Pod Antarktiko razume danes geogras f i j a najnovejšo Zemljino, ki jo oblivajo tri velika morja: Atlantski, Tihi in Indijski ocean. Ime je dobila po svoji legi okoli juž* nega tečaja. Antarktika je zemlja, ki leži protinožno severnemu tečaju. Medtem ko je severni tečaj enak mors-ki gladini, leži južni tečaj 2600 m nad morjem.
Iskovalnem poletu odkril nov, doslej neznan in nikjer zabeležen svet. Ugotovil je o-bstoi gorskih vršacev. ki niso zaznamovani na nobenem zemljevidu. Iz hvaležnosti do podpore, ki jo je naklonil njegovi akciji ameriški bogataš RookefeHer. je imenoval po njem venec vršacev, ki se dvigajo 1500 do 3000 metrov visoko proti nebu. Med Graha-movo zemljo in Rossovim morjem pa je odkril novo deželo, razsežno kakih 40 000 štirjaških km. Imenoval jo je Mary Byrd Land. po svoji ženi. in je razvil na njej ameriško zastavo.
Vsa znamenja kažejo, da bo imel Byrd na podlagi lastnih opazovanj priliko vrisati marsikaj novega v mapo svojih odkritij. Ozemlje Mary Byrd Land je tako veliko, da se ne more meriti z njim noben teritorij v Rossovem kvadrantu. Svet. ki leži na vzhodni strani taborišča »Little America« vobče ni bil natančneje raziskan. Dosedanji raziskovalci niso imeli ne zanimanja, ne časa in ne potrebnih pripomočkov, Scottu se n. pr. nikoli ni posrečilo, da bi odkril kos nove zemlje v tem predelu. Tudi Presterud. ki ga je imenoval Amundsen za svoiega namestnika, se ni mogel s svojimi tremi tovariši in sanmi s pasjo vprego nikoli približati gorskemu sistemu, ki ga ie sedaj odkril Byrd in mu dal ime »Rockefellerieve planine«.
Zdaj pa je Byrd natančno ugotovil obstoj ne samo gorskih vršacev. ampak tudi ogromno novo ozemlje. K temu odkritju je bistveno pripomogel aeroplan. Raziskavanje arktičnih krajev z letalom ima nepopisne prednosti pred vsemi drugimi pripomočki za proučavanje. Z aeroplana se odpira raziskovalcu razgled na vse strani. Če je vreme leno, lahko izgotovi fotograf naravne posnetke. Kdaj je bilo kaj takega mogoče v prejšnjih časih? Byrd je zanopadel. da je fotografija poleg kartografi e najvažnejši element sodobnega raziskovalca. Zato si je preskrbe! pomočni-Ka v osebi kapetana Ashleya C. Mckinieya. člana kartografskega zavoda ameriške vojske. Oba sta izgotovila precizne skice novega ozemlja in ga zaznamovala na zemlievidih. katere nestrpno n-rčakujero i zemliepisci i kartografi, da izponolnijo vrzeli svojega znanja o južnem tečaju.
»Mary Byrd Land«
Doslej so imenovali raziskovalci novo odkrite kraje bodisi po kraljih ali kraljicah. Redkejši so bili primeri, ko so
služila za oznako imena zaslužnh strokovnjakov. Amerika, ki v pogledu demokracije lahko služi vs' mu svetu za vzgled, pa je tudi z Byrdom storila v tej smeri korak naprej. Byrd je namreč imenoval novo deželo po svoji ženi.
Na vprašanje-, ali ni imel na razpolago drugega imena, je odgovoril Byrd:
»Imenoval sem novo deželo po osebi, ki mi je najdražja na svetu ter ima neposredno največ zaslug za mojo ekspe-dicijo. Poslušajte: moja žena prenaša molče vso tveganost moega podjetja. Njej gre hvala, če bom kaj dosegel. Smatral sem torej za svojo do-žnost. da imenujem novo ozemlje po njej in samo po njej.«
»Rockefellerjeve Range«
Ko je Byrd nedavno letel v smerf tako zvane »Nunatacks Scott«, se mu je zdelo, da leži na vzhodni strani dolga visoka ravnica. V tej smeri je letel večkrat. Vsako pot, ko se je vračal. ;o se mu kazali vršaci gora v najjasnejših obrisih. Naposled je vzel s seboj svojega fotografa in kartografa Mckinieya. ki je ukrenil vse. kar spada v njegovo stroko, da bo svet natančno poučen o ilegi, smerj in višini Rockefellerjevih planin. Na nekem takem poletu pa je Byrd odkril še drug gorski venec, ki se razteza v jugovzhodnem pravcu.
Amundsen je slutil prav
V svojih poročilih o južnem tečaju je Amundsen izrazil rahlo slutnjo, da .ie na vzhodni strani južnega tečaja morda nekaj ozemlja. To domnevo je potrdila in dognala šele Byrd o va ekspe-dicija. Znabiti bi se bil Amundsen svojčas podal na pot za temi kraji, da je imel na razpolago potrebna sredstva. Tako pa je ostalo le pri njegovi slutnji. Byrd priznava veliko Amundsenovo intuicijo.
Poročila o dosedanjih uspehih Byr-dove eksDedicije so komaj obris sedanjega podjetja za popolno zavo-jevanje južnega tečaja. Byrda čaka še ogromno delo. Naloga njegove ekspedicije v prihodnjih mesecih bo pač ta. da preišče kolikor mogoče natančno vse, кат spada v delokrog raziskovalca južnega tečaja.
Wilkinsovo »vroče morje«
Medtem ko Byrd vztrajno nadaljuje započeto delo. se je sir George H. Wil kins, takisto Američan in Byrdov tekmec v raziskavanju južnega tečaja, vt-
nil domov in je za letos opustil svoje podjetje. Tudi Wilkins se je v svojem stremljenju, da bi dognal o južnem tečaju nove stvari, posluževal aeroplana. Vendar si je izbral znatno neugodnejše oporišče od Byrda in tako so njegovi načrti zaenkrat propadli.
Dasi je trajalo Wilkinsovo delo na Južnem tečaju komaj nekaj mesecev, so vendarle ugotovitve, ki jih je raziskovalec prinesel s svoje poti, dovolj dragocene za nadaljnjo raziskavanje tečajnega ozemlja. Wilkins se je dejansko 'jveril, da loči Orahamovo zemljo od celine na južnem tečaju poseben mm preliv. Vobče je svet na južnem tečaju telo ločen po kanalih.
Najzanimivejša Wilkinsova vest je, da je na ozemlju zledenelega južnega tečaja vulkan tolike kapacitete, da morje v njegovi bližini kipi od vrenja. Vroče morje, ki stoji pod visokimi vulka-ničnimi vplivi, je obala Deception Island, severno od Grahamove zemlje. Morska temperatura je tam tako visoka, da se dviga iz vode gosta in vroča para. član Wilkinsove ekspedicije je skušal ugotoviti, kako top'a je voda in si je pri tem skoro ©paril roko. Raziskovalec pripisuje pojav vročega morja vulkaničnemu delovanju pod morsko gladino.
O O O
Naše
Da, v pravem pomenu besede »naše« drage, zveste senice, ki jih ne more zapeljati nobeno cvrčanje lastovic, da bi zapustile čez zimo naše gozdove. Senice ostanejo pri nas, čeprav morajo gledati, kako oblači jesen njih domov je — košata drevesa — v mrtvaški plašč, ki bo zagrnil tudi mnoge izmed njih.
Ljubke senice. ki spadajo med naj-Živahnejše. najdrznejše in najbolj urne ptice, nas ne zapustijo nikdar in. če je zima še tako huda. Svojo ljubezen do domačije morajo revice pogosto plačati z lakoto in celo s smrtjo. Zlasti pravkar minuli mraiz je zahteval med njimi letos nenavadno mnogo žrtev. Njih glavna hrana so žuželke, njih ličinke in jajčeca. Senice pomagajo človeku pri uničevanju škodljivega mrčesa in vsak pravi gozda«- se veseli, ako vidi, da mu pomaga pri čuvanju gozda tropa drobnih senic, ki marljivo in temeljito opravljajo svoj posel.
senice
Toda kadar pritisne zima, so te koristne ptičice izročene brez usmiljenja vsem vremenskim strahotam. Koliko senic najde človek, ki ga vodi pot mimo dreves, zmrznjenih pod drevesi, kajti najodpornejše med njimi zmorejo prestati brez hrane samo 18 ur vključno z nočjo.
Naše drage senice gnezdijo samo v svoji domačiji. Ker pa so tako zelo radovedne in podjetne, napravijo včasih v družbi ljubkih kraijičikov ali palčkov, naših najmanjših ptic, ki tudi ostanejo pri nas čez zimo, manjše »izlete«. Njih polet je kratek, n-jih glas pa je fino cvrčanje. Na tleh se ne počutijo preveč dobro in so precej nerodne. Zato pa so tem urnejše. na vejah. Med spanjem ponoči skrijejo svoje glavice pod krila, in spijo trdno kakor utrujeni otroci.
Ko pride pomlad, imajo mnogo posla. Ene iščejo luknjice po deblih, druge grade umetna gnezdeča na veiah in
zopet druge najdejo v kaki cevi primeren prostorček za ustanovitev družini-ce. V veliko srečo gozdov zvalijo samice dvakrat na leto 7 do 12 jajčec. Kjer se to ne zgodi dvakrat, potem je sko-naj gotovo, da so tam že blizu izumiranja. Senice skrbe zelo marljivo za svoje mladiče. Kaikor hitro dobe mladiči perje, prične iskati vsa družina mrčesa po vejah in deblih.
Dobri gozdarji postavijo že v jeseni hišice za hrano, da se senice privadijo, kajti vsak seničji roj ima skoraj omejeno lovišče, ki ga senice vsak dan po večkrat prelete. Nekaj konoplje v hu' di zimi more rešiti življenje mnogih tako koristnih in ljubkih ptic v naših gozdovih.	—IS
o o o
S posebnim vlakom v izgnanstvo
Ob izbruhu svetovne voj« ne je šel v Pariz, кјет je ustanovil ruski list, v katerem je vodil borbo proti imperijailizmu. Francija ga je izgnala, toda ne Švica ie ne Španija mu nista dOTo*
lili prestopa svoje meje.	________
Moral je odpotovati v Že*	- '
dimjene države. Ko je v «^^^»јЗј»- | '	^
marcu 1917., zvedel za pa.	JÊÊÊRM'' t	Ж»*- * Ш ^kwBÊËÈ
dec carizma, se je napotil Ha,,,	^^	' *3§*	чШ!®!
v domovino. Ker pa Angli* НШННИКј£2аРЧ
ja ni hotela razumeti no«	«маи^и.'- -мншшрНП
vega položaja v Rusiji, ga Iz »srečnih dni« I rockega: Slika ga prikazuje kot vr> je "izkrcala s svojega parni*	hovnega poveljnika rdeče armade
ka in ga internirala v ne*
kem ujehiiškem taboru. Nova ruska vlada Trockega pričela mirovna pogajanja a pa je dosegla njegovo osvoboditev.	osrednjimi državami in 15. decembra je bi«
Trockij se je vrnil v Rusijo. Skupno z lo sklenjeno premirje. Ker pa je Trockij Ljeninom je deloval za padec meščanske računa! z revolucijskim uporom v Nemčiji, revolucijske vlade, ki je padla v novembru je zavlačeval nadaljnja pogajanja. Osrednja 1917. Kot ljudski komisar za zunanje zade* države so nato 9. februarja 1918. sklenile ve je pričel priobčevati tajne pogodbe ca* mir z Ukrajino. Trockij je izjavil, da se ristične vlade. Pozval je vojujoče se držn* tudi Ve>lika Rusija noče več bojevati, to« ve k mirovnim pogajanjem, kar pa so za* da nemške čete so mu odgovorile z oku» vezniki bivše caristične Rusije odklonili. pačijo Latvije in Estonske. Tako je sovjet« Boljševiška vlada je nato pod vodstvom ska Rusija podpisala 8. marca 1918 brest»
Leib Bronstein (to je pr. votno ime Leva Davidovi» ča Trockega) je bil rojen 1. 1880. kot sin židovskega lekarnarja v neki vasi pri Nikolajevu v Ukrajini. Nje« govo ime se je prvič poja» vilo 1. 1905., ko ga je sovjet petrograjskih delavskih po« slancev imenoval za svojega predsednika. Poskus révolu» cije se je ponesrečil in Trockij je bil izgnan v Si' birijo. Toda že L 1907. se mu je posrečilo pobegniti na Dunaj, kjer je nadalje« val svoje delo za organiza« cijo ruske socijalne demokracije. V tem času je na* pisal knjigo »Rusija v revo« luciji.«
litovski mir. Trockij je odstopil kot ko» misar za zunanje zadeve ter je prevzel voj« no ministrstvo.
Organiziral je z veliko spretnostjo rde« to armado, ki je 1. 1920. uspešno prodirala na Poljsko, dokler je niso ustavili Francozi. Trockij je ostal navzlic temu na površju ter se je postavil na celo onega boljševiškega krila, ki ni soglašalo z »novo politiko« Lje» nina. Z objavo knjige »Oktoberski nauki« {uvod tretjega zvezka njegovih zbranih del), v kateri je kritiziral voditelje boljše« vizma, se je postavil javno po robu vlada« joči smeri. Zato je moral iz »zdravstvenih razlogov« odpotovati na Kavkaz, 1. 1925. pa se je moral odpovedati vojnemu komi« earijatu. Njegovi pristaši pa so dosegli, da je bil še istega leta izvoljen v osrednji iz» vtsevalni odbor sovjetske unij*
V	začetku oktobra 1. 1926. je dobil od najvišje strankine instance ukor skupno s Kamenjevim, Zinovjevom, Pjotakovim in Sokolnikovom ter se je moral odpovedati vsem funkcijam. Kljub vsemu temu je skupno z Zinovjevom in drugimi opozicijo» nalci vodil borbo proti Stalinu, za kar ga je izvrševalni od'bor Kominterne 1. oktobra 1927. izključil iz svoje srede. Sredi novem« bra pa je bil izključen tudi iz komunistič» ne stranke.
Trockij je moral nemudoma Zapustiti svoje stanovanje v Kremlju. V januarju lanskega leta so ga odvedli v Vjerni na mejo Turkestana in Kitajske.
V	naslednjem priotvčujemo izvirno pismo Trockega ameriški agenciji »C'urrent News Features«, v katerem razlaga Trockij svoje stališče in popisuje svojo pot v izgnanstvo:
Trockij v
»Te vrstice pišem v Carigradu kjer so me izkrcali 12. februarja 1929. Pri» peljali so me s sovjetskim parnikom »Iljič«. Priznati moram, da nisem pri« Stal na ta kraj; v Turčijo sem bil pri» moran iti. Komisarju turške policije, ki je prišel na ladjo zaradi kontrole (no krovu je bila poleg mene samo
izgnanstvu
moja družina in agenti GPU*), Sem izročil na naslov Kemala paše to=le iz» javo: »Gospod, ko stopam na carigraj« ska tla, imam čast obvestiti Vas da ni»
* Gosudarstvennoje političeskoje uprav, ljenje, t. j. Državna politična uprava, v či» je rokah je vsa policijska oblast.
sem prostovoljno prestopil turške me» je. Obljubljam tudi, da ne bom zapu» stil dežele razen v primeru, če bi bil primoran.«
Izgnan iz Rusije sem seveda želel, da bi me odrinili v katerokoli drugo državo, katero poznam boljše do nači» nu življenja in tudi po jeziku. A kaj bi izbiral izgnanecl L. 1916. me je iz«
nala francoska vlada. Poslala me je v
panijo, čeprav nisem znal španščine. A glej, še preden sem se zavedel, sem zrastel tudi Španiji čez glavo. Španska liberalna vlada, ki jo je vodil grof Ro« manones, je pohitela z mojim izgonom čez Ocean. Zgodovina mi je dala v tem pogledu zadoščenje. Francoski notra« nji minister Malvy, ki me je izgnal iz Francije, je bil pozneje sam izgnan od Clemenceaua. Pariški policijski ravna» telj Bidet Fauxnas. ki ie povzročil moj izgon, pa je bil L 1918. zajet v Rusiji. Pripeljali so ga pred mene. In med na» ma se je razvil zelo zanimiv razgovor. Policaj se je pokazal filozofa. Rekel je: »Tako se suče svet.« Mislim, da s pol» no pravico lahko ponovim to frazo.
Naj posežem nekoliko nazaj V vzro» kom moiega izgona! V januariu 1928 se je vršil petnajsti kongres komuni» stične stranke na Ruskem. Ta kongres je bil v resnici sestanek funkcionarjev Stalinove frakcije, ki ie izgnal opozi* cijonalce in se poslužil proti njim re» presalij. Kmalu potem je romalo na stotine in tisoče opozicijPnalcev v si» birsko azijsko izgnanstvo. Omenjam le nekatere: Rakovskega. bivšega nmd» sednika ukrajinskega sovieta in bivše« ga poslanika v Franciji: Radeka ene» ga najpomembneis;h marksističnih te» oretikov sedanje dobe: Sm'rnova, liud» skefa komisarja, ki je bi! med ustano» vitelii stranke: Preobražen,skega, fi» nančnika in ekonoma; Uralova in Mračkovskega, organizatorja Rdeče armade. O teh pač n'hce ne dvomi, da nimajo zaslug za bolišpviško državo in da so bih" vredni boljše usode, kakor jih ie zadela.
Ko je izšel odlok, so me odrinili v Almo Ato.** Pokrajina ie malarič^a, leži v potresnem ozemlju, ki ga ob;sku» jeio pogosto poplave. Krai sam je orMalien 250 km od železnice ter 4000 km od Moskve. Tam sem živel s svojo ženo in sinom. Edina moja dru»
** Kraj leži v zvezni sovjetski republiki Kazakstan in je nastal v petdesetih letih prošlega stoletja kot trdnjavica proti Kir« gizotu. Ime mu je bilo prvotno Vjerni
žba so bile knjige, šele v drugi vrsti priroda. Prejemal sem časopise in pi» sma po dolgih tednih in mesecih — kakršno je pač bilo razpoloženje v Moskvi. Čeprav so bili tovariši mojega mišljenja raztreseni in izolirani od ljud» stva, ni bil zavidanja vreden nihče, ki je prišel z nami v stik; vlada je že gle» dala, da ne uide kazni, ki je bila pri» meroma zelo stroga.
Moje edino razvedrilo je bil lov. Ho* dil sem nad divjad v spremstvu sina in agentov GPU. Včasih smo cele tedne živeli nomadsko življenje. Prenočevali smo na prostem ali na kirgiških vozo» vih, potovali pa smo tudi na kamelah. Divjačine je bilo v izobilju: divjih ko* zâ, merjascev, divjih rac in fazanov je mrgolelo. A med njimi so bili tudi škorpijoni in enkrat smo bili opozor« jeni na troie tigrov, ki so prišli iz smeri jezera Balkaša.
To ni trajalo dolgo. V prvih desetih mesecih svojega prognanstva sem prc» jemal vsaj polovico odposlane pošte, pisma, ki so bila kai pa da cenzurirana. Koncem lanskega oktobra se je tudi to temeljito predrugačilo. Zveze ne le med prijatelji, ampak celo med sorod* niki so odpovedale: korespondenca ie b'ia inhib'rana. brzojavke pa so vobče izostale. V Moskvi so zavohali moie zveze. In obroč se je čedalje bolj ožil.
Dne 16. decembra lanskega leta me je obiskal poseben komisar GPU iz Mnskve in mi predložil ultimat, ki jo zahteval naj se podvržem moskovskim mogotcem in naj opustim vodstvo opo» zicije. V nasprotnem primeru so mi pretili z ostrejšimi ukrepi. Izgnanstva izven Rusije pa še niso omenjali. Na ta obisk sem odgovoril s posebnim pi» smom, ki sem ga poslal predsedništvu Kominterne*** v Moskvi. Razložil sem jim, da ne morem opustiti svoje poli» tične borbe, ki sem jo vodil skozi 32 let v prospeh liudstva. Povedal sem tudi, da živi Rusija že šest let v ozrr.čju re» akcije, ki pomeni velik korak nazai gle» de na oktobersko revolucijo. Na kon« cu sem še poudaril, da ostanem to. kar sem bil in da ne bom odnehal do kraja.
Agent GPU, po imenu Volinskij, me je hotel kliub temu pregovoriti, naj bi opustil vodstvo borbe. Ko pa je videl* da ne opravi nič. ie sporočil v Moskvo moj negativni odgovor. Ostal ie pa še dalje pri meni in čakal novih instruk» cij. V tem času je postala moja izola»
•** Komunistična internacijouala.
ci ja še popolnejša. Na razpolago sem imel same en moskovski list, ki je po» ročal o vladnih ukrepih proti neposluš» nim elementom.
Končno se je Volinskij dne 20. ja» nunria predstavil vnovič Pripeljal je s seboj več oboroženih stražnikov, ki so obkrožili moje stanovanje. Sporočil mi je moskovski odlok, ki je imel na» slednjo vsebino: »Ker se je državljan Lev D-avidovič Trockij pregrešil zoper 58. člen kazenskega zakona, tičoč se protirevoluci jonarnega delovanja, ker je ustanovil nezakonito stranko in je pripravljal preobrat proti sovjetom. se odreia njegov izgon s sovjetskega ozemlja «
To obtožbo sem zavrnil s pripombo, da je ilegalna, potrdil sem samo. da mi je bila sporočena. Stalinu je bil pač po» treh en neki vzrok, da me bo mogel iz» gnati.
Vprašal sem. kdaj in kam bom iz» gnan Prejel sem odgovor, da me bo o tem obvestil agent CPU, s katerim se enidem v evropski Rusiji. Začel sem takni posnravljati prtljago Dne 22 ja» nuarja zjutraj smo stopi'i moja žena, moj sin in jaz v avtomobil. Spremljala n^s ie policija Vozilo se je začelo po» mikati proti planinam Kurda Cesto je pokrival debel snpg. Na prelazu smo imeli smo'o: avtobus, ki bi nas moral spraviti dalje, je obtičal v snegu. Mo» rali smo prespsti na sani V sedmih unh smo prišli komaj 30 kilometrov drUč. Na tej poti smo srečavali voz» nike s sanmi, strta vozila, vebke sode petroleja in vsakovrstne drufe pred» mote Ležali so v snegu Vozniki so se utaborili pod streho domačega nrebi» ^nie/va. ž;v;no na so «nravili v hlpve. Snežni meteži. ki so diviafi. so zahte» vp'; rri^io žrtpv; smrt je doWela na potu sedem mož in mnogo, živali.
Onstran pre'aza smo nadaljeval' not naiprei z avtomobilom, potem pa z vla» V^^r,	so nam v roke tud; mo»
skovski listi. T? vsega, kar ie bilo na» tisnjeno v nrh. smo morali spoznati, da je bilo lindstvo nripravljeno na moj izrton. V Aktjubinsku so mi dostavili br7oiavko. ki mi je sporočala. da sem d'rirt'ran v Cariarad Zato sem prosil, nai se mi dovo'i rf>70ovr>r z dvema so» (•n^niVn-na iz Moskve. Rila sta o tem obveščena in sta mi prišla naproti.
Nato mi je b!! dnd~lipn za spremlje» va'ca nov agent CPU. Btilannv. Ta me je skušal pridobiti za to. da bi ostavil
Rusijo prostovoljno Ker sem to odtoS»
no odklonil, je brzojavil v Moskvo.
Naš posebni vlak so ustavili ponoči .la neki samotni postaji. Nihče ni ve» del, kje smo, le zdelo se nam je. da stojimo nekje v Kursku Tako so mine» vali dnevi Konzerve so se izčrpale in od vs<h strani so nas obletavali kro» karji. Osobje lokomotive je vsak dan šlo iskat hrane in nas je preskrbovalo z živili Zboleli smo vsi: pestila nas je influença Ubijali smo čas s kašlja» njem, kihanjem, čakanjem in čitanjem. Kratkočasil nas je Anatole France in zgodovina Rusije, deloma tudi šahov» ska igra Toplomer je padel 45 stopinj pod ničlo, lokomotiva pa je vozila oprezno in počasi da ne bi se poško» dovala zaradi oledenelih tračnic.
Tako ie minevala noč /a nočio Ra» dio postaje so sprnšrvale p o Trockem, a mi jih nismo slišali. V Moskvi se je med tem razpravljalo o mojem shičriu. Na potu smo slišali da je vlada dala aretirati več sto naših priiateliev. pri» staše tako zvaneea »trnckistične^a je» dri« Knbkor smo do7nnli. s+a h;la med njima Kavtaradze biv.ši nredsednik ge» orgijskega sovjeta in Mdivani. nek^a» nii trgovmski predstavnik sovjetske Rusije v Parizu.
Dvanajst dni pozneje, dne 8. febru» arja. mi je sporočil agent CPU. da je nemška vlada odklonila dovoljenie za vstop v Nemčijo. Javil mi ie tudi. da ima nalog povest; me v Carigrad.
Razloži' sem Ru'anovu. da ne grem prostovoljno iz Rusije in da bom stvar piiH:eirflI. čim nrestop;m mejo. »To nič ne de,« je odvrnil: »v vsakem primeru moratp v Turčijo« Vprašal sem «a da» lip; »ДИ 4te SP dogovorili s turško po» licijo, da me bo zndržala. če ne bom hotel ostati tam?« Bulanov je pomol» čal in rekel: »Tega ne vem Tqz moram izvrševati pove! i a, ki so mi dana.«
Vlak ie potegnil Vagoni so se po» množili, ker se je povečalo oboroženo »premstvo. Strogo nam je bil zabranje» no ostaviti železniški voz. najbrže za» radi demonstracij, ki so se poiavile v januarju 1928. ko so me poslali iz Mo» skve.
Vlak je krenil proti iugu in je vozil z vso paro. Ustavil se je le tu in tam — kadar se je moral proskrbeti z gori» vom. toda vselej na malih postajah. Iz časopisov smo razbirali, da je vlada zaradi našega izgona v resn;h skrbeh. Vrb" teda ie nastalo še neugodno vre» me. Parnik »Kalinin«, na katerega bi
se bili morali vkrcati, so držale L dene klešče. Ledolomilci ga niso mogli osvo= boditi m zopet je pel brzojav v Moskvo.
Naposled smo prispeli v Odeso. Pl* salo se je 10. februarja. Vkrcali so nas na ladjo »Iljič«. Naš železniški voz so pomaknili tik do ladje. Mostič je bil prazen in zastražen po vojakih in agen» tih GPU. Ozrl sem se po mestu: mimo mene je švignil marsikakšen spomin iz mladih let. Moral sem nehote mis'^i na sličen prizor 1. 1917. v Halifaxu, Ko so me izkrcali Angleži z nekega norve*
šk^ga parnika. Tedaj sem bil namenjen v Rusijo, poslali pa so me za mesec dni v koncentracijsko taborišče.
Ladja je zapustila Odeso ob eni po» noči. Šestdeset milj daleč nas je sprem» ljal ledolomilec. Na morju nas je zajela burja. Ko smo preboleli vihar, smo se znašli 12. februarja pred Bosporom,-Moji protesti pri turški policiji nisn zalegli nič. Po dva in dvajsetih dneh vožnje in šest tisoč kilometrov pota sem se izkrcal v Carigradu.«

Obročkanje ptic in njih selitve
?
divjine m skuša celo arktične pokra i-ne izkoriščati. Zato je Biološki zavod prevzel delo omenjenih štirih društev; v njem se stekajo zda i vsa zadevna poročila. Vsak sodelavec dobi dovol'en e za ptičji lov in tako delu e ?.dai približno 1200 postaj v vseh delih Unije Biološki zavod daie svojim sotrudnikom navodila in obročke razne velikosti. Sotrudniki nošiliajo podatke o vsaki obročka ni ptici zavodu, ki vodi o njih posebno kartoteko.
Lov na tako plašne in divje živali, kakor so ptice, in obročkanje sta zelo romantična in pestra, k čemer še pripomore samota in divjina vse okolice. Vesel dogodek pa je zopetno ujetje kake obročkane ptice po daljšem času. Obročkanje ptic odpira nepričakovane poglede v življenje ptic in za to navdušuje vsakogar, ki se z njim bavi. Raziskovalec uživa že v tem. da pre'zkuša svojo zvitost napram zvitosti ptic, ki jih hoče uloviti.
Obročkanje pticam ne škoduje
Izkušnje so pokazale, da se ptice nit: resno ne vzrtemiriajo ako lih vjamemo v pasti vzamemo v roko in jim nataknemo obroček. Obročkarska postaja lahko postane celo prava dobrota za ptičja krdela, ker jim nudi obilico hrane in jih čuva prirodnih sovražnikov. Posebno v avtomatskih pasteh so ptic? često v veliki nevarnosti pred mačkami. psi. podlasicami, osobito srakoperji itd. in zato mora obročkar biti neprestano na straži.
Ravnanje s tako nežnimi bitji, kakor so ptice, nasprotuie nekaj časa občutku marsikaterega ljubitelja ptic. toda slučaj neke žene priča, da ta občutek m pravilen. Od kraja se je branila obroč-kati ptice, ker se ji ie to zdelo zanje opasno pozneje na se je sama Drepri-čala. da pri tem delu ni nobene nevarnosti. Nekemu raziskovalcu se je med 40 000 slučaji, ko ie obročka! male ujetnike pripetilo samo pet nezgod. Ptice same ne smatrajo pasti za nevarne, ker se že obročkane neprestano iznova znajdejo v mrežah, seveda zaradi vabe. Tako sç ie neka obročkana in zabeleže-
Izkušnje, ki so jih Američani nabrali pri izvajanju zakona o varstvu ptic, jih silijo, da skušajo dobiti čim natančnejše informacije o njih potovanjih. Osobito važni so Dodatki o vališčih rac. gosi in druge lovne Derjadi. Slabe razmere na vališčih bi mogle obstoi teh vrst resno ogražati. posebno zaradi tega. ker prodira človek vedno boli v >p r^iu
tia ptica vrnila v past takoj, ko so jo 'izpustili. Zgodi se časih, da najde obroč-kar takega lakotneža že v sosedni pasti. Neko drugače prav plašno ptico pevko so ujeli na neki postaji v petih letih večkrat zaporedoma in navadila se je pasti tako. da jo je smatrala za svoj glavni stan in v njei često celo zadremala. Nekoč so jo odnesli dve milji daleč v stran; teden dni pozneje je bila zopet v mreži. Preganjala \e iz nje druge ptice in preseliti so jo morali v tako oddaljen kraj,- da se ni več vrnila.
Nekega vrabca so našli v isti pasti 54krat v enem poletju, drugega 165 kral v eni zimi. Še hujši nadležnež pa je bil tisti, ki so ga od 14. do 30. aprila ujeli 55 krat, maja 106 krat. v štirih dneh julija 14 krat. Po kratki odsotnosti ie posetil past v desetih dneh 47 krat. Odnesli so ga nato pol milje daleč in 20 minut pozneje je sedel v isti mreži. To je ponovil šest dni zaporedoma, zadnji ■3an celo dvakrat, nakar so ga odnesli dve milji daleč. Sličnih primerov, da se ptice navadijo na pasti, je še mnogo.
Raznovrstnost ujetih ptic stori obroč-kanje izredno zanimivo. Neka postala je I. 1925. obročkala 2000 ptic 32 vrst, izmed katerih ie bilo 13 vrst pevk. V Pasadeni (Kalifornija) so ujeli v enem letu 1984 ptic 38 vrst. med njimi presenetljivo veliko število pevk.
Škorec ie nestanoviten
Ce zasede spomladi dvojica ptic kako staro gnezdišče, misli opazovalec
običajno, da sta istovetna z lanskima gostoma. To ne velja vsaj za škorca. Obročkarji so dognali, da menjavajo škorci svoje drugove oz. družice v raznih poletjih in da imaio čisto moderne nazore o ločitvi zakona. Zgodi se, da
gnezdita samec in samica dve leti po vrsti skupaj. Pogosteje se družita samo za eno poletje, največkrat pa se ločita, čim je prva zalega godna, ter si za drugo zalego izbereta novega druga.
Spomladi prihajajo samci običajno najprej, si poiščejo primerno hišico ter čakajo pojoč na samice, ki dospejo v kratkem času ter si ogledujejo bolj gnezdišča kot bodočega soproga. Tako si je neka samica izbrala hišico in samec je veselo prepeval. Štiri ure pozneje je obročkar našel isto samico v eni sosednih hišic, popoldne že v tretji in drugo jutro v četrti, kjer je potem ostala in valila. Večletna opazovanja pa so dognala zanimivo dejstvo, da se nikoli ne združujejo starši in njih obročkani potomci. Oče in sin si sicer po naključju v raznih poletjih izbereta isto samico za družico. Vendar očividno ni združitve med najožjimi krvnimi sorodniki, kar je ob velikem številu ptic iste vrste v neki'h pokrajinah skoro nepojmljivo.
Dognano ie dalje tudi. da odvedejo samice svoje mladiče, čim so dovolj dorasli, primerno daleč od gnezdišča. Tako morda preprečuje priroda preveliko naraščanje ptičjega prebivalstva v enem kraju
Ilustracije (lesorezi) k temu članku so delo slikarjatgrafika E. Justina.
LaszJo Fodor
(Prizorišče: Mirni dom. Na desni: Ljubezen. Na levi: Sloga. V ozadju medsebojno umevanje. Spredaj, v na» slanjaču, domača halja, v domači halji jaz sam. Kakor se za vzornega, mar» ijivega človeka spodobi, se pravkar iz» obražujem in prebiram zgodovino dru» ge punske vojne. Sredi bojnega poho» da plane moja žena v sobo, zasopljena, razburjena. Zgoditi se je morala velika nesreča.)
Jaz (osupnjen): Za božjo voljo! Kaj se je zgodilo? (Punska vojna mi pade iz rok.)
Moja žena: Pravkar sem odpovedala služkinji! (Se zgrudi v stol.)
Jaz (služkinja je prikupna): Pa zakaj si ubožici odpovedala? Saj napravlja vtis pridnega, dostojnega dekleta.
Moja žena: Samo pomislil Dečku je pripovedovala, da ga bo dimnikar vzel, če ne bo priden ...
Jaz: In to je takšna nesreča?
Moja žena: No, veš kaj! Ali nisi bil v filharmoniji?
Jaz: Na koncertu pianistke Šklem» pretulje:
Moja žena: Ne vendar! Na predava» nju o psihoanalizi! Kaj ti ni znano, da ne smeš otroku nikoli pretiti? Prêt» nja v otroški dobi učinkuje s svojimi posledicami lahko za vse življenje. Mi» možna duša otrokova... (V tem tre» nutku jo je prekinil moj sin, ki je pri» dirjal v sobo. V raztrganih hlačicah, toda z mimozno dušo in s kompleksi.)
Moj sin: Ata, smem na omaro?
Jaz (strogo): Ne, ne smeši
Moja žena (v grozi): Kaj si dejal? Ali ne veš, da ne smemo otrokom nič prepovedati?
Jaz: Ah takol Smeš na omaro, moj sin.
Moj sin: Pa tega ne storim.
Jaz: Zakaj ne?
Moj sin: Ker sem bil že prej gor. (Je ves očaran od svoje domislice in se kotali od smeha po tleh. Skoči ven. Prereže žico električnega zvonca. Raz» trže preprogo. Spravi služkinjo v obup.)
Moja žena: Želo sem v skrbeh za» radi otroka. Snoči, ko sem ga spravila v posteljo, me je poljubil.
Jaz: Bravo!
Moja žena: Tebi se zdi to za smeh? Ali nisi bil v filharmoniji?
Jaz: Na koncertu „.,
Moja žena: Saj sem vendar že rekla, na predavanju o psihoanalizi! Ne veš, kaj pomeni, če otrok poljublja mater?
Jaz (poparjeno): Ne!
Moja žena (osupla nad mojo neved» nostjo): Ne veš, kaj je to Edipus?...
Jaz: Kralj Edipus?
Moja žena: Ne, ne! Kompleks. Vsak deček je v neki dobi zaljubljen v svojo mater. Tedaj treba najbolj paziti nanj. Mimozna duša otrokova ..
Moj sin (pridrevi v sobo): Ata, jaz se leva prav nič ne bojim Naj le pride noter, takoj mu prisolim eno za uhlje. (Odrine klavir, iztrže iz lončkov kak» teje, ki jih moja žena neguje s takšno skrbjo, strže zaveso, odvihra.)
Jaz: No, kaj je torej z Edipovim kompleksom?
Moja žena: Ne norčuj se. Pri zdra» vem otroku se odigravajo konflikti v podzavesti. A vseeno je treba paziti nanje. (Nenadoma se zmrači. Prestra» šeno tekanje po stanovanju sem in tja. Služkinja vikne.)
Jaz: Kaj se je zgodilo?
Moj sin (smeiè): Ata. povzročil sem kratek stik. (Hišnik popravi škodo. Služkinja zapade v turobnost Po e'ek» trični napravi proučuje moj sin plino» mer v snrelnji sobi).
Jaz: Torej, dragica moia, nadaljuj, Kai pa je z otrokovim Edipom?
Moia žena: S teboj je resen nogovor nemogoč. Vedi. da se v otroški duši skrivajo iste želje, nagoni, strasti in strahovi kakor pri odraslih.
Jaz: Tedaj...
Moja žena: Tedaj je naša dolžnost, da zasledujemo duševno živlienie otro» kovo s povečano skrbjo in da usmeri» mo njegovo pozornost v zdravejšo
smr-r.
Moj sin (pripiska in pritrobenta): Jaz sem brzovlak, ata. (Trešči v ste» kleno omaro.)
Moja žena: Dete... kaj si naredilo?
Moj sin (razpraska s steklenimi drobci pod): Bilo je trčenje vlakov, mamica.
(Služkinja ga odrine ven. On ji hoče zamašiti usta s steklenimi drobci.)
Jaz: Povej mi, srce, čemu naj bi du» ševno življenje tega otroka usmerjali v zdravejšo smer? Vsako uro razbije nekaj. Plinomer hoče pognati v zrak.
V parku prešeška vse svoje tovariše. Ali ni v tem dečku dovolj zdravja?
Moja žena (zaničljivo): Ne glej nje» govih dejanj'. Predstavljaj si le to, kar ee odigrava v spodnji zavesti! Ce mi reče »mamica«, je v tem že vsa nežnost, S katero bo po desetletjih ljubil neko žensko.
Jaz (kakor nepismeni ljudje): Moj sin da je zaljubljen v svojo mater?
Moja žena: Da!
Jaz (kakor nazadnjaški vseučdiški profesorji): Moj sin da ima Edipov Kompleks?
Moja žena: Gotovo!
Jaz: Toda to je strašno! Grozotnol Neverjetno! Kaj bi napravila?...
Moji sin (prihrumi v sobo, tokrat kakor sam utelešeni Edipov kompleks): Glej, ata! Žima!
Jaz: Od kod imaš to?
Moj sin: Iz salonske garniture.
To je bilo preveč zame. Premagal sem svoje notranje ovire, ter mu nalo» žil krepak tovor po spodnji zavesti.
(Zastor)
Iz življenja pajkov
Ako bo človek kdaj izgubil nadvla» do na našem planetu, je izjavil nekoč H. G. Wells, potem bodo zavladali na zemlji — pajki.
Naj že kdo veruje ali ne veruje v to proročanstvo, resnica je, da so zoo» logi, ki so v zadnjem času proučavali Življenje pajkov, dognali stvari, ki do» kazujejo, da nadkriljuje ta mnogono» žec človeka tako glede poguma in iz» najdljivosti kakor glede modrosti in inženjerske umetnosti.
Učenjaki so posvetili posebno po» zornost pajčevinam. Našli so fino svi» leno nit, ki odgovarja fotografirana v 2000»kratni povečavi dolžini običajne konjske grive.
Neki ameriški prirodoslovec pripo» veduje, da si poiščeio pajki svojih žr» tev tudi med žabami, kačami, martin» čki in celo med netopirji. To je do» gnal potom lastnih opazovanj v pol» tronskem ^odnebiu. Napolnil je po»
sodo, v kateri so bile žabe, z vodo in postavil v posodo vejo, ki naj bi šči» tila pajka pred vodo. Kmalu je opazil, kako je pajek pojedel vse žabe, naj» prej manjše potem pa večje.
Pajki se ne strašijo niti kač. Tako so našli v neki kleti kačo, ki je bila zvezana ujetnica prebrisanega pajka. Pajčevina je imela obliko obrnjenega stožca, od čigar konice je visela It, s katero je bila privezana kača, ki jc še živela in čije glava jc bila zameta» na v neštevilne niti, ki so vezale tudi njen rep. Tudi miš so že našli kot žr» tev pajka, ki jo je nedvomno zvezal, medtem ko je spala.
Pajčevina, ki obstoja iz zelo močnih in brezbarvnih niti, je tako trpežna, da jo uporabljajo celo ljudje. Papuanci na Novi Gvineji se je poslužujejo za ribolov. Tamošnji pajki tko ogromne paičevine, v katere love manjše ptice, kakor naši pajki muhe in molje. Pa» puanec vsadi v zemljo dolgo bambu» sovo palico z rogovilo na vrhu, ki ie zelo prikladna za tkanje mreže. Paiki gredo takci na delo in spleto veliko močno paje'vino, s katero lovi potem Papuanec ribe. Voda popolnoma nič ne poškoduje pajčevine, ker so njene niti obdane z gumijasto snovjo, ki na» pravi mrežo nepremočljivo.
Toda tudi na drueih področjih so paiki vel'ki mojstri. Mnogi so sijajni zračni piloti, ki ne zamudijo nobenega toplega dne, ne da bi napravili vsaj kratke zračne vožnje. Najprej sple» zajo na višie ležeče mesto, kje, nro» duciraio par niti, ki se jih noslužujeio za jadra, ko iih zajame veter in jih odnese. Z okrajšavaniem niti more pajk pristati po mili volji. Pri spušča»
—4 320 -
nju na tla spusti posebno nit kot si* dro ter prispe na tla čil in zdrav. Le» talske pajke so našli že po več sto milj daleč . ad morjem.
Med pajki kraljuje samica. Samec je navadno majhne postave, slaboten in končno ga požre samica. Ljubavno življi nje pajkov je v prirodi izreden pojav. Pajki sklenajo zakone pri no« sebnih poročnih slovesnostih v luni» nem svitu. Ko zasveti mesec, se zbere« jo pajki k medsebojnemu spoznava« nju. Zdi se, da ima mesečna svetloba na pajke posebno čudovit vpliv, kaiti pajki se prično vrteti v ljubavnem ple» su. Pajki plešejo vsak zase, toda med pregibanjem se dotikajo drug druge»
ga. če sc dotakneta dva samca, plc« šeta naprej, kakor hitro pa se najdeta
samica vedno skupaj, delata skupna izlete brez vsakega načrta, prav tako kakor mlad zaljubljen par v maju. Si» ce- se pojavi često med njima nespo» razumljenje, toda kmalu se zopet spri» jaznita in razmišljujeta o resnem za» konskem vprašanju. Samcu se pač ne more zameriti njegova »nervoznost«, kajti samica, ki je kot nevesta skrbela zanj z vso nežnostjo, jedva čaka dne» va, da si ga privošči za kosilo. Na vsak način gre pri pajkih ljubezen do» besedno skozi želodec.

KOBILICE V SVETI DEŽELI
Da kobilice rade obiskujejo Palestino, je znano iz svetega pisma. Zdaj že precej ča» sa ni bik> te nadloge lani pa se je pojavila znova. Kobilice so priletele v podobi ogrom» nega oblaka in zasedle prostor 80.000 du» nam. (To je nova palestinska mera, čije ob» seg pa referentu ni znan.) Nekoč je bila Palestina brez moči nasproti kobilicam, zdaj pa ie tudi tja prodrl moderni duh. ki se poslužuje v obrambo pred prirodnimi nadlogami tehničnih in kemičnih sredstev.
Sedanja palestinska židovska vlada je or« ganizirala celo vojaško in policijsko službo za boj zoper različne škodljivce koristnega rastlinstva. Vsi kmetje so dobili cinaste po» sode za lov na insekte in arsenikove pre» parate, s katerimi se pokončujeio ličinka. Po dosedanjih izkušnjah prihajajo kobilice vsakih 12 — 13 let; njihovi oblaki se dado brzojavno napovedati vsaj 24 ur pred pri»
hodom, tako da se ljudje lahko pripravijo. ★
«ŽIVLJENJE IN SVET» slane celoletno 80 Din, polletno 40 Din. četrtletno 20 Din mesečno 8 Din — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. - Naroča se vri upravi. Ljubljana. Knafljeva ul. 5. ■ Naročnina za inozemstvo: ITAL1JA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir. celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVST RIJ A mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja.
na teto.
samec in samica, ostaneta skupaj. Ako nista všeč drug drugemu, se ločita, ako pa se razumeta, se razvije med njima nekako zaročno razmerje, ki se konča ali s poroko ali pa z ločitvijo. Dokler
traja zaročno razmerje, sta samec in ---„ -
Urejuje Božidar Burko — Izdaja za konzorcij Adoli Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.