Mi In ČSR V bolestnih trenutkih, ko je naš severni bratski narod klical na pomoč vse zavezniške sile od blizu in daleč, je tudi nas jugoslovanske učitelje grizlo v duši. Radi bi izgovorili najvernejše besede, da bi vsaj sočustvovali z brati, ki so ostali tako strašno sami... Zlasti vsi oni, ki smo in bomo ostali v tesnih stikih s pedagoško Prago, mi vsi, ki smo bili deležni brezprimernega bratskega gostoljubja v demokratični ČSR, globoko čutimo ono razočaranje, ki so ga tam doživeli in ki bo ležalo skozi stoletja kakor mora v spominu zgodovine ... Toda naši bratje ne bodo obupali! Oni ne nehajo verovati v bodočnost zaradi krute sedanjosti. Država je sicer po zaslugi vsegatnogočnih državnikov postala manjša, vendar bo kot taka neomajna trdnjava občanov. ki so si od ure do ure bližji in zaupnejši. Medsebojna ljubezen in vera v pravičnost bodočih dni — to so upi in nade za nova, srečnejša pota. Praški pisatelj Josip Hora je te dni v »Lidovih novinah« naslovil poziv na vse stare in nove prijatelje češke zemlje. Kakor odrešitev se glase klene besede, porojene iz umetniške duše: »Nikdo med nami ni zakrivil, kar se je zgodilo. To bodi naš ponos za bodočnost. Četudi bi se nam roke tresle gnjeva, ne bo omahnila naša vera v bodočhost. Tudi iz bolesti in groze naj raste vera v nas same in v našo bodočnost. Sto tisoč otrok nam raste i,n pogled nanje nas naj utrjuje v veri v novo pomlad. Z novim odtenkom v glasu bodo prepevali svojo narodno himno. Modrejši, izkušenejši in odpornejši morajo postati nego smo mi. Bodimo most, trden most, preko katerega gre mlada generacija v življenje! Misliti moramo, kako preosnovati našo zmanjšano, toda po svojih srcih neoslabljeno domovino! Izgubili smo listje utvare, ne pa debla vere. Verujte, da nam ni bilo mogoče vzeti ničesar onega, kar oplemejuje narod. Iz našega miru, iz veličine našega trpljenja bo vzcvetela nova pomlad. Premišljujmo, delajmo, podajmo si krepko roke! S stisnjenimi zobmi, toda s samozatajevanjem, ki misli preko krivice sedanjosti v bodočnost, bomo gradili prihodnost narodu svojih otrok, mi in samo mi.« Prijatelj, učitelj iz Prage, mi je v onih usodnih dneh pisal: »Ne želel bi. da bi se enkrat tudi Vam kaj takega zgodilo!« Resne besede kot opomin za bodočnost! Kaj naj storimo v teh dneh? Tako iskreno kot nekdaj — prav tako in še mnogo bolj nas naj druži ona povezanost sedaj preko raztrganih mej! Dejansko se lotimo bratske vzajemnosti najbolj s tem, da spoznavamo č e š k i j e z i k. Pravkar je v Mariboru pri jugosl.-čsl. ligi izšla knjiga prof. Jana Š e d i v y j a »Ceščina za samouke«.1 Delo je prvi poizkus, da se učenje slovanskih jezikov postavi na nove temelje. Pisatelj — vnet propagator čim tesnejših slovanskih stikov — izhaja iz podobnosti besed in iz večkratnega ponavljanja že znanih izrazov. Čtivo je zelo posrečeno izbrano, da se jezika vsak res lahko igraje pri- uči. V uvodu Šedivy opisuje »Zakaj se naj učimo češčine?« Z ozirom na dejstvo, da smo v slov. pedagogiki načeli s Prihodovo knjigo češkoslovaška moderna prizadevanja na polju šolstva in vzgojstva, bo učenje jezika nujno potrebno. Nemška pcdagogika nam ne more ničesar več nuditi. Če hočemo biti vsaj nekoliko svetovno razgledani, bomo — kljub vsej nesreči — šc vedno tesno povezani z bratsko ČSR. V. 1 Knjiga se naroča pri avtorju J. Š., prof. na klasični gimnaziji v Mariboru. Stane 28 dinarjev, pri skupnem naročilu 24 dinarjev, ki so plačljivi v treh mesečnih obrokih.