Janez Samotar
Godec Martin in njegove gosli
Ilustrirala Bara Remčeva
U vodn a
Nekoč živel je na tem božjem svetu
mož, ki ob rojstvu so njegovem stale
tri rojenice prave, žene zale,
prav na Martinov dan, ki v vsakem letu
praznuje se po starem običajn
z gosjo in vinoin v vsakem našem kraju.
In prva rojenica se sklonila
z nasmehom zlatim in nevidniin jokom
nad spečim je prečudežnim otrokom
in mu tako je tiho govorila:
»Želim, da bi srce ti hrepeneče
v življenju imelo vedno dosti sreee!«
A druga rojenica mu je rekla
nad zibko sklonjena z veselim glasom:
»Želim ti, da bi k tem veselim časom
usoda enkrat v Ietu tebi spekla
še tolsto gos in z vinom jo zalila
najboljšim, ki ga trta je rodila!«
A tretja rojenica zasmejala
nad zibko se njegovo je radostno
in položiba vanjo reč skrivnostno
ier zraven mu tako je šepetala:
»Da bi v življenju srečno šli ti posli,
storijo naj te moje zlate gosli!« —
Potein so vzele ga iz zibke v roke in na ime so svetega Mariina krstile ga ljubeče kakor sina, rekoč mu: »Zbiraj žalostne otroke krog sebe na življenja burni cesti in jim ozdravljaj srca vseh bolesti!«
Takrat z neba še sonce posijalo
nad njimi s svojim dobrim je nasmehom
in brž še k tem Martinovim uspehom
tri zlate žarke svoje je dodalo:
za srce, za razum in še za dušo,
ko šel Martin bo spat pod inrzlo rušo!
6
Tako obredi  krsini so končali.
In vino v curkih je čez mizo teklo
in vse, kar v kuhinji se je napeklo,
prišlo med goste je, ki bili zbrali
so okrog miz se v tem poniembnem slavju
Martinu v east, v željah po dobrem zdravju!
(Dalje.)