META STERLE KLOBUČARSKA OBRT V ŠKOFJI LOKI OD SREDE 18. DO SREDE 20. STOLETJA Med številnimi obrtmi, ki so izšle iz srednjeveških cehovskih organizacij, je sredi 18. stoletja nadaljevala tradicijo klobučarska obrt. Škofjeloški klobu čarji so se že leta 16331 pridružili kranjskim klobučarjem in skupno z njimi ustanovili samostojen klobučarski ceh; prej so bili skupaj z obrtniki sorodnih strok. S splošnim patentom o rokodelstvu iz leta 17322 so bile postavljene enot ne smernice za vse cehe. Ceh klobučarjev iz Kranja, Škofje Loke in Radov ljice je prejel nove svoboščine leta 1742.3 Iz januarskega in aprilskega dokumenta iz leta 17524 je razvidno, da sta se s klobučarsko obrtjo v mestu ukvarjala hišni lastnik Jernej Eksler in gostač Martin Rečelj. Letnega dohodka od svoje obrti je imel Jernej Eksler 21 goldi narjev, Martin Rečelj pa 28 goldinarjev. Plačevala sta obrtniški davek, ki je znašal za vsakega 1 goldinar in 30 krajcarjev. Iz seznama hišnih številk v letih 1825 in 18265 razberemo, da so bili v mestu štirje klobučarji in to 48-letni Jakob Gruden iz Mesta 45, 55-letni Šte fan Gotzel iz Mesta 23, 77-letna Terezija Eksler iz Mesta 79, ki je prevzela obrt po svojem pokojnem možu Janezu, Jernejevem sinu, ter 40-letni Lovrenc Burgard iz Mesta 113. Leta 18466 sta bila vodilna klobučarska mojstra v mestu Janez Vavpetič iz Mesta 79, zet klobučarke Terezije Eksler, in Blaž Vavpetič, Janezov nečak in zet pokojnega klobučarskega mojstra Jakoba Grudna iz Mesta 45. V popisu mestnih prebivalcev leta 18697 je bilo pet klobučarskih mojstrov: 36-letni Valentin Burgard iz Mesta 21, sin klobučarja Lovrenca, 41-letni Blaž Vavpetič, 30-letni Janez Dermota iz Mesta 49, 42-letni Jurij Debeljak iz Mesta 50 in 38-letna Uršula Vavpetič, tretja žena umrlega klobučarskega mojstra Janeza iz Mesta 79. Enajst let kasneje se mojstroma Uršuli Vavpetič in Janezu Dermoti pri družijo še 28-letni Andrej Jamnik iz Mesta 53, 36-letni Tomaž Tavčar iz Mesta 76 in 56-letni Gregor Dolenc iz Kapucinskega predmestja 14. V popisu prebivalstva iz leta 19318 sta bila v Loki samo dva mojstra, ki sta podedovala obrt; to sta bila sin Tomaža Tavčarja Jernej in Pavle Jamnik, sin klobučarskega mojstra Andreja z Lontrka. Mojstri v Leta 1752 1825 1840 1869 mestu: 1 3 2 5 1887 1880 1887 1889 3 5 3 4 1890 1900 1907 1920 4 ;; 3 3 1931 1938 1945 1956 2 2 1 1 Na podlagi dokumentov iz srede 18. stoletja in tja do 60. let 20. stoletja je bilo v Loki trinajst klobučarskih delavnic:* 96 MESTO 45, p. d. pri Klobčarju (danes p. d. Kržajuc, Cankarjev trg). Klobučarska delavnica je bila v pritličju in je domnevno najstarejša delavnica iz tega obdobja. Jerneja Ekslerja (Oechsler, Oxler) omenja leta 1752 seznam obrtnikov kot lastnika hiše in klobučarja. Z ženo Elizabeto sta imela pet otrok, od katerih je bil sin Janez, rojen leta 1747 v Mestu, tudi klobučar. Ob sinovi poroki leta 1769 omenjajo Jurija Ekslerja kot klobučarskega mojstra. Kdaj je Jernej umrl, ne vemo, sledimo ga do leta 1773, ko je bil krstni boter v Mestu 52. Jernejev sin Janez se je poročil s hčerjo Jakoba Zontarja Terezijo. V zako nu se jima je rodilo deset otrok, od katerih so bili prvi štirje rojeni v Mestu 45 (prvorojenec Franc, r. 1771, četrtorojenka Mica, r. 1778), ostalih šest otrok je biio rojenih v Mestu 79 (šesterorojenec Janez, r. 1780, desetnik Andrej, r. 1792). Janezova sinova Franc in Janez ml. sta bila klobučarja. Verjetno je Janez do leta 1790 vodil delavnico v Mestu 45. Tega leta jo je namreč izročil svojemu sinu Francu. Po vsej verjetnosti Franc ni bil preveč navdušen »na klobučarijo«, saj je leta 1800 v poročni pogodbi daroval svojemu bratu Janezu ml. ženino hišo v Mestu 80 in brezplačno uporabo klobučarske delavnice v Mestu 45. Janez ml. jo je verjetno vodil le nekaj let, leta 1805 je bil že v Kamniku kot klobučar. Kljub temu je Franc še vedno klobučaril, leta 1815 pa je darovano hišo prodal klobučarskemu pomočniku 38-Ietnemu Jakobu Grudnu s Tolmin skega. V kupnem pismu je bilo določeno, da imata Franc Eksler in njegova zija pa ima do svoje smrti v uporabi klobučarsko delavnico. Franc Eksler je umrl leta 1844 kot preužitkar. Po smrti hišnega lastnika Jakoba Grudna leta 1848 je bila hiša z delavnico izročena Blažu Vavpetiču, ki se je tega leta poročil z Grudnovo hčerjo Ano. Blaž Vavpetič je bil rojen leta 1828 na Homcu pri Kamniku. Verjetno je prišel v Loko za svojim stricem Janezom Vavpetičem, ki se je priženil v Mesto 79, kajti do leta 1848 je bil Blaž klobučarski pomoč nik pri Janezu Vavpetiču. Blaž je bil kar štirikrat poročen. S prvo poroko leta 1848 in dve leti starejšo ženo si je pridobil hišo in delavnico. Drugič se je poročil leta 1855 s Heleno Hartman s Suhe, ki je bila svakinja Janeza Vavpe- tiča. Štiri leta kasneje je bila nevesta Helena Keržič. Leta 1867 pa je postala četrta Blaževa žena Marija Grašek. Pri njem je stanoval in delal kot pomoč nik njegov brat Janez (r. 1842). Blažev sin Janez, (r. 1856) iz njegovega drugega žena Marija doživljenjsko uporabo dveh bivalnih prostorov, njegova mati Tere- zakona, je bil klobučar. Žalostno je končal leta 1888, ko se je obesil. Istega leta Klobučarski mojster Janez Debeljak, Klobučarski mojster Andrej Jamnik, p. d. Stalanik p. d. Stricman 7 Loški razgledi 97 Klotmčarski mojster Pavel Jamnik, — Andrejev sin se je Blaž z družino izselil iz Loke na Hrvaško. Tega leta je dobila hiša že tretjega novega lastnika po Blažu, tkalca Primoža Kalana. MESTO 79, p. d. pri Klobčarju na Lontrku, je domnevno druga najstarejša klobučarska delavnica. Hiša je imela delavnico na dvorišču. To hišo je kupil med leti 1778—1780 Janez Eksler, Jernejev sin, ki je verjetno do leta 1790 vcdil delavnico v Mestu 45. V dokumentu iz leta 1790 je zapisano, da je bil Janez Eksler do tega leta lastnik dveh hiš, in to v Mestu 45 in 79. S klobu- čarstvom se je ukvarjal do leta 1803, ko je umrl za kapjo. Njegova žena Tere zija je vodila po moževi smrti delavnico v Mestu 79, istočasno ji je bila zago tovljena doživljenjska uporaba delavnice v Mestu 45. Terezija je umrla v 93. letu, leta 1840. Njena 43-letna hči Marjeta Eksler se je leta 1828 poročila s 26-letnim klobučarskim pomočnikom s Homca pri Kamniku, Janezom Vavpe- tičem. Kmalu po poroki je postal Janez lastnik hiše. Po Marjetini smrti se je drugič poročil leta 1855 z Marjeto Hafner iz predmestja Trata in tretjič leta 1857 z Uršulo Hartman s Suhe, sestro Blaževe druge žene Helene. Janez je imel iz prvega zakona sina Alojza (r. 1830, u. 1864), iz drugega zakona hči Antonijo in iz tretjega zakona dva sinova in hčer. Nobeden od sinov ni postal klobučar. Po moževi smrti leta 1860 je vodila delavnico njegova vdova Uršula s pomočniki in vajenci do leta 1880. Tega leta je imela zaposlenega 25-letnelončarijo« Franc Grošelj in je mogoče prišlo do zamenjave delavnice. Po ustanovitvi obrtno nadaljevalne šole v Skofji Loki leta 1889 so morali tudi klobučarski vajenci obiskovati šolo. Vse kaže, da so mojstri svoje vajence neradi pošiljali v šolo, saj je moral mestni stražnik Krmelj velikokrat izročati opomine v vednost in podpis mojstrom; Janezu Debeljaku, Janezu Dermoti, Andreju Jamniku in Tomažu Tavčarju, bodisi zaradi surovega vedenja njiho vih vajencev v šoli ali izven nje, zaradi nerednega obiskovanja šole ali zaradi neplačane vpisnine. Šolske okrožnice so vsako leto obveščale mojstre o šolskem razporedu nji hovih vajencev. Dne 6. oktobra 190310 so bili z okrožnico obveščeni klobučarski mojstri Janez Debeljak, Andrej Jamnik in Tomaž Tavčar o dnevih in urah šolskega pouka. Šola je imela pripravljalni tečaj, I. in II. letnik. Klobučarski vajenci so imeli pouk ob ponedeljkih, petkih in nedeljah in bili oproščeni pouka v risanju. Pripravljalni tečaj je bil ob ponedeljkih od 17. do 19. ure, ob petkih od 17. do 18. in ob nedeljah od 8. do 12. V I. letniku so imeli pouk ob petkih od 17. do 19. ure in ob nedeljah od 10. do 12. ure. V II. letniku ob ponedeljkih od 17. do 19. in vsako nedeljo od 8. do 10. dopoldne in popoldne od 13. do 14. ure. Pouk je trajal 6 mesecev. Učenci so imeli naslednje predmete: slovensko branje, nemško branje, pi sanje, računstvo in verouk. Dne 16. februarja 1892 je šola kar med letom izdala izkaz za klobučarskega učenca Jožefa Hafnerja, rojenega 1872 na Not- 102 ranjskem, ki se je učil pri mojstru Andreju Jamniku in je hodil v šolo od no vembra 1891 do 16. februarja 1892, zaradi tega, da »se mora pošteno proglasiti klobučarskim pomagačem« kljub razmeroma slabim ocenam. Da so se v šoli učili tudi praktične uporabe, je razvidno pri pouku pisanja iz šolskega zvezka 2l-letnega vajenca Mihaela Miillerja iz Stare Loke, ki je obiskoval leta 1889 I. letnik obrtno nadaljevalne šole in je delal pri mojstru Tomažu Tavčarju že od leta 1887. Nekaj zanimivih besedil iz tega zvezka:11 »Oznanilo. Podpisanje naznanjam da v Škof j i Loki naglavnemtergu prodajam razne klobuke v naj nižje ceni za gospode in gospe. V Škofji Loki dne 22. februarja 1889.« •— »Kdor želi kupiti prav lepe in močne klobuke po najnižji ceni naj si jih pride ogledat h Tomažu Tavčar v Loki hišna št. 76.« — »Jaz s tem naznanjam, da jaz klobča- rijo v Škofji Loki hišna štev. 76 delam, obenem priporočam slavnemu občin stvi.« — »Naznanilo. Vsvojam se stem uludno naznaniti, da sem je svojo klob- čarijo za gospode v Šk. Loki iz glavnega terga štev. 76 Kapocinsko predmestje številko 19 preselil za mi več let skazano zaupanje se serčno zahvaljujem ter prosim da mi tudi v mojem stanovanjem naklonjeni ostali. Zagotavljam vam najboljše in najcnejše postrežbe. Sposvanjem.« — »Prodaja se vse skupno v Škofji Loki pri T. T. Prodajalo se bode ta 1. avg. Kdor hoče kaj kupiti naj se oglasi v Škofji Loki pri T. T. numera 76.« Pri nekaterih mojstrih so delali vajenci, ki bi glede na starost lahko bili že pomočniki. Ker so morali obiskovati šolo in nekateri tudi ponavljati letnik, ni čudno, da so nestrpni mojstri hoteli čimprej dobiti šolsko spričevalo. Zaradi svojega vajenca Mihaela Miillerja je klobučarski mojster Tomaž Tavčar iz Mesta 76 meseca maja 1889 poslal naslednji dopis ravnateljstvu obrtno nadalje valne šole v Škofji Loki:12 »Gospod ravnatelj! Mihael Miiller je zdej leta svoj- »Seter« »Fahsit« 103 »Sfahana« volna ga učena zadostil prosim Vas da bi mu šolsko spričevalo dali da bo zamogel biti frejšprehan iz spoštovanjem Vam priserčno vdani. . .« Prav tako je hotel leta 189213 tudi klobučarski mojster Andrej Jamnik iz Mesta 53 izstavitev spri čevala za svojega 21-letnega Ignaca Košenino iz Preske pri Medvodah. Takole piše: »Slavno vodstvo obrtno nadaljevalne šole Šk. Loka. Podpisani prosim za mojega učenca Ignac Košenino šolsko spričevalo, ker je on svoj čas dostal, in bode takoj od mene preč šel zato prosim da mi mojo prošnjo brez zaderška nemudoma izpolnili. S spoštovanjem.« Navkljub raznim svarilom in neredni šolnini sta bila občasno izvoljena v šolski odbor obrtno nadaljevalne šole mojstra Andrej Jamnik in Janez De- beljak. Učna doba pri mojstru je bila dve, tri ali tri in pol leta. Vajenci so bili na hrani in stanovanju pri mojstru, njihovi starši pa so poskrbeli za obleko. Nekateri mojstri so zahtevali, da jim starši takoj ob vstopu svojega sina v uk plačajo 15 forintov, drugi pa so zahtevali na koncu učne dobe 10 ali 15 forintov. Mojster Janez Dermota si je zagotovil za svojega vajenca Urbana Štucina, ki je bil pri njem v uku od marca 1876 do marca 1878,u če bo fant »k vojakom vzet«, da plača oče mojstru 20 forintov. Klobučarka Uršula Vavpetič15 je vzela v uk od maja 1874 do maja 1877 18-letnega Blaža Pernata. Oče se je zavezal, da bo zadnje leto plačal 5 forintov, če učenec predčasno uide, pa se je zavezal, da bo takoj plačal 5 forintov, sina pa spravil nazaj v »učenstvo«. Za vajenca Gregorja Škrinjarja iz Sežane je mojstrica za triletno učno dobo zahtevala, da njegov sorodnik župnik Miklavž Dolinar ob koncu učne dobe plača 10 forintov.18 Številčni seznam klobučarskih učencev, ki so obiskovali obrtno nadalje valno šolo v Škofji Loki med leti 1889—1930:17 104 Pripravljalni Leto tečaj I. letnik II. letnik Skupaj 1889/90 1890/91 1891/92 1892/93 1893/94 189495 1895/96 1896/97 1897/98 1898/99 1899/00 1900/01 1901/02 1902/03 1903/04 1904/05 1905/06 1906/07 1907/08 1908/09 1910/11 1911/12 1912/13 1913/14 1922/23 1 — 1 1923'24 _____ 1924/25 1 — — 1 1925/26 2 — — 2 1926/27 11 — 1927/28 — 1 1 1928/29 — — 1929/30 — Klobučarskih učencev, ki so obiskovali Obrtno nadaljevalno šolo v Škofji Loki med leti 1889 in 1928, je bilo 26 (11 jih je hodilo eno leto, 3 dve leti, 8 tri lota, 3 štiri leta in 1 pet let). V uku so bili pri naslednjih mojstrih:18 4 1 3 1 2 2 1 1 2 1 1 3 1 1 3 3 2 — 2 1 3 — — — 2 — — — 1 — — 2 1 1 — 1 — — 1 — 1 — — — 2 — — — 1 7 4 5 4 3 4 2 2 4 3 1 1 1 2 2 2 1 1 1 1 1. 2. 3. 4. 5, Janez Dermota Janez Debeljak Tomaž Tavčar Andrej Jamnik Jernej Tavčar in v tovarni Šešir 2 12 13 24 4 3 1889—1890 1889—1902 1889—1906 1889—1912 1924—1928 1922—1927 Pomočniki so izpopolnjevali strokovno izobrazbo v delavnicah, kajti nobena strokovna šola ne more nadomestiti praktične izkušnje. Razumljivo je, da starejši klobučarji, ki so delali pri mojstrih, že zaradi starosti niso obiskovali šole, drugi pa je niso končali, ker so ponavljali letnike. Vendar so bili upravni organi zelo strogi za svoje obrtnike in tako sta 6. decembra 190719 dobila občin- 105 sko okrožnico mojstra Andrej Jamnik in Janez Debeljak; prvi za svojega 31- letnega pomočnika Matevža Jamnika in drugi za 54-letnega Janeza Kokalja. Okrožnica je obveščala, da se morajo »vajenci«, ki delajo v rokodelskih obrtih in ki ne spadajo k nobeni zadrugi, »podvreči preizkušnji za pomagače«. Izpra- ševalno komisijo so sestavljali predsednik in dva do največ štirje »prisedniki«. Eden izmed članov te komisije je bil lahko pomočnik, vendar je moral delati najmanj štiri leta v obrti, ostali člani so bili obrtniki, ki so izvrševali obrt najmanj tri leta. Na podlagi matrik, popisa prebivalcev, statističnih poročil in raznih do kumentov je ugotovljeno, da je bilo v Loki od srede 18. stoletja do srede 20. stoletja 154 klobučarjev (mojstrov, pomočnikov in vajencev). Zadnji loški klo bučar je bil Jernej Tavčar s Cankarjevega trga, ki je umrl maja 1967. leta in je do svoje smrti vodil delavnico. Število klobučarjev v Loki po popisu prebivalstva: Status animarum(cca 1830) 9 Popis leta 1869 20 Popis leta 1880 33 Popis leta 1890 1 Popis leta 1931 6 Klobučarski izdelki so bili iz volne ali dlake. Ovčjo volno so kupovali klobučarji pri kmetih na Selškem in Poljanskem, ali pa so jo kmetje prinesli kar na dom. Želeli so dobiti čimboljšo kvaliteto. Najboljša je bila volna od ovce jezersko-solčavske pasme. Cimkrajša je bila volna, tem boljši je bil iz delek. Volna od mrtve ovce, t. i. »mrtva volna«, je bila zanič, ker ni bila prož na in pri »valjanju« ni šla skupaj. Nakup volne je bil sicer dražji od nakupa dlake, vendar je bil postopek z volno lažji kot obdelava dlake. Pred II. svetovno vojno je bila cena za 1 kg volne 10 dinarjev, za 1 kg dlake je bilo treba od šteti 3 dinarje. Uporabljali so dlako divjega in domačega zajca ter govejo dlako, »arovco«. Dlako oziroma kožo so kupovali predvsem v usnjarnah: Želez niki, Šoštanj in Šmartno pri Litiji. Kožo so »pacali«, pri tem so uporabljali razne kemikalije, da je postala dlaka bela. S posebnimi noži so dlako rezali od kože. Dlaka divjega zajca je bila finejša kot od domačega. Dlaka po sredini hrbta je bila prve vrste »anzar«, čez rebra »cvajer« in pod trebuhom tretje razredna »drajer«. Klobuki iz zajčje dlake so bili gladki in kosmati. Iz »arovce« niso delali klobukov. Mešali so pol dlake in pol volne, temu postopku so rekli »lajtranje«, klobukom pa »pumpi« (staj. izraz). Pred I. svetovno vojno so na redili veliko klobukov iz zajčje dlake. Po I. svetovni vojni pa več volnenih. Copate in škornje so delali iz ovčje volne in goveje dlake. Potek klobučarskega dela. Na stolu s krtačo je klobučar »gredašal« volno. Preden je dal volno (okrog 2 dkg) na žičnato ploščo, ki je pribita na stolu, jo je »cufal« z rokami in tako »scufano« polagal na ploščo. Z žičnato krtačo je parkrat potegnil po plošči; volna se je s krtačenjem raztegnila. Če je bila volna kratka, se je hitro raz tegnila, če je bila daljša, počasneje. Krtače in plošče za finejšo volno so bile iz tanke žice, krtače za grobo volno iz debelejše. Krtačile so volno predvsem ženske in otroci, včasih tudi vajenci in pomočniki. Nato so volno »jahali«. pred »fahanjem« so volno zvagali. Za par copat so rabili 24 lotov volne, za par škornjev 56 lotov, za šest klobukov 36 do 42 lotov volne (1 kg je 56 lotov; po 106 klobučarsko je 1 lot 2 g). Hkrati je »fahal« toliko, kolikor je rabil za par copat ali za par škornjev ali za 6 klobukov. Na mizo za »fahanje« je dal na kup zvagano volno in začel brenkati, »fahati« s pahalnikom »fahbognom«, na kate rega je napeta struna iz ovčjih črev. Klobučar je imel »fahbogen« pred seboj in ga držal z levico. V desnici je imel vreteno, »šlogholc«, s katerim je udarjal ob struno. S »fahbognom« je volno razpustil. Eno copato iz volne je fahal 15 minut, en škorenj 30 minut. Dlake pred »fahanjem« niso nikoli krtačili. Struna za »šloganje« dlake je bila tanka kot nit. Dlako so »šlogali« s struno 2 do 3-krat. Pri »fahanju« zajčje dlake se je zelo kadilo, pri volni manj. Zajčja dlaka je lahka kot puh, zato se je tisti, ki je »šlogal«, zaklenil v delavnico, zaradi prahu so imeli na ustih nagobčnike, kasneje le vato v nosnicah. Dolga dlaka se je zelo težko »šlogala«, zato so jo klobučarji uporabljali le v skrajni sili. Ko je bilo »sfahano«, je s pleteno pripravo »šebrom« narahlo dajal skupaj volno ali dlako in oblikoval veliko okroglo obliko za klobuk in bolj pravokotno za co pato ali škorenj. Nato je s »fahsitom« (veliko okroglo sito s pleteno mrežo) potlačil volno. Plast volne ali dlake je prepognil na polovico, s tem je dobil dva dela. Za par copat je potreboval štiri dele, za en klobuk dva dela. Med zgornjo in spodnjo plast je dal klot, da se plasti nista sprijeli pri »filcanju«. Med plasti je polagal toliko časa klot, kolikor je rabil plasti za 6 klobukov, ali za 6 parov copat ali za 3 pare škornjev. Klot je zadrževal, da se volna ali dlaka ni usipala. Plasti s klotom je zavil v juto, »filctuh« (200 X 120 cm) in pritrdil s približno osem centimetrov dolgimi žeblji. Tako pripravljeno je dal na vročo železno ploščo »filcplato«. Zraven »filcplate« je imel škaf z vodo. Z roko ali posodico je večkrat »pošprical« po vroči jutovini. Tlačil je z rokami. Tlačenje je trajalo 15 do 20 minut, lahko tudi 30 minut, kakršna je pač bila »Sfilcana« copata »Valkestel« 107 volna ali dlaka. Nato je dal na mizo in odstranil klot. Plasti so bile :>sfilcane«, spolstene. »Filcanje« je bilo izredno garaško delo. Zaradi opeklin in žuljev so šli mnogi pomočniki že po treh mesecih stran. »Filcanju« je sledilo »šlesanje«, oblikovanje s prosto roko. Ko je bilo »našlesano«, se je še enkrat filcalo. Nato je bilo na vrsti valjanje tulcev, copat ali škornjev. Pri valjanju so uporabljali bakren kotel z lesenim podaljškom, ki je bil speljan nekoliko viseče proti kotlu t. i. »valkestel«. Na tleh zraven »valkestla« je bil škaf z vodo in v njej žveplena kislina »za pacanje«. Za 12 parov copat ali za 6 parov škornjev je dal v vodo 2 del žveplene kisline, za 6 klobukov pa 1 del. »Pacali« so en dan. Voda v kotlu, ki je držal 70, 100 ali 200 litrov, je bila toliko vroča, da je roka v njej lahko zdržala. »Polizdelek« je bil v vodi 10 minut, nakar so ga na »valkestlu«, zavitega v vrečo, da se ni sprijel, valjali z rokami. Med valjanjem je klobučar »polizdelek« večkrat pomočil v vročo vodo. »Filc« je bil trd in je postal prožen, če je bil vroč. Pri valjanju je »filc« obračal »na šest križev«. Copato iz volne je valjal 30 minut, škorenj 60 minut in klobuk 50 do 60 minut. Sama dlaka se je zelo hitro valjala, medtem ko se je dlaka, pomešana z volno (pol volne, pol dlake), valjala nekoliko počasneje. Par copat iz dlake je valjal pol ure, par škornjev in en klobuk nekoliko dalj časa. Da je dlaka res kako vostna, je videl šele pri valjanju; če je šla rada skupaj, je bila zelo dobra. Po valjanju z rokami je sledilo še valjanje s palico »rorštokom«, ki ga je dal med »filc«. Temu so rekli »eklanje«. Valjanje je bilo zelo težko delo. Zaradi vročine so bili klobučarji brez srajc. Na sebi so imeli platnen predpasnik. Žveplena kislina je mnogim klobučarjem poškodovala vonj. V začetku so imeli močne opekline, potem se je koža utrdila. Klobučarji po I. svetovni vojni so barvali tulce, medtem ko so pred I. sve tovno vojno barvali volno. Barvanje volne je bilo zelo zamudno delo; imelo pa je to dobro lastnost, da so bili robovi po rezanju okrajev lepo obarvani Volno so barvali zeleno, rjavo in črno. Okrog leta 1928 so barvali z lesom »blavholc«. S tem lesom se je barvalo črno, sivo in temno modro. Kasneje so kupovali avstrijske barve t. i. »snel farbe«. Glede barve klobukov so se ravnali po modi. Kljub modni barvni lestvici so naredili največ sivih klobukov. Copate in škor nje so vedno barvali črno. V ketel za barvanje je dal klobučar 20 tulcev ali 8 parov copat ali štiri pare škornjev. V kotlu je mešal tulce, copate ali škornje z leseno palico. Preden je dal tulec na model, ga je apretiral, »poštrajfal« na notranji stra ni s »štirko«, šelakom, dekstrinom ali mizarskim klejem. Najbolj je »poštraj fal« okraje, »glavo« manj. Po apretiranju je naložil 6 tulcev v kotel s paro. Po 5 do 10 minutah je vzel ven spodnji »filc«, ki je bil najbolj vroč, in ga dal na model, da se je raztegnil. Dajanju tulcev na model so rekli »platirat«, da janju copat in škornjev na kopito pa »nalastat«. Modeli za oglavje so bili raz ličnih oblik. »Furmi«, ki so bili na vrhu ravni, so služili za izdelavo posebnih vrst klobukov »ausserjev«, »avstrijski form«; okrogli modeli so bili za »nor malen form« in koničasti za »planinski form«. Modeli za odrasle moške klobuke so imeli številke od 53 do 59, izredna je bila 60; otroški modeli od številke 48 do 52. Številke kopit za copate in škornje so bile za odrasle od 36 do 45 in za otroke od 25 do 35. Sprednjemu delu kopita so rekli »forfus«. Kopita in modeli so bili označeni z vsekanimi številkami, nekatera kopita tudi z zare zami. Modele so delno podedovali. Zaradi zastarelosti so jih kupovali pri model nih mizarjih. V Loki je izdeloval modele in kopita Andrej Fojkar p. d. Alč iz 108 Jegorovega predmestja 14 (r. 1895, u 1958). Izučil se je za mizarja in bil za poslen v »Šeširju« že od ustanovitve tovarne leta 1921. Leta 1923 je šel po nalogu tovarne na Dunaj, kjer se je izpopolnil v modeliranju. Kopita za škor nje in copate je delal med II. svetovno vojno v tovarni »Sešir«. Tovarna je izdelovala škornje in copate za nemške vojake in partizane. Za modele je uporabljal lipov les, od orodja pa ponk, žago, sekiro, »malarin«, rezalnik z dvema ročajema in manjšega brez ročaja. Modele za moške, ženske in deške klobuke je izdeloval od leta 1921 do II. svetovne vojne za modistke v Ljublja ni, za klobučarje v Sisku, Nikšiču in Titogradu ter moške in otroške modele za loška klobučarja Pavleta Jamnika in Jerneja Tavčarja. Po upokojitvi leta 1952 se je še vedno ukvarjal z modeliranjem. Po oblikovanju z modeli in kopiti je sledilo sušenje. Sušilnici so rekli »trokenštibelc«. Sušilnica je imela velika in mala vrata, spodaj je bilo kurišče. V notranjosti malih vrat so segrevali likalnike, v notranjosti velikih vrat so bile police, na katere so naložili »klobuke«. Copate ali škornje so že pri kotlu za valjanje dajali na kopita. Ko so se ohladila, so vzeli kopita ven in jih sušili okrog ognjišča. Ko so bili »klobuki« suhi, so jih likali z železnim likalnikom in mokro krpo. S »peglanjem« so se okraji raztegnili. Za likanje so uporabljali samo železne »peglezne s polno plato«, ker so bili ozki, so bili uporabni za likanje okrajev. Klobučar je imel okrog 6 likalnikov. Potem so na okrogli leseni plošči »zotlu« flokzecali«; z lesenim likalnikom »flokzecarjem« so okraje likali, da so se poravnali. Okraji pri tej fazi so še čisto ravni. Na »zotlu« so okraje obre zovali z obrezovalno deščico, »šnajdbretlom«. Suhe klobuke so drgnili s finim steklenim papirjem. Kosmate klobuke so oribali, da so bili gladki. »Zotel« in »flokzecar« Obrezovanje okraja s »šnajdbretlom« 109 Klobučar je dal »klobuk« za model, ki je bil nataknjen na strojčku, »viš mašini«. Z desnico je klobučar vrtel ročaj strojčka, v levici pa je držal vlažno platneno krpo in z njo drgnil po tulcu. Nato še s krtačo in nazadnje še s suho krpo. »Klobuk« je na »viš mašini« dobil lesk. Po »viš mašini« je šel »klobuk« V ?šivanje, »štafiranje«. Prišiti je bilo treba usnje, trak in podlogo. To so de lale šivilje ali žene klobučarjev. Pravzaprav so šele po »štafiranju« klobučarji uporabljali izraz klobuk. Pri šivanju so okraji čisto ravni. Nekatere klobuke so tudi »raflali«. Klobučar je zalikal ozek rob pri okraju, šivilja ga je obrobila. Takšne klobuke z ozkim šivanim robom nosijo še danes. Po šivanju so dali klobuk »na rastel«, model za okraje, da je klobuk dobil pravo obliko. Klobučar je dnevno »fazoniral« (»poštajfal«, »platiral« in posušil) 30 klo bukov. Na dan brez šivanja je naredil 6 volnenih klobukov ali 3 velurne klo buke ali 6 parov copat ali 3 pare škornjev. Izdelki. Klobuki. Oblike klobukov so se z leti menjavale. Enkrat so bila v modi visoka oglavja, drugič nižja; okraji so bili široki ali ozki. Loški klobu čarji po I. svetovni vojni so izdelovali moške in otroške klobuke. Največ je šlo v prodajo klobukov s številko 54 in 56. Otroškim klobukom številka 48 so rekli »pinči«. Ženskih klobukov niso delali, le po naročilu. Tako je leta 1938 naredil klobučarski pomočnik pri mojstru Pavletu Jamniku Matija Štupica neki Lo- čanki klobuk z dolgimi okraji t. i. »gloken kraj klobuk«. Zelo kvalitetni so bili velurni klobuki iz boljše zajčje dlake in trpežni, gladki »har« klobuki pravtako iz zajčje dlake. Klobuki iz lodna so bili volneni, »ausserji«, zeleni klobuki s širokimi trakovi. Zelo priljubljeni ro bili otroški klobuki, k: so imeli trak pleten iz treh ozkih klobučevinastih pasov, iste barve kot klobuk. Klobuki iz zajčje dlake so bili bolj trpežni kot iz volne. Volneni klobuki so bili cenejši. Pred II. svetovno vojno in po njej so klobučarji kupovali kar tulce ali pa tudi že gotove klobuke ter popravljali stare. Pri mojstru Pavletu Jamniku so med leti 1938/39 hodili kupovat tulce v Zagreb in Galdovo pri Sisku; klobuke pa pošiljali v Ptuj in Ormož. Jernej Tavčar je med leti 1921 do 1923 klobuke kupoval od klobučarjev J. Bogataja iz Radovljice ter F. Bernika in G. Čadeža iz Ljubljane. Cena klobukov leta 1921: otroški klobuk s trakom iz lodna 110 dinarjev moški klobuk s trakom 150 dinarjev velurni klobuki različnih barv (sivi, črni, temnoplavi, rjavi, zeleni) 400 dinarjev črn klobuk s širokimi okraji 190 dinarjev črn klobuk z ozkimi okraji 140 dinarjev Copate pred II. svetovno vojno so delali na zalogo. Precej so jih kupovali Ločani, pa tudi drugi klobučarji, predvsem štajerski. Mnogi klobučarji so na redili več copat in škornjev kot klobukov, zato so jim rekli kar copatarji. Na vadne copate »počne« (štajerski izraz) so bile »nefutrane«, »futrane« so bile podložene s tanko podlogo iz volne, »plišaste« so bile obšite s plišem. Copate so bile nizke kot solni ali visoke, ki so segale do gležnjev. Čevljarji so jih potem obšili z usnjem in pritrdili usnjene podplate. Ženske so jih rade obule za v cerkev. Škornje, ki so jih pravtako obšili čevljarji, so kupovali mesarji, branjevke, »furmani« in kasneje tramvajerji. Skornji, »iberšuhe« ali »halinger« so segali do vrha stegen; obuvali so jih po vrhu čevljev. Delali so jih le po naročilu. Dela z njimi je bilo veliko, saj so naredili na dan le en par takih 110 škornjev, medtem ko so dnevno izdelali tri pare navadnih škornjev. Naročali so jih »furmani«, nosili so jih tudi klobučarji, ko so vozili svoje izdelke pro dajat na sejme. Najraje so delali moške in ženske copate, medtem ko otroške neradi, ker so imeli prav toliko dela kot z odraslimi, le cena je bila precej nižja. Po II. svetovni vojni so delali le moške škornje. Med vojno pa tudi škornje za partizane. Klcbučarski mojster Jernej Tavčar je med leti 1939—1941 prodal veliko copat iz volne za klobučarje v Mariboru, Ptuju in Podčetrtku. Po II. svetovni vojni jih je delal le po naročilu. Cena copat in škornjev leta 1939: 1 par »futranih počen«, moških 1 par »futranih počen«, ženskih 1 par »plišastih počen«, ženskih 1 par »nefutranih počen«, ženskih 1 par »nefutranih počen«, moških 1 par moških škornjev Cena v letu 1956: 1 par visokih copat št. 40 iz volne 1 par visokih copat št. 36 iz volne l par otroških copat št. 30 iz volne 1 par otroških copat št. 25 iz volne 37 dinarjev 32 dinarjev 40 dinarjev 25 dinarjev 30 dinarjev 75 dinarjev 2000 dinarjev 1900 dinarjev 700 dinarjev 600 dinarjev Med II. svetovno vojno je Tavčar Jernej za pekarni v Vrbovcu in Indjiji delal filce iz volne. Cedibiike iz volne, »vajnzajherje« so naročali gostilni čarji, rokavice s palcem so nosili tramvajerji in »furmani«, ki so vozili mle- »Viš mašina« 111 ko. Med II. svetovno vojno in po njej so delali natikače (za bolnike) in vložke za čevlje ter filcplošče različnih dolžin iz dlake in volne za opekarne, za trgo vine z usnjem in za tapetnike. Klobučarji so začeli z delom ob štirih zjutraj, končali ob sedmih zvečer. Ob nedeljah so bili prosti. Pomočniki in vajenci so imeli hrano in stanovanje zastonj pri mojstru. Leta 1938 je pomočnik dnevno zaslužil 24 dinarjev. Hodili so tudi prodajat izdelke na sejme. V letih 1938/39 so se pri klobučarskem moj stru Pavletu Jamniku vozili v Gorenjo vas in na Jesenice s tovornjakom ter v Polhov Gradec z vozom. S seboj so vozili skrinjo, v kateri so imeli okrog 200 klobukov, in kartonske škatle ali žaklje, v katerih so imeli škornje in copate. S seboj so peljali tudi »štant«. S smrtjo zadnjega loškega klobučarja Jerneja Tavčarja je prenehala klo- bučarska obrtna tradicija v Škof j i Loki. Opombe 1. P. Blaznih, Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973, str. 276. — 2. Ljubljanska obrt od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja, Lj. 1977, str. 10. — 3. J. Zontar, Zgodovina mesta Kranja, Lj. 1939. — 4. AS, Lj.; Laibacher Kreis Recti- ficirte Dominical Ac. N. 2. II. Th. 59 in 60. — 5. AS, Lj.: Franciscejski kataster za Škof jo Loko. Hauser Verzeichniss; Alphabetisches Verzeichniss Stadt. Protocoll der Bau Parcellen der Gemeinde Lack št. 129. — 6. AS, Lj.; Franciscejski kataster. Steuerbezirk Lack einschattungsbogen des Gnandparzellen Protocoll der Gemeinde Lack, št. 129. — 7. ZA Lj.; oddelek v Šk. Loki: Popis prebivalcev v mestu 1869. — 8. ZA Lj., oddelek v Šk. Loki: Popis prebivalcev v mestu 1931. — 9. Biografski in drugi podatki o klobučarijh v kartoteki Loškega muzeja v Škofji Loki. Zbrani na podlagi matrik in drugih dokumentov v NŠKALJ, župnem uradu v Škofji Loki ter ZA Lj., oddelek v škofji Loki. — 10 ZA Lj., oddelek v Škofji Loki: Obrtno nadalje valna šola v Škofji Loki, t. e. št. 132. — 11. Ibid.: Obrtno nadalj. šola v Škofji Loki 1887—1942 t. e. št. 199. — 12. Ibid.: 13. Ibid. 14. Ibid. — Občina Škofja Loka. Učne pogodbe 1873—1876, t. e. št. 134. — 15. Ibid.: Seznam mojstrov 1873—1876, t. e. 134. — 16. Ibid.: Učne pogodbe 1877—1888, t. e. št. 134. — 17. Ibid.: Seznam učencev Obrtno nadaljevalne šole v Škofji Loki. — 18. Ibid.: Prirejeno po seznamu učencev Obrtno nadalj. š. v Škofji Loki. — 19. Ibid.: Občina Škofja Loka, t. e. št. 134. — Kratice: ZA — Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek v Škofji Loki; NŠKALJ — Nadškofijski arhiv, Ljubljana; AS — Arhiv Slovenije, Ljubljana. Literatura in viri 1. P. Blaznih, Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973. — 2. D. Gori- šek, Loški klobučarji, Loški razgledi V, 1958, str. 173—177. — 3. Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek v Škofji Loki: zemljiške knjige; Fond občine Škofja Loka (Obrt ne in šolske zadeve); Popisi prebivalcev za mesto, Karlovec, Kapucinsko predmestje 1869, 1880, 1890, 1931; Testamenti in poročne pogodbe. — 4. Nadškofijski arhiv v Ljubljani: Rojstne, poročne in mrliške knjige za Škofjo Loko, Staro Loko in Homec pri Kamniku (od 17. do 20. stol.) ter neurejen Pokornov arhiv. —• 5. Župni urad v Škofji Loki: Rojstne, poročne in mrliške knjige ter cerkveni in ženitovanjski oklici (od 18. do 20. stol.) — uskladitev z NŠKALJ. — 6. Zupni urad v Stari Loki: Rojstna knjiga 1790—1803, Poročna 1784—1815, Mrliška 1791—1808. — Informatorji: Ana Berčič, Stara Loka 3; Katarina Fojkar, Jegorovo predm. 14; Marija Franko, Poljan ska c. 19; Cirila Jamnik-Gašperšič, Šolska 6; Jože Jesenko. Puštal 15; Tončka Justin. Puštal 75; Janez Kalan, Cankarjev trg 8; Matija Štupica, Nadlesk 26; Marta in Jernej Tavčar, Cankarjev trg 11; Marija Zadnik, Spodnji trg 33. 112 R e s u m e L'ARTISANAT DE CHAPELIER DANS LA VILLE DE SKOFJA LOKA DE LA MOITIE DU 18e SlECLE JUSQU'AU 20e SIECLE Ce fut 1'artlsanat de chapelier qui seul, parmi tous les metiers sortis des orga- nisations artisanales medievales continua, au milieu du 18e siecle, cette tradition des habitants de Skofja Loka qui passait de generation en generation, du pere au fils, des veuves aux beauxfils jusqu'a sa disparition au mileu du 20e siecle avec la mort du dernier maitre chapelier, Jernej Tavčar. Les chapeliers de Skofja Loka fabriquaient des chapeaux de fourrure de lapin et de laine ainsi que les pantoufles et les bottes en laine et en poil de boeuf. Ils furent rares, les aides-chapelier qui malgre les brulures persisterent dans leur metier. 8 Loški razgledi 113