STANE KAVČIČ

DNEVNIK IN SPOMINI
(1972 - 1979)
Prva knjiga, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana, 1988

Jos ¡Me
STANE KAVČIČ
DNEVNIK IN SPOMINI
(1972 - 1979)
Prva izdaja, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana 1988
VSEBINA
I KNJIGA	stran
Življenjepis in moja karakteristika	4
1972	- Spopad in ostavka	19
1973	- Analiza spopada	78
1974	- Nova ustava	126
1975	- Intermezzo	173
1976	- Evrokomunizem	204
1977	- Smeri nerazvoja	230
1978	- Poglabljanje iluzij	251
1979	- Prihajajo prvi računi	291
PREDGOVOR
Iskreni nasvet bralcu!
Kdor ljubi pravo literaturo in visoko besedno umetnost, naj ne kupuje te moje knjige. Naj
kupi in čita Tolstoja, Balzaca, Hemingweja; če se mu hoče slovenske beletristike, naj seže po
Cankarju, Prežihu ali Kosmaču. Če se kdo rad sprehaja s svojim umom in srcem po višavah
Pamasa, so mu na voljo Puškin, Goethe, Dante, Prešeren, Zupančič; bralcem manj
zahtevnega okusa toplo priporočam Mateja Bora in Tomaža Šalamuna. Tiste, ki ljubijo
junaška dejanja in uživajo ob njih branju, iskreno prosim, naj gredo pospešeno in molče
mimo tega mojega teksta; njim bi, upam potešile njihovo slo sledeče knjige: Cervantesov
Don Kihot, Vipotnikova Partizanska leta; Hacetovi Komisarjevi zapiski in Dakijcvi
Spomini! Glede knjig, ki širijo znanstveno obzorje in misel bralca, je izbira avtorjev velika,
toda mene ni med njimi; in sicer je moje znanje o tej materiji tako majhno, da nimam poguma
zapisati tu dober nasvet; najbolje bo, dragi bralec, če vprašaš kakšnega direktorja založbe.
Vsem, ki bolehajo zaradi pomanjkanja fantazije, ki ljubijo resnične zgodbe in so sicer
bogaboječi, tudi ne bo povšeči ta moja knjiga; bolje bo, če za ta denar kupijo in prečitajo
Sveto pismo. Kdor želi spoznati razumljivo filozofijo ali se seznaniti s kratkimi govori, ima
na razpolago Kardelja po subvencionirani ceni.
Tako! Sedaj pa k moji knjigi. Če sem povedal, komu ni namenjena in komu svetujem, da
je ne kupi, upam, da ne bo preveč vsiljivo - preveč egocentrično, bi rekli nekateri moji kritiki
- če povem tudi, komu je namenjena in komu svetujem, dajo kupi!
Če koga zanima moje življenje, ima lepo priliko, da zve o njem nekoliko več in to iz dokaj
merodajnega vira. Verjamem, daje to zelo nepomembno spričo vsega, kar se danes in vsak
temutele pomembnega dogaja na našem in tudi na drugih planetih. Če gledamo s tega vidika
na uspeh in prodajo moje knjige, potem ni izhoda ali upanja na uspeh. Vendar vam povem,
da tolaži založnika in mene upanje, da se mnogi ljudje mnogokrat v življenju zanimajo za
zelo nepomembne stvari, ljudi in dogodke. Torej še ena taka priložnost se vam ponuja, ne
zamudite je!
Kdor želi zvedeti en del resnice o polpretekli dobi, oziroma se seznaniti s pogledi in
ocenami, ki jih sicer še ni zaslediti v zadostnem obsegu v Uradnem listu, bi mu mogoče
pričujoča knjiga bila v pomoč in korist. Pisal sem jo v razmerah, ko nista blestela svoboda
duha in iskrenost in koje nad mojo glavo visela grozeča nevarnost.1
Stane Kavčič
' Predgovor je bil priložen mapi z listi dnevnika iz leta 1974
3
življenjepis in moja karakteristika ____________
ŽIVLJENJEPIS IN MOJA KARAKTERISTIKA
V kolikor bo odvisno od mene, bom umrl proti koncu tega ali v začetku prihodnjega
stoletja. Verjetno se bom trudil, da nekoliko pokukam še v enaindvajseto stoletje. Čeprav
nisem bil nikoli preveč radoveden, paje splošno znano, da so stari ljudje zelo radovedni in iz
tega vzroka ali zaradi te lastnosti - tako menim - bom poskušal premagati res prav vse
zablode in težave tega stoletja in verjetno že nekoliko gluh, senilen in betežen zakorakati tudi
nekam v leto gospodovo 2000 in več. Bil bi pripravljen, da se poslovim od vseh mojih
prijateljev in znancev, ki sem jih imel mnogo in od vseh mojih nasprotnikov, kolikor jih je še
ostalo in odidem čez osemdeset let star v večnost in pozabo in mogoče za krajši čas tudi v
zgodovino slovenskega naroda. To zadnje seveda prepuščam narodu, njegovi modrosti in
tudi usmiljenju, ker je, kot boste videli in brali in kot nekateri že tako veste, moje rojstvo in
življenje povročilo in povzročalo nemalo prahu in hrupa - upam in želim, da bi šlo brez tega
ob moji smrti. Najbolje bi bilo, da odidem neopazno, kakšnega deževnega jesenskega dne;
nekaj vencev, dostojna osmrtnica, kratek govor (nikoli nisem bil ljubitelj dolgih govorov in
nikarte me nazadnje nadlegovati s tem); častna salva in dve, tri solze - no, to bi bilo približno
vse, kar je res nujno potrebno za to priliko. In prosim, nobenih prepirov o tem, kdo sem bil
in kaj sem delal. Toda opozarjam vas, dragi prijatelji in državljani, res nobenih podrobnosti o
tem, sicer bodo takoj razlike in prepir med vami, kot je bil zaradi tega vedno, dokler sem
živel. Najbolje bi bilo reči, da sem pač bil nekdo in nekaj; nisem bil nihče in niče. To bodo
vsi sprejeli. Na ta način boste, vsaj kar se mene, mojega življenja in smrti tiče, živeli v
največji slogi in bratstvu, kar je tudi moja edina želja. Tako! Kdor je ta uvod pozorno prebral
- smem upati, da ste to storili vsi, ki ste kupili ali si izposodili to knjigo mojih misli in
spominov - potem je že sam ugotovil oziroma si izračunal, kdaj približno sem bil rojen in, če •
ima vsaj malo fantazije, je lahko dobil tudi bežno sliko o moji smrti in pogrebu. Za konec je
to dovolj in sedaj dovolite, dragi bralci, da vas popeljem na sam začetek, to se pravi k
mojemu rojstvu.
Moj prihod na svet ni bil zaželen. Nikogar nisem razveselil, ko sem se rodil, pač pa je to
prineslo mojim staršem zaskrbljenost in obup. Vaške klepetulje in opravljivke so se zgražale,
rimokatoliška cerkev je tudi ob tej priložnosti povzdignila svoj glas v obrambo morale in
zveličanja in grozila z večnim ognjem vsem, ki hodijo po prepovedanih potih
neblagoslovljene ljubezni. Moje rojstvo je imelo tako rekoč že samo po sebi določene
politične posledice. Poleg opisane pozornosti, ki sem je bil deležen, sem tudi vaško javno
mnenje razdelil na dva tabora. Eni so bili z mojo materjo in proti mojemu očetu; drugi so
pomilovali očeta in obsojali mater. Vsi pa so si bili edini v tem, da sem popolnoma
4
Življenjepis in moja karakteristika ____________
nepotreben. Moram priznati, da mene vsi ti komentarji niso popolnoma nič motili. Spričo
njih lahko trdim, da je bilo moje prvo samostojno politično dejanje moje rojstvo. In če sem
kdaj pozneje v življenju hodil svoja samostojna pota in mislil z lastno glavo, ne oziraje se na
to, ali je komu všeč ali ne, je to deloma pripisati tudi okoliščinam, v katerih so me 30.
oktobra 1919 v ljubljanski porodnišnici položili v zibelko. Rodil sem se kot drugi
nezakonski sin kmečke dekle in kot prvorojenec kovaškega pomočnika. Sorodniki in
prijatelji moje mame, ki je bila brez dela in sredstev in z dvema nezakonskima otrokoma (moj
polbrat je bil tedaj star štiri leta in pol) so na tihem upali, da bom socialen in bom umrl. Jaz
pa sem se odločil, da bom ostal pri življenju, materi v breme, javni morali v pohujšanje in
mladim zaljubljencem v svarilni zgled.
V	času največje stiske seje moje matere in naju dveh usmilila stara ženica, Kržetova, ki
nam je dala streho, in tako omogočila moji materi, daje s priložnostnimi deli zaslužila toliko,
da smo preživeli. Vselili smo se torej v samotno hišo, ki je bila tik ob kamnolomu pod
Čelom in kjer je križišče, v katerem zavije cesta na levo v Podlipo, na desno v Ligojno in
dalje v Horjul. Do konca svojih dni bom nosil s seboj občutek globoke hvaležnosti do te
stare ženske, ki nas je pobrala s ceste in delila z nami svojo revščino. 2al mi je, da je umrla
prej, preden sem doumel njeno dejanje, in tako sem ostal njen večni dolžnik.
Pri njej in deloma v sosednji hiši, kjer smo kasneje dobili skromno stanovanje, sem
preživel prva štiri leta svojega življenja. Moji spomini na to okolje in čase so kakor samotne
barke na razburkanem morju, ki se pojavijo in spet izginejo na obzorju.
Spominjam se, da sem nekoč zalotil svojo mater v neki zapuščeni in razpadli hiši, ko je
bridko jokala. Zasmilila se mije, a ni mi hotela povedati, zakaj joče.
V	tem obdobju sem se srečal tudi s prvim strahom in grozo. Nekega sončnega jutra sem
sedel na hišnem pragu, držal mačko v naročju, jo božal in pogledoval na cesto, na kateri se je
vedno kaj dogajalo. Naenkrat sem opazil, da se po cesti sem od Vrhnike premika nekaj
črnega. Postalo mi je tesno pri srcu. Ta črna pošast seje približevala in, o groza, zavila je k
nam. Otrpnil sem od strahu. Koje videla moj strah, je odprla usta, pokazala zobe, smejala se
je in nekaj govorila. Bil sem prepričan, da me hoče požreti. Mačka je zbežala, jaz pa sem
zatulil na ves glas, in to meje rešilo. Pošast seje ustavila. Prišla je stara mati, kot sem klical
tisto staro žensko in bil sem rešen. Kadarkoli sem kasneje v življenju videl dimnikarja, sem
se spomnil na svoje prvo srečanje s tako potrebnim in tako črnim poklicem.
Priče vedo povedati, da sem bil precej ubogljiv otrok. Ni bilo možnosti niti nevarnosti, da
bi bil že v teh prvih letih življenja osebica, okrog katere se vse vrti v hiši, kar se sicer
marsikdaj zgodi. Kljub temu pa sem seveda že takrat okusil mik in slast tistega, kar je bilo
prepovedano. Stari Krže, kije imel tedaj že preko 70 let, seje bril samo enkrat na teden, in to
v soboto zvečer. Njegovo britje je bilo podobno obredu. Košato je sedel za mizo. Polno
brivskih pripomočkov okrog njega. Prhal, pihal in stokal je kot zverina. Se predno je izginilo
sivo strnišče - poudarjam, samo enkrat na teden se je bril - z njegovega obraza, se je že
prikazala kri na njem. Prestrašeno je gledal v ogledalo in grozljiva je bila njegova mimika
obraza. Mene je njegovo britje silno zanimalo. Pozorno sem ga opazoval, nehote sem mu
5
življenjepis in moja karakteristika ______________
podrl ogledalo, razlil vodo, premaknil mizo, zložil britev, dajal sem mu nasvete in ga
spraševal nepotrebne stvari, vse paje pripomoglo k temu, daje čedalje bolj krvavel. In tako
je bila nekega sobotnega večera zaradi krvavih izkušenj odklonjena moja velikodušna pomoč
pri njegovem brivskem obredu. Od tedaj sem moral na svojo veliko jezo na peč ali v kot,
kadar se je bril. Upiral sem se temu krivičnemu ukazu, toda zarnan.
Bil sem star 3 leta, ko sem doživel svoj prvi stik s širnim svetom. Povod za to je bilo
pismo, ki gaje stara mati dobila od svojih sorodnikov iz Amerike. To pismo sem doživljal s
skrivnostno vznemirljivostjo. Se in še sem ga držal v rokah, strmel v poštne žige in opazoval
moža, ki je bil naslikan na njem. Nihče mi ni vedel povedati, kdo je ta stric, dokler nisem
kakšnih 10 let kasneje sam ugotovil, da je bil to Wilson, tedanji predsednik ZDA. Ob tem
pismu sem začel razmišljati in spraševati, kako in zakaj je tako velik naš svet. Do tedaj sem
mislil, da je konec sveta tam nekje v Ljubljani, ki se je kazala na obzorju in v Trstu, kjer so
zapirali tihotapce, in to tudi tiste, ki so včasih prihajali k nam na obisk in mi prinašali
sladkarije.
Stara matije hodila po okoliških vaseh od Stare Vrhnike do Horjula in od Ligojne do Rovt
ter prodajala kavo, čaj, riž in sladkor - jaz takrat nisem slutil, da ima to kakšno zvezo s
tihotapstvom - in pri kmetih kupovala kokoši, jajca, maslo in drugo podobno blago. Bila je
sposobna prekupčevalka in potovka. Zelo rad sem hodil z njo, opazoval in poslušal ljudi in
barantanje ter spoznaval vasi in kraje. Bil pa sem zelo prizadet in jezen, kadar me je kdo po
nevedoma ali namenoma kdo ve iz kakšnih razlogov zamenjal s punčko. Takega šaljivca ali
nevedneža sem si zapomnil in bil sem trdno prepričan, da mi ne želi nič dobrega.
Igrač nisem poznal. Nekoč sem verjetno zato sosedovi hčerki, ki je bila mojih let, zasegel
voziček in ga poln zmagoslavja pripeljal na domače dvorišče. Radosti in skrivnosti otroških
igrač so mi tako ostale nepoznane.
Tudi s prvo večjo nevarnostjo sem se srečal. To se je zgodilo takole. Pri naši hiši so se
ukvarjali s tihotapstvom, kar ni bilo nič nenavadnega, ker si je na ta način v tistih letih po
prvi svetovni vojni v teh krajih služilo svoj kruh mnogo ljudi, neurejena razmejitev med
Italijo in Jugoslavijo paje to še posebej omogočala. Nek večer so pri nas pripravljali tobak,
ko sta nenadoma dva maskirana moža vdrla v hišo in namerila pištolo vame, ki sem bil v
maminem naročju, in zahtevala, naj jim izroče ves tobak.
Povedal sem že, da je bila naša hiša na križišču. Zato sem mnogokrat sedel na hišnem
pragu in opazoval mimoidoče. Opazoval sem voznike, poslušal njihove kletvice, se radoval
ob pokanju z biči in sočustvoval s konji, ki so prepoteni in sopihajoči vlekli naložene
vozove. Z radovednimi pogledi sem spremljal popotnike, razmišljal, od kod prihajajo in kam
gredo. Cesta pred hišo je bila moj prvi šimi svet, poln neznanih skrivnosti in mikavnosti.
Vedno so me podili z nje in vedno znova sem uhajal nanjo. Privlačevalo me je vse, kar je
bilo na njej; samotni popotnik in gruča veselih in glasnih ljudi; vozniki, konji in vozovi; rad
sem imel njen prah in njeno blato. Vznemirjala in privlačevala me je nevarnost, ki mi je
pretila na njej. Hrepenel sem po neznanih krajih, ki sem jih slutil na obzorju tam za Vrhniko
ali za hribom, kjer je cesta delala ovinek in se izgubila v meni neznane daljave.
6
Življenjepis in moja karakteristika ______________________
Ko sem bil star 3 leta, sem dobil očima. Kmalu potem tudi nov dom. Preselili smo se v
majhno vas, imenovano Dol pri Borovnici. Selitev sem dočakal z odporom in solzami. Z
jokom in strahom sem šel novemu okolju naproti, še zlasti težko pa sem se poslovil od stare
matere. V tem novem domu, stari bajti, ki smo jo kupili, sem se čutil od začetka osamljen in
utesnjen. Bil sem v petem letu, ko meje začelo mučiti spoznanje, da sreča in veselje pri nas
nista preveč pogostoma prisotni. Zakon ni bil srečen. Ljubezen in duševna harmonija,
kolikor ju je bilo, nista mogli premagati vsega ostalega, kar je prinašalo in vsiljevalo
življenje, od pomanjkanja do brezupne prihodnosti. Zdi se mi, da nisem imel v izobilju
obzirnih nežnosti, tihih radosti in glasnih veselosti. Naše družinsko vzdušje je bilo čestokrat
trdo, napeto, negotovo, včasih celo brezupno in sovražno. Moj očim je bil odličen delavec in
garač. Ker pa je bilo njegovo delo sezonsko, je bil mnogokrat, zlasti pozimi, nezaposlen. Ta
njegova brezposelnost ali večni strah pred njo, je bivala med nami in nas tlačila kot mora.
Razumljivo je bilo, da v takih socialnih stiskah, v kakršnih smo živeli vse do mojega
šestnajstega leta, ni bilo vedno dovolj prostora za radosti družinskega življenja. V ospredje je
silil kruh, boj za obstanek. Bilo je dobro, zelo dobro, kadar ni bilo najhujše. Živeli smo trdo
življenje družine vaškega polproletarca in sezonskega delavca. Če se je kdaj ponudila
priložnost za večjim zaslužkom, paje takoj sporočila svoje potrebe tudi naša stara bajta, v
kateri smo stanovali. Dolgo vrsto let smo jo popravljali, prezidavah, podirali in preurejali.
Odtrgovali smo si od ust, skoparili, kjer smo mogli, samo da bi prihranili kakšen dinar zanjo.
Ta bajta, ki smo jo z leti vendar prezidali v skromno vaško hišo, je bila posebna sirast
mojega očima. Mama je ni ljubila. ("Prekleta bajta!" je vedno govorila, "to je brezno brez
dna!" ) Jaz pa sem rasel in se prezidaval in dozidaval skupaj z njo. Do nje sem imel poseben
odnos. Nisem je doživljal kot stvar ali lastnino; bolj se mi je zdela kot sopotnik in zaveznik.
Okolje, v katerem sem živeLje verjetno pripomoglo k temu, da sem se začel polagoma
zapirati sam vase. Razmišljal sem in opazoval ljudi okoli sebe. Čim bolj sem čutil in
spoznaval surovo stvarnost, ki me je obdajala, toliko bolj sem bežal od nje. Bežal in iskal
sem svoj svet, lepoto, pravico in ljubezen, za katero sem bil kot otrok prikrajšan. Življenje mi
ni prizanašalo v nobenem pogledu. Postavljen sem bil na trdna tla. Moral sem se bojevati in
kljubovati, sicer bi ostal na tleh in poteptan. Mogoče je v tem dejstvu v taki rani mladosti
vzrok za neko zapletnost mojega značaja in jaza. V njem je predvsem poudarjen smisel za
stvarnost in racionalnost; tu je prisoten konkreten odnos in realen pogled na resničnost,
kakršna je, brez olepševanja, brez slepljenja ali filozofiranja. Za to realno podobo mojega
jaza, ki je bila včasih za zunanjega opazovalca že preveč trda, lahko celo suhoparna, da ne
rečem neizprosna, pa se skriva še nekdo drugi. Pravim, da se skriva, kajti le redki so čutili in
spoznali in še bolj redki prodrli v moj svet čustveno - miselnega sanjarjenja in lahko rečem
izredno skritega in že nekoliko romantično sentimentalnega doživljanja vsega tistega, s čimer
sem se srečeval v življenju.
Tega svojega intimnega jaza nisem nikoli nikomur odpiral. Če ga je kdo sam odkril in
spoznal, potem je dobil s tem ključ do moje osebnosti. Lahko rečem, da jih ni bilo mnogo, ki
so to doumeli in storili. Če pa so, potem so ostale med nami trajne in iskrene vezi tovarištva
in duhovnega sožitja. Sicer pa nisem nikoli tega svojega drugega bistva obešal na veliki
7
življenjepis in moja karakteristika ___________
zvon. Vem, da sem tudi zato mnogokrat ostal sam s svojo srečo, razočaranjem ali
navdušenjem, bridkostjo ali veseljem.
V šolo sem odkorakal z velikim zanimanjem. Bil sem odličen učenec, čeprav sem se zelo
malo učil. Razum in spomin sta bila dovolj, da sem z lahkoto preplezal vse gore
osnovnošolske učenosti. Verjetno tudi zaradi tega šolska leta v mojem spominu niso pustila
nič posebnega. Vedno pa sem bil dovzeten in pripravljen sodelovati pri zanimivih podvigih,
pretepih in vragolijah, ki jih je tedaj uganjal in jih še danes uganja mladi rod na poti v šolo in
domov.
Ponosen sem bil na svoj beg iz šole v 3. razredu. Ne spominjam se več, zaradi česa sem bil
po pouku zaprt, to se pravi pridržan v šoli. Nekaj časa sem sedel v zaklenjenem razredu -
sedanja pedagoška znanost menda ne pozna več takih metod - in tuhtal, kako bi ušel. In
naenkrat se mi je posvetilo. Odprl sem okno in se zaman oziral za rešitvijo. Edino možnost
za beg mi je ponujal pokončni žleb od strehe do tal, ki je potekal na vogalu zgradbe, dober
meter od okna. Če se povzpnem na okno in skočim k njemu, bi bil rešen. Kaj pa, če ga ne
dosežeš, če ga zgrešiš, potem sledi krasen skok v globino, je vrtalo vame. Bil sem v prvem
nadstropju in tak padec bi se lahko končal zelo nesrečno. Omahoval sem... Vabila me je
prostost, strah je zapiral pot do nje. Odločil sem se! Skočil sem kot opica in srečno dosegel
in objel žleb ter zdrsnil po njem na tla. Takoj sem jo popihal za sošolci in jih dohitel na
razpotju. Strme so poslušali mojo zgdbo. Moj ugled se je pri njih zaradi tega neizmerno
povečal. Seveda sem drugi dan strahoma šel v šolo. Toda učiteljica je bila velikodušna in
zadovoljna, ko je videla, da sem ostal nepoškodovan. Ni mi rekla nobene besede, samo
gledala me je začudeno in očitajoče; jaz pa sem ji bil neskončno hvaležen, ker se mi je
dozdevalo, da razume moje hrepenenje po svobodi!
Če se prav spomnim, sem bil dokaj družaben otrok in učenec. Vedno sem imel mnogo
prijateljev in čestokrat sem bil na čelu tolpe, ki se je odpravljala na bojne pohode zoper
sovražni rod, rabutala sadje po sosedovih vrtovih, raziskovala okoliške gozdove ali za
spremembo bila kozo in se igrala raznovrstne igre. V to obdobje spadajo tudi moji prvi javni
nastopi. Na šolskih predstavah sem namreč večkrat recitiral kakšno pesmico. To sem
napravil brez kakšne večje treme, z neko notranjo zanesenostjo in samozavestjo. Moji učitelji
in starši, sosedje in sošolci so menili, da sem nadarjen in iznajdljiv, in to je odločilo, da meje
mama po končanem petem razredu osnovne šole kljub revščini, s katero smo se otepali,
poslala na klasično gimnazijo v Ljubljano. "Mogoče boš tako imel lepše in boljše življenje,
kot je naše," je govorila.
Tako se je končalo prvo in začelo drugo poglavje mojega življenja. Postal sem srednješolec
in vozač, kot smo takrat rekli tistim, ki so se vsak dan z vlakom vozili v ljubljanske šole.
Gimnazija je bila moj prvi neuspeh v življenju. Ker se v osnovni šoli nisem nikoli nič učil,
sem živel v prepričanju, da bom z isto učno metodo uspeval tudi v gimnaziji. In res, vse je
bilo dobro razen pri tistih predmetih, ki so že sami po sebi zahtevali učenje in obnavljanje. To
paje bila zlasti gramatika tujih jezikov, latinščine in francoščine. Po začetnih neuspehih v teh
dveh jezikih, sem začutil do njiju odpor. V Ljubljani in na vlaku je bilo toliko zanimivih
stvari in dogodkov, daje šola kar tako mimogrede zdrsela v drugo vrsto mojega delovanja in
8
življenjepis in moja karakteristika ___________________________
zanimanja. Bil sem brez pravega nadzorstva in prepuščen samemu sebi. Pred poukom in
pred odhodom vlaka sem se potikal po ljubljanskih ulicah, ogledoval izložbe, raziskoval
Tivoli in Rožnik, šahiral, igral nogomet, debatiral s sošolci vozači o tem in onem in se pozno
popoldne vračal utrujen domov. Namesto da bi se potem doma učil, sem čital, in to
najrazličnejšo literaturo. Posledice takega obnašanja so se na koncu leta seveda pokazale.
Imel sem popravni izpit iz francoščine in latinščine. Med počitnicami sem bil tako zaposlen s
svojimi mladostnimi dolžnostmi, da se nisem k popravnemu izpitu niti prijavil. Zdi se mi, da
bi bil moj učni uspeh v tem šolskem letu in tudi kasneje drugačen, pozitiven, če bi nekdo
nekoliko zaropotal in me bolj trdo prijel. Moja mama pa tega ni storila, preveč mi je zaupala
in preveč je bila obremenjena z drugimi skrbmi, da bi lahko ustrezno in razumno nadzorovala
moje učenje. Tako sem v enem šolskem letu iz odličnjaka postal repetent. Verjetno bi bila
moja življenjska pot precej drugačna, če se to ne bi bilo zgodilo. Imel sem srečo, daje prišla
kasneje revolucija in mi dala možnosti, da popravim zamujeno. Ko sem kasneje priganjal k
učenju Staneta, Gojka in Ireno, so večkrat namignili na moje gimnazijske in življenjske
dosežke, češ spričevalo in pozitivne ocene, to še ni vse. Ne pozabite, sem jim odgovarjal, da
se revolucije ne delajo vsakih pet let. Potem ko sem ponavljal tudi drugi razred in ga izdelal s
prav dobrim uspehom, sem tudi prebrodil najbolj težavne in nemirne čase svoje pubertete.
Vendar mi je v zvezi z gimnazijo ostalo v spominu nekaj grenkega in neprijetnega.
Kasneje v življenju sem vedno vedel, kje sem, kdo sem in kaj hočem. Tedaj pa sem
kolovratil sem in tja in izgubljal tla pod nogami. Naš profesor za latinščino je takole
nagovoril tiste učence, ki niso znali: "Nič se učiti, nič znati, ampak samo lenariti. Usedi se,
prašiča nemarna!" Vsi smo se smejali temu slavnostnemu nagovoru. Vendar meni pri srcu ni
bilo do smeha, čutil sem se ponižanega in zdelo se mi je, da šola ni pravi kraj zame. Ko sem
ponavljal drugi razred, je profesor slovenščine takoj prvo uro, koje prišel v razred, rekel:
"Repetenti naj vstanejo!" Vstali smo, šest ali sedem nas je bilo. "Tako torej," je nadaljeval,
"lenobe grde, smrkave, pri meni se vam ne bo dobro godilo. Usedite se!" In ko je potem
pisal v dnevnik, se je nekdo v klopi z ropotom premaknil. Profesor je postal rdeč od jeze,
odložil je pero in očala, pogledal po razredu in vprašal: "Kdo je bil to? Naj vstane!" Po
daljšem obotavljanju je vstal eden od repetentov. "Tako torej", ga je zmerjal, "kot konj se
premikaš in topotaš po razredu. In seveda repetent, kdo pa drug, smrkavec predrzen." V
razredu je taka konjska primerjava povzročila vsesplošno veselje in smeh, meni pa je bilo
bridko pri srcu in bilo me je sram, da sem repetent. Sicer pa sva v tem šolskem letu s tem
profesorjem dobro vozila. Slovenščina me je zanimala in odgovore sem stresal iz rokava.
Zdelo se mi je, da sem nekoliko omajal njegovo podobo o repetentih. Ob koncu leta smo
pisali nalogo z naslovom Lenega čaka strgan rokav, palca beraška in prazen bokal. Moja
naloga je bila najboljša v razredu. Napisal sem jo zelo doživeto in ob njej je že zorel v meni
sklep, da bom zapustil šolo in si šel z lastnimi rokami služit kruh.
Ko sem hodil v gimnazijo, je prišel v našo hišo stanovat želežniški delavec Jože Gruden.
Bilje s Primorskega. Pribežal je v Jugoslavijo pred fašizmom. Tedaj je imel kakšnih 50 let.
Postal je moj mentor. On je bil pravi proletarec, širokega obzorja, velike srčne kulture in z
izkušnjami, ki si jih je pridobil v nacionalnem in socialnem boju. Osvojil meje popolnoma.
Skoraj ves prosti čas sem z veseljem preživel v njegovi družbi. Spraševal sem ga in on je
odgovorjal. Pripovedoval mi je o svojem življenju, o fašizmu, ki ga je spoznal na
9
življenjepis in moja karakteristika _
Primorskem. O svetovni vojni, kjer si je pokvaril zdravje, o novi Jugoslaviji, nad katero je
bil razočaran. Iz njegovih ust sem prvič slišal za Marxa in Lenina in Stalina; razlagal mi je
pomen oktobrske revolucije, zvedel sem, kdo so in kaj hočejo boljševiki in komunisti.
Skratka, pri njem sem dobil prve lekcije o marksizmu in socializmu. Zamaknjeno sem
poslušal njegove vizije o novem družbenem socialističnem redu, o katerem je vedno govoril
s tako prepričljivostjo in zanosom, da sem ga s svojo otroško dušo že čutil in slutil, kako
prihaja tudi k nam. Slikal mi je vse grozote, revščino in izkoriščanja v kapitalizmu. Opozarjal
me je na resnico in pravico in lepoto, katerim je bil sam zelo vdan. Naučil me je šahirati;
svetoval mi je, kaj naj čitam; popeljal me je v svet glasbe in umetnosti. Razkazoval mi je
naravo, živali, rastline. Bil je posebnež in to mi je bilo še posebej všeč. Posebnost je bila v
tem, da je ob krampu in lopati, s katerima si je služil kruh, živel zelo bogato duhovno in
miselno življenje. Jaz sem deloma že čutil vsakodnevno fizično in duhovno življenje okolja,
v katerem sem se gibal. Nisem bil zadovoljen z njim. V gimnaziji sem našel marsikaj, kar me
je zanimalo in privlačevalo, hkrati pa tudi odbijalo in utesnjevalo. On pa mi je odkrival
povsem nova obzorja. Vznemirjal je mojo domišljijo ter gradil v moji zavesti hrepenenje po
nečem lepšem in pravičnejšem od vsakdanjosti, v kateri smo živeli. Varneje globoko vsadil
nekaj revolucionarne in humanistične romantike, ki me je spremljala vse življenje, mi
povzročala veliko veselja in zadovoljstva, težav in razočaranja. Gruden je bil moj največji in
najbolj intimen osebni učitelj in vzgojitelj. Morda bi bila moja življenska pot precej drugačna,
če ga ne bi bil srečal. Ostal sem njegov dolžnik za vse življenje. Do konca svojih dni bom
nosil s seboj topel in hvaležen spomin nanj. Od nas je odšel 1935 Jeta. Obdržal sem stike z
njim. Med vojno je bil v internaciji. Vrnil se je, vendar zelo bolan. Srečaval sem se z njim
tudi po osvoboditvi, čutil sem, daje zagrenjen, ker se je naš socializem tako zelo razlikoval
od tistih njegovih pričakovanj, o katerih mi je pripovedoval desetletje prej. Doživel je usodo
in trpka spoznanja mnogih pionirjev nove družbe in tudi najino prijateljstvo vse do njegove
smrti tega ni moglo spremeniti.
Jeseni leta 1935 sem se znašel pred svojo prvo veliko odločitvijo: nadaljevati šolanje ali
poiskati delo in se zaposliti. Mama mi je ponujala in si želela prvo možnost; jaz pa sem se
odločil za drugo. V gimnaziji sem se naučil toliko latinščine, da sem si dejal:"Sue quisque
fortuna, taber est!" Postavil sem se na lastne noge; dal gimnaziji slovo in šel delat. Taki
odločitvi so botrovali moj neuspeh v šoli, moja želja, da postanem materialno neodvisen in
nagnenje do tega, da bi lahko svobodno ter po lastni izbiri in preudarku spoznaval in prodiral
na tista področja življenja in duhovnega snovanja, ki so me privlačila in zanimala. To so bile
predvsem literatura, dramatika, politika, muzika in nekoliko kasneje še ekonomija. Zdelo se
mi je, da mi gimnazija ne daje dovolj stimulacije in možnosti, da bi se učil in spoznaval tisto,
kar me je zanimalo. Bil sem premlad, preveč nestrpen, mogoče tudi preveč samorastniški, da
bi doumel, daje slavistiki potrebna tudi slovnica in višji matematiki tudi poštevanka.
In še en vzrok je vplival na mojo odločitev. Na vasi, kjer sem živel, zlasti pa med
polproletariatom in kmeti, seje čedalje bolj utrjevalo prepričanje, da stvari v Jugoslaviji ne
gredo dobro. Njena usoda in bodočnost je bila videti mračna in negotova. Zlasti v mlade je
prodiralo spoznanje, da se bo nekaj zgodilo, da bo nekaj eksplodiralo in da bomo dočakali in
doživeli še velike dogodke in spremembe. Spričo take bodočnosti je bila meni bolj privlačna
tovarna kot pa šola. Nikoli nisem obžaloval svoje tedanje odločitve, čeprav sem čutil, da mi
10
Življenjepis in moja karakteristika _
je kasneje v življenju marsikdaj primanjkovalo tudi tistega znanja, ki bi ga lahko dobil v
gimnaziji do začetka druge svetovne vojne, če bi nadaljeval šolanje.
3. oktobra 1935 sem tako prvič odšel na delo na bližnjo žago, v lesno industrijo, na kateri
je bilo tedaj zaposlenih okrog 50 delavcev. Začel sem na dnu. Zaslužil sem dinar na uro in bil
zadnji na lestvici nekvalificiranih delavcev.To je na tisti žagi pomenilo, da sem imel dvojne
dolžnosti, do kapitalista in do kolektiva. Po prvi sem moral nositi žaganje v peč, in to s
košem na hrbtu ter pobirati žamanje pri krožnih žagah; po drugi pa sem moral pred delovnim
časom ali po njem ali v odmoru zlasti starejšim delavcem hoditi po cigarete, kruh, slanino ter
jim delati še druge usluge. Ta hierarhični delavski in "prostovoljni" bonton je bil zelo
natančno določen in ljubosumno čuvan. Slabo bi se mi godilo (kljub delavskemu sindikatu),
če bi ga kot komaj šestnajstletni-fante prekršil. Vse to me ni motilo; bil sem zadovoljen,
vestno sem izvrševal svoja opravila in naročila ter mislil na jutri in gledal v bodočnost. Na
tem "vodečem" položaju sem ostal približno pol leta. Pridobil sem si oceno brihtnega in
ročnega fantiča. Ker so po tem prišli na delo še drugi mladeniči, sem jaz napredoval in tudi
plačo sem dobival večjo. Včlanil sem se v sindikat in polagoma začel sodelovati v socialnih
ter političnih debatah. Zelo veliko sem čital, poleg tega sem obdržal vse stike in prijateljstva s
svojimi sošolci in znanci iz gimnazijskih časov. Ze tedaj in kasneje so se mi zdeli stiki in
pogovori z intelektualci zanimivi, potrebni in koristni. Vedno sem bolj čutil ter razmišljal o
tistem, kar jih je z delavci povezovalo in združevalo kot pa o tistem, po čemer so se
razlikovali. Na ta način sem spoznaval razmere med delavci in seveda tudi njih same, hkrati
pa ohranil stik s tistim, kar so mislili in doživljali nekateri srednješolci in študentje, moji
prijatelji.
Naš delovni kolektiv je bil dokaj zaveden, povezan in dobro smo se razumeli med seboj.
Moj politični vpliv - in zanj sem se že tudi zavestno zavzemal - je kljub moji mladosti zelo
hitro naraščal. Videli smo, kako lastnik bogati in čutili, kako skromne so naše plače.
Nagonsko smo čutili, da brez odločnih zahtev in boja ne bo nič, zato pa smo se morali
organizirati. Krepili smo sindikat in v Borovnici ustanovili tudi delavsko kulturno društvo
Vzajemnost. Bil sem njen prvi tajnik. V okviru Vzajemnosti in sindikata se je organsko
izoblikovalo delavsko jedro v borovniški dolini in v njem je bilo od 30 do 40 aktivnih
delavcev ter tudi nekaj levo usmerjenih srednješolcev in študentov. Ker se je sindikat
posvečal predvsem mezdam, je Vzajemnost postala središče za drugo, predvsem politično in
kulturnodelovanje.
Pri nekem gostilničarju smo dobili kletne prostore, jih s prostovoljnim delom preuredili v
dvorano, v katero je šlo okrog sto ljudi. Kupili smo radio in se začeli zbirati v teh prostorih.
Debate so trajale pozno v noč. V nas pa je rasla razredna - ali kot smo tedaj govorili - rdeča
zavest.
Tudi naš dramski program in repertoar sta bila v skladu z njo. Igrali smo Rdeče rože,
Hlapce, Celjske grofe in podobne socialno ter politično obarvane tekste. Naše delovanje je
imelo velik odmev, tako da tudi tradicionalni stebri družbe - oblast, cerkev, kapital - niso
ostali ravnodušni do dogodkov v Mavsovi kleti, kot smo tedaj imenovali svoje prostore.
Simbolično smo rasli iz podzemlja, bili smo polni poleta in poguma; verovali smo v
11
življenjepis in moja karakteristika ___
prihodnost, čutili smo, da nas čakata boj in žrtve. Naše zveze navzgor so bile zelo rahle.
Sindikalno vodstvo v Ljubljani je bilo za nas preveč oportunistično S partijo nismo imeli
zveze, čeprav smo praktično uresničevali njeno politiko prodiranja v širino in pohoda v
odločnost. Med nami so bili sicer dva, trije tovariši, ki smo jih imeli na sumu, da so člani
partije, čeprav so bili dovolj skrivnostni, da o tem ni bilo nobenih dokazov. Zelo smo jih
spoštovali, čeprav so se (vsaj meni) zdeli nekoliko sektaški. Njihov vpliv na nas je bil velik,
v mnogih stvareh odločilen, toda morali so ga vedno znova dokazovati in uveljavljati z
močjo argumentov. Naše debate so bile zelo demokratične, brez tabujev in božanskih
avtoritet. Marksizma in socializma smo se učili iz življenja, in ne iz knjig. Svoje misli,
pogleda ali prepričanja nismo znali prikriti ali prikrojiti samo disciplini ali samo direktivi. Bili
smo zavzeti za stvar, za cilj in nismo mislili na kariero ali funkcije. Če je bilo tako, to ne
pomeni nič izrednega; to so bile vedno kvalitetne prvine dinamičnega delavskega gibanja.
Zato lahko rečem, da seje v mojem načinu mišljenja in iskanja odgovorov na neznano že v
teh časih in v tem okolju izoblikovala tista podoba, ki sem ji ostal potem zvest vse življenje.
Njej gre zahvala za marsikaj, kar sem v življenju napravil in dosegel. In ona je tudi "kriva",
da sem se 35 let kasneje razšel z enim delom vodilnih in najbolj vplivnih tovarišev v
slovenskem vodstvu.
V Vzajemnosti sem torej preživljal prva leta svojega političnega zorenja. Mi vsi, ki smo
bili aktivno vključeni v njeno delo, smo se imeli za komuniste; bili smo proti kapitalistom in
za socializem; svoj idol smo videli v Sovjetski zvezi, nismo zaupali Hitlerju ter njegovi
demagogiji. Sočustvovali smo s Češkoslovaško in se bali, da bi tudi Slovenija in Jugoslavija
doživeli isto usodo in konec.
Januarja 1938 sem doživel svoj prvi ognjeni krst. Na žagi smo se dogovorili, da bomo
zahtevali povišanje plač in da bomo štrajkali, če ne bomo uspeli.
Zdi se mi, da sem v tistih februarskih dneh leta 1938 stopil na pot brezkompromisnega
boja za pravice delovnega človeka in za njegovo boljšo prihodnost. Ko to pišem - natanko 36
let kasneje - me prevzema prijetna zavest, da sem tej svoji poti, spoznanju in boju po svojih
močeh, pameti in vesti ostal zvest vedno in povsod. Tako torej o razredni borbi nisem zvedel
iz knjig ali bil podučen na sestanku, ampak sem jo že zelo zgodaj občutil na svoji grbi.
Materialno, politično in tudi čustveno sem doživljal nasprotje med revščino in bogastvom,
med izobiljem in pomanjkanjem, med tistimi, ki so imeli vse in onimi, ki niso imeli nič. V
tem pogledu sta pri meni razum in čustvo, teorija in praksa bili eno, korakali sta skupaj. Prvi
poraz mije tudi dal spoznanje, da se morajo delavci ne samo organizirati, pač pa morajo imeti
tudi poguma in odločnosti za boj, če hočejo kaj doseči. V moji zavesti tudi ni ostalo brez
odmeva dejstvo, da sem ostal sam, da sem plačal račun za druge, da so me pustili na cedilu
oziroma na cesti. Ob tem spoznanju se je začela v meni oblikovati realna, to se pravi tudi
kritična podoba o delavskem razredu. Vedno sem veroval v njegovo zgodovinsko
poslanstvo, nisem pa ga nikoli idealiziral ali celo doživljal mistično, kar seje tu ali tam tako
rado dogajalo - to sem seveda opazil sam veliko kasneje - nekaterim levičarjem in
komunistom intelektualcem. Delavski davek smo bili: Jože, Janez, Ivan, Francelj, Stane,
Marko. Poznali smo se med seboj in celo to smo vedeli, kdo je in bo bolj trden, bolj odločen
12
življenjepis in moja karakteristika __________________
in kdo bo snel svojo rdečo zastavo in jo odkuril na varno, ko bo postalo vroče. Že tedaj in
tudi kasneje se mi je dozdevalo, da vpliv lumpenproletariata in majhnih špekulantov tudi
med delavci ni tako nepomemben, kot je prikazano v zgodovinskih in teoretičnih knjigah.
Da, marsikatere misli in spoznanja so se zakoreninila v meni, ko sem ostal nekaj mesecev
brez dela. Že 1. aprila pa sem se vnovič zaposlil v tovarni petá Mara, kjer je bilo po zaslugi
lastnika bolj demokratično socialno in politično ozračje kot na žagi. Tu sem ostal, dokler
nisem maja 1940 odšel služit kadrovski rok v vojsko.
V Vzajemnosti smo zlasti po agresivnih nastopih Hitlerja čutili, kako se tudi pri nas in med
nami v dolini zaostrujejo odnosi; s Sokoli smo imeli čedalje več skupnega, zlasti na podlagi
nacionalne zavesti, klerikalci pa so se oddaljevali in zapirali v nam nerazumljivo zagrizenost
in koketiranje s klero-fašizmom. •
Ker me je že od otroških let zelo privlačeval nogomet, mi je bilo zelo všeč, da sem skupaj z
nekaterimi prijatelji iz Vzajemnosti brcal žogo tudi v nogometnem društvu, saj smo mi rdeči
na ta način posegali tudi na to ne povsem politično področje. Nismo bili sektaši in ker v tem
nogometnem klubu ni bilo buržoazije, ampak sami mladi fantje, sinovi delavcev, kmetov in
intelektualcev, smo se tudi rdeči počutili v njem kot doma. Bili smo divji klub, zato pa toliko
bolj navdušeni in požrtvovalni; naše znanje nogometnih veščin je bilo majhno, zato pa načrti
veliki; klub je bil siromašen in zato smo ga še bolj ljubili; izgubljali smo tekme in hrepeneli
po zmagah; skratka bili smo res pravi amaterji!
Ko se danes oziram nazaj, se mi zdi, da sem od tedaj naprej, ko sem se zaposlil, živel dokaj
polno in zadovoljno življenje. Tudi moja in bratova plača sta precej okrepili naš družinski
proračun, glede na to, da smo bili res zelo skromni in do tedaj vajeni velikega pomanjkanja.
Čutil sem, da stojim na svojih nogah, da svoj prosti čas izkoriščam koristno in po svojih
željah; imel sem mnogo prijateljev in znancev; možno je bilo živeti danes in se pripravljati za
jutri. Lahko pa rečem, daje ta jutri vedno hodil z menoj. Ne samo jaz, ampak tudi drugi moji
prijatelji so čutili, da so bližamo nevihti. Ne vem, v kolikšni meri je bila ta slutnja rezultat
splošnega političnega ozračja in dogodkov in koliko moje lastne intuicije. Toda bila je močna
in trajna. Bil sem trdno prepričan, da je moje bivanje v tej kotlini samo začasno in da tudi
nekvalificiran manualni delavec ne bom ostal vse žive dni. Veroval sem v svojo prihodnost,
ne da bi si lahko prestavljal, kako bo prišla in kakšna bo! Vedel sem samo to, da ne bo prišla
sama od sebe in tudi ne s cvetjem v rokah, lepa in vesela kot pomladni dan; prikazovala se mi
je kot boj in trda preizkušnja v spremstvu pušk, topov in vojnih grozot!
Naj presodi zgodovina, če seji bo zdelo potrebno, čigave in kakšne so zasluge za to, daje
že pred vojno, zlasti pa v letih 1936-40 pognalo nacionalno - razredno seme krepke kali v
naši borovniški kotlini. Naj pove, kje in kako je partija zaslužila to, in naj ne zamolči, kje in
kako je dal svoj prispevek tudi naš, včasih spontan, včasih zavesten, mladosten, pogumen in
dinamičen zanos, s katerim smo premagovali dnevne tegobe in sanjarili o jutrišnjem dnevu.
Neizpodbitno dejstvo pa je, da so tedanje kali socialno razredne in narodne zavesti bogato
obrodile, koje prišla ura preizkušnje. Na stotine delavcev, kmetov in izobražencev je prišlo v
partizane, v ječe in v internacije. Mnogi so odšli za vedno. Slava jim! In tedaj je tudi prišel
čas, ko sem se začel poslavljati od doline svoje mladosti, turistično znamenite po svojem
13
življenjepis in moja karakteristika _______________
velikem železniškem mostu, ki ga ni več; jezikovno živopisno zanimive po široko
zategnjenih vokalih, ki so še vedno v rabi in na razpolago radovednemu ušesu; čedalje bolj
privlačne zaradi Pekla, ki se bohoti na njenem skrajnem južnem robu in ki ni podoben niti
božjemu niti Dantejevemu peklu in ki ga zato bralcu priporočam, da si ga brez strahu ogleda;
obdane od treh strani s srednjevisokimi hribi in črto Ljubljanskega barja in njegove megle.
Zdrznil sem se in prebudil iz svojih mladostnih spominov, v katerih mi je minila noč v
bunkerju. Počasi in neopazno se je priplazil prvi pramen svetlobe v bunker. Prevzel me je
občutek, da mi prinaša svobodo in prostost. Počasi in neslišno sem odrinil zapah; napeto
sem prisluškoval... toda slišal sem samo bitje svojega srca, hiša in vse v njej in okrog nje pa
je bilo pogreznjeno v tihoto in samoto, samo ptiči so začenjali žvrgoleti svoje melodije v
svitanju majskega jutra.
Sklepal sem: če so Italijani pustili zasedo pred hišo, potem jo bodo z dnem umaknili. Torej
še čakati, čakati sonce. Ko je posijalo, sem zapustil skrivališče. Preoblekel sem se, vzel
najnujneše (puško sem imel zakopano v gozdu) in odšel skozi vrata na vrt in potem dalje
proti progi in gozdu v partizane. Moj korak je bil lahkoten; nobenega stresa ali bojazni ni
bilo v mojem srcu. Spremljalo me je neko notranje občutje, da grem v novo življenje in v
svobodo. Ko sem prišel do vasice ob samem gozdu do Laz, mi je iz bližnjega vrta nekdo
pomahal in zaklical: "Stane, kam greš?" "V partizane", sem veselo in glasno zaklical nazaj.
In priletel je odgovor: "Počakaj me, greva skupaj!" Počakal sem ga 15 minut in potem sva
šla. Ta, ki se mi je bil pridružil, je bil Ivan Korošec, moj prijatelj in partizanski tovariš.
Zadovoljno in brezskrbno sva sopihala po gozdnem pobočju proti Pokojišču.
Kdo bi lahko tedaj slutil nesrečno usodo in konec tega nadarjenega in simpatičnega
mladeniča, komunista, pravnika in pesnika, ki smo ga vsi, ki smo ga poznali, tako zelo ljubili
in spoštovali.
Samo nekaj tednov kasneje seje namreč neke noči s skupino partizanov vrnil domov v vas
po hrano. Ko so se že vračali po gozdu, so Italijani iz nepojasnjenega razloga začeli streljati
iz precej oddaljenega taborišča. Partizani so se razkropili in kasneje zopet sešli na
dogovorjenem mestu. Tovariša Korošca ni bilo... Iskali so ga tedaj in kasneje, toda niso ga
našli. Tudi domači niso nič vedeli o njem. Kmalu po tem dogodku je njegov oče pasel krave
v gozdu nad vasjo. Našel gaje, našel svojega dragega sina, kije ležal tam v praproti, mrtev, s
prestreljeno glavo. Kdo ve, kako mu je bilo, ko je šel povedat grozno novico svoji ženi in
hčerki. Ko je padla noč, so šli domači ponj. Skrivoma, pod okriljem teme so ga prinesli
domov in pokopali na vrtu. O, kje si pero trageda, kje si Homer, da popišeš grozoto tega
pogreba, da nam prikličeš v srce bolečino te družine, strahoto te noči?
In kakšne preroške temne slutnje so bile v tem mladem poetu, da je lahko tako natančno
napovedal svoj konec v pesmi, ki jo je napisal takoj po prihodu v partizane in ji dal naslov
Romanca1.
' Tekst pesmi ni bil priložen.
14
Življenjepis in moja karakteristika ________
Oj, Dolomiti, moja prva partizanska domovina in zato tudi moja partizanska klasika.
Kolikokrat mislim na vas. In vedno mislim z ljubeznijo in hvaležnostjo. Spominjam se vas,
kot se mlado dekle spominja svoje prve ljubezni ali kot se spominjamo mladosti ali svojih
mladostnih prijateljev. Če se peljem po široki cesti proti morju, če hodim po mogočnih
gozdovih Krima, če se sprehajam po planjavah Kureščka, vedno mi pogled in misli uidejo k
vam.
Pred menoj se prikaže celo kraljestvo živalskega carstva kot krinka in pojem za žive in
pogumne ljudi, partizane. Takoj vidim previdnega Srnjaka, kije padel daleč proč od svoje
Rasarske doline tam nekje na Travni gori; tu je nesrečni Lisjak, ki so ga dobili na njegovi
kmetiji in ustrelili v Gramozni jami; oh, in Kragulj, ta ljubljenec partizanske sreče, ki še
vedno kraljuje ob vznožju Ulovke. Potem se spominjam še drugih; previdnega Zajca, kije
znal tako dobro oceniti ljudi; Svaruna, ki so ga partizani tako spoštovali in mu zaupali; in
Gabra, pisatelja; poleg njega bradatega in flegmatičnega Petelja; pogumnega komandanta
Rudija, ki je tako nesrečno popeljal svoj bataljon v Baško grapo in junaško padel. Nisem
pozabil skojevke Metke, ki jo je premagalo srce, ta včasih tako neusmiljen gospodar naše
volje, da seje zaljubila. Kdo se ne spominja mornarja Ovsova, oh tovariši, ta se ni bal živega
hudiča. Tam so bili tudi: jecljavi Sovjet, včasih je strojil kože, veliko mislil in malo govoril;
kurir Gams, mojster skritih steza in poti; gospodinja Pepa, kuhala je imenitne žgance in jih
zabelila z ocvirki in dobro besedo; filozof Cene, bojevit in dosleden v svojem sektaštvu;
kmet Železnik, skrivnostni prijatelj in podpornik partizanov; Sova, uboga stara žena, v njeni
hiši je vedno delovala javka kot telefonska centrala.
Vsi ste še tu. Vidim vas, kot sem vas videl in gledal nekoč, in poleg vas še mnoge, mnoge
druge. Cela galerija podob, usod, dogodkov, tragedij, junaštev, vrednih spomina,
spoštovanja in zahvale. Vendar, moje pero je preveč nebogljeno, da bi vse to popisalo, vem,
da ne bi znalo povedati, kaj so doživeli, kako so ljubili svoj narod in njegovo svobodo, kako
so se borili, prezirali smrt in verovali v našo zmago in prihodnost.
Zato se moram, čeprav nerad, vrniti k suhoparni kroniki. Čeprav sem želel ostati v
partizanskih vojaških enotah, so me vendarle poslali nazaj k političnemu delu, na teren in
med terence, kot smo takrat rekli tej bojni nalogi revolucije. Proti koncu maja 1942 sem v
spremstvu kurirja zapustil krimske gozdove, v večernem mraku prečkal progo nekje pri
Preserju in se preko skrivnostnega barja napotil proti Bevkam, Ligojni in dalje v Podlipsko
dolino.
Moja karakteristika
Bil sem samorastnik in to seje kazalo tudi v mojem značaju in načinu dela. Verjetno preveč
odprt in iskren za politika tedanjih časov. To lastnost je javnost sicer zelo cenila, sam pa sem
imel zaradi nje izredno veliko težav, ker sem na ta način, pri zaprti politični igri, nastopal z
odprtimi kartami, mnogi moji soigralci pa so imeli drugačno tehniko igranja. Zelo hitro sem
dojemal bistvo pojavov in dogodkov. Bil sem sposoben povezovati prakso s teorijo, čeprav
je bil moj duh vedno bliže praktičnim dogajanjem kot pa abstraktni teoriji ali filozofiji.
15
življenjepis in moja karakteristika ________
Zavestno sem se trudil, da bi več mislil kot pa govoril, zato nisem bil nikoli preveč vnet
častilec dolgih govorov, učenih razprav in maratonskih sej. Pretežno sem shajal in živel na
podlagi svojih lastnih spoznanj, zaradi discipline ali hierarhije nisem rad sprejemal drugih
mnenj. Poleg svojega mnenja sem imel tudi hrbtenico in pogum. Nisem se bal odločati in
prevzemati tudi odgovornosti za svoje odločitve. Menim, da sem znal bolje voditi svoj team,
kot pa graditi sodelovanje z drugimi teami. V tem pogledu sem bil verjetno preveč samosvoj,
bolj nagnjen k vidnemu voditelju, kot pa k nevidnemu članu vodstva. Tudi ta lastnost,
prirojena želja ali temperament, kakor se že lahko to imenuje, je povzročala tako aplavze
kakor tudi žvižganje. Omahovanje, neodločnost ali počasnost, tako značilne, a ne vedno
napačne sestre slovenskega političnega življenja, so bile meni vedno tuje. Odločal sem se
hitro, prej prehitro kot prepočasi, in silovito. Zelo odločno sem znal braniti svoja stališča in
predloge, čeprav sem bil tudi zelo strpen in demokratičen poslušalec drugih stališč in
predlogov. Mislim, daje ta moja strpnost in smisel za boj mnenj z leti naraščala in daje zlasti
prišla do izraza, ko sem bil v sindikatih in na izvršnem svetu. Spomin in govorništvo sta bila
dobra zaveznika mojemu razumu. Pri ocenjevanju in izbiri kadrov in sodelavcev nisem bil
vedno najbolj uspešen. Gledal sem jih preveč skozi očala dobrega in poštenega; nisem rad
vrgel kamna v človeka ali s črno barvo označil njegove osebnosti. Preveč sem bil zaupljiv,
včasih celo naiven, zato je nekaj političnih vagabundov in karieristov tudi po moji zaslugi in
z mojo (naivno) podporo napravilo blestečo kariero. Nisem torej hitro ali prehitro človeka
odpisal. Če paje do tega prišlo, potem tega nisem niti znal niti hotel skrivati. To paje seveda
najboljši način za pridobivanje skritih "prijateljev". Trdim, da nisem bil preveč ali celo
bolestno ambiciozen. Dokaj mimo sem prenašal kritiko, nikoli nisem po božje častil
samokritike.V politični areni nisem rad sklepal prevelikih osebnih prijateljstev. Mogoče sem
bil celo nekoliko zadržan, za površnega opazovalca celo težko dostopen in preveč zaprt. Kot
človek res nisem bil preveč enostaven, toda vendar skladen s samim seboj, torej brez
predsodkov ali drugih karakternih bolezni, ki niso ravno izjemen pojav pri politikih. Naj ob
zaključku tega avtoportreta rečem še to, da sem zaupal samemu sebi in bil s seboj tudi dokaj
zadovoljen.
Med mojim znanjem, razumom in intuicijo je bila dokaj srečna povezava in ubranost. V
težkih trenutkih odločitev sem se vedno prepustil intuiciji, nekemu navdihu ali sedmemu
čutu, ki me ni skoraj nikoli zapustil ali prevaral. Nekatere svoje najboljše stvari sem naredil
na ta način; to mi je nekajkrat med vojno celo rešilo življenje. Delal ali pisal sem zelo hitro in
ekspeditivno. Kljub veliki obremenjenosti, zlasti na nekaterih funkcijah, sem si vedno
prihranil čas za počitek, razmišljanje in osebno življenje. Držal sem se pravila, da čim
pomembnejšo dolžnost nekdo opravlja, toliko več časa mora imeti za razmišljanje. Bil sem
velik Slovenec toda ne nacionalist. Nisem zaupal ali verjel v življenjsko sposobnost
centralizirane Jugoslavije. Zato sem bil vedno vnet zagovornik demokratične in nacionalno
enakopravne Jugoslavije. V taki Jugoslaviji sem videl tudi najboljšo možnost za življenje in
napredek slovenskega in vseh narodov in narodnosti Jugoslavije. Sektaštvo mi je bilo vedno
zoprno. Ljubil sem strpnost in širokogrudnost; v tem sem včasih celo pretiraval, kar se mi je
vedno bridko maščevalo. V tem oziru sem verjetno prehiteval čas in razmere. To ni dobro,
ker politika ni poezija ali znanost; politika je umetnost možnega!
16
življenjepis in moja karakteristika ____________________
Ko je ležal pred menoj mandat za sestavo ZIS, sem čutil, da se nahajam pred mojim
življenjskim razpotjem - sprejeti ali ne sprejeti! Sem ali tja?! Mnogi so mi že rekli, daje bila
to moja življenjska napaka, ker nisem sprejel. Če gledamo s stališča moje politično-upravne
kariere, gotovo. Ni dvoma, da bi bil dokaj uspešen predsednik v okviru tedanjih razmer in
politike. In kolikor bolj bi bil učinkovit, toliko bolj bi podaljšal tedanjo kvaliteto idejnih in
političnih odnosov. To pa ni bil moj namen. Nisem želel biti uspešen zdravnik obstoječega in
mu podaljševati življenje. Želel sem biti oblikovalec nečesa novega, kvalitetno boljšega.
Nisem imel upravnih, protokolarnih ambicij. Moje misli in sanje so bile usmerjene k novi
duhovni in materialni kvaliteti socializma. Če bi imel ekipo, ki sem jo želel (Savka, Mikulič,
Pečujlič), potem bi šlo. Skupaj s Titom, Kardeljem in Bakaričem, Nikezičem in Crven-
kovskim bi - tako sem mislil, uklesali nove idejne poti revolucije predvsem v duhu VI.
kongresa. V nasprotnem primeru, če bi bili le vlada uradnikov, čeprav inteligentnih, to ne bi
bilo mogoče. Potem, tako se mi je zdelo, lahko za tak svoj cilj več storim in prispevam, če
ostanem tam, kjer sem. Nisem bil osamljen v takem zaključku; mnogi, ki so me kasneje
napadali in rušili, so tedaj mislili prav tako. V vsakem primeru bi poizkušal kot predsednik
ZIS nadaljevati Kraigherjevo reformo. Toda ravno on mi je mesec dni pred svojo smrtjo
govoril, da bo reforma propadla, da bo dal ostavko, predvsem zato, ker po njegovem reforma
ni imela dovolj stvarne idejno-politične podpore. Od Kraigherjeve smrti do spomladi 1969,
ko naj bi postal predsednik ZIS, pa sta uspela Spiljak in Gligorov vso gospodarsko politiko
samo še bolj odmakniti od reforme kot je bila pred Borisovo smrtjo. Torej še en razlog več
za moje pogoje, načrte in ravnanje. Če z današnje retroaktivne perspektive gledam na tisti
čas, se mi dozdeva, da bi se, če bi se zadovoljil z uradniško vlado, izgubil in skopnel v
tedanjih labirintih zvezne uprave, opsovan še od Slovenije (kot kasneje Ribičič) ali pa bi se
spri z uradno politiko, dal ostavko in odšel (če bi imel srečo) z velikim truščem in hruščem.
Ostal bi verjetno sam in nezadovoljen. Bilo bi neslavno, bahavo in nerealno, če bi si
zamišljal, da bi sam lahko preprečil kasnejši razvoj dogodkov. V tem me potrjuje tudi
Nikezičeva usoda, ki jo je doživel, kljub temu, da je imel več podpore tako v Srbiji kot v
Jugoslaviji kot sem jo imel jaz. In to kljub temu, daje bil nesporno boljši politični taktik od
mene. Najini idejno-politični, filozofski in strateški cilji pa so bili isti, ne da bi se o njih kdaj
koli posebno dogovarjala ali sporazumevala.
"Prav", so rekli nekateri moji prijatelji, ko sem jim to razlagal. "Recimo, da se ne motiš;
četudi ne bi napravil pričakovanega, bi pa ostal živ in po končanem mandatu prišel v
Slovenijo in delal naprej! To bi mnogo pomenilo!" Nekaj resnice je v tem - priznam. Toda
tudi tako kot je, sem samo navidezno mrtev. Cilji, ideje, perspektiva, bodočnost - vse to je
ostalo! Stvari so danes bolj jasne kot kdaj koli. Tudi moja politična smrt jih je pomagala
razjasniti. Vse ogorčenje, obup, ravnodušnost, razočaranje in vse ostalo, kar je povzročila, je
kal nečesa novega. Kar mora priti - tako sem mislil takrat - je sedaj tu pred nami kot naša
zmaga, ki seje rodila iz našega takratnega poraza. Res je, ta pot je bila zame bolj neprijetna,
lahko bi hodil bolj kompromisarsko. Mnogi so hodili tako. Toda to ni v moji naravi, to ni v
mojem bistvu; potem to ne bi bil jaz, Stane Kavčič, bil bi nekdo drug, recimo N. N. ali M. B.
ali T. T. Da zaključim: nikoli preje in nikoli kasneje nisem imel tako mikavne ponudbe - za
svojo "slavo in uspeh " (če bi nekoliko pomiril svojo vest in pritisnil na svoje prepričanje).
17
Življenjepis in moja karakteristika _
Tega nisem storil; tudi v tem primeru sem ostal zvest samemu sebi. Ne obžalujem, da sem
tako ravnal!
Vsak, ki pri nas sprejme vodilne funkcije v oblasti in politiki, ne dobi pravega niti
materialnega niti moralnega nadomestila za to svojo pripravljenost. Mnogo svojega
notranjega in privatnega življenja, mnogo pravic, veselja, brezskrbnosti in seveda težav in
nadlog navadnega državljana mu ostane neznanih. In čemu in zakaj je vedno dovolj ljudi, ki
hočejo, želijo in se borijo za oblast? Kaj je potem njihovo plačilo? Enim je plačilo to, da nekaj
so; torej blišč funkcije, opojnost oblasti, čar in mik oltarske veličine, v kateri je njihov jaz
(mislijo vsaj tako) na najbolj vidnem mestu. To je plačilo političnim stremuhom, birokratom
in politikantom. Drugim je nadomestilo želja in zavest nekaj storiti, nekam naprej popeljati
kolektiv, občino, republiko, narod. Ustvariti nekaj, premakniti, pregnesti, spremeniti čas,
življenje, razmere. Taki politiki in nosilci javnih funkcij so kot umetniški ustvarjalci, polni
ognja, delovnega žara, snovanja in zavzetosti. Običajno je teh povsod manj kot onih prvih.
Torej razmerje v politiki je drugačno kot recimo v čebeljem panju. V panju so troti vedno v
manjšini v oblasti, v politiki pa ne. Kadar je neko politično gibanje ali stranka v vzponu,
kadar resnično potiska družbeni razvoj naprej, tedaj je v njenem panju tako, kot pri čebelah.
Kadarpa začno objektivne družbene okoliščine in zakonitosti, zlasti gospodarske, prehitevati
družbeno zavest in delovanje neke stranke ali političnega gibanja - kadar ta zaide v
stagnacijo, tedaj pa tudi v njegovem kadrovskem panju nastane sprememba. Dotedanja
večina se sčasoma spremeni v manjšino, manjšina pa se razbohoti v večino. Tudi to je eden
od razlogov, daje družbeni napredek tako zamotan, težaven in tlakovan s tolikimi žrtvami in
presenečenji.
Ko to končujem, že vidim, kako različno bodo sprejeli bralci te vrstice. Pogumna in
iskrena izpoved - bodo rekli eni. Zanimivo, zelo zanimivo in nenavadno bodo modrovali
drugi. Ni povsem točno naslikal sebe - bodo ugotavljali tretji. Kakšna domišljavost: kako si
upa! To je pa samo njemu podobno! Oh! Ah! Proti vsem predpisom skromnosti! In v tem
smislu in stilu ogorčenja - bodo kritizirali četrti.
Izbira ocene je torej dana in možna. Izvolite, tovariši državljani!
18
dnevnik in spomini__________________________________________ 1972
1972	SPOPAD IN OSTAVKA
Že do sedaj sem imel toliko misli, idej in čustev, ki jih nisem mogel povedati nikomur. Ne
zato, ker bi bile pregrešne, antidržavne, ampak zato, ker je usoda vseh politikov, da morajo
zmeriti in zvagati vsako besedo, ki jo rečejo. Preprosti državljani in umetniki so v tem
pogledu bolj svobodni. Sedaj vidim pred seboj bodočnost in razmere, ki me bodo še bolj
utesnjevale. Se bolj bom sam..., v ječi svobode, moja misel in čustvo o širnem prostranstvu
in moja beseda o katakombah tesnobe. Ta položaj mi potiska pero v roke... zakaj, s kakšnim
namenom? Kdo ve, zakaj tako skrivnostno šepeta tišina v naših gorah?!
1. november
Dan mrtvih. An1 je šla na očetov grob. Rad bi mislil na mrtve in na smrt, toda ne morem.
Preveč je življenja v meni. Dogodki so preblizu, da bi se lahko odtrgal od njih.
5. november
Opažam spremembo odnosa do časa. Vse življenje sem se boril z njim in zanj. Sedaj ga
imam naenkrat preveč. Kako ga uničevati - to je zdaj vprašanje?
7.	november
Vse je v znamenju pisma2. Sredstva informiranja dajejo vtis, da seje vse drugo pomaknilo
nekam vstran, na rob.
Ko Tolstoj v Vojni in miru govori o političnem pomenu prijateljstva med Aleksandrom in
Napoleonom leta 1809 nadaljuje:
" Življenje - pravo življenje ljudi s svojimi bistvenimi zanimanji zdravja, bolezni, dela in
počitka in s svojimi zanimanji misli, znanosti, poezije, glasbe, ljubezni, prijateljstva,
sovraštva in strasti, je šlo medtem svojo navadno pot, neodvisno od političnega prijateljstva
ali sovraštva z Napoleonom Bonapartom in zunaj vseh možnih preosnov."3
Kako realističen mislec in opazovalec je bil Tolstoj.
8.	november
Čitam Cankarjeve Hlapce. Kako uničujoča je bila kritika. Takole je ob njihovi uprizoritvi
napisal neki kritik v pismu:
' Angelca Kavčič, soproga Staneta Kavčiča.
2pismo predsednika zveze komunistov Jugoslavije Josipa Broza Tita in izvršnega biroja predsedsed-
stva CK ZKJ.
3Lev N. Tolstoj, Vojna in mir, Druga knjiga, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1966, stran 96.
19
dnevnik in spomini____________		 1972
"O Cankarju tudi njegovi najožji somišljeniki ne trde, da bi bil dramaturg. Dramo, ki jo je
ravnokar izdal, bomo težko videli kdaj na odru; kvečjemu bi se to znalo zgoditi kje iz
političnih povodov. Kar primanjkuje na umetnosti, je skušal nadomestiti z reklamo politične
tendence in z ocvirki oštarijskega robantenja. Kakor pri Cankarju v navadi, se pričenja
dejanje v oštariji. Vsa vsebina je persiflaža učiteljstva, kakršne bi ne smelo mimo prenesti,
ako bi imelo splošno več časti v sebi. Radovedni smo, kako bo reagiralo učiteljstvo na tako
psovanje?... E)elo kaže vse slabosti Cankarjevih spisov brez njegovih vrlin. Skrajno robati
ton vpliva odurno na čitatelja, neizmerno pretiravanje dela tako kričeče nasilje objektivni
resnici, da pokvari vsak estetičen užitek... Kakor pri drugih Cankarjevih spisih, se opazi tudi
pri tej drami precejšnja razlika v slogu in izpeljavi med začetkom in koncem. Začne se z
lepimi stavki, dejanje se pričenja razumljivo, osebe stopajo pred nas jasno; kolikor dlje pa
čitamo, tolikor bolj meglene postajajo osebe, njihovi govori dolgi in nesmiselni, dejanje se
izgublja in izgubi slednjič, nihče ne ve, kam. Tudi jezik in slog pešata; ni več onih plastičnih
stavkov in izbranih primer. Očividno se pisatelju mudi za honorar ali za kaj drugega. Pozna
se, da se steguje po odeji."4
Zakaj mora biti v življenju toliko smrti? Zakaj so tisti, ki vidijo globlje in dlje skoraj vedno
tepeni? Povsod je tako: v politiki, umetnosti, znanosti! Povprečje je vladar življenja. Grb in
zastava se menjata, njegov bič pa ostane in bo ostal na vekomaj? Kdo ve?!
10. november
Na cesti, v lokalih me pozdravljajo znani in neznani ljudje. Čutim močne simpatije, tiho
žalost in prikrito ogorčenje. Življenje teče naprej, pojdite svojo pot, tu smo in tu ostanemo,
jim odgovarja moj nemi pogled. Kot da bi me razumeli.
12. november
Prihajajo prijatelji, znanci, sodelavci. Odhajajo pomirjeni, ko vidijo, da sem zdrav in živ.
Nobene dramatike, prosim. To je politika. In vendar se svet vrti.
14. november
Težko je z mamo.5 Ne boli me to, da nisi več predsednik, mi je rekla. Boli me, ker so ti
storili krivico. Napadajo te, klevetajo, zakaj se ne braniš? Tako sveto je verjela v pravičnost
naše politike, sedaj seje nekaj zrušilo v njej. Postalaje nezaupljiva, ne verjame vsega. Dvom
se je naselil v njeno srce, pri 82 letih. Ali je to socializem, meje vprašala? Mislim si, branim
to našo družbo; opozarjam na realnost. Čutim pritisk moralnih vidikov. Kriza zaupanja še
bolj odtujuje politiko. Zmagovalci in poraženi. Kako enostavno in čmo belo. Oblast kot sila
ali oblast kot še kaj drugega, kot zaupanje, morala, svoboda, strpnost, pogovor, demokracija,
človečnost. Stalinizem je bil tu brez posluha. Naša revolucija in praksa sta bili drugačni. In
vendar so si vse skušnjave močnih zelo podobne. Do kod te zvabijo s seboj, kje in kdaj se
jim upreš in kako in kje jih premagaš. Težko in sodobno, večno živo vprašanje.
^Ivan Cankar, Zbrani spisi, štirinajsti zvezek, uvod in opombe napisal Izidor Cankar, v Ljubljani, 1932,
Nova založba, stran 307-308.
^Mama Staneta Kavčiča, Marija Žitko, rojena Kavčič, rojena 20.3.1891 v Sentjoštu nad Horjulom, umrla
27.1.1982 v Ljubljani.
20
dnevnik in spomini_		 1972
15. november
Vjesnik u srijedu (Zagreb) je obrazložil odstope. Povezal nas je, štiri mušketirje:
Nikezića6, Kavčiča, Popoviča7, Tepavca8. Ali se bo kdaj našel kakšen Dumas, da nas prelije
v roman, v dramo, v film? Zdaj smo ostali poraženi zmagovalci! Živeli in delali in razmišljali
smo vsak zase Organizacijske povezave nobene. Slučajna ali objektivna zgodovinska
sočasnost in idejna podobnost? Trije bivši zunanji ministri, trije srbski intelektualci in
nekdanji delavec iz Slovenije! Vjesnik se trudi, da bi nas obravnaval posamič, hkrati pa išče,
ponuja skupni imenovalec. Ne morem se znebiti vtisa, da se za napadom name skriva
nerazpoloženje do Slovenije. Kaj hočejo? Se več hrupa? Mogoče tudi še nove žrtve. Zanje je
videti prepoceni. Preveč kulturno.
17.	november
Danes sem bil zopet pri očimu9. Vidim ga, kako umira. Dnevi so mu šteti. Brez moči sem
stal poleg njega in mu lagal, da bo kmalu ozdravel in šel domov. Se enkrat sem videl vse
njegovo življenje pred seboj. En sam boj za kos kruha, garanje in ponižanje; in sedaj je tu, še
korak, še dan, dva in omahnil bo v večno temo. To njegovo usodo čutim kot moro, ki me
pritiska. Ej, življenje, kakšno si! Odhajam potrt in razdvojen. Kako daleč je ta trenutek vse
tisto, kar se imenuje politika. Ko se vračam, zavijem k vnuku. Tam več kot 80 let in umiranje
in smrt; tu še ne 8 mesecev in življenje. Oni tam leži nepremično in brez moči, ta tukaj skače
in ne ve, kaj bi od zdravja in norosti. Potolažil me je; skoraj razveselil. Torej je življenje
močnejše od smrti, čeprav smrt včasih premaga življenje.
18.	november
Razmišljam. Čutim, kako bledi čustvena podoba oktobrskih dogodkov. Miselno in
moralno pa vstajajo mnoga vprašanja brez odgovora. Na primer: kako bo to, kar se je
zgodilo, vplivalo na integracijo Jugoslavije, tedaj ko Tita ne bo več. Nekateri mislijo, da
dobro; jaz se bojim, da slabo. Kje so, recimo v Srbiji, kadri, ki bi imeli toliko posluha, širine,
tolerance do skupnih interesov Jugoslavije kot tisti, ki so sedaj odšli? Kdo bo nadomestil
^Marko Nikezič, rojen 1921, med NOB opravljal vrsto političnih funkcij, po vojni je opravljal različne
politične dolžnosti v mestu Beograd, nato je bil veleposlanik v Egiptu, Češkoslovaški in Združenih
državah Amerike, namestnik sekretaija in sekretar za zunanje zadeve SFRJ, od leta 1968 predsednik CK
ZK Srbije, 17.10.1972, po štirih dneh političnih razgovorov srbskega političnega vodstva s Titom,
odstopil s funkcije predsednika CK ZK Srbije in člana CK ZK Srbije, odstranjen iz javnega in političnega
življenja.
7Koča Popovič, rojen 1908, pred vojno diplomiral na filozofski fakulteti v Beogradu, sodeloval v
internacionalnih brigadah v španski državljanski vojni, med NOB opravljal vrsto zelo visokih vojaških
dolžnosti, med drugim je bil komandant Glavnega štaba armije, po vojni sekretar za zunanje zadeve, član
ZIS, podpredsednik SFRJ, član CK ZKJ in predsedstva CK ZKJ. Leta 1972, ob odstranitvi tedanjega
srbskega političnega vodstva, odstopil iz vseh političnih funkcij, odstranjen iz javnega in političnega
življenja.
8Mirko Tepavac, rojen 1922, politični delavec, med NOB opravljal vrsto pomembnih političnih dolžnosti,
po vojni je bil med drugim sekretar CK ZK AP Vojvodine, direktor Radia Beograd, veleposlanik SFRJ v
Budimpešti, direktor dnevnika Politika, član CK ZKJ in predsednik pokrajinskega komiteja ZK
Vojvodine, od leta 1969 sekretar za zunanje zadeve, leta 1972, ob ofenzivi "zdravih sil", odstopil s tega
položaja in bil odstranjen iz javnega in političnega življenja.
9Ivan Zi tko, umrl 20.11.1972.
21
dnevnik in spomini__		 1972
njihovo avtoriteto in ustvarjalnost? Kar je bilo dobrega v vrhu, je šlo. Je ostalo, kar je bilo
ustvarjenega? In hrvaški bolnik? Končno, Peter sem, Pavel tja, Stane dol, Andrej gor - to
niso življenska vprašanja naše družbe in naših narodov. Mi prihajamo in odhajamo; čim bolj
brez pompa in dramatičnosti, toliko bolje. Ali Jugoslavija je alije ni, pa ni vseeno. In da bi
bila, kdo jo bo držal skupaj. Interesi, disciplina, vojaška sila, ZK, pamet, sporazum,
enakopravnost, demokracija. Dovolj modro in avtoritativno vodstvo. Ne bojim se za
Slovenijo. Muči pa me Srbija in Hrvaška. In če so moje bojazni in slutnje pravilne? Kakšna
Golgota nas potem čaka? Tito torej ni rešil tega zgodovinskega vprašanja. Imel je priložnost,
da ga reši. Je torej na koncu svojih dni rušil tisto, kar je gradil vse življenje? Kako strašna
usoda in zmota, če se to zgodi!
20. november
Smrt je prišla. Stal sem poleg njega in gledal, kako ga je vlekla s seboj. Tudi župnik je
prišel kopit tega brezverca. Kako naj razumem to potezo? Ali je to nova oblika klerikalizma
ali pa nov duh koncila? Rad bi, da je to drugo. Slovenci sploh ne vemo, kaj je verska
strpnost in verska svoboda. Od protireformacije naprej je bila to zagrizena vera, verski teror,
ki je vodil, moral je voditi, tudi zagrizeni ateizem in teror nevere. Vrhunec te črte ločnice je
bila revolucija. Kako počasi se osvobajamo bremen preteklosti. Kako težka je tudi ta pot
človeške kulture in sožitja, mimo in preko verskega prepričanja.
Ko sem korakal za krsto skozi dolino svoje mladosti, sem obujal spomine. Vsaka hiša,
vsaka steza, studenec, drevo, zvon, ki je udaril čas - vse je govorilo in me spominjalo
preteklih dni. Neko pošteno proletarsko življenje je končano. V mojem srcu pa je ostala še
enabrazgotina.
22. november
Novi mandator10 je zadržal skoraj ves dosedanji izvršni svet. Seveda, saj so vendar dobro
delali. Greh je samo moj, čeprav smo se odlično razumeli in sodelovali. Toda, kdo bi bil
dlakocepski in logičen sedaj, ko mene ni. Prav imajo tovariši, da so sprejeli in ostali. Delati
naprej, misliti z lastno glavo in videti stvarnost - to je modrost trenutka. Vse ostalo bosta
skrila prah in življenje. Kako slabo bi bilo, če bi bila moja politika samo moja. Mnogo bolje
je imeti v novem izvršnem svetu prijatelje kot pa nasprotnike.
24. november
Se spali smo, koje zjutraj pozvonil Kozlevčar. Prinesel je novo ploščo slovenskega okteta
kot darilo. Prvi proizvod tega venčka slovenskih pesmi. Sedeli smo in poslušali. Niti besede
o politiki, čeprav je vse jasno.
l^Novi mandator je bil Andrej Marine, dotedanji sekretar predsedstva CK ZK Slovenije in človek, ki je
imel na 29. seji CK ZKS, kjer so Staneta Kavčiča odstopili, uvodni referat . Andrej Marine je iz stare
sestave izvršnega sveta izločil le dve imeni in sicer podpredsednika dr.Franca Hočevarja, ki ga je
zamenjal Rudi Cačinovič, in Janeza Kocijančiča, ki gaje nadomestil Zvone Dragan. Sicer je ostal izvršni
svet v nespremenjeni sestavi in sicer: podpredsednika dr. Aleksandra Kornhauser in Tone Tribušon, ter
člani Tomaž Bizajl, Maijan Dolenc, Jože Florijančič, Pavle Gantar, Franc Kočevar-Ciril, ing.Boris
Mikoš, Jože Novinšek, Maijan Orožen, Franc Razdevšek, Bojan Skrk, Miloš Sulin, Zora Tomič, Franjo
Turk in Milovan Zidar.
22
dnevnik in spomini_		 1972
Dva subjekta - eden včeraj, drugi danes - ki sta se prebila v zadnjih letih na sam svetovni
vrh, sta prišla pokazat svoje občutke, srce in prepričanje. To nemo dejanje izrednega napora,
kvalitete in mojstrstva, ki je v njihovih dosežkih, mi je pomenilo več kot cela ploha
pohvalnih političnih besed. Hvala Vama, tovariša!
26. november
Vidim, da nekateri zadnje obračune in pismo primerjajo z obračunom z Informbirojem
1948 leta. Torej zgodovinska razsežnost? Seveda samo z drugo stranjo, z desnico. Za
Informbiro sta bili tedanja Jugoslavija in KP tudi desnica. Desnice imajo v socializmu to
značilnost, da se rade uresničijo. In zato smo se sprli z Rusi; zato prepir med Rusi in Kitajci.
Zato Češkoslovaška; zato vsakih deset let upor na Poljskem; zato postopen in razumen kurz
na Madžarskem. Zgodovinska primeijava je nesmiselna. Levica je bila leta 1948 ekspozitura
Stalina in njegovega imperializma. Sedanja "desnica" ni ekspozitura nikogar. Raste iz naše
stvarnosti, hoče malo več širine, demokracije, sproščenosti, več strpnosti pri boju mnenj,
idej, iskanja, nemira, zmot in poguma in fantazije. To je vse. Vse ostalo je podtikanje,
nesporazum ali kontrapropaganda. Čas bo pokazal, kdo je bližje duhu programa ZK! Ali
sedanja levica ali desnica. Mogoče bo prišla desnica prezgodaj. Vse, kar se kasneje s težavo
uresniči, vsaka napredna ideja, pride v nekem smislu vedno prezgodaj. V tem je ravno njeno
progresivno poslanstvo, ki kaže in odpira pot naprej! To je hrepenenje in lirika v politiki, v
družbenih odnosih. Kolikorat je bila že tepena, poražena, razočarana in opljuvana. In
kolikokrat še bo?! In vendar, ko je ne bi bilo, bi se življenje ustavilo pri Džingiskanu, pri
Hitlerju; ne bi vedeli, da se zemlja vrti okrog sonca, ne bi... česa vse ne bi. Bili bi še vedno
opice, tako pa vendar nismo samo opice; včasih smo tudi že ljudje. Težka je ta pot, vije se
sem in tja in ni ji videti konca. Človeštvo pa hodi po njej in bo hodilo, pred njim pa
posamezniki, kdo jim je kriv! Todorovič11 je v svojem referatu ob 31-letnici Avnoja zelo
dobro prikazal trenutek. Imel je toliko poguma, da je poleg samoupravljanja povrtal tudi v
pomen socialistične demokracije, mednacionalnih odnosov in države. Zlasti o državi kot
razrednem instrumentu je bil originalen, koje imenoval "devalviranje države" otročjo bolezen
samoupravljanja! Ne vem kako dolgo bo lahko še vozil s takimi pojmi!
2. december
Z Vladom12, sosedom, sva imela dolgo diskusijo. Kaj je v obstoječem objektivnega in kaj
subjektivnega? Ali Jugoslavija res ni sposobna za bolj demokratično pot razreševanja
protislovij? Trdim, da je. Torej je razvoj dogodkov vendar bolj posledica subjektivnih
odločitev kot pa nujne objektivne logike. Če je tako, potem to ne more dolgo živeti.
Perspektiva? Do Titove smrti tako, potem pa: ali konec tega kurza in neizbežen odmik bolj v
desno ali pa še bolj v levo z mnogo večjim pritiskom od vrha navzdol, z raznimi
komplikacijami, ki bi jih povzročila taka vsiljena politika. Sedanje stanje torej nima trajne ali
1 'Mijalko Todorovič, rojen 1913, končal tehniško fakulteto v Beogradu, pred vojno član izvršnega odbora
združene študentske mladine, med NOB opravljal pomembne politične funkcije, po vojni načelnik vojno-
industrijskega oddelka ministrstva za ljudsko obrambo, član predsedstva CK ZKJ, član izvršnega biroja
predsedstva ZKJ, predsednik Skupščine SFRJ od leta 1971 do 1974, član sveta federacije.
Vlado Krivic, rojen 1914, diplomirani pravnik, med NOB opravljal pomembne politične funkcije, po
vojni delal v CK KPJ, bil je javni tožilec LR Slovenije, poslanec v Skupščini SFRJ, sedaj v pokoju.
23
dnevnik in spomini___ 1972
vsaj dolge bodočnosti. Ali še slabše ali pa boljše, to je alternativa. V tem razpletu, naj bo tak
ali drugačen, bo Slovenija igrala podrejeno vlogo. Mogoče še laliko prispeva kakšnega
policaja na tem ali onem področju, to pa je tudi vse. Težišče bo v Srbiji in na Hrvaškem. In
tudi njun medsebojni odnos bo pomemben.
6. december
Hilda13 je bila danes pri nas. Prinesla je v hišo zvrhan koš poštenja, dobre volje, iskrenega
zgražanja in prijateljske topline. Kakšno dragoceno in redko bogastvo za našo hišo v teh
časih.
8. december
Sedaj so tudi Bosanci dobili svojo afero. Osman in Humo14 sta izobčena. Iz tega, kar
objavlja Delo, ni mogoče videti vsega. Imam vtis, daje v kritiki, ki stajo povedala Osman in
Humo nekaj resničnega, nekatere trditve pa zelo zvene po starem. Sedaj ni čas za strpne
razprave in zato... udari po njima! Kam to vodi? Kako iskati poti naprej?!
11.	december
Prišel je Tito15. Predenj so prinesli mnogo dokazov popolne vdanosti, on paje blagoslovil
njihovo početje. Preživeli so skupaj lep medeni teden. Odpeljal se je po novi avtocesti.
Rečeno je bilo, da je prvi potnik. Zelo simbolično. Mnogi od tistih, ki mu (Titu) sedaj
pripovedujejo o meni marsikaj, so še včeraj tudi o njem mislili in govorili to in ono. V bistvu
so mnogo dalj od njega kot jaz. Nikoli nisem imel odprtih vrat k njemu. Vedno sva se
pogovarjala preko drugih ljudi. Vedno sem ga iskreno sprejemal in podpiral kot voditelja in
zgodovinsko osebnost. Vendar pa se nisem vedno strinjal z vsem, kar je rekel ali ukrenil.
Nekoč je znal tako sijajno izbirati sodelavce in tudi sodelovati in potrpeti z njimi. Zdi se mi,
da je na stara leta ta lastnost nekoliko zbledela. Kakšna škoda, kakšne posledice, kakšna
možnost za povprečneže in karieriste.
12.	december
Krista16 je prišla na večerjo. Povedala je, da imam svojo himno. (Cigani). Pri njej je vse
tako, kot je bilo. Sijajni časi za preizkušanje ljudi in prijateljev.
15. december
Pogovor z Janezom K17. Nič novega. Kar se je moralo zgoditi, se je zgodilo. Kakor se je
nameravalo razmotati, seje zamotalo. Vse, kar je povedal, samo potijuje moje ocene. Dovolj
^Hilda Potočnik.
l^Osman Karabegovič, Avdo Humo in Hajra Kapetanovič so bili kritizirani in tudi izključeni iz CK ZK
Bosne in Hercegovine.
l^Tito je obiskal Slovenijo v času od 11. do 17. decembra 1972.
16Dr. Krista Kocjančič.
'^Verjetno Janez Kocijančič,rojen 1941, diplomirani pravnik, mladinski funkcionar in predsednik CK
Zveze mladine Slovenije, predsednik predsedstva Zveze mladine Jugoslavije, sedaj generalni direktor
Adria Airways.
24
dnevnik in spomini_____		 1972
mlad je, da lahko čaka. Jaz sem prestar, da bi se našel. Drama je končana; lahko se veselite
ali žalostite, toda lepo prosim, pojdite domov.
16.	december
Sprehodi po Tivoliju. Mrak. Mraz. Od starega hrasta prihajajo čudni glasovi. Kot da bi
nekdo igral na ustno harmoniko. Približam se. Na koreninah sedijo štirje dolgolasci. Eden
igra, drugi sede zamaknjeno in strme v temo. Kot bi bili drogirani. Irena18 mi potem pritrdi,
nekatere celo pozna. Pretreslo me je. Kaj iščejo, kaj hočejo? Psihopati, dekadenti,
deklasiranci? Nisem zadovoljen s tako razlago. Razvajenci? Žrtve vzgoje, staršev, družbe?
Preveč preprosto. Očitno je to beg pred življenjem in obup nad njim. Toda zakaj? V tem
početju je nekaj nerazumskega, mističnega, bogoiskateljskega in hkrati tudi samomorilskega.
Preveč neumno, da bi obtožili družbo. Mlademu človeku so mnoga vrata te družbe vendarle
odprta. Mnoga pota peljejo naprej. Seveda, ni vse posuto z rožicami, toda vendar... Preveč
tragično, da bi lahko ostal neprizadet, preveč izjemno in pretresljivo, da bi dvignil roko zoper
domačo vzgojo. Kako polna skrivnosti je mlada duša; kako občutljiv instrument je to. Kako
siromašen in nepopoln je še naš družinski in družbeni slog igranja na njem in ravnanja z
njim. Tu vidim izhod, zdravilo zoper usodo in nesrečo, ki se imenuje samouničevanje.
17.	december
Danes sem srečal starega partizana. Če bi bile volitve, bi dobil veliko večino, mi je dejal.
Ljudem je žal, da si padel, da, se je popravil, saj si res padel - kot nekoč v partizanih. Lepa
primerjava, samo od naših strelov, dodajam!
Angelco uničuje spoznanje, da nam nekdo v hiši prisluškuje. Zato v glavnem molči in trpi.
Včasih se spozabi, začne govoriti, tedaj pa jaz vse pokvarim s svojo pantomimo. Zato sem
nama danes zgradil imenitno pasjo uto. Siroka je en meter, dolga meter, visoka meter in pol.
Tu se sedaj pogovarjava brez prič in uživava res popolno svobodo. Zelo sva zadovoljna,
skoraj srečna.
18.	december
Neproizvodne dejavnosti, šolstvo, zdravstvo, uprava, imajo za šest mesecev zamrznjene
osebne dohodke. Verjetno bo tako celo leto 1973. Tako krčevito smo si prizadevali - od leta
1968 naprej - ustvariti ravnovesje med vsemi področji združenega dela in zakonitosti
napredovanja. Zaradi tega je prišlo do mojega prvega spopada s Spiljkovo vlado. Sedaj se to
ravnovesje ruši. Tu gremo nazaj. To je nerazumevanje socioloških, združevalnih in delovno
produktivnih zakonitosti sodobne družbe. Janko Smole19 je zopet (ali še vedno) na svojem
konju. Trdijo, da je treba to storiti zaradi razredne solidarnosti in stabilizacije. Eden naredi
dolgove, drugi pa jih plačuje. Ni kaj, tudi to je delitev dela in solidarnosti.
18Irena, pastorka Staneta Kavčiča.
19Janko Smole, rojen 1921, končal gimnazijo in študiral pravo, med NOB deloval v agitpropu v štabu
Vn.korpusa, po vojni opravljal vrsato funkcij v vladi LR Slovenije, bil je guverner Narodne banke
Jugoslavije, predsednik izvršnega sveta SR Slovenije in zvezni sekretar za finance.
25
dnevnik in spomini______		 1972
19. december
Čanadanović20 je odstopil. Mnogo in spretno je telovadil zadnje čase. Vse zaman.
Odstopil je, da bi pomagal doseči enotnost v Vojvodini. Uboga enotnost, kaj se vse dela v
njenemimenu.
23. december
Razmišljam, kako zgodovina oblikuje način političnega življenja in dušo narodov. Hrvati
se dvigajo in padajo. Vse ali nič. Zagnanost v nič, zagnanost za vse! In tako od Zrinjskega in
Frankopana, kjer so padle glave, preko madžarske revolucije sredi prejšnjega stoletja, kjer
so dobili za nagrado tisto, kar so Madžari dobili kot kazen, in v stari Jugoslaviji, ko so na
začetku agitirali za vse (jugoslovanstvo) in dobili nič in od Mika21 in Savke22, kjer so zopet
leteleglave.
Srbi so bili bolj previdni, preudarni , nikoli ni bilo tako slabo, da ne bi mogli deliti z
drugimi. Vedno je nekaj ostalo; zdržali so, čeprav stisnjeni med dva velikana, Avstrijo in
Turčijo. Dokaj zgodaj so oblikovali svojo državo in tudi razvijali svojo politčno (čeprav
buržoazno) demokratično šolo in tradicijo. Mi Slovenci pa smo mojstri dvojnega političnega
življenja. Enega za boga, cesarja in kralja; drugega zase in za svoj kruh vsakdanji; tega za
stranke, onega za osebno neuradno rabo. Njim: Živio! Aleluja! Hura! Sebi: mir! Kaj hočeš,
tako je pač! Taki smo domovine sinovi! In vrag naj jih (namreč njih) vzame! Samo v
izjemnih primerih, kadar prekipi, ta dvojnik odpade in tedaj se vse zlije v eno strugo, v en
veletok - kot kmečki punti in NOB. Potem pa zopet naprej po starem. Recept ohranitve?
Model eksistence? Modrost življenja in usoda hlapčevanja? Gledam, kako počasi to razpada,
kako počasi se oblikuje nekaj novega, bolj celovitega, neposrednega in pristnega. V
sedanjem času čutim marsikaj, kar pospešuje nastanek novega; vidim še marsikaj, kar
vzdržuje v meni tudi staro tradicijo in navade. Kako globoko je naša dnevna politika prodrla
v vse to? Strah, nezaupanje in malodušnost so še vedno tu. Prekleta usoda! Ce ni tujca, ki bi
jih sadil in negoval, potem to počenjamo sami. Vse sem že zdavnaj doumel, in zato sem hotel
nekaj več širine, strpnosti, kulturnega dialoga v politiki. Dvojna korist. Politika bi se tako
približala ljudem. Podružabila bi se. To bi aktiviralo dodatne ustvarjalne moči in
razmišljajoče glave, hrepeneča srca. Ni šlo! Prezgodaj, pravijo dobronamerni! Napačno,
kriče pravoverni! Prepozno, šepetam sam. Torej kdaj, sprašuje čas in naša zgodovina.
^Mirko Čanadanović, rojen 1936, magister filoloških znanosti, bil je predsednik zveze študentov in
sekretar univerzitetnega komiteja ZK Vojvodine, urednik študentskega časopisa, član CK ZKJ, zaradi
pritiska "zdravih sil" je moral odstopiti s funkcije predsednika pokrajinskega komiteja ZK Vojvodine.
21 Mika Tripalo, rojen 1926, diplomirani pravnik, med NOB opravljal vojaške in politične funkcije, po vojni
sekretar komiteja SKOJ za Dalmacijo, predsednik CK Ljudske mladine za Hrvaško in predsednik
izvršnega odbora Zveze študentov Jugoslavije, predsednik CK Ljudske mladine Jugoslavije, član
izvršnega komiteja CK ZK Hrvaške in sekretar tega organa, po znanih "hrvaških dogodkih" in po 21.
seji predsedstva CK ZKJ decembra leta 1971 odstopil z vseh državnih in partijskih funkcij.
22Savka Dapčevič-Kučar, rojena 1923, doktorica ekonomskih znanosti, članica CK ZK Hrvaške, izvršnega
komiteja CK ZK Hrvaške, sekretarka izvršnega komiteja CK ZK Hrvaške, predsednica Skupščine SR
Hrvaške, od leta 1968 predsednica CK ZK Hrvaške, po znanih "hrvaških dogodkih" in po 21. seji
predsedstva CK ZKJ decembra leta 1971 odstopila iz vseh funkcij, leta 1972 s sklepom CK ZK Hrvaške
izključena iz zveze komunistov zaradi "frakcionaškegadelovanja na liniji nacionalizma".
26
dnevnik in spomini_		 1972
27. december
Včeraj je bila konferenca SZDL. Uvodni referat je imel Rudi23. Precej pikro meje napadel.
Res mu ni bilo treba ovenčati svoje sive glave s sumljivo slavo tega referata. Nekoč sva bila
dobra prijatelja. Razšla sva se zaradi razlik v politiki. Kljub temu sem ga vedno cenil in
spoštoval. Prezgodaj in ne po svoji krivdi seje moral umakniti v drugo vrsto.
30. december
Staro leto se poslavlja. Meni ni prineslo nič dobrega. Tik pred mojim odstopom je bil pri
meni Vadnjal Boris24. Spomnil me je na neki dogodek. Spomladi leta 1969 smo bili Pod
Rožnikom na večerji - Vadnjal, Hafner2^, Petrič26, Štrukelj27, Hočevar28. Razlagal sem,
zakaj sem vrnil mandat. Med drugim sem napovedal, da bo leto 72 najtežje. To naj bi bilo
leto, ki bi bilo za materialne in politične probleme krizno. In tudi zato, sem dejal, ne želim biti
v tem obobju predsednik zvezne vlade. Jaz sem na to pozabil; Vadnjal paje v tem videl mojo
intuicijo.
In tako sedaj leto 1972 odhaja. V zgodovino ali kam? Na vrata trka leto 1973! Kaj
prinaša? Veijetno nič dobrega. Mnogoštevilne čestitke, ki jih dobivam od vsepovsod - nič
manj kot prejšnja leta, če odmislim tiste po protokolarni dolžnosti - tkejo rahlo meglico
dobronamernih želja in sreče, tako tenko in prozorno, da je moč videti grozeče prikazni v
ozadju. Slutim, da ples še ni končan. Logika obračunov se bo nadaljevala. Bojim se, da
srečna jugoslovanska zvezda zahaja. Vsiljujejo se nam nekdanje balkanske razmere in
23Viktor Avbelj-Rudi, rojen 1914, absolvent Pravne fakultete, med NOB opravljal vrsto pomembnih
političnih funkcij, po osvoboditvi namestnik načelnika OZNE za Slovenijo, javni tožilec LR Slovenije,
podpredsednik in predsednik izvršnega sveta SR Slovenije, član predsedstva CK ZK Slovenije, od leta
1979 do 1984 predsednik predsedstva SR Slovenije, sedaj upokojen.
24ßoris Vadnjal, rojen 1930, diplomiral na Višji ekonomsko komercialni šoli, gospodarstvenik, predsednik
skupščine občine Maribor Center, član izvršnega sveta skupščine SR Slovenije od leta 1967.
25vinko Hafner^ojen 1920, delavec, med NOB opravljal pomembne politične funkcije na Gorenjskem, po
vojni opravljal različne politične funkcije na Gorenjskem, sekretar občinskega komiteja KPS Kranj, nato
državni podsekretar v sekretariatu zveznega izvršnega sveta za industrijo, podpredsednik izvršnega sveta
Skupščine SR Slovenije, predsednik Mestne konference ZKS Ljubljana, predsednik Republiškega sveta
Zveze sindikatov Slovenije, predsednik Skupščine SR Slovenije, član CK ZKS, sedaj v pokoju, človek,
ki izjemno resno jemlje znano Titovo definicijo komunista kot vojaka revolucije.
26dt .Ernest Petrič,rojen 1936, doktor pravnih znanosti s področja mednarodnega prava, od 1965 do 1967
docent na Visoki šoli za politične vede, nato od 1967 do 1972 član izvršnega sveta Skupščine SR
Slovenije kot podpredsednik, leta 1971 neposredno sodeloval v znani akciji petindvajsetih poslancev, od
1972 dalje docent, izredni in redni profesor na FSPN, občasno - od 1983 do 1985 in 1986 - profesor za
mednarodno pravo na univerzi v Etiopiji, sedaj redni profesor in dekan FSPN.
Jožko Štrukelj, rojen 1928, diplomirani pravnik, udeleženec NOB, interniran v Buchenwaldu, sodnik
okrožnega sodišča v Novi Gorici, odvetnik, predsednik skupščine občine Nova Gorica, član izvršnega
sveta skupščine SR Slovenije od leta 1967 do spomladi leta 1972, koje moral Stane Kavčič ob ponovni
izvolitvi za predsednika izvršnega sveta iz njega izključiti Petriča, Štruklja, Vadnjala in Zupana.
Dr.Franc Hočevar, doktor prava, pred vojno aktiven v naprednih društvih Prosveta, Sokol, Triglav in
Njiva, pred vojno član pokrajinskega komiteja za Slovenijo, med NOB opravljal pomembne politične
funkcije, po vojni predstavnik misije FLRJ v Trstu in na Dunaju, javni tožilec LR Slovenije, predsednik
vrhovnega sodišča SR Slovenije, ambasador SFRJ v Romuniji in na Poljskem, zvezni javni tožilec,
podpredsednik izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, po odstranitvi Staneta Kavčiča ga Andrej
Marine ni več vključil v izvršni svet, po tem predsednik komisije Skupščine SR Slovenije za vprašanja
mednarodnih odnosov, sedaj v pokoju.
27
dnevnik in spomini__	 1972
navade. Čutim, kako je ta zaskrbljenost prisotna pri ljudeh. Materialni primanjkljaji, idejno-
politična nesoglasja in številne deklaracije prepirljivo burijo z doseženimi rezultati. Skoraj
milijardo dolarjev smo letos dobili samo od zdomcev. Kakšno bi šele bilo naše materialno
stanje, če jih ne bi dobili in če bi bili vsi ti ljudje doma, več ali manj brez dela? Kako težka je
ta naša materialna stvarnost in kako neresni so spričo nje mnogi socialni in drugi programi in
obljube. To neskladje mora povzročati nove politične potrese, nesporazume in obračune.
Nekdo bo že moral plačati ceno za razliko med možnim in obljubljenim, med besedami in
dejanji, med slepilom in stvarnostjo. Počakajmo, in videli bomo.
28
dnevnik in spomini_		 1972
OSTAVKA1
Ko sem bil jeseni leta 1972 prisiljen prostovoljno zapustiti politični oder, sem bil sicer
zadovoljen, ker mi ni bilo treba nositi soodgovornosti za politični razvoj in dogodke, ki so
prihajali, in to tem bolj, ker se z njimi nisem strinjal. Če bi se mu aktivno zoperstavil, nisem
imel nobenih razlogov za uspeh, in tako je moj odstop kot tudi odstop drugih, bila pasivna
oblika odpora tedanji uradni politiki. V takih okoliščinah sem brez trpkega slovesa rekel "lep
adijo" vsem mojim dotedanjim funkcijam. Bilo mi je prijetno, da sem lahko slekel svojo
uradno suknjo, odložil kravato, zavihal rokave in uradno zakorakal v - po mojem mnenju -
zasluženi pokoj. Do tu je bilo vse v najlepšem redu. Gledano s tega zornega kota ni bilo
videti torej ničesar vznemirljivega na območju mojega zanimanja. Ponujala se mi je krasna
priložnost živeti privatno življenje daleč proč od vsega, kar se pri nas razume pod pojmom
graditev socializma. Mnogi državljani, ki so sicer obžalovali moj nenadni odhod, so si tako
tudi predstavljali moje bodoče "poslanstvo" in mi pošiljali pisma v tem smislu z iskrenimi in
najboljšimi željami. Se danes čutim do njih toplo hvaležnost.2 Če dodam, da je bilo zelo
veliko ljudi prepričanih, da je moj odhod in slovo od politike samo začasno, in da se bom
prej ali slej vrnil, pa ne bom izdal nobene skrivnosti. Nimam namena ocenjevati takih
napovedi, čeprav moram priznati, da mi je bilo prijetno, kadar sem jih slišal. Ne glede na
počutje in želje ljudi, sem bil trdno prepričan, da se ne bom dal več potegniti v ozračje teh
dolžnosti in sladkosti. Hkrati pa sem trdno verjel in upal, da bo politika in njeni avtoiji, ki so
tedaj prevladali, doživeli neuspeh. Bil sem prepričan, da bo naša socialistična pot prej ali slej
spet krenila v tisto smer, k tistim neposrednim ciljem in vrednotam, za katere sem se tudi sam
dolgo vrsto let zavzemal.
Sele kasneje sem se zavedel, da se je v takem prepričanju in v mojem značaju skrivala
nevarnost, še bolje povedano, sila, ki je že takoj na začetku temeljito uničila in pomšila vse
morebitne želje, namene in iluzije o tem, da bi živel neprizadeto življenje političnega
upokojenca in se posvetil samemu sebi ter svoji privatni konjenici, ker nikakor ni bilo
pričakovati, da bi me lahko zadovoljil samo en konjiček, če bi se že odločil in sprijaznil s
popolno zasebnostjo. Kratkomalo, bil sem idejno in duhovno tako povezan s to družbo, bil
sem tako zainteresiran za njeno bodočnost in usodo, da nisem mogel ostati ravnodušen do
tistega, kar se je dogajalo in prihajalo. Tak moj odnos je bil z ozirom na to, kaj sem delal,
kako sem živel in kaj sem bil, razumljiv in naraven. Bilo bi čudno, nerazumljivo in že blizu
demoralizacije, če bi bilo drugače. Vendar pa tak moj odnos do družbenih dogajanj, ki je
1 Pisec je tekst z naslovom Ostavka priložil v svoj dnevnik pod datum 18.10.1973 z opombo, da predstavlja
v njegovih spominih posebno poglavje.
^V obsežni dokumentacijski zapuščini Staneta Kavčiča preseneča veliko število pisem, ki jih je dobival pred
in po odstranitvi iz javnega in političnega življenja ali pred in po internaciji, kot je sam rad rekel. Veliko
pisem je bilo anonimnih, četudi so mu ljudje v njih izrekali vso podporo, toda kaže, da je bil strah le
prevelik. Mnogi pa so se tudi podpisali s polnim imenom, priimkom in naslovom. Z.K. iz Škofje Loke mu
je 31.10.1972 sporočil, da mu stoodstotno zaupa in daje njegov zvest pristaš, B.S. iz Kopra pa mu piše,
da se bo "glede kandidatov za nasledstvo verjetno pokazala stara resnica, ki pravi 'Ako hočeš nekoga
spoznati, mu moraš oblast dati" (pa čeprav navidezno)".
29
dnevnik in spomini_		 1972
sicer značilen za večino državljanov in patriotov, ni bil v ničemer motiviran z mojim
morebitnim povratkom v politiko, kot bi lahko napačno zaključila logika birokrata. Spremljal
sem družbena dogajanja, ne da bi hotel ali želel vplivati nanje, ne da bi želel ali hotel s
čimerkoli odpreti vrata svoji vrnitvi. Moje zanimanje za politiko je imelo vzrok v moji idejni,
lahko rečem življenjski povezanosti z našo revolucijo, s Slovenijo in Jugoslavijo in s
socializmom. Ne tajim, daje imelo še en vzrok. Ta vzrok je bila moja osebnost, moj nemirni
in snujoči duh, uporni in optimistični značaj, razum in intuicija, ki so mi v življenju pripravili
prenekatero sladko, pa tudi grenko uro, prenekatero zmago, a tudi poraz.
Če bi bile pri nas politične razmere in odnosi že na kulturnejšem nivoju, demokratičnejši,
potem bi verjetno tudi po odstopu imel možnost, da bi nekaj tistega, kar sem videl in čutil
tudi pokazal, če bi to želel. Ker pa na žalost še nismo prišli do tega - trdno pa sem prepričan,
da bomo - nisem imel nobene druge možnosti, kot da primem za pero in zapišem nekaj
tistega, kar sem doživel, videl, čutil, mislil. Tako so v letih 1972-1973 nastajali moji spomini,
misli, ideje. Velik del mojega življenja in dela se odraža v njih. Drznem si upati, da bodo tudi
majhno ogledalo časa, razmer in dogodkov, ki sem jih živel. Zavedam se sicer, da se ljudje iz
preteklosti zelo malo nauče za prihodnost, vendar pa vsaj laže prenašajo in razumejo
sedanjost, če so razumeli preteklost. Zadovoljen bom, če bo kdo kdaj izjavil, da mu je moja
knjiga pri tem pomagala.
Težko pričakovano poletje 1972, in z njim moje počitnice, je prišlo. Ostala je še ena seja
predsedstva ZKJ, kjer bi morali sprejeti dokument o zunanji politiki.Pri njegovi izdelavi, to
je bilo na predhodni seji predsedstva, so se že kazale nekatere razlike in vsem nam je bilo
jasno, da Tepavčeva zvezda bledi. Nisem se mogel znebiti vtisa, da ne gre samo zanj, ampak
da je to začetek ofenzive zoper srbski centralni komite in zoper njegovo politiko, katero je
tudi Tepavac podpiral in oblikoval. Po političnih kuloarjih seje mnogo govorilo tudi o Koči
Popoviču3, ki baje ni hotel dati nekega intervjuja za dan borca. Preveč dobro sem poznal take
polresnice in njihov pravi namen, da bi lahko ostal popolnoma neprizadet. Čutil sem, kako se
išče dlake v jajcu, da bi dokazali, da zadeve v Srbiji ne tečejo dobro. Ni pa bilo težko
izračunati, da bi kadrovske in politične spremembe v Srbiji temljito spremenile tudi celotno
jugoslovansko notranjo, lahko pa tudi zunanjo politiko.
Se en dogodek mi je ostal iz tistih časov v spominu. Bilo je prvi dni julija 1972, ko sem
šel okrog ene ure po Erjavčevi cesti od izvršnega sveta proti drami. Ko sem se približal
Mačkovi hiši, je iz nje prišel Stane Dolane4. Naredil se je, kot da me ni opazil in z
veličastnim baletnim skokom odplaval na drugo stran ceste ter bliskovito izginil v svojem
3v nedavno objavljenih spominih Dragoslava Draže Markovića, Život i politika, 1967-1978, Rad, Beograd,
1987, avtor na strani 393 pravi, da je Koča Popovič cel čas spopada in razgovorov s srbskim političnim
vodstvom, molčal. Na koncu pa da je Titu, ki je te razgovore vodil in neposredno sprejemal zaključke,
dejal, da bo sedaj odšel, ker je stanje v Srbiji tako, da on ne more nič pomagati in da nima pomena, da bi še
ostal. Vest o njegovem odstopu je bila objavljena 3.11.1972.
4Stane Dolane, rojen 1925, diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, v NOB sodeloval od leta 1944, po
vojni do leta 1960 služboval v JLA, potem je opravljal razne politične funkcije v CK ZKS, bil je direktor
Visoke šole za politične vede v Ljubljani, sekretar UK ZKS, sekretar IB P CK ZKJ, član Predsedstva CK
ZKJ, sekretar za notranje zadeve SFRJ, sedaj član Predsedstva SFRJ, človek, ki zelo resno jemlje znano
Titovo definicijo o komunistu vojaku revolucije.
30
dnevnik in spomini____		 1972
avtomobilu. Občudoval sem tako baletno spretnost pri tolikšnih kilogramih, hkrati pa se mi
je zdela tudi politično zgovorna. Matija5, ki je bil spremil Dolanca do vrat, me je opazil,
počakal. Na ulici pred njegovo hišo sva se še nekaj časa pogovarjala. Dolanca in njegovega
baleta (ne vem, ali gaje Matija videl ali ne) ni omenil nihče.
V začetku julija je prišla v Slovenijo tudi bosanska delegacija in na Strmolu smo napravili
pregled naših odnosov. Bilo je očitno, da jih je prihod ustašev6 nekoliko zaskrbel in da kljub
temu, da so jih takoj likvidirali, vendar razmišljajo o nekaterih ukrepih, ki bi lahko vodili k
zaostrovanju naše notranje politike. Tudi nekateri naši tovariši so bili istega mnenja, jaz pa
sem v ustaškem prihodu videl nesmiselno avanturo naše emigracije in lepo priliko, da tudi
naša policija in splošno ljudski odpor pokažeta, kaj znata. Bil sem prepričan, da je naša
družba pravo osje gnezdo za take razbojnike, da bo vsak, ki bo prišel, za večno ostal tu in da
zato ni treba iz tega delati preveč daljnosežnih ideoloških in političnih zaključkov. Tudi ni
bilo verjetno, da se bodo po tako vročem sprejemu še pojavili.
Nekaj dni po obisku bosanskega vodstva sva šla z Angelco na Poljsko, preživela tam v
okviru študijskega dopusta 15 lepih, brezskrbnih, a napornih dni. Med tem časom je bila seja
predsedstva na Brionih, kjer so sprejeli dokument o zunanji politiki in "izljubili se", kot mi je
rekel naš politični sekretar v ambasadi. Nekoliko presenečen sem ugotovil, da so v naši
ambasadi skoraj bolj sistematično proučevali naše razmere doma v Jugoslaviji, kot pa na
Poljskem. Položaj na Hrvatskem in v Srbiji ter odnosi v vodstvu ZKJ so bili v središču
pozornosti, ugibanj in prerokovanj.
Z velikim razumevanjem sem potoval po Poljski in proučeval njihove razmere. Pri tem
sem imel poseben namen. Hotel sem ugotoviti, ali so in v kakšni meri tudi tam prisotni novi
pogledi na graditev socializma, ali so materialne in socialne spremembe povzročile tudi v
njihovi partiji spremembo odnosov in različne procese, ki bi bili podobni našim. Na to
vprašanje sem dobil pozitiven odgovor. Priznam, da sem včasih, ko sem razmišljal o
dogajanjih pri nas, ko sem analiziral smer mojega snovanja in počutja, vprašal samega sebe:
in če se motiš? Če si fantast? Če to ni mogoče in ni realno? Če si preveč pod demokratičnimi,
evropskimi vplivi? Kaj pa, če imajo zagovorniki čvrstega demokratičnega centralizma in
zaostrovanja razrednega boja vendarle prav? Kaj če tisto, kar imaš ti za sektaško in
preživelo, ni ne preživelo in ne sektaško, ampak edino pravilno in možno!? Da, to so bile
težke dileme in resna vprašanja. Končno pa nikoli nisem hotel nič drugega, kot čim več in
čim boljši socializem. Verjamem, da so isto hoteli tudi tisti, ki so nekoliko let vztrajno kopali
moj politični grob. Torej, kdo se moti in kdo ima prav. Vse, kar sem videl in slišal na
Poljskem, je samo utrdilo moje idejno in intimno prepričanje. Se bolje pa sem spoznal, da
5Ivan Maček-Matija, rojen 1908, delavec, general major v rezervi, pred vojno sekretar PK KPJ in član CK
KP Slovenije, med NOB politkomisar in komandant GS NOV in PO Slovenije, član SNOS, ASNOJ, po
vojni minister in podpredsednik vlade LR Slovenije, član ZIS, član CK ZK Slovenije in CK ZKJ, narodni
heroj, sedaj v pokoju, toda v javnosti še vedno znan kot človek, ki ima zelo velik vpliv na aktualno
slovensko politiko. V času njunega življenja je imel najtesnejše stike s Titom in Kardeljem, človek, ki zelo
resno jemlje znano Titovo definicijo komunista kot vojaka revolucije.
^Маја leta 1972 je jugoslovansko državno mejo prestopilo devetnajst oboroženih članov ustaške
emigrantske skupine, ki so jo jugoslovanske varnostne sile likvidirale šele po dveh mesecih. Zadnji
pripadnik te skupine je bil likvidiran šele v mesecu juliju na pobočjih Velebita.
31
dnevnik in spomini___ 1972
naše ideje in pogledi niso prazna fantazija, ampak realnost, zlasti pa bodočnost, ki jo
prinašajo in zahtevajo objektivne razmere, v katerih živimo.
Iz Poljske sem se vrnil neposredno pred 22. julijem 1972 leta. Tega dne je bilo v
Zadobrovi pri Ljubljani veliko zborovanje - 30. obletnica ustanovitve slovenskih brigad, na
katerem je govoril Kardelj. Njegov govor je bil po mojem mnenju sektaški, trd, ozek in
grozeč,7 povedal pa ni tudi ničesar novega. Pričakoval sem, da bo tako govoril, zato tudi
nisem bil nič kaj presenečen. Mnogi so bili, ker so pričakovali nekaj povsem drugega.
Potem smo šli na dopust v Strunjan. Te poletne počitnice so bile ene najlepših, kar sem jih
preživel v svojem življenju. Živel sem v popolnem brezdelju: plaval sem in užival zasluženi
počitek. Redkokdaj se je oglasil službeni telefon, sem ter tja se je pojavil kurir z nujno pošto
ali tudi kdo iz izvršenga sveta. Enkrat me je obiskal Hočevar in mi z nekaterimi
pesimističnimi napovedmi (žal realnimi) nekoliko zagrenil to lepo strunjansko poletje. Oba
sva videla pred seboj možnost obrata nazaj in malo na levo, čutila sva pritisk centralizma in
nevarnost obračunov. Upala sva seveda, da bomo tudi te nevarnosti in skušnjave prebrodili
in premagali. Vedel pa sem, da mi v življenju ni bilo nikoli ničesar poklonjeno. Vse sem
moral prigarati in plačati, zato meje tudi tedaj obletavala nadležna misel: s čim boš plačal te
počitnice, ta mir, to brezdelnost in zatišje?
Bila je že skoraj tradicija, da se med počitnicami vedno kaj zgodi; 1965. leta reforma,
1966. leta Rankovič, 1967. leta vojna na Bližnjem vzhodu, Češkoslovaška naslednje leto,
1969. leta cestna afera; precej normalno je bilo menda leto 1970, toda že naslednje poletje je
bil ples s 25 poslanci. "Kaj bo letos?" sem se v šali, toda upravičeno spraševal. Nič ni bilo.
Poletje smo preživeli brez kakšne posebne afere.
Ko smo se v začetku septembra spet zbrali v izvršnem svetu, je bilo slišati tole modrost:
"V Jugoslaviji ljudje najbolj mimo žive in delajo takrat, ko je vodstvo na počitnicah."
Nekateri so v tem videli znak konsolidacije, nekateri so čutili, daje to zatišje pred viharjem in
da bomo kmalu uprizorili kakšno novo preiskavo.
Iz povsem zanesljivih virov je bilo slišati, daje bilo na nekem pogovoru pri Kardelju zelo
miroljubno in konstruktivno ozračje. Baje je bilo rečeno, da ne bo nobenih obračunov v
Sloveniji. Prevladala naj bi strpnost; bližnji kongres ZK naj bi bil kongres enotnosti. Celo
Mirtiča8 so pozivali, naj najde razumno in tovariško pot k Popitu9 in Marincu10, tako da bi
7Delo je 5.7.1972 objavilo Kardeljev govor iz Zadobrove z naslovom V trdi bitki za socialistično
samoupravljanje smo danes v prvih vrstah napredka človeštva. Kardelj je celoten govor uperil proti
sovražnikom različnih vrst in barv. Govoril je o tem, da se pojavljajo poskusi stare, v revoluciji poražene
slovenske družbe, ki se izražajo v nacionalizmu, in ji gre za direktne pozicije v sistemu oblasti in
samoupravljanja, da se pojavljajo poskusi preobrazbe zveze komunistov iz revolucionarne avantgarde v
nekakšno liberalistično partijo, da so na odgovornih mestih komunisti, ki so obremenjeni z oportunistično
miselnostjo itd.
^Franček Mirtič^ojen 1928, diplomirani pravnik, udeleženec NOB, po vojni član CK Ljudske mladine
Slovenije, član CK ZK Slovenije, član izvršnega komiteja CK ZK Slovenije, član sekretariata CK ZK
Slovenije, sekretar komiteja Mestne konference ZKS Ljubljana, poleti 1971. leta odstranjen s te dolžnosti
32
dnevnik in spomini_		 1972
tudi to grenko dogodivščino lahko poslali v pozabo. To bi lahko dosegel, če bi priznal svojo
zmoto. On je to odklanjal. Razumel sem ga in soglašal z njim. Bil sem vesel tega angela miru
in razuma, ki naj bi letal v Sloveniji. Vedno sem bil pripravljen prispevati svoj delež k
njegovemu poslanstvu. Trdno sem bil prepričan, da bo tudi v Sloveniji vse odvisno od
razvoja in položaja na jugoslovanskem odru. V tem pa je bila odločilna Srbija. Če se uspe
Nikezičeva politika obdržati, potem je pohod nazaj zaustavljen. Morali bi se nekako izmazati
iz čedalje večjih materialnih primanjkljajev in najti zdravilo za Hrvatsko, pa bi bile pred nami
spet tiste ugodne perspektive za Jugoslavijo, ki smo jih odprli z ustavnimi spremembami
spomladi leta 1971., če se to ne bi uresničilo, sem pričakoval neprijetne in zapletene čase.
Prva seja izvršnega biroja ZKJ, ki je bila v začetku septembra 1972, je bila posvečena
oceni politične situacije. Tej seji so prisostvovali tudi sekretarji republiških sekretariatov in
poročali o položaju. Marine je pripovedoval, kako je na tej seji Dolane grobo napadel
Latinko.11 Očital ji je, da Srbija vodi svojo politiko. Kmalu za tem je Tito obiskal Hrvatsko
in dal nekaj ostrih izjav. Sledil je govor ob odkritju spomenika na Kozari, ki je bil tudi v tem
duhu. Potem je bila ponovna seja izvršnega biroja in za njo znameniti govor Dolanca v
Splitu, kjer je napovedal našo varianto kitajske kulturne revolucije.12 Mislim, da nihče od
vodilnih ljudi v Jugoslaviji ni nikoli tako stalinistično govoril, kot takrat Dolane. Stalin bi se
lahko od zadovoljstva obrnil in odkašljal v grobu. Srbski CK, zoper katerega je bila predvem
zaradi napačnega pojmovanja vloge zveze komunistov, ki so jo, kot je pozneje rekel France Popit na 36.
seji predsedstva CK ZKJ, hoteli spremeniti v diskutantski klub.
^France Popit-Jokl, rojen 1921, končal osem razredov gimnazije, predvojni skojevec, v NOB opravljal vrsto
političnih dolžnosti do pomočnika šefa OZNE, po vojni generalni sekretar vlade LRS, minister za
rudarstvo, sekretar za delo v zveznem izvršnem svetu, sekretar OK ZKS Ljubljana, predsednik RZ ZSS,
sekretar CK ZKS, od leta 1968 do 1982 predsednik CK ZK Slovemije, zaradi česar so morali spreminjati
tiste člene partijskega statuta, ki določajo trajanje mandata, član predsedstva SR Slovenije, predsednik
predsedstva SR Slovenije, eden najvplivnejših slovenskih politikov, nabližji sodelavec Edvarda Kardelja in
Ivana Mačka-Matije, človek, ki izjemno resno pojmuje znano Titovo definicijo komunista kot vojaka
revolucije.
^Andrej Marine, rojen 1930, inženir agronomije, član IK CK ZK Slovenije, sekretar Predsedstva CK ZK
Slovenije, predsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS, član Predsedstva CK ZKJ, predsednik CK ZKS,
sedaj je član Predsedstva SR Slovenije, letos predviden za predsednika predsedstva SRS, pod pritiskom
demokratičnr javnosti odstopil od kanditature, človek, ki zelo resno jemlje znano Titovo definicijo
komunista kot vojaka revolucije.
11 Latinka Perovič,rojena 1933, diplomirala na Filozofski fakulteti, magistrirala iz filozofskih in politoloških
znanosti, predseidnica konference za družbeno aktivnost žena, od leta 1965 predsednica komisije CK ZK
Srbije za ideološko delo, od leta 1968 sekretarka sekretariata CK ZK Srbije , 17.10.1972, istočasno z
Markom Nikezičem, odstopila s te funkcije, od tedaj se ne pojavlja v javnem in političnem življenju.
1^9.septembra 1972 je imel sekretar izvršnega biroja predsedstva ZKJ Stane Dolane pogovor s političnim
aktivom Dalmacije in Splita, ki gaje Delo objavilo 22.septembra 1972 na 5. strani. Dolane je med drugim
izjavil, da mora biti vsem jasno, da so komunisti pri nas na oblasti, kajti če ne bi bili, bi bil nekdo drug, pa
ni. Nato je dejal, da, če ne bi imeli enotne politične organizacije partije, potem ob vseh gospodarskih,
kulturnih in zgodovinskih razlikah in konfliktih, ne veijame da bi ta skupnost (Jugoslavija) lahko ostala
skupaj. Zavzel se je za začetek izključevanj iz partije povsod in na vseh ravneh, za take spremembe
kazenskega zakonika, da bo varoval pridobitve revolucije, zatrdil, da pri nas obstaja diktatura proletariata
preko samoupravljanja itd.
33
dnevnik in spomini___		 1972
usmerjena ost te politike, je dokaj spremo krmaril preko naraslih valov, toda vse zaman,
dogodki so šli svojo pot.
Dejansko seje v tistem trenutku povezalo nekaj stvarnih in nekaj izmišljenih ocen, stališč
in problemov, ki so združeni predstavljali težak gordijski vozel, ki gaje bilo treba razvozlati.
Naj navedem nekatere od njih, tako kot sem jih lahko videl in razumel.
1.	Hrvatska je ostala bolnik - ljudje in kadri so prestali ustaško in tako imenovano
kontrarevolucijo; niso pa bili prepričani, daje vse, kar je bilo v preteklih časih obsojeno, tudi
obsojanja vredno; kriza zaupanja in velika materialna nesorazmerja so ležala nad njo kot
temno ozračje pred nevihto;
2.	Ponujala seje iluzija, da bi obračun s Srbi razbremenil razmere na Hrvatskem, zmanjšal
naj bi občutek krivice, ki ji je bil prizadejan; povečal naj bi občutek pravičnosti in
objektivnosti, s katerim se ureja razmere v Jugoslaviji, v skladu s svetovljanskim rekom, da
dobro plačuje in hudo kaznuje;
3.	Posamezniki, ki so v tem toku zajahali belega konja, ki so se začeli hitro dvigati v
nevarne in opojne višave oblasti, so postajali bojeviti in nestrpni. Bojeviti zato, ker so imeli
za seboj nekaj lepih zmag, zlasti Hrvatsko; imeli so Bosno, kjer so objektivne razmere
pretile, da bo prevladal še konzervativnejši duh; imeli so večino in podporo v izvršnem
biroju. Precej nejasna oziroma nestabilna je bila tudi situacija v Makedoniji in Sloveniji. In
končno so imeli za seboj S (Tito, op. urednikov), kije bil še vedno odločilna utež na tehtnici
družbenih razmer v Jugoslaviji. Toda vse to ni bilo dovolj; dokler je bila tu Nikezičeva
Srbija, ni bilo razlogov za mirno spanje. Zlasti je bila vznemirljiva misel, kaj če T. (Tito, op.
urednikov) umre, kar bi se lahko zgodilo vsak dan. V tem primeru bi seveda Srbija ostala na
svojih nogah; še več, bila bi že sama po sebi tako močna protiutež konservativni politiki, da
ni bilo misliti na njeno nadaljno ofenzivo. Srbski vpliv v Črni gori, Bosni in Hercegovini in
Makedoniji bi bil zelo velik; v tem primeru je bilo računati tudi na kombinacije v Hrvatski.
Tudi slovenski konservativci brez T. podpore niso smeli tvegati spopada ali obračuna z našo
politiko. V enakopravnem oziroma demokratičnem spopadu, v boju argumentov pred očmi
vse javnosti, niso mogli upati na uspeh, zato seje seveda tudi njim mudilo.
Pomemben dejavnik pri takem razpletu naše situacije in obračunu z nekaterimi kadri in
političnimi stališči je bil vpliv Sovjetske zveze, ki naj bi zlasti z lažnimi in podtaknjenimi
obveščevalnimi podatki dosegla tisto, česar ni mogel doseči Stalin niti z grožnjo niti s pritiski
in ideološkim izobčenjem. Vztrajno so se ponavljali glasovi in poročila, da je Sovjetska
zveza preko Jeliča13 kompromitirala Hrvate, daje njihova obveščevalna služba podpihovala
in navdihovala najbolj nacionalistično in ustaško usmerjene akcije na Hrvaškem. Govorilo se
je tudi, da je obveščevalna služba Sovjetska zveza po svojih agentih dobila obvestila od CIA
o njeni agenturi v Jugoslaviji in o ljudeh, s katerimi je CIA računala kot s svojimi. Na tem
Vojin Jelić, rojen 1921, književnik, diplomiral na kmetijsko gozdarski fakulteti v Zagrebu, bilje sekretar
Zveze kulturnoprosvetnih društev LR Hrvatske, srbskega kulturnega društva Prosvjeta v Zagrebu in
sveta za kulturo SR Hrvatske, delal je v RK SZDL Hrvatske.
34
dnevnik in spomini___________		 1972
spisku, ki naj bi bil baje izročen Titu, naj bi bili vsi, ki smo potem prišli pod udar. V tistem
času mi ni uspelo ugotoviti, če je bilo kaj resnice na teh govoricah. Če je bilo v njih kaj
osnove, potem je bila zoper nas usmerjena velika vohunska kombinacija mednarodnega
pomena.
Gotovo je, da so razne vohunske službe delovale. Res je, daje Tito po padcu Rankoviča
in obračunu s Hrvati postajal vse bolj in bolj nezaupljiv. Ne vem, v katerega človeka je v
tistih časih še imel stoodstotno zaupanje. Tako njegovo stanje je bilo seveda zelo
drobrodošlo raznim špijonskim in drugim intrigam. Sam sem z grozo razmišljal o čem
takem. Res paje, da sem včasih nagonsko čutil neko nezaupanje, ozadja katerega nisem znal
in mogel razložiti. Da, celo na strašno usodo Tuhačevskega sem se spomnil in instinkt mije
govoril, da se tudi okrog mene spleta nekaj podobnega. Večkrat sem tuhtal, kaj naj storim, da
pridem zadevi do dna, vendar sem vedno prišel do istega zaključka; brez stvarnih dejstev in
samo na podlagi mojih domnev ne morem postaviti vprašanja zaupanja ali nezaupanja.
Sprevidel sem, da zoper eventuelne intrige in podtikanja na račun moje zvestobe socializmu,
nimam druge obrambe kot pošteno in ustvarjalno delo. Temu spoznanju primemo sem se
tudi obnašal in nosil nekje v svoji duši skrito bolečino ob misli na to, da kdo dvomi v mojo
poštenost, potem ko sem takorekoč vse svoje življenje posvetil revoluciji in socializmu in
zanj živel z vsem svojim bistvom. Vedel sem, da moramo računati tudi s takimi poskusi in
podtikanji, saj so postali sestavni del politike oziroma političnega podzemlja in priljubljeno
sredstvo mnogih obveščevalnih služb. Hkrati pa sem zaupal moralni trdnosti, poštenosti in
modrosti našega vodstva s Titom na čelu, ki je bil tudi sam večkrat cilj takih spletk, in upal,
da taki poskusi in podtikanja, če se bodo pojavili, ne bodo rodili sadov. Se danes ne vem ali
sem živel v zmoti ali ne. Sem pa trdno prepričan, da če smo žrtve obračuna v letih 1971-1973
padli kot posledica spremo zasnovane obveščevalne intrige v stilu in grozoti Tuhačevskega,
se bo to odkrilo!
In končno je bil tu pomemben splet gospodarskih in socialnih težav, nerešenih problemov
in protislovij: inflacija, izgube v gospodarstvu, nelikvidnost, prezadolženost, nepotrebne
investicije, pojavi korupcije, parazitskega prilaščanja, politična topoglavost in moralna
brezčutnost dela gospodarske in državno-upravne operative; protizakonito poslovanje v stilu
turškega javašluka in ne nazadnje tudi stalna nevarnost zaradi socialnih razlik med
posameznimi sloji delovnih ljudi, ki jih je neizogibno prinašalo s seboj naše tržno
gospodarstvo in delitev po delu (oziroma delitev mimo dela) v naših razmerah. Vse to je
obremenjevalo naše odnose in položaj.
Nikoli nisem mislil, da je naš materialni položaj brezizhoden. Res je, naekrat se je
nakopičilo mnogo problemov. Bilo je očitno, da že več let živimo preko naših stvarnih
možnosti. Morali bi torej nekoliko zavreti našo potrošnjo. Seveda, tega ni bilo mogoče
iztisniti samo iz takoimenovanh bogatejših slojev, kot so mislili nekateri. Ti sloji, sestavljeni
predvsem iz strokovnih kadrov, organizatoijev proizvodnje in iz državne in politične
hierarhije, so bili premaloštevilni in premalo bogati, da bi lahko pokrili primanjkljaje, ki smo
jih imeli drugje. Treba je bilo plačati notranje in zunanje dolgove; povečati investicije in
hkrati razbremeniti gospodarstvo poleg tega pa še zvišati standard delovnim ljudem. Vsaka
zase je ta naloga izgledala razumljiva, nujna in koristna. Vse skupaj so donele kot vabljiv
35
dnevnik in spomini_		 1972
političnosocialni program. Toda, ojoj, samo donele so kot program, za njimi pa je zijalo
neprijetno vprašanje: kako, od kod, kje dobiti denar za vse to? No, v take podrobnosti pa se
marsikdo ni želel spuščati ali pa se ni znal. Poleg teh materialnih neskladij smo imeli tržišče
in blagovno-denarni sistem še vedno tako neurejen, še vedno tako divji, da so bile možne
take monopolne in drage administrativne manipulacije s presežnim delom in dohodkom,
kakršnih urejen kapitalističen trg s solidno medsebojno konkurenco več ne pozna. Mi smo,
na primer, leta in leta diskutirali o delitvi dohodka, o medsebojnih odnosih v združenih
podjetjih, o razmerju med trgovino in proizvodnjo. Kdo koga izkorišča, kdo preliva dohodek
med trgovino in proizvodnjo, kaj je socialistično in kaj ni? Obtoževali smo se, kdo je za
samuopravljanje in kdo ni. Mnogim se je zdelo, da so to kapitalna vprašanja trenutka. Ob
tem pa je na primer ZIS - s tem, da je spremenil cene nekaterim artiklom - na eni sami seji
razporedil okrog 2000 miljard starih dinarjev, tako da so pač eni ta denar dobili, drugi pa
izgubili. Tako neurejeno stanje blagovno denarnih odnosov ni moglo ostati brez politično
socialnih posledic. Vsem je bilo jasno, da to ne more trajati v nedogled. Nekaj je bilo treba
storiti. Videl nisem nobene druge poti, kot vztrajno in mirno graditi naprej naše tržno
gospodarstvo, postopoma, z ekonomskimi, državnimi in samoupravnimi sredstvi
obvladovati nakopičena nerazumevanja. Levji delež bi k temu morale prispevati republike.
Vse to je zahtevalo ekonomsko-političen pristop; zahtevalo je globoko poznavanje našega
ekonomskega stanja; zahtevalo je mime živce in večletno perspektivo, saj je bilo jasno, da se
stvari v kratkem času ne morejo kvalitetno spremeniti. In končno bi morali ljudem tudi
odkrito povedati, da moramo manj trošiti, in to skoraj vsi, le najbolj siromašne bi lahko
oprostili te nadloge, in več proizvajati, če hočemo ozdraviti naše gospodarstvo njegovih
kroničnih bolezni. Seveda, taka politična zahteva ni bila popularna, vendar bi jo ljudje
sprejeli, če bi imeli zaupanje, da mislimo resnično narediti, kar obljubljamo. Obstajala paje
še druga možnost pristopa k odprtim ekonomskim nesorazmerjim.
Vse to, o čemer sem govoril, je ležalo na tleh in se ponujalo kot ideološko-politični kapital
tistemu, ki bo dovolj moder in spreten, da ga vzame kot svojo aktivo in njegov negativni del
pripiše svojemu nasledniku. Ponujal seje za vse to tudi ideološko-politični pristop, ki bi, če
bi se zanj odločili, moral imeti v sebi tudi nekaj socialno-demagoške intonacije. Namesto da
gremo v poglobljene ekonomske in socialne analize in zaključke, je bilo možno nastopiti tudi
kot javni tožilec in v imenu delovnega človeka, v imenu ponižanih in ogloljufanih - in res,
tudi takih je bilo mnogo - napisati obtožnico in poiskati krivca. Ta pot je bila preveč vabljiva,
njeni rezultati preveč poceni in premalo ekonomskega znanja so imeli tisti, ki so tu odločali,
da bi jo zavrgli. Začel seje torej sodni proces in obtožnica seje glasila:
"Potrebna nam je disciplina, demokratični centralizem, enotnost in še enkrat enotnost;
razčistiti moramo enkrat in za vselej avantgardno vlogo ZK, vodilno vlogo delavskega
razreda. Partija naprej in vse bo dobro. Ker pa partija ne dela napak, ampak delajo napake
samo posamezniki, jih moramo poiskati in z njimi obračunati." Ta zadnji del programa je bil
najlaže izvedljiv in zato seje tu tudi začelo. Kdo je kriv za te pojave in nerešene ekonomske-
socialne razmere v Jugoslaviji? Odgovor seje vsiljeval sam: kriva je prevelika liberalizacija,
preblag kurz, prevelika demokracija, šli smo torej predaleč, moramo se vračati; moramo torej
obračunati s tistimi, ki trdoglavo mislijo in delajo drugače. Na čelu takoimenovanih
trdoglavcev in liberalov pa smo bili v Jugoslaviji po tej logiki Nikezič in Latinka v Srbiji,
36
dnevnik in spomini___________ 1972
Crvenovski14 in Milosavlevski15 v Makedoniji, jaz, Kropušek16 in Krese17 v Sloveniji.
Izgledalo je, da podobnih antikristov na Hrvaškem, v Črni gori ter Bosni in Hercegovini v
tistem času ni bilo, oziroma so bili že prej odstranjeni. Kasneje se je seveda pokazalo, daje
bilo število le-teh večje, kot je izgledalo tedaj. Tuje torej izhod in zdravilo za osnovne rane v
Jugoslaviji. To so bili torej poglavitni razlogi, ki so govorili za obračun s Srbi. Manjkal je
samo še eden - manjkal je notranji zaveznik v Srbiji. Ce bi bila Srbija enoma, potem bi jo bilo
zelo tvegano in težavno napasti. V tistih dneh mi je neki general rekel, da je sedaj vse
odvisno od tega, ali bodo druge republike dopustile obračun s Srbi. Ne, sem mu odgovoril.
To je napačno pričakovanje. Druge republike Srbije ne bodo reševale, reši se lahko le sama
in sicer pod pogojem, da bo enotna. Vse ostalo so prazne mamje in utvara. Napad bo
izveden takoj, ko bo vsaj v najmanjšem obsegu možno računati z notranjim razcepom v
srbskem vodstvu. Divide et impera! Ta modrost je stara, kot je staro človeštvo. In vedno so
se našli ljudje, ki so v usodnih in odločilnih trenutkih zatajili, pokleknili ali spremenili svoje
dotedanje mišljenje. Nekateri naredijo to zato, ker so nezadovoljni, ker vidijo v takem
trenutku svojo priložnost, kariero, slavo, vzpon. Drugim se zatresejo hlače, ustrašijo se.
Lahko je biti heroj napredka, demokracije in določene politike, dokler ta samo zmaguje.
Dokler ti vsi ali vsaj velika večina ploska, ko sije sonce in ko se koraka od zmage do zmage.
Toda, ko pridejo preizkušnje, ko se začno zbirati temni oblaki, ko postane vprašljivo, kdo bo
zmagal, tedaj pa nastajajo tudi z nekaterimi junaki težave. Sele kadar pride povodenj, se
pokaže, katera hiša je trdno zidana. Vedno in povsod, v vseh družbenih gibanjih, v vseh
političnih strankah - je vedno prisotnih niti ne tako majhno število političnih špekulantov in
politikantov, ki imajo vedno polna usta splošnih koristi, stalno se žrtvujejo za narodov
blagor, za neke višje cilje, dejansko pa mislijo samo nase, na svoje koristi in delajo za svoj
duševni in telesni blagor. To so umetniki svojega politično-žonglerskega poklica. Potreboval
^Krste Crvenkovski, rojen 1921, predvojni aktivist KPJ, eden od organizatorjev vstaje v Makedoniji, med
NOB opravljal vrsto pomembnih političnih funkcij, narodni heroj, po vojni opravljal vrsto pomembnih
političnih dolžnosti v Makedoniji, potem podpredsednik SFRJ, predsednik CK ZK Makedonije, leta
1972, ob nastopu "zdravih sil" v Jugoslaviji, odstranjen s te dolžnosti in iz javnega in političnega
življenja.
.Slavko Milosavlevski, rojen 1928, pravnik, doktor političnih ved, do leta 1953 opravljal politične
funkcije v JLA, po tem služboval na univerzitetnem komiteju ZK Makedonije v Skopju, v mestnem
komiteju ZKM Skopje, član CK ZKJ, izvršnega odbora CK ZKJ ter predsedstva CK ZKJ, profesor na
Pravni fakulteti v Skopju, direktor Inštituta za pravno-politične in sociološke raziskave.
l^Tone Kropušek, rojen 1928, diplomiran politolog, udeleženec NOB od leta 1944, po vojni do leta 1950
delal v gospodarstvu, potem opravljal različne politične in javne funkcije v Mariboru, bil je predsednik
CK Ljudske mladine Slovenije, politični delavec CK ZK Slovenije, politični sekretar Mestne konference
ZKS Maribor, član RK SZDL, predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, 2.11.1972,
takoj po razširjeni seji sekretariata CK ZK Slovenije, ki je bila 28. in 29.10.1972, kjer je bil neposredno
imenovan kot privrženec Staneta Kavčiča in eden izmed nosilcev "neenotnosti v republiškem političnem
vrhu", odstopil z dolžnosti predsednika RZ ZSS, 24.11.1972 razrešen na plenarni seji RS ZSS, sedaj
zaposlen v gospodarskem predstavništvu v tujini.
^Leopold Krese, rojen 1915, po vojni končal Visoko politično šolo Đuro Đaković v Beogradu, udeleženec
NOB, po vojni opravljal razne politične in javne funkcije v Ljubljani, bil je direktor Gospodarskega
razstavišča, podpredsednik RS ZSS, predsednik gospodarskega sveta Skupščine SR Slovenije, član
predsedstva RK SZDL Slovenije, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, ki je bila, kot je dejal
Andrej Marine na 29. seji, kljub nespornim doseženim rezultatom oporišče tehnokratskih sil, Leopold
Krese pa preveč pod njihovim vplivom, za kar je moral zapustiti to dolžnost.
37
dnevnik in spomini_____		 1972
sem veliko časa, da sem jih sploh odkril, da sem ugotovil, da obstajajo. Ko mi je to postalo
popolnoma jasno, in to sem najbolj nazorno čutil po cestni aferi, sem jih začel opazovati pod
drobnogledom. Čim bolj sem jih spoznaval, toliko bolj sem jih preziral in občudoval. Preziral
zato, ker sem videl njihovo dušo, umazan značaj in njihovo svetohlinsko podobo. Med njimi
je bilo tudi nekaj posebnih primerkov, ki so se nekoč greli na mojih prsih kot kača na soncu.
Bili so moji prijatelji, sodelavci in somišljeniki. Na nekatere od njih so me ljudje celo
opozarjali, toda bil sem naiven, slep in gluh. Vse to se mi je kasneje temeljito maščevalo.
Toda tudi takšni ljudje in pojavi so neka nujnost, rekel bi, celo objektivna zakonitost
življenja. Cankar bi o njih rekel: "Brata bi izdal, zoper očeta bi pričal in mater bi zatajil!"
Dolgoletne politične, tudi trpke izkušnje in osebna razočaranja, ki sem jih imel in doživel, so
potrdila to kratko in jedrnato Cankrajevo oceno.
A taki ljudje niso samo neznačajni in pokvarjeni, so tudi izredno spremi. Njihova
spretnost je vredna občudovanja. Njihova politična telovadba je prava mojstrovina. Naš
slavni šampion Cerar jim ne seže do kolen. Neverjetno je, s kakšno notranjo intenzivnostjo
taki ljudje zaznajo bližajočo se spremembo ali nevihto. Vse je še v najlepšem redu, mimo
delaš in razmišljaš, srečuješ se z njimi, se smeješ, pogovarjaš in šališ, vendar se ti zazdi, da
te gledajo drugače kot prej. Razgovor zalivajo z vodo, žogo podajajo sem in tja, nič
posebnega, toda vendar... Potem gredo in jih ni. Kratkomalo izginejo. So na potovanju,
zbolijo, so zaposleni noč in dan in nedosegljivi. Potem se kar naenkrat zopet pojavijo.
Majhna diskusija, komaj opazna (dobronamerna in objektivna) razlika v naglasu, majhen ali,
toda, ampak. Vse to še vedno zveni kot komaj slišen pianissimo. Zopet kratka pavza. Čakajo.
Iztočnica je postavljena, vrata so odprta, več želez je v ognju. Samo previdno, nobenega
zaletavanja, prosim. Nič se še ne ve, kako bo. O, to so mojstri. Dobro vedo, da mora biti
njihova prelevitev časovno sinhronizirana z razvojem dogodkov. Ne prehitevati in ne
zaostajati za njimi, v tem je vsa skrivnost njihovega uspeha. Če se stvari razvijajo počasi,
etapno, potem se tudi oni tako levijo in tihotapijo na druge zmagovite položaje. Napišejo
članek ali dajo izjavo, ki se da razumeti tako ali drugače. Potem so objektivno kritični, ali celo
samokritični do tistega, za kar so bili prej zagreti. Sledi novo odkritje, spoznanje in resnice.
Se zadnji napor in manever, in že so v novem položaju. Se malo počakajo, potem pa pride
protinapad. Iz pregrešnega Savla nastane bojeviti Pavel. Pravoverni Pavel se preobleče v
revolucionarnega Savla. Seveda, dogodki se včasih razvijajo hitro, skokovito; položaj se v
hipu spremeni. V tem primeru ni časa za postopen prehod. Treba je delati hitro, menjati
suknjo in prepričanje od setve do žetve, od konference do konference, od danes do jutri.
Blagor jim! Nikoli nisem mogel z vso gotovostjo dognati, kako se ti politikanti ob tej svoji
telovadbi resnično počutijo. Res je, vedno pravočasno skočijo v zadnji vagon odhajajočega
vlaka. Vedno zapustijo ladjo prej, preden se potopi. Moralnih očitkov in moralne vesti ne
poznajo. Te tegobe jih zagotovo ne mučijo. Ne sramujejo se niti sebe niti svojih dejanj. Kljub
temu pa je vprašljivo, če mimo spe. Verjetno jih preganja strah in negotovost. Bodo nove
spremembe in dogodke pravočasno zavohali, bodo tudi v naslednjem primeru uspešno
obrnili svoj plašč po prihajajočem vetru? Da, njihov lasmi strah in naš prezir sta dostojno
plačilo za njihovo politikantsko početje.
In kaj je govorilo proti? (Obračunu s Srbi, op.ur.). Proti je govoril zdrav politični razum
ter trezna analiza srbske in jugoslovanske stvarnosti. Na žalost za vse to ni bilo časa,
38
dnevnik in spomini______________		 1972
prostora in smisla. Bogovom revolucije je bilo usojeno - ne prvič v zgodovini - da
zakorakajo v somrak... Pri tem turobnem maršu navzdol, v spremstvu resnično velikih in
zgodovinsko zaslužnih ljudi, kot so bili Tito, Kardelj, Bakarič, so svoje kratkotrajne in
karieristične politične pesmice brenkali tudi razni stokilogramski možički, politikanti,
mešetarji, farizeji in povprečneži. Ko sem od daleč opazoval to pogrebno povorko, ko sem
silovito doživljal politično in moralno krizo našega vrha, nisem trepetal za svojo usodo, pač
sem se bal za njegovo vest, moralo in poštenost. Stiskal sem zobe od bolečine in prizadetosti
v nočeh brez sna in ranjen do dna srca topo strmel v nočno temo. To so bili težki trenutki
mojegaživljenja.
V	teh dneh sem mnogo razmišljal tudi o Srbiji in o njeni novejši zgodovini. Niti
Karadjordjevičeve niti Titove Jugoslavije ni bilo in ni moglo biti brez Srbije. V srbskem
hegemonizmu sem vedno videl veliko nevarnost za enotnost in enakopravnost narodov
Jugoslavije in za njen obstoj. Istočasno pa mi je bilo tudi jasno, da mora tudi Srbija imeti
svoj položaj in svoj izraz v Titovi Jugoslaviji. Morala se je odreči svoji nekdanji vodilni in
odločilni vlogi. Naša kmetijska politika, ki je hodila vsa povojna leta svojo vijugasto pot, je
imela najbolj izrazite odmeve v srbski vasi, kar ni ostalo brez posledic na ostalih področjih
srbskega življenja. Industrializacija Srbije je bila vse do leta 1965 v zaostanku. Sele petletni
plan je Srbiji prinesel hitrejši skok naprej. V tem času je odšel Rankovič in rana za njim še ni
bila povsem zaceljena, čeprav je predvsem Nikezičeva politika dajala rezultate, ki so edini
lahko ustvarili samozavest in pozitivno politično razpoloženje. Skok od balkanskih opankov
v moderno industrijo je bil spričo srbske preteklosti in mentalitete politično težji kot pa v
Makedoniji ali Bosni. Tu je bilo tudi Kosovo kot poseben predvsem srbski problem in tudi
problem vse Jugoslavije. Zgodovinsko slovo od opankov, mentaliteta mnogih intelektualcev,
katerih predniki so nekoč dobivali svoje duhovno obzorje na zahodu, boj zoper primitivni
birokratizem, odnos do Hrvatov, vse to ni bilo niti lahko niti enostavno. Bilo je normalno, da
široka, razumna in na daljše steze orientirana Nikezičeva politika ni mogla, niti ni hotela,
takoj in povsod z disciplino zamašiti usta vsakemu tehnokratu, stalinistu ali meščanskemu
svobodnjaku. Zdelo se mije, da demokratična širina te politike ne daje nobenih principielnih
koncesij in da čedalje bolj poganja korenine v stvarnost današnje in še bolj jutrišnje Srbije.
Bil sem prepričan, daje zato Nikezičeva ekipa najboljše, kar lahko sedaj Srbija da, čeprav bi
osebno tudi želel, da bi zlasti nekatere ekonomske stvari postavili in izvajali dosledneje.
Nisem še pozabil razumnega in dostojanstvenega obnašanja srbskega vodstva in Nikeziča
osebno ob hrvaških dogodkih, kije v mnogočem omogočalo in olajšalo stabilizacijo razmer
na Hrvatskem. Po mojem so zaslužili priznanje in podporo, dobili pa so kritiko in udarce.
V	začetku oktobra je zagrmelo. V intervjuju v zagrebškem Vjesniku je Tito med drugim
tudi dejal, da mu je dovolj teh posameznikov, da lahko obračuna z njimi in da nima mnogo
časa.18 Vedel sem, da se je odločil, bolje rečeno, da so ga pregovorili. Komaj teden dni po
^Intervju, ki ga jc dal Tito zagrebškemu Vjesniku, je 13.10.1972 na straneh 3-6 ponatisnilo tudi
uredništvo slovenske izdaje Komunista pod naslovom Imen moramo avantgardno in enotno partijo. Tito
je v odgovorih na vprašanja novinarke Dare Janeković večkrat poudaril, da je treba vzroke za slabo
stanje iskati že v VI. kongresu KPJ, po katerem je partija začela izgubljati ugled, začeli sojo že črtati kot
najpomembnejši faktor v razvoju socializma. Dejal je, da seje že pred omenjenim kongresom, zlasti pa še
po njem, razvila nekakšna evforična demokratizacija vsega in to v tolikšni meri, da se je vloga partije
39
dnevnik in spomini____		 1972
tem intervjuju je bil sklican aktiv Srbije, kije trajal polne štiri dni.19 Nisem bil presenečen, ko
sem zvedel, da so nudili močan odpor. "Zdrave sile", ki so imele nalogo izvesti napad, razbiti
enotnost CK in vodstva ter tako ustvariti pogoje za obračun z Nikezičem, so ostale na tem
aktivu v veliki manjšini. Pravo vsebino tega spora najbolj nazorno pokaže to, kdo je napadel
Nikezičevo politiko. Napadali sojo tisti, ki so bili svoje čase največji zagovorniki centralizma
in unitarizma kot posebne oblike srbske hegemonistične politike. Na njihovem čelu sta bila
Stambolič20 in Markovič.21 Spominjam se, daje komaj leto in pol pred tem Markovič, kot
predstavnik Srbije v koordinacijski komisiji za novo ustavo, na Brionih odločno zavrnil
osnovno vsebino predlaganih ustavnih sprememb. Tedaj smo vsi takoj planili po njem, zato
se je začel umikati. Sedaj pa je postal zastavonoša v borbi za napredek Srbije in njenega
delavskega razreda. Proti Nikeziču so se izražali tudi nekateri bivši člani izvršnega biroja, ki
so bili poklicani, da za trenutek zapustijo svoj upokojenski položaj, da se pojavijo na bojnem
polju in tako vsaj številčno okrepijo precej maloštevilne in zelo barvite vrste Nikezičeve
opozicije. Ironija usode je hotela, da so nekdanji največji predstavniki Kosova22, skupaj s
tistimi, ki so še desetletja prej vzdrževali najbolj trd režim srbske politike na Kosovu, tedaj
napadli Nikezičevo politiko, kije gotovo bila najbolj tolerantna, enakopravna in uvidevna na
Kosovem kot vse pred njo. S tem seveda nočem trditi, da je že obračunavala ali da je že
zmanjšala na vseh pomembnih področjih družbenega življenja. Dejal je, da smo šli z demokracijo preveč
na široko preden smo ji očistili pot. Koje odgovarjal na vprašanje o enotnosti znotraj zveze komunistov
Jugoslavije je dejal, da obstaja neenotnost v nekaterih forumih. Dejansko pa so njegove besede o tem, da
gre, kar zadeva zvezo komunistov, zgolj za subjektivne faktorje, da tu ni nič objektivnega, kajti krivi so
posamezniki ali skupine, jasno napovedale čistke. Dobesedno je dejal: "Te (posameznike ali posamezne
skupine, op. ured.) moramo odstraniti ali disciplinirati, da bodo na liniji. Ko bo vse negativno izginilo iz
zveze komunistov, potem bo tudi položaj zunaj ZK drugačen, potem bo lažji tudi boj z objektivnimi
težavami." Dejal je še, da so po njegovem mnenju komunisti vojaki, kdor je komunist, je vojak, dokler
revolucija traja, je vojak revolucije.
'^Razgovor Tita s političnim aktivom Srbije je trajal od 9. do 16. oktobra 1972 s prekinitvijo 14. in 15.
oktobra. 17. oktobra 1972 sta odstopila Marko Nikezič in Latinka Perovič. Vest o tem je bila objavljena
23. oktobra. S tem je bila v Srbiji začeta široka akcija "krepitve enotnosti", ki je imela za posledico
odstranitev velikega števila javnih in političnih delavcev v republiki Srbiji. 3.11.1972 je bila objavljena
vest o odstopu Koče Popoviča, za tem pa so odstopili ali pa so bili zamenjani med drugim tudi novinarji
in publicisti Saša Nenadovič (Politika), Frane Barbieri (NIN), Eva Ilič (RTV Beograd), odstranjeno je
bilo veliko število političnih funkcionarjev v občinah (v Nišu, Prokuplju, Požarevcu, Kruševcu...) in še
mnogo drugih.	,
20petar Stambolič, rojen 1912, pred vojno diplomiral na kmetijsko gozdarski fakulteti, general major v
rezervi, eden od organizatorjev vstaje v Srbiji, med NOB opravljal več pomembnih vojaških funkcij, član
Predsedstva ASNOJ, po vojni predsednik IS Skupščine LR Srbije, podpredsednik Predsedstva SFRJ,
član Predsedstva CK ZKJ, narodni heroj in junak socialističnega dela, človek, ki resno jemlje znano
Titovo definicijo komunista kot vojaka revolucije.
^Dragoslav Draža Markovič, v prvi knjigi njegovih spominov 2ivot i politika 1967-1978, Markovič na
straneh 391 do 403 opisuje svojo vlogo pri napadu "zdravih sil", kot jih posrečeno imenuje Stane Kavčič.
Jasno je, da ne skopari s pohvalami na svoj račun, in na strani 392 celo zapiše, da se je Tito v svoji
zaključni besedi, ki je "politično obglavila" nasprotnike, v bistvu neposredno skliceval na njegovo
argumentacijo. O takratnem Stamboličevem ravnanju pa Markovič piše: "Pera je bio vrlo oštar i
beskompromisan."
^Linijo "zdravih sil" je na aktivu Srbije neposredno podprl tudi Fadilj Hodža, rojen 1916, znan albanski
politik, visok funkcionar v različnih oblastnih in političnih organih Avtonomne pokrajine Kosovo,
podpredsednik Predsedstva SFRJ, član CK ZKJ, ki je leta 1987 odstopil z vseh funkcij potem, koje v
okviru razreševanja tim. kosovskega vprašanja obravnavana njegova odgovornost in mu je bilo očitano,
daje podpiral albansko iridento na Kosovem.
40
dnevnik in spomini_		 1972
obračunavala ali daje že mogla obračunavati z vsemi ostanki odnosov hegemonistične Srbije
do Kosova. V nekem smislu sem razumel predstavnike Kosova. Z Nikezičem niso bili
zadovoljni, hoteli so še boljšo rešitev od te, ne da bi se (ali pa so mogoče tudi se) zavedali,
da lahko dobijo še mnogo slabšega. No, opozicija je bila enoma v tem, da naj Nikezič gre. V
nobenem primeru pa ni bila enoma, kdo naj pride za njim. Kaj takega se v politiki mnogokrat
zgodi. Skupni imenovalec je nezadovoljstvo, politika zahteva, da naj ta ali oni odstopi. Ko se
to zgodi in doseže, pa udarijo na svetlo vse razlike glede tega, kdo naj pride in kaj naj dela.
Čeprav je bila opozicija zoper Nikeziča zbrana z vseh vetrov in iz raznih pobud, je vendar na
tem aktivu ostala v veliki manjšini.
Medtem ko so se dogodki v Srbiji razvijali, sem odšel 15. oktobra 1972 z Angelco na
vikend v Strunjan. Zvečer sva poslušala televizijski dnevnik in v njem je bil dan povzetek
pisma, ki gaje glede enotnosti v republiškem vrhu, mestna konferenca poslala na CK.23 Bilo
je jasno, da streljajo name in daje to usklajeno z nekaterimi v republiki in tudi z Beogradom.
Angelca je videla, kako se mi je pomračil obraz, ko sem slišal to poročilo. "Ali ti kaj
morejo?", je vprašala. "Saj ti nič ne morejo, saj nisi naredil nobene napake!", je govorila
sama. Zasmejal sem se v odgovor. Čez nekaj trenutkov sem ji odgovoril: "Draga moja, v
politiki so trenutki, ko ne gre za napake, ampak za grobi odnos sil. Zdi se mi, da tak trenutek
prihaja z velikimi koraki". "Utrujen si in vidiš vse črno," je rekla. "Mogoče", sem odgovoril
njej v tolažbo in odšel spat. Spomnil sem se Hamleta: pripravljen biti - to je vse - in sladko
zaspal. Naslednji dan sva z ženo delala v vrtu. Pripravljala sva mediteransko floro za zimsko
spanje. Popolnoma sem se posvetil tem opravilom, vendar pa so mi misli istočasno uhajale v
Ljubljano in še dlje v Beograd. Čedalje bolj se mi je dozdevalo, da bom imel prihodnjo
pomlad izredno mnogo časa, tako da se bom lahko posvetil svojim tulipanom in drugemu
pomladanskemu cvetju, ki tako bujno raste in dehti v dolini strunjanski.
Ko sem naslednji dan poslušal Titov govor, ki gaje imel ob zaključku srbskega aktiva, je
bilo jasno, da so bili kritiki v manjšini, ker jih je on vzel v zaščito, hkrati pa ostro napadel
Nikeziča in njegove zaradi liberalizma in deloma tudi zaradi tehnokratizma. Ko sem analiziral
Titov govor, se mi je zdelo, da še vedno obstajajo neke možnosti za Nikeziča, čeprav
^Mestna konferenca ZKS Ljubljana je na 3. seji 19.10.1972 obravnavala uresničevanje XXI., XXII. in
ХХШ. amandmaja k ustavi SFRJ s poudarkom na uveljavljanju TOZD. Seji je predsedoval Vinko
Hafner, ki je bil takrat predsednik MK ZKS Ljubljana, uvodni referat pa je imel Dagmar Suster.
Konferenca je poslala tudi pismo CK ZK Slovenije v katerem ugotavlja, da v odnosu do
najpomembnejših družbenopolitičnih in ekonomskih vprašanj sedanjosti ni ne akcijske nejasne razredne
usmerjenosti vseh komunistov od delovnih organizacij do republike. Opozaija na pojave oportunizma,
idejnega omahovanja in političnega grupaštva v ZK in pravi, da "ljubljanski komunisti vemo, da so bili
takšni škodljivi pojavi ugotovljeni tudi pri posameznih odgovornih komunistih v najvišjih
družbenopolitičnih in oblastno-izvršilnih organih republike". V zvezi s tem se v pismu omenja
"takoimenovano cestno afero, akcijo 25 poslancev ter glasovanje v gospodarskem zboru Skupščine SR
Slovenije o odvzemu poslanske imunitete poslancu Vujčiču" (glej spremno besedo urednikov). V
zadnjem odstavku pisma MK ZKS Ljubljana "...zahteva od Centralnega komiteja ZKS, da se vnovič
konkretno opredeli do omenjenih pojavov v republiških vodstvih in da se proti njihovim nosilcem
dosledno postopa v smislu pisma predsednika ZKJ in izvršnega biroja." (Komunist, Posebna priloga,
27.10.1972, str.8, Ljubljana). Očitno je bilo, da gre za načrtovan in dobro premišljen manever "zdrave"
politične grupacije v ZKS, kar je seveda ni motilo, da se ne bi v istem pismu izrekla proti grupaštvu.
41
dnevnik in spomini____________________		 1972
minimalne. Enakega mnenja je bil tudi M.,24 s katerim sva čez nekaj dni zelo izčrpno
analizirala položaj. Očitno pa je Nikezič ocenjeval drugače in zato sta skupaj z Latinko
odstopila. Ko mi je to novico sporočil M. B.25po telefonu, sem bil takoj prepričan, daje
sedaj prišla tudi moja ura. Točno tri leta sem se upiral in boril. Zmagovali so argumenti,
rezultati mojega dela, podpora in obziri do javnega mnenja, negotovost in strah glede
bodočnosti, čeprav se je odnos sil v slovenskem vodstvu vse bolj in bolj nagibal v mojo
škodo.
V naslednjih dneh so do mene prihajale zelo razburljive novice. Sporočali so jih tisti, ki so
na mestni konferenci zatajili svojo vest in prepričanje in glasovali za papir, ki je zlasti po
metodi, deloma pa tudi po vsebini tako zlovešče spominjal na začetek raznih čistk in
obračunov v Sovjetski zvezi, v stalinskih časih. Prihajali so k meni tudi moji iskreni tovariši
in prijatelji, zaskrbljeni in zbegani. Vsi so prinašali slabe novice in vsi postavljali isto
vprašanje: kaj storiti?!
Razmišljal sem, da bi dal odpoved iz zdravstvenih razlogov. Toda zavrgel sem to misel,
ker se mi je zdelo, da bi bil tak umik nepolitičen. Tudi sam ne bi bil miren pred svojo lastno
vestjo, če bi to skril. In kaj, če si vendar prečmo ocenil situacijo? Kaj, če je bil, oziroma bi bil
to samo manever in pritisk nate, brez končnih zaključkov, kaj če so vendar obstojale neke
možnosti za kompromis? Taka in podobna vprašanja bi vrtala vame v nedogled. Odgovora
nanje ni bilo oziroma ga ne bi bilo. Ostajale bi samo predpostavke, ugibanja, domneve, vse
to pa je včasih hujše od najbolj krute resnice. Če bi to storil, bi razočaral tudi celotno
demokratično in napredno politično javnost, tisto javnost, ki meje podpirala, mi zaupala in
videla v meni in mojem delu enega od pomembnih dejavnikov take politike. Lahko bi mi
upravičeno očitali, da sem se umaknil prehitro, brez potrebe, zaradi panike ali privarne
komoditete. Vedel sem, da bi bil to hud udarec tej politični javnosti in zato predhodni odstop
ne bi pomenil nič drugega kot nerazumno in oportunistično politično umikanje.
Ljudje mi ne bi verjeli in ga ne bi razumeli. Vedno bi lahko padali očitki, da sem se
prehitro in brez potrebe umaknil. Zato sem zavrgel to misel in delal naprej, kot da se ni nič
zgodilo in kot da ne vem, kaj se kuha. 25. oktobra 1972 sem sklical sejo izvršnega sveta o
pismu. Debata je bila dobra, volja do dela velika. Nismo molili confiteor, pač pa smo celovito
analizirali naše rezultate in slabosti in na podlagi pisma dopolnjevali našo konkretno politiko:
V teh dneh sem sklenil, da grem pogledat stvari v levji brlog. Povabil sem Hafnerja na
razgovor. Trenutek je okleval, ko sem mu po telefonu predlagal, naj pride v četrtek,
24.10.1972 zvečer k meni domov na razgovor. Potem paje sprejel.
Ko je prišel, sem povzel besedo in dal kratek oris položaja v Jugoslaviji in Sloveniji.
Strinjala sva se, da stanje ni rožnato, pač pa zamotano in polno morečih oblakov. Nisva
dolgo hodila okrog vrele kaše. Naenkrat sem ga naravnost vprašal, kaj pomeni njihovo
^Najverjetneje Marko Bule, rojen 1926, diplomiral na oddelku za kemijo, med NOB opravljal varnostno
obveščevalne in vojaške funkcije, po vojni do 1954 služboval v JLA, pozneje je bil sekretar UK ZKS
Ljubljana, član Zveznega izvršnega sveta, član Predsedstva SFRJ, vodja delegacije slovenske Skupščine
v Zboru republik in pokrajin Skupščine SFRJ, od leta 1982 predsednik Gospodarske zbornice Slovenije.
25MarkoBulc
42
dnevnik in spomini_______ 1972
pismo. Popil je požirek merlota in zelo odkritosrčno odgovoril. Rekel je, da je pismo
predvsem namenjeno meni, čeprav ne samo meni. "Sedaj moramo neke stvari razčistiti", je
pribil. "Kaj mi očitate", sem ga vprašal. "Govoriš samo z menoj", me je zavrnil. "Kaj ti
očitam, boš slišal, govorim samo v mojem imenu." In potem je začel naštevati. Začel je
seveda z mojimi zaslugami in sposobnostjo in nadaljeval z mojimi grehi: ne razumem prave
vloge delavskega razreda, forsiram srednje sloje, zbiram kadre po osebnem okusu,
podcenjujem vlogo ZK, nisem dosleden pri socialni diferenciaciji in končno sem povzročitelj
republiške neenotnosti. Mirno sem ga poslušal in potem začel zavračati točko za točko
njegove obtožbe. Govoril sem prizadeto, odsekano, skozi zobe. Gledal me je in poslušal.
"Lahko si zelo prepričljiv, kadar si takole vehementen", je rekel. Toda to je bil razgovor dveh
gluhih. Nazadnje je še ugotovil, da sem v težkem položaju in da je moja osebnost in usoda
tragična. "Mogoče je res, da bo tragična, toda zagotovo ni mizerna", sem mu vrnil. In to je
rekel, da to pismo mestne konference ni dogovorjena zarota. Odgovoril sem mu, da v
drobnem političnem življenju ni treba delati srednjeveških zarot. Zadostuje, če se nekaj
vplivnih osebnosti iz raznih pobud in interesov znajde na isti valovni dolžini. Vse ostalo
potem prinese razvoj dogodkov in logika borbe. Strinjal seje. Bilje možat in odkrit, zato je
še dodal, da ve, da poslednjič sediva za isto mizo in zadnjikrat pijeva isto vino. Srhljivo mije
zadonela ta ugotovitev. Bila je poslednji akord najinega skoraj trideset letnega poznanstva in
tovarištva in poslednji spev najinega petletnega zelo uspešnega sodelovanja v izvršnem
svetu. Ob slovesu sem dejal: "Se tisto malo, kar nas je ostalo iz revolucije, kar nas niso
potolkli Nemci, Italijani in belogardisti, bomo potolkli sedaj mi, enega za drugim." "Je pač
tako", je dejal, skomignil z rameni in odšel v turobno jesensko noč. Zaprl in zaklenil sem
vrata za njim. Varneje udarila tišina, spomnil pa sem se tudi tistega strašnega pregovora, da
vsaka revolucija žre tudi svoje otroke. In bilo mi je hudo.
Naslednji dan sem dobil nedolžno vabilo.
Ne vem, če je že kdo kdaj dobil bolj nedolžno povabilo, naj se udeleži svojega lastnega
političnegapogreba.
Sel sem na sejo dokaj miren in močno radoveden, česa vse me bodo obtožili in kakšen bo
razvoj dogodkov. Marine je uvodoma prebral referat26, ki naj bi bil podlaga za sejo CK. V
njem smo dobili svoje pomembno mesto jaz, Kropušek in Krese. Meni so očitali: premajhen
izvoz v dežele tretjega sveta, cestno afero, razpravo o delnicah, premajhno odločnost v boju s
tehnokratizmom, povezavo z Evropo, odnos do Jugoslavije, delavski razred, neenotnost.
Kraigher27 je bil imenovan kot primer dobrega delavca za samoupravljanje. Popit je dobil
pohvalo, ker je imel nekaj političnih sestankov o integracijah. Jaz pa sem bil na koncu
referata še posebej poudarjen kot ta, ki je na čelu tistih članov izvršnega sveta, ki slabo
^Referat \z te razširjene seje sekretariata CK ZK Slovenije je bil pozneje skorajda povsem ponovljen na
29.seji CK ZK Slovenije, čemur pritrjuje tudi Stane Kavčič, ki pravi, daje bil Marinčev referat s te seje !e
omiljena in skrajšana verzija referata, ki je bil prebran na sekreatriatu.Marinčev referat je bil objavljen v
posebni številki Komunista, kije izšla 9.11.1972 in kije prinesla poročilo in diskusije iz 29.seje CK ZK
Slovenije. Več o tem glej v spremni besedi.
2?Sergej Kraigher, rojen 1914, pred vojno študent medicine, podpolkovnik v rezervi, med NOB opravljal
različne politične funkcije, po vojni podpredsednik vlade LR Slovenije, podpredsednik Zveznega
izvršnega sveta, predsednik predsedstva SR Slovenije in SFRJ, član CK ZKS, CK ZKJ in Predsedstva
CK ZKJ, človek, ki zelo resno jemlje znano Titovo definicijo komunista kot vojaka revolucije.
43
dnevnik in spomini____ 1972
delajo. Marine je pozval CK, naj obsodi moje delo in naj določi moje odgovornosti. Tudi
Kropušek in Krese sta dobila dovolj in preveč.
Ko je končal, je nastala mučna tišina. "Ali boš ti kaj rekel?" se je obrnil Popit naravnost
name. Za trenutek sem okleval, kaj naj rečem. Grabilo meje, da potrkam na njihovo moralno
vest. Da jih spomnim na skupno delo, na tovarištvo, na naše skupne cilje. Imelo me je, da
jim povem, da vem, kako so to pripravljali, kako so se sestajali in pogovarjali. Toda zavrgel
sem tak pristop. Potlačil sem v sebi moralno ogorčenje, čutil sem, da bi bil skoraj smešen, če
bi govoril o vsem tem. V hipu mi je bilo jasno, da ne želijo samo moje funkcije, ampak tudi
moje prepričanje, moj jaz in mojo človeško podobo. Če bi podpisal, kar je prebral Marine in
če bi šlo to na CK, bi tam izpadel kot politična in moralna cunja, postal bi politični in moralni
pohabljenec. Pljunil bi na samega sebe, na svoje prepričanje in na svoje delo. Vedel sem, da
moj položaj predsednika izvršnega sveta lahko zrušijo, hkrati pa sem čutil, da sem dovolj
močan, da ne bodo mogli zrušiti in opljuvati mojega jaza, mojega dostojanstva, mojega dela
in prepričanja. Vse to mi je postalo jasno v tistih nekaj sekundah in misli so mi uhajale daleč
naprej v prihodnost, doživljal in instiktivno sem čutil to, kar bo moralo priti v naslednjih
desetih do petnajstih letih. Potem pa sem spregovoril. Rekel sem mu:
"Jaz osebno nisem prepričan, da so razmere v Sloveniji take, daje potrebno stvar tako
postaviti, zlasti še, če imamo pred očmi, kaj to pravzaprav pomeni. Živim v prepričanju in
sem smatral, da smo v preteklosti mnogokrat o mnogih vprašanjih diskutirali, da so bile med
nami tudi razlike, ampak da smo v vseh osnovnih stvareh našli skupno platformo, se zanjo
zedinili in jo tudi bolj ali manj uspešno - mislim pa, da bolj kot manj uspešno - realizirali.
Mislil sem in smatram, da je trenutek, ko je treba tako analizo na platformi pisma tudi sedaj
narediti. Toda očitno je zadeva taka, daje le nekaj posameznikov ali nekaj žiro računov, na
katere je treba te račune poslati. V tem tekstu je v glavnem vse, kar je, recimo, dobrega,
vezano na nekatere posameznike oziroma forume. Kar pa je slabega, še zlasti kar se tiče
izvršnega sveta, je zdiferencirano na nekaj članov, ki so delali dobro, in na nekaj članov ter
mene osebno, ki smo delali slabo.
Mislil sem, da je možno in potrebno ter, da bi se bilo koristno stvari lotiti drugače. To je
moje mnenje. Ničesar pa tudi nimam proti temu, da se stvari posredujejo centralnemu
komiteju v taki obliki in vsebini, kot so tu napisane, z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo.
Mislim pa, da so v tekstu, zlasti kar se tiče dela izvršenga sveta in mene osebno, stvari
predstavljene enostransko, deloma netočno. O tem - če ostane tako, kot je - bom jaz govoril
na centralnem komiteju, pa bo potem on ocenil in zavzel svoje stališče. Toliko za sedaj. Ker,
če prav razumem tekst - slišal sem ga prvič - ne gre za to, da se nekatera konkretna stališča
izvršnega sveta analizirajo, ampak gre za generalen političen odnos do izvršnega sveta, do
njegove politike in do mene, kot njegovega predsednika, še posebej. Ta generalni politični
odnos bi se dal zreducirati v politično nezaupanje. V dejavnosti vlade, ki je na položaju pet
let in pol, se seveda marsikateri sklepi ali konkretne akcije lahko ocenijo tako ali drugače.
Naj začnem kar s prvim primerom. Prvotna zasnova dolgoročnega programa je izgledala
takole: vse, kar je bilo narejeno do skupščine ali do finalizacije v dolgoročnem programu, je
bilo zanič, je bilo parcialno, je bilo tako, je bilo drugačno, itd. Potem paje naenkrat v finalu
44
dnevnik in spomini_____________		 1972
nastal dober program. Take logike in takega pristopa ne sprejemam; tem bolj ker vem, da
sem sam delal prve zasnove in spremljal delo inštituta, s tistimi tovariši tam, sem sedel dneve
in dneve. In to jaz ne sprejemam in ne bom nikoli sprejel. Ampak, tak je pristop.
In še rečeno mimogrede; dve leti smo se borili za usmeritev dohodka v Sloveniji. Besede
ni o tem. Paje bila težka borba, in to tudi z nekaterimi, ki govorijo danes malo dmgače, kot
so govorili takrat.
Če se tako stvari postavljajo, jaz nisem proti. Mislim naprej, mislim širše, zato nisem
prepričan, da jih je treba gledati le s te strani. Mislim, da jih je možno postaviti drugače. Pa
ne gre tu za nobeno ezopstvo. Prosim, kar pojdite pogledat državno upravo, kako ti ljudje
delajo. Ali ne morejo ali nočejo delati. In kakšen je beg iz te državne uprave in kakšna je?
Politično pa stvar takole izgleda: treba je samo še tale izvršni svet likvidirati in v Sloveniji
bodo potem odprta vrata skokovitemu napredku, izginila bo neenotnost in konsolidacija
zveze komunistov je tu. V redu. Jaz pa mislim, da ni tako. Če centralni komite oceni, da je
tako, v redu. Potem je to zelo nizka cena, lahka cena, ki jo je treba plačati. In to je potem treba
nemudoma narediti. Mislim pa, da stvar ni taka."
Popit je potem rekel:
"Ti misliš, da se da drugače postaviti. Lahko poveš, kako bi se drugače postavilo?"
Jaz pa:
"Da se postaviti tako, da vidimo, kaj je treba storiti, da se določene stvari popravijo. Ne
mislim pa, da so katastrofalne. To moram takoj povedati. Sem tudi za to, da se popravijo,
brez tendence, da se nekoga odstreli. Če pa se gre a priori v to, da je treba nekoga odstreliti,
potem se seveda zbira argumente in se seveda da marsikaj najti. Mislim, da se moramo
dogovoriti glede tega pristopa.
Kar se mene tiče, smo že dostikrat rekli, da smo tudi v izvršnem svetu odprti za kritiko.
Vsaka vlada je bedasta, če misli, da ne bo kritizirana. Bila je in še bo.
Samo to bi še povedal. Če se zedinimo za to platformo, kar se mene tiče - in prepričan
sem, da tudi izvršnega sveta - smo pripravljeni biti odprti do vseh stvari in si prizadevati za
to, da se določene stvari - če je potrebno - popravijo. Recimo: davkarija. Poglejmo
objektivno! Pred tremi ali štirimi leti smo v skupščini prvikrat govorili, da bi bila potrebna
davčna policija. Saj bi nas kmalu nagnali. Rekli so: 'Kje paje komunalni sistem, kako pa si vi
to predstavljate?' Ne videti stvari v zorenju, ne jih gledati v kompleksni povezanosti, ampak
videti težave samo v personificiranju nekoliko ljudi in misliti, daje treba te ljudi in to vlado
zrušiti ter zamenjati še koga drugega, prosim, pa pojdimo po tej poti. Jaz sem prepričan, da ta
pot ni potrebna in da ne bo dala pravih rezultatov. Ampak, če se centralni komite zanjo
odloči, prosim, tu sem, z vsemi posledicami. Bom pa govoril na centralnem komiteju, točko
po točko, če gre ta referat tja. Če je potrebno, in če ni drugega izhoda, kot da se
zdiferenciramo, se pač bomo."
Popit je na to pristavil:
45
dnevnik in spomini__		 1972
"To se pravi, da so razlike vendarle take, da se je potrebno zdiferencirati in da o njih
razpravljamo."
Še enkrat sem ta dan povzel besedo in dejal:
"Ce gre za konkretno kritično analizo, absolutno ne bežim od tega, da je v tej kritični
analizi vključeno tudi delo izvršnega sveta in državne uprave. So stvari, ki bi jih bilo treba
reči poleg tistega, kar je povedal tovariš Marine. Stvari, kijih vidim tudi jaz in o katerih smo
tudi že večkrat govorili. Tovariši, saj nismo včeraj prišli v politiko, vseeno je, kaj vi tukaj
govorite ali hoče kdo glavo ali ne, če ostanejo stvari tako napisane, kot so tukaj, je to moja
politična smrt. In vsem je to jasno. Če ni to politična nezaupnica, kaj pa je potem? Vsak
lahko naredi zaključke iz tega. Jaz pa sem potem lahko samo neskončno velika šleva ali pa
neskončno veliko budalo, da še naprej ostanem, kjer sem.
Izvršnega sveta imam dovolj. Bil bi zadovoljen, če bi se ga lahko že jutri rešil. In mi je
neskončno žal, da ste me pregovorili letos spomladi, da sem še ostal tukaj, ko sem bil
pripravljen iti v predsedstvo ali pa kam drugam. Z ene strani se neprestano boriš zoper
zahteve, ki objektivno pomenijo koncentracijo kapitala in državne oblasti, z druge strani pa
neprestano poslušaš kritiko, da ni izvršni svet napravil tega ali onega kot državna oblast.
Če se sprejema ocena, da se mene podi iz tega političnega prostora kot etatista, tehnokrata
in ne vem kaj še vse, potem naj to oceno sprejme centralni komite in mi naj da samo moralno
pravico, da se branim. Ker mi ni vseeno. Ceje treba, da grem, bom šel, toda ni mi vseeno, da
grem kamenjan z vsemi temi stvarmi. Če me hočete kamenjati, kamenjajte me na centralnem
komiteju. Tudi mnogi člani izvršnega sveta bodo radi šli. Človek ne more reči nekomu, daje
birokrat ali željan oblasti, ker sem ga jaz lepo prosil, naj pride v izvršni svet. Marsikdo bi
lahko šel drugam, manj delal, več zaslužil in v miru živel.
Ponovno bi rekel, da nisem za to, da se mora centralni komite na tem vprašanju
preglasovati in razbijati. Toda nisem za to, da sem jaz grešni kozel za vse.
Janez Vipotnik:28
"To je bilo tvoje pojasnilo ob akciji '25 poslancev' potem, ko sem pritiskal nate in ti trikrat
rekel, da vendar moraš nekaj reči."
Andrej Marine pa užaljeno:
"In to po razgovoru v Podrožniku, ko je izgledalo približno takole: Petrič naj svoje
potegne, mulci v sekretariatu pa tudi svoje potegnite."
Odgovarjal sem jim:
28janez Vipotnik, rojen 1917, pred vojno Študiral na gradbeni fakulteti, med NOB opravljal različne
pomembne politične funkcije, po vojni predsednik ZM Slovenije, član sekretariata CK SKOJ v
Beogradu, minister za zunanjo trgovino vlade LR Slovenije, sekretar za gospodarstvo Izvršnega sveta
Skupščine SR Slovenije, glavni urednik Dela, član predsedstva Slovenije in CK ZK Slovenije,
predsednik RK SZDL Slovenije, predsednik RO ZZB NOV Slovenije, sedaj v pokoju, človek, ki zelo
resno jemlje znano Titovo definicijo komunista kot vojaka revolucije.
46
dnevnik in spomini__		 1972
"To ni res. Jaz sem uvodoma začel s tem, da je tukaj pismo platforma za neposredno
konkretno akcijo. S tem sem začel svoje izvajanje in sem ga sprejel in javno povedal, da ga
sprejemam. Ob '25 poslancih' sem se izjasnil na seji centralnega komiteja kratko, ampak sem
se izjasnil. (Iz dvorane: 'Silom razmer') Dobro. To je vaš komentar - silom razmer. Ribičič29
me je vprašal, če sem sploh za socializem ali ne. "Mitja, ti boš mene spraševal, naj se
izjasnim, če sem za socializem. To je ravno tisto, kar jaz tukaj čutim. Po vsem tem, po
štiridesetih letih mojega delovanja (z dvojnimi leti) ti mene sprašuješ, da se naj izjasnim, če
sem za socializem. To je žalitev."
Namenoma sem zaostroval, zato da jih prisilim, da pokažejo čim več svojih kart. Vipotnik
in Ribičič sta bila žaljiva in nesramna. Kropušek, Krese, Kranjc30 in Pregi31 so branili sebe.
Vsi ostali so krmarili kot so vedeli in znali in dali podporo Marinčevemu referatu. V
pristopu, v posameznih obtožbah in ocenah, v izrazoslovju, v človeškem in tudi političnem
odnosu do mene, so bile med njimi opazne razlike. V zaključni oceni, ki pa je praktično
pomenila moj politični konec - pa so bili enomi. In ravno to zadnje sem hotel slišati in vedeti.
Vse ostalo me ni zanimalo, oziroma sem vedel, daje samo taka ali drugačna priloga k glavni
jedi, ki pa je bila že kuhana in na mizo položena. Ko sem ta in naslednji dan poslušal
razpravo in ko sem tuhtal nastali položaj v noči brez spanja med 28. in 29. oktobrom 1972,
sem se stalno vračal pred eno samo dilemo: od kod in na kakšen način nuditi odpor. Drugače
povedano, ali zaključiti vso zadevo z mojim odstopom že na tej razšiijeni seji sekretariata, to
se pravi več ali manj v zaprtem krogu ali pa iti naprej na centralni komite, v skupščino in v
javnost. Vsa moja osebnost, moj značaj, moja moralna in človeška prizadevnost je zahtevala
to drugo. Zdrav politični razum in moj politični instinkt sta govorila prvo. Takole sem
razmišljal. Če se bijem do kraja, argumente sem imel zelo močne, če grem na centralni komite
in v skupščino, bom potegnil precej članov in poslancev za seboj. Verjetno na centralnem
komiteju ne bi dobil večine in zaupnice. V skupščini bi jo vsaj pod normalnimi pogoji dobil.
To bi potem bil popolen razcep. Vse bi prišlo v javnost, kjer bi se temperatura dvignila.
Lahko bi prišlo do javnih protestov, ker sploh nisem dvomil, da imam ogromno večino
slovenskega naroda za seboj. Vedno sem čutil, da sem imel močno podporo v vseh slojih
prebivalstva na Slovenskem. Med delavci in kmeti, med inteligenco kakor tudi med
takoimenovanimi srednjimi sloji. Če bi zdaj vse to zavrelo, če bi spregovorila ulica in stihija,
v kateri bi se pojavila tudi razna gesla nezadovoljstva, nastopile bi provokacije vseh vrst,
sovražniki in bedaki bi zakurili pod kotlom...! In kaj potem? Nastopil bi Tito. Mene in tiste,
ki bi me podpirali v centralnem komiteju, skupščini in v ZK, bi proglasili za frakcijo; vretje v
množicah za kontrarevolucijo. Natančno sem videl in čutil pred seboj novo Češkoslovaško.
^Mitja Ribičič-Ciril, rojen 1919, študiral na Pravni fakulteti, med NOB opravljal pomembne politične
dolžnosti, po vojni je bil republiški javni tožilec, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik
Zveznega izvršnega sveta, član predsedstva SFRJ in CK ZKJ, predsednik RK SZDL Slovenije, sedaj v
pokoju, v javnosti znan kot še vedno zelo vpliven in prekaljen politik, človek, ki resno jemlje znano
Titovo definicijo komunista kot vojaka revolucije.
^Stane Kranjc, rojen 1929, doktor političnih ved, redni profesor FSPN, udeleženec NOB, po vojni glavni
in odgovorni urednik revije Teorija in praksa, član IK CK ZK Slovenije, predsednik strokovnega sveta
SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje.
31Živko Pregi, rojen 1947, diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, član MK ZKS Ljubljana,
predsednik OK 21MS Ljubljana Šiška, predsednik ZM Slovenije, direktor Zavoda SRS za družbeno
planiranje, sedaj izvršni sekretar predsedstva CK ZK Slovenije.
47
dnevnik in spomini___		 1972
Zaključek je bil jasen. Če bi šel po tej poti naprej, bi bilo politično neodgovorno. To bi bila
politična avantura, ki bi prinesla slovenskemu narodu samo nesrečo, pogubo, poraz, solze,
kletve, sovraštvo in kri.
V	noči med 28. in 29. oktobrom 1972 sem to nevarnost natančno spoznal in doumel. Bil
sem popolnoma sam. Z nikomer se nisem mogel posvetovati. Čutil sem, kako je pritiskala
name pomembnost te odločitve. Kdo ve, koliko človeških usod, sreče ali nesreče je bilo v
tisti noči odvisno od nje. Vedel sem, da se slovenska stvarnost ne more spremeniti s takim
ali drugačnim predsednikom vlade. Se več. Ne more se spremeniti z neko revolucijo ali s
pismom, s propagando ali lažjo, niti s takimi ali drugačnimi programi te ali one konference,
foruma ali stranke. Ta stvarnost je slonela in izhajala iz tistega, kar smo dosegli, zgradili in
spoznali, ne samo danes in včeraj, ampak od kmečkih puntov, preko vseh kalvarij, zmag in
porazov, skozi katere je šel slovenski narod in njegov delovni človek v svoji večstoletni
zgodovini. Tu, stisnjeni med Triglav in Jadran, med furlansko in panonsko nižino, smo
preživeli že mnogo hujšega in pomembnejšega, kot paje odstop Staneta Kavčiča. Dobro sem
se zavedal, da našemu socializmu niso temelj naše revolucije, referati, propaganda, pridige in
forumi. Njegov temelj je stvarni delovni človek, ustvarjalno delo slovenskega delavca, kmeta
in intelektualca. To pa je bilo tu že pred menoj, je bilo tu skupaj z menoj; in ostane, ko tudi
mene več ne bo! To je osnovno in bistveno, vse ostalo je postransko in manj pomembno. In
tako mi je postala duša lahka, odleglo mi je, ko sem sklenil, da se bom umaknil iz večnega
hrupa.
V	tistem trenutku se je v tako mojo odločitev zlilo več interesov in spoznanj. Mojo
ostavko so želeli in hoteli vsi tisti, ki so bili glavni ustvarjalci in zagovorniki preokreta, ki je
prihajal. Bil sem jim zapreka in nevarnost. Sam pa sem trdno sklenil, da ne bom sodeloval
pri taki politiki, ki bo vodila nazaj, ki bo zlasti krepila centralizem in staro komandantsko in
za naše razmere sektaško vlogo in položaj zveze komunistov. Nisem verjel, daje mogoče, na
ta način resno in trajno reševati idejne, politične, gospodarske, nacionalne in socialne
probleme v Jugoslaviji. Če je že treba narediti to spremembo, v kar sploh nisem prepričan,
potem jo naj napravijo brez mene. To je bilo tudi z mojega moralnega vidika edino pošteno.
Se najmanj pa sem se strinjal z načinom, kako seje ta preokret delal. Nikoli nisem mislil, da
je mogoče z osebnimi obračuni in pogromi izboljševati politično situacijo ali reševati
probleme. Kadar se nekdo poda na to pot, potem ni konca. Vedno znova je treba nekoga
vreči iz sedla oziroma dobiti nekega grešnega kozla. Enkrat je ta kozel nacionalist, drugič
liberalec, tretjič tehnokrat, četrtič centralist, petič "lider" in tako naprej brez konca in kraja.
Moralno-politične in psihološke posledice takih obračunov in kozlovskih sodb in obsodb so
strašne. Prevlada zakon džungle, zakon močnejšega ne pa zavest o skupni osebni
povezanosti, razumevanju in zaupanju. Slutil sem, da se v Jugoslaviji v tem pogledu
podajamo na spolzko in nevarno pot. Slutil sem, daje to šele začetek in tudi zaradi tega sem
sklenil, da se umaknem.
Ker sem tako odločitev v sebi že sprejel, sem dokaj mimo poslušal razpravo, ki se je na
sekretariatu nadaljevala še cel naslednji dan. Ko so govorili skoraj že vsi, sem na koncu
odgovoril - zaradi resnice - na posamezne obtožbe in očitke. Takole sem dejal:
48
dnevnik in spomini___________		 1972
Prvo, vprašanje glede osnovne orientacije izvršnega sveta. Je bila samoupravna ali ne,
oziroma alije bila dovolj samoupravna ali ni bila dovolj samoupravna?
Tu bi vendar šel malo nazaj in mislim, da bi bilo treba stvar gledati v celotnem mandatnem
obdobju. V teh petih letih in več smo praktično naredili ogromen skok naprej v družbi na
vseh področjih, od federacije preko republik do baze. Hkrati smo izvršili zelo mnogo
premikov in sprememb tudi horizontalno. Vse to je pritiskalo, recimo na izvršni svet, da je
moral iskati izredno veliko vsakodnevnih konkretnih odločitev, ko je moral posamezna
splošna stališča, bodisi, da so bila zapisana v partijskih dokumentih, v dokumentih drugih
političnih organizacij ali v sami ustavi, neprestano na razne načine konkretizirati. Moral je
dajati konkretne odgovore. To smo delali in živim v prepričanju, da smo želeli to delati z vso
zavzetostjo, z vsem znanjem, z vso sposobnostjo, ki smo jo imeli. Prepričan sem, da smo
vse to delali uspešno. Tu se postavi vprašanje, če so bili v izvršnem svetu ali v celomi javni
upravi kakšni zavestni idejni odpori v tej smeri družbenega razvoja. Jaz mislim, da ne, da so
se te usmeritve in spremembe v osnovi vendarle sprejemale, da pa so neprestano nastajali
najrazličnejši vozli, ko smo prihajali od načel h konkretni praksi.
Dalje, s kakšno upravo in celotnim upravnim aparatom smo mi razpolagali ves ta čas in s
kakšnim smo delali? To je v glavnem uprava, ki je živela 15, 20 let v popolnoma drugih
pogojih, koje v bistvu ali prepisovala zvezne predpise ali seje malenkostno adaptirala nanje.
To je tudi na delo izvršnega sveta gotovo imelo svoj vpliv.
Dalje, je neka določena rutina, ki je vedno obstajala, zlasti, kadar so ljudje izredno dolgo
časa tu. Toda, kljub temu mislim, da smo mi na republiškem nivoju na relaciji izvršni svet -
skupščina, vendar nekako lovili korak. Nismo šli vedno, niti operativno, niti miselno, niti
idejno dovolj hitro, vendar pa mislim, da smo v bistvu stvari vendarle nekako dohajali in jim
bili dorasli. Menim, da to dokazuje konec koncev tudi razvoj dogodkov v sami skupščini. V
teh petih letih smo imeli nešteto težkih materialnih, zakonodajnih problemov v skupščini, ob
vsakem proračunu, skratka ob vsem tistem, kar je prihajalo. V glavnem smo skupaj s
skupščino, s poslanci, te stvari vendar vlekli brez večjih konfliktov in zastojev. S tem
absolutno ne mislim trditi, da so že vse zadeve na pozicijah sedanjih ali pa še manj bodočih
amandmajev. Vendar pa se mi zdi, da imajo določen tok. Če to ne bi bilo res, se postavi
vprašanje, kako bi se lahko izvršni svet sploh obdržal? Kako bi se bilo možno sicer
sporazumeti z vsemi temi samoupravnimi skupnostmi in z vsem tistim, kar seje v skupščini
dogajalo? Interesantno je, da izvršni svet v teh petih letih v skupščini pri teh vprašanjih sploh
ni imel kakih večjih političnih prelomov. Mogoče bi bilo pri nekaterih vprašanjih celo bolje,
če bi jih imeli, ker bi se stvari bolj zaostrile in šle potem mogoče hitreje naprej. Ampak,
generalno, smo po mojem mnenju vendarle te stvari vlekli.
Drugo je vprašanje, koliko smo bili v teh problemih prisotni spodaj, v občinah, v
delovnih organizacijah, v najrazličnejših drugih asociacijah. Takoj moram povedati, da ne
dovolj. V izvršnem svetu smo se mnogokrat o teh rečeh pogovarjali. To so bili posamezni
izleti, posvetovanja, obiski. Prideš, pogledaš, kaj rečeš, kot nekega organiziranega izvršno-
političnega organa pa na tem področju izvršnega sveta ni bilo. Pa ne zato, ker bi to
zapostavljali, ampak zato, ker smo bili v tem pogledu delovno prekratki.
49
dnevnik in spomini___	 1972
Tak je najbolj splošen pogled na to vprašanje. Samo še tole. V nas samih so mnogokrat
zorele ideje, skozi razno razne zakone in predpise. Ko smo z njimi startali, so bili precej
drugačni kot potem, ko so bili končno v skupščini sprejeti, ker se je ob vsem tem pravzaprav
neprestano oblikovalo neko spoznanje, neko prodiranje. In jaz nisem čutil, da se postavlja
vprašanje hočeš ali nočeš, ampak največkrat sem čutil: kako, ali znaš ali ne znaš, ali najdeš
rešitev alije ne najdeš.
Tu se od vsega začetka, to čutim, vleče za nami nek refren, da je to več ali manj
tehnokratska vlada, ki vidi samo in predvsem gospodarstvo, ki želi nek poslovni svet, kije z
njim tudi povezana. Naj povem še nekaj o tem. Izvršni svet se je in jaz sam že od vsega
začetka zelo odločno orientiral na to, da bi ustvaril neko učinkovito gospodarstvo, poslovno,
tržno sposobno gospodarstvo. V tem pogledu smo dejansko stalno vodili neko akcijo. Ne
zato, ker bi mislili, da je to osnovno in da je to vse, ampak zato, ker smo bili trdno
prepričani, in jaz sem še trdno prepričan, da tam, kjer so izgube, tam ni samoupravljanja in
tam ni demokracije, tam je prej ali slej prisilna uprava.
Po drugi strani pa je res, da so zveze izvršnega sveta in celotne uprave mnogo bolj
pogoste, komunikativne z neko določeno strukturo, to je prvenstveno z vodilno strukturo
gospodarskih organizacij, ker še vedno obstajajo neki centri državnega odločanja. Po drugi
strani pa se vse te gospodarske strukture obračajo na te centre gospodarskega odločanja in
jih neprestano zasipajo z vsemi mogočimi zahtevami, predlogi, vprašanji in tekočimi
rešitvami, ki jih je treba najti.
Moram reči, da je polovica izvršnega sveta, zlasti gospodarskega dela, zadnji dve leti z
veliko svojega časa in sposobnostmi angažirana v federaciji, bodisi v razvozlavanju prejšnjih
stvari, bodisi v koncipiranju novih. Zavestno smo se orientirali v to, da smo tam prisotni, da
prihajamo s svojimi rešitvami, s svojimi predlogi. To ni bilo in še vedno ni enostavno. To je
kompleks nalog, ki enostavno tukaj je, ker nam je nasprotni del, ki naj raste na samoupravni
osnovi, še vedno prešibak in v nekem kontinuiranem procesu pravzaprav prevzema posle za
sebe. Vzemimo primer naših tako imenovanih posegov v gospodarstvo. O tem je bilo veliko
pripomb, daje to neka nova koncentracija kapitala. Je, čeprav v tem ne vidim tiste funkcije
državnega kapitala, kot je bil včasih, ki seje vračal nazaj, oplajal samega sebe. To so vendar
proračunska sredstva, ki se dajejo nepovratno. Dobro, mi smo se tu znašli pred nekaterimi
najbolj perečimi problemi. Če pogledate spisek, ko človek sliši, da je to 30, 40 milijard
(ostalo smo podedovali iz federacije), je to velika vsota. Ko pa pogledaš, da je tu notri
železnica, ceste, da je tu elektrika, Luka Koper, da so tu kmetijska posestva im., da ne
naštevam, potem pa si pred vprašanjem, kako sicer pokriti te potrebe. Sam sem sedel pred
spiskom in držal pero, da si zaznamujem, kaj bi lahko vrgli ven. Pa je naraščal iz leta v leto,
čeprav nam je bilo jasno, da to ni pozicija in da moramo to prelomiti.
Tu je bilo rečeno, Janez32 je omenil o tistih pipicah, ko sem na Strmolu govoril
direktorjem. Težko je na take prenešene stvari reagirati: kdo je bil tam, kaj je najprej povedal
32Najverjetneje Janez Vipotnik.
50
dnevnik in spomini____		 1972
itd. Moja teza tam je bila sledeča: mi moramo vse storiti, kar je možno, da bomo to inflacijo
zmanjšali in da bomo zavestno zmanjševali tudi konjunkturo povpraševanja. Ampak, dokler
je konjuktura povpraševanja kljub vsemu tukaj, nima smisla, da vi tarnate in rečete, da bo
gospodarski polom in da se bo ne vem kaj vse zgodilo, ampak pojdite in se vključujte v to
tržišče. Postavite se tu s svojim blagom in ne imejte iluzij, da bomo mi, sama Slovenija ali
sam izvršni svet, vso to konjunkturo povpraševanja zavrli. To je bila moja teza. Nikdar jaz in
tudi ne izvršni svet kot celota ne moremo garantirati za vsakega posameznika, kaj se je
pogovarjal - nisem pa dopuščal, da je možno poslovati protizakonito. Če se spomnite, smo
imeli celotno razpravo v skupščini o teh protizakonitih stvareh.
Toliko o nekaterih elementih gospodarstva. Mislim, da so rezultati take usmerjenosti tudi
tukaj. Tega ni videti, če se gre samo pogledat skozi bilance, številke lahko hitro pokažejo, da
so tu neki rezultati bili ravno zaradi tega, ker smo neusmiljeno gnali pravzaprav poslovni
kurz, ne da bi pri tem smatrali, daje to edino in vse, ampak smo vedno postavljali - lahko se
reče premalo učinkovito, lahko se reče premalo, lahko se reče premalo konkretno - tudi to
drugo plat družbenih odnosov.
Očitali ste mi, da je bil izvršni svet oddvojen center moči. Jaz mislim, daje to vprašanje
odprto in da nanj ni enostavno odgovoriti. Gotovo je izvršni svet še vedno zelo velik center
moči. Rekel bi, za nekatera vprašanja odločilen, za nekatera pa zelo postranski center moči.
Vedno smo se nahajali pred sledečo dilemo: katero nomenklaturo odločitev boš prinesel sam
in nosil polno odgovornost, o kateri se boš posvetoval z vsemi člani. Po konstrukciji je
skupščina tista, kjer smo naše odločitve takorekoč neprestano preverjali in prihajali k njej,
postavljali stvari in tam dobili tudi politično in zakonodajno podporo ali pa ne. Čeprav se je
marsikomu v naši dnevni praksi zdelo, da je izvršni svet izredno močan center moči, ker je
rešil to, predlagal ono, tretje je naredil, da paje vzemimo CK, ki dela na ideoloških in drugih
strateško-političnih vprašanjih z daljšo orientacijo, predvsem na vprašanjih političnih
odnosov, odrinjen in neučinkovit. Iz tega so izvirali najrazličnejši komentarji, čeprav je
narava dela in odnosov tu popolnoma drugačna. Ne vem, kako bi se, recimo sekretariat CK
počutil, če bi hotel imeti izvršni svet za vse ali za večji del odločitev soglasje sekretariata in
postavljati ta vprašanja na sekretariat. Mislim pa, v celoti vzeto, da ta vprašanja, koliko si
samostojen, še vedno niso dovolj razčiščena v naši družbi. Tudi jih je nemogoče enkrat za
vselej, z nekim navodilom razčistiti. To je resnično stvar prakse, medsebojnih odnosov,
lovljenja občutka, ki ga včasih imaš, včasih ga nimaš, stvar časa, ki ga včasih imaš, včasih ga
nimaš.
Alije politika izvršnega sveta oziroma ali so idejna izhodišča te politike v skladu s politiko
ZK oziroma, ali so bile pozicije ZK, dokumenti, tiste stvari, ki smo se jih mi zmenili,
generalno vzeto, izhodišča za politiko izvršnega sveta? Jaz sem živel in živim v prepričanju,
da so bila; in to v vseh osnovnih vprašanjih, od samoupravljanja pa do kmečke, socialne in
urbanistične politike, do politike delitve po delu itd. itd. To so nam bile baze in izhodišča, iz
katerih smo izhajali. Ali smo v svoji konkretizaciji našli vse tiste rešitve, ki prenesejo kritiko,
to je seveda odprto vprašanje. Navsezadnje smo imeli vsak teden eno sejo, na vsaki seji smo
sprejeli 10 do 12 sklepov, zelo konkretnih in mnogo je takih, ki smo jih kasneje sami
popravili in bi jih danes drugače formulirali.
51
dnevnik in spomini________		 1972
Vprašanje ali proizvajalec razpolaga z viškom dela ali ne? Mislim, da so te stvari idejno
pri nas v Jugoslaviji že precej jasne in da bi lahko navedel precej partijskih in drugih
dokumentov, ki so to stvar zelo odločno postavili. A vendar se stvari na tem področju ne
premaknejo, korenito se ne premaknejo. Zakaj? Ali je pri tem samo vprašanje subjektivne
volje, samo vprašanje, da tako rečem političnega dela, ali so tukaj tudi kakšne materialne
prepreke in okviri, iz katerih ne moreš skočiti in preko katerih ne moreš iti? Mislim, daje eno
in drugo in da se tudi v Sloveniji v tem pogledu nahajamo pred enim in drugim. Ko dobiš
bilance skupaj, vsako leto, potem seveda to izgleda precej drugače. Stalno govorimo ne
obremeniti gospodarstva. Nazadnje vidiš, kako pravzaprav ta višek dela odteka za te ali
druge splošne družbene potrebe, splošna produktivnost dela je pa tako nizka, da iz tega ne
more biti naenkrat večji skok. To prevzemanje, prenašanje državnih regulativ na
samoupravne dogovore gre zelo počasi. Gre tako počasi, da smo lahko z njim vsi
nezadovoljni. Sam mislim, da se lahko reče, da ima tu tudi izvršni svet svoj delež sokrivde
ali pa, da nosi delež soodgovornosti, dvomim pa, da je možno sklepati, da je izključna
odgovornost v tem pogledu nujna.
Tu so vprašanja, ki jih je postavil tovariš Hafner. Očitek, da se nismo orientirali v nižje
sloje in da smo imeli pred seboj samo višje, ne pa - kot je on imenoval - nižji sloj. Težko bi
sprejel to tezo kot usmeritev izvršnega sveta.
Drugo je vprašanje, s katerimi kadri, s kakšnimi profili je izvršni svet neposredno
komuniciral. Iz tega sklepati, da je bil prvenstveno nanje orientiran, po mojem mnenju ni
pravilno. Mi smo končno celo bitko za delitev dohodka, za usmerjanje dohodka, kije trajala
tri leta, usmerjali predvsem v tem pogledu, da se izoblikuje neke normative, s katerimi bi se
lahko delalo. Dalje, cela socialna politika. Rekel bi, da se je začela izvajati leta 1967 ali 1968,
ko smo rušili tiste zvezne limite. S kakšnimi povprečnimi pokojninami so na primer takrat
živeli naši upokojenci? Takrat so se že začele oblikovati pravzaprav neke svojstvene rešitve
naše socialne politike. Dalje, vzemimo cel koncept razvoja manj razvitih območij Slovenije,
ki se je tudi v tem času izoblikoval. Ne mislim, da je zasluga samo izvršnega sveta, ampak
mislim, daje bil izvršni svet tukaj dokaj aktivno prisoten. In mislim, da so mnoge stvari, ki
so prej zorele - Vinko mora to vedeti - že v naših debatah, in so zabeležene v raznih
zapisnikih. Ker smo jih srečali tudi v negativni podobi, so omogočale Vinku, da je vse to
skupaj zbral in tudi dobil nekaj idej, da smo potem prišli do celovito oblikovane socialne
politike v Sloveniji. Mislim, da so bili to rezultati kolektivnega zorenja, kolektivnega
zaznamovanja problemov, z vsemi drugimi komponentami, ki so v naši družbi tudi obstojale,
da smo končno prišli do nekega dokumenta in da smo potem začeli te stvari tudi izvajati.
Med nami so bile - ko smo začeli te stvari diskutirati - tudi razlike, drug drugega smo
prepričevali, nazadnje pa smo vendarle prišli do enotnih idejnih izhodišč. In, oprostite, jaz
sem pri teh stvareh tudi sodeloval, vse do komisije na tretji konferenci, zato se stvari ne
poenostavljajo tako, češ, prvi v izvršnem svetu je imel za te stvari posluh, drugi pa tega
posluha sploh ni imel itd. Ne sprejemam kritike, da za te stvari nimam posluha, in da so ga
imeli samo nekateri člani izvršnega sveta. Dalje. Vpliv Evrope. Tu bi povedal samo dve
stvari. Prvič, mi imamo na zahod odprte meje in tu prehajajo čez milijoni, z vsemi dobrimi in
slabimi posledicami. Drugič. Zadnja leta smo neprestano poudarjali izvoz na konvertibilno
52
dnevnik in spomini_________________________	 1972
področje in se hvalili s tem, da ima Slovenija procentualno najvišji izvoz na konvertibilna
področja. To ima svoj vpliv. Sedaj napraviti izvršni svet odgovoren za to, da je premalo
storil. Dobro, to se še lahko sprejme, daje premalo storil. Da paje imel zavestno orientacijo
na Evropo, ne pa na druge strani, jaz nisem tega mnenja. Tovariš Šetinc je rekel, da sem jaz
dejal, da ne morem sprejeti tega. Mislim, daje taka ocena res dokaj poenostavljena in daje ne
moremo sprejeti, istočasno ko imamo določene težave z vzhodno Evropo, ko so bile skozi
vsa zadnja leta na tem področju tudi razne oscilacije, itd. Če pa se dela zaključek, in če je
sedaj manifestacija tega povezovanja tista naša zveza z Bavarsko in tista moja pot v Nemčijo,
pa moram povedati, da si jaz tega nisem izmislil in da sem bil sam zelo nerazpoložen in
začuden, da so oni sploh takrat prišli k nam. Ampak, to je bilo v sklopu neke tedanje politike
med Nemčijo in Jugoslavijo. To je predlagal DSIP na predlog Čačinoviča33. In to ni bila
nobena naša, najmanj pa moja ideološka orientacija. Ni moja zasluga, da sem se srečal z
bavarskimi krščanskimi demokrati v Sloveniji. Leta in leta pa so leteli očitki tudi na to. In
potem vrnitev obiska v Nemčiji. Tudi glede tega vem, da so padali očitki. Jaz sem ga odlašal,
dokler sem ga mogel, ker nisem videl nobenega pravega smisla, da hodimo tja. Toda potem
se je izvajal pritisk, da je bilo to v širšem planu s strani ambasade in DSIP, tako da smo
potem šli. Bil sem pa zadnji - Hrvatska in Srbija sta že prej vrnili svoje obiske. In še to smo
naredili, da smo šli v Bremen, da smo bili tudi pri socialdemokratih, da smo s tem vzpostavili
določenoravnotežje.
Oprostite, govorim o teh zelo praktičnih, konkretnih stvareh, toda govorim in jih
pojasnjujem zaradi tega, ker so se iz teh praktičnih konkretnih stvari marsikdaj delali
ideološki, ali pa vsaj splošno-politični zaključki, ki potem niso več daleč od tega, češ, tale
vlada je orientirana pro-zahodno.
Privatizacija. Jaz mislim, tovariši, da je vprašanje privatizacije, dokler se pogovarjamo o
splošnih zadevah, jasno. Če vzamemo našo ustavo, če vzamemo ustavne amandmaje, če
vzamemo nekoliko dokumentov, recimo SZDL o osebnem delu, so stvari načelno jasno
postavljene. Mislim pa, da smo še daleč od tega, da dobimo rešitev, s katero se mučimo že
nekaj let, kako bi praktično vsak višek dela, ki je ustvarjen v neke vrste mezdnem odnosu, ali
pa čim večji del viška dela, na nek način podružbili, tako da bi tisti, ki eventuelno dela pri tem
zasebniku, ne krepil njegovega privatnega kapitala, ampak bi se njegov višek dela pravzaprav
vkomponiral v to privatno lastnino in se sčasoma širil in postajal pravzaprav kvantitativno
čedalje pomembnejši. Na ta način bi potekalo neko podružbljanje oziroma tudi spajanje
privatne lastnine z družbenim viškom dela, ki se ustvarja na tem področju. To je problem,
pred katerim smo se znašli in za katerega iščemo rešitve že najmanj dve leti. Zakaj je, recimo
pet delavcev izkoriščati socialistično, šest delavcev izkoriščati pa ni socialistično. Mi ne
vidimo rešitve problema le v določanju števila zaposlenih, ampak moramo najti neko novo
kvaliteto in pripeljati pravzaprav skozi višek dela tam zaposlenih v podružbljanje. To je
perspektiva.
33Rudi Čačinovič, rojen 1914, končal gimnazijo, pred vojno novinar, med NOB uslužbenec, po vojni
služboval v trgovinskih predstavništvih v Budimpešti in Buenos Airesu, v sekretariatu za zunanje zadeve,
bil je šef konzularnega predstavništva v Zuerichu, ambasador SFRJ v ZR Nemčiji, podpredsednik
izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, kjer je zamenjal dr.Franca Hočevaija.
53
dnevnik in spomini_		 1972
Kadrovska politika. Meni je bilo, na primer očitano, da zbiram okrog sebe nekatere svoje
prijatelje, somišljenike in da komponiram vlado na teh osnovah. Dejansko pa sem vedno,
prvič in drugič, sestavljal to vlado na podlagi raznih predlogov, ki sem jih od vsepovsod
dobil. V vlado sem sprejel tudi nekaj ljudi, ki jih sploh nisem poznal in s katerimi so kasneje
bile take ali drugačne težave. Zato zavračam ta očitek, češ, zbiraš okoli sebe neke svoje
prijatelje. Tu so bili vedno prisotni močni regionalni vplivi, s katerimi si moral računati in ko
si jih realiziral, so se nekatere stvari posrečile, nekatere pa se niso pokazale kot dobre. Tu je
Vinko govoril tudi o povezanosti z drugimi republikami. Najprej nekaj, kar zadeva Hrvatsko.
Jaz sem imel z nekaterimi hrvatskimi voditelji še iz časa Mike Spiljka34, pa potem, ko je
prišla Savka, in potem, ko je prišel Haramija,35 in sedaj, ko je Perišin36, z vsakokratnim
predsednikom izvršnega sveta, mnoge stike, tekoče, poslovne ali kakršne koli hočete,
povezane z neposrednim delom in koordinacijo, dogovarjanjem, bodisi v smislu prenašanja
izkušenj, konfrontiranja stališč, ali pa pridobivanja zaveznikov pri reševanju mnogih stvari
na zvezni ravni. In to ne samo s hrvatskimi voditelji. Mislim, daje to stalna praksa, ki seje v
Jugoslaviji ustvarila, ki se razvija, ki je zelo dinamična. Ti kontakti, razgovori in sestanki se
vršijo na raznih krajih, ob raznih prilikah, enkrat v odmoru v zveznem izvršnem svetu, enkrat
na tem kosilu, drugič ne neki večerji, tretjič pri kavi. In v to isto kategorijo je možno postaviti
tudi stike, ki sem jih imel s Hrvatsko. Mi smo že enkrat govorili - gre za tisto moje
predavanje. O tej zadevi smo že enkrat govorili tu za mizo. Jaz sem takrat v Zagrebu, ne
spominjam se točno, da bi mogel citirati iste besede, ki sem jih takrat rekel, so pa v
zapisniku. To je bilo potem tudi prebrano na nekem plenumu CK, to si celo ti prebral
oziroma dal pojasnilo. Vmes me je prekinil Popit: "Ne, ti si obljubil, da bo objavljen
popravek, pa iz tega ni bilo nič. To je bilo na aktivu." Odgovoril sem mu: "Nisem prepričan,
da je bil naš sklep, da bo to objavljeno, ampak jaz sem takrat dal tolmačenje, kako sem
okvalificiral X. plenum CK ZK Hrvatske." Potem so skočili - Vipotnik: "Na aktivu si rekel,
da bo to popravljeno", Janžič37: "Kolikor se spomnim, o samem popravku ne vem veliko,
vem pa, daje tovariš Stane takrat rekel, da so določene stvari, ki jih je on drugače postavil in
3^Mika Spiljak, rojen 1916, delavec, med NOB opravljal politične in vojaške dolžnosti, po vojni opravljal
politične dolžnosti v Zagrebu, član CK ZK Hrvatske in izvršnega komiteja CK ZK Hrvatske, član CK
ZKJ, predsednik izvršnega sveta Skupščine SR Hrvatske, predsednik zveznega izvršnega sveta,
predsednik centralnega sveta ZSS Jugoslavije, predsednik CK ZK Hrvatske, sedaj v pokoju, človek, ki
zelo resno jemlje znano Titovo definicijo komunista kot vojaka revolucije.
^^Dragutin Haramija, rojen 1923, pravnik, magister pravnih znanosti, med NOB opravljal različne politične
dolžnosti, po vojni služboval kot asistent in učitelj na srednji partijski šoli CK KP Hrvatske v Zagrebu,
nato do leta 1963 opravljal različne dolžnosti v organih pravosodja, član izvršnega komiteja CK ZK
Hrvatske, predsedstva CK ZK Hrvatske, predsednik izvršnega sveta Skupščine SR Hrvatske.
36[>r.lvo Perišin, rojen 1925, doktoriral na Ekonomski fakulteti v Zagrebu, med NOB opravljal pomembne
politične dolžnosti, po vojni profesor in nato dekan Visoke gospodarske šole v Zagrebu, generalni
direktor Narodne banke centrala Zagreb in podsekretar v zveznem sekretariatu za finance, predsednik
izvršnega sveta Skupščine SR Hrvatske, predsednik zveznega družbenega sveta za ekonomski razvoj in
ekonomsko politiko.
37 Vlado Janžič, rojen 1936, učitelj, od leta 1968 do 1974 član sekretariata CK ZK Slovenije, član CK ZKJ,
izvršni sekretar CK ZKJ, predsednik skupščine RTV Ljubljana, sedaj generalni direktor RTV Ljubljana
in glavni urednik radijskih in TV programov, človek, ki zelo resno jemlje znano Titovo definicijo
komunista kot vojaka revolucije.
54
dnevnik in spomini____________ 1972
daje on že sprožil akcijo, da se razišče, kako da se je tako napisalo", Ribičič: "Rekel si tudi,
daje bila to kršitev dogovora glede objave z novinarji".
Po tej intervenci sem nadaljeval:
Da, točno to je bilo. To sem takrat raziskoval in nisem mogel ugotoviti, odkod so oni to
dobili in kako je prišlo v javnost. Smisel mojega izvajanja pa je bil tak, kot sem ga takrat
pojasnil. Lahko ponovim, kar sem tukaj povedal, da sem v X. hrvatskem plenumu videl nek
obračun in odklanjanje politike, ki je bila na Hrvatskem prisotna dolgo časa (da si za
centralizacijo, kadar ti ustreza, in si za decentralizacijo, kadar ti to ustreza). Videl sem, da so
se obrnili v tem pogledu k sebi in začeli graditi svojo lastno politiko, z vsemi posledicami, ki
iz tega izhajajo. Mislil sem, da je to šele začetek. Če mi danes govorimo o tem, ali smo
uspešno organizirani za naše sodelovanje v federaciji ali ne, potem je to tisto, kar sem jaz
takrat mislil. Kam so stvari kasneje pri njih šle in kaj seje dogajalo v Matici hrvatski, itd., o
tem nisem imel pojma. Je pa res, da sem vedno čutil, in to tudi dal vedeti tovarišem iz
Hrvatske, s katerimi sem se pogovarjal, da ženejo prevelik hrup in da so nekatere, predvsem
gospodarske zahteve, tudi v zvezi z deviznim sistemom, nesprejemljive. Mi smo o mnogih
stvareh diskutirali in jih kritizirali, zlasti v jeku tiste izvenproračunske bilance in še drugih
stvari. Tako sem tudi v tistem srbskem sporočilu, kakšna naj bo gospodarska vloga
federacije, videl nov korak, ki je dejansko tudi dal svoj prispevek k temu, da smo lahko prišli
do ustavnih amandmajev in s tem vendarle naredili velik kvaliteten korak naprej.
Mislim, da bi bilo prav, da taki odnosi in taki razgovori, ki sem jih imel jaz, doživijo isto
usodo, kot jo imajo vsi drugi podobni razgovori, kontakti in srečanja, ki so jih tudi razni
tovariši iz drugih republik imeli z bivšim hrvatskim vodstvom. Ne sprejemam logike, daje
tisto vse dobro, moja srečanja so pa sumljiva.
Nazadnje še eno oziroma dve vprašanji. Pred dobrimi šestimi meseci smo bili pred
rekonstrukcijo vlade. Takrat sem čutil, da bi bilo koristno, da formiramo novo ekipo in
izberemo novega mandatarja. Zato sem tudi brez kakršnega koli oklevanja pristal na to, da
grem na kakšno drugo mesto, kot je bilo konkretno rečeno, v predsedstvo SFRJ. Čutil sem,
da prihaja čas, ko bi bilo dobro pripeljati nove ljudi, osvežiti to ekipo, čutil sem zlasti tudi to,
da tu, na centralnem komiteju rastejo novi, mladi ljudje, zlasti v sekretariatu, in da bi bilo
prav, da nekaj adekvatnega storimo tudi v izvršnem svetu.
Nato je začel Popit dialog z menoj: "Samo ti si določil, da bi moral biti Bule kot
kontinuiteta tvoje politike." "Ne, to pa ne. Bilo je govora o možnem kandidatu." On pa: "Ti si
rekel, insistiram na tem, da pride Bule kot kontinuiteta moje politike. Potem sem pa jaz rekel,
da potem raje vidim, da ostaneš ti tam." "Jaz sem samo predlagal, da lahko pride Bule. Kako
jaz lahko insistiram? Predlagal sem, da bi bil eden od možnih kandidatov Bule in to pravico
sem imel. Mimo moje želje je bilo praktično odločeno drugače. Ti sam, France, si na nekem
aktivu rekel, da prevladuje mnenje, daje najbolje tako kot je in naj tako ostane. In to je bilo
takrat sprejeto. Mislim, da je bil to zelo primeren trenutek, če so obstajale pripombe na
dotedanjo politiko izvršnega sveta, in zlasti osebno name, da bi takrat to povedali, da bi se
takrat vsedli in temeljito analizirali vse te stvari. To se ni zgodilo. Vi ste se omejili na
nekoliko kadrovskih pripomb in kombinacij, ki sem jih jaz v glavnem vse sprejel. Še več.
55
dnevnik in spomini____	 1972
Moja kandidatura je šla skozi vse slovenske občine in občinske konference SZDL, in bila
povsod sprejeta. Vsaj meni ni nihče rekel, razen ene ali dveh občin - da obstajajo kakršnekoli
vsebinske politične pripombe na politiko izvršnega sveta in osebno name. Na seji
predsedstva in izvršnega odbora SZDL sem predstavil svoj program in razložil politiko in
dobil zanjo podporo. Pred šestimi meseci! Vprašujem se, ali je mogoče, da se v šestih
mesecih lahko vse tako spremeni, ali je mogoče, da ena rešitev, ki je pred šestimi meseci
izgledala najboljša, danes izgleda kot glavni krivec za mnoge nerešene stvari? In stvari gredo
že tako daleč, da me že sprašujete, ali sem sploh še za socializem ali nisem. To, tovariši, niso
prijetne stvari. V teh časih sem marsikaj doživel. Ampak, takole reči, skozi tako kritiko, in to
iznenada! Nisem prepričan, daje na ta način možno probleme, če so, reševati! Ali ni bila
tedaj jasno dana možnost, da se vse pove? In še nekaj. Dopuščam še eno tezo, ki jo je Vinko
postavil. Recimo, da so se razmere v teh šestih mesecih temeljito spremenile, da se je
politična klima in vse tako spremenilo, daje potrebno neko odločitev, kije bila napravljena
pred šestimi meseci, danes korigirati. Jaz bi, tovariši iz sekretariata, pričakoval od vas, in to
vam po komunistično rečem, da bi vi predlagali razgovor z menoj in mi rekli: Poslušaj, take
in take razmere nastajajo, taki in taki pogoji so. Ali pa, da bi me kdo drug poklical in rekel:
nekatere stvari so take in take; ali ne bi bilo pametno, da najdemo skupno in novo rešitev,
tako, ki bo za vse najboljša, tako, ki bo izbrisala, če bo treba, hipoteke in špekulacije s tega,
da sem jaz predsednik izvršnega sveta. Če bi ravnali tako, bi takoj dosegli sporazum. Moram
reči, da sem bil zelo nezadovoljen, ko sem izvedel, da se zopet podaljšuje moj mandat in sicer
sem imel idejo, da mi 15. maja v tem izvršnem svetu poteče mandat, ne glede na to, kdaj
bomo sprejeli ustavo, oziroma, kdaj bomo prišli do novih volitev. Mislim, da za
rekonstrukcijo vlade, oziroma za novega mandatorja ni treba čakati volitev. Skupščina je
vezana na to, izvršni svet pa ne. Moram reči, da sem videl 15. maj kot tisti datum, ko mi
poteče drugi mandat v tem izvršnem svetu. Stiri leta in jaz sam bi to vprašanje sprožil.
Naj končam s sledečim. Nič ne mislim, da je bilo delo izvršnega sveta popolno in da mu
ni možno dati kritičnih pripomb. Enako mislim o sebi. Možna je mirna, preudarna in strpna
diskusija o tem, če so se razmere spremenile, da se poišče nov mandatar. To je en pristop. 2e
včeraj sem rekel, dovolj je, sam bi bil zelo zadovoljen, da bi na to mesto prišel drugi. Ni pa
zaradi tega treba najprej pri meni in pri izvršnem svetu odkriti celo goro odklonov, slabosti,
napak in skorajda ugotoviti, da njegova politika ni bila v skladu z idejnimi izhodišči Zveze
komunistov, potem pa šele na tej osnovi ukrepati. Ampak sem mislil, in še mislim, daje to
vprašanje možno rešiti drugače."
Popit: "Kako je možno rešiti po tvojem mnenju?"
"Lahko ga rešimo z mojim odstopom," sem rekel.
Po mojih besedah je bila seja kmalu končana. Dogovorili smo se še za nekaj tehničnih
podrobnosti. Popit je določil uro odmora, da se napravi osnutek sporočila za javnost. Ko
smo se čez eno uro spet sešli, so razdelili besedilo. Nekateri so imeli nebistvene pripombe.
Sam sem se strinjal z besedilom in tako je bila zadeva zaključena. Vedel sem, da seje vsem
zelo mudilo, da končamo to komedijo.
56
dnevnik in spomini_		 1972
Z nekakšnim praznim občutkom sem zapustil sejno dvorano in hišo v Tomšičevi ulici, v
kateri sem preživel s presledki skoraj pet let in v katero sem prihajal na seje in sestanke 25
let. To hišo so vedno popravljali, pleskali, prezidavah in preurejali. Kljub temu paje ostalo v
njej nekaj tesnobnega. V zraku in po hodnikih je bila vedno neka mračna svetloba in
svinčena teža arhitekture, ki sem jo doživljal na povsem svojstven način in to tudi takrat, ko
smo sprejemali sklepe, ki so odpirali vidike in dajali vzpodbudo nadaljnemu razvoju
socializma, demokracije in človečnosti. V veži meje dohitel Kropušek. "Dal bom odpoved",
mi je dejal. "Če hočeš ostati pokončen mož, ti drugega ne preostane", sem mu odgovoril.
Stisnila sva si roke, utrujena in naveličanega vsega in šla vsak svojo pot. Da so bili v imenu
delavskega razreda na steber kritike privezani še zadnji trije predvojni delavci, ki so ostali na
vodilnih položajih v republiškem vrhu, pa je prišlo za menoj, ko sem se vozil v večernem
mraku proti domu.
Okrog naše hiše je bilo v teh dneh polno parkiranih avtomobilov. Vedel sem, kaj to
pomeni. "Dal sem odpoved", sem rekel Angelci, ko sem prišel domov. "Bala sem se, da ti ne
bi česa storili", je rekla. In čez čas: v,,Prav si storil, da si dal ostavko." In to je bilo vse.
Potem je prišel Hočevar38. Sla sva se sprehajat po Večni poti. Pripovedoval sem mu o
poteku seje, mimo naju pa so švigali neznani avtomobili sem in tja in naju grozeče
osvetljevali s svojimi reflektorji. Očitno so bili nekateri, ki so se bali in verjeli, da bom izvršil
državni udar. Jaz pa sem bil zadovoljen, da sem lahko odložil breme težke odgovornosti, ki
sem ga nosil noč in dan dolgih pet let in pol.
To noč sem dobro spal. Ko sem se zjutraj prebudil, mi je Angelca voščila vse najboljše za
moj 53. rojstni dan. Nemo sva ležala v spalnici. Naenkrat sem se spomnil, kako Churchill
zaključi svoje spomine. Povedal sem to Angelci, ko sva bila pri zajtricu. Koje bilo že jasno,
da so koservativci, ki jih je vodil Churchill, leta 1945 zgubili na volitvah, mu je žena
nenadoma rekla, kdo ve, kaj je dobrega skrito v tem? Da, zelo je skrito, je odgovoril
Churchill. Oba sva se na ves glas smejala, ko sem to povedal. "Pri nama pa ni preveč skrito",
je rekla čez trenutek Angelca, "sedaj bova imela vsaj nekaj od življenja in nekaj najine osebne
sreče". Čutil sem, kako so te preproste besede, ki so prišle iz srca ljubeče žene, presegle
minljivi pomen oblasti in politične slave in odkrile večno živi smisel človečnosti, lepote in
pristnega življenja. In to je bil trenutek sreče v tistih turobnih dneh. Ob 11. uri sem prišel v
pisarno. Gorazd39 mi je prinesel besedilo ostavke v podpis. Stisnilo ga je. V krčevitem joku
je odšel skozi stranska vrata. Ob 12. uri se je začela seja izvršnega sveta. "Otvarjam zadnjo
sejo Izvršnega sveta in s tem, ko pravim, da je to zadnja seja, sem tudi že določil njen dnevni
red." Nato sem nadaljeval: "Sporočiti vam moram to, kar že vsi veste, da namreč dajem
odpoved s položaja predsednika izvršnega sveta. Razlogi so povedani v sporočilu s seje
sekretariata. Debata je nepotrebna, ker je moj sklep dokončen in nepreklicen. Ne
dramatizirajte te moje odločitve. Kakšna sreča, da smo prišli z našo demokracijo in sistemom
že do tega, da se družbena protislovja in politični nesporazumi razrešujejo tudi na tak način."
38dt .Franc Hočevar.
^Franjo Turk-Gorazd, po maturi študiral ekonomijo, sodeloval v NOB kot obveščevalni delavec, kasneje
delal v sekretariatu za notranje zadeve, bil je šef kabineta predsednika izvršnega sveta Skupščine SR
Slovenije, šef kabineta sekretarja izvršnega komiteja CK ZK Slovenije in sekretar izvršnega sveta
Skupščine SR Slovenije.
57
dnevnik in spomini___		 1972
Potem sem se jim še zahvalil za večletno sodelovanje in poudaril, da sem vedno videl naš
skupni uspeh tudi v osebnem uspehu vsakega posameznika. Dogovorili smo se še za
sporočilo za tisk in da me bo nadomeščal Tribušon40. Vse je bilo končano v desetih minutah.
Bili so presenečeni, prizadeti, nepripravljeni. Dogodki so jih prehitevali. Podali smo si roke
in se razšli kot prijatelji, tovariši in sodelavci. Ni bilo časa in niso bili taki časi, da bi
razkrivali naše misli in čustva. Naša zunanja oblika je bila v skladu s politično nujnostjo, v
naši notranjosti pa so divjali viharji, prizadetost, ogorčenje, žalost in kdo ve, pri kom mogoče
tudi še kaj drugega....
Po seji sem povabil Lauro41 na pogovor. Odšla sva v Tivoli, ker je bil lep sončen dan.
Zgrešila sva se in ko sva iskala drug drugega, sva nehote nekomu prekrižala sledove. Ko sva
se našla, sva se odpeljala proti živalskemu vrtu, parkirala ob cesti in se sprehajala po gozdni
poti. Lauro sem miril, ker je bila popolnoma obupana in ogorčena. Bila je moralno zelo
prizadeta. Naenkrat se je pripeljal po gozdni pot neki mladenič s fičkom. Parkiral je 100
korakov od naju in zvedavo gledal okoli sebe. Ko naju je zagledal, je v zadregi začel
popravljati avto. Bila sva nesramna in sva ga obiskala ter vprašala, če rabi pomoč. Bilo mu je
nekoliko nerodno, ker sva midva našla njega, čeprav seje njegova naloga glasila obratno. Ko
sva se srečala, je nedaleč od Laurinega avtomobila stal tehnično dobro opremljen Iskra-servis
avto. Ko sva se peljala mimo, sem začutil zelo razločno začutil, ne samo politično, ampak
tudi moralno krizo, v kateri smo se takrat nahajali.
Zvečer je že priletelo z Brionov, kjer je Popit položil na oltar uspehov mojo trofejo in
izstrelil iz svoje znane in poznane karabinke svoje strele.42 V naslednjih dneh se je naša hiša
iz čebeljega panja, kar je vedno bila, v hipu spremenila v mrtvašnico. Hišni zvonec je
onemel. Kurirjev ni bilo več. Telefoni so utihnili. Ni sicer pobralo vseh. Nekaj jih je ostalo,
trdnih in zvestih. Odneslo pa jih je več, kot sem pričakoval in nekaj tudi takih, za katere bi
dal roko v ogenj. Nič jim ne očitam. Politično mi je bilo ljubo, da sem ostal sam. Trenutek je
zahteval molk. In najlažje molčiš, če si sam. Človeško mi je v tistih dneh vsaka beseda ali
kretnja razumevanja mnogo pomenila. Dobival sem pisma od neznanih ljudi. Na cesti so me
ljudje pozdravljali bolj kot kdajkoli prej. Vedel sem kaj čuti in misli ogromna večina
slovenskega naroda, vedel sem, daje z menoj in to mi je bilo v največjo oporo.
5. novembra seje sestal plenum centralnega komiteja. Marine je prebral referat, v katerem
so bili našteti tudi moji grehi. Takole je dejal: "Nejasnosti in nezadostna enotnost v nekaterih
4^Tone Tribušon, rojen 1919, inženir kemije, udeleženec NOB, po vojni gospodarstvenik, nato opravljal
pomembne dolžnosti v zvezi sindikatov, bil je direktor Zavoda za plan SR Slovenije, podpredsednik
izvršnega sveta Skupščine SRS v letih 1970-73, nato direktor slovenskega elektrogospodarstva,
svetovalec v Skupščini SRS, umrl 1986.
41 Verjetno Aleksandra Kornhauser, rojena 1926, doktorirala na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo,
redna profesorica na FNT, po vojni opravljala vrsto političnih funkcij, članica Predsedstva RK SZDL.
4230.10.1972 je bila na Brionih 36. seja predsedstva CK ZKJ, na kateri je sodeloval tudi France Popit. Med
drugim je Popit tedaj dejal : "Pismo tovariša Tita in biroja je za nas velika podpora, da naposled razrešimo
dvojnost v političnem vrhu, namreč, da naredimo konec diferenciaciji, ki seje začela leta 1969."... "Mi
smo se posebno lotili izvršnega sveta in njegovega predsednika, sindikata in njegovega predsednika,
zbornice. Tu smo bili sistematični zato, da bi eliminirali tiste punkte, ki so nam zavirali razvoj enotnosti v
republiškem vrhu in, ki so bili na poti tej enotnosti". Več o tem Popitovem nastopu glej spremno besedo.
58
dnevnik in spomini_________	1972
vidikih mednarodne usmeritve Slovenije, v nekaterih osnovnih konceptih
družbenoekonomskega razvoja ter razvoja samoupravljanja, v uresničevanju ustavnih
amandmajev, popuščanju etatističnim težnjam ob podcenjevanju vloge zveze komunistov in
zavestne organizirane akcije subjektivnih sil, so predstavljale plodna tla tako za
tehnobirokratsko in etatistično zavest ter prakso kot tudi za razne malomeščansko-
liberalistične težnje ter pseudoliberalizem. Na nezadostno idejno-politično in akcijsko
enotnost že dolgo opozaijajo na terenu, kjer vidijo bistvene razločke v pogledih in ocenah
posameznikov v republiških vodstvih glede nekaterih družbenih vprašanj. Posamezniki so te
razločke izkoriščali, drugi pa so upravičeno opozarjali, da s tem nastajajo nevarnosti, kot so
zmeda, neodgovornost, politikantstvo in podobno. Zlasti v tovarišu Stanetu Kavčiču so
videli takšnega nosilca politike in usmeritve, ki v mnogih stvareh ni bila povsem v skladu s
politiko Zveze komunistov. Pri tem ni tolikanj pomembno ali je to hotel ali ne
(podčrtala urednika). Dejstvo je, daje takšne špekulacije premalo odločno oziroma jih sploh
ni zavračal. To je slabilo našo socialistično fronto, njeno enotnost. V neenotnosti so videle
oporo tiste sile in njih težnje, ki so nasprotovale interesom delavskega razreda. V tovarišu
Stanetu Kavčiču so videli človeka, ki ima liberalen odnos do privatizacije poslovne
dejavnosti in lastništva v naši družbi. K takšnemu prepričanju je prispeval tudi sam z
nekaterimi razpravami, kakršna je bila tista o delnicah, posebej tudi s strpnostjo do nekaterih
modelov in ekonomskih kategorij, nekritično privzetih iz zahodne potrošniške družbe in s
podcenjevanjem tehnokratizma. V določenih tehno-birokratskih okoljih je nastajala nekakšna
teorija, po kateri sta v Sloveniji dve strani: na eni strani vodstvo ZKS, dogmatsko, linijsko,
primitivno, ki bojda ne razume potreb sodobnega gospodarstva, problemov in zapletenosti
mednarodne menjave, problemov sodobnega vodenja itd., na drugi strani pa drugi, ki imajo
posluh za potrebe sodobnega gospodarstva in ki so nekakšen sinonim za demokracijo,
liberalizacijo in podobno. Tovariš Kavčič takšne delitve nikoli ni prepričljivo zavračal, s
svojim obnašanjem pa je na določen način celo utrjeval takšen vtis. V interesu enotnosti v
zvezi komunistov bi moral odločno poudariti, da je kot sestavni del vodstva zveze
komunistov Slovenije pripravljen tudi v praksi uresničevati politiko zveze komunistov.
Vendar pri tem ni bil dosleden in jasen. Nejasnosti in dvome je izzval tudi njegov nekritični
odnos pred 21. sejo predsedstva ZKJ do pojavov nacionalizma na Hrvaškem, kot tudi do
pojavov tehnokratizma in liberalizma drugod v Jugoslaviji. To je imelo samo po sebi težke
posledice, posebej še, ker je s svojimi ocenami in stališči vsekakor vplival tudi na globalno
politiko in miselnost širšega kroga ljudi. Takšno njegovo ravnanje ni odmevalo samo v
njegovi praktični dejavnosti, temveč tudi širše v Sloveniji in Jugoslaviji. Tega vprašanja
nikakor ni mogoče razširiti na celotno delovanje izvršnega sveta, ki je dosegel kot celota in
na posameznih sektorjih pod vodstvom tovariša Kavčiča pomembne rezultate, čeprav se je
srečeval tudi z mnogimi težavami objektivne in subjektivne narave."43
Nekoliko so omilili tiste dele referata zoper mene, ki ga je Marine čital na seji
sekretariata.
^Citirani del Marinčevega referata je povzet po posebni številki slovenske izdaje Komunista, ki je poročala
o 29. seji CK ZKS in ki je izšla 9.11.1972. Stane Kavčič je v rokopisu na tem mestu naredil opombo, ki
se nanaša na ta Marinčev referat, vendar ni nikjer natančno označil kateri njegov del je imel v mislih.
Glede na to, da se neposredno na Staneta Kavčiča nanaša samo ta del referata, ni možnosti, da bi se pri
uredniški odločitvi zmotila.
59
dnevnik in spomini_____	1972
Čeprav je na te obtožbe že odgovorilo življenje, in so danes brezpredmetne in smešne,
vendar ne bo odveč, če dam odgovor tudi jaz in to odgovor, ki sem ga napisal takrat v svoj
dnevnik.
Najprej, kar se tiče mojih zaslug za takoimenovano idejno in akcijsko neenotnost
slovenskega političnega vrha. Priznam, da je v tem očitku nekaj resnice. Vendar sem jaz na
to stanje gledal drugače. V tistih časih, zlasti po IX. kongresu smo začeli oblikovati širšo
demokratično osnovo naše politike. Bolj smo naglašali borbo mnenj, vidnejša je bila skala
raznih stališč; čedalje bolj se je začel izražati pluralizem interesov, dobival je tudi svoje
ustavne in organizacijske oblike. Meni je tak razvoj zelo ustrezal, bil je v skladu z mojim
prepričanjem. Čutil sem objektivne razlike in družbena protislovja v Jugoslaviji in Sloveniji.
Vedel sem, da so del naše stvarnosti. Ne moremo jih odpraviti, zatajiti ali prepovedati. To je
bila iluzija, s katero so se nekateri ukvarjali. Jaz se nisem nikoli spustil na tak nemarksističen
teren. Zame je bilo osnovno: kako te razlike in protislovja, ki so se pojavljala znotraj
socialističnega kroga, razreševati in uravnavati. Odnos do antisocializma in do vsega, kar je
bilo z njim povezano, me ni nikoli mučil. Nikoli mi ni bil nejasen. Tu nisem nikoli omahoval.
Vedel sem, da za te pojave obstoja ostra diktatura proletariata in administrativna prisila.
Govorim torej samo, rekel bi, o socialističnih protislovjih in razlikah prehodnega obdobja.
Zanje pa sem bil prepričan, da jih je možno vse manj in manj reševati z diktatom od vrha
navzdol, vse manj in manj samo z voljo in vplivom partijskih organov in vse bolj in bolj z
demokratično borbo mnenj in neposredno konfrontacijo raznoraznih nosilcev in
predstavnikov družbenih interesov. Kolikor bolj je zlasti po hrvaških dogodkih, ker se je
zanj tudi Tito bolj energično opredelil, postajal prevladujoč, toliko bolj je moja politika in
prepričanje, katerega nisem spremenil, začela kaliti to novo strujo demokratične oseke v
Sloveniji in Jugoslaviji. Kolikor bolj se je vendarle nekaj spreminjalo v dotedanji politiki
zveze komunistov, kolikor bolj so ljudje čutili in spoznavali, da se vendar vsaj v nekaterih
vprašanjih vračamo nazaj, toliko bolj natančno so opazovali moje poteze. Opazovali so jih
vsi; tako tisti, ki se s takimi obrati niso strinjali in sem jim bil up za bodočnost kakor tudi
tisti, ki so taki politiki odobravali in videli v meni pomembno oviro za njeno realizacijo.
Dobro sem se zavedal, kam voz drvi. Toda nisem ga mogel zaustaviti. Nisem mogel in smel
skočiti z njega, ker bi ostal nerazumljen pri ljudeh. Očitali bi mi, zlasti še mlajši, da sem
dezertiral. Zato sem sedel na tem vozu in si prizadeval, da ne zdrvimo preveč nazaj, kar paje
seveda bilo opaženo in ocenjeno. Moram poudariti, da nikoli nisem mislil, da bomo šli
popolnoma nazaj, drvimo tja, kjer smo bili takoj po vojni in pred VI. kongresom
partije, katerega je Tito upravičeno mnogokrat omenjal kot začetek naših preveč
liberalističnih in demokratičnih zmot. VI. kongres seveda ni bil naša zmota, ampak začetek in
to zavesten ofenzivni začetek naše specifične, samoupravne in demokratične graditve
socializma. Bil sem torej trdno prepričan, da bomo v tej oseki demokracije in sodobnega
pojmovanja razrednih odnosov, napravili nekaj korakov nazaj, razbili nekaj demokratičnega
in izvirno samoupravnega porcelana, odstranili nekaj kadrov (med njimi tudi mene),
pomahali z nekaterimi dogmatskimi gesli, zavrli nekaj misleče iniciative, ne da bi z vsem tem
bistveno menjali našo politiko in uničili, kar smo do tedaj dosegli. Vse to, kar se je v teh letih
dogajalo, je bilo premalo, da bi menjalo zgodovinsko pot Jugoslavije in bilo preveč, da bi šlo
mimo mene in mimo mojih prizadevanj. V slovenskem političnem vrhu se dejansko nismo
60
dnevnik in spomini_________	1972
nikoli do kraja poglobili v razvoj dogodkov. Ostajali smo na njihovem robu ali pa smo jih
spremljali in doživljali parcialno, enostransko in tekoče. Kam vse to vodi, kje je konec in kje
se bomo zaustavili - to niso bila vprašanja, s katerimi bi si kdo kaj posebno belil glavo. Zato
tudi z menoj ni bilo posebnih diskusij. Ni bila ocenjena vsebina razlik. Bolj je bila, še zlasti
na terenu med plačanami profesionalci, obsojena razlika sama in zato sklep, da naj se razlika
odpravi tako, da bo enotnost tu in da bo možno delati. Seveda pa je izgledalo najbolj
enostavno odpraviti vse razlike tako, da jaz grem. Namesto da bi se vprašali, kaj razlike
pomenijo in kdo ima prav - so rekli, da bo vse v redu, če mene ne bo več v slovenskem
političnem prostoru. Kadar si dovolj močan, lahko rečeš tem slabše za dejstva, če so
drugačna od naših trditev. Tako obnašanje paje seveda vedno zanesljiv znak nerazumevanja
in zaostajanja za življenjem. Da pa so v taki neenotnosti slovenskega vrha videli svojo
možnost tisti, ki so bili zoper interese delavskega razreda, kot je rekel Marine, to je seveda
blago rečeno, iz trte zvito. Če bi imel slovenski delavski razred tedaj možnost, da se v tem
spom demokratično opredeli, potem bi se opredelil zame in ne za Marinea. To je ravno tako
dobro vedel Marine, kot jaz in še mnogi drugi.
Drugi očitek je bil, da sem za privatizacijo. To je bil v tistih razmerah socialne
razburkanosti in elementov kulturne revolucije hud očitek. Mislim, da so ga privlekli
namenoma, da bi me obsodili nekakšne spogledljivosti s tako imenovanim bogatenjem. Ker
sem v posebnem poglavju predstavil moj pogled na družbeno in privatno lastnino v
socializmu, bi se tu zadržal samo na nekaterih praktičnih vizijah tega odnosa oziroma spora
innesoglasja.
Odnos do privarne lastnine in do osebnega dela s proizvajalnimi sredstvi je bil vedno
sporen. Vse to je bilo načelno dovoljeno in celo zaželjeno. Praksa je vsak dan demantirala
:iste, še preostale sektaške poglede, ki bi vsemu temu želeli zaviti vrat. To smo dopuščali,
ikrati pa se trudili, da privatno stihijo, ki je zaradi naših ekonomskih razmer vedno imela
nožnost bujne rasti, čim bolj obvladamo? Kar se mene tiče, sem se vedno zavzemal za to, da
/se to urejamo bolj z neko umirjeno politiko, namesto da se zaletavamo iz skrajnosti v
»krajnost. Čeprav sem se trudil, da bi bilo tako, sem se pa hkrati tudi zavedal, da je to moj
ialjnosežni cilj, stvarnost paje bila drugačna. Določene skrajnosti so postale zakoniti pojavi.
V nekem časovnem zaporedju smo napravili program za osebno delo in v drugem smo
ltrjevali njegovo pravno varnost in napredek. To se je vedno menjalo kot dež in sonce. V
eseni 1972 je zopet prihajala deževna doba. Jaz sem jo sprejemal kot politično moralno in
naterialno nujnost. Nisem bil torej proti njej. Potemtakem tudi ni mogla biti predmet spora
ned nami. Vedno pa sem se zavzemal za bolj dolgoročno in premišljeno politiko. To bi
>omenilo, da tudi na tem področju ustvarimo neko temeljno pravno varnost, hkrati pa
ogradimo tak davčni in kontrolni sistem, s katerim bi zadržali to področje v predvidenih
)kvirih. Tak je bil tudi duh in vsebina nove ustave in vseh načelnih dokumentov, ki smo jih
' tem smislu sprejemali. Menim, da so v tedanjem času naši predpisi, zlasti davčni, v
;lavnem ustrezali taki načelni politiki. Drugo je seveda vprašanje, kako so se ti predpisi
zvajali. Nobenega dvoma ni, da so jih mnogi privatniki tudi izigravali. Toda vse izvajanje
lavčne politike in tudi drugih ukrepov do privatnega sektorja, je bilo v neposredni in
zključni pristojnosti občin. Seveda mene kot predsednika vlade je bilo možno vsaj politično
61
dnevnik in spomini____	1972
obsoditi, da sem soodgovoren za utajo davkov, za bogatenje tega ali onega obrtnika. In to so
poizkušali storiti. Toda z isto logiko in še več razlogi bi lahko obtožili tudi vse občinske
funkcionarje in še mnoge druge v republiki. Tedaj je bila pač taka klima, bila je hajka zoper
neupravičeno bogatenje, zoper zasebnike, vsaj z besedami smo šli glede tega v novo
skrajnost, iskalo se je krivca - in eden od njih naj bi bil jaz. Prav tedaj je bila za ilustracijo v
Večeru objavljena lista tistih, ki so v letu 1971 v Sloveniji največ zaslužili. Na prvem mestu
je bil neki obrtnik iz Novega mesta. Imel je sloves poštenega obrtnika, inovatorja in
iznajdljivega strokovnjaka. Na občini je bil znan kot pošten davkoplačevalec. Zaslužil in
prijavil je 82 milijonov starih din, od tega mu je ostalo samo 18 milijonov starih din, ker mu
je ostalo vzela davkarija na podlagi progresivne obdavčitve. Človek bi pričakoval, da se bo
kdo spotaknil ob premajhno progresijo, da bo zahteval, da se mu s progresivno obdavčitvijo
vzame še 10 ali 12 milijonov. Tako da bi mu ostalo samo še 8 ali pa 4 milijone. Toda nihče
ni predlagal nič takega. Popit, Šetinc in drugi so celo govorili, da je to v redu, da so to
pošteni državljani, ki so pošteno zaslužili svoj dohodek in tudi pošteno plačali svoj davek.
Bilo je ustvarjeno tako ozračje, da se je redakcija Večera celo javno opravičevala, češ, da z
objavo tega spiska ni hotela metati sence na nikogar. To vendar kaže, da so bili predpisi v
redu, progresija ni bila premajhna. Če bi bila, bi bilo možno vložiti prigovor izvršnemu svetu
in meni kot njegovemu predsedniku. Če pa bi želeli naprtiti odgovornost za davčno utajo, za
kriminal in kompcijo, ki jo je bilo mnogo pred, v in po času mojega predsednikovanja,
vsakokratnemu predsedniku izvršnega sveta, potem bi nas seveda lahko, in to brez vsake
razlike, od Kidriča do mene in naprej, vedno in vsak dan zamenjali. Verjamem, da pod takimi
pogoji niti jaz niti kdo drug ne bi sprejel te dolžnosti niti za en dan.
Kar pa zadeva kontrolo in kaznovalno politiko, pa sem že povedal, kaj smo delali in
kakšen je bil naš cilj, zato nisem tedaj in ne bom nikoli sprejel očitka, da sem imel liberalen
in nekritičen odnos do privatnega sektorja. Je pa res in to rad priznam, da sem v osebnem
delu vedno videl dodatni prispevek, ne toliko po vrednostnem obsegu, saj je ta stalno padal v
skupnem družbenem proizvodu, kot pa po asortimanu, po značaju uslug in zadovoljevanju
vsakodnevnih potreb prebivalcev. Vedno sem se trudil, da opravljanje storitev ostane na
našem tržišču, da tega ne uničujemo administrativno, posebno še, če nimamo v družbenem
sektorju ekonomskega nadomestila, hkrati pa sem tudi vedno omejeval možnost špekulacij in
monopolnega bogatenja na podlagi osebnega dela. Kot v mnogih drugih vprašanjih sem se
tudi pri tem zavedal mnogih vidikov, povezanosti in medsebojne odvisnosti pa tudi
protislovij - moralnih in materialnih. Kot v mnogih drugih primerih nisem sprejemal, ampak
odklanjal preveč enostranske, površne, subjektivistične in "horuk" rešitve, ki so v tem
začetnem obdobju socializma tako pogoste, priljubljene in na videz tudi zveličavne. Če so mi
to nekateri pripisali kot napako in zablodo moja stališča do privatizacije, potem vzamem to na
znanje s pripombo, da je napaka in zabloda pri njih in ne pri meni, ker to ni odgovor na
pomembno vprašanje: socializem in osebno (privatno) delo. Verjamem pa, da vsaj kar
zadeva odnos do mene, tedaj ni bil poudarek na tem, da se najde odgovor, ampak na tem, da
se vrže nekaj kamnov na moj naslov.
Z "zablodo privatizacije" so se povezovale tudi moje takoimenovane "delnice". Katere so
še druge oblike nekritičnega prenašanja iz kapitalizma, o katerih je govoril Marine, tega ne
vem. Nikoli mi glede teh drugih oblik nihče ni ničesar očital, vsaj ne kot ideološki spodrsljaj
62
dnevnik in spomini_____________________1972
in zato ne morem konkretno zavračati nečesa, kar ni bilo konkretno povedano. Seveda je tak
način kritike neka precej nevarna posebnost. Vržeš nekaj splošnih in dvoumnih ocen in
diskvalifikacij, potem pa pustiš, da si vsak misli in razlaga po svoje. Ponavadi nekaj ostane
in cilj je dosežen! Če drugega ne, je zasejan dvom, tako priljubljen pri ljudeh, tako zaničevan
pri pravovernih in tako preganjan v vseh verah in v vseh časih človeške civilizacije.
Podcenjevanje nevarnosti tehnokratizma! Se dobro, da me niso proglasili za tehnokrata.
Toda tak očitek bi bil kljub vsemu preveč iz trte zvit in zato so ostali samo na tem, da sem
podcenjeval to nevarnost. Seveda sem se dobro zavedal te nevarnosti, nevarnosti namreč, da
lahko napredek tehnike in modema tehnologija ter strokovno vodenje vse bolj dmžbenega in
povezanega dela, postane samo sebi namen, lahko pozabi na ljudi, na družbene odnose in
postane samostojna sila nad družbo, ravno tako kot je bila to nekoč privatna lastnina ali
politična birokracija. Strokovna elita, brez katere ni tehničnega napredka, bi lahko odigrala in
v marsikateri delovni organizaciji je to vsaj začasno tudi storila, vse pravice delavskega
samoupravljanja. Tehnološka revolucija 20. stoletja ni bila samo naš, temveč svetovni pojav.
Njene pozitivne posledice so ogromne in očime. Tudi njene nevarnosti za novo odtujevanje
politike in oblasti so očime. Boj zoper to nevarnost ni enostaven. Predvsem ne more biti
verbalen in samo aktivističen. Neprestano zmeijati strokovnjake in direktorje, videti v njih
pomembnega, skorajda razrednega nasprotnika, hujskati delavce zoper tako, za sedaj še
zgodovinsko nujno delitev dela, to so najpomembnejše črte take aktivistične, poenostavljene
borbe zoper tehnokratizem. Nikoli je nisem sprejel in odobraval, ker sem bil trdno prepričan,
da bolj škoduje kot pa koristi tudi samim ročnim delavcem. Enostavno povedano, če bi šli po
tej poti, bi se znašli v čudnem položaju. Borimo se za tehnološki napredek naše družbe, saj
brez tega tudi ni ekonomskega napredka. Hkrati pa neprestano zmerjamo in politično
preganjamo nosilce in glavne organizatorje tega napredka, to se pravi našo tehnično
inteligenco. Tega so se zavedali tudi razni gorečneži v boju zoper tehnokratizem, ki pa so
vedno ponavljali, da to ni usmerjeno proti strokovnjakom, direktorjem in organizatorjem
proizvodnje, ampak samo proti tehnokratom. Kdo pa je potem tehnokrat, je seveda ostalo
nejasno, oziroma še slabše, vsak je imel možnost, da to oceno po mili volji in od primera do
primera pošilja na razne osebne naslove in manipulira z njo kot se mu zljubi. Ker sem bil,
kot rečeno, vedno rezerviran do takega protitehnokratskega boja, ker sem čutil, da so
problemi družbenih odnosov in tehnološke revolucije tega stoletja med seboj zelo povezani,
medsebojno odvisni in zapleteni - sem bil pač obsojen, da podcenjujem tehnokratsko
nevarnost. Navsezadnje, neko objektivno protislovje med družbo in tehnologijo ni
nepremostljivo pod pogojem, da med njima ne kopljemo strelskih jarkov, ampak da družbena
akcija gradi mostove, da pri tem upošteva čas, razmere, stanje, zavesti in raven tehnologije,
da vse načrtuje na daljši čas, da ocenjuje stanje v gibanju in razvoju. Se razumem, da vsega
tega ne vidi in ne upošteva delavec, kateremu se je njegov direktor ali kdo drug v imenu
tehnologije in strokovnosti - in to lahko zelo slabe, povzpel na hrbet. Razumem, da so tam
konflikti neizbežni. Toda vendar, to so izjeme, ne pa pravilo razreševanja protislovnosti med
položajem delavca in tehnologijo. Zato sem smatral, da mora biti moj pogled na to zadevo
izraz družbenih izkušenj, izraz povezovanja vseh delovnih procesov te družbe, ne pa izraz in
posplošitev nekaterih izjem in politične hajke. Samo v tem in v taki metodi je potem možno
videti perspektivo človeško in tehnološko bolj razvitega socializma. Toda, ker v času mojega
odstopa ni šlo za perspektive socializma, zlasti pa ni šlo za perspektive človeško,
63
dnevnik in spomini____	1972
demokratično in tehnološko bolj razvitega socializma, ampak je šlo za oblast, je tudi etiketa
"podcenjuješ nevarnost tehnokratizma" dokaj logična, kajti kadar se pretepaš, ne izbiraš
palic. Sicer sem pa mnenja, daje bil ta očitek brez najmanjše odmevnosti. Deloma zato, ker
ga ljudje niso razumeli, deloma pa tudi zato, ker so čutili, da se je glede tehnologije,
strokovnosti in učinkovitosti, glede modernega ritma v Sloveniji v zadnjih dveh letih, deloma
tudi po zaslugi izvršnega sveta in moji osebni nekaj premaknilo na bolje. Tako je ta ocena
"podcenjevanje nevarnosti tehnokratizma" bolj kompromitirala njene avtorje kot pa mene.
Glede hrvaškega nacionalizma sem bil med prvimi, ki sem sredi Zagreba spomladi 1971
rekel, da vidim v njihovem X. plenumu tudi pleve in ne samo zrna. S temi plevami sem mislil
seveda nacionalistično histerijo. Navsezadnje stvar seveda ni v tem, kdo se je prej in kdo
kasneje izjasnil o hrvaškem nacionalizmu. Končno je Tito v svoji zdravici konec avgusta
1971 trdil, da na Hrvaškem ni nobenega nacionalizma ali šovinizma.44 Samo štiri mesece
pozneje paje že govoril o kontrarevoluciji na podlagi nacionalizma. Smisel Marinčeve ocene
je bil, da se mene na nek način vendarle poveže s hrvaškim nacionalizmom. Po hrvaških
dogodkih so se pri nas v Sloveniji nekateri moji "prijatelji" zelo prizadevali dobiti dokaze o
moji zvezi s Hrvati. V ta namen je bilo vloženega mnogo truda in poizvedovanj. Ker vse to
ni dalo željenih rezultatov, ker mojih zvez s hrvaškim nacionalizmom kratkomalo ni bilo,
nasprotno, vedno sem bil do vseh njegovih manifestacij kritičen, vedno sem nanj opozarjal,
je končno ostalo na tej splošni ugotovitvi, da se nisem pravočasno in javno ogradil od njega.
Lahko rečem, da sem se s hrvaškim nacionalizmom, zlasti pa z njegovimi konkretnimi
materialnimi in sistemskimi zahtevami, srečeval in boril vse od leta 1968, ko smo začeli v
zveznem izvršnem svetu čistiti mizo. Imel sem mnogo resnih razprav, lahko rečem, da tudi
neprijetnih, ko smo v tem obdobju korak za korakom gradili nov položaj federacije in
republik. Vse to seveda v tistem trenutku ni bilo prav nič važno. Ni bilo važno moje
konkretno, večletno delo in borba z vsemi pojavi od nacionalizma do unitarizma, ki so
ogrožali trdnost Jugoslavije. Važno je bilo samo to, da nisem pravočasno dal nobene izjave.
In še ta trditev ni ustrezala resnici! Zoper posamezne kritike in obtožbe, ki jih je torej povedal
Marine, in zlasti tudi Popit v nekaterih svojih govorih, bi lahko navajal še mnoge argumente
in jih izpodbijal. Toda vse to nima pravega smisla. Tedaj niso bila dejstva tista, ki so
odločala. Ni bilo važno stvarno stanje neke, recimo, moje politike, in njeni dobri in slabi
rezultati. Važen je bil odnos sil in sklep v vrhu. Ta pa je bil, da mora nekaj političnih
osebnosti v tistem trenutku oditi s političnega prizorišča. Med njimi sem bil seveda tudi jaz.
To je bilo primamo. Drugotnega pomena pa je bilo, kako in s kakšnimi razlogi se potem to
utemelji in javnosti obrazloži. Najprej je torej padla sodba, ki seje glasila: Pojdi! Potem paje
dobil sekretariat CK nalogo, da napravi obrazložitev te sodbe. Naloga CK je bila, da sprejme
na znanje moj odstop - torej sodba v drugi obliki - in da potrdi njeno obrazložitev.
Če je tako, potemtakem lahko stvarne dogodke in njihovo vsebino, pojasnijo samo
odgovori na naslednja vprašanja: kako in zakaj so bile izbrane prav te politične osebnosti (in
med njimi tudi Stane Kavčič), ki so morale s političnega prizorišča jeseni 1972? Kdo jih je
izbral? Ali so bili razlogi samo osebni ali paje šlo tudi za pomembne razlike v politiki? In
^Stane Kavčič ima verjetno v mislih Titov govor ob 60. obletnici ustanovitve nogometnega kluba Hajduk,
kije bila 1.septembra 1971 v Splitu.
64
dnevnik in spomini____	1972
kako, daje do tega prišlo, kaj je bilo rezultat zgodovinskih nujnosti in stvarnega položaja in
kaj je bila posledica osebnih nasprotovanj, nesporazumov pa tudi nezaupanja.
Namenoma sem postavil nekatera vprašanja, na katera sam ne vem odgovora. Ne želim
razglašati mojih domnev, čeprav sem jih imel že takrat in jih imam še danes. Premalo so
preverjena, da bi z njimi nastopal v javnosti. Ne želim obtoževati brez razlogov in dokazov.
Naj to stori zgodovina, kadar bo imela možnost, da to naredi pravično in resnično. Glede
nekaterih objektivnih vzrokov in procesov tedanjega obdobja sem govoril že na začetku tega
poglavja. Hočem pa še nekaj več povedati o dejanskih razlikah, ki so obstajale zlasti v
političnem vrhu Slovenije in ki so vendar bile, vsaj kar se mene zadeva, poglavitni vzrok
naših večletnih nesporazumov in omahovanj. Te razlike so konec koncev bile tudi tisti
dejavnik, ki je vsaj posredno pomembno vplival na položaj, iz katerega ni bilo drugega
izhoda kot moj odstop. Predpostavljam, da smo vsaj po padcu Rankoviča in vsaj v
Sloveniji, če že ne v vsej Jugoslaviji, dosegli tako stanje demokracije, da je človek lahko o
konkretnih stvareh dnevne politike imel svoje mnenje in predloge, ne da bi se potem iz tega
delali ideološko-teoretični zaključki. V glavnem je bilo tako, čeprav ne vedno. Nikoli po
cestni aferi nisem bil popolnoma prepričan, da ne bi kdo (zlasti Popit ali Hafner) v nujnih,
razumljivih in vsakodnevnih razlikah praktične politike, ki so se kazale med nami, iskal
ideološko-strateške motive. Ta nevarnost in strah se je povečeval iz dneva v dan. Na nekem
plenumu, v začetku 1972. leta, je Hafner o tem celo odkrito govoril, toda Kraigher ga je
zavrnil in trdil, da smo relativno najbolj enomo republiško vodstvo. Tudi sam sem bil tedaj
enakega mnenja, čeprav sem čutil med nami globlje razlike v nekaterih pogledih in hkrati
upal, da jih bodo čas, naš napredek, razum in tovarištvo vendarle prej ali slej odpravili in
sicer v progresivnem smislu in ne v stagnaciji ali celo v vračanju nazaj. Te pomembne, lahko
rečem idejne, teoretične in strateške razlike, ki sem jih sam zaznal že ob cestni aferi in se jih
kasneje vse bolj in bolj zavedal, so bile:
1.	kaj je danes in jutri delavski razred in kakšne preobrazbe - materialne, socialne,
kulturne, politične in v načinu življenja - se v njem že dogajajo?
2.	kakšna raznolikost mnenj, predlogov, stališč in interesov je možna oziroma dovoljena v
avantgardi in v gibanju?
3.	kako, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi te raznoterosti in razlike usklajevati,
uravnavati in tako čuvati in graditi tako enotnost avantgarde in gibanja, ki ne bo niti zapirala
pota iskanju napredka niti ogrožala uresničevanje globalnih ciljev in interesov revolucije.
Politično strateški in idejni pomen teh razlik seveda ni majhen, temveč je tako pomemben,
daje skupni odgovor na postavljena vprašanja (ki so ga razlike nakazovale) odrejal bolj levo
ali bolj desno usmerjeno linijo generalne politike. Seveda je jasno, da bi ta generalna linija v
obeh primerih ostala socialistično-samoupravna. V primeru, da gre bolj v levo, kar se je tudi
zgodilo, ne bi končal v stalinizmu, kar so nekateri prerokovali. Če bi šel bolj v desno, pa tudi
ne bi končal v kapitalizmu, kar so tudi nekateri podtikali. Zgodovinski cilj - samoupravni
socializem - bi v obeh primerih ostal isti. Konkretna pot in posamezne postaje in scene na tej
poti pa bi bile nekoliko različne, zlati v letih 1970-1980. Naj takoj dodam, da bolj leva ali
desna pot samoupravne socialistične graditve, torej ali gre naše napredovanje nekoliko
korakov bolj ali manj cikcakasto pot, to ni odločilno in usodno, dokler je tu Tito. On je
65
dnevnik in spomini____	1972
velikokrat lahko s svojo avtoriteto in vplivom zadržal ravnotežje in s tem tudi Jugoslavijo na
njenih temeljih. Popolnoma drugače pa bodo stvari zazvenele po njegovi smrti. Ples na vrvi
in nad prepadom ne bo več mogoč. Vedno sem menil, da bo za vse nas toliko tem lažje po
Titovi smrti, kolikor dlje bomo prišli v demokratični, človeško strpni in medsebojno
razumevajoči integraciji med narodi in med ljudmi v Jugoslaviji. Kolikor bolj bomo
nacionalno in socialno, to se pravi razredno vprašanje reševali na podlagi zavesti in
svobodnega opredeljevanja, toliko bolj bodo te rešitve trajne in solidne. Kolikor bolj pa bodo
rezultat discipline, strahu, udarcev s pestjo po mizi, toliko bolj bodo vprašljive, začasne in
grozeče. Zgodovina stare Jugoslavije je dovolj poučen primer za to. Poleg aktualnega
pomena bolj leve ali bolj desne politike bo njen pomen izredno važen v obdobju po Titovi
smrti. Gledano iz tistega časa in prostora je torej bolj demokratična, bolj desna usmerjenost
obljubljala Jugoslaviji manj težav po Titovi smrti. Bilo jih je mnogo in med njimi - zlasti po
hrvaških dogodkih - tudi Tito sam, ki so mislili drugače. Verjamem, da je tako njegovo
prepričanje tudi njemu narekovalo nekatere poteze in ukrepe v začetku sedemdesetih let.
Sedaj pa k razlikam.
Najpomembnejša je razlika o delavskem razredu in zato najprej o njej. Izvor razlik ali
nesoglasij je bil v odgovoru na vprašanje, ali se je in kaj se je bistvenega spremenilo v
delavskem razredu od Marxovih in Leninovih časov. Najbolj dogmatične glave so mislile, da
nič, zlasti nič bistvenega. Druge glave in med njimi tudi moja, so razmišljale o taki
obsežnosti sprememb, ki so nas vabile k določenemu vprašanju, kaj v razrednem nauku
klasikov marksizma, zlasti v Evropi in tudi v Ameriki, danes sploh še velja. Kot vidite, je bil
že ta miselni okvir zelo obsežen. Jaz sem razmišljal, opazoval in sklepal takole. Klasiki
marksizma so naredili analizo delavskega razreda in razrednega boja v drugi polovici
prejšnjega stoletja. Bila je narejena:
a)	o klasičnem kapitalizmu;
b)	v precej drugačnih ekonomsko-tehničnih pogojih od tistih, v katerih živimo in jih
poznamo sedaj.
Kakšen skok je bil narejen v zmogljivosti proizvajalnih sil, če odmislimo napredek in
spremembe družbenih odnosov, najbolj pove tale paradoks. Koje Marx pisal svoj Kapital, je
znašal svetovni letni dohodek 4 milijarde dolarjev. V začetku 20. stoletja je skočil že na 380
milijard dolarjev. Tedaj, ko so se moji prijatelji mučili, da bi odkrili čimveč mojih napak in ko
sem "podcenjeval nevarnost tehnokratizma", pa je zdrvel lemi svetovni dohodek na
fantastično vsoto 4000 milijard dolarjev. Kako in s čim je bil ustvarjen tak skok? Samo s
pritiskom kapitalizma, samo z delovno disciplino? Menda ni bedaka, ki bi to trdil. Napredek
znanosti in tehnologije ima pri tem svoje glavne zasluge. In kdo je pobral rezultate tega
velikega skoka, te znanstvene revolucije? Samo kapitalisti ali tudi proizvajalci, to se pravi
delavci? Menda oboji, čigavih bi bilo sicer tistih sto in sto miljonov avtomobilov, ki drve po
avtocestah Evrope in Amerike. In če je tako, kaj je potem z Marksovo popolno pauperizacijo
(obubožanjem) delavskega razreda, ki naj bi bila grobar kapitalizma? Tu očigledno nekaj cvili
in piska v mehanični razredni logiki, sem si dejal, ko sem o teh zadevah razmišljal. Ali
66
dnevnik in spomini____	1972
vrnimo se na začetek. Oznaka delavskega razreda je bila torej dana v drugačnih družbenih
odnosih in pod pogoji drugačnih, manj kvalitetnih, manj produktivnih sredstev za delo od
današnjih. To pomeni, da seje kljub vsemu nekaj spremenilo. V Komunističnem manifestu
je bilo rečeno, da gredo proletarci tudi zato v neizprosen boj, ker nimajo kaj izgubiti, razen
svojih verig, saj razen njih tudi ničesar nimajo. To je bilo hudičevo res, koje Marx pisal svoj
manifest. Danes to več ne drži. Verige so se zmanjšale skoraj povsod (tudi stalinske),
povečale pa so se pravice delavskega razreda, zboljšal se je njegov materialni in družbeni
položaj. Delavski razred industrijsko-kapitalistične in zgodnje socialistične družbe v Evropi
in v svetu, si je od časov Komunističnega manifesta, ko je pošast - kapitalizem strašila po
Evropi, prislužil relativno gotovost svoje eksistence, mnoge predmete osebne lastnine (avto,
hišo, stanovanje, opremo itd.), zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, perspektivo še
boljšega življenja za svoje otroke in mnoge druge delavske in politične pravice.
Klasiki marksizma niso predvideli, kaj se bo dogajalo z in v delavskem razredu v prvih 25
ali 50 letih izgradnje socialistične družbe. Stalinizem v Sovjetski zvezi v teoretičnem pogledu
ni dal nobenih novih posplošenih izkušenj. Razumljivo, če bi jih hotel dati, bi moral kritično
govoriti o stalinizmu. To ni šlo. Zato so ponavljali in še ponavljajo stare resnice iz Leninovih
in Marksovih časov.
Tudi naša znanost in ideologija v tem pogledu še ni napravila kvalitetnega premika. Bilo je
mnogo poskusov to novo stanje in spremembe v delavskem razredu, sodobno in pogumno
opredeliti. Ostalo je pri poskusih, podvrženih dediščini preteklosti ali nihanju prakse. Eno pa
je neizpodbitno: kadar je postalo vroče, kadar so se pojavila družbena protislovja, kadar je
začelo treskati in grmeti z naših vrhov in oblakov, kadar so se bogovi razjezili, tedaj je
zagotovo zabobnela parola o delavskem razredu, ki naj koraka trumoma in z dvignjeno pestjo
zoper svoje sovražnike in v svojo boljšo bodočnost. Seveda, korakali naj bi samo proletarci
Leninovega tipa, za vse ostale, če odmislimo vodstvo, tu ni bilo prostora. In tudi zato so take
kratkotrajne epizode, ki so sicer razburile duhove, napravile nekaj kadrovskih sprememb,
potem pa je življenje šlo zopet svojo pot. Zakaj? Zato, ker se je naš delavski razred že tako
spremenil, da ga ni bilo mogoče ogreti in pridobiti za take pohode. Čutil je, zlasti v Sloveniji,
da iz te moke ne bo veliko kmha. Njegovi interesi so bili drugje in drugačni. Vedel je, da
lahko realizira nekaj drugega kot samo zgodovinsko parolo in pozo o delavskem razredu.
Kako je že rekel Cankar: "Če zgodovino ponoviš, zveni kot farsa!"
Ne gre, da bi spreminjali zgodovinsko vlogo in osvobodilno poslanstvo delavskega
razreda. Spreminjajo se samo pota in načini, s katerimi se to uresničuje.
Kaj se dogaja v Jugoslaviji in zlasti v Sloveniji, kot njenem najbolj razvitem delu?
Vse bolj izginja fizični delavec. Zaradi napredka tehnologije nastajajo novi poklici, še več,
novi sloji v delavskem razredu. Tu tudi šola prispeva svoje. Kdor konča osemletko ni več
samo nekdanji ročni delavec. In želimo, da bi jo končali vsi. Hkrati pa imamo program, da bi
že v tem desetletju najmanj 70 % vseh, ki končajo osemletko šlo naprej, v kakršnokoli šolo
druge stopnje. Kaj bomo torej v Sloveniji reproducirali čez 5 do 10 let z mlado delovno
silo?! Fizične delavce? Ne! Ampak nov strokovni in tudi umski profil delavca, ki bo, nekje
67
dnevnik in spomini____	1972
na sredi med sedanjim ročnim, priučenim delavcem in tehnično inteligenco. Njegova osebna
in družbena ambicija pa bo, da bo stremel naprej, k tehnični inteligenci in ne nazaj k ročnemu
delavcu in proletarcu iz predvojnih časov. To je realnost, to se dogaja že zdaj, to je pred
nami, ne kot bodočnost generacij, ampak kot naš realni jutri!
Tudi način življenja se spreminja. Včasih je bil med umskim in ročnim delom kitajski zid,
če že ni bilo zagretega nasprotja. Sedaj pa to izginja. Mnogo vsakodnevnih dobrin umskega
življenja je ravno tako dosegljivo in dostopno umskim kot ročnim delavcem, delavcem kot
intelektualcem. Mislim radio, tisk, knjige, televizijo, avto, zabavo, šport, rekreacijo, film,
gledališče. Ves ta ritem, vsi ti rekviziti, dobrine in nadloge modeme industrijske in
socialistične družbe postajajo lastnina vseh. Prodirajo povsod, širijo svoj prostor, vpliv in
pomen. Odpirajo obzorja, vzbujajo misli, želje, zahteve. Krepijo samozavest, večajo znanje,
spreminjajo obraz in seveda predvsem diktirajo ritem in tempo! In to vsem, ne samo po
mehaničnem zaporedju osebnega dohodka, temveč tudi po nikdar izračunljivih poteh osebne
sposobnosti, iznajdljivosti in sreče. Kdo lahko dokaže, da je iskrivi mladenič s prvo
zaposlitvijo in 1500 din dohodka glede vseh teh dobrin v slabšem položaju, kot pa umirjeni
družinski oče s tremi nedoraslimi otroci, s spoštovanja vredno funkcijo, ki mu vrže samo
5000 na mesec.
Vprašam se, kje je bil včasih duhovni prostor intelektualca in delavca? Prvemu je bil to
meščanski salon, drugemu zakotna in zakajena krčma in spovednica. In kako je danes? Seje
kaj spremenilo? Morda! Lahko to ostane brez vpliva na ročne delavce, na delavski razred?
Ne, in še enkrat ne! Vemo, ali vsaj spremljamo, kaj se dogaja na tem področju? Ne! Oče
Marx pa je take stvari vedel, raziskoval in študiral, ko je pisal svoja dela in definicije, od
katerih mnogi žive in poizkušajo živeti še danes!?
Mnogo govorimo in se hvalimo z združenim delom. Ne brez razloga. In kaj se v njem
dogaja, na primer med ročnim in umskim delom? Se zbližujeta, ali čutita, kako sta potrebna
drug drugemu? Da! Torej se nekaj dogaja tudi med nosilci ročnega in umskega dela, to se
pravi, malo trdo rečeno, med delavci in intelektualci. Vse bolj in bolj se povezuje eno z
drugim. To zahteva družbeni položaj, ker vsi živijo od svojega dela, nihče ne živi od svoje
lastnine, od kapitala. (Lahko od minulega dela). Sam ritem proizvodnje tudi sili k medsebojni
povezanosti. To ni več zgolj odnos nadrejeni-podrejeni, ampak vse bolj delovna in strokovna
odvisnost drug od drugega. Isto se dogaja tudi med tako imenovanim proizvodnim in
neproizvodnim področjem. Tu so dalje skupni samoupravni interesi, delo političnih
organizacij - kar vse pospešuje oblikovanje novega družbenega reda, v katerem bi tudi
delavski razred, v starem smislu besede, postal sam svoj grobar in s tem položil temelje
brezrazredni družbi. Nismo še v njej, toda njeno embrionalno stanje je tu. Zakaj potem
preprečevati porod, zakaj ga zavlačevati, namesto da bi ga pospeševali. Vračanje nazaj v
zgodovino ni dejanje, ki bi ojačalo pota bodočnosti. Sama zgodovina to potrjuje!
Včasih so nekateri govorili, da mora delavski razred uničiti vse intelektualce in kmete -
potem bo šele lahko svobodno zadihal. Kakšen nesmisel! Ni njegova naloga, da jih uniči,
ampak da skupaj z njimi, na podlagi združenega dela, zgradi nov družbeni red. To sem vedno
instiktivno čutil, tako takrat, ko sem bil zadnji delavec na žagi, kot takrat, ko sem bil v
68
dnevnik in spomini____	1972
partizanih, ali takrat, ko sem bil predsednik slovenskih sindikatov ali izvršnega sveta.
Priznam, da sem se vedno rahlo smehljal tistim pravim ali napol intelektualcem in
malomeščanom, ki so svoj razredni ali tudi osebni manjvrednostni kompleks prikrivali in
nadomeščali z dvignjeno pestjo in z gromovitimi frazami o delavskem razredu. Dobro vem,
da so tudi delavci sami take preroke gledali in poslušali z nezaupanjem. In če sem med njimi
srečal mnenja (in bila so in so še) nasprotna temu, sem potrpežljivo pojasnjeval, da brez
znanja, brez tehničnega in kulturnega napredka in brez sodelovanja vseh delovnih ljudi, ne
bo veliko več kruha tudi za ročne delavce. Večina je tako moje gledanje razumela in
odobravala. So pa bili tudi taki, ki so v tem videli mojo razredno mlačnost, ali celo vpliv
malomeščanščine.
Razredna zagnanost je na žalost velikokrat pomenila sektaško in statično pojmovanje
delavskega razreda in njegove vloge. Seveda paje sodobno pojmovanje tega zgodovinskega
pojava oteževalo tudi to, da smo se morali boriti tudi proti takim težnjam, ki so odklanjale
kakršen koli razredni pristop, vendar pa te niso bile nikoli po osvoboditvi posebno
pomembne ali vplivne. Med tema dvema skrajnostima, v vsakodnevni praksi, je življenje
dokazovalo, da delavski razred in delavec nista več tisto, kar sta bila nekoč. To velja zlasti za
Slovenijo in tudi v drugih, celo nerazvitih republikah, kjer je šele nastajal, je nastajal pod
drugimi zgodovinskimi pogoji kot nekoč. Zato je bila tudi njegova podoba drugačna, seveda
pa z istimi zgodovinskimi interesi in poslanstvom.
Vsa ta dejstva so bila splošno znana in jih ni nihče direktno zanikal. Razlikovali pa smo se
pri tem, ali naša dnevna politična akcija dovolj upošteva vse te spremembe in objektivni tok
stvari. To se pravi, ali deluje tako, da ga povezuje ali pa vsega tega ne upošteva dovolj in
deluje tako, da zadržuje objektivno nujne spremembe, oziroma celo prihaja z njimi v
nasprotje in se tako giblje v praznem, verbalnem prostoru. Enostavno povedano: ali s
političnim delom na razrednem terenu tipati, raziskovati in sklepati s pogledom naprej, ali
ponavljati in pristajati na že znano in gledati nazaj. Hočeš ali nočeš, posledice take ali
drugačne usmerjenosti so bile za dnevno politično prakso, za njene poudarke in prijeme zelo
različne. In te razlike so torej med nami obstajale. Hafner, Popit, Kraigher in z njimi tudi
Kardelj, so bili glavni nosilci in zagovorniki starih razrednih pogledov, čeprav so bile glede
tega tudi razlike med posamezniki, na primer med Hafneijem in Kraigheijem. Hafnerje bil
med vsemi najmanj dovzeten za spremembe, ki jih je o razredu in za razred (delavski)
prinašal čas. Kropušek, Krese in jaz pa smo bili glavni zagovorniki sodobnejših,
dinamičnejših in bolj odprtih razrednih pojmovanj. Njihova stališča so tedaj uradno zmagala,
naša so bila premagana. Življenje in delavski razred pa koraka naprej, v jutrišnji dan,
katerega smo mi premaganci slutili, napovedovali in se zanj zavzemali.
Kakšen je lahko obseg razlik v ZK gibanju? Odkar obstaja delavsko gibanje in njegove
stranke, so obstajale in bodo obstajale tudi razlike. Razlike obstajajo celo v religijah in
cerkvah, celo v taki, kot je rimokatoliška. Teh razlik si ne izmišljajo ljudje, temveč so v
bistvu stvari, v protislovnem dialektičnem spreminjanju in napredovanju sveta. In če so tem
zakonom življenja podvržene celo iracionalne tvorbe, kot na primer religija in cerkev, toliko
bolj je njim podvrženo marksistično-materialistično, delavsko in revolucionarno gibanje.
Samo prebrisani politični taktiki, demagogi in bedaki govore in grme o monolimi enotnosti,
69
dnevnik in spomini_______	1972
vse do znane formule - ena misel, ena volja in en vodja! To pa je potem totalitarizem in
diktatura, ne pa socialistična demokracija. Celo v neposrednem revolucionarnem boju, celo
tedaj, koje šlo za biti ali ne biti, so bile razlike; strateške, idejne, taktične, dnevno-politične.
Tako je bilo v pariški komuni, v oktobrski revoluciji in tudi v naši NOB. Nova sovjetska
oblast je bila v letih 1918-1921 napadena s treh strani; kontrarevolucija je bila zelo močna,
boljševiki so organizirali odpor, hkrati pa so se ravno v tem času v CK boljševiške partije
kazale razlike in vodile demokratične razprave o mnogih vprašanjih. Tako je bilo tudi pri nas.
Vsi vemo, da so bile med vojno v Izvršilnem odboru osvobodilne fronte pomembne razlike
in zelo živahne razprave. Torej celo v revoluciji, v nenormalnih pogojih, so nujne razlike
znotraj gibanja in njegove avantgarde. Kaj šele v mirnih in normalnih časih. Na to
zgodovinsko resnico opozarjam zato, ker se je v času moje odpovedi mnogo čvekalo o tem,
da bo po njej za večne čase ustvarjena enotnost v ZK Slovenije in v slovenskem političnem
vodstvu. To je demogogija in neumnost skupaj. Razlike so torej nujen, iz naših želja
izhajajoč pojav. Vprašanje pa je, kakšen je lahko njihov obseg, oziroma pri katerih
vprašanjih so razlike dopustne, pri katerih pa ne. Vsaka stranka in politično gibanje ima
vedno za neko časovno obdobje svoj program in repertoar absolutnih resnic in rešitev, o
katerih vsaj v tistem trenutku in v vodstvu niso možne razlike. Seveda je tako tudi v ZK.
Skoraj nikoli pa ni mogoče do kraja napraviti spisek stališč in resnic, ki so izven področja
diskusije, ki so tabu. Včasih izgleda nekaj nedotakljivo, potem pa čas pokaže, daje potrebno
kritične presoje. In, tu imaš! Komaj sestaviš spisek, pa se nekaj zgodi in začeti moraš znova;
potem v njem nekaj brišeš in kaj novega pripišeš. Jaz sem spadal med tiste, ki so želeli, da bi
bil spisek nedotakljivih stvari in resnic čim krajši. Bil sem v javni ali tihi in skriti polemiki s
tistimi, ki so mislili obratno, da naj bo ta spisek čim obsežnejši.
S tem, ali je spisek nedotakljivih stališč in zaključkov večji ali manjši, je seveda čvrsto
povezano tudi vprašanje večje ali manjše svobode idejnega iskanja in snovanja, umetniškega
ustvarjanja, družbene sproščenosti, kritike, demokracije, politične strpnosti in človečnosti in
nenazadnje, tudi podoba, klima in ritem vsakodnevne politične prakse! Navsezadnje je tudi
od tega spiska bila precej odvisna praktična vrednost tistega znamenitega stavka iz programa
ZK, ki se glasi takole: "Nič nam ne sme biti tako sveto itd..." Stavek je bil napisan v ognju
ideološke borbe zoper stalinizem. Nisem opazil, da bi ga velikokrat citirali v tistem času, ko
so obračunavali z menoj.Tedaj so ga prevpila gesla o delavskem razredu, o demokratičnem
centralizmu in o enotnosti partije. S približno istimi gesli nas je hotel Stalin spraviti na
kolena. Čudno! Ali pa tudi ne! Odvisno od tega, s kakšnega horizonta kdo opazuje!
Rekel sem že, da sem bil za skromen seznam nedotakljivosti. Naj ga konkretiziram. Po
mojih kriterijih je bila nedotakljiva revolucija kot zgodovinsko dejanje, ne pa vsak njen
dogodek; samoupravni socializem, naša neodvisna in miroljubna zunanja politika, obramba
nedotakljivosti celóme Jugoslavije. V tem okviru, ki se mi je zdel dovolj širok (ob
spoštovanju našega ustavnega reda in zakonitosti) bi se po mojem mnenju lahko gibala misel
in dejanje vseh, ki so hoteli in želeli prispevati svoj delež k napredku naše družbe.
Razumljivo, da samo hotenje in dobre želje niso obramba pred zmotami ali jalovim iskanjem.
Toda brez zmot in neplodnega iskanja tudi ni resnice in napredka. Ni žita brez plev! Tako
sem torej gledal na obseg možnih razlik v našem političnem prostoru in gibanju. Priznam, da
se je tako moje stališče precej razlikovalo od stalinskih izkušenj in prijemov graditve
70
dnevnik in spomini_________1972
socializma. Razlikovalo se je od duha prakse iz predvojnega obdobja komunistične partije.
Razlikovalo se je tudi od mnogih posegov, dogodkov in dela prakse naše socialistične
graditve. Tako moje gledanje mije ustvarilo pri nekaterih sloves demokratičnega liberalnega
in sodobnega politika, voditelja in komunista. Pri drugih pa sem dobil negativno oceno za
premalo zanesljivega, premalo partijnega in preveč popustljivega komunista, kateremu niso
jasni mnogi pojmi, kot na primer "diktatura proletariata", in ki je zato nekje na sredini med
pravim komunistom in socialdemokratom. Če se pod "pravim komunistom" razume
partijskega sektaša in dogmatika, ki misli, daje marksizem že vse povedal, potem še vedno
mislim, daje slovenskim komunistom resnično pravo mesto na tisti moji sredini. Sicer se bo
še enkrat zgodilo, da stranka ne bo videla naroda in narod ne bo videl stranke! Tisti, ki so v
jeseni 1972 obračunavali z menoj, niso mislili na to. Mislili so na moj sloves svobodnjaka -
kar zanje ni bilo daleč od psovke - in na mojo partijsko mehkobo ali celo nezanesljivost.
Oboje je bilo dobrodošel kamen, ki se je lahko vrgel na moj politični grob, izkopan in
zakopan tudi iz drugih razlogov in po nekem drugem ukazu.
Se važnejši od obsega možnih razlik v neki stranki ali gibanju, paje način, kako stranka in
gibanje te razlike ugotavlja, usklajuje in odpravlja. Ali z demokratičnim in strpnim ter
argumentiranim bojem mnenj, z dokazi in protidokazi ali pa z medsebojnimi obračuni, z
grobo silo, s pritiski in disciplino, vse do politične in fizične likvidacije, kot je to delal Stalin.
Mi v Jugoslaviji vse do leta 1972 še nismo prišli oziroma zgradili javnega in kulturnega boja
mnenj, v katerem bi lahko, brez nevarnosti izobčenja, vsak povedal svoje mnenje, oziroma
zagovarjal svoje prepričanje o tej ali oni stvari. Res je, daje bil ta cilj in tak način obravnave
zapisan v vseh naših programih. Mi smo se mu tudi stalno približevali. Na nekaterih
vprašanjih in pri nekaterih slučajih smo ga tudi dosegli. V nekaterih primerih pa, kjer razlik
nismo sproti razčiščevali, kjer ni prišlo pravočasno do tovariške in strpne polemike, so
neizbežno sledili večji politični pretresi in obračuni, ne glede na to, kaj je kdo osebno želel.
Primerov za to je več. Najlepši je Hrvatska. Tu so se zadeve kuhale dalj časa. Vsi smo vedeli
in tudi čutili, da lezejo nekatere stvari v skrajnosti. Vse to smo si dopovedovali z ezopskim
jezikom. Če bi se na primer Tito in predsedstvo že prej javno ogradila od posameznih
dogovorov in stališč na Hrvatskem, bi verjetno lahko preprečili kasnejši spopad in obračun.
Isto velja za Srbijo, kolikor je kdo imel resne pomisleke zoper Nikezičevo "liberalno"
politiko. Tudi z menoj je bilo tako. Se spomladi je bilo vse v redu, v jeseni pa že vse narobe.
Od setve do žetve, čeprav sem med tem časom ni nič posebnega zgodilo. In poznali smo
drug drugega že 30 let! S takim načinom graditve enotnosti se nisem strinjal. To nas je
vodilo do ganljive in formalne enotnosti, ki paje bila mnogokrat bolj posledica discipline kot
pa prepričanja, k občasnim večjim ali manjšim pretresom, šokom in obračunom. Najbolj
očitno je to bilo v letih 1971-1973. Ljudje tega niso razumeli, politiki pa so se spraševali, kdo
je naslednji na vrsti. V takem ozračju ni možno delati. Kadri so bolj razmišljali o svojem
položaju in varnosti kot pa o svojih delovnih nalogah. Ta praksa, kolikor jo je bilo, je bila
ostanek stalinizma, ne glede na to, da je Tito stalno govoril, da ne bo nikomur odsekana
glava. Res, fizičnih kazni tako kot v Stalinovih časih ni bilo. To je velik napredek, čeprav je
včasih zvenela ta Titova izjava, kot da gre za njegovo milost, širokogrudnost in usmiljenje do
teh "političnih zločincev", ne pa za njihovo pravico, da imajo svoje prepričanje in stališče, pa
četudi je mogoče zmotno in napačno. Slo je torej za pravice, svobodo in dostojanstvo
premaganih - ne pa za usmiljenje zmagovalcev.
71
dnevnik in spomini____	1972
Vendar pa so ostali politični udari, ki so podirali ljudi in kadie. V imenu revolucije, v
imenu enotnosti! Nekateri so jih videli kot našo prednost; tako bomo bolj trdni, bolj enotni in
udarni - so trdili. Jaz sem bil vedno mnenja, da s takimi šoki begamo ljudi in kadre, rahljamo
našo enotnost in slabimo naš ugled doma in v inozemstvu.
V Sloveniji je bilo mnogo direktorjev, predsednikov občin, partijskih funkcionarjev, ki so
imeli ogromne zasluge za partijo in revolucijo; nekateri od njih so bili stari partizani - vsi tik
pred zaključkom ne samo svoje mandarne dobe, koje obračunala z njimi "razredna delavska
zavest" in si tako pridobila še eno trofejo. Tu mislim na take tovariše, kot so bili: Franček
Mirtič, Olga Vrabič45, Maks Pere, Janko Kolarič46, Leopold Krese, Jolanda Kos47 in njim
podobni. Ne spuščam se v oceno njihovih posameznih dejanj. Gledam jih kot celovite
osebnosti v vsem, kar so bili in kar so ustvarili. Toda kljub temu ni bilo mogoče počakati,
celo potrpeti, da bi jim minil mandat in da bi odšli z zasluženo zahvalo in priznanjem in
preživeli ostanek življenja v zavesti, da niso končali s porazom. Ne, to bi bil oportunizem,
popuščanje in neprincipielno slogaštvo. Nič ne spremeni, da so se nekateri od naštetih sami
umaknili z ostavkami. Mimo njihovih želja je bil ustvarjen položaj, ki se jim je zdel najbolj
razumni izhod. Jaz pa sem take naše revolucionarne zmage vedno doživljal kot naše poraze,
brez veselja in ponosa, celo z žalostjo v srcu, in to celo takrat, kadar so padali kadri, s
katerimi se politično nisem strinjal. Vedno mi je, recimo, neprijetno deloval neuspeh, ki gaje
doživel tovariš Avbelj48 kot predsednik Izvršnega sveta. Vem, da nisem samo jaz tako
doživljal te dogodke. Bilo jih je mnogo, ki so mislili in čutili enako. Bilo jih je pa tudi
mnogo, ki so s komaj prikritim zadovoljstvom spremljali tak način čuvarja in graditve naše
enotnosti. V takem prepričanju in zadovoljstvu sem vedno videl in čutil ne samo stalinizem,
ampak tudi nekaj našega domačega pristnega klerikalizma, ki je živel med nami še iz časov
srednjeveške inkvizicije in protireformacije. Ta rdeči klerikalizem in fanatizem je bil meni
vedno tuj, nikoli razumljiv, čeprav je bil okrašen še s tako lepo zvenečimi in visokimi ideali
revolucije in marksizma. Da, priznam, tudi tu in v tem sem se razlikoval od nekaterih
tovarišev in stališč, s katerimi sem dolgo časa sodeloval in ki sem jih tudi sooblikoval ali
izvrševal.
Če omenjene razlike spravim na skupni imenovalec oziroma če jih prevedem na razvojne
družbene odnose, potem te vprašujejo: kakšen je bil odnos med temelji naše družbe, med
njeno bazo in med njeno, zlasti politično nadstavbo? Alije ta odnos skladen ali ne, ali smo v
krizi ali ne in če smo, zakaj smo, kje so pravi vzroki te krize ?
Da bi to pojasnil, se moram vrniti nekoliko nazaj.
45oiga Vrabič, rojena 1916, diplomirana farmacevtka, v NOB delovala v saniteti in na političnih dolžnostih,
po vojni opravljala vrsto pomembnih političnih in javnih dolžnosti.
46Janko Kolarič, rojen 1928, strojni tehnik, član GZS, direktor ZŽTP Ljubljana.
Jolanda Kos, rojena 1928, učiteljica, poslanka, predsednica skupščine občine Piran v obdobju od 1967 do
1972.
48 Viktor Avbelj-Rudi.
72
dnevnik in spomini____	1972
V boju zoper informbiro smo na prehodu iz četrtega v peto desetletje napravili odločen
politični in organizacijski skok, za katerega bi v drugačnih razmerah potrebovali mogoče
petdeset ali sto let. To se sliši nekoliko neverjetno, je pa resnično. Ta skok, ki je bil možen
ne zaradi naše pameti, ampak zaradi revolucije, je ustvarjalni socialistični praksi milijonov
odprl nov in večji prostor. V tem desetletju smo imeli tudi tak gospodarski vzpon, ki ga
nismo potem več dosegli. VI. kongres ZKJ, kije odprl neke nove vidike za samoupravljanje,
za gospodarski sistem in zlasti za položaj in vlogo politične nadstavbe, in ki so mnogim že
20 let pozneje izgledali preveč radikalni in utopični, tudi ni bil slučajno 1952. leta. To je zelo
simptomatično. In tako smo živeli v dokaj velikem skladju in zagonu vse do začetka 60. et.
Potem pa se je začelo vozljati. Družbena baza, proizvajalne sile, ljudje, njihova zavest in
mentaliteta so se hitro spreminjali. Samoupravljanje je postalo avtonomen činitelj.
Spreminjali sta se ustava in zakonodaja, politična avantgarda in nadstavba pa sta ostali preveč
stari, bolje rečeno premalo spremenjeni, prepočasi in premalo sta se prilagajali novo nastalim
značilnostim družbe. In kriza seje začela. Kriza, ki že traja vse do danes, ko to pišem. In bo
še trajala. Vsi jo čutimo. Vidimo pa zanjo različne vzroke in predlagamo zanjo različna
zdravila. Leta 1962 smo zopet zdravili s klasičnim levim zamahom (pismo in govor v
Splitu49). Rezultatov ni bilo. Celo tovariš Tempo50 ugotavlja v svojih spominih, da je to
zdravilo napravilo več škode kot koristi. Sedaj, deset let kasneje, imamo ponovitev.
Socialistična levica, kot jo jaz imenujem, misli, da so vseh tažav krivi taki pojavi in grehi kot
so: nacionalizem, liberalizem, tehnokratizem, malomeščanščina in zunanji vplivi. Nekateri
gredo še dalje in dolžijo tudi tržišče, dohodek, demokracijo in decentralizacijo, skratka,
partija je spustila vajeti in zato gre vse po zlu! Če je tako, potem je zdravilo znano. Okrepiti je
treba vlogo Partije, treba seje vrniti nazaj, k preizkušenemu demokratičnemu centralizmu,
povečati disciplino, začeti ideološko ofenzivo in dobri stari časi se bodo vrnili in z njimi
pogoji za nemoten razvoj samoupravljanja. Tako nekateri! Po mojem mnenju je to utvara, to
je bežanje pred stvarnostjo. To je poglabljanje neskladja med družbo in njeno politično
nadstavbo. Prej ali slej bo zmagala družba, to se pravi življenje, toda cena spopada je lahko
zelo velika, lahko katastrofalna. Vse to nas lahko potisne daleč nazaj, v nekdanje balkanske
čase.
Vsemu temu pa bi se lahko izognili, če bi videli pravi vzrok krize, če bi doumeli omenjeno
neskladje, če bi hitro in odločno spreminjali podobo, položaj in vlogo politične nadstavbe, če
bi jo kratkomalo prilagodili doseženi stopnji samoupravljanja. Kljub temu, da naše
gospodarske reforme niso popolnoma uspele, je vendar res, da so se v zadnjih 20. letih naše
proizvodne sile temeljito spremenile. V vsakem primeruu pa sta se spremenili politična
nadstavba in zlasti njena ideološka zakladnica. Če odmislimo institucionalne reorganizacije in
politični aktivizem o samoupravljanju in za samoupravljanje, potem smo na žalost, zlasti kar
se tiče socioloških in tehnoloških vidikov in sprememb, precej pri starem.
Če pa bi hoteli iti s časom in njegovimi potrebami, pa bi morali v ta namen ponovno in
pogumno pregledati celoten ideološki, organizacijski in statutarni repertoar politične
avantgarde ter v njej in v repertoarju marsikaj spremeniti. Potrebno bi bilo zavreči ali
49Pismo CK ZKJ in Titov govor v Splitu.
SOSvetozarVukmanovič-Tempo,
73
dnevnik in spomini____	1972
spremeniti oziroma dopolniti marsikatere ideološke poglede, "svete" resnice in predsodke o
delavskem razredu, o inteligenci, o razredni borbi, o privatnem sektorju, o kmetu, o religiji, o
demokratičnem centralizmu, o dometu in stilu političnega dela, o demokraciji, o
nacionalizmu, o tehnokratizmu, o objektivnih protislovjih, o spontanosti v družbenem
razvoju in še in še bi lahko našteval.
Skoraj bi napravil sledečo primerjavo. Prav tako, kot smo ob spopadu z informbirojem
postopoma proučili, spremenili in zavrgli mnogo do tedaj svetih zapovedi III. internacionale
in Stalina, prav tako bi morali tedaj vreči na sito in presejati še marsikaj, kar je v naših glavah
ostalo ideološkega bogastva iz prejšnjih, predvojnih, vojnih ali povojnih časov. Taka bilanca
in reforma, da ne rečem revizija, je nujno potrebna.
Začeti bi morali pri ideologiji. Verjamem, da bi njena legitimna funkcija, ki naj predvsem
pove najbolj splošen razredni interes in pogled na svet, doživela najmanj ali celo nobenih
sprememb. Izgradnja samoupravnega socializma je potemtakem najbolj splošen cilj in smer
naše ideologije. Ne da bi se na tem mestu spuščal v analizo vseh vzrokov, posledic, interesov
in ciljev, vseh tistih, ki so v razvitih družbah zahoda propagirali in napovedovali konec vsem
ideologijam, je jasno, daje taka ideologija o ideologiji za nas nesprejemljiva. Seveda paje še
vprašljivo. Ali lahko ostane dnevno usmerjevalna funkcija naše ideologije danes ista, kot je
bila pred 15, 20 leti ali celo med in pred vojno. Verjetno so nekatere spremembe potrebne.
Katere, kakšne? Isto velja za selektivno in mobilizacijsko funkcijo ideologije. Podrobne
proučitve je bila potrebna tudi integralna vloga ideologije, zlasti še z ozirom na hrvaške
dogodke in izkušnje. Bili pa smo popolnoma zreli, da pogledamo še tale trikotnik -
ideologija, znanost, demokracija - in vse, kar se je v njem dogajalo. Samo mirna, stvarna in
globoka analiza našega ideološkega repertoarja nasploh in vloge in pomena ideologije še
posebej bi lahko dala sistem, odnose in vrednote, tako za nastajanje in ocenjevanje idejnih
vrednosti kot tudi okvire za odločevanje mnogoštevilnih subjektov socializma. Ni dvoma, da
bi tak pristop odprl vrata za nov razvoj socialistične in marksistične ideologije in to take, ki
bi bila tudi vsak dan bolj demokratična in človeška, in tudi vsak dan bolj odprta, pripravljena
in sposobna za konfrontacijo z vsem, kar atomski vek in postindustrijske družbe prinašajo
novega, dobrega in slabega.
Gotovo smo imeli dovolj sil, znanja in sposobnosti, da bi to nalogo izvršili, če bi jih
združili v strpnem, preudarnem in kulturnem dialogu. Po tej poti bi iskali revolucionarno
resnico in ne bi obračunavali s kadri in med seboj. Iz mnogih drugih različnih mnenj bi se
rodilo novo skupno spoznanje in na njem nova enotnost. Toda joj, ni bilo usojeno, da se
skupno podamo na to pot! Zmagala je kratkovidnost, zabobnela je politika kanonade, osebne
strasti in stremljenja pa so držale plamenice pri njenem rojstvu! In s težkim srcem moram
dodati: Titov genij je tu doživel poraz! Zmago je slavilo povprečje politikanstva!
In tako je bila, to bom ugotavljal z žalostjo v srcu, do konca mojega življenja v jeseni 1972
leta ta prilika in naloga zamujena. Se več! Stari ideološki repertoarje bil uporabljen zato, da
se je obračunalo z nekaterimi političnimi rivali, in to tako, da se jim je nalepilo etiketo
liberalov, tehnokratov, meščanskih demokratov, liderjev in podobno. V svojem bistvu pa so
to bili tisti vodilni kadri v Hrvaški, Srbiji, Bosni, Makedoniji in Sloveniji, ki so čutili vzroke
74
dnevnik in spomini____	1972
krize v neskladju med bazo in nadstavbo in ki so razmišljali samostojno in nepovezano tudi
ne popolnoma enako o možnih poteh, ki bi vodile naprej v bolj kvaliteten in bolj
demokratičen socializem. Tako sem torej jaz videl in doživljal ideološko ozadje in vzroke
političnih čistk v letih 1971,1972.
Ogromna večina ljudi je videla v naših usodah tudi človeško tragiko in ne samo
političnega poloma. Dejansko pa je bila večja tragika pri zmagovalcih. Ta je v tem, da kadri
in revolucionarji, ki so začeli graditi to družbo, in zanjo največ prispevali, ne morejo več
videti in razumeti njenih nadaljnih razvojnih poti. To ni prvikrat v zgodovini človeštva.
Zagotovo tudi ni zadnjikrat. To je skoraj zakon in pravilo njene dialektike. Ni namreč
mogoče zgraditi in razviti samoupravljanja in vsega ostalega, kar iz njega izhaja, če ostane
položaj partije v bistvu nespremenjen. Potem je premalo demokracije znotraj Partije in
neizbežen je dualizem političnih oblasti, ki pa vodi v pretrese, nesporazume, krize in
obračune. Potem politični vrh v njem opravlja vlogo žandarja ali pridigarja, s tem pa
družbenih problemov ne rešuje, ampak jih še bolj zamotava in nasprotje akumulira, seveda
ob nevarnosti eksplozije. Tu pa potem ni normalnega izhoda, hodimo v krogu in ponavljamo
iste ali približno iste litanije.
Namesto da bi začela stara politična nadstavba odmirati, so bili zlasti na začetku 70. let
vloženi veliki napori za to, da bi jo obnovili, reorganizirali in poživili v starem oblačilu in
sijaju. Kardelj, Popit, Dolane, Hafner in njim enaki so imeli ta cilj in naloge za svoje
poslanstvo, jaz in mnogi z menoj pa smo mislili drugače. In res, tu smo se začeli razhajati, tu
je nastajala med nami, rekel bi, zgodovinska razlika. Ostalo je praksi, času in zgodovini, da
pokažejo in povedo, kdo od nas je imel prav in kdo je bil v zmoti. Ni in ne more biti dvoma
ali suma, da smo vsi želeli jugoslovanskemu in slovenskemu socializmu in delovnemu
človeku vse najboljše.
Če vse spredaj naštete razlike postavimo na skupni imenovalec, tedaj nas to pripelje k tisti
osnovni premici dogajanj v zvezi komunistov in v naši dmžbi, s katero smo se srečali že
1962. leta in o kateri sem že spredaj bolj obširno govoril. Slo je končno za to, ali bodo v
zvezi komunistov in s tem tudi v družbi dovolj široko odprta vrata odnosom in
pojmovanjem, ki jih je prinašal novi čas in spremenjene razmere v Jugoslaviji, ne da bi s tem
popuščali sovražnikom socializma ali dajali kakšne upe kontrarevoluciji ali pa bomo ostali
gluhi in slepi za nekatere stvari in tako čedalje bolj povečevali prazen prostor med stvarnostjo
in našo politiko z vsemi nevarnostmi, ki bi lahko v tem praznem prostoru nastale. Celoten
hrup, ki se je tedaj zganjal okrog socialnih razlik zaradi korupcije in kriminala, zaradi
stabilizacije je bil drugorazrednega pomena. To so bile neke stalne slabosti in nevarnosti, s
katerimi se nismo srečali tedaj prvič in tudi ne zadnjič. Občasne kampanje zoper vse to so
bile nujne; njihov hrup je bil vedno mnogo večji kot rezultati, toda tudi to je bil način, s
katerim smo morali nekatere zadeve reševati, zato ker smo bili še premlada in preveč
nerazvita družba, da bi jih lahko reševali bolj inteligentno in kontinuirano. Navdušenje za
ustavne spremembe in zagon za njihovo realizacijo ni bil pri vseh enak. Vendar je, načelno
gledano, vsaj v Sloveniji ta politika imela enotno podporo nas vseh. Zlasti pa so sindikati,
kar se tiče delavskih dopolnil in izvršni svet, kar se tiče sistema, nosili glavno delovno in
politično operativno in strokovno breme njihovega resničnega izvrševanja. Pri tem delu, ki ni
75
dnevnik in spomini____	1972
bilo lahko - katerega rezultati niso bili odvisni recimo samo od Kropuška, Kreseta in mene -
in ki je zahtevalo čas, vztrajnost in potrpežljivost, je bilo tudi mnogo nerazumevanja in
neznanja. Vsaka posamična situacija v delovni organizaciji ali občini je bila toliko bolj
nesmiselna, vse to delo diktirati iz enega centra ali proglasiti enega ali dva človeka kriva za
to, če stanje ni bilo tako, kot si je to, recimo, zamislil Kardelj v svoji ustavotvorni in
institucionalni vnemi in fantaziji. In navsezadnje, vsak otrok je takorekoč vedel, daje največ
delavskega samoupravljanja v Sloveniji; gotovo je bil takrat vpliv tehnokratizma v vseh
drugih republikah večji kot pa v naši republiki. Toda kljub temu je bila prav Slovenija
obtožena za tehnokratsko, z menoj in s Kresetom na čelu. Vse to govori o tem, da so neka
tekoča, sicer drugorazredna vprašanja postala glavno gradivo obtožbe in spopada, katerega
dejanski vzroki pa so bili drugje in globlji. Bili so v spopadu med kadri in stališči, ki so
hoteli in želeli zgraditi v zvezi komunistov in družbi neke nove demokratične in vsebinske
kvalitete, in med kadri in stališči, ki so se temu upirali in želeli držati stare odnose
demokratičnega centralizma in nekatere druge že preživele ideološke postavke marksizma in
razrednega pojmovanja. Da so v tem spopadu bili kot vzrok in kot posledica prisotni tudi
veljava, ugled, položaj in vpliv vsakogar, ki je v njem sodeloval, je samo po sebi umevno.
Pri nekaterih je bil ta činitelj bolj poudarjen, bil je skoraj odločujoč, pri drugih pa je bil
prisoten z manjšim vplivom in pomenom. Kakšne bodo zgodovinske razsežnosti in
posledice poraza, ki smo ga doživeli ob koncu 1972. leta, še ni mogoče reči v obdobju, ko
pišem te svoje spomine. Upam in želim, da bi bile čim manjše. Želim, da bi bile bolj osebne
kot družbene. Sicer pa je tudi socializem, ki kljub vsemu napreduje, vedno doživljal tudi
poraze. Leninova doba in njegova demokratična vizija socializma je končala s porazom.
Madžarski upor zoper stalinski birokratizem prav tako. Poljaki se uprejo vsakih 10 let in
zmagajo počasi, pa se potem njihova zmaga spremeni v poraz. To se je zgodilo tudi
Hmščevu. Dubček pa je hitro zgrmel iz samega vrha popolnoma na tla. Nek odmev, lahko
celo neizbežna zakonitost vsega tega je tudi naš slučaj in moja usoda. Ko sem razmišljal o
vsem tem, nisem mogel mimo tega, da moja ostavka ni po vsebini izvirno slovenska. Tako
se je ponovila naša politična zgodovina, v kateri smo mi Slovenci mnogokrat hočeš nočeš
plačevali račune drugih.
Kljub vsem pomembnim razlikam v takratnem političnem vrhu Slovenije, ki so se kazale
zadnja leta, bi lahko uspešno sodelovali tudi poslej, kot smo dotlej, če bi to bilo odvisno
samo od nas. Te razlike so imele svoje dobre in slabe strani in posledice. Njim navzlic smo
bili verjetno dotedaj najbolj homogena in učinkovita republiška ekipa. Toda skupaj z velikimi
uspehi, ki smo jih dosegli, skupaj z mnogimi pomembnimi in izvirnimi kvalitetami našega
socializma ,je prihajal neizprosno kot vedno v zgodovini in v življenju velikih ljudi tudi
somrak bogov. Somrak bogov pa vedno zahteva žrtve. Jaz sem bil ena od njih. Poleg tega pa
seje tudi splošna jugoslovanska politika - vsaj začasno - pomikala v tisto smer in si postavila
nekaj takih neposrednih ciljev, da ne bi bilo razumljivo, če ne bi tudi Slovenija nekaj bolj
vidnega razen filozofije in prišepetavanja nekaterih - prispevala na njen oltar. Kadrovske
žrtve pa so bile v tistih časih večji dokaz pravovemosti kot pa samo pobožne molitve k
vsemogočnemu. Če se prav spomnim, je bilo v zgodovini vedno tako, s tem paje bila moja
političnausodazapečatena.
76
dnevnik in spomini____	1972
Ostal sem do zadnje ure zvest svojemu prepričanju. Njega nisem hotel in mogel nikoli
zatajiti ali zabarantati ne za skledo žgancev ne za belo pogačo in tolsto kračo ne za slavo
voditelja in ne za blišč funkcije in ne za vabljivost oblasti. Usmiljenja nisem prosil. Ga ne bi
dobil. Ga ne bi sprejel. Odšel sem ponosno, kot sem tudi živel. Hvala vsem, ki so me imeli
radi, me razumeli, z menoj sodelovali, mi pomagali in me bodrili. Če sem komu kdaj storil
krivico - in vem, da sem jo - naj mi oprosti. Do konca svojih dni bom živel v prepričanju, da
sem izpolnil svojo dolžnost, do časa v katerem sem živel, do slovenskega naroda, ki sem ga
ljubil in do delovnega človeka, kateremu sem bil vedno zvest. Če je kdo, ki ni živel v zmotah
ali ki ni naredil nobene napake, naj, prosim, na moj grob vrže kamen namesto cvetlice.
77
dnevnik in spomini __	1973
1973	ANALIZA SPOPADA
7. januar
Lansko leto smo povečali proizvodnjo v Jugoslaviji za dobrih 7%; realni družbeni
proizvod za 5%; cene, kljub temu da so bile zamrznjene, skoraj za 17%; emisijo preko 25%.
Devizna bilanca je uravnovešena. Toda kljub temu imamo v inozemstvu 3 milijarde dolarjev
dolgov. Dinamika proizvodnje torej pada. Dosegla je sumljivo, komaj še sprejemljivo raven.
Nestabilnost je pa kljub temu še vedno zelo velika. To je nevarno in nelogično nesorazmerje.
Kje je vzrok? Stare rane; še vedno trošimo preko možnosti; očitno pa je, da tudi
gospodarimo slabo. Tako ni mogoče dohitevati Evrope. Če bomo tako nadaljevali, kaj bo z
nami čez 10 let?!
10. januar
Danes sem bil povabljen na CK na razgovor k Popitu in Šetincu1. Ko sem prišel, sta me
vprašala, kakšne načrte imam za naprej. Odgovoril sem, da nobenih; tudi oni mislijo, sta
rekla, daje to najbolj razumno. Torej penzija. Zanimivo, da smo tu enotni! Rekel sem, da bi
se vrnil v politiko samo v slučaju, da bi bil socializem ogrožen. "Ali nam ne zaupaš?" je takoj
vprašal Popit. Nasmehnil sem se. "Ni to stvar zaupanja," sem odgovoril, "lahko smo
ogroženi brez svoje krivde." Potem je razumel, zamislil se je. Imel sem vtis, da to muči tudi
njih. Toda kljub temu uprizarjajo obračune in pogrome. S tem zapravljajo naš ugled in
moralnopolitični kapital ter delajo skomine vzhodu in zahodu. Ostali pogovor, ki je trajal pol
ure, je tekel zadržano in o nepomembnih stvareh. Slovo je bilo vljudno in v skladu s
položajem. Prišel in odšel sem miren in trdno prepričan, da bom dočakal dan, ko bo prišel
njihov polom. Želim samo, da bi bil tudi njihov tako miren, razumen in kulturen, kot je bil
moj. Vse, kar bom mogel storiti, da bi bilo tako, bom storil.
Domov grede sem srečal Perovška2. Dolgo sva se sprehajala in pogovarjala. Zaskrbljen je
in nerazpoložen. Razume moje ravnanje in položaj. V nekaterih vprašanjih je bolj radikalen
od mene. "Če bi bile svobodne volitve - mi je dejal - potem bi komunisti izgubili." Prav to mi
je rekel Kardelj3 pred dobrim letom dni. Zamislil sem se. Mogoče je to res. Kaj smo potem
'Franc Šetinc, rojen 1929, diplomiral na Visoki šoli za politične vede, mladinski aktivist, novinar,
odgovorni urednik časopisa Delo in slovenske izdaje Komunista, ob ofenzivi "zdravih sil" izvoljen na
dolžnost sekretarja predsedstva CK ZK Slovenije, kjer je zamenjal Andreja Marinea, nato predsednik RK
SZDL Slovenije, sedaj član predsedstva CK ZKJ, človek, ki resno jemlje znano Titovo definicijo
komunista kot vojaka revolucije.
^Najveijetneje France Perovšek, rojen 1922, gimnazijec, v NOB opravljal vrsto odgovornih političnih in
vojaških dolžnosti, po vojni je bil sekretar PK SKOJ, predsednik CK Ljudske mladine Slovenije, svetnik v
vladi LRS, direktor Radia Ljubljane, sedaj v pokoju.
^Edvard Kardelj, rojen 1910, učitelj, predvojni komunist, organiziral vstajo v Sloveniji in Jugoslaviji, v
NOB član Vrhovnega štaba NOV, opravljal tudi druge politične dolžnosti, po vojni podpredsednik vlade,
minister za zunanje zadeve, predsednik zvezne skupščine, generalni sekretar SZDLJ, ideolog
jugoslovanskega modela samoupravnega socializma, eden najvplivnejših slovenskih in jugoslovanskih
78
dnevnik in spomini ___		1973
delali 27 let? Možni so trije odgovori:
1.	Ljudje niso za socializem - to ni točno.
2.	Slabo smo delali zadnjih 27 let - to je lahko samo deloma res.
3.	Naša varianta socializma - bolj točno političnega življenja v njem - ne ustreza Slovencu.
Zakaj? Je preveč azijska, stalinistična; premalo evropska, človeška, demokratična; preveč
sektaška, preveč ideološko izključena ? Da, ta odgovor me zadovoljuje. Stranka je tu zaradi
naroda in ne narod zaradi stranke. Mnogi in vplivni mislijo in delajo, kot da bi bilo obratno.
To je usodna zmota komunistov na oblasti. Kdaj jo bomo spoznali in kdaj jo bomo
popravili? In koliko so za to zmoto krive dejanske razmere in koliko mi sami, voditelji?
Odgovora ni in ga še dolgo ne bo! Naši predniki so bili hlapci, zato bi bilo sedanje počutje
razumljivo. Kaj pa drugi narodi: Hrvati, Srbi , Madžari, Poljaki, Čehi, Rusi? To niso bili
hlapci in vendar povsod tam ni bolje, ampak slabše kot pri nas. Ujeti smo v neke tirnice
zgodovinskega razvoja in verjetno bodo minila stoletja, da jih premagamo, oziroma da naši
zanamci položijo nove. Mislim v stoletja; čutim, živim in želim v desetletja. Pri tem pa človek
ne izgubi upanja. Vrtimo se! Danes mije partija uradno sporočila v svojih uradnih prostorih,
da me želi videti samo še kot upokojenca. Živela partija!
Na položaju v pasji uti. Obširno opisati, kako človek to doživlja; najprej grozno - prizadet,
ogorčen - jetnik - razmišljaš, pritožba, protest;neumnost - ni rešitve! Potem uradni, nedolžni
pogovori - šepetanje - dvoumne opazke - televizor, tranzistor, potem izoblikovati svoj jezik -
stil - posebno pantomimo; posebni pojmi - postajaš razdvojen - boj pošasti - dogovoriš se za
šifre; pujs, krava - izginjaš iz živalskega sveta - maharadža, fakir, Mohamed - biblija - vse to
opazijo tudi prisluškovlci - vedo da nekaj sumiš, da igraš; potem postanejo nesigurni; ne
vedo kdaj jim podtakneš ali podtikaš - in tebe posluša - ti njemu pravljice - to je edini
protistrup! Moraš postati pavliha - dvomi norec to je sprostitev, maščevanje - dokler ne
prideš do tega, bi ponorel, samomor! Kaj govoriš po telefonu!?
11.	januar
Nixon se obnaša kot politični gangster. Spominja na Hitlerja. Pred volitvami je miroljubno
grulil pred celim svetom. Izgledalo je, daje mir v Vietnamu že dejstvo. Ko je zmagal z veliko
večino - in to precej po zaslugi svojih miroljubnih izjav - je zamenjal ploščo; zopet je začel
bombardirati Vietnam. Ogorčenje po celem svetu. To so res fašistične metode. Ribentropu so
hoteli nekoč za njegov rojstni dan pokloniti lepo vezano knjigo mednarodnih pogodb, kijih
je on kot zunanji minster rajha sklenil in podpisal. Z darilom ni bilo nič, ker se je pokazalo,
da nobena pogodba nič ne velja, zato ker je jih Nemčija vse prekršila. Ta dogodek ima neko
grozljivo podobnost s sedanjim Nixovim obnašanjem.
12.	januar
Irena4 mije povedala, da neki študent kritizira komisije za ugotavljanje premoženja. Delajo
počasi, skoraj sabotirajo. Da, razglasiti z velikim bobnom smrt socialnim razlikam in zadržati
skoraj vse do sedaj veljavne imovinskopravne predpise (a drugače ni mogoče ?) - to je
politikov, človek, ki je izjemno resno jemal znano Titovo definicijo komunista kot vojaka revolucije.
4Irena, pastorka Staneta Kavčiča.
79
dnevnik in spomini ________1973
nevarna stvar. Vsak si potem po svoje predstavlja, kaj je sumljivo premoženje. Običajno je
tako, daje obseg njegovega premoženja in bogastva zadnja veja pravice. Ker študenti nimajo
nič, jim je vsak, ki kaj ima, sumljiv. Ker pa vsi ne moremo biti sumljivi, so sumljive komisije
in krog je sklenjen. Kolikor se spominjam, je vedno bilo zaradi takih nepremišljenih
socialnih zaletavosti - gledano na daljši čas - več škode kot koristi. Na koncu je izgledalo, da
oblast in stranka nočeta ali pa nista sposobni zagotoviti vseh potrebnih socialnih pravic.
Bojim se, da bo tako tudi ob tej priliki.
13.	januar
Včeraj je v Nedeljskem dnevniku T. Svetina5 sebe izenačil z Jakijem. Ne strinjam se.
Marsikaj imata skupnega, sta pa tudi različna. Oba sta samorastnika; izvirna talenta; z veliko
notranjo umetniško silo, zagonom, delovno zmogljivostjo. Tudi silaka sta oba. Elementarna
in originalna. Imata skupni cilj - skupni credo obsega svojega delovanja in ustvarjanja; boljši
svet in boljšega, bolj razumnega, pravičnega in človeškega človeka v njem. Oba dobro
poznata slabosti in strasti človeške narave. Prišla sta iz dna in vesta, kako je tam. Vzpenjata
se proti vrhu in zaradi tega nista preveč blažena in srečna.
Njun umetniški in izpovedni duh paje različen; močnejši, bolj doživljen, bolj sugestiven
pri Jakiju. Jaki je večji umetnik kot Svetina. Glavna razlika pa je v sledečem: Jakijevo
duhovno in tudi umetniško obzorje je svetovljansko; to je res moderni viking, ki ne leži pred
svetom, ampak živi in dela v njem. Tudi dekadenco človeškega duha pozna, jo zasleduje in
preiskuje, imam ga celo rahlo na sumu, dajo v podzavesti celo občuduje. Drugače Svetina.
Njegovo duhovno obzorje se giblje v okviru revolucije in ideoloških in idejnih postavk
narodnoosvobodilne borbe. Jaki hodi razmišljat in opazovat v vrvež velemest Evrope,
Afrike, Amerike. Svetina ljubi in uživa v samotah Pokljuke, v lepotah Triglava. Svetinov
svet ni popolnoma svobodni svet umetnika; obremenjen in utesnjen je z nekaterimi merili
političnega pragmatizma ali celo dogmatizma. Jaki je svoboden; bolj svoboden kot Jaki in
tudi kot slikar. Zanimivo, oba rada politizirata; pri tem paje Jaki čisti šarlatan - ima pač več
sreče kot Svetina, ki pa je tudi politični aktivist neke dobe in razmer. Jaki izvrstno obvlada
čopič in barve; Svetina ima težave s peresom in jezikom. Svetina bi bil rad Jaki. Jaki pa ne bi
želel biti Svetina.
14.	januar
Sovjeti so se razburili, ker je zahod v okviru priprav na Konferenco evropske varnosti in
sodelovanja ponudil vzhodu večjo izmenjavo informacij, idej in ljudi. Ta predlog so Sovjeti
ocenili kot ideološko diverzijo. Mi pa imamo tu na naših mejah vse te tokove odprte in nas ni
vzel hudič. Zdržali smo to "ideološko diverzijo". Majhna socialistična Slovenija je odprta
vsej Evropi; ogromna Sovjetska zveza je napram njej zavarovana s kitajskim zidom. Kako
strašna sila so lahko ideološki predsodki in strah pred takim narodom. In vendar je
socializem močnejši kot misli tovariš Brežnjev. Vprašam se, koliko takih predsodkov,
strahov, večnih ideoloških resnic in proizvodov stalinizma prebiva tudi še pri nas, v naših
glavah? Mnogo in preveč. Skoraj vse življenje sem se boril s takimi čarovnicami in lahko se
nekoč pokaže, da sem nekatere tudi sam podpiral in propagiral. Vsakomur je namenjeno tudi
-''Tone Svetina,rojen 1925, ekonomski tehnik, slovenski pripovednik, znan po romanu Ukana.
80
dnevnik in spomini __		1973
nekaj Faustove usode.
15. januar
Koje Stalin v letih 1935-37 uprizarjal svoje velike čistke, je ob tem napravil še dve stvari.
Sprejeli so novo ustavo, ki smo jo tudi mi pobožno čutili in iz nje prepisovali vse do 50. leta.
Trdil je, da se z graditvijo socializma razredna borba krepi in zaostruje. Tudi mi bomo v letih
1970 -73 dobili novo ustavo. Nekateri tudi njo že častijo po božje. In vsepovsod pišejo in
govorijo o tem, da smo zapostavili razredni vidik, da ga moramo obnoviti in z njim okrepiti
tudi razredni pristop in razredno borbo. Čudna in slučajna podobnost ali celo zakonitost?!
17. januar
Kurtovič6 je v Mostarju študentom povedal novo odkritje. Liberalizem, je dejal, je enako
prozahodna orientacija. Obupno poenostavljanje. Približuje se stalinski teoriji in praksi, v
kateri je bil vsak, kdor je mislil drugače kot Stalin, agent kapitalizma in zato na vešala z njim.
In to govori v času, ko se grade razni mostovi med vzhodno in zahodno Evropo. Kako je
mogoče biti tako slep za vse, kar se dogaja v zahodni Evropi. EGS postaja stvarnost;
trenutno ima najhitrejši tempo razvoja; največ zunanje trgovine; po ekonomski moči jo
prekaša samo Amerika; že leta 1980 bo imela skupno valuto; najvišjo urbanizacijo na svetu.
To gospodarsko in politično tvorbo čutijo in priznavajo vsi: Amerikanci, Japonci, Kitajci,
neangažirani, celo Rusi in Brežnjev. Kaj bo iz tega čez deset let? Mi imamo v njej skoraj
milijardno debalanso, pri njej največ kreditov, z njo največ trgovine. V Nemčiji je levica že
drugič zmagala; v Franciji se organizira za napad; v Italiji stalno potresa družbene temelje. Mi
smo ob jugovzhodnem robu vsega tega. Ne gre za prozahodno orientacijo v tem smislu, da
bomo prodali našo neodvisnost in podobo in postali njihova kolonija, gre pa preprosto za to,
ali vidimo ali razumemo ali vsaj poskušamo razumeti, kaj se tam dogaja. Mnoge od vlad
EGS imajo do ameriške politike bolj odklonilno stališče kot naša vlada. In kaj je z vplivom
civilizacije, kulture in demokratičnimi tradicijami zahodne Evrope; z njenim delavskim
razredom in revolucionarnim gibanjem od pariške komune do Brandta in italijanskih
komunistov. Po Kurtoviču ni s tem nič, čisto nič. To je prekleti zahod in pika. Težko
verjamem v tako politično kratkovidnost in ideološko nesposobnost. Kateri hudič jim je
zamračil pogled? Verjetno podatki kakšne obveščevalne službe in podtikanja v stilu velike
prevare.
20. januar
Prebral sem Dakijeve spomine.7 Vse tri knjige. Železničarji so mi jih poslali kot darilo za
novo leto. Imajo simbolični naslov Najboljši so padli... Razumel sem ga. Nikoli še nisem
imel v rokah knjige z manj literarne ambicije in navdiha. In vendar je v njih neki čar, nekaj
globoko resničnega, doživetega, legendarnega in grozljivega. To je dokument revolucije.
ÖTodo Kurtovič, rojen 1919, končal Visoko politično Solo Djuro Djakovič, sodeloval v NOB, po vojni
sekretar Skupščine SR BiH, član predsedstva ZK SZDLJ, podpredsednik izvršnega sveta skupščine SR
BiH, predsednik RK SZDL BiH, človek, ki resno jemlje znano Titovo definicijo komunista kot vojaka
revolucije.
^Stane Semič-Daki, rojen 1915, delavec, španski borec, narodni heroj, med NOB opravljal vrsto zelo
pomembnih vojaških dolžnosti do komandanta 18. divizije, po vojni direktor muzeja NOB v Ljubljani,
umrl 1986.1eta.
81
dnevnik in spomini _		1973
Daki je velik kot borec, partizan, bojni tovariš; junak z neizčrpno energijo in čudovito
intuicijo za kroglo, bombo, napad, zasedo, juriš, beg in zvijačo. Kot komandant pa ne vedno
dorasel nalogi, s premajhnim pogledom nad celotnim položajem in z mnogo smole.
Zaustavil sem se ob sledečih razlikah. Vse do jeseni 1942. leta je bila v ospredju borba
proti Italijanom. Od tedaj pa do kapitualcije Italije prihaja do ospredje nevarnost, ki jo
predstavljajo Italijani in bela garda. V letu 1944 je v ospredju borba z belogardisti oziroma
domobranci. Če upoštevamo vse Slovence, ki so se dali mirno mobilizirati v nemško vojsko,
potem je le res, da neradi priznamo grenko resnico, da smo mi Slovenci, kljub temu da nam
okupator ni priznal niti lastne države, vendarle dali dokaj veliko število oboroženih hlapcev.
Kaj takega niso storili Čehi, Slovaki, Poljaki, Francozi, Belgijci, Holandci, Norvežani.
Madžari in Romuni so imeli vsaj svoji državi in so bili zavezniki. Hrvati so dobili svoje
ustaštvo in NDH; Srbi so prisegali na kralja in četnike. Naši izdajalci niso imeli ničesar,
razen svoje izdaje in hlapčevstva. Vse kaže, daje bil le zato slovenski okupatorski hlapec in
izdajalec najbolj mizeren, neumen in hlapčevski. Tudi to je en del naše zgodovine in usode,
ki se ni popolnoma končala v tistih zmagovitih pomladnih dneh 1945. leta. Ona se nadaljuje,
sicer ne kot glavna zgodba, pač pa kot njena daljna in grozeča spremljava in odmev. Nismo
še popolnoma sam svoj gospodar !! Zato je to še vedno možno, in bilo bi grozno, če bi ta
odmev postal stvarnost...
22. januar
Pred dnevi sva z Angelco obiskala Cerarja8. Skupaj z njegovo ženo smo preživeli lep
večer. Pokazal nama je svoje trofeje; ima jih za izdaten muzej. Dvanajst let je bil stalno na
svetovnem vrhu v orodni telovadbi; bilje dolgo časa kronani svetovni kralj konja. Ne vem,
če je v tej disciplini dosegel kdo podoben uspeh. Enkratni talent, genij; poleg talenta paje v
njegovem uspehu tudi nečloveško garanje, samodisciplina, odpovedovanje.
Stanuje v skromnem trosobnem stanovanju, začenja kot mlad odvetnik in gradi hišo s
pomočjo kredita, ki mu gaje dal (na moj predlog) izvršni svet. To je vse, drugega nič. Če bi
bil nogometaš, šahist, igralec tenisa, kolesar, bobnar ali kaj podobnega, bi bil težak bogataš.
Pred mesecem dni je v skupščini propadel zakon, s katerim smo hoteli takim ljudem
zagotoviti vsaj skromno denarno priznavalnino do smrti.
O, prekleta slovenska mizerija. Kaj bi iz Cerarja in za Cerarja naredili Nemci, Francozi,
Angleži, Avstrijci, Vzhodni Nemci, Rusi, če bi bil njihov. Mi pa nič! In vedno je bilo tako v
naši zgodovini. Nadpovprečni talenti, geniji, misleci, ustvarjalci niso dobili ne razumevanja
ne priznanja, pač pa prezir, nehvaležnost in brezbrižnost. Na tem spisku so pisatelji, pesniki,
slikarji, igralci, pevci, izumitelji, raziskovalci, politiki in preroki. Ali so živeli in umirali
osamljeni ali so jih preganjali ali so morali iti na tuje ali so ostali nerazumljeni. Revščina,
obup, tuberkuloza so bile njihove spremljevalke. Povprečneži in šarlatani pa so uspevali in
umirali čaščeni in priznani. Najlepši primer sta Koseski in Prešeren.
O, prekleta slovenska mizerija, kako je mogoče, da smo se obdržali, kako je mogoče, da
8Miro Cerar, slovenski Športni telovadec, sedaj odvetnik.
82
dnevnik in spomini ______________		1973
nismo bili izginili, še preden smo se oblikovali kot narod, kako je mogoče, da nas niso do
kraja požrli Germani, Romani ali pa cigani. Da, kult osebnosti pri nas nima domovinske
pravice. Mi bi uničili tudi Stalina, brez skrbi; ne bi mu dali dihati. Vse, kar je pri nas
nadpovprečnega, je nevarno; to je elita; čemu nam bo? Samo zavist povzroča in v daljavo
gleda! Zato proč z njo. Glede tega so vsi enaki: klerikalci, liberalci, socialdemokrati,
komunisti, farji, antikristi; glede tega ni razlike med Bleiweisom ali Popitom, med
Govekarjem ali Mahničem.
Edini, ki uživa nedeljeno priznanje, je Martin Krpan, in to zato ker je živel samo v
pravljici. Če bi živel resnično, bi že videl vraga, ko bi prišel nazaj z Dunaja, kjer je bil
obglavil Brdavsa. Njegovi sonarodnjaki bi ga zgrizli, opravljali, kopali pod njega, da bi mu
zagreniliživljenje.
Vse, kar je nadpovprečno, je sumljivo; naš mili slovenski narod je za to, da smo vsi enaki.
Naj živi Zgornji Kašelj in naše Butale - dva velemesta našega kraljestva. Kdaj bo konec te
naše mizerije?! Čudno, da smo obstali, no, vsaj še vedno lahko izginemo.... ,za nekaj takega
ni nikoli prepozno!
26.	januar
Zjutraj sem dobil iznenada strahotne bolečine v trebuhu. Mislil sem, da se mije razlil žolč.
Čeprav meje neznosno bolel, sem mu vendar (žolču) moral intimno priznati, daje bil dokaj
upravičen, da to napravi. Toda zmotil sem se. Ni bil žolč, ampak ledvični kamni; to je
ugotovil Borut.9 Ko mi je bilo najhuje, sem tulil ko volk in si želel umreti. Spomnil sem se
Prešernovih Sonetov nesreče: "Prijazna smrt predolgo se ne mudi." Se nikoli v življenju se
mi ni dogodilo nekaj podobnega. Minilo je, moj bolniški list paje dobil novo rubriko.
Prisluškovanje
27.	januar
Na položaju v pasji uti. Če si na vodilnem mestu, moraš računati s tem, da vohljajo za
teboj razne obveščevalne službe. Pred njimi in njihovimi sredstvi nisi skoraj nikjer
popolnoma varen. To je nadloga, ki spada k temu poklicu. Ko postaneš po volji bogov zopet
navaden državljan, hočejo zopet vedeti, kaj delaš, kaj in s kom se pogovarjaš, kam greš, kdo
je prišel in podobno. Zelo težko je živeti v prepričanju, da te spremlja bog, ki vse vidi ali
sliši. Toda tehnika je danes napredovala že do take meje, da taka kontrola "vsemogočnega" ni
daleč od resnice. In kaj zato, če taka pozornost stane stokrat več, kot paje moja penzija. Tako
internacijo duha prenesejo samo trdožive osebnosti. Angelca je nežna in plaha in zato jo
misel na to podira. Toda zoper vsako zlo je zdravilo. Ko to ugotoviš, si prizadet, užaljen,
razočaran. Veš, da se ti dela strašna krivica. Čemu? Ali si to zaslužil, potem ko si vse
življenje posvetil revoluciji in socializmu ? Hočeš protestirati, napraviti afero, škandal; pisati
temu ali onemu. Potrkati na vest, humanizem, demokracijo, bojno tovarištvo. Potem se
nekoliko umiriš, premisliš in spoznaš, da to nima smisla. Kje in kakšne dokaze imaš ? In če
tudi jih imaš nekaj, kako lahko dokažeš, da je tisto nekaj služilo temu in temu in da je nekaj
9Dr .Borut Kocijančič, zdravnik,
83
dnevn1m№p0mini__1973
prinesel, montiral, podtaknil ta in ta? Obveščevalnih služb je mnogo, kdo ve, katera je
prava, če res kaj stakneš. Če si pameten, torej molčiš. Sprejmeš borbo z nevidnim
nasprotnikom. Moraš ga premagati, prevarati, mu podtakniti in mu nabrenkati vse mogoče
traparije. Ne smeš biti ti; moraš biti nekdo drug; živeti moraš posebno življenje za svojega
skrivnega prijatelja in sostanovalca. Zaigraj burko in napravil ga boš neškodljivega; uničil
ga boš, prelisičil. Da, to je zelo težko, toda ni drugega izhoda. In potem gre, seveda pod
pogojem, da ne delaš državnih zarot in da imaš namen živeti mimo in pošteno. Pozor, to je
včasih lahko bolj sumljivo. Ne delaš nič protidržavnega, tudi ne misliš nič podobnega, si pa
na spisku, torej nekaj prepovedanega počneš, in če uradna oseba tega ne ve, tembolj
sumljivo zate.
Začaran krog stalinistične policijske logike. Iščejo kri. Pogovarjaš se o vsem, kar ti srce
poželi; važno je kako. Sčasoma si izdelaš svoj stil, svoje izrazoslovje, intonacijo,
pantomimo. Na primer rečeš eno besedo ali stavek, hkrati dvigneš roko, brcneš žogo,
napraviš grimaso, prižgeš televizijo, naviješ gramofon, kaj napišeš ali narišeš v notes in če
vse to postoriš, tvoj partner in sogovornik razume, daje zunaj lepo vreme in da ga vabiš na
sprehod. Verjamem, da nastaja nov jezik; jaz bi ga imenoval policijski esperanto. Ko se ta
jezik razvije - in policaji vsega sveta bodo imeli največ zaslug za to - bo to najbolj
inteligentna govorica človeškega rodu. Če jo gledaš in poslušaš neprizadet, ti izgleda
smešna in burkasta: če pa si prisiljen, da ti postane izrazno sredstvo, če se jo začneš učiti in
uporabljati, potem ti ni smešna ali burkasta. Za njo je potreben strahoten moralni napor, ki
se vsaj v začetku giblje blizu samomora. Potrebna je trdnost prepričanja, notranja moč in
samoobvladanje, da izdržiš in da se rešiš iz ječe duha, v katero so te posadili v prostost
človeškega dostojanstva, poštenosti in idealov, v katere verjameš in za katere se boriš. Ko si
tako zgradiš svoj svet in svobodo v njem, tedaj si svojega nevidnega spremljevalca in
poslušalca že premagal. Doživljaš ga kot kreaturo; nič več ne trepečeš pred njim.; ne bojiš
se ga. Preziraš ga, pljuješ nanj, sploh več ne misliš nanj. Pošlješ ga v vražjo mater. Imaš ga
za nepomembno vohunsko niče in živiš ob njem svoje pošteno življenje.
Tako, to je edini način, da se rešiš modeme pokore, tega hinavca in zalezovalca. Če
razmišljaš o morali in namenih njegovih gospodarjev in če si sam pošten,potem ni konca;
uničil se boš, shiral, obupal, zblaznel ali pa boš vzel vrv in se obesil. Človek božji, ne
počenjaj tega, sem si rekel, mogoče boš s tem komu napravil uslugo, mogoče pa kdo prav to
želi. Živčna in moralna vojna. No, prav; jaz sem pošten patriot, kaj še hočete od mene?
Včeraj smo še skupaj gledali smrti v oči, bili smo skupaj v boju za življenje in smrt. Skoraj
četrt stoletja smo delali skupaj. Danes? Kaj danes? Izgleda, da sem "politiš ferdektig", kot
so temu rekli že v ranjki Avstriji! In zakaj? Samo zato, ker je bilo nekaj več razuma v moji
glavi in nekaj več poguma v mojem srcu. To je vsa moja napaka in greh. Priznam, to so
nevarne čednosti, bolje rečeno lastnosti. Mnoge so že ugonobile. Spravile so jih v
izgnanstvo, ječo, na vislice, ne beraško palico, pred puške. Mogoče bodo tudi mene. Kaj se
ve! V ta namen pa hočete slišati vsako mojo besedo, hočete vedeti, kdaj se smejem, kdaj
spim, kdaj smrčim, kdaj ljubim ženo, kdaj in kaj telefoniram prijatelju, kdaj sem bolan,
kdaj mi primanjkuje denarja. Dajte, potrudite se in uganite, kaj mislim, kaj čutim, voham,
tipam, poskušam. Totalna špijonaža vseh in vsega. Nikomur zaupati! V vsakogar sumiti!
Sicer pa čvekati in frazariti o družbenih odnosih, o humanizmu, o človeku... Odkar je
človeški rod na zemlji, so ga zatirali, duhovno, materialno, fizično. Niso ga zatrli v imenu
nobene
84
dnevnik in spomini ____________1973
družbe, oblasti ali ideologije. In ga tudi ne bodo, če bi ga, potem je konec človeštva, ne bi se
več splačalo živeti. To je spoznanje, ki mi daje moč, da prenašam bridkosti usode! Tudi to bo
minilo!
Poletel sem z mislimi pet, deset, petnajst let naprej. Vprašajo me: Daj, povej nekaj o
vzrokih politike, s katero si bil v sporu; povej nekaj o ljudeh, ki so bili njeni tvorci in
ustvarjalci. Poznal si jih, delal si z njimi. Se tole, ne odgovarjaj učeno, ne filozofiraj, govori
in povej preprosto, tako da te bo razumel vsak delavec in kmet, star in mlad.....Zamislil sem
se.
6. februar
Na seji predsedstva ZKJ so povedali, da bo treba za stablilizacijo tudi več delati. Precej
sramežljivo je že razglašena ta resnica vseh resnic. Neverjetno, kako je našo družbo zajela
nekakšna mitologija organizacij, reorganizacij, dopolnilnih dopolnil, ki naj nas kot čudežno
zdravilo rešijo vseh nadlog in sovražnikov, od draginje, nelikvidnosti do tehnokratov in
birokratov. Pri vsej tej super neorganiziranosti smo pa še vedno ali tudi zaradi tega, zelo
slabo organizirani. Zalo redko si kdo upa jasno povedati, da malo in slabo delamo in da
samo z delom, z njegovo večjo produktivnostjo, lahko izboljšamo naš materialni in tudi
politčni položaj. Marxu je bila ekonomija podlaga za vse ostalo. Tudi pri nas je bilo dolgo
časa tako. Zadnja leta pa rinejo v ospredje neke organizacijske in ustavne spremembe,
ekonomija pa naj bo samo njihov pomočnik in spremljevalec. Bojim se, da nas čakajo še
težke preizkušnje in presenečenja.
Ostavke v ... SZDL Srbije. Kriza se nadaljuje. Čistka tudi. Take zgodovinske krize je
srbski narod v preteklosti vedno reševal z eksplozijo, z "ustanki", ko seje nakopičilo preveč
nezadovoljstva. Ali se bo tudi sedaj zgodovina ponovila?
Na svoj 53. rojstni dan sem podpisal ostavko; danes, na pustni torek, vlogo za upokojitev.
Z 21 aprilom leta 1973 bom pa upokojen. Tako je moja pokojninska farsa popolna in
končana. Upam in želim, da bi bila končana. Bodočnost bo pa pokazala, če me bo moja
boginja Fortuna uslišala..!
AntipotrošniSki refren
12. februar
Poslušam grmenje o nevarnosti potrošniške družbe. Če se ji bomo izognili, bomo
zveličani, sicer nam zagotovo preti pogubljenje. Uničeni bomo, prevarani, izdani. Potrošnja
je takorekoč satanova nevesta; pohujšanje, začetek kontrarevolucije, bi rekel tovariš Dolane.
Zato proč z njo. Naj živijo splošno človeški ideali: lepota, dobrota, usmiljenje, kultura,
morala in temu podobno. Ta antipotrošniški refren se trdovratno ponavlja. Kdo ga ponavlja?
Delavec? Ne! Kmet? Tudi ne! Strokovnjak? Kje pa, mu ne pride na misel. Ponavlja ga en del
kulturne, humanistične inteligence, čeprav njim ni nikoli dovolj dohodkov in honorarjev. Ne
delajmo jim krivice. Res slabo zaslužijo. Ponavlja ga tudi en del aktivistov. Partija je začela
pridigati o vrlinah siromaštva in nevarnosti bogastva. Hafnerje glavni apostol te vere.
Seveda večja potrošnja še ni socializem. Družba materialnega izobilja je lahko družba
85
dnevnik in spomini _		1973
duhovnega terorja, duhovne revščine, nesvobode; v njej je lahko polno nasprotij etičnega in
miselnega značaja; lahko doživlja krizo vesti, moralni razkroj. Amerika je v tem pogledu
poučna; pokazala je protislovja in nevarnosti razvite kapitalistične industrijske družbe, ki
vstopa že v postindustrijsko obodbje. Normalno je, da je tako. Nisem presenečen. Bil bi
presenečen, če ne bi bilo tako, ker bi pomenilo, da je bogati kapitalizem že rešitev za vse
zahteve in potrebe človeka. In kakšna bi bila potem perspektiva socializma? Privlačen bi bil
samo za nerazvite in siromašne. Torej ni treba, da se zaradi Amerike bojimo potrošnje in
standarda. Poleg tega pa nismo in še dolgo ne bomo dosegli ameriške potrošnje. Na žalost
še dolgo ne. Večji del Slovenije, manjši del Hrvaške in še nekaj oaz po Jugoslavij, ki jih
predstavljajo mesta, so tista področja, kjer smo se komaj osvobodili največje revščine. Toda
tudi tu ni izobilja. Skoraj po v vseh artiklih je jugoslovanska potrošnja na glavo prebivalca
čisto na koncu evropske tabele. Marsikje smo na koncu, toda pred Albanci, Portugalci ali
Grki. Skoraj povsod je tako: pri mesu, sladkorju, tekstilu, avtomobilih, telefonih,
stanovanjih, gospodinjskih strojih, poljedelskih strojih, pri bolniških posteljah, šolskih
klopeh. Lahko bi še našteval. Čemu, to lahko vsak vidi ali izračuna. Komaj 600 dolarjev
nacionalnega dohodka na glavo prebivalca. Nemčija jih ma 2000; Švedska in Švica nekaj
več; Francija, Anglija, Italija, Avstrija nekaj manj. Jugoslavija potrebuje še najmanj 15 let, da
pride na 2000. Za Slovenijo smo rekli, da bo leta 1985 imela 3000. Pa še za to napoved, ki
sem jo povedal javno v sklopu dolgoročnega razvoja Slovenije, so me nekateri obtožili
tehnokratske vizije in koketiranja z zapadom. Bedarija, kot da živimo od božje "štime". Torej
nam bo še dolgo marsičesa primanjkovalo. Materialna pespektiva ni preveč ugodna; ne grozi
nam izobilje dobrin; ne grozi nam prevelika potrošnja, če se bomo vozili z volovsko vprego
ali pa hodili peš. Se bomo postavljali dinar z dinarjem, še bomo premišljevali o dolžini
meseca in vzdihovali za trinajsto, štirinajsto plačo. In to skoraj vsi, od vratarja do snažilke,
od predsednika vlade do direktorja in univerzitetnega profesorja. Res, tu so večji dohodki,
toda tudi večje potrebe in izdatki. Obžalujem, daje in bo še tako!
In vendar pridige o nevarnosti potrošniške družbe. Odkod? Zakaj? Materialne podlage ni
za to. Kaj se potem dogaja? Razmišljam, kje ima ta pojav svoje korenine in izvor ?
Slovenci smo bili narod siromakov. Drugi so nam ukazovali in rezali kruh. Krščanstvo
nam je ponudilo svoje ideale, moralo, zveličanje in plačilo na onem svetu. Slovenska
inteligenca je prevzela, vzbudila in razvila te naše norme in vrednote. Sirila jih je, potiskala v
abstraktni svet morale, samoodpovedovanja in stvarnega siromaštva. To je bila oblika
etičnega in tudi političnega boja za naš obstoj. Tu smo ostali na svojih tleh in iz njih črpali
svojo moč, vztrajnost, ponos, zagrizenost. Pomehkužiti se, je pomenilo umreti. Torej so bile
materialne dobrine in potrošnja potisnjene v ozadje; dvakrat: prvič materialno, ker jih
enostavno ni bilo; drugič so bile razvrednotene, bile so vsaj manj važne od nečesa drugega,
to drugo paje bil neki leksikon splošnih, moralnih in religioznih resnic in idealov. Ni moglo
biti drugače. Če ni kruha, potem naj bo vsaj beseda o dobrem, lepem in pravičnem. Zdi se
mi, daje ta duhovna zgradba imela dvojen pomen; bila je oblika odpora, rekel bi pasivnega
odpora; zaradi tega paje bila tudi preventiva zoper preveč aktiven odpor. Očitno so puntarski
kmetje v 15. stoletju mislili precej drugače; bili so, če bi rekli v sedanjem slogu, precej
potrošniško usmerjeni. Hoteli so več pravic in kruha. Sele protireformacija je bila popolna
ideološka in politična zmaga puntarske kmečke misli in dejanja. Tu seje začel veliki pohod
86
dnevnik in spomini _____		1973
slovenske duhovne misli in zavesti v onostranstvo tega sveta, v svet vrednot idealov in
dobrin, ki se jih ni dalo meriti s cekini ali drugimi zemeljskimi dobrotami, ki so bile
rezervirane za vladajočo fevdalno in kasneje kapitalistično gospodo. Za tako neposredno
stanje in pogled skozi daljši zgodovinski razvoj ne obtožujem slovenske humanistične in
kulturne misli toda opozarjam na ta vidik njene logike in njenega bistva, ki se je v nekem
obsegu ohranil vse do danes, čeprav so se razmere temeljito spremenile. Ta preživel pregled
in merilo za pravilno presojo materialnih dobrin oziroma potrošnje, ta zgodovinska
retrospektiva je danes po svoji resnični odmevnosti glas vpijočega v puščavi. To ni nič. Pač,
nekaj je. To ponavljanje zgodovine lačnih hlapcev onemogoča kulturno - humanistične misli
in poslanstvo intelektualcev, da bi ob potrošnji, pridobljeni z delom, gradila in opozarjala na
sodobne moralne in delovne vrednote socialističnega človeka. To ponavljanje preteklosti je
lahko torej nerazumevanje povezanosti med sedanjim materialnim in duhovnim tokom, je
nerazumevanje dialektične enotnosti med materijo in duhom. Lahko je pa tudi pomanjkanje
lastnega ustvarjalnega zagona, poguma in moči. Slovensko humanistično in intelektualno
(kulturno) misel, v klasičnem smislu te besede, čaka tukaj še težka naloga. Skočiti mora iz
tradicije in zgodovine v prihodnost, skočiti mora blizu konca tega stoletja, če hoče prižgati
novo baklo napredku in humanizmu. Zaupajmo vanjo, dajmo ji časa in vlivajmo ji poguma,
da bo to čimprej storila !
Čeprav se v sedanjem trenutku, kot bi rekli uradno, en del partijske aktivistične strukture
nahaja na istih antipotrošnih barikadah kot tradicionalno kulturniška - humanistična sredica,
so vendar njeni motivi za tak položaj docela dmgi. Tudi njena razvojna pot je druga.
Začelo se je z delavskim razredom in razrednim interesom. Tu sta bila kruh in potrošnja
vedno prisotna, čeprav so bili ob njiju zmeraj tudi nacionalni in splošno človeški interesi,
cilji, ideali. Nismo se borili samo za danes in za sebe. Borili smo se tudi za jutri in za druge,
za vse delovne ljudi, za nov svet in družbo. Pogoji borbe so bili tako težki, sama borba tako
dolgotrajna, da je tisto, kar naj bi bilo za nas in za danes izgledalo nepomembno, malo
verjetno, težko dosegljivo. Bolj razumljivo, bolj v ospredju za druge in za jutri. Ta
revolucionarni altmizem je dajal borbi in tx)rcem posebno moč, moralo in vzpodbudo. Bilje
plačilo za tisto, kar ni bilo in ni moglo biti že danes in za nas. Najbolj jasen je ta odnos tedaj,
ko pokajo puške, ko kosi smrt. Čimbolj pa se po zmagoviti revoluciji razmere normalizirajo,
čimbolj postaja nova socialistična družba bogata - bolje rečeno, čimmanj je siromašna (ker
bogata še ni in tudi ne bo) - toliko bolj začne ta altruistični odnos in pojmovanje bledeti.
Namesto njiju stopi v ospredje tekoči materialni interes. Generacija predvojnih komunistov
odhaja, vse manj je borcev iz vojnih časov, v partijo prihajajo novi, ne zato da bi se borili za
druge in za jutri, ampak da bi tudi za njih sedaj bilo vsaj nekaj, če ne čimveč. Objektivni
položaj avantgarde seje spremenil. Namesto altruističnega zanosa rine v ospredje egoistični,
preračunani interes, ki se želi uveljaviti danes in tukaj. Nekaterim se zdi, da je temu kriva
potrošniška dmžba in psihoza. Odtod do sklepa, udarimo po potrošnji, kritizirajmo
potrošniške ideale, pa se bodo vrnili stari, dobri in moralni požrtvovalni časi, ni velik korak.
Potrošnja razjeda avantgardo, politično in moralno. Siromaštvo in pomanjkanje jo pa krepi.
Če se ne upošteva spremenjenih razmer, potem je to celo lahko resnica. Sicer pa je to
romantična iluzija. To je zapiranje oči pred novimi materialnimi in moralnimi problemi in
nasprotji družbe; to je beg v preteklost. Tu se začenja odmik od resničnega sveta in pohod v
87
dnevnik in spomini _		1973
svet neke marksistične religiozne zavesti in izmišljenih idealov. To je začetek nove vere, kije
toliko slabša zato, ker ni nikomur potrebna.
Strah pred čimvečjo potrošnjo družbe je nesmiselen. Se več, je nekaj, kar vleče družbo
nazaj, hromi njene ustvarjalne sile. To velja pod naslednjimi pogoji:
a)	da ne ostanemo samo na materialni potrošnji, ampak da se razvijajo in utrjujejo tudi
druga človeška načela, odnosi in vrednosti človeka in družbe;
b)	daje posamična potrošnja zaslužena z lastnim delom;
e) da so merila za pridobivanje potrošnje z delom skladen dogovor vseh in tak, da
maksimalno mobilizira in stimulira vsa področja in posameznike združenega dela, oziroma
vso reprodukcijo družbe.
16. februar
Opazujem razne ekonomske in politične nasvete in recepte, kako zdraviti gospodarski
položaj. Zelo so pestri in nasprotujoči. Vse se konča s vprašanjem; kdo in kako naj plača
stabilizacijo? Delavec, kmet, strokovnjak, investicije, splošna potrošnja, osebna potrošnja,
uvoz, izvoz ali kdo? Javnega odgovora ni. Tudi jasne politike ni, čeprav sta politični pritisk
in želja, da se nekaj napravi, zelo velika in odločna. To je dobro; toda samo to je premalo.
Manjka izdelan in konkreten načrt. Moral bi ga napraviti ZIS, on pa je dal in daje samo
drobce te politike, zato bo tudi uspeh manj kot polovičen.
Že nekaj desetletij se ukvarjamo s kvadraturo kroga, ki se imenuje: inflacija - dinamika -
stagnacija - stabilizacija. V tem krogu sta vedno skupaj prvi ali drugi dve. Nikakor ne
moremo doseči, da bi dinamika spala pri stabilizaciji. Če mnogo onegavimo, potem začne
groziti, da bi se inflacija spečala s stagnacijo. To bi bil polom. Ker je ta kvadratura kroga in
razmerja v njem stalno prisotna, je očitno, da gre za globljo ekonomsko zakonitost, ki je ni
mogoče odpraviti ali preseči s subjektivno politično akcijo. Tudi sklepi in pisma najvišjih
forumov so tu brez moči.
Naša družba je še tako siromašna, produktivnost dela tako nizka, rezerve tako majhne,
ekonomska mentaliteta in navade tako neracionalne, da mora biti vedno tudi en del
anticipirane potrošnje v igri, na tržišču, če hočemo imeti in doseči tisto še sprejemljivo in
znosno stopnjo rasti, ki je od 7% navzgor. Celo ni važno v kateri obliki je ta potrošnja na
tržišču prisotna. Ali kot klasična emisija ali kot bančni krediti ali kot nelikvidnost ali kot
nepokrite investicije ali kot devizni deficit ali kot vsakega nekaj. Čim potrošnja iz tržišča
izgine, takoj pade stopnja rasti, na vrata potrka stagnacija in pravljice o stabilizaciji je konec.
Začnemo z ukrepi, ki naj oživijo proizvodnjo, le ti pa so zopet neka oblika anticipirane
potrošnje. In tako smo zopet na začetku. Kot povest o steklem polžu in jari kači. Prepričan
sem, da se bo tudi sedaj tako končala, če bomo sploh prišli do tako velikih restriktivnih
ukrepov, ki bi posrkali s trga anticipirano potrošnjo in privabili stagnacijo. Poučeni smo z
izkušnjami Kraigherjeve reforme iz leta 1965. Verjetno ne bomo šli še enkrat na ta led. To je
torej ta zakonitost, ki se je ne da spremeniti. Zakaj, to nihče jasno in razumljivo ne pove.
88
dnevnik in spomini _		1973
Zakaj se slepimo, zakaj v politične programe in obljube dajemo nedosegljive stvari? Se en
dokaz, kako subjektivnim silam dajemo in pripisujemo magično moč vsemogočnosti.
Aktivistični voluntarizem nadomešča globljo marksistično analizo in spoznanje. Tudi tu se
začenja izmišljeni svet ekonomije. To paje eden od glavnih vzrokov krize in spopadov.
17. februar
Danes zjutraj sem bruhnil kri. Ni je bilo mnogo, toda dovolj za paniko. Moral sem na
pregled na polikliniko. Simpatična mlada zdravnica je sumila pljučni infarkt. Zato sem ostal v
bolnici Petra Držaja. Iščejo pravo diagnozo; jaz jim pripovedujem, daje to SN (smrkav nos)
in nazadnje je punktacija v nosno votlino, ki so jo napravili 23. 2., le pokazala, da imam
gnojno infekcijo. Moja diagnoza SN je bila torej točna.
V bolnici sem obiskal Mico M. ,ki umira za rakom v grlu. Pretreslo me je njeno stanje.
Telesni mrtvec in duhovni heroj. Spominjala me je na Edit Piaff. Dolgo sva govorila. Ne
odobrava sedanjih obračunov med nami. Razočarana je. Ve, da se mi je zgodila krivica.
Skrbi jo naša bodočnost, čeprav ve, da so ji dnevi šteti. Poslušam jo in gledam z notranjo
bolečino in vprašujem se, odkod jemlje svoje sile. Skoraj deset let sva delala skupaj. In sedaj
je tu izmučena do kraja, ona, heroj in otrok revolucije, ki je živela samo zanjo, se povzpela v
njej tako visoko, da je zgubila tla pod nogami in tako zaplavala v svojo človeško tragedijo.
Kar jo je še ostalo, jo sedaj sistematično uničuje neozdravljiva bolezen. To je kratka zgodba
neke pogumne, poštene, pronicljive, bojevite toda nesrečne ženske, ki seje imenovala Mica
Slander. Ali se bo kdaj našel na Slovenskem umetnik, da bi upodobil ta njen tragičen
šekspirski lik? Ko sem se poslovil od nje, je bila v meni bolečina, občudovanje, žalost in
obup. Zvečer sem umolknil v temo in samoto svoje bolniške sobe in razmišljal o življenju,
usodi in smrti.....
Nenadoma je stopil v mojo sobo Janhuba10. Ravnodušno mi je povedal, da ima raka v
črevesju. Operirali ga bodo, on pa je pred menoj ugibal ali bo ostal ali ne... Kaj naj mu
rečem? Tolažim ga, kot vem in znam, hkrati pa občudujem njegov stoicizem. Da, tu smo.
Prvič naravno čutim, kako se je začela naša generacija, ki je izvedla revolucijo, biološko
starati in pomikati v predsobo smrti. Ob tej resnici zbledijo vsa naša nekdanja junaška in
pomembnadejanja.
Na prijateljski in tovariški obisk je prišel Kajtimir11. Oglasil se je Tribušon12, poln
delovne vneme in gospodarskih nesorazmerij. Imel sem občutek, da diha s polnimi pljuči.
Čutim, da je bilo pametno, da so vsi ostali in delajo naprej. Kako klavrno bi bilo, če bi naša
politika bila odvisna samo od mene. Tako pa se zanjo bore in delajo vsi, ki mislijo z menoj in
10Rudi Janhuba.
1 Ulbert Jakopič-Kaj ti mir, rojen 1941, gimnazijec, med NOB opravljal pomembne vojaške dolžnosti do
komandanta Gregorčičeve brigade, po vojni opravljal zelo pomembne politične dolžnosti, bil je
predsednik GO SZDL Slovenije, organizacijski sekretar CK ZK Slovenije, član predsedstva CK ZKJ ia
predsednik predsedstva CK ZK Slovenije, komisar Glavnega štaba za teritorialno obrambo Slovenije, to
dolžnost je moral zapustiti zaradi afere v zvezi z nakupovanjem orožja v tujini za potrebe enot teritorialne
obrambe Slovenije, sedaj v pokoju.
1 ^Tone Tribušon, tedaj podpredsednik izvršnega sveta.	[
89
dnevnik in spomini _		1973
rešujejo, kar se rešiti da. Najnižja točka je za nami. Dejstva in intimno prepričanje kadrov in
množic bodo storili svoje.
V bolnici sem prebral življenjski roman Strindbergove Mojih pet življenj. To je resnična
zgodba neke ženske, baronice, ki je zavrgla svoj položaj in premoženje in si šla služit kruh;
spoznala in doživela je radosti pravične borbe za humanizem in svobodo kakor tudi strahote
in podlosti stalinizma in fašizma. V njenem življenjskem romanu ni samo obsodbe
stalinizma, ampak je tudi nekaj preroškočloveškega, nekaj, kar kljub vsemu nastaja in se
razvija kot poezija človekove bodočnosti. Tudi vse to, kar seje sedaj začasno zrušilo ali vsaj
streslo pri nas, je sestavni del te poezije in vizije prihodnosti. Neka skladnost in povezanost
med dogodki tega romana in današnjim časom obstoja. Obstaja tako v svojih človeških
kakor tudi nečloveških izrazih, postopkih in doživljajih.
20. februar
Politični, idejni in materialni pritisk na vse točke in ustanove družbene nadstavbe se
nadaljuje. Jasno je, da družbena nadstavba ni ustrezala, predvsem niso ustrezale njene
razvojne težnje. Grozilo je, da postane preveč avtonomna, avtohtona s svojo lastno logiko
povezovanja in vplivanja na materialno bazo združenega dela, to se pravi na delavce. To bi
spodkopavalo vpliv in ugled profesionalne politike. Hkrati je kazala družbena nadstavba
mnoge znake revizionizma; odpirala in prinašala je nova spoznanja o marksizimu; nekritično
je tudi ponavljala nekatere malomeščanske resnice. Toda novi fenomeni nezadržno trkajo na
vrata, tu so: znanost, odnos do starega pojmovanja razredne borbe, tehnika, znanje,
izobrazba, psihoanaliza našega človeka v 70. letih tega stoletja. Vse to je nevarna in nova
družbena sila. Predvsem je objektivna, rekel bi celo zgodovinska nasprotnica aktivistične
politične birokracije. Sesti kongres je odprl vrata takemu razvoju. Sedaj je šlo že predaleč,
torej nazaj. Kam? V preteklost! Za koliko časa ? Vse to je potrebno usmeriti in vključiti v
zdmženo delo. Ne sme se ravijati oddvojeno od njega, sicer bi iz tega nastala nova sila nad
družbo. To je nujno. Ni pa mogoče vsega tega zavreti, držati na kratkih in primitivnih
političnih uzdah. Ta sila, taka družbena nadstavba, je objektivno sestavni del celotne
družbene reprodukcije. Brez nje ni integracije, ni osvoboditve dela, ni napredka enostavnega
dela in množice proizvajalcev. Tako njeno vlogo ne more nadomestiti nobena še tako zavzeta
politična - aktivistična sila. To še ni vsem popolnoma jasno. Bojim se, da nas čakajo še
grenke preizkušnje, še mnogi računi, še mnogo krize, da bi to postalo razumljivo in
normalno. Samo kriki nazaj k delavcem ! S čim ? Z aktivizmom - čeprav samoupravnim ! -
ne bo rezultatov. Povzročil bo nova neskladja in spopade. Potrebujemo čas, da se to pokaže.
Skoda izgubljenega tempa. Podoben eksperiment so napravili Kitajci s svojo kulturno
revolucijo. Izgubili so mnogo, dobili malo, morali so se umakniti. Tudi mi ne bomo imeli več
sreče.
24. februar
Zopet sem doma. Prišla je Sandra13 za deset minut in ostala tri ure. Oba sva enako kriva
temu uničevanju časa. Poslavlja se od funkcije in vrača k stroki. Razumem jo. Kako naj se
ona kot poosebljen vulkan delovne energije, razuma, znanja in emocije počuti dobro v
l^Dr.Aleksandra Komhauser.
90
dnevnik in spomini ___		1973
vrhovih sedanjih političnih razmer pri nas? Toda, kaj bo z nami kot narodom, če bodo sami
povprečneži in podpovprečeneži zasedli vsa mesta v nebesih slovenske politike?!
27. februar
Nocoj sem poslušal televizijski intervju z Vlaškaličem14. Kar je povedal, ni bilo zanimivo.
Zanimivo je, kar je v njem in kar on je. To je ideološko konservativni profesor, ki rad
meditira in ljubi oblast. V njem se skriva tudi mnogo velikosrbskega , kar pa zelo spretno
prikriva s plaščem jugoslovanstva. Nič novega po Pašiču - bi lahko rekli za nekatere srbske
politike. Bojim se, da so tudi tu oziroma pri njem klice bodočih pretresov, nesporazumov in
obračunov v Jugoslaviji. Kakšna napaka in slepota, daje tak človek zamenjal Nikeziča, kije
od vseh srbskih politikov poleg M. Popoviča pokazal in dokazal največ razumevanja za
potrebe in značaj Titove Jugoslavije!
14.	marec
Vedno sem bil prepričan, da je eden od vzrokov mnogih nesporazumov in težav v
Jugoslaviji v njeni preveliki centralizaciji. Federacija je bila preobremenjena z normativnimi
pristojnostmi. Resno seje začelo spodkopavati take pristojnosti federacije 1965-66 leta. Tak
razvoj je dosegel svoj vrh s spremembo ustave, spomladi 1971. leta. Preobrat nazaj seje
začel s hrvaško krizo. Sedaj sta na pohodu miselnost in praksa, da morajo biti vse stvari v
Jugoslaviji enako urejene. To se sedaj ne izvaja samo preko zveznih zakonov, ampak tudi z
medrepubliškimi dogovori. Medrepubliški dogovori so sedaj samoupravna formula za
rehabilitacijo federalnega centralizma. Vsaka bolj ortodoksna in na demokratičnem
centralizmu zgrajena akcija Partije vedno oživi tudi zahteve za večjim državnim
centralizmom na ravni federacije. To kratkoročno neke stvari rešuje, v daljšem časovnem
razdobju pa vodi v poglabljanje nacionalnih in socialnih nasprotij, napetosti in
nesporazumov. Tudi tokrat bo tako.
15.	marec
Včeraj je bil plenum CK. Nič novega, ponavljajo se stare stvari z bojaznijo, da ne bi
celoma akcija zvodenela. Bojazen je upravičena. Zanimiva je edino diskusija Kučana.15
Dobro se zaveda in čuti konservativne nevarnosti tedanje politike. Partija sili na oblast in
montira transmisije. Povedal je mnogo, čeprav dokaj zavito. Kljub temu pa sprejema tezo, da
je izvor vseh težav in vsega zla v delitvi, v odtujevanju presežnega dela proizvajalcem. To bo
- kot napoveduje Bakarič - tudi eden od glavnih refrenov 10. kongresa. In od česa naj potem
živi in se razvija nadstavba družbe, šolstvo, uprava, znanost, zdravstvo? Po tej tezi so to
glavni sovražniki gospodarstva! Po moje paje prvi in največji sovražnik gospodarstva ne-
delo, nizka produktivnost, slabo gospodarjenje! To je največja in najbolj nevarna deformacija
naše družbe. Toda, joj, to je v teh časih in razmerah glas vpijočega v puščavi. Trdo in drago
bomo še plačevali to našo sedanjo zmoto in utvaro.
' ^Dr.Tihomir Vlaškalič, rojen 1923, doktor ekonomskih znanosti, udleženec NOB, po vojni član izvršnega
sveta SR Srbije, predsednik CK ZK Srbije, redni profesor ekonomske fakultete v Beogradu.
15Milan Kučan,rojen 1941, diplomirani pravnik, član univerzitetnega komiteja ZKS Ljubljana, član
upravnega odbora Zveze študentov Slovenije, predsednik predsedstva Zveze mladine Slovenije, član CK
ZK Slovenije, sekretar RK SZDL Slovenije, predsednik skupščine SR Slovenije, član CK ZKJ in
predsedstva CK ZKJ, sedaj predsednik CK ZK Slovenije.
91
dnevnik in spomini _		1973
17. marec
V Strunjanu z Angelco uživava pomlad. Rekel sem ji, zjutraj in zvečer prosimo boga, da
ne bi bilo slabše, kajti razlogov, ki kažejo k poslabšanju je več kot tistih, ki bi vodili v
izboljšanje.
Kriza marksizma
20. marec
Pridmžujem se mnenju, da obstaja kriza marksizma. Kje so vzroki? Očitno je sledeče
protislovje: v svetu čedalje bolj zmaguje prepričanje, da minevajo časi svete in nedotakljive
kapitalistične lastnine. Starega kapitalizma ni več. Socializem, podružbljanje sredstev za
proizvodnjo, participacija delavcev in državljanov je na pohodu: povsod od Kitajske, preko
socialističnih držav vzhodne Evrope, preko zahodne Evrope vse do južne Amerike. Torej
nastajajo novi družbeni socialistični sistemi: marksizem je njihov idejni oče. Torej ni v krizi?
In vendar, kriza je tu. Celovita družbenozgodovinska vizija marskizma, vizija osvoboditve
človeka zmaguje. V čedalje večjo krizo in notranja protislovja pa prihaja tisto, kar se je v
marksistični teoriji in praksi nabralo kot laična teologija, kot verski fanatizem, kot
apologetika, kot oblast nekoga nad nekom.
Vsak dan nastajajo nova vrelišča in ognjišča revolucij ali pohodov naprednih sil. Skoraj
nobena celina, država, religija ali socialna struktura ni imuna pred njimi. Človek bi
pričakoval, da bo marksizem do vsega tega snovanja in vretja odprt, da bodo njegovi
današnji ideologi, politiki pokazali maksimalno razumevanje za vse to. Da bo ta sodobna
revolucionarna praksa izpopolnjevala in dopolnjevala splošna Marxsova spoznanja o
družboslovnih zakonih. Toda ne. Nič takega se ne dogaja. Vsaj uradno ne. Pač pa je tu
čedalje več prepirov, etiketiranja, psovanja in ekskomunikacij revizionistov, oportunistov,
izdajalcev, liberalcev,birokratov, tehnokratov, nacionalistov, imperialistov, če naštejem samo
najbolj številne grešnike. In pri tem se vsakdo sklicuje, ko izreka prekletstvo nad svojim
nasprotnikom, na pravi marksizem in na Marxa. To obračunavanje in taka ideološka
polemika me spominja na verske boje v srednjem veku. Religija, njen način mišljenja in
njena metoda boja za večno resnico, sili v marksizem. In v tem vidim njegovo krizo.
Zdi se mi, da je nekaj te laične teologije prinesel v marksizem že Lenin, ne kot filozof in
teoretik, ampak kot resen in strasten revolucionar, ki je veroval v revolucijo in njeno zmago.
Brez take vere ni revolucionarnega žara, boja, žrtev in zmage. Toda v teh oblikah
revolucionarnega boja se skrivajo že tudi klice nevarnosti, da marksizem kot ideologijo
neprestanih nasprotij, bojev in preseganja obstoječega stanja z boljšim, bolj človeškim,
spremene v neko harmonično vizijo obljubljene dežele, raja na zemlji, ki ga ni še samo zato,
ker med nami bivajo premalo goreči verniki in grešniki, ki so glavni krivci za vse težave in
nadloge. Lenin kot politik se ni znal vedno izogniti tem religioznim izkušnjavam. Lenin kot
filozof in teoretik se jim je posmehoval in jih zavračal. Stalin jih je zagrabil z obema rokama
in iz njih naredil sistem, teoretičen in praktičen. In tu se je začela kriza marksizma. Mao Ce
Tung je tudi priznal svoje. In mi, Jugoslovani? Tej nevarnosti smo se dokaj uspešno
izogibali. Tu in tam pa smo tudi mi dali svoj dar bogu na oltar. To nas je odvajalo od drugih
in nam dajalo polet in moč, da smo hodili svojo pot. Tako smo prišli do neke točke, do
92
dnevnik in spomini ______		1973
nekega stanja. In sedaj se tu vrtimo. Ogromno tega, kar smo dosegli in spoznali - zlasti pa
model samoupravljanja - nas potiska naprej ali vsaj otežava, da bi plavali ali brodili po
religioznih "marksističnih" utvarah. Naša zaostalost, politična izpostavljenost, biološki
zakoni, ki se jim generacija, kije vodila revolucijo, ne more upirati, zavestna želja po miru in
harmoniji na stara leta - vse to in še mnogo drugega pa stimulira ideološko stagnacijo,
stimulira krizo partije in marksizma tudi pri nas. Že celo desetletje se vrtimo in prepiramo
okrog tega. Lahko se zgodi, da bo naš eksperiment ustvarjalnega marksizma teoretično
končal v nekoliko obnovljenih dogmah Stalinove doktrine, praktično pa v prikriti ali odprti
diktaturi vojske. Kakšna zgodovinska škoda bi to bila. Lahko pa tudi izplavamo iz te krize,
toda samo pod pogojem, če se bomo vrnili k 6. kongresu in bolj odprli vrata in dali več
prostora razmišljajočim tokovom in praksi! Sedanji razvoj dogodkov takemu razvoju ni
naklonjen.
23. marec
Romuni so sprejeli zakon, po katerem morajo vsi, ki imajo več kot 600 lejev, kupiti od
države stanovanje, v katerem stanujejo. To je ukrep, ki bo stanovanje res napravil za
materialno dobrino osebne lastnine in osebno družinske potrošnje oziroma uporabe.
Podoben cilj sem imel tudi jaz. Toda odpor konservativcev, etatistov in ideologov je bil
prevelik, in zato ni šlo. Tako pa se sedaj naša stanovanjska politika utaplja v nesmiselnih
uravnilovskih in socialnih frazah, materialno pa čedalje bolj drsi na ramena družbe in
skupnosti in zato tudi izgradnja stanovanj tako zaostaja za potrebami, ob vsem tem pa nam še
propadajo obstoječa stanovanja. Ideologi take stanovanjske politike, kot je npr. Rainer16» pa
zahtevajo stanovanjski cenzus in še druge administrativne prepovedi in predpise. Vračamo se
torej nazaj v sistem, ki smo ga imeli takoj po vojni. Taka politika hromi zasebno pobudo, ker
je vse prevzela družba, zahteve in apetiti rastejo, cene stanovanjske izgradnje pa v takem
sistemu nujno vrtoglavo naraščajo, ker so stanovanjski denarni fondi kot molzna krava med
gradbenim podjetjem in stanovalcem. Da bo slika še bolj popolna, pa so še najemnine ob
smešno nizkih cenah že tri leta zamrznjene.
Moj načrt je bil sledeč: stanovanje je osebna lastnina; vsak državljan se mora najprej sam
brigati za svoje stanovanje, če ga ima, oziroma dati svoj doprinos, da ga bo dobil.To bi
pomenilo, da se sedanji družbeni fond stanovanj proda. Tako bi skrb za vzdrževanje tega
fonda prešla na stanovalce. Družba bi dajala anuitete kot kredite posameznikom za nova
stanovanja. Ob teh kreditih bi morali razviti štednjo preko ustreznega socialnega sistema.
Kdor hoče dobiti kredit, mora najprej prispevati sam. Koliko mu bo dala družba, je odvisno
od socialnega položaja njegove družine. Primer: družina z najnižjimi dohodki bi dobila za en
svoj privarčevan stanovanjski dinar še tri od družbe; pri družini z visokimi dohodki bi bil pa
ta odnos lahko obraten. Poleg tega bi zelo stimulirali popravila starih hiš po slovenskih
vaseh, kamor naj bi se naseljevali ljudje brez stanovanj. Tako bi imeli možnost z majhnimi
stroški obnavljati, ker bi lastniki sami delali to naše specifično slovensko stanovanjsko
bogastvo, ki nam bo sicer v nasprotnem primeru propadlo. To bi še bolj povezovalo mesto in
vas, oziroma zmanjševalo obstoječe razlike.
Marko Rainer, ki jc v tistem času opravljal vrsto odgovornih dolžnosti v stanovanjskem gospodarstvu.
93
dnevnik in spomini _		1973
Zal mije, da nismo v tej smeri napravili temeljitega preokreta v letih 1968 -1970, koje bil
odnos sil in splošna politična klima še taka, da bi bilo to izvedljivo. Tako pa bomo s sedanjo
administrativno in državno politiko potrošili ogromno sredstev, zgradili malo stanovanj in
izgubili veliko časa. Upam, da bomo čez kakšnih 10 let spoznali prave sadove te politike in
postali dovolj modri, dajo spremenimo. Bolje pozno kot nikoli.
26. marec
Bakarič je imel dolg intervju s Komunistom. Nič novega. Ponavlja Marxa in sebe. Vendar
čuti, da je v kritiki etatizma marsikaj še nerazčiščeno. Govori o delavskem razredu, ki naj
sebe preseže in likvidira. Prizna, daje sedanji boj zoper tehnokratizem zgolj propagandni.
Mogoče se je strinjati z njegovo splošno vizijo socializma in tudi z nevarnostmi, ki ga
stalno čakajo. Nič pa ne pove o socioloških in delovnih spremembah v delavskem razredu.
Tu je ostal v doktrini iz predvojnih časov. Vsako minulo delo in presežno delo, ki se v
socializmu pojavi oddvojeno od delavca v proizvodnji, istoveti s kapital odnosom. In tako so
sedaj vsega krive banke, trgovski kapital in tehnokrati. Kot da se ne bi vsa ta koncetracija
kapitala dogajala tu, na podlagi zveznih zakonov in enotnega do sedaj veljavnega
gospodarskega sistema. Država je en del svojih funkcij preprosto prenesla na tako organi-
zirano samoupravo. Sicer je iluzija misliti, da se bo vsa reprodukcija družbe rešila z vsako-
dnevnim neposrednim soodločanjem vsakega delavca. Seveda je pa res, da posredno
odločanje o višku dela vedno nosi s seboj, zlasti v razširjeni reprodukciji, tudi nevarnost
kapital odnosa. Pri nas se je to dogajalo in se bo še - toda zakaj? Ali zaradi birokratov in
tehnokratov ali pa zaradi nizke stopnje samoupravljanja, zaradi neurejenega tržišča in
finančnega sistema, zaradi naših materialnih nesorazmerij. In vse to je nevarnost kapital -
odnosa, ki je tu bolj zaradi materialnih dejstev, kot pa zaradi tehnokratov in menadžerjev .
Ali naj bi ga odpravili tozdi in sporazumi? Če ne bomo urejali materialnih odnosov , se bodo
elementi kapital odnosa prav tako porajali med tozdi, kot so se sedaj med bankami in podjetji.
Kvaliteta bo ista, čeprav bodo številke manjše! Preveč je enostavno, da bi bilo resnično:
moramo se potozditi (nov slovenski glagol), pa bomo zveličani! Resnica je tale: na prehodu
od zmagovite revolucije do popolne asociacije svobodnih proizvajalcev v Marxovem smislu
čakajo socializem mnogi elementi kapital odnosa v materialnem, funkcionalnem in
idejnopropagandnem smislu. Verjetno se bo ta kapital odnos najbolj zadržal v materialnem
smislu, zato ker je povezan z blagovno proizvodnjo, z zakonom vrednosti in s presežnim
delom. Zato se mora socialistična dmžba vedno boriti zoper njega, mora ga obvladovati in
pritiskati k tlom: materialno, funkcionalno in ideološkopropagandno. Skala prijemov za
obvladovanje te nevarnosti ponovnega kapitaliziranja v smislu družbenega odnosa te besede,
je izredno pestra in stalno se spreminjajoča.
Tu je protislovnost: med sistemom, ki naj stimulira vsakogar, da bi ustvaril čimveč
kapitala kot družbene vrednosti in sistemom, ki naj prepreči kapitalizacijo kot družbeni
odnos prisvajanja rezultatov tujega dela. Zato čistih, enkratnih receptov ni! 2e dosedanje
izkušnje graditve socializma v svetu prinašajo različne prijeme in rešitve. Treba si je pač
krčiti pot skozi goščavo materialnih, funkcionalnih in političnih nasprotij in raznoterosti, ki tu
obstajajo in nastajajo. To je edino uspešna metoda borbe. Če pa se nekega dne in na neki seji
sklene, da so takšni in takšni, ki so pametni, čisti in neomadeževani borci zoper kapital
94
dnevnik in spomini _		1973
so takšni in takšni, ki ga žele, podpirajo ali vsaj negujejo - in prvim slava in Čast, drugim pa
graja in pregon - potem dvomim, daje to pošteno in da bo dalo rezultate.
27. marec
S Hočevarjem sva se v mraku sprehajala po Tivoliju. Ko sva prišla do muzeja NOB je
priteklo k nama dekle, staro kakšnih 20 let. Preplašeno je reklo: Gospod, ali grem lahko z
vama do mesta ? Seveda sva pritrdila in jo tako vzela v zaščito. Zakaj, pred kom? Kdo vas
preganja, sem jo vprašal. Pogledala je nazaj, popravljala si je lase in nekaj nejasnega
zagodmjala. Očitno ni hotela govoriti. Počasi smo šli proti Celovški cesti. Naenkrat je prišel
s stranske steze mladenič, jo poklical "Majda" in se nam pridružil. Bil je nekoliko vinjen.
Dekle se meje oklenilo, koje pristopil. Začel jo je zmerjati. Govoril je zmedeno, tako da ni
bilo jasno, zakaj je med njima prišlo do prepira. Čimbolj jo je zmerjal, toliko bolj se me je
oklepala. Tako smo počasi prišli do glavne sprehajalne poti, dekle je molčalo, fantje robantil.
Ves čas sem pričakoval, kdaj se me bo lotil, kdaj bom tudi jaz predmet njegove jeze in
ljubosumnosti. Da ga nekoliko pomirim, sem mu dejal: Najbolje bo, da se nocoj razideta, ker
sta oba razburjena, pa bosta jutri videla kako naprej! Ko je zaslišal moj glas, se je mladenič
nekoliko zmedel... To je čutilo tudi dekle, kije hitro steklo proti Celovški cesti. Ostali smo
sami trije. Pričakoval sem nov izbruh jeze razočaranega ljubimca... Toda naenkrat mi reče s
popolnoma spremenjenim glasom: "Tovariš Kavčič, ogromna večina ljudi vas podpira. Vi
ste poštenjak, ki se je boril za načela..." In še bi govoril, če se ne bi s Frančkom poslovila in
odšla. Nikoli nisem doživel tako nenadnega in neposrednega prehoda iz erotike v politiko.
To je bila ena od najbolj nenavadnih oblik politične podpore, ki sem jo kdajkoli dobil.
2. april
Včeraj je bilo sporočeno, daje Marko Vrhunc17 razrešen svoje dolžnosti.
Tako je tudi on doživel usodo svojih predhodnikov. Čudno, to je ena od tistih funkcij, kjer
si hudič neprestano brusi svoje kremplje.
11. april
Danes smo podpisali pogodbo, s katero je mama prodala našo družinsko hišo na Dolu.
Čeprav ni drugega izhoda - vem, da je najbolj pametno, da se mama preseli k meni - mi je
kljub temu tesno pri srcu. To je bil nekoč moj dom. Tu sem preživel svoja otroška leta, tu
sem rasel, delal, tuhtal in spoznaval življenje. V njej sem doživljal svojo mladost,
pomanjkanje, mnoge radosti, trpka spoznanja in razočaranja. Iz nje sem prvič odkorakal v
šolo; pod njeno streho sem obesil šolsko torbo na klin in šel delat. Okrog nje smo se igrali
kot otroci, tekali, kričali, bili kozo, se skrivali; v deževnih dneh ali viharjih smo se zavlekli na
njeno podstrešje in si tam ležeč na opojno dišečem senu pripovedovali pravljice, razburljive
in pretresljive; na letalih naše otroške fantazije smo potovali po svem, v Ameriko, kjer so
delali avtomobile, v Afriko na lov na zveri ali celo v Indijo Koromandijo, ki smo jo imeli za
deželo vseh dežel! Ko smo odrasli v fantiče petnajstih, šestnajstih let, smo se pred hišo zbrali
17 Marko Vrhunc, rojen 1922, diplomiran pravnik, v NOB opravljal različne vojaške in politične dolžnosti,
po vojni delal v republiških upravnih organih, služboval v mešanih podjetjih v tujini, v.d. šefa kabineta
predsednika republike.
95
dnevnik in spomini ______________________________________________________________________________________________________________________________________	1973
ob večernih urah, moževali (oh, kako radi bi že bili odrasli) in prepevali ob spremljavi moje
harmonike. Kako hitro, kot trenutek, je minilo to obdobje. In potem je prišla vojna,
okupacija. In zopet je bila kraj naših sestankov, zbirališče ilegalcev, skrivališče orodja in
javka partizanov. V njej sem se skril, ko so me prišli aretirat; iz nje sem odšel v partizane.
Vsi smo odšli; ostala je pusta in prazna. Tudi ona je doživljala vojne udarce in dočakala
svobodo izropana, zanemarjena, ožgana in poškodovana. Obnovili smo jo, popravili in
zakrpali kot stare hlače ali pošvedran čevelj. Vedno je bila skromna in boma, toda zvesta,
nikoli me ni izdala, vedno se mi je zdelo, da me pozdravlja, da se mi smehlja, ko sem se
vračal domov in da mi kliče nasvidenje, ko sem odhajal od doma v šimi svet. In zdaj smo jo
prodali. Zapustili smo jo. Odšli smo... Ona pa je ostala kot spomin na mladost, na delo, na
boj, na neuspeh in življenje... Odšli smo. Kam ? V prihodnost. Komu in čemu naproti? Bodi
pozdravljena, hiša mojih sanj, moje mladosti in partizanstva! Hvala ti za vse, kar si mi dala.
Ostajam tvoj dolžnik... Obiskoval te bom do svoje smrti in se nemo pogovarjal s teboj o
vsem, kar sva doživela in preživela... ti in jaz!
12. april
Danes je 20 let od Kidričeve smrti. To je bil resničen velikan. Med politiki gotovo največji
dosedaj rojeni Slovenec. Ob 20. letnici svoje smrti bi si zaslužil nekoliko več poudarka, kot
gaje dobil. Letošnje tradicionalne Kidričeve nagrade kažejo zadrego in slabokrvnost našega
znanstvenegaživljenja.
14.	april
V tem deževnem aprilu nam je naloženo poslušati in čitati Kardelja o vzrokih ustavnih
sprememb. Poizkuša dati celovito sliko naše družbe in njenih dogajanj v tem času. Glede
združenega dela in organizacije gospodarstva govori isto kot Bakarič. Zivi v utvari, da bodo
tozdi rešili vse, zlasti pa vse nevarnosti in možnosti kapital odnosa. Nespametno! Nerealno!
Pripravlja sektaštvo do tehnične inteligence: strelja samo po tehnokratih, ne da bi povedal,
kdo in kje so! Sicer pa nam najprej nariše nevarnost desnega ideološkega odklona in ga
seveda odkloni. Potem stori enako z levim odklonom. Nato pa nam ponudi svojo čašo prave
in zveličavne modrosti. Ker se ne potrudi ali ne more razumeti in dojeti, mnogo tistega, kar
se novega dogaja in nastaja pri nas, ker on vse to stlači skupaj z desnim odklonom, potem
nujno izpade nestvaren, med njegovo filozofijo in življenjem in resničnostjo nastaja čedalje
večji in prazen prostor. To se mu ne dogaja prvič. To se mu je dogodilo s kmetijsko politiko
in kmetijskimi zadrugami; tako je s stanovanjskimi podjetji in stanovanjskim gospodarstvom;
tako je z neposredno demokracijo in nekaj tega je tudi pri nacionalnem vprašanju. Njegove
zamisli so včasih tako usmerjene v bodočnost, da postanejo utopija. Trda praksa jih korigira;
Kardelj pa ob teh korekturah dela take politične koncesije, ki ga kot praktičnega politika
potisnejo celo na konservativna stališča. To sta njegovi usoda in dvojnost, ki ga bosta skupaj
z njegovim kompleksom in ambicijo nasledstva najbrž pripeljala do neslavnega ali celo
žalostnega konca! ! Skoda, ker je vendar eden redkih velikih mislecev med politiki.
15.	april
Pred dnevi je bil celodnevni štrajk rudarjev v Velenju. Neposredni povod štrajka so s
sklepom ZIS zamrznjene cene. Torej isto kot v Trbovljah pred 15. leti. Zgodovina se
ponavlja. Merodajni so pohiteli s sprejemom drugih cen in obsodbo štrajka kot
96
dnevnik in spomini ___		1973
nesprejemljive metode. Torej tudi tu nič novega. Se vedno je najbolj učinkovito sredstvo
delavcev štrajk, če hočejo oblast opozoriti na očitne krivice ali neumnosti njenih sklepov. Če
bi jim to možnost vzeli (vprašanje je tudi kako), bi jih prikrajšali v njihovih pravicah. Ta
zahteva je zato res birokratsko - tehnokratska, čeprav je že pri trboveljskem štrajku dobila
blagoslovpartije.
Očitno je štrajk v Velenju tudi posledica splošne političnogospodarske klime, v kateri se
nahajamo.
20. april
Govori in referati dežujejo skupaj z aprilskim dežjem. Nič novega. Obisk Brandta pomeni,
da želi naša zunanja politika ostati neuvrščena. V to nisem nikoli dvomil. To čuti tudi vzhod,
ki zelo rezervirano komentira Brandtov obisk. Bližnji zbor federacije je tudi naravnan tako,
da bo poudaril samoupravljanje in neuvrščenost. Ni torej nevarnosti, da bi odkorakali na
vzhod. Imam občutek, da se na zunanjepolitičnem področju naša politika zopet postavlja
nekoliko bolj umerjeno, manj levo in bolj elastično. Na žalost ni mogoče kaj takega reči za
notranjerazmere.
23. april
Preurejamo hišo. Sedaj sem postal "šef gradbišča: sem arhitekt, mizar, zidar, električar...
Fizično delo in brkljanje mi ugajata, bistrita mi duha in razvnemata misli.
Gospodarski rezultati prvega četrtletja niso blesteči. Proizvodnja pada, cene rastejo,
zunanja bilanca je v deficitu.
25. april
Filmski svet je dal ostavko. Ljubljanska kulturna skupnost ni sprejela proračuna; prosvetni
delavci opozarjajo na svoj materialni položaj. Da, to so prvi znaki težav, ki se pojavijo, kadar
je med gospodarstvom in družbeno nadstavbo preveliko materialno neskladje. V Sloveniji je
to ravnovesje še posebej občutljivo.
30. april
Jutri bo prvi maj. Delu čast in oblast! Kako enostavno geslo - kako težka in zamotana je
pot do njegove uresničitve. Čutim bolj kot kdajkoli, da se s političnimi gesli v delavskem
razredu le ta ne približa mnogo oblasti; udeležba v razredu oblasti je odvisna od mnogih
gospodarskih, političnih, kulturnih činiteljev. Pot je dolga in težka, povezana tudi z delom in
njegovimi rezultati. Delu čast in oblast mi tudi že samo po sebi zveni nekoliko brezrazredno -
vsi, ki delajo, naj tudi odločajo. Verjamem, da je to bodočnost. Prišla bo in podrla plodove
sektaštva in fraze demagogije. To bo višja stopnja socializma in svobode!
Vsaka ustvarjalna, posebno pa družbenorevolucionarna ideja, misel in delovanje mora
imeti svoj prostor, v katerem se lahko giblje, snuje, tiplje, se moti, uspeva, poizkuša in živi.
Ta njen prostor seveda ni in ne more biti brez mejnikov, ker bi to potem bila anarhija in
konec vsake organizirane subjektivne družbene sile. Naši iščoči in snujoči misli so mejniki
seveda temelji socialistične revolucije in njene pomembne prelomnice: vstaja in boj, Asnoj,
97
dnevnik in spomini ___1973
zmaga, nova Jugoslavija, informbiro, samoupravljanje. Podreti te mejnike bi pomenilo
odpirati vrata zmedi, raznim nevarnostim ali celo kontrarevoluciji. To bi bila nevarna igra z
ognjem. Ustvarjalni misli in ideji pa preti tudi druga nevarnost, namreč ta, da se ne bi
spuščala na nevarna pota, da bi sedela doma za pečjo in poizkušala živeti od stare slave in
premlevala stare resnice. To bi bila stagnacija, skleroza. Ce se z močjo argumentov oblasti,
avtoritete in discipline zatre idejno iskanje in miselno snovanje, tedaj se to zagotovo zgodi.
Odpraviti vsako idejno raznovrstnost, prisiliti ali celo razglasiti vsako misel, ki je drugačna
od uradne, za politično nasprotno ali celo sovražno dejanje, pomeni vedno, sicer še ne konec
začetka, ampak začetek konca neke politike, ne glede na to s kakšnimi gesli se krasi in
kakšne cilje razglaša. Tako početje ne razpleta, ampak še bolj zapleta družbena protislovja.
Nekaj takega je v poznih jesenskih dneh 1972. leta prišlo v naše ozračje. Bojim se, da se v
tem ozračju spet polnijo sodi smodnika v Jugoslaviji in s tem tudi na Balkanu. To je politična
nevarnost.
Poleg tega pa ima ta razvoj tudi svoj ideološki pomen. Jugoslovani smo bili tisti, ki smo
zrušili skoraj tridesetletno stalinistično ideološko enotnost (beri diktaturo) v mednarodnem
komunističnem gibanju. To nam je dalo verjetno večjo mednarodno veljavo kot pa naša
partizanska borba. Na žalost pa to našo mednarodno ideološko neenotnost ne znamo
ustrezno uresničiti pri nas doma. Že skoraj 20 let hodimo okrog tega vprašanja v teoriji in
praksi v krogu ali cik - cak. Tu ne gre samo za samoupravljanje. Gre za to, kako avantgardi,
ZK odrediti ustrezen prostor za ideološko snovanje in iskanje, za borbo mnenj, za ustvarjalni
marksizem. Gotovo smo po odhodu Rankoviča napredovali v to smer. Stopnja notranje
partijske demokracije se je povečala. Hkrati z njo se je povečala tudi "idejna raznovrstnost"
in iskanje v ZK. Skupaj z vsem tem so se pojavile tudi stvari in stališča, ki so pretila
prekoračiti mejnike, o katerih sem prej govoril. Po hrvaških dogodkih smo bili v položaju,
ko bi morali temeljito proučiti in pazljivo pretehtati vse spremembe in elemente v idejnem
delu ZK, ki jih je položaj na Hrvatskem in tudi drugod potiskal na dnevni red. Če bi tako
ravnali, bi verjetno prekoračili Rubikon v notranjepartijskih odnosih, začeli bi graditi novo
kvaliteto demokracije in idejne enotnosti, ne da bi oslabili ZK in ne da bi dali koncesije
sovražniku. To bi bil obračun z našim lastnim stalinizmom, preporod ZK in njenega dela.
Namesto vsega tega pa smo dobili oživljeni in nevarni demokratični centralizem in
kadrovsko čistko. Leta 1948 smo uspeli ideološko premagati Stalina; 1972. leta pa nas je
premagal lasten stalinizem in ideološki predsodki in dogme. S težkim srcem pišem te besede,
a moram jih, če želim ostati zvest svojemu lastnemu spoznanju in prepričanju. Čutim, da
bosta to oceno potrdila čas in zgodovina. Nekje iz daljave dreza v mene vprašanje: če bi bil
ob Titu - recimo namesto Ribičiča ali Dolanca - ali bi lahko preprečil to, kar se je zgodilo?
Zdi se mi, da bi bilo moje prizadevanje brezuspešno. V začetku sedemdesetih let še nismo
bili zreli in sposobni, da v notranjepartijskih odnosih in ideološkem ustvarjanju položimo
temelje novim kvalitetam. In kdaj bomo? Čez 5 ali 10 let? Več časa nimamo, ker nas bodo
sicer prehitele razmere, v katerih živimo in bomo živeli. Tedaj ne bo izibre: ali še bolj v
odprto vojaško diktaturo ali pa družbeni metež z nejasnim izhodom! Dolgo sem upal in se
bal, da bomo ta prelom v ZK napravili s Titom na čelu. Sedaj sem slovo upu in strahu dal.
Vznemirjen sem, ker čutim, da je up pokopan. Strah pa je ostal. Da, tesnoben je somrak
bogov. Vendar upam, da so si narodi Jugoslavije okrepili svojo usodo in bodočnost s krvjo,
solzami, borbo in trpljenjem, s katerim so branili svoj obstoj in svojo zemljo. Dovolj je bilo
98
dnevnik in spomini _		1973
puške, noža, krvi in mrtvih; zaslužili smo, da vladamo z razumom in človeškim spoznanjem.
Upam, želim, verjamem, daje to naša prihodnost...!
1. maj
Prihajajo mi spomini. Pred vojno sem ga praznoval z rdečim nageljnom v gumbnici in z
uporom v srcu. V partizanih smo za prvi maj vedno resnično ali pa na krilih naše mladostne
fantazije korakali v svobodo in k zmagi. Po vojni so bile na ta dan najprej povorke in vojaške
parade. To obliko proslav smo začeli z velikim navdušenjem in jo končali s politično
dolžnostjo, skoraj nikomur prijetno in še manj koristno. Okrog tega smo imeli dolge debate.
Nekateri smo čutili, da tu nekaj ni v redu. Tradicija v novih razmerah deluje prisiljeno, tuje,
nerazumljivo. Zato je najprej odpadla vojaška parada; civilna povorka je potem učinkovala še
bolj prisiljeno in nepristno. Poslovili smo se tudi od nje. Potem je prišel miting z govorom in
čas je slavil svojo zmago. Nekdanjih oblik in vsebin delavske borbe ni mogoče mehanično
prenašati v sedanji čas. To ne gre za proslavo prvega maja, to tudi ni mogoče v drugih
pogledih in odnosih. In tako je prvi maj postal praznik dela brez velikih paradnih dolžnosti.
Tako je tudi prav.
Sedaj vsi ta dan praznujejo kot svoj praznik - svobodno in zato tudi raznovrstno. Mi,
starejši, ga krasimo s spomini, s ponosom in s trpkostjo, kajti že zdavnaj je minila dni boljših
polovica. Mladi z narejeno vljudnostjo poslušajo zgodbe o njem, sicer pa polni pomladnega
nemira mislijo na sedanjost in prihodnost. Manj delati in bolje živeti. Potrošniška družba?
Mogoče, vsekakor pa še vedno siromašna in nerazvita socialistična družba. Zato še enkrat
Delu čast in oblast, kajti samo to je trdna podlaga našega sistema in napredka! Vse ostalo so
fraze in jalova filozofija ali pa slabo prikrita borba za oblast posameznikov.
9. maj
Danes je šest let, odkar sem postal predsednik IS . V tem času sem doživel največji vzpon
in padec v svojem političnem življenju. Po obliki izgleda protislovno, čeprav je logično po
vsebini. Ni mi žal ne enega ne drugega. Pregrada je prekoračena, v meni in zunaj mene. Ni
vrnitve na staro, polovično politiko in nenehne kompromise. Temelji večje kvalitete
socializma in človekove svobode so položeni, tudi z mojim vzponom in padcem. Kdaj bo na
teh temeljih zgrajena nova hiša socializma, osvobojena stalinizma, primitivnosti, demagogije
in sektaštva? Zgrajena bo, in na njej bo plapolala zastava sedaj tako prekletega liberalizma.
Se se bo vrnil 9. maj 1967. leta!!
22. maj
Danes smo imeli selitev. Mama je zapustila Borovnico in se preselila k meni. Grem umret
v Ljubljano, je rekla. Vprašljivo in resnično, kaj drugega kot smrt sicer lahko človek
pričakuje v svojem 83. letu. Zadovoljen sem, ker je tako ušla samoti in prizadet, ker čutim,
da seje začelo zadnje dejanje njenega življenja.
28. maj
Končal sem svoja majska obrtniška dela. Nocoj že uživam pomladni strunjanski večer, ki
99
dnevnik in spomini _		1973
je še hladen, vendar mediteransko opojen. Misli mi plavajo v bližnji preteklosti, delam
politične zaključke in rentgeniziram dogodke.
Se vedno se vrste govori in referati na stare napeve, čeprav se že čuti, da jesenska politična
ihta izgublja svojo zagnanost in da z vsakim dnem vse bolj pritiskajo stvarni problemi naše
družbe. Med njimi pa silita v ospredje nizka produktivnost dela in premalo razvita
demokracija v stranki. To sta tista dva ključa, ki bi edino lahko odprla pot hitrejšemu razvoju
socializma v Jugoslaviji. Vse ostalo je drugorazredno ali celo nepomembno. Žal ta preprosta
resnica nima pristopa tja, kjer se sprejemajo strateške odločitve in tako in zato hodi svoja
pota, tava sem in tja kot izgubljena deklica, katero nekateri pomilujejo, eni jo grajajo, drugi jo
snubijo, zopet drugi se ji posmehujejo, ne da bi prav vedeli, kdaj in kako bomo plačevali
račune za naše nespametno ravnanje. Resnica je lahko neprijetna in trdovratna. Vržeš jo
skozi glavna vrata na cesto, zapodiš jo, takorekoč nemarnico, naj poveže culo, ji vržeš, in
srečno v šimi svet... Naženeš jo kot potepuha ali cigana. Tebi samemu izgleda, da te je
ubogala, živiš v prepričanju, da je vse v najlepšem redu, toda naenkrat se vme nazaj,
pritihotapi se, skozi okno, ne skozi špranjo, sede za peč kot prava gospodarica in se ti
smeje... Ti pa strmiš, se jeziš, obupuješ in ne veš ne kod ne kam!
Sestala sta se Brandt in Brežnjev. Pomemben korak k novim razmeram v Evropi.
Precejšen del evropske filozofske in politične levice svari pred potrošniško družbo in pridiga
o socializmu! Rusi so zgradili socializem, pred leti so že hoteli zakorakati v komunizem,
sedaj pa iščejo na zahodu kredite, da bi povečali lastno potrošnjo, čutijo, da imajo
preslabotno potrošniško družbo. Kako je že rekel Črnogorec: Vsak se bori za tisto,česar
nima! Razumljivo! Bilo bi nerodno, če bi Jugoslavija postala izjema in če bi se mi izneverili
tejtrditvi.
Sedanji dogmatizem Brežnjeva bo nujno pripeljal do spopada s stalinsko in neostalinsko
ideologijo in religijo znotraj VKPb, Seiest in Voronov sta samo rahel začetek. Tak širši
notranji spopad v SZ bi lahko, hkrati z večjim materialnim blagostanjem, odprl nova pota
socializmu in tudi dal bolj človeške, bolj demokratične kvalitete.
Vprašujem se, ali je resnično za vedno premagana sektaška politika kominteme, ki je v
mnogočem botrovala predvojnim razmeram v Nemčiji in tako pripomogla k vzponu Hitlerja.
Ob tesnejšem stiku SZ z Evropo bi nujno prišel na rešeto obširen, toda že zastarel repertoar
marksističnih trditev o kapitalizmu, o socialni demokraciji, o razredni borbi, o raznih poteh,
ki vodijo v socializem, o demokraciji, o svobodi, o umetnosti itd. Počasi, skozi krize in
viharje, z dvema korakoma naprej in enim nazaj, bi dobile vsaj državljansko pravico ideje in
stališča, ki sta bila sedaj zapisana samo na straneh izdajstva ali zagotovo oportunizma
revolucije. Socializem bi se tako začel vračati tja, kjer se je rodil, v Evropo, in kjer ima še
vedno največ pogojev, da se vsestransko razraste potem, ko bo začel dihati s polnimi pljuči.
Kako pomembne razsežnosti torej skriva v sebi sedanja evropska politična razglednica.
Bojim se, da se jih pri nas ne zavedamo dovolj. Kako neki, ob vseh teh naših zdrahah,
malenkostih in institucionalnih copmijah. Če se bo tak razvoj v Evropi in med njo in SZ
nadaljeval - in mnogo je dejstev, ki govore, da se bo - potem se socializem na tej stari celini
nahaja pred bolj svetlimi in bolj človeškimi obzorji. Menda bi mu imeli, če se to dogodi, tudi
100
DNEVNIK IN SPOMINI_Spremna beseda
mi še kaj povedati in pokazati. Upam, da ne bomo dotedaj zlezli nazaj na naš preljubi
Balkan in da ne bomo na Kosovem polju kar naprej pokončevali raznih izmov, kot nekoč
kraljeviči glave zmajem z deveterimi glavami, ki so zmajem rasle vedno nekoliko hitreje,
kot so jih kraljeviči sekali... Upam, upam! Kolikorat je že moje upanje bilo prazno,
varljivo. Toda neuničljivo je, neutrudno, vedno znova se mi vrača...
Nocoj še prav posebno čutim in verjamem v tako bodočnost socializma in v zmago
človeškega razuma in srca. Čutim in verjamem to z istim mladeniškim žarom, z isto
silovitostjo svoje duše in značaja, kot sem čutil in verjel v našo zmago in svobodo pred 30.
leti, ko sem opazoval zvezde in razmišljal o svoji usodi in mladosti pod krošnjami stoletnih
velikanov v Kočevskem Rogu. Zdi se mi, da je od tistih majskih dni in noči, ko sem prišel
prvič v Rog, minila samo ena noč, samo en dan. Zal je prav te dni minilo 30 let. O, kako
kratko je človeško življenje ! Tedaj sem bil skojevec, sedaj sem upokojenec. Samo en dan,
samo ena noč...
1. junij
V Trbovljah imajo majhno ponovitev moje ostavke. Občinski vrh je neenoten,
podcenjevali so subjektivne sile itd. Vsega je kriv predsednik občine, družbo mu delata
predsednik ZB in SZDL, zanimivo, da celo "proletarske Trbovlje" ne morejo soglasno
sprejeti sedanje uradne politike. Ta spopad bo imel svoj širši odmev v revirjih.
Popit je govoril aktivu Mežiške doline. Po njegovem je še vedno vsega kriv etatizem.
Obljublja carski rez za etatizem, potem pa bo vse dobro.Nikoli nisem točno vedel, ali tako
govori iz prepričanja ali je to le njegova taktika, s katero je kritiziral mene. Sedaj vidim, da
si ta človek predstavlja našo družbo kot delavski raj, v katerem razni etatisti in tehnokrati
delajo zgago. Carski rez - in vse bo dobro. Blagor mu v njegovi nevednosti. Nikoli ne bo
doumel objektivnih zakonitostih in nujnih protislovnosti odtenkov naše družbe na sedanji
stopnji njenega razvoja. Da, to je religija, to so utvare, to je že "marksistična" mistika, ki ji
Popit in njemu enaki zvesto služijo. Cim starejši bodo, toliko bolj bodo tonili in polzeli v
svoj subjektivni svet, proč od stvarnosti - slaba perspektiva!
5. junij
Se nobenih gospodarskih čudežev ali vsaj uspehov ni videti na obozorju, čeprav so bili
najavljeni z glasnimi fanfarami, potem ko so "tehnokrati in liberalci" dali ostavke.
Nasprotno, še večji oblaki se kopičijo kot prej. Stopnja rasti je zelo umirjena; cene silijo
vrtoglavo navzgor.
Seveda, če je skrb za cene prevzela država in zadušila trg, potem je pritisk proizvajalcev
enakomeren: dobiti višje cene pri oblasti! To, ne pa borba za večjo produktivnost, nujno
postane njihova glavna skrb. Samo, kako je mogoče pojasniti protislovje: majhna
ekspanzija in velik ples cen! Obseg razširjene reprodukcije in investicij je tako za 11% večji
kot lani, kar pomeni, da realno njen obseg pada ali stagnira. Brezposelnih je 400.000, torej
če računamo, da je zaposlenih približno 4.000.000, potem je na vsakega desetega eden brez
dela in na vsake štiri zaposlene eden v inozemstvu. Čudna, zelo čudna bilanca, zgrešena in
brezperspektivna kmetijska politika, premajhna stimulacija za dobro delo in skoraj
nikakršna politična ali družbena zavestna prizadevanja za večjo produktivnost dela
101
dnevnik in spomini _		1973
so glavni vzroki in krivci za tako stanje. Če se to ne spremeni - in ne vidim činiteljev in
znakov, ki bi to storili - potem se bo gospodarska in z njo tudi politična kriza še poglobila in
zaostrila! To je nujno, kerna ta vprašanja ni mogoče dati zadovoljivega odgovora s filozofijo
ali socialno demagogijo.
22.junij
Brežnjev je v Ameriki. Nastopilo je obdobje sporazumevanja med SZ in ZDA. Mnogi
interesi so skupni; v ospredju je želja, da se med njima izključi vojaški spopad, ki bi pomenil
uničenje sveta ali vsaj civilizacije. ZDA ima kapital in tehnologijo, Rusi pa surovine in
delovno silo; gotovo je prisotna tudi tiha želja o neki obliki delitve interesnih sfer. Celoma
bilanca vsega tega je za zunanji svet bolj pozitivna kot negativna. Vse to bo dalo
mednarodnemu življenju in sporazumevanju nove vzpodbude in razsežnosti.
Zanimivo bo videti, kako bosta obe velesili prekoračili ali vsaj zmanjšali medsebojne
ideološke razlike. Vsekakor bo to lažje storila Amerika kot pa SZ. Vendar sem mi zdi, da je
tudi v SZ in zlasti pri Brežnjevu, nastal prelom: končno so spoznali, da staromodni ideološki
in sektaško razredni traktati, ki so jih zanesenjaško ponavljali 50 let, ne prinašajo sovjetskim
državljanom niti kruha, niti demokracije niti napredka. Postalo je jasno, daje Stalinovo geslo
- dohiteti in prehiteti kapitalizem - zgolj prevara in jalovo upanje. Oba partneija sta tudi
spoznala, da je zmeraj enako nehvaležno in iluzorno biti žandar ali rešitelj in osvoboditelj
vsega človeštva. Niti kontrarevolucije niti revolucije se več ne splača izvažati, zlasti pa ni
hvaležno tega blaga izvažati na bajonetih.
No, in tako smo sedaj tu. Zaželeni koraki so napravljeni; mnogo bo še težav in
nesporazumov, toda zelo težko bo iti nazaj, v obdobje hladne vojne in blokovske napetosti.
To bo imelo zdaj odmev tudi med neuvrščenimi. Menjalo bo tudi položaj Jugoslavije.
Naša mednarodna veljava in vpliv se lahko zmanjšata, če ne bomo dovolj stvarni in elastični.
Glede sodelovanja z in med različnimi družbenimi sistemi smo bili mi izjema. Sedaj izjema
postaja pravilo... In kaj bomo postali mi kot dosedanja izjema? Nova izjema ali staro pravilo?
Nam bodo naši lasmi ideološki predsodki in doktrina dopuščali, da bi bili tudi v bodoče v
ospredju mednarodnega sodelovanja in sporazumevanja ? In če bi bili, kar iskreno želim,
kako potem to uskladiti z našo sedanjo notranjo politiko, z našimi notranjimi starorazrednimi
"zakonitostmi"? Naloga je zapletena in težavna.
27. junij
V zadnjih desetih dneh so Novinšek18, Baltič19, Petrovič - Sane20 in Gligorov21 v svojih
18jože Novinšek, član izvršnega sveta skupščine SR Slovenije.
^Milutin Baltič, hrvaški politik.
20oušan Petrovič-Sane, rojen 1914, kamnosek, med NOB opravljal pomembne politične dolžnosti, po
vojni predsednik zveze sindikatov Srbije, podpredsednik skupščine SR Srbije, organizacijski sekretar
CK ZK Srbije, predsednik ZK SZDLJ, že umrl.
21Kiro Gligorov, rojen 1917, diplomirani pravnik, udeleženec NOB, po vojni opravljal odgovorne
dolžnosti v zvezni vladi, zvezni sekretar za finance, podredsednik zveznega izvršnega sveta, član
izvršnega biroja predsedstva CK ZKJ, človek, ki zelo resno jemlje znano Titovo definicijo komunista kot
102
dnevnik in spomini _		1973
ekspozejih ali člankih odgmili zastor, ki je prikrival tok gospodarskih dogajanj v letošnjem
letu. Na odru so se pokazali: padec realnega standarda, zmanjšana gospodarska rast,
vrtoglavi vzponi cen kljub zmanjšanem povpraševanju, zmanjšan obseg investicij,
nadaljevanje inflacije in povečane obremenitve gospodarstva. Sami stari znanci, toda v
nekoliko bolj neugodnem razporedu kot prejšnja leta. Da, da, to so posledice politične klime
in doktrine, ki se je preplašila in destimulirala dobro delo in znanje in vspodbudila prazno
govorjenje o pravicah brez dolžnosti. Slej ali prej bo treba nekaj storiti - toda kaj? Stavil bi 9
proti 1, da bo rešilna formula centralistični etatizem (seveda kot prehoden pojav). Pri tem bo
Slovenija seveda potegnila ta kratko! Čedalje bolj sem zadovoljen, da ne nosim več prejšnje
odgovornosti in čedalje bolj zaskrbljen nad našo skupno bodočnostjo in usodo. Kako trpko
in drago bomo nekoč plačevali račune za sedanje nesmiselno početje !
29. junij
Nedavno tega je bilo mnogo grmenja zoper potrošniško družbo, zoper njene navade in
pregrehe. V letošnjem letu je dosedaj padel standard skoraj za 10%. Torej se za 10%
zmanjšuje pregreha in nevarnost potrošniške družbe. Sedaj nihče ne kaže veselja nad tem
uspehom. Vsi so zaskrbljeni, moralisti in ideologi, ki so vihteli svoj papirnati meč zoper
potrošniško družbo, pa previdno molče.
Slej ko prej pa ostane in bo še dolgo ostala sledeča alternativa: ali z vsemi sredstvi
vspodbujati ekonomsko iniciativo in produktivnost dela in na ta način vse več in več ljudi
pripeljati onkraj meja vsakodnevnih materialnih potreb ali pa zapirati to pot in možnost in
graditi solidarnost v revščini, pomanjkanju in moralističnih frazah. Tretje možnosti ni. Ker ne
moremo takoj vsi postati bogati, je modro imeti sistem, kjer bo čedalje več bogatih in čedalje
manj revnih. Če temu postopnemu prehodu zapremo vrata - in to je sedaj storjeno dokaj
uspešno - potem ne bo zaradi tega nič manj, ampak celo več revnih; hkrati pa bo manj
"bogatih" (z bogatimi imam v mislih tiste, ki so s svojim delom, znanjem, iniciativo prišli na
položaj, ki presega najnujnejše dnevne potrebe). To je smisel in vsebina socialne diferen-
ciacije v sedanjem trenutku. Ali dmgače povedano: iz strahu pred prevelikimi socialnimi
razlikami zavrejo delovno vzpodbudo posameznika in tako zmanjšajo tempo napredka vse
družbe. Zanimivo, da so vse dosedanje socialistične družbe na neki točki svojega razvoja
padle za krajši ali daljši čas v to zasedo. To je storila najprej SZ, potem vzhodnoevropske
države, nato Kitajska, Kuba in končno tudi mi. To je bil povsod zelo drag eksperiment.
Čimbolj radikalno se zadeve stimulirajo, čimbolj se znižajo razlike, toliko večje je zmanjšanje
tempa gospodarske rasti. To je splošna zakonitost; zdi se mi, da pri nas, kljub vsemu zanjo
ne bomo plačali prevelikega davka. Upam... !
1. julij
Evropska konferenca v Helsinkih bo stala 1 milijon dolarjev. Veliki bodo prispevali vsak
okrog 9%. Vse ostale države pa so razdeljene v skupine, upoštevajoč njihovo ekonomsko
zmogljivost. Mi smo v predzadnji skupini, družbo nam delajo še Romuni, Grki in Turki.
Torej tudi Turki, zopet Turki oziroma še vedno Turki. Plačamo vsak 0.8%. Za nami so še
miniaturne državice, kot so Luxemburg, Lichtenstein in Portugalska. Zabolelo me je v srce,
vojakarevolucije.
103
dnevnik in spomini __		1973
ko sem to prečital. Omenjena razvrstitev je tako zgovorna, da ne potrebuje komentarja, nemo
pove več kot 99 dolgoveznih referatov, ekspozejev ali govorov, kijih imajo v teh časih razni
ideologi, teoretiki in ustavnopravni strokovnjaki. Posmehujem se neresničnim utvaram in
čvekanju, preklinjam surovo resničnost in dejstva in se bojim, da bomo še dolgo ostali
Balkanci.
6.	julij
V Strunjanu meje pred desetimi dnevi zalotilo deževje. Citai sem grške klasike. Ponovno
me je pretresla usoda Antigone. Pretresla me je dvakrat: prvič zato, ker je morala umreti
zaradi svoje človečnosti; drugič zato, ker je še vedno sodobna. Kaj vse se je spremenilo v teh
4500 letih, odkar je Sofokles napisal to svojo mojstrovino. Fantastičen napredek v znanosti
in tehniki. In vendar se v pojmovanju velikih vrednot človeka, v pojmovanju ljubezni in
sovraštva, v odnosih med dogmatsko doktrino in človeško toplino ni spremenilo ničesar.
Zakaj? Zato, ker je človek še vedno samo najbolj inteligentna in kulturna žival. 4500 let! Mi
pa hočemo spremeniti ta naš Balkan od kongresa do kongresa, od pisma do pisma, od 21. do
29. seje nekega foruma,'ki se imenuje slučajno predsedstvo ali CK!!! Otroške igre dnevne
politike; strumne parade konformizma; strmoglavljenje enih, plezanje kvišku drugih; boj za
oblast! Slava tebi, Antigona, imela si srečo, ne samo zato, ker si umrla za veliko stvar, za
človekovo svobodo in zaradi ljubezni, ampak tudi zato ker si umrla na odru, mnogi so te
videli, še te gledajo in vedo zate. Koliko jih je že izginilo in koliko jih še bo, koliko jih je
omahnilo, strohnelo, izkrvavelo in jih še bo - za iste cilje iz istih razlogov - ne da bi sploh
kdo vedel zanje? Odšli so, neznani v neznano! In vendar je treba ohraniti upanje in
nadaljevati boj: nadaljevati ga brez tistega - do končne zmage; torej samo (enostavno in
preprosto, brez patetike in poze) nadaljevati......
7.	julij
Krleža22 ima danes 80 let. Časopisi in revije so polni člankov o njegovem delu. Sedaj
uživa nedeljeno priznanje vseh in za vse in to povsem upravičeno. Nekoč in mnogokrat je
dobival udarce, napade in kritiko od vsepovsod, od skrajne desnice do skrajne levice. Meni -
ki občudujem to osebnost, ta um, to enciklopedično znanje, kulturo in njegov umetniški
opus, ki ga uvršča na sam vrh literarnih ustvarjalcev - se postavlja sledeč vprašanje: zakaj
Krleža - umetnik, pisatelj, filozof - molči o naši stvarnosti? Je mogoče pošla njegova
umetniška moč? Nikakor! 2e njegov dnevnik in njegovi posamični teksti dokazujejo, da ni
tako. Ali mogoče molči, zato ker jo premalo pozna? Mogoče živi preveč odtrgano od
življenja! Komur je možno pogledati v njegov dnevni program, v njegove delovne navade,
kdor pozna obzorje njegovega sedanjega zanimanja, lahko z gotovostjo trdi, da to ni tako.
Razlogi za njegov molku torej niso umetniški. Ostane torej samo še domneva, da se
stvarnost razlikuje od njegove vizije, ki jo je imel in ki jo je izoblikoval v obdobju, ko je
vihtel svoj umetniški bič kritike nad gnilobo in krivičnostjo kapitalistične družbe. In komu od
nas, ki smo se podali na to Golgoto, ki smo šli podirat stari svet in gradit novega, so vizije o
novem svetu že postale resničnost? Malokomu, in še temu se je že ustavil čas, ni pomoči:
strohnel bo, uničila ga bo skleroza, ki ga že razjeda, ker misli, da smo že dosegli popolno
^Miroslav Krleža, rojen 1883, hrvaški pisatelj, kritik, humanist in akademik, urednik večih časopisov in
revij, po vojni podpredsednik JAZU, direktor Leksikografskega zavoda Jugoslavije, njegovo zelo
obsežno književno delo izhaja v 36. knjigah, umrl 1981. leta.
104
dnevnik in spomini _		1973
carstvo socializma. Zato vrtam dalje. Ali je Krleži zmanjkalo borbenosti, njemu, ki mu je
ni nikoli primanjkovalo? To bi se reklo, da molči iz politične razsodnosti, noče novih
spopadov in nesporazumov, itak je bila že njegova ekskurzija v položaj hrvatskega jezika
ocenjena kot hrvaški nacionalizem, z njo je doživel zato tudi politični ukor in neuspeh.
Hrvatski bog Mars nima sreče na nobenem področju, če ostaja zvest elementarnim
potrebam in zahtevam hrvaškega naroda.
Krleža molči o naši stvarnosti. Krleža molči tudi ob svoji osemdesetletnici. On sam ali pa
njegovi biografi pa bodo morali nekoč povedati, zakaj je molčal.
Današnjemu slavljencu pa iskreno vse najboljše!
10. julij
V Vojdvodini je novo vodstvo ustanovilo, odkrilo, obsodilo, kaznovalo in izključilo
frakcijo. Sest antikristov so zbezali iz "ilegale" na tak način, da bi bil celo pokojni, in nič
"počivajoči" Josip Visarionovič popolnoma zadovoljen. Bomo videli, ali bodo ostali zvesti
njegovim metodam do kraja in lx>do potem imeli v Vojvodini političnokadrovske procese
in zapiranje bivših voditeljev. Brežnjev tega več ne dela, kajti Selesta in Voronova je poslal
samo v zasluženi pokoj.
Prebiram antologije slovenske poezije. Kako je bila nebogljena in pritlikava, dokler ni
prišel Prešeren. Zasvetil je kot meteor na nebu in po njem smo vsi svetili s svečami,
baklami in kresovi. Zupančič in modema so zopet razsvetlili naše pesniško nebo. Ali je res
možno in pravično takšno čvrsto zaporedje na Pamasu, kot ga je napravila naša uradna
literarna zgodovina: Prešeren, Zupančič... itd? Meni se zdi, da sta to dva samostojna
velikana in pesniška genija dveh različnih časov. Kakšna škoda, da so tako zgodaj omahnili
Kette, Mum, Kajuh. Slovenska poezija več govori in bolje pozna bolečino človeškega srca
in neusmiljenosti usode, kot pa vihamost in strast človeških značajev in prostranstvo
njihovega duha in misli. Dozdeva se mi, da sedanji mlajši pesniški rod to čuti in zato sedaj
bolj - in tudi njegovemu intimnemu jazu to bolj ustreza, mu je bližje - tipa in poizkuša
raziskovati in izpovedovati to poslednje. Taka usmeritev je logična posledica ne samo naše
preteklosti, ampak tudi sedanjega časa, družbenih sprememb in razmer. Če bo sedanji
mlajši in bodoči pesniški rod v teh svojih prizadevanjih dosegel globine, izpovedno
mojstrstvo in osebno prizadetost in doživljanje svojih prednikov, potem se ni bati za
bodočnost slovenskega pesništva.
12. julij
Moja politična pot v preteklosti je jasna, premočrtna, dosledna in poštena. Ničesar si ne
očitam; nič od vsega, kar sem storil, ni vredno kesanja ali obžalovanja. Edino, kar je
vprašljivo, so moji pogoji, pod katerimi sem bil pripravljen spomladi 1969. leta postati
pred-sednik zvezne vlade. Čutim, da je ta slučaj še vedno predmet mnogih razprav, ocen in
ugibanj, kaj bi bilo, če bi bilo. Večina je mnenja, da sem ravnal napačno, ker tega nisem
sprejel brez pogojev. S tem obstaja upanje in tolažba, da bi uspel, kar pomeni, da do
tedanje spremembe političnega kurza ne bi prišlo.
105
dnevnik in spomini __	1973
Vedno bolj sem prepričan, da je to zmotno upanje in personalistična logika. Do tedanje
politične klime in filozofije je moralo priti iz dveh razlogov: iz subjektivnega, zato ker Titova
generacija starih voditeljev revolucionarjev ne more preseči dobe, ki ji pripada in v kateri je
res napravila velike stvari; drugič iz objektivnega, ker jugoslovanska družba ni bila zrela in
sposobna dovolj energično realizirati in sprejeti duha, dejstev in posledic gospodarske in
družbene reforme, ki smo jo začeli sredi preteklega desetletja. Podaljšala sije oblast, funkcije
in življenje; ni si pa mogla in znala podaljšati tistega svojega revolucionarnega duha, ki bi
ustrezal tedanjim potrebam časa, revolucije in socializma v njem. To je njena tragika in
začetek njenega konca. Jaz bi se pred to stvarnostjo znašel kot predsednik vlade. Globoko
sem jo že čutil in slutil, ko sem pogojno sprejel mandat in začel zbirati ekipo. Če bi slučajno
uspel sestaviti vlado, ki bi bila po mojem mnenju dorasla nalogam in času, bi se zelo hitro
postavilo vprašanje: kdo bi koga? Ali bi mi zaustavili in obrnili tok dogodkov in realizirali
gospodarsko in družbeno reformo? Ali bi kapitulirali pred odpori in pritiski in se izgubili kot
voda v pesku v stilu Ribičiča in Bjediča23? Ali pa bi odleteli, spremljani s takimi ali
drugačnimi fanfarami, bobni in izmi? Ker druga varianta ni združljiva z bistvom mojega jaza,
bi bilo potem možno samo prvo ali tretje! Razvoj dogodkov, ki so sledili, me utrjuje v
prepričanju, da bi na zvezni ravni, samo v ostrejši obliki in tudi preje, doživel tisto, kar sem
kasneje na republiški. Je pa seveda vprašljivo, če bi bil moj karambol na zveznem nivoju
množicam tako jasen in razumljiv - bolj rečeno, nerazumljiv zlasti v Sloveniji - kot je bil to
slučaj z mojo slovensko ostavko. Spričo povedanega je torej moj sklep, da vrnem Titu
mandat za sestavo zvezne vlade spomladi leta 1969, ali največja politična napaka v mojem
življenju ali pa najbolj dalekovidno in modro vprašanje. Za sedaj vse govori bolj v prid drugi
kot pa prvi omenjeni možnosti.
13. julij
Obletnica francoske revolucije. So revolucije in revolucionarji, ki predvsem rušijo stari
red, in so tudi takšne predvsem gradijo novega. Proletarska revolucija je predvsem še vedno
uglašena na ono prvo. To je njihova otroška bolezen. Uspehi neke revolucije, doslednost
revolucionarja, slava in sposobnost osebnosti, vse to je bolj uglašeno za tiste, ki rušijo, kot
pa za tiste, ki grade. Odkod med marksisti tudi nerazumevanje ali vsaj podcenjevanje
postopnih reform, ki jih delajo socialdemokrati v Skandinaviji in Zahodni Evropi ? Che
Guevara je nekoč v razgovoru z Naserjem dejal, da se vsebina in resnica socialistične
revolucije v neki deželi merita po tem, koliko sta povzročili emigrantov. Kakšna zmota!
Število emigrantov bi kvečjemu pokazalo obseg terorja in sektaštva. Samo taki sektaši in
romantiki, kot je bil Che Guevara mislijo, da je za revolucijo bistven teror in rušenje. Za
njih je to edino pravo junaštvo, vse ostalo je kompromis in oportunizem. Ko rušiš, ko jurišaš
na razrednega sovražnika, lahko izgubiš glavo in si zato junak. Zakaj, ko gradiš? Lahko
izgubiš pamet, bodočnost in nazadnje seveda tudi glavo. Torej je boj za preobrazbo neke
dežele, boj za materialno bogati in duhovno svobodni socializem mnogo težji, bolj junaški,
bolj zamotan in trdovraten, kot pa juriš na barikade. Tudi pri nas imamo sedaj nekaj bradatih
23цјета1 Bijedić, rojen 1917, študiral na pravni fakulteti v Beogradu, med NOB opravljal pomembne
politične dolžnosti, po vojni najprej služboval v Mostaiju, potem je bil zvezni sekretar za zakonodajo in
predsednik zveznega izvršnega sveta, umrl v letalski nesreči.
106
dnevnik in spomini _		1973
in plešastih Che Guevar in podobnih jeznih starcev in mladeničev, ki mislijo, da je vsa
umetnost nadaljne graditve socializma v Jugoslaviji v tem, da se preganja in prežene nekaj
tisoč tehnokratov, liberalcev, birokratov in podobnih nebodigatreba. Torej čimveč
"emigrantov", toliko več razredne borbe in socializma. Na žalost in tudi k sreči stvari niso
tako preproste. Leva fraza in lažni radikalizem sta resničnemu napredku delovnih ljudi
napravila veliko več škode kot koristi. Tudi sedanja velika procesija in prerivanje ne bosta
ušla tej zakonitosti življenja.
20. julij
Ne spominjam se točno, toda zelo zgodaj, še v skojevskih časih, sem iskal in razmišljal o
antitezi neke dane politike. Vedno moraš imeti do nje neko razdaljo. To naj ne pomeni, da
dvomiš vanjo, da ne verjameš v njen uspeh; ampak pomeni, da iz nje ne delaš dogme, vere,
zakramenta. To je potem način, da nisi gluh in slep do stvarnosti, do dejstev, ki so, in
mnogokrat so, drugačna, kot si mislil ali želel. Tega spoznanja pa se ni mogoče naučiti, ni ga
mogoče predvideti. V neki osebnosti ali pri nekem jazu preprosto je ali pa ga ni. So torej
ljudje, politiki, ki to nosijo s seboj in to jih dela človeške, stvarne in razumne. Njim je tuj
vsak fanatizem in zlasti izrek, kdor ni z menoj, je zoper mene. So pa tudi taki, ki tega
kompasa, te lastnosti (imeti posluh in smisel za drugačno mnenje) nimajo. Vedno prisegajo
samo na eno resnico, za njih pelje v zveličanje samo ena pot. Za vsako potjo, predlogom,
prepričanjem ali trditvijo, ki je drugačna kot je njihova, so takoj pripravljeni poslati tiralico,
samo če je razmerje sil tako in število policajev dovolj veliko, da je to možno storiti brez
večje nevarnosti. Tako ravnanje je na žalost slovenska politična tradicija. Zaradi nje so trpeli
in bili preganjani skoraj vsi veliki možje na Slovenskem. Najprej Trubar, potem Prešeren,
Levstik, Cankar, če tu imenujem samo nekaj največjih duhovnih velikanov. In koliko je bilo
drugih družbenih delavcev, politikov, slikarjev, umetnikov, znanstvenikov in nemirnih
iskalcev novih spoznanj in resnic, ki so zaradi svoje pameti, pravičnosti, možatosti in širine
svojega duha in globine svojega srca plačevali težak davek religioznemu in duhovnemu
klerikalizmu in njegovim zvestim hlapcem, biričem in hudičem. Ne vem natančno, kje in kdaj
je naše družbeno in politično življenje in nehanje dobilo to srednjeveško lastnost. Najbrž se
je zakoreninila v času protireformacije. V stari Avstroogrski je imela imenitne pogoje za
obstoj; bohotila se je v stari Jugoslaviji; dosegla je svoj vrh v času 2. svetovne vojne. Sicer
imajo tudi drugi narodi v tem pogledu trnovo in krvavo pot za seboj. Poglejmo si Angleže,
Francoze in nenazadnje tudi Nemce.
Vendar se zdi, da se ta srednjeveška navlaka, ta inkvizitorski način mišljenja in ravnanja
umika bolj štirokogrudnim, bolj strpnim in bolj človeškim pojmovanjem. Pri nas pa ta
protireformatorska tradicija in dediščina še vedno životarita in gospodarita, sicer res že zelo
postarani, bolehni, poniglavi in sklerotični. Ta tradicija se je preoblekla, ima nov klobuk, s
katerim se pokriva in novo palico, s katero žuga; tudi brevir je, ali zamenjala ali obnovila.
Toda vendar, če jo človek bolj natančno pogleda in posluša, potem kmalu spozna, odkod
prihaja in kaj hoče te svečenica človeške in slovenske nespameti, primitivizma,
zaplankanosti, majhnosti in zagrizenosti. Kdaj, o, kdaj bodo Slovenci doživeli dan, ko jo
bodo sežgali na grmadi in vrgli njen pepel v Savo, da ga odnese in potopi enkrat za vselej na
dno daljnih morij? Vem, ne bom ga dočakal, tega srečnega dne, ne tega veselja in tega
praznika. Toda boril se bom zanj, boril zato, da pride, do konca svojih živih dni. Prišel bo in
107
dnevnik in spomini _		1973
naj bo pozdravljen v naši lepi domovini, ki bo z njegovim prihodom še lepša in še bolj naša.
Danes je republiška skupščina sprejela spremembo 14. člena zakona o pokojninskem
zavarovanju. Njen povod (spremembe) in pravi namen je, da se mi zniža pokojnina (ki je
proti mojemu pričakovanju res velika - 8000 za 25%). Ne vem, ali sem res tako pomemben
ali pa je skupščina tako malenkostna. Sicer res, večina poslancev ni vedela za kaj glasuje.
Nehote sem se spomnil na Levstika: Pogine naj pes! Poleg tega pa bo zaradi te zakonodavne
akrobacije prizadetih tudi precej upokojencev - nosilcev Spomenice 1941. Verjetno bi bilo
bolj pošteno, če bi mi s posebnim zakonom odredili pokojnino. Tako pa bodo zaradi
"načelnih razlogov" s katerimi je zakrit ta sunek zoper mene, čutili posledice tudi drugi, brez
krivde krivi.
28. julij
Zlasti notranjepolitično prizorišče je čedalje bolj prekrito z ozračjem dopustov. Nič
posebnega se ne dogaja. Upati je, da bomo imeli - zlasti pa jaz - dokaj mirne počitnice. Precej
neobičajen pojav za ta čas.
2. avgust
Lindič se je vrnil iz zapora, kjer je bil zaradi prometnega prekrška. Povedal mi je, da notri
sedi nekdo že 3 mesece zato, ker je v pijanosti govoril pohvalno o meni in mojem delu in
žaljivo o nekaterih drugih oblastnikih. Da, res, alkohol je mnogokrat povzročitelj zla.
7. avgust
Kolman24 je bil z ženo na obisku. Nevezano in sproščeno smo klepetali pozno v noč.
Podrobno smo govorili o politiki Vatikana. Impresionira njena dolgoročnost in kontinuiteta.
Ti gospodje ne skačejo iz skrajnosti v skrajnost, ne žive od dnevnih kampanj, ampak imajo
nekaj osnovnih ciljev, mnogo izkušenj, modrosti, potrpljenja in spretnost prilagajanja. Tako
oborženi potem krmarijo že tisočletja med vsemi Scilami in Karibdami. Kako neučakana,
nezrela, celo zaletava in pube rte tna marsikdaj izgleda naša politika in diplomacija v primerjavi
z njihovo. Nekaj podobne dolgoročnosti in življenske modrosti (kot Vatikan) imajo ali -
bolje rečeno - so imeli Angleži. Ta znamenja so vedno dokaz ustaljene in trdne družbe. Novi
in mladi družbeni sistemi in države pa se kljub napredku, ki ga pokažejo, obnašajo
pubertetno. Sedaj v tem pogledu prednjačijo Arabci, zlasti Libijci.
Seveda pa se slovenski cerkeveni veljaki in klerikalci niso nikoli dokopali do teh velikih
modrosti vatikanske politike in vatikanskega duha. Oni so bili in ostali - z redkimi izjemami -
vse do današnjih dni ozkosrčni provincialci, omejenih obzorij in pomanjkljivega duha.
Zaradi teh in takih lastnosti svojih voditeljev je bil slovenski narod mnogokrat tepen,
prevaran, prikrajšen: izgubil je marsikateri tempo v svojem zgodovinskem razvoju in
nenazadnje tudi del svojega ozemlja. Kako se bojim in slutim, da Slovenci še nismo
popolnoma obračunali s to dediščino preteklosti. Lahko bomo zaradi njih v naslednjih 10 -
20 letih ponovno plačevali krvni politični in gospodarski davek.
Ostane Kolman.
108
dnevnik in spomini __		1973
Kolman pravi, da se v mednarodnih diplomatskih kuloarjih mnogo razpravlja in ugiba o
usodi Jugoslavije po Titovi smrti. To ni dobro, to vzbuja hočeš nočeš razne apetite, kar je
lahko zelo nevarno. Slišal sem anekdoto o cestah. Avtocesta od Postojne do Vrhnike se
imenuje "Kavčič - Strase"; od Vrhnike do Ljubljane pa "Popit-gase"! Komentar ni potreben.
13. avgust
Končno sem dobil potrjeno vest, da je Miškovič odšel25. Menda je sam dal ostavko. Če
upoštevamo, kdo je bil in kaj je delal, potem je jasno, daje izgubil zaupanje na vrhu in padel
v nemilost, kot so to rekli nekoč na cesarskem dvoru. Človek ne bi pričakoval, da se bo ta
steber neke politike tako hitro zamajal in padel. Gotovo je, daje mnogo vozljal in nazadnje se
je zapletel v svoje lastne mreže. Kadar imajo policaji prevelike politične ambicije, potem
vedno tako končajo. Kombinira in kombinira in nazadnje zakombinira še samega sebe. Kar
dobe njihove žrtve kot kazen, dobijo oni kot nagrado. Jagoda, Ježov, Berija so simbolični
primeri za to pravilo. Toda kljub temu Miškovičev padec dokazuje, kako neurejene so še
politične razmere na vrhu. Tam so prisotni negotovost, nezaupanje in ostra borba za oblast.
Glave padajo: čigava je sedaj na vrsti ? Nobene ni, ki bi lahko bila vama in trdna.
Vspodbudno stanje.
17. avgust
Včeraj je bil tu Saš26... Presenetil me je. Obžaluje mojo ostavko. Meni, da sem bil žrtev
nekih političnih ciljev in osebnih obračunov. Kratkomalo ni šlo brez tega, da ne bi tudi v
Sloveniji vrgli nekoga na žrtveni oltar, če so nekaj podobnega napravili v vseh republikah.
Saš je kritičen do tega početja. Čuti, da se vračamo nazaj, v nekakšen neostalinizem, in je
zaskrbljen za prihodnost. Vznemirja ga nasledstvo in sluti, da se tako namerno ravna, da bi
ostalo vse nejasno. Govorila sva o degeneraciji partije; v njej se na vodstvenih položajih
zbirajo mladi povprečneži, karieristi, izza kulis pa še vedno drže vse niti v rokah stari
boljševiki. Mladi in sposobni ljudje se izmikajo politiki in partiji.
Nekoliko sem mu razložil moje poglede in zaključke. Osebno sem miren, zadovoljen in
spokojen, ker ne nosim več soodgovornosti za politiko. Družbert - kot državljan, patriot in
socialist - pa sem zaskrbljen in vznemirjen za našo prihodnost, za našo skupno usodo, za
usodo Slovenije in Jugoslavije. Razumel meje in soglašal z menoj. Kaj storiti? Nič! Pustiti
času čas, to je sedaj modrost trenutka. On še vedno kljub vsemu verjame, da bi lahko Kardelj
po Titu uredil razmere. V to nisem prepričan in mu dam to nemo razumeti. Kardelj bi lahko
to storil samo pod enim pogojem: če bi krepko popravil in spremenil nekatera svoja
ideološko ekstremna in sektaška stališča in če bi bil pripravljen popraviti nekatere velike
napake, ki so bile stoijene v zadnjih letih. To bi pomenilo napraviti kompromis oziroma
vzpostaviti tisto stopnjo demokratičnosti in ravnotežja v partiji, ki je bila pred 9. kongresom,
seveda z vsemi kadrovskimi konsenkvencami, ki bi jih taka ideološkopolitična platforma
zahtevala. To bi bil polom sedanje politike. Težko je verjeti, da bi bil Kardelj lahko tako
moder, da bi bil njen grobar vsaj v takem obsegu, kot je bil njen ustvarjalec. No, pri naši
kmetijski politiki je res že enkrat odigral obe vlogi: najprej vlogo očeta, potem pa ko ni šlo z
^Miškovič, zvezni sekretar za notranje zadeve.
26josip Vidmar.
109
dnevnik in spomini _		1973
njegovimi zadrugami, še vlogo njihovega grobarja. Ali se bo temu možu zgodovina
ponovila? V politiki je vse mogoče!
V razgovoru sem ponovno občudoval Saša, s kakšno logično in preprosto intuitivnostjo
zaznamuje politične razmere in strateški razpored sil v njih. Dobro čuti in se zaveda krize, v
katero smo zabredli; pot, ki jo ponujajo, po njegovem tudi ne vodi nikamor. Bil mi je blizu
kot malokdaj, sicer pa samosvoj kot vedno. Zdaj krepko na tleh, trenutek nato pa že v
filozofskih višavah človeka, ki pozna življenje in ga ne meri dnevno z milimetri, temveč z
razsežnostmi razvoja družbe in njene civilizacije. V njem čutiš neko prizadetost in bolečino,
in že se ti umakne v nekakšno hamletovsko vdanost v usodo, v biti ali ne biti. Kadar pa
govori o politiki, ni pri njem nobenih dogem, šablon ali zanesenjaštva. Da, v kulturi je res
zanesenjak in to je njegov ustvarjalni ogenj, hkrati pa tudi kamen spotike in nerazumevanja
za mnoge. V politiki pa ga vodi nekakšen nezmotljiv politični občutek nepolitika, vodi ga
trezen razum, kulturna misel in zlasti človeško dostojanstvo in smisel za stopnjo
demokratičnosti in osnovne človeške pravičnosti. Z vsem svojim jazom je antistalinist,
čeprav ni kot tak nikoli zabredel v nasprotni prepad - to se pravi v nihilistične in zmešane
vode malomeščana. Zato njemu, čeprav ni politik, tudi v politiki ne prodaš groša za cekin, pa
če še tako slepariš s svojim blagom. Vedno sva se dobro razumela, od prvega dne, ko sva se
srečala na Rogu, pa do današnjega snidenja. Čeprav ni imel namena, prepričanje, slutnje in
na žalost tudi bojazen je govorila, kako je že rekel pesnik: Rad bi, da ne bi bilo res, ker
slutim, da bo res...
19. avgust
Danes sem prebal v včerajšnjem Delu, da so proizvajalci hidroforov sklenili povišati ceno
svojega proizvoda za 30%. Pogumna številka! Ta sklep mora odobriti še zvezni zavod za
cene. Po vsebini so postali samoupravni sporazumi uspešno dogovarjanje kartelov, seveda
pod kontrolo države. Tako kot povsod. Treba je premagati zvezni zavod za cene in večji
dohodek je zagotovljen. Kdo bi se še boril za znižanje cene in povečanje produktivnosti dela
v takih pogojih. Medsebojna konkurenca in borba na tržišču med proizvajalci sta na ta način
izpadla. Nadomestila sta ju samoupravno sporazumevanje o cenah. Pri tem se seveda vsi
ravnajo po najslabšem oziroma po najdražjem proizvajalcu in zahtevajo pri zveznem zavodu
čimveč, da bi vsaj nekaj dobili. Se dolgo ne bo nič od stabilizacije. Pri takem sistemu, kjer je
eliminirano tržišče kot regulator cen, je razumljivo, da cene naraščajo, kljub temu da se
povpraševanje zmanjšuje. To je lep primer, do česa lahko pripelje slepa formula, pa četudi se
imenujesamoupravna.
Bomo skupaj ali gremo narazen ?
23. avgust
Posamični interes delavca je v sedanjih ustavnih razpravah in v politični dnevni
propagandi absolutiziran in postavljen tako, kot da razen njega ne obstoja ničesar drugega.
Načelno se veruje, da bodo na ta način premagana vsa nasprotja naše družbe. Prepričan sem,
da to ni tako in da bosta praksa in življenje kmalu pokazala svoje zakonitosti. Vsekakor je tu
še vedno zelo močan, še ne do kraja izoblikovan in konstituiran nacionalni ekonomski interes
in seveda iz njega izhajajoči oziroma od njega odvisni še vsi drugi nacionalni interesi in
110
dnevnik in spomini _		1973
potrebe, ki se kažejo tudi na ostalih področjih skupnega življenja. Nacionalni ekonomski
interes je enakopraven posamičnem ekonomskem interesu proizvajalca, pri čemerni nujno,
da se v praktičnem življenju vedno in povsod kažeta oba interesa kot enako pomembna. V
odvisnosti od okoliščin, od položaja posameznih narodov, od mednarodnih odnosov, lahko
v neki državi za daljši ali krajši čas prevladuje sedaj ta, sedaj oni interes. Drugače se to
seveda lahko kaže v enonacionalni ali v večnacionalni skupnosti. Pri nas, v sedanji
Jugoslaviji, pa spričo politične, kulturne in jezikovne enakopravnosti - bolje rečeno svobode
za vse narode - postaja nacionalno vprašanje predvsem ekonomsko vprašanje. Drugače
povedano: kako, kdaj, kje in v kakšnem obsegu se lahko konstituirajo, izrazijo in uresničijo
nacionalni ekonomski interesi posameznega naroda oziroma vseh skupaj? To vprašanje je
stalno prisotno na ta ali oni način, vedno ga rešujemo prakticistično ali stihijsko - nikoli pa
nismo resno iskali sodobnih in načelnih dolgoročnih temeljev za njegovo rešitev. Politične
temelje Jugoslavije je položilo 2. zasedanje Asnoja. 2e najmanj 10 let je zrela situacija, da bi
tudi ekonomske temelje, upoštevajoč pri tem predvsem nacionalne ekonomske interese,
položili z novim Asnojem. Ker to nismo storili, čas pa to zahteva, raste pritisk nacionalizma
in vse njegove nevarnosti, mi pa iščemo zdravilo zanj v disciplinsko centralističnih ukrepih,
pri čemer zlasti Partijo in njeno teoretično misel hote ali nehote potiskamo nazaj v
neostalinistične vode, namesto da bi jo razvijali naprej v skladu s spremembami, ki se
dogajajo v materialnih odnosih in v zavesti naše družbe.
Spričo tega ima Jugoslavija še vedno odprte vse tri možnosti svoje eksistence oziroma
neeksistence. Prva: moramo se sporazumeti in sporazumevati; druga: nujen je diktat iz centra;
tretja: pojdimo narazen. Zaradi Titove avtoritete in zaradi še zelo močnih ostankov
stalinističnega pojmovanja se zdi še vedno druga možnost najbolj sigurna, preizkušena in
učinkovita. Zategadelj jo uporabljamo več ali manj stalno, zlasti pa tedaj, kadar zaradi
kakršnihkoli razlogov začno strašit znanilci ali predhodniki tretje variante (pojdimo narazen).
Ob tem pa je ta formula vladanja, ne glede na to, s kakšnimi gesli se pojavi in kako se
utemeljuje, vse manj in manj ustreza, vse manj in manj sposobna zadovoljiti zahteve in
potrebe časa. Hkrati pa ima še dve slabosti: vezana je na Tita, zato se vsakdo vpraša, kaj pa
potem? In vedno odpira vrata in ohrabruje še preostale staliniste in centraliste v Jugoslaviji.
Kratkomalo, vsak diktat iz centra je hkrati točka za Ruse in njihov sistem. Tega se zavedajo
celo tisti, ki sicer so za tak ideološkopolitični kurz, z namenom da bi se okrepilo
samoupravljanje, kot sami govore.
Dosedaj je bilo že mnogo poizkusov, da bi zgradili učinkovit sistem mednacionalnega
sporazumevanja v Jugoslaviji. Ne trdim, da ti poizkusi niso dali nobenih rezultatov. Narobe,
marsikaj je doseženega. Mislim, da ima v tem pogledu Kardelj velike zasluge. Toda
temeljnega preobrata pa še nismo dosegli. Dosegli pa ga nismo zato, ker nismo: prvič,
odprto izhajali iz nacionalnih ekonomskih interesov, ker jih nismo legalizirali, soočili in do
kraja pregledali. Vedno smo te interese mešali z nekakšnimi ostanki centralizma in
unitarizma. Nismo se do kraja razedinili, da bi se potem na novih temeljih in ob novih
kriterijih združili. Največ smo tu dosegli ob razreševanju takoimenovane izvenproračunske
bilance federacije. Kasneje pa so se stvari zopet začele pomikati proti skupni blagajni. Drugi
vzrok, zakaj nismo dosegli temeljnega premika glede sporazumevanja paje v težnji, da bi šel
ta novi Asnoj mimo partije. To pa ni mogoče. Ni namreč mogoče postaviti državne ureditve
111
dnevnik in spomini __	1973
na nove temelje - zlasti kar se tiče mednacionalnih odnosov - ZKJ, njene notranje odnose,
prakso in ideologijo pa obdržati nespremenjeno. Drugače postavljeni nacionalno ekonomski
odnosi in interesi zahtevajo tudi drugačen položaj nacionalnih komunističnih partij. Eno brez
drugega ne gre. Moram pa takoj poudariti tole: če je za spremembe na področju
nacionalnoekonomskih odnosov in interesov še bilo občasno nekaj razumevanja,
pripravljenosti in posluha tudi v centru, pa za spremembe v položaju in odnosih med
nacionalnimi komunističnimi partijami ni bilo čutiti česa podobnega. Narobe. To vprašanje
je bilo vedno in je tabu, še več; trdilo se je, da je stalinistično centralistična in
komintemovska zgradba ZKJ sine qua non obstoja socializma in Jugoslavije. Ob takem
pojmovanju je seveda vsak resen poizkus doseči tretji oziroma novi Asnoj že vnaprej
obsojen na neuspeh. Ob takem pojmovanju so vse oblike sporazumevanja zgolj
prakticističen poizkus reševanja tekočih zadev, so zgolj čiščenje ali zračenje hiše, ne da bi pri
tem spremenili njene temelje in funkcionalnost. Vse bolj prihajam do prepričanja, da je
nespremenjena teoretična misel in politična praksa na starih temeljih zgrajene ZKJ , tudi
glavni vzrok in krivec za jesenske dogodke 1972. leta. Če ne bi bilo stare centralistične
miselnosti v partiji, potem bi tudi osebne želje, načrti in poteze posameznikov ostale glas
vpijočega v puščavi. Dogodki pa bi šli svojo in drugačno pot. Potrebno bo še mnogo časa,
da se to spremeni. Morali bomo doživeti še mnogo težkih dni - kriza se bo še poglobila - da
bi začelo močneje prodirati spoznanje, da diktat iz centra ni zdravilo ne hrana za obstoj
Jugoslavije.
Kar se tiče tretje možnosti - da se raziđemo - mislim, daje zelo malo resnih politikov, ki bi
to želeli. Gotovo je, da jih ni v Sloveniji in Makedoniji. Zunanja nevarnost je prevelika, da bi
kdo lahko videl v tej rešitvi svojo perspektivo. Glede tega je zato tako odločilen srbsko-
hrvaški odnos. Oba skupaj ali pa eden od njiju lahko razbije to državo in pahne vse nas v
negotovost, lahko tudi v ponovno odvisnost, lahko tudi v kontrarevolucijo. To bi lahko bilo
novo veliko žarišče spopada med Ameriko in SZ; Evropa bi bila postavljena pred težko
preizkušnjo. Tudi če bi posamezne republike uspele ohraniti svoj suverenost, bi bile takoj
potisnjene na periferijo evropskega dogajanja in izpostavljene raznoraznim pritiskom. Torej
je ta rešitev za vse negativna. Verjamem, da se ne bi zanjo nihče zavzemal, če bi imel pred
seboj možnost in jamstvo sporazumno urejene Jugoslavije na temeljih П. in 1П. Asnoja.
Bojim pa se, da bi in bo Jugoslavijo razneslo, če bosta ostali samo dve možnosti: diktat in
razpad. Nikoli ne bodo prevladale separatistične težnje same po sebi. Prevladale pa bi in
bodo kot spontana in organizirana reakcija na preveč centralistično in unitaristično politiko in
to kljub temu, če jo bo vodila ZKJ. Navsezadnje je tudi početje Hrvatov - v dobrem in
slabem, v pametnem in nespametnem - v obdobju 1967 - 1971 bilo zgolj reakcija, zgolj
odgovor in odpor zoper preveč centralistične razmere, zoper preveč zamegljene odnose na
ekonomskem področju. V bistvu je Hrvaško in njeno vodstvo dvignilo na noge, potiskalo
naprej, v karambol in prepad zgolj iskanje lastnega nacionalnega interesa. Tega vodstva ni
več; narod pa je ostal; v nekem smislu sedaj nekaj podobnega doživljajo Srbi. Oficielna
politika in teoretična misel pa korakata nemo mimo ekonomskih nacionalnih interesov! Kam?
Kdo ve? Ne bo še miru v deželi Danski!
24. avgust
Švedski kralj Gustav, ki ima 92 let, je na smrtni postelji. On je samo formalni poglavar
112
dnevnik in spomini _		1973
države, sicer pa ima vso oblast parlament. Če umre, ne bo to imelo nobenih političnih
posledic; sicer se bolj ukvarja z arheologijo kot pa s politiko. Poučno paje, da so vsi resnični
voditelji in poglavarji držav, ki so se tudi v visoki starosti aktivno ukvarjali s politiko,
končali s karambolom. V dvajsetem stoletju vsi - brez izjeme. Se največ sreče je imel
Churchill, kateremu je njegova stranka pravočasno svetovala naj se umakne. In tako je imel
Churchill srečo, da se je izognil predsmrtnim in nesmrtnim norostim in neumnostim. Vsi
drugi pa so postali lutke v rokah svoje intrigrantske in politikantske okolice, zabredli v
lastno mrežo svoje starčevske muhavosti in nerazsodnosti. Cesarju Francu Jožefu je bilo
prihranjeno, da bi videl in doumel razpad svojega cesarstva. Resignirano in senilno je
dočakal svoj konec; bil je živ mrtvec že mnogo prej, kot so mu zadoneli akordi posmrtne
žalostinke v zadnje slovo. Nikogar še ni bilo, ki bi vzkliknil, ko so ga polagali v grobnico:
Danes še Habsburžani in nikdar, nikdar več! Čeprav jih je bilo mnogo, ki so to čutili in
slutili. Seveda pa slovenskih političnih veljakov ni bilo med njimi. Je pač usojeno temu
narodu, da mu vladajo bedaki in kratkovidneži!
Hindenburg je svoji vojaški slavi dodal še nekaj politične s tem, daje vsaj formalno predal
oblast Hitlerju. Potem, ko je storil to zgodovinsko napako, mu ni preostalo ničesar drugega;
kot smrt in res je sklenil umreti. Kdo ve, kakšna bi bila usoda Nemčije in Evrope, če bi bil
leta 1933 na Hidenburgovem mestu krepak in razsoden človek.
Maršal Petain je v dobrih 20. letih prišel od največjega narodnega heroja Francije iz prve
svetovne vojne do izdajalca Francije v dmgi svetovni vojni. Sodniki so upoštevali njegovo
starost kot olajševalno okoliščino, sicer bi ga poslali pred puške. Starost je bila torej glavni
krivec njegovega izdajstva.
Stalina je k sreči zadela kap, sicer bi tam v sredini petdesetih let uprizoril še eno čistko in
pokol, podobno oni iz 1935 - 1938. leta. Zdravniki, ki so bili odrejeni za prvo žrtev, so za las
ušli smrti.
Churchill je imel vedno srečo v življenju in ta je skozi leta korakala z njim do groba. Se
predno bi začel po vsej verjetnosti plačevati nepotreben dolg svoji starosti, so bili dovolj
modri - on in njegova stranka - da so sklenili, da odšel v zasluženi pokoj. Res, lepa starost
in srečen konec.
De Gaulle je rekel nekoč, da je starost karambol. Postal je žrtev tega svojega gesla. Tako
dolgo je trmoglavil in nerazsodno zamotaval politični položaj, daje samemu sebi postavil
ultimat in s ponosno grenkobo odkorakal s politične pozornice. Velik in srečen mož!
Ali naj še naštevam? Čemu! Moral bi nekaj reči Titu! Ali ni še prezgodaj in hkrati
prepozno ? Žal mi je. Počakajmo na konec! Ne glede na vse, je že precej časa tudi pri njem
očitno, da biološki zakoni prej ali slej obiščejo in spremenijo vsakega smrtnika!
27. avgust
Imovinsko - premoženjsko stanje je bilo na udaru. Ne glede na to, ali je to potrebno ali ne,
113
dnevnik in spomini ____		1973
pametno ali ne, se mora v normalnih pogojih izbrati nenormalna, revolucionarna sredstva kot
so: razlastitev, rekvizicija, udar ulice ali plenivske drhali. Tako so Kitajci obračunavali z
imetjem srednjega sloja v kulturni revoluciji v prejšnjem desetletju. Tudi pri nas je bilo nekaj
takega v zraku, toda zmagala je pamet in razsodnost. Odločili so se torej za pot zakonitosti.
Tu pa je celoma akcija takoj zatem splahnela. S takim postopkom paje zelo težko dokazati
nezakonito pridobljeno premoženje. Rezultat je bil: mnogo komisij in pisanja, še več
govorjenja, tu in tam kaj konkretnega, sicer paje ostalo vse pri starem. Vse skupaj je prazna
demagogija, ki ni mogla ničesar spremeniti v imovinskem stanju, primitivno je iskala
nepremičnine, glavne naložbe pa so v premičninah velikih vrednosti, v domačem denarju in v
devizah. Skratka mnogo hrupa za prazen nič . V moralnopolitičnem pogledu pa je ta
"revolucionarna parada" povzročila mnogo negodovanja, jeze, skrbi in malodušja pri vseh
poštenih ljudeh, ki niso živeli samo iz rok v usta, ampak s svojim pošteno pridobljenim
dohodkom gospodarili tako, da bi v tej ali oni obliki ostalo njim ali njihovim otrokom nekaj
tudi za jutri in za bodočnost. Kot vedno je tudi tukaj ultra leva fraza in parada napravila več
škode kot koristi. Če paje bilo potrebno in če bi hoteli še bolj obdavčiti tiste, ki kaj imajo, in
še bolj poostriti finančno in davčno kontrolo, bi lahko to storili na normalen način, brez
vznemirljivih in varljivih fraz in pri tem ne bi preplašili in destimulirali tistega, ki pridno dela
in dobro gospodari ter na tej podlagi tudi kaj ima oziroma želi imeti.
29.	avgust
Danes sva z Vladom K.27 nabirala gobe na Jelovici. Izgubil sem se in potem prilomastil
skozi puščavo h koči, ki jo ima Celuloza iz Medvod. Tam so bili štirje mladi delavci, ki so
pred kočo pekli na ražnju. Eden od njih me je takoj spoznal; takoj so me pogostili, mi dali še
toplo popotnico s seboj in me odpeljali s fičkom do mojega avtomobila, kjer me je čakal
Vlado. Ko sem se jim zahvaljeval, so poudarili, da so to zelo radi storili zame, toda da tako
ne bi ravnali z vsakim od sedanjih oblastnikov. S tekom sem jedel in pil, toda še bolj sem bil
vesel njihovega odnosa, ki so ga pokazali do mene. Če bodo te vrstice kdaj videle beli dan,
potem naj bo to moja iskrena zahvala!
30.	avgust
Prebral sem knjigo Avgusta štirinajstega od Solženicina. Zelo dober začetek in konec; v
sredini se pisatelj nekoliko zapleta sem in tja z manevrskimi in taktičnimi podrobnostmi
vojaških enot, ki pripovednosti in umetniški ravni romana več škodijo, kot koristijo.
Umetniška intuicija pisatelja seje tu po nepotrebnem umikala strokovnemu znanju oficirja,
kar ni nič nenavadnega, če upoštevamo, da sta bila pač oba v isti osebi. Kako ponosen in
hkrati brezupen je tudi v tem romanu boj pisatelja z zaostalostjo in nerazumnostjo svoje
Rusije. Nekakšna religioznost, misticizem, nedelavnost, birokratsko stremuštvo ,
bogoiskateljstvo so njeni duhovni izvori. Mnogo tega se je pritihotapilo tudi v sedanji
ideološki repertoar, seveda pod drugačnimi gesli in nazivi. In to marsikaj pojasnjuje. Nekaj
27Vlado Krivic, rojen 1914, pravnik, v NOB opravljal vrsto političnih dolžnosti, po vojni delal v CK KPJ,
javni tožilec LR Slovenije, poslanec v zvezni skupščini, Kavčičev sosed.
114
dnevnik in spomini ______		1973
tega slovanskega bratstva je tudi pri nas. In tudi to marsikaj pojasnjuje.
22. september
Minilo je leto dni od pisma, kije bil uvod v politične obračune, dobre in slabe, potrebne in
nepotrebne. Kaj kaže enoletna bilanca? Kakšni so uspehi in rezultati nove politike? Pokazalo
seje, da so njeni avtorji sorazmerno lahko (vsaj formalno) disciplinsko obračunali s svojimi
nasprotniki. Ostavke so torej bile najlažje od vsega, kar naj bi storili. To je šlo uspešno,
hitro, mislim celo, da nad pričakovanji. Vse ostalo je mnogo težje in zapleteno, bolj, kot seje
nekaterimzdelo.
Ljudje v celoti bolj kritično in z več rezerve gledajo in ocenjujejo to politiko, kot sojo pred
letom dni. Razumljivo, čar in mik demagoških gesel o stabilizaciji gospodarstva, o socialni
enakosti, o pravični družbi, o delavskih stanovanjih se je razblinil. Ostala je stvarnost,
objektivne ekonomske zakonitosti, protislovja, razlike in vsemu temu seje pridružil še padec
standarda. Kriza zaupanja in strah pred prihodnostjo rasteta kot nujen rezultat take politike.
Zdi se mi, da so začeli modrejši med njimi to opažati. Izhod, odgovor ? Na ideološkem
političnem področju pripravljajo novo ofenzivo, ki naj bi temeljila:
a)	na ustavni in predkongresni kampanji. Dolane je napovedal super kongres, ki naj
analizira za 20 let nazaj in predvidi za 20 let naprej. Bravo! Tako lahko govori samo nekdo,
ki plava v lastnem transu "marksistične" teologije;
b)	na novih obračunih z nekaterimi kadri. To pripravljajo zlasti v Srbiji, kjer lanskoletne
ostavke puščajo prevelike manevrske možnosti že danes in jutri;
c)	nekaterim najbolj očitnim sektaškim neumnostim in zaletavostim, kijih predlagajo levi
skrajneži, uradna politika postopoma in premišljeno odreka podporo.
Vse bolj postaja jasno, da politika velikih skokov ni možna, čeprav bi bila zaželjena.
Socialna uravnilovka je nevarna; pod geslom tehnokratizma ne gre preganjati vseh direk-
torjev in strokovnjakov. Enostavno povedano: ni mogoče zradirati in odpisati vsega tistega,
kar ekstremisti v ZK imenujejo malomeščanščino, ni mogoče negirati pomena in vpliva
znanja, strokovnosti, sposobnosti in prizadevnosti, in to tudi tistega, ki se ne dogaja pod
neposrednim svetilnikom in navdahnjenjem partijskih dokumentov in sklepov. Celoten
sestav družbe, njene zakonitosti in objektivno dani interesi - lahko bi celo rekli obstoj
spontanosti in dane družbene zavesti - so dejstvo, ki obstoja in deluje mimo načrtov in gesel
subjektivnega faktorja, mimo uradne linije in politike. Končno je lahko zamenjati tega ali
onega funkcionarja, spremeniti to ali ono deklaracijo, program, statut, zakon, ni pa mogoče
spremeniti dejstva, življenja, družbe in njenih zakonitosti. Zanimivo, da to že čutijo, nočejo
pa tega analizirati, oziroma imenujejo to kot oportunizem ali mlačnost ali kot razbite odpore
ali opozicialne poizkuse. Slišijo se pozivi, da bi zopet morali ustvariti tako vzdušje, kot je
bilo takoj po pismu. Skratka izmišljena vizija, levi zaokret, ki naj bi hitro in temeljito
spremenil našo družbo in prikril pravo vsebino borbe za oblast in osebnih obračunov se je
začel krhati, čim je moral zapustiti strankarskopolitične hodnike in stopiti v široko in
115
dnevnik in spomini __		1973
zamotano areno življenja in njegovih nasprotij. To spoznanje je še najbolj prisotno v
Sloveniji in zato je temu primemo tudi obnašanje vrha. Zdi se mi, da se je začelo tudi
novemu hrvaškemu vrhu že nekaj svitati v tem pogledu. V Bosni so slej ko prej ostali
zadovoljni s samim s seboj in zdi se, da njihovemu položaju resnično še najbolj ustreza
sedanja politika. Nova politika v Srbiji ne more ostati pri status quo - to bi bil začetek
njenega poraza. Mora iti v nove obračune in razčiščevanja. Bojim se, da bi odpor temu
sektaštvu in ideološkemu konzervatizmu dobival vse bolj in bolj velikosrbski in
nacionalistični prizvok in navdih. Nikezič, Koča Popovič, Tepavac bodo postali kmalu
simboli odpora tistih sil, duha in stremljenj, zoper katere so se prav oni sami najbolj uspešno
borili. S svojo gluhonemostjo in pritiskom lahko sedanja politika v Srbiji ustvari takšno
opozicionalno fronto, da bodo v njej prevladovali resnično velikosrbski in nacionalistični
pogledi in zahteve. Če bi se to zgodilo, potem je na Balkanu zakopan še en sod smodnika več
in bog in usoda nam bodita milostna kadar in če bo eksplodiral.
Enoletna bilanca torej ni prinesla nobenih razveseljivih rezultatov. V tem prvem dejanju
naše jugoslovanske drame so se komaj nakazale globina, zamotanost in nevarnost zapleta.
Nismo še dosegli njegovega vrha in zato tudi ni možno videti razpleta in končnega rezultat.
Enoje gotovo: konec bo drugačen kot začetek. To, kar je bistveno za sedanji politični kurz -
neka inačica neostalinizma - ne bo ostalo in izdržalo. Združilo se bo prej ali slej! In potem?
Ali nazaj v stalinizem ali naprej v novo kvaliteto gospodarskih odnosov socialistične
demokracije in socializma. Tretjega ni! Se vedno sem optimist, čeprav me včasih, ko
opazujem dogodke na zaslonu, obhajajo črne misli. Tole nadležno vprašanje vrta vame: kako
je mogoče imeti najbolj nerazvito in zaostalo materialno podlago v Evropi in hkrati eno od
najbolj naprednih in človeških nadstavb. Zgodovina človeške družbe tega ne pozna; ona tudi
ne pozna čudežev. In vendar, ali ni bila naša narodnoosvobodilna borba čudež? In zakaj ne bi
bil potem tudi njen otrok, socializem, čudežen? Res, zakaj ne?! Torej pogum in upanje!
5. oktober
Zvedel sem, da so spomladi zelo vztrajno zasliševali Nika Kavčiča28 zaradi nekih
nedovoljenih denarnih transakcij, misleč, da bodo končno dobili tudi mene v nezakonitem
delu. Ko se je vrnil Ogrizek29, je vse pojasnil, in izkazalo seje, da razen deviznega prekrška
banke ni ničesar oprijemljivega. V začetku paje izgledalo, daje nekdo - in ta nekdo naj bi bil
Stane Kavčič - v inozemstvu kupoval orožje na debelo. Dejansko je pa 94% vseh deviz, ki
so bile predmet transakcije banke, šlo kot kredit za gospodarske organizacije in samo 6% za
potrebe SLO - pa tudi tu nisem imel nobene zveze. Vse, kar je moja "krivda", je to, da sem v
tedanjih letih, po češkoslovaški krizi, dal štabu iz posebnega računa - in za to sem imel vsa
zakonita pooblastila - nekaj milijonov za njegove dodatne potrebe, ki so se pokazale kot
nujne. Teh dodatnih sredstev nisem nikoli namensko odredil, ampak sem vedno prepustil
štabu, da po svoji uvidevnosti ta denar kar najbolj koristno porabi. Vse tehničnofinančne
28Niko Kavčič, rojen 1915, bančni uslužbenec, udeleženec NOB, po vojni zaposlen v organih za notranje
zadeve, direktor Komunalne banke, generalni direktor Narodne banke Slovenije, generalni direktor
splošne gospodarske banke Slovenije, namestnik generalnega direktorja Jugobanke v Beogradu in prvi
generalni direktor Ljubljanke banke, januarja 1973 upokojen.
29mí1oS Ogrizek, rojen 1915, tehnik, udeleženec NOB, po vojni služboval v organih za notranje zadeve in
na področju splošnega ljudskega odpora, sedaj v pokoju.
116
dnevnik in spomini _________		1973
zadeve v zvezi s tern pa je vedno napravil tovariš Gorazd.30 Tako nisem nikoii podpisal
nobenega naloga ali čeka.
Seveda nekaterim bi bilo zelo sladko ugotoviti ali odkriti kakšno mojo nezakonito
finančno zadevo. Sirili so celo govorice, da imam denar v Svici in podobne laži in svinjarije.
Res je, kot predsednik sem vsebinsko odločal o mnogih milijardah; v vsem svojem življenju
pa nisem nikoli niti pomislil na, kaj šele napravil kakšne nepoštenosti. Niti ne mislim, daje
bilo moje poštenje kakšna posebnost in izjema. Večina tovarišev - funkcionaijev je čutila in
živela tako. Nepošteni primeri so sicer res bili, toda bili so vedno izjema, ne pa pravilo.
Verjamem, da so v tem pogledu naša družba in njeni kadri gotovo med najbolj poštenimi in
moralno trdnimi. Temelj tej morali in takemu odnosu so položili predvojni komunisti in
partizani.
6. oktober
Dolane je v svojem govoru ob 100. letnici Cinkarne v Celju teoretično in politično
obračunal z opozicijo. Kratkomalo je vsaki morebitni opoziciji dal samo dve možnosti: da
konča v stalinizmu ali pa v kontrarevoluciji. Anatema je jasna, enostavna in niti ne originalna.
Kdor ne verjame v vsemogočnega boga, kdor se upira, kdor dvomi, bo pogubljen. Tako je
tudi Stalin obračunal z levo in desno opozicijo. Kaj pa tovariš Dolane, če bi kljub tej vaši
trditvi bil kdo za samoupravni socializem, delavski razred, za vodilno vlogo ZK, ne da bi
ploskal vsaki vaši besedi, kretnji, sklepu!? Kaj pa, če bi nekdo želel v tem samoupravnem
socializmu več demokracije, večjo borbo mnenj, več učinkovitosti, manj pritiska od zgoraj
navzdol in več pobud od spodaj navzgor, manj deklaracij, in več dejanj, več stvarnih analiz,
in manj pridig, več širokogrudnosti, in manj ozkosrčnosti, več duhovne kulture,
ustvaijainega poguma in več posluha za razpoloženje delovnih ljudi in manj politikanstva,
borbe za oblast in zakulisnih manevrov, večjo svobodo tiska in predvsem močnejšo prakso
milijonov, ki v potu svojega obraza mimo šolskih navodil in visokoletečih filozofij na
lastnem spoznanju, uspehih in zmotah urejujejo svoje zadeve in grade socializem?! Če bi kdo
to želel, pravim, kakšna opozicija bi bil - leva ali desna? Stalinist ali kontrarevolucionar ?
Tovariš Dolane sedaj sedi previsoko in misli prenizko, da bi lahko doumel tudi to tretjo
možnost "opozicije". Praktično je ona tu, čeprav še nima državljanske pravice, da bi se
teoretično in programsko osmislila in organizacijsko povezala. Verjamem, da pride čas, ko se
bo tudi to zgodilo in to kljub Dolancu in njegovim starodavnim oblastniškim teorijam.
8. oktober
Na Bližnjem vzhodu je zopet vojna. Izgleda, da bodo Arabci sposobni voditi pozicijsko
vojskovanje. To bi bil začetek vojnega uspeha, ker bi taka vojna bolj izčrpavala Izraelce kot
pa Arabce. Vojaški uspeh Arabcev bi lahko odprl pot k miru, ker bi omehčal preveč trde
glave Izraelcev. Nad tem narodom je res prekletstvo. Mogoče ni imel nikoli lepše možnosti,
da bi si končno priboril svoj prostor pod soncem, kot 1967. leta. Če bi tedaj, ko so bili
Arabci vojaško na tleh, Izrael ponudil mir, se umaknil v stare meje svoje države, hkrati pa
zahteval priznanje od Arabcev in mednarodna jamsta za svojo suverenost in nedotakljivost,
bi vse to dobil in še politično podporo svetovnega javnega mnenja. Svoj uspešni
30Franjo Turk-Gorazd, šef Kavčičevega kabineta.
117
dnevnik in spomini _		1973
vojaškoosvajalni pohod bi zamenjal za obrambno vojno. Tako pa so se Izraelci spremenili v
osvajalce in okupatorje in se s tem izpostavili veliki in zelo verjemi nevarnosti, da prej ali slej
dožive polom in tragedijo. Res, če kdaj, pa bodo sedaj prav gotovo kovači krivci svoje lastne
nesreče!
16. oktober
Danes sem dobil vabilo na sestanek ZK Večna pot. Na njem bomo ugibali, zakaj ni bilo
udeležbe na zboru občanov, ki je bil in kjer so govorili o ustavnih spremembah. Za ta zbor
so poleg javnih obvestil (plakati, RTV) poslali še 1700 osebnih vabil. Prišlo jih je 17 - piši
tudi z besedo - sedemnajst. Kaj to pomeni in kaj storiti - to je zdaj vprašanje?! Ni še tako
strašno davno, ko so ljudje v Rožni dolini hodili na ilegalne sestanke OF in tvegali s tem
svojo glavo, imetje, usodo družine. Kaj se dogaja sedaj? Ali so ljudje zoper socializem?
Nikakor! Pač pa hodijo svoja pota čim dlje od uradne politike. Zakaj? Zato, ker je ne
potrebujejo take, kakršna je. Piši me v uho - to je tisto !
KONCEPT31
-	posebno poglavje o vladi: Na križišču? Začeti z uvodnim govorom; potem ga razčleniti in
dati rekapitulacijo ob koncu; politično, socialno, materialno, zakonodajno, sistemsko;
-	povedati kadrovski profil; stil dela; rezime sej - tudi kritičen pregled družbene
spremembe;
-	odnos do drugih - skupščina, ZK, SZDL - podpora ali ne?
-	nekje poglavje o enotnosti - dobro obdelati - nujne razlike - posebej ljudem, ki zaostajajo
in ne razumejo stvarnosti
-	intervju
-Zaključek:
a)	Delavski razred - delavec ni več tisto, kar je bil nekoč - še zlasti ne pri nas - spremenil
se je njegov položaj in tudi on sam se spreminja - kam ? V katero smer ?
b)	inteligenca ni več tisto, kar je bila - tehnologija dela svoje - družbeni odnosi tudi - on se
pojavlja kot člen družbenega dela - vse manj človeško hierarhičen, vse bolj strokoven -
pridobiva na kvantiteti - sorazmerje v njegovo korist - kam se nagiba - v izgradnjo - to je
njena zgodovinska perspektiva.
c)	kaj seje zgodilo med njima - zbližala sta se in se bosta še!
-	socialni sestav partije?!
-	dilema: ali bomo to pospeševali: da - to je v imenu delavskega razreda - delovnih ljudi!
-	zakaj iskati stae proletarce - lažje delati z njimi drugi profil bolj kritičen, bolj razmišljajoč
v političnem pogledu, bolj zahteven - malomeščanski! To ni ustrezalo!
-	zato sem se zavzemal - rahlo smehljal intelektualcem, kadar so svoj kompleks razredne
manjvrednosti poskušali nadomestiti z dvignjeno pestjo in gromovitim geslom o delavskem
razredu. To početje je meni vedno bilo rahlo sumljivo in smešno. Izšel sem iz samega
31 Na tem mestu so bile v rokopisu shranjene razne beležke in koncepti za tekste, ki jih je Stane Kavčič
nameraval napisati pozneje, pa bodisi ni utegnil ali paje te načrte uresničil v drugih delih spominov. Ker
so ti koncepti zanimivi že sami po sebi, jih tu objavljamo v izvirniku in nelektorirane.
118
dnevnik in spomini _		1973
delavskega dna, živel sem v raznih delavskih sredinah, vedno sem našel tudi kasneje stik in
besedo z njimi.
-	bolj demokratična pot je težja - nisem utrujen - nisem preplašen kot nekateri
-	pot discipline da ali do kdaj?
-	ali je ZK edina integracijska sila? Vrzel objektivne interese narodov Jugoslavije! Če je
ona - zakaj so potem oni (narodi)
-	mogoče razlike nekoliko prehude - to je nihalo sem in tja - se prepletalo - vendar v
osnovni borbi v osnovnem akcentu razlika!
1.	Potrošniška družba - malomeščanščina
a)	navade
b)	večji standard
c)	razredni odnos - mali buržuj - izkoriščevalec
-	bolje potrošniška kot lačna družba
2.	Kritika:
-	preveč kritiziramo - poglejte v druge države
-	najboljši kritik je še vedno Vidmar - lahko strinjaš ali ne - toda on ne hodi okrog - ni
anonimen, pa saj poznate ta slog: nekateri ... pa ... ati taki... ati dmgačni: pa temne sile, pa
elementiitd.;
-	zgodbo s partizansko mamico - kdo so to temne sile - ali so to farji - ne vem - kdo pa, če
ne ti - ne vem; o ti veš, toda nočeš povedat; zgodba o župniku, ki je vedno pridigal samo o
hudiču - potem ljudje pozabili na boga in mislili samo na hudiča - Kardelj v Mostarju:
moram tudi graditi ! !
3.	Aleksandra - žene - otroci - vrtci
4.	Mandat se izteka - ali tempo popušča
5.	Kriminal - policija - sodnija
6.	Bomo promemi otok - ve okrog nas? Ne!
7.	Prometne kazni ostrejše, da !
Teoretsko:
-	kapital - trg - delitev po delu
-	samoupravljanje - demokracija
-	proti etatizmu - proti prisili in kontroli
-	i delitev po delu - raje prisvajanje
-	i demokracija - daje anarhijo - če ni kočnic - vmesnih obrabnih dejstev.
Sedaj:
-ali
-	ali pa vreči vse na državo ali celo partijo
-	ono prvo - gre naprej
-	to drugo končamo v državnem socializmu!
119
dnevnik in spomini ________________________	1973
-	ali dinar - ali moralna načela - napačno - in dinar in moralna načela - kakšen dinar - že to
je moralno načelo ali zasluženi, prigarani, pristradani dinar - ali prisvojeni ali celo
prigoljufanidinar!
-	kaj mislite o mladini - zelo živi svoje življenje - bolj stvarno, tudi bolj preračunano - to
kar je jemlje kot samoumevno - hoče pa boljše - več socializma in boljšega od tega, ki je
sedaj. Kar se mene tiče - prav - in mnogo uspehov želim; po 20. letih so vse hruške tako
poceni - takorekoč stegneš roko - pa jo imaš - kasneje ugotoviš, da le to ni vse tako - vedno
je želja in zahtev več kot pa možnosti in tej neprijetni pravljcii še ne vidim konca... - mladina
živi bolje - ali bi branila - bi se tolkla: da - v to ne dvomim, bila bi še bolj predrzna,
iznajdljiva kot smo bili mi! Mi nasledniki hlapcev - oni so sinovi upornikov? Seveda v
organiziranemodporu
-	sreča da sem se rodil tako pozno - najprej bi umrl od tuberkuloze - Furlan - v stalinskih
časih bi me ustrelili kot so mnoge;
-	v razdobju od 1966 do 1972 pokazati enotnost tako: tržno gospodarstvo - demokracija -
razlike socialne - decentralizacija - slabitev centra in demokratskega centralizma - bolj
ideološka vloga partije - to je bila plima;
-	po kongresu dvojnost: plima še naprej v državnem smislu - sitemu; oseka v ZK - ve
nasprotno od prej - konflikt s Hrvati - in potem ve ostalo;
-	važno poudariti povezanost teh komponent;
-	razlike so bile - toda bile so v akcentih, v taktiki - v prijemih - lahko bi živeli z njimi
naprej - bile bi celo koristne - toda vendar je prevladalo spoznanje, da morajo osnovni nosilci
drugačnih bolj širokih in strpnih pogledov oditi - neki profil političnega voditelja je moral
izginiti iz politične pozornice v letih 71-72; to je bil korak nazaj ne naprej - k temu so
nagovarjaliTita.
Zelo pazljivo in vsestransko moram obdelati tehnokratizem - kaj on je - kako se pojavlja -
kdo so nosilci - kako se boriti - nekaj več o slovenski tehnični inteligenci - tudi številke.
-	s kakšnim ideološkim ozračjem in... (nerazumljiv del rokopisa, op.ured.) sem prišel v IS
in CK; posebej pazil, da ne bom vodil propagande ampak menjati stil dela - čistiti mizo
IS ni mogel biti gospodinjska pomočnica - jaz ne transmisija
-	ko govorim o privatnem sektorju - povezati tudi kako smo gradili davčno službo,
inšpekcijo, kaznovalno politiko - nov zakon 71 leta - v njem komisijo za premoženje, ki sem
jo zahteval - prej mi dokazovat - sedaj obratno - poglej, če je kopija dopisa Štruklja -
-	borba zoper tehnokratizem - da? Toda ne kot hajka - ne mimo stvarnih možnosti - in ne
tako, da se okrepi odtujenost politike - birokratizacija političnega življenja - neposredna
oblast ZK, vmešavanje v vse - to nujno povzroča - potem dobiš namesto oblast tehnokracije
oblast politične birokracije - to seje dogajalo pri nas 1.72
-	potiskati sloj (srednji in vrhnji) tisti, ki se je že precej emancipiral - materialno in
120
dnevnik in spomini _______	1974
duhovno - s tem tudi politično - ni bil več predmet manipulacije - orientirati se samo na
Hafnerjeve delavce - predvojnega profila - to je nujno sektaška politika ne glede na to, da ima
res namen pomagati najbolj siromašnim. Toda to je lahko kratkotrajen akcent politike - in to
lahko celo upravičen ne more biti pa edini smisel družbene strategije - to je lahko neka
inačica naše kulturne revolucije - ne more pa dolgo trajati, ker bo sicer povzročila velike
zastoje in tudi konflikte.
Kitajskakulturna revolucija:
-	družbena superstruktura ne ustreza - preveč je bila avtonomna, avtohtona, razvijala seje
zlasti v duhovnem in idejnem smislu v smeri revizionizma, odpirala in vnašala nova
spoznanja v marksizem in revolucijo: znanost - toleranco - demokracijo; očitno kazala
kritičen nemiren odnos do stare garde, do starega pojmovanja razredne borbe, do
improvizacije, voluntarizma, mističnega subjektivizma - nevarna sila in nasprotna aktivistične
- politične birokracije !
-	dajali magično moč subjektivnim silam družbe?
-	ekstremni voluntarizem?
-	odstopanje od radikalizma - odpira vrata kapitalizmu - Mao Ce Tung?
-	razredna borba: kot sredstvo za pritisk, zastraševanje - dirigiranje -
obnova avtoritete in ugleda KP - z njo vedno tudi nekaj social
demagogije; to je moja oznaka kulturne revolucije!
-nekaj rehabilitacije!
121
dnevnik in spomini ______________	1974
23.oktober
Poklicali so me na vojni odsek in mi sporočili, da sem črtan iz seznama vojnih
obveznikov. Razlaga je dvojna: ali so se hoteli s tem ukrepom izogniti nevšečnostim, če bi
moral na orožne vaje, ali pa sem za dolžnosti rezervnega polkovnika JLA neustrezen oziroma
nezanesljiv. Veijetno je točno to drugo. Spomnil sem se, da 194l.leta tudi nisem bil v
nobenem vojaškem spisku, pa sem kljub temu odšel v boj s puško v roki za nacionalno in
socialno osvoboditev domovine. Torej, če bo potrebno, bom to ponovil. Zdi pa se mi, da se
za to novo diskriminacijo skriva ne samo nezaupanje, ampak tudi strah.
30.oktober
Obletnica ostavke. Ko danes z enoletno razdaljo gledam na takratne dogodke, potem mi ni
žal, da sem ravnal tako. Če bi lahko še enkrat in danes izbiral in odločal, bi odločil, kot sem
odločil. Ni bilo izbire; ali ostavka ali pa zatajiti samega sebe. Tako je torej z menoj. Kaj pa
splošna bilanca? Dejanska kriza v družbi in njena protislovja se niso zmanjšala, ampak
povečala in zaostrila. Tako hrupno napovedana socialno-gospodarska politika ni dala
rezultatov. Standard je padel; socialne razlike se niso zmanjšale; inflacija je v porastu, cene
tudi; investicije so se zmanjšale; prav tako tudi stopnja rasti in porast produktivnosti dela.
Med pozitivne premike je šteti: devizna bilanca (zaradi zdomcev) in likvidnost. Vsekakor pa
to ne odtehta ostalih negativnih činiteljev. Socialna demagogija zanesene gospodarske utvare
in pogrom zoper "tehnokrate" sta se v gospodarsko-političnem smislu maščevala z manjšimi
gospodarskimi dosežki od onih, ki smo jih imeli prejšnja leta.
Prazen prostor med uradno politiko in množično zavestjo občanov se je povečal. Te
politike politične rezerve in kritike so večje, kot pred letom dni. Mislim, da se odgovorni
tega zavedajo, čeprav bodo na tem spoznanju napravili povsem drugačne zaključke, kot bi
bilo potrebno in pametno. Rezultati pa so, naj bo v Sloveniji in zdi se mi, da tudi drugod - v
disciplinskem utrjevanju političnih ... (rokopis neberljiv, op.ured.), zlasti ... (rokopis
neberljiv, op.ured.) in aktivistov.Tako imenovana idejna in akcijska enotnost je na pohodu
vsaj uradno in formalno. To je rezultat pritiska in obračunov. Hkrati pa nastaja in raste tudi
opozicija znotraj političnih struktur. Uradno se to imenuje odpor samoupravljanju, čeprav
sploh ne gre za to. Osnovno vprašanje je, kakšni bodo odnosi v ZK, kakšna bo stopnja
njene notranje demokracije in kakšen bo njen odnos do novih ali sodobnih problemov te
družbe, od klasične politike, gospodarstva ter njegove produktivnosti pa vse do socialne
preobrazbe in družbene nadstavbe. To so bistvena vprašanja, na katera idejna stagnacija,
vračanje nazaj, celo pred Vl.kongres KPJ, demokratični centralizem in nedemokratične
metode ter pritisk in strah ne morejo dati pravega odgovora. In zato in zoper to raste odpor,
rezerve, kritika, nezadovoljstvo in opozicija, ki ni povezana ali organizirana. To je opozicija v
ZK in tudi zunanja, kakršne naša povojna politika še ni imela. Generalno zaupanje in
optimističen odnos do prihodnosti te družbe in Jugoslavije je bil vedno prisoten, sedaj je
začel kopneti in namesto njega se pojavlja dvom, kriza zaupanja ali nezaupanje in strah pred
prihodnostjo. In to je tisto, kar bremeni naš položaj in razmere.
Zadovoljen sem, da ne nosim več odgovornosti za tako stanje in tako bilanco in zaskrbljen
skupaj z ostalimi, ki to čutijo, vidijo in skrbijo za našo prihodnost in katerih število se je v
zadnjem letu izredno povečalo. Zal mije, da moje slutnje, da to ni prava politika, dobivajo po
122
dnevnik in spomini ______________1974
letu dni tudi konkretno potrdilo. Seveda smo pa Se daleč od tega, da bi jo spremenili. Grenak
in težak in mogoče celo krvav bo ta sad spoznanja in spreobmenja. Zvonovi in čas zvonijo k
pogrebu neke generacije, k pogrebu nekih mitov, vrednot, spoznanj, tabujev in prakse; oni pa
mislijo in verujejo, da so večni, nespremenljivi in nezamenljivi. Prvo dejanje te drame je
minilo. Drama se nadaljuje.
12. november
Zopet sem bolan. Težak in zapleten vulkus marginale na očeh. Terapija mi zdravi oči in
uničije živce, ker sem alergičen na vse antibiotike in njim podobna zdravila.
Električni mrk
25. november
Slovenijo je zagrnila faraonska tema in živčna panika. Ni elektrike. Dežja in vode
primanjkuje, termocentrale Šoštanj П1 in Trbovlje II so pa v remontu. Čutim poizkuse, da bi
tudi to temo in zmedo ter nesposobnost elektrogospodarstva naprtili meni. Že filozofirajo o
enostranskem razvoju, namesto da bi postavili vprašanje: kako je mogoče, da 40% v
Sloveniji instaliranih MGW stoji. (Šoštanj П 275 MGW in Trbovlje 125 MGW) Kdo je kriv
za tako škandalozno stanje? Upam, da ne jaz, ker sem že pred letom dni odšel. Glede
enostranosti razvoja - kar naj bi pomenilo, da se moja vlada ni dovolj brigala za elektriko - pa
dajmo besedo matematiki. Do jeseni leta 1972 je bilo v Sloveniji instaliranih elektrarn do
skupne moči 1000 MGW. To je bilo torej zgrajeno pred vojno in po njej. Za časa moje vlade
smo zgradili 405 MGW, Šoštanj III 275 in Zlatoličje 130 MGW. Na ravni IS pa smo že do
moje ostavke sprejeli še naslednji program za izgradnjo novih elektrarn: Brestanica 60MW;
Dolsko ali Trbovlje 60 MW; Šoštanj IV 300 MW; NE Krško 300 MW. Lahko rečem, da je
in bo tisto, kar smo zgradili ali programirali v mojem mandatu, še dolgo časa zelo pomemben
vir električne energije v Sloveniji. Številke pa povedo, da nobena vlada v Sloveniji ni
zgradila in programirala toliko MW kot moja.
1.december
Miha Potočnik mi je pred dnevi povedal, kako me je obtožil Ribičič na beograjski
televiziji. Bilje ogorčen. Za vsako rit raste palica - je bil nazadnje njegov komentar. Čudna je
moja usoda. Vse življenje sem dal boju za socialistično Slovenijo in Jugoslavijo, sedaj pa mi
podpredsednik republike in moj dolgoletni sodelavec podtika vizijo kapitalistične Slovenije.
Čemu, zakaj? To so končno Stalinove metode.
Takole meje Ribičič potisnil v veleizdajo:
"Mislim, daje imel Tito revolucionaren posluh in daje ob pravem času dal znamenje za
naš boj proti vsem oblikam hegemonizma, proti nacionalistični eskalaciji, hrvaškemu
partikularizmu, proti velikosrbskemu lažnemu demokratskemu centralizmu, in če hočete,
proti znani Kavčičevi viziji o visoko razviti Sloveniji kot samostojni državi znotraj razvite
Evrope in zunaj socialistične Jugoslavije. Vidite, to zamisel lahko vse bolj primerjamo z
vlogo sedanje izraelske države. Danes je jasno, da bi Slovenijo, slovenski narod v takem
primeru čakala zelo tragična vloga in da bi postala poligon imperializma na tem koncu
123
dnevnik in spomini _________	1974
sveta."32
2.december
Kot odgovor na Ribičičevo kleveto, sem uredništvu Dela danes odnesel tale tekst :
Se kavCiC o viziji
Nikoli nisem imel take vizije o slovenskem narodu in o njegovi državi v Evropi, kot jo je
prikazal tovariš Ribičič v beograjski televizijski oddaji Iz oči v oči. Ker pa se govori o neki
"moji znani slovensko evropski viziji", jo bom povedal glasno in jasno, tako, da če je treba,
res lahko postane znana. Ta moja vizija je: združena socialistična Evropa, v kateri bosta tudi
socialistična Jugoslavija in Slovenija kot sestavni del SFRJ dobila svoj prostor, vlogo in
veljavo. Verjamem, da se bo to nekoč uresničilo, ne še kmalu, toda uresničilo se bo. Ob taki
zgodovinski zmagi evropskega delavskega razreda, bi se marsikaj spremenilo med
socialističnimi državami, v socializmu in temeljito bi se spremenil tudi odnos sil v svetu v
korist socializma in politike neuvrščenosti. In šele tedaj, ko se bo to zgodilo, bo tudi
slovenskemu narodu, njegovemu obstoju in socializmu prenehala groziti tista nevarnost, ki
gaje s severa in zapada skozi stoletja stalno potiskala, utesnjevala, spodkopavala, potujčevala
inzasužnjevala.
Stane Kavčič
Ljubljana,2.12.1973
5. december
Takole so mi odgovorili iz Dela:
"Spoštovani tovariš Kavčič!
Sporočamo vam, da uredništvo Dela vašega prispevka "Se Kavčič o viziji" ne namerava
objaviti. Mnenja smo namreč, da je tovariš Ribičič v izjavil beograjski televiziji, s katero
želite v Delu polemizirati, v bistvu le svobodno interpretiral sicer znana in sprejeta politična
stališča 29. seje CK ZKS. Znano je, da ste na osnovi teh stališč podali ostavko z vseh
funkcij in da svojega mnenja o njih na 29. seji ali po njej niste posebej javno pojasnjevali.
Zato se nam zdi nepotrebno, da bi zdaj v časopisu načenjali novo diskusijo o že sprejetih
političnihocenah.
S spoštovanjem,
Mitja Gorjup
glavni urednik"
Glavni urednik Mitja Gorjup se je nečitljivo podčečkal pod ta zapis. Verjetno bo prišel
^Neuvrščenost seje potrdila kot dejanska politična sila naše družbe, pogovor Mitje Ribičiča v oddaji Iz oči
v oči, DELO, 1.12.1973, stran 5.
124
dnevnik in spomini _______________	1974
čas, ko bo ta bistri, simpatični mladenič zardel, kadar se bo spomnil, kaj je podpisal.
Verjamem, daje moralo uredništvo Dela ubogati ukaz, ki seje glasil: Ne objaviti Kavčičeve
vizije! Težko pa verjamem, da mi je moralo poslati tako klavrn dopis, s katerim mi to
sporoča!
11. december
Kadrovske spremembe, bolje rečeno, zamenjave v Sekretariatu za notranje zadeve in v
štabu JLA. Vzrok je politični, in krivda tudi. Omenjeni tovariši so pokazali premalo
zavzetosti in... (rokopis neberljiv, op.ured.) za sedanjo politiko in izpričali premalo zvestobe,
vdanosti in poslušnosti najbolj pomembnim ustvarjalcem in voditeljem te politike.
22.december
Včeraj je S. Kraigher v Lipici obtožil moj izvršni svet, da je sokriv za energetsko krizo.
Baje smo nadaljevali napačno politiko. Ni povedal, v čem je bila napačna. Tudi ni povedal,
koliko elektroenergetskih kapacitet smo zgradili v Sloveniji in da smo napravili program za
izgradnjo novih, ki ga je sedanji izvršni svet v celoti sprejel in kot svojega predložil
skupščini. V ognju kritike je tudi pozabil povedati, da je pet in pol let glasoval za tisto
politiko izvršnega sveta, ki jo sedaj kritizira. Kot predsednik skupščine je ob vsem, kar smo
predlagali in sklenili, imel možnost in pravico javno povedati svoje mnenje, ki bi ga mi v
izvršnem svetu še kako upoštevali. Nekajkrat seje celo to zgodilo. Pilat je imel neke razloge,
da si je umil roke, S. Kraigherjih pa nima in je soodgovoren za vse uspehe in spodrsljaje
naše politike, vključno z energetskim primanjkljajem. In ker je v skupni bilanci prvih več kot
drugih, bi lahko vsaj molčal, če že noče priznati resnice. No, sicer pa sem to kritiko mojega
izvršnega sveta razumel kot negacijo Ribičičevih klevet. Po Kraigherju jaz nisem
veleizdajalec, pač pa sem kriv, da ni elektrike. Kljub vsemu je v tej ihtavi gonji in praznem
iskanju mojih grehov in zločinov,to velik napredek in lepa izboljšava zame.
24.december
Božični večer? Že septembra, ko je bil v Sloveniji električni mrk, ne zato ker ni bilo
kapacitet, ampak zato ker je bila katastrofalna suša in so bile tudi glavne termocentrale
pokvarjene, se je čutilo namigovanje, da sem jaz kriv takemu stanju. Resnica pa je takale:
Slovenija je ob moji ostavki razpolagala s približno 1100 MW električnih kapacitet. Srednja
Drava s 125 MW in Šoštanj 1П z 275 MW so bile zgrajene v mojem mandatu. Poleg tega
smo obnovili in izboljšali še nekatere druge kapacitete. Zgradili in obnovili smo torej skoraj
40% vseh kapacitet, s katerimi je razpolagala Slovenija. Drugače povedano, nobena
slovenska vlada pred nami, od Kidriča do Smoleta, ni zgradila toliko elektrarn - merjeno z
MW - kot smo jih zgradili mi. Teh številk tedaj ni hotel ali mogel nihče objaviti. Pri vsem
tem pa je S. Kraigher... (tu se rokopis konča, op.ured.)
125
dnevnik in spomini ________________	1974
1974	NOVA USTAVA
1. januar
V	novoletnih uradnih čestitkah in izjavah je bilo čutiti umirjeno ali celo zadržano
ocenjevanje doseženega in zaskrbljenost za mir in razplet mednarodnih in domačih odnosov.
Da, da, izkušnje iz 1973. leta niso preveč blesteče.
Zadnji odpori v Srbiji
15. januar
V	Srbiji še naprej kuhajo čorbo v velikem loncu. Iz ZK čistijo najbolj talentirane in
razgledane ljudi, zlasti med novinarji, aktivisti in gospodarstveniki. Vodi se kampanja za
izključitev Nikeziča in Latinke. Na zadnjem plenumu so zamenjali oziroma odstavili štiri
člane sekretariata1. Vztrajno se ponuja in postaja zelo napadalna najbolj birokratska struja.
Oglasili so se tudi likovniki - komunisti in sprejeli izjavo o stanju v tej umetnosti2. Ta izjava
je najbolj grob ždanovski napad na svobodo ustvarjalne umetnosti. Pripravljajo obračun z
osmimi profesorji3. Inspiracije za vse to je dal nov, birokratski val v politiki, ici je začel svoj
pohod v jeseni 1971. leta z 21. sejo in katerega prvi vidnejši znak je bil napad name in na
našo politiko ob takoimenovani cestni aferi poleti 1969. leta.
Sedanji dogodki v Srbiji dokazujejo, da obstoja zelo močan odpor temu, v bistvu
birokratskemu pohodu v partiji in partije. Če je potrebno po več kot letu dni izključevati
Nikeziča, Latinko in Tepavca, in to potem, ko je bilo povedano, da to ne pride v poštev,
potem je to samo dokaz, da so oni politično še vedno živi in prisotni, ne glede na to, da so v
penziji. Duh njihove politike, moč in vpliv njihovih idej, rezultati njihovega dela, to so
strahovi, ki ne dajo počitka in miru sedanjim oblastnikom, in to so "zločini" liberalizma,
zaradi katerih bodo izključili omenjene tovariše. In če morajo več kot po letu dni, v katerem
je deloval sekretariat ZK Srbije v duhu nove politike, štirje njegovi člani in med njimi celo
sekretar takoj zapustiti ta forum in ni mogoče počakati tri mesece, da bi bili mirno zamenjani
na kongresu, potem tudi to dokazuje, kako se mudi uprizoriti novo čistko in na kako majavih
nogah je ta nova politika. Politične razmere potiskajo sedanjo birokratsko politiko v čedalje
hujše pritiske, obračune, nezaupanje in sektaštva. Logika politične borbe čedalje bolj kaže
pravo vsebino idejne in politične platforme sedanjega političnega kadra, ki vodi v vse večji
birokratizem oziroma specifično naš stalinizem ali neostalinizem, ne glede na to, da so v
ospredju te politike takoimenovana delavska in samoupravna gesla. Ne odreja vsebine neke
politike tisto, kar ona trdi, daje, ampak tisto, kar dejansko je. In neredko je tako, da čimbolj
'Časopisi so ta dan poročali, da so razrešili dolžnosti sekretaija CK ZK Srbije Nikolo Petronića in člane
sekretariata Miroslava Markoviča, Blagoja Bjelogrliča in Borivoja Simiča.
^Izjava je priobčena v časopisu DELO, 19.1.1974 na strani 19. pod naslovom Likovna umetnost kot
zatočišče desnih, agresivnih političnih tendenc in pritisk s teh pozicij na svobodo ustvaijanja.
^Obračun je trajal dlje kot so sprva predvidevali in šele spomladi leta 1975 so iz pedagoškega procesa in
fakultet odstranili LjubomiraTadića, Svetozarja Stojanoviča, Zagorko Golubovič, Dragoljuba Mičunovića,
Nebojšo Popova, Triva Indjića, Mihajla Markoviča in Krsto Životiča.
126
dnevnik in spomini _________	1974
je neka politika birokratska in antiljudska v dejanjih, toliko bolj je glasna v frazah in geslih,
ki pokažejo nasprotno. In take so sedaj razmere pri nas. Podobna situacija je bila že
mnogokrat v zgodovini delavskega gibanja in tudi v drugih razmerah. Zato naš zaokret nazaj
v bistvu ni nič drugega kot posledica tiste zakonitosti in dialektike v družbenem razvoju, ki si
preko plime in oseke utira pot naprej. Vse dosedanje oseke jugoslovanske revolucije, ki so
vedno prišle po velikem vzponu, so bile takega značaja in obsega (1953 -1954,1962-1963),
da jih je moglo vsakokratno vodstvo preživeti in popeljati čoln revolucije znova na valove
plime, ko sta čas in praksa dokazala nevzdržnost sektaških, birokratskih in socialdemagoških
programov. Sedanji položaj pa otežuje dejstvo, daje sedanji pohod birokratizma zlasti v ZK
povzročil tako obsežne in globoke kadrovske obračune in spremembe, da bo sprememba te
politike, kadar bo do nje prišlo, nujno zahtevala tudi spremembo kadrov in vodstva. To pa bo
težji, bolj dolgotrajen in trdovraten proces.
Praksa mora pokazati, da nova ustava in institucionalne oblike same po sebi ne morejo dati
demokratičnih in ustvarjalnih rezultatov, če je namreč družbena avantgarda zavozlana in
obremenjena z idejno zaostalim in birokratskim repertoarjem. Tega bremena in njegovih
negativnih posledic se ne more izogniti in znebiti, čeprav je vsa usmerjena, in to celo iskreno,
k splošnim ciljem popolne osvoboditve delavskega razreda in vseodre-šujočega ter irealnega
samoupravljanja. Ti cilji so postavljeni nerealno, kratkomalo niso dosegljivi tukaj in tu, in
zato zvenijo religiozno, mistično in zahtevajo obračun z vsem in vsemi, ki vanje ne verujejo
ali vsaj malo dvomijo. Taka religiozna zanesenost, tak celo že nekoliko spiritualni način
mišljenja in sklepanja v samoupravljanju in delavskem razredu je bil vedno dokaz, daje na
pohodu birokratizem. Stalin je trdil, da Sovjetska zveza koraka v komunizem, da bo dohitela
in prehitela kapitalizem, hkrati pa je popolnoma zatrl vsako drugačno misel ali pogled v
VKPB in je preganjal, zapiral in streljal vse, ki niso vsemu temu verjeli ali so mislili
drugače. Tako birokratizem subjektivno ni izdaja revolucije, tudi ne (subjektivno) njena
deviacija, ampak je kratkomalo odmik in beg iz njenega veličanstva stvarnosti in resničnosti
v izmišljeno carstvo raja, svobode in blagostanja. In pri vsem tem nič ne spremeni pogubnih
in zaviralnih posledic takega birokratizma in religiozne zanesenosti, čeprav se vse to dela v
imenu carstva in raja, ki je namenjen delavskemu razredu in v katerem naj dobe svoj prostor
predvsem vsi ponižani, revni in razžaljeni. Seveda je v revoluciji potrebna tudi čustvena
zanesenost in če hočete tudi religiozno zaupanje, ampak na podlagi in v okviru realnih ciljev
in pod pogojem, da zgodovinske okoliščine zahtevajo in opravičujejo, bolje rečeno,
pogojujejo tako verovanje in zanos. In tako je bilo v oboroženi revoluciji, v toku
narodnoosvobodilne borbe. Če pa kdo danes hoče obnoviti tedanji duh in restavrirati tedanje
armade - in najbolj zagnani zagovorniki sedanje politike to neprestano ponavljajo - potem pa
je to tista usodna napaka, ki jo mnogokrat delajo revolucionarji, da namreč ne upoštevajo
dane zgodovinske situacije in razmer. In tako danes s sivo barvo slikajo na včerajšnjo sivino
preteklosti v imenu bodočnosti in razlagajo, da prihajajo nove zarje, čeprav pada mrak na
včerajšnji dan. Če razlagaš življenje starca, ga s tem ne boš pomladil, ne življenja, ne starca;
to lahko store samo njegovi sinovi in vnuki.
Opažam, da smo pri nas in tudi drugod prikazovali in razkrinkavali birokratizem ali kot
pisarniško brezdušno papirnato poslovanje ali kot oblastniško obnašanje ali kot izdajo
oziroma odmik od množic ter odvzemanje in razpolaganje z viškom dela. Vse te lastnosti
127
dnevnik in spomini ______	1974
birokratizma obstoje in so točne, toda niso vse! Mogoče je še najbolj pomembna in nevarna
njegova religiozna, nestvarna, izmišljena vizija sveta, odnosov in konsti delavskega razreda
in vse družbe. Ta spiritualna mistika takoimenovanih višjih in edino odrešujočih ciljev, oblik,
sredstev, koristi revolucije, ki si jo birokratska fantazija pričara, izmisli, skonstruira brez
zveze z možnim in resničnim, to je najtežji prestopek in največja nevarnost birokratizma,
seveda kot makro-družbene projekcije. Ona je taka zato, ker potem v imenu tako postavljenih
neresničnih koristi ali velikih ciljev zdrvi v pohod in borbo za njih in uničuje, če more, vse,
kar jim na kakršenkoli način nasprotuje. In samo tako je potem možno obračunavati s
"kontrarevolucijo" v imenu kolhozov ali v imenu proletarskega internacionalizma proti
"nacionalizmu" ali v imenu vodeče vloge Sovjetske zveze ali v imenu delavskega razreda ali
v imenu delovnih zadrug ali kulturne revolucije ali v imenu samoupravljanja, tozdov in
delegatskega sistema. Možno je celo, da so posamezni cilji in sredstva dobri kot vmesni in
postopni členi razvoja, toda sprevrgli se bodo v svoje nasprotje, če bodo s pomočjo
birokratskega nasilja dobili religiozni ali celo magični spiritualni značaj. Pri nas se vse
premalo zavedamo, da je birokracija v ideološkem smislu sestra teologije in tako potem
rušimo eno vero, da bi zgradili drugo, v imenu rdečega klerikalizma preganjamo beli. Ob tem
pa birokracija razmišlja kot teologija, misli, daje dojela, spoznala in našla sredstvo in cilj, ki
naj reši vse probleme družbe in odpravi vsa njena protislovja. Z dosego nekega cilja hoče
kratkomalo ukiniti družbene zakonitosti, različnost interesov in dialektiko kot celoto gibanja
v boju nasprotij. Pozablja, da osnovno stanje družbe, njene materialne možnosti, različnost
interesov, dualizem človekove narave, dobrega in zla, posebnega in splošnega, privatnega in
skupnega obstaja samo po sebi, da živi in diha in da se zlasti v daljšem obdobju zelo malo
ozira in spreminja pod vplivom in ukazom birokratskih utvar. Birokratska vizija in
zanesenost tudi to zaznamuje in ugotavlja - prej ali slej. Ona čuti svoj neučinkoviti
verbalizem. Ne vidi pa pravih vzrokov zanj. Prav tako, kot si izmišlja svoje religiozno
socialne in utopično samoupravljalske cilje, prav tako si potem, ko ti cilji niso ali ne bodo
doseženi ali ne bodo doseženi v zadovoljivem obsegu, izmišlja tudi vzroke, zakaj niso bili
doseženi. Rekel sem, da se, ko postavlja cilje, obnaša kot teolog: ko išče vzrok, zakaj cilji
niso doseženi, se ne sprašuje, če morda (cilji) niso bili realni, ampak sprašuje in išče, kje in
kdo je kriv. In zopet odgovarja kot teologija: krivi so grešniki in greh.
In zdravilo zoper to je zopet teološko: preganjati greh in grešnike; utrditi in okrepiti
cerkev. In sedaj smo tu, kjer smo!
GREHI so: liberalizem, tehnokratizem, nacionalizem, oportunizem itd.
GREŠNIKI: Nikezič, Latinka, Tepavac, Mirtič, Kavčič, Kropušek, Krese, Jakopič,
Polak4, Čanadanovič, Crvenkovski in že prej Savka Dapčevič, Tripalo, Haramija, Pirker5 in
še mnogi drugi. In še in še bodo prihajali in bodo izobčeni, ker tu ni konca. Vse to pa
4Boj an Polak-Stjenka, rojen 1919, generalpolkóvnik, med NOB opravljal pomembne vojaške dolžnosti, po
vojni najprej sluboval v JLA nato je opravljal različne javne in politične dolžnosti v upravnih organih, bil
je ambasador v NDR, nato komandant republiškega štaba za teritorialno obrambo Slovenije od koder je
odšel v pokoj potem, koje moral zapustiti to dolžnost zaradi znane afere v zvezi z nakupovanjem orožja v
tujini za potrebe enot teritorialne obrambe Slovenije.
5pero Pirker, rojen 1927, študiral na pravni fakulteti, udeleženec NOB, po vojni opravljal različne politične
dožnosti v partiji in občini Zagreb, sekretar izvršnega komiteja CK ZK Hrvaške.
128
dnevnik in spomini _______1974
zahteva tudi utrjevanje ZK. Ni mogoče trpeti nobene opozicije; popolna akcijska in idejna
enotnost; vse, kar je izven tega, je frakcija. Borba mnenj je potisnjena v garderobo! Pritisk na
tisk je izreden. Utrjevanje avtoritete nujno!
Pojavil se je celo nov besednjak tega napadalnega in ortodoksnega načina mišljenja in
delovanja. Sedaj se ponašajo s tem, da so kadri in komunisti "naravnani" na 21.sejo
predsedstva ZKJ ali 29. sejo CK ZKS. Nihče se ne sramuje tega izraza, ampak ga vneto
ponavljajo, čeprav "naravnaš" lahko stvar, žico ali vrv; med živimi bitji lahko naravnamo
čredo ovac ali vprego volov ali konje; no, naravna lahko tudi kaplar svojo desetino ali
vodnik četo vojakov ali negovalka svoj otroški vrtec na sprehodu. Politično pa lahko ljudi in
kadre pridobiš in prepričaš; lahko spoznajo svojo zmoto, lahko spremene svoje poglede,
mišljenje in prepričanje. Toda sedanjemu političnemu kadru ne ustreza metoda prepričevanja;
je prepočasna, nezanesljiva in neučinkovita. Njo je nadomestilo naravnavanje, kar je enako
vojaškemu ukazu! Na levo ravnaj se! Ta izraz in ukaz je sicer malenkost spričo vseh drugih
dejstev neke resničnosti, toda vendar zelo nazorno kaže psiho, mišljenje in metodo dela
sedanjega trenutka. Skratka, celoten repertoar demokratskega centralizma in razredne borbe
je postal vsaj formalno in uradno vsakodnevni brevir partijskega aktivizma.
Ali bo vse to zatrlo svobodno in kritično misel socialistične stvarnosti pri nas? Ali bo in
do kod bo uspelo sedanjemu birokratizmu zavladati in disciplinirati demokratični duh
revolucije in ga napraviti za služkinjo svojih interesov, ciljev, ideologije in prakse?
Zadnji dogodki v Srbiji in tudi v Sloveniji in drugod kažejo, daje boj težak in zamotan.
Birokratski pohod osvaja nove in nove postojanke; zdi se mi pa, da odpor in rezerve
naraščajo in poganjajo klice grozečim nasprotjem in pretresom, ki nas čakajo v bodočnosti.
Quo vadiš, clara patria!
Naš odnos do zahodne Evrope
24. januar
V sedanji zaostreni mednarodno-politični situaciji, ki pa se je začela na Bližnjem vzhodu
vendar razpletati, sem čutil in opazoval, kako se pri nas ohlaja uradna temperatura v odnosu
do zapadne Evrope. Vse nevšečnosti, ki so se trenutno zgrnile nanjo, od pritiska Amerike do
naftne krize, vse je bilo pri nas na vrhu sprejeto s komaj prikritim zadovoljstvom. Čeprav
zelo preprost, račun takoj pokaže, da na evropskem kontinentu ni nobene druge realne sile
kot zapadna Evropa in njena progresivna gibanja, ki edina lahko preprečijo nemoteno
barantanje med ZDA in SZ za razdelitev interesov na tej stari celini, pri čemer bi gotovo
takoj zaživel jaltski "fifty-fifty" za nas. Kljub temu pa naša politika vidi večjega zaveznika v
vsakem arabskem šejku, črnskem poglavarju ali azijskem despotu kot pa v razviti in
civilizirani zapadni Evropi, kjer končno živi in dela skoraj sto milijonov delavcev in še naš
miljon delavcev zraven. Res čuden in nerazumljiv je ta odnos in razpoloženje. Nekaj
stalinistične nezaupljivosti, sektaštva in aziatske mentalitete je v njem. Mogoče sežejo
korenine vsega tega daleč nazaj v zgodovino.
129
dnevnik in spomini________________1974
Nehote sem se spomnil, kakšen odnos sta imela Marx in Engels do vzhodne in
južnovzhodne Evrope v prejšnjem stoletju. Njun odnos je bil zlasti do Slovanov, z edino
izjemo Poljakov, skrajno rezerviran in negativen. Pod vplivom dogodkov iz leta 1848 in
zlasti zaradi vloge Rusije, kije bila steber reakcije, sta Marx in Engels videla v Slovanih in v
panslavizmu glavnega zaveznika zapadnoevropske fevdalno-buržoazne oblasti. Ker sta
verovala in pričakovala v drugi polovici devetnajstega stoletja že socialistično revolucijo v
zapadni Evropi, ker sta tudi zanjo in za njene zgodovinske okoliščine pisala svoje teoretične
poglede in predvidevanja, sta seveda videla glavno zunanjo nevarnost - in ne brez razloga -
prav v carski Rusiji in v njeni panslavistični ideologiji kot politični platformi njenega prodora
proti zahodu in jugozahodu.
Sedaj, ko je minilo še ne polnih sto let od tedaj, vidimo, kako sta se zgodovina in
dialektika poigrali s takratnimi pričakovanji in predvidevanji tudi tako genialnih duhov, kot
sta bila Marx in Engels. Pred sto leti je bila zahodna Evropa zibelka in perspektiva socializma
in neslovanski narodi njegov glasnik. Vzhodna Evropa pa je bila njegovo nasprotje,
nevarnost in strateška rezerva reakcije, Slovanom pa se je ponujala vloga evropskega
žandarja. Taki so bili torej realni položaji in vloge na evropskem političnem odru. Potem pa
se je vse zavrtelo. Vzhodna Evropa je postala zibelka in stvarnost socializma; slovanski
narodi njegov pionir. Na zahodu pa se je razvil in okrepil kapitalizem in tu so začeli svoj
barbarski pohod fašistični žandarji zoper človeško civilizacijo in zoper prvo deželo
socializma. Perspektiva socializma je postala njegova nevarnost in njegova nevarnost je
postala njegova stvarnost. In kdo lahko trdi, da bo naslednjih sto ali dvesto let še vedno
tako?! In kaj, če se evropski zgodovinski oder še enkrat obrne? Proizvajalne sile, splošna
stopnja in tempo razvoja, kulture, civilizacije, tehnike in znanosti imajo večjo kvantiteto in
deloma tudi kvaliteto še vedno na zapadu. Razmišljam! Kakšen zgodovinski skok bi lahko
napravil socializem, če bi se "polastil", če bi izbruhnil na taki proizvodni in civilizacijski
podlagi. In če se Marx in Engels vendar nista zmotila, ko sta za take splošne okoliščine
vizionirala o socializmu in za socializem? In kaj, če sta se zmotila torej samo v zaporedju
dejanj in v času? Ko razmišljam v teh zgodovinskih razsežnostih, potem mi postajajo naše
uradne antievropske meditacije še bolj nerazumljive. Tolaži me misel, da vsak dan in vse več
ljudi čuti, misli in ravna drugače. Se posebej velja to za Slovence.
SZDL in Partija
30. januar
Pri nas v Sloveniji so začeli zelo poudarjati pomen socialistične zveze. Najbrž je Kardelj
začutil nevarno sektaštvo, ki ga mora nujno povzročiti in ga povzroča sedanji politični kurz.
Med uradno politiko in njeno propagando ter med takoimenovano civilno družbo, med
stranko in ljudmi, nastaja vse večje nezaupanje in prazen prostor. Čeprav je v Sloveniji ta
politika vsaj po prijemih in oblikah manj brutalna in primitivna kot na primer v Hrvaški in
Srbiji, vendarle povzroča nezaupanje in pasivni odpor, ker je pač po vsebini nesprejemljiva
in ne ustreza objektivnim okoliščinam in interesom večine ter potrebam razvoja. Ker torej
postaja jasno, da ta pot vodi v slepo ulico, so tej politiki že začeli vsaj verbalno dajati
nekatere akcente, ne da bi seveda imeli namen ali sposobnost, dajo spremene. Eden od takih
130
t
dnevnik in spomini _______1974
poudarkov je izredni pomen SZDL; drugi je poudarjena potreba po večji stimulaciji osebnih
dohodkov, kar seveda vodi v socialno diferenciacijo, ki že itak ostaja, kot je bila, ne glede na
besedno grmenje zoper njo. Ekonomsko-socialna stvarnost in idejno - politični vidiki
položaja narekujejo, da se najbolj goreča in preteča gesla demokratičnega centralizma,
monopola stranke in socialne demagogije zamenjajo z nekoliko bolj umirjenimi pozivi in
stališči, ki naj omogočajo večjo podporo sedanji politiki in vodilni skupini. Take formalno-
taktične preobrazbe so ena od tistih političnih "mojstrovin", v katerih se zna Kardelj zelo
natančno premikati. Toda razlike so sedaj prevelike, odnosi preveč zaostreni, nameni tako
prozorni, da take taktične nianse ne bodo prišle do bistva stvari in zato je to prazno šahiranje
sem in tja!
In kaj in kje je sploh bistvo stvari!? Preprosto rečeno je bistvo problema v tem, da
množice sprejemajo socializem kot nov, zgodovinsko perspektiven družben red, hkrati pa
kažejo veliko nezaupanje do stranke in še večje do njene uradne ideologije. Običajen
odgovor na to protislovje in krivec za tako stanje naj bi bila pač malomeščanščina, ki náj bi
bila še vedno prisotna kot zaveznik kontrarevolucije. To sta aktivistična razlaga in odgovor.
Zgodovinska analiza in njene izkušnje pa govore drugače.
Množice sprejemajo nov družbeni red, socializem:
a),	ker omogoča, zlasti v nerazvitih deželah, bolj racionalno izrabo proizvodnih sil in tako
tudi hitrejši ekonomski in na njegovi podlagi tudi splošno družbeni razvoj;
b).	ker je socialno pravičnejši - kljub krivicam in neenakosti - od kapitalizma;
c).	ker že resnično daje ali vsaj programira - zlasti v nerazviti deželi - širše in večje
možnosti za ustvarjalno delo posameznika, upoštevajoč pri tem tudi napredek znanosti in
tehnike;
d),	ker daje možnosti in tudi postopoma ustvarja pogoje za demokratizacijo, humanizacijo
in podružbljanje družbenih odnosov in soodločanja - samoupravljanja pri urejanju javnih
zadev.
Omenjeni štirje razlogi imajo lahko in tudi imajo v različnih deželah različno težo, pomen
in obseg. V odvisnosti od splošnih in posebnih zgodovinskih in konkretnih razmer ima
lahko vsak od njih večji ali manjši pomen in lahko se jim priključijo še drugi, zlasti
nacionalni (v kolonialnih ali polkolonialnih deželah) razlogi in pogoji, zaradi katerih se
množice, to se pravi velika večina, zavestno borijo in sprejemajo socializem. Rekel pa sem,
da imajo množice, velika večina delovnih ljudi, lahko in tudi imajo drugačen odnos do
vodeče stranke socializma (komunistov) in do njene ideologije (marksizma). Ta odnos je
lahko bolj rezerviran, bolj nevtralen ali celo odklonilen. Vzrokov za tako stanje je mnogo več
in so dialektično pogojeni.
Jaz vidim sledeče:
131
dnevnik in spomini ______	1974
a).	Stalin je zamenjal (nadomestil) diktaturo proletariata z diktaturo partije in s svojo
diktaturo, s stalinizmom; s tem je kompromitiral mnoge ideje, odnose, oblike in značilnosti
KP in marksizma.
b).	Marksizem danes ni več enoma ideologija ali nauk ali znanost in komunistične partije
niso več enoten organizacijsko-operativni organizem. K takemu stanju je mnogo pripomogla
tudi KP Jugoslavije, pa kasneje KP Kitajske, Albanije, Kube, Romunije, Italije itd.
Marksistična ideologija in praksa sta sedaj polni nepomirljivih notranjih nasprotij; grozita, da
bosta razpadli na več skupin in doktrin.
c).	Mnoga predvidevanja, stališča in napotki, tako tisti, ki so jim bili avtorji klasiki
marksizma, kakor tudi tisti, ki so jim avtorji sodobni teoretiki ali politiki, niso dobila ali še do
sedaj niso dobila svoje potrditve v praksi socializma, zato marsikaj od vsega tega ostaja ali se
pojavlja kot uradna irealna podoba nečesa, česar ni, ali nečesa, kar nihče ne potrebuje.
Stranka in komunisti, ki pa take irealne rešitve socializma ali njegove utvare brez zveze s
stvarnostjo prognozirajo, napovedujejo ali celo vsiljujejo, pa potem izpadejo v očeh množic
kot neresni Don Kihoti, kot zagrizeni fanatiki, ali kot nepopravljivi dogmatiki. Socializem
kot ustvarjalna praksa milijonskih množic je marsikdaj drugačen, je celo nasproten tistemu
idealnemu socializmu, ki je zapisan v knjigah ali živi v glavah socialističnih ideologov kot
"čisto, višje in popolno ideološko-marksistično gibanje". Dialektika in praksa torej vsiljujeta
vprašanje: koliko in kje se bo socializem kot obstoječa realnost razlikoval od socializma kot
ideološke doktrine? Danes in tu je socializem kot stvarnost bolj zapleten, manj romantičen,
manj pravičen, bolj krvav, manj demokratičen in bolj zaostal od socializma kot marksistične
ideologije. Se več!
d).	Socializem kot praksa, kot danost, ni vedno in noče biti vedno otrok marksizma.
Nekatere arabske dežele na primer imajo mnoga obeležja socialističnega družbenega reda ali
vsaj take programe, ki istočasno odklanjajo marksizem in vse, kar ima zvezo s komunisti; pri
tem pa poudarjajo nekatere prvine islama kot doktrine, ideologije socializma! Marksizem - in
s tem tudi komunisti, zlasti v nerazvitih deželah Afrike in Azije - že izgublja monopol nad
socializmom. Vse izgleda, da ga je za vedno izgubil tudi v razviti zapadni Evropi in
Skandinaviji. Vse več ljudi, zlasti med intelektualci, tudi v Ameriki, iskreno razmišljajo o
socializmu in so hkrati prepričani antikomunisti. Vsa ta gibanja in pojavi niso renegati in
izdajalci socialistične revolucije, kot je bilo to deloma možno in točno za časa Marxa in
Lenina, ampak so rezultat in predznak neizbežnih družbenih sprememb v smeri omejevanja,
utesnjevanja in uničevanja kapitalizma in nastanka socializma.
e).	Ni pa dvoma, da so seveda določene rezerve do marksizma in komunistov tudi
posledica in vzrok vpliva in interesov kapitalizma. Bila bi neodpustljiva otročarija, če ne bi
tega videli in se temu primemo tudi postavili. Videti pa samo to in nič drugega kot vzrok za
razlike, ki jih imajo ljudje v svojem odnosu do socializma in marksizma ter komunistov, pa
pomeni ne upoštevati kvalitetnih sprememb, ki so se v svetu zgodile v korist socializma od
oktobrske revolucije do danes.
132
dnevnik in spomini ___________	1974
Tak zgodovinski razvoj ima in mora imeti svoje odmeve v slehernem revolucionarnem
marksističnem ali nemarksističnem gibanju. Torej tudi mi v Jugoslaviji in Sloveniji nismo
pred njim imuni. Marsikaj seje od Marxovih časov spremenilo. Gotovo paje ostal njegov
dialektični način mišljenja, po katerem celokupnost revolucionarnega gibanja in bivanja
pogojuje samo enotnost ideje in materialne biti, to se pravi teorije in prakse. In če teorija
začne izgubljati zvezo s prakso, če naj bodo irealni teoretični normativi edini vodnik
socialistične prakse, če naj bo torej tem slabše za prakso, če ni v skladu s teorijo, potem je to
dokaz, da nekaj ni v redu s teorijo. Neizpodbitna resnica je, da tudi danes pri nas nima
marksizem monopola nad socializmom kot stvarnostjo in prakso. Naloga trenutka je, da to
ugotovimo in iz te ugotovitve napravimo potrebne teoretične, marksistične, znanstvene
zaključke. Toda tega nihče ne dela! Nasprotno! Mnogo naporov je usmerjenih v to, da bi
marksizem vendar končno in dokončno postal monopol nad socialistično prakso pri nas. Ne
trdim, da hoče uradna ideologija in oblast popoln monopol partije in marksistične ideologije.
Najdejo se seveda tudi taki birokrati. Hoče pa odločilno besedo o vseh važnih vprašanjih;
hoče v kali zatreti vse, kar misli drugače; hoče in želi zamašiti usta vsem, ki imajo pomisleke
zoper obstoječi položaj ZK, zoper obseg demokratičnega centralizma. Zato tudi trditev in
očitek, da jih hočejo "liberalci, tehnokrati in nacionalisti" odriniti na rob družbenih dogajanj.
Nek obseg vodilne vloge in če hočete monopolnega položaja ideologije o socializmu in ZK
je še potreben. Moral pa bi biti vsak dan manjši, čedalje bolj zoževan na bistvena in strateška
vprašanja socializma in še tak neprestano soočen s prakso. Sedaj paje ta monopol prevelik,
preobširen in trd in tak, kakršen je, je bolj zapovedan kot dobrodošel, bolj verbalen kot
stvaren, bolj doktrinären kot življenjski Zato ga socialistična praksa ogroža, spodkopava,
ignorira. To čutijo tudi na vrhu in to naj bi spremenili. Utrjevati torej položaj ZK in ideologije
marksizma z in v socialistični zvezi pod varstvom komunistov. Temu cilju naj bi služila tudi
poudarjena vloga SZDL. Ta napor je jalov. Doživel bo neuspeh. Osvobodilna fronta kot
predhodnik socialistične zveze je bila in ostala skupaj z njo direktna negacija takega
monopola. Vse več in več je prepričanih borcev za socializem, ne da bi bili pristaši ali
zagovorniki marksistične ideologije, ne da bi bili ali hoteli postati komunisti. Nov
zgodovinski, družbeni sistem socializem se tako dviga nad stranko in njeno uradno
ideologijo; čimbolj se utrjuje v praksi in ne v idealnih normah, toliko bolj politična moč in
oblast stranke slabita, toliko bolj kopnita njen monopol in njena oblast. To je bil in ostane
zakon življenja in socializma. Tudi Kardeljevi manevri ga ne bodo spremenili!
Nova ustava
7. februar
Danes smo dali v skupščini soglasje k predlogu nove ustave SFRJ. Vsi smo glasovali za,
čeprav ni bilo kakšnega posebnega navdušenja. Ustavna propaganda, ki je zelo napihnjena,
preobsežna in neresnična v kolikor ustvarja vtis, da bo ustava rešila vse, ni mogla prepričati
ljudi in tudi ne poslancev. Ustava je daleč od tega, da bi res predstavljala kvalitetno
spremembo naše družbe. Na tem svetu bi pač že bil raj, če bi bilo mogoče osnovna njegova
nasprotja, zlasti razliko med potrebami in možnostmi, ukiniti s pravnimi sredstvi. No, kjub
temu ima nova ustava nekaj pozitivnih novosti, in to:
133
dnevnik in spomini _______________________	1974
a).	Na področju združenega dela in pravic neposrednih proizvajalcev, čeprav je seveda
daleč od tega, da bi - kar propaganda poudarja - delavci sami razpolagali z vsem dohodkom.
Razpolagali bodo s tistim delom dohodka, ki jim bo ostal, ko bodo odvedli za splošne
družbene potrebe določeno vsoto. Kako velika pa bo ta vsota - in na žalost bo še vedno
sorazmerno zelo velika - pa bodo določili predstavniški organi federacije, republike, občine
in interesnih skupnosti. Za delavce in njihov dohodek je precej vseeno, ali bodo v teh
predstavniških organih poslanci ali delegati. Način volitev bo drugačen, posledice in
obveznosti pa enake. Bolj so torej spremenjeni oblika, način in procedura delitve družbenega
proizvoda kot pa njegovi stvarni odnosi, številke, obveznosti, pravice in možnosti. Končno
drugače tudi biti ne more.
b).	Gotovo so precejšnje izboljšave glede mednacionalnih odnosov in možnosti republik.
Tu je napravljen - vsaj formalno - korak naprej v slabitvi vloge centralnih organov: zlasti v
sodstvu in usklajevanju republiških stališč.
Slabe strani te ustave pa so tiste njene norme, ki so rezultat sedanje politike, poudarjene
vloge politične birokracije in levega ideološkega zagona. V ustavi je tudi mnogo
nepotrebnega propagandno-doktrinarskega in utopičnega teksta, ki jo dela neučinkovito,
ohlapno in težko razumljivo.
In tu je seveda tudi vprašanje, kako, kje, kdaj in do kod bo ZK s svojo politiko in
demokratičnim centralizmom omogočala ali dopuščala, da demokratično-politične ustavne
norme postanejo tudi vsakodnevna praksa in ne samo načelo ali doktrina. Edino čas lahko
odgovori na ta vprašanja. Tak, kot je sedaj, pa demokratičnemu ustavnemu duhu ne obeta
mnogo. Vsekakor je v zvezi z ustavo bilo in še bo mnogo, zelo mnogo besed in sorazmerno
malodejanj.
Nove afere ali z leve na desno in nazaj
10. februar
Bakarič je sporočil hrvaškemu narodu, da obstaja nova frakcija v ZKH in da se pripravlja
nova afera6. Sedaj so na udaru centralisti, za katere ne vemo, kdo so in kaj hočejo. Ker so
pač v "ilegali" (ni namreč mogoče po normalni poti povedati, kaj hočeš), je tisti, ki jih
obtožuje v prednostnem položaju, tako da jim obesi, kar mu pride na misel ali v usta,
podobno, kot je Ribičič obtožil mene za veleizdajo. Ni še jasno, kakšno težo in razsežnost bo
dobila ta nova hrvaška afera. Ni izključeno, da bo slučaj s centralisti namenoma zelo
napihnjen, saj bo spričo političnega razpoloženja v Hrvaški mnogo bolj popularno
obračunavati s tistimi, ki naj bi želeli okrepljeno vlogo federacije in oslabljeno vlogo
republike, kot pa je bilo s tistimi (1971 1.), ki so želeli obratno. Očitno se tudi Bakarič tega
zaveda. Pogrom na centraliste bi lahko imel za cilj tudi približevanje tistemu razpoloženju, ki
je bil mnenja in še meni, da je Hrvaška nekaj izgubila, da je bila prikrajšana, da se ji je po
^Glcj DELO, 11.2.1974, ki prinaša izjavo Jureta Bilića, da v ZK Hrvaške nastaja nova frakcija, kije za trdo
roko in birokratsko partijo, da ima birokratsko centralistični program, ki ne priznava pravice narodov niti
pravice delavskega razreda, da vodi družbo.
134
dnevnik in spomini ______	1974
obračunu z delom vodstva 1971. leta zgodila krivica.
Vsekakor pa je vidno, da sedaj v ZK hodijo od desnice do levice, od nacionalistov do
centralistov, od liberalov do tehnokratov in da obračunavajo sedaj z enimi potem z drugimi.
Pogrom za pogromom; hajka sledi hajki, obračun obračunu! Tako je delal Stalin v tridesetih
letih. In rezultat? Gotovo je, da v KPJ po Titovem prihodu na oblast ni bilo v njej več
opozicije do njene generalne politike. Celo pristaše informbiroja 1948. leta in kasneje ni
mogoče imeti za idejno ali politično opozicijo osnovni politiki. Oni so bili navadna policijska
agentura SZ in Stalina. Sedaj paje očitno, da nastaja idejna in politična opozicija znotraj ZK.
V mislih imam "desno "opozicijo, če lahko uporabim ta, ne povsem ustrezajoč stalinski izraz.
Gotovo pa poleg nje obstajajo tudi pomembne težnje - in mislim, da so se v nekaterih
republikah celo okrepile - da bi bila uradna politika še bolj levo in ortodoksno usmerjena.
Sedanji birokratsko-politični val zanje ni dovolj močan, dovolj radikalen in radi bi videli trdo,
polvojaško roko vsepovsod. Ker pristaši takih naziranj čutijo, da se vrste ZK diferencirajo,
ker se zavedajo pomena in vsebine spremenjene politike po 1971. letu - si prizadevajo, da bi
ta zaokret in sprememba šla čim dlje, čim bolj v levo in končala v sovjetskem objemu. Ni
razlogov za trditev, da je tak račun brez podlage. Sedanje stanje v ZK realne navamosti za
tako spremembo povečuje, jo stimulira in izziva. Tudi v tem je ena od negativnih posledic
medsebojnih obračunov med tistimi kadri in komunisti, ki so v celoti s prepričanjem sprejeli
naš sistem samoupravljanja, ne da bi že tudi doumeli in ugotovili vse posledice, ki iz tega
slede, za družbene odnose in politiko, vključno vlogo in položaj ZK; z udari zoper
"desnico"se je okrepila in ohrabrila tudi skrajna levica. Ker je njen program in model poznan
še iz informbirojevskih časov, se vrnimo nazaj, k tistemu, kar nastaja v spopadu med sedanjo
uradno politiko in sodobnimi zahtevami razvoja v ideološkem, teoretičnem in političnem
pogledu. Ta novi demokratski val, ki je tako nastal zlasti v letih 1966-71 in ki je uradno
izobčen iz toka socialistične revolucije, je ostal še vedno tu, živ in pomemben, se spreminja,
zato ker živi proti svoji volji v opoziciji znotraj ZK in v okviru naše socialistične družbe in
samoupravljanja. Ona najbrž ni (ali še ni) organizacijsko povezana, akcijsko usmerjena alije
ta po svojem prepričanju, mišljenju, razpoloženju; ona je tu s svojimi željami, kritiko,
intimnostjo in pričakovanji. Ona je v Hrvaški, Srbiji, Sloveniji, Bosni in Hercegovini ter
Makedoniji. Ona se krepi tako v prepričanju kakor tudi v številu. Njena najbolj izrazita
oblika delovanja je "oportunizem" do uradno deklarirane politike, mlačnost,
nezainteresiranost, ki prihaja tudi že v kritiko in akcijo. To ni opozicija socializmu, razredu
ali ZK nasploh. Pač pa je to opozicija najprej predvsem nekim metodam (stalinističnim),
nekim ljudem - voditeljem, ki menijo, da imajo monopol nad resnico in revolucijo ter da so
nezmotljivi in nenadomestljivi. Ta opozicija izraža svoje nezadovoljstvo z obračuni, s tako
prakso odnosov v ZK, ki onemogoča dialoge, borbo mnenj in dialektično iskanje pravilne in
najboljše poti revoluciji. Nekaj te opozicije je namenjeno seveda tudi tistim in takim idejam in
zahtevam samoupravljanja, ki nimajo podlage v stvarnosti, ki so stvar daljne prihodnosti in
ki zlasti idealizirajo vsakega manualnega delavca in istovetijo njegovo zavest in vlogo z
zavestjo in vlogo razreda. Pri tem podcenjujejo pomen dela, znanja, znanosti in tehnike ter
tako hote ali nehote odpirajo vrata primitivcem ter slabemu delu. Sedanja opozicija v ZK je
torej logična posledica nekega stanja v njej; je rezultat dekretirane "enotnosti", premajhne
demokratičnosti v vrstah ZK, prevelike avtoritarnosti in ne nazadnje tudi tiste ideološke
stagnacije ter ortodoksnosti, ki postaja sedaj alfa in omega dnevne politike avantgarde, ki
135
dnevnik in spomini ______	1974
noče in ne more videti ter upoštevati spremenjenih zgodovinskih in konkretnih okoliščin.
To pa bi bilo možno samo pod pogojem, če bi povečali demokratične odnose in borbo
mnenj v ZK ter preko odprte konfrontacije predlogov, pogledov in stališč gradili enomo
politiko. Priznali bi torej neenotnost kot objektivno posledico dane stvarnosti ter jo s
tolerantnim in organiziranim dialogom premagovali in tako utrjevali našo enotnost. Če bi
tako nadaljevali in delovali, bi ostala fronta samoupravnega socializma v osnovi enotna in
ostala bi dovolj odprta vrata za dinamičen dnevni razvoj. Ker pa se to ni zgodilo, ker je bila
ta pamema pot presekana, smo dobili in povzročili dvojno ali trojno škodo:
a),	vrste pristašev in zagovornikov samoupravne poti so razbite;
b).	idejnemu, teoretičnemu in demokratičnemu razvoju in razmišljanju so privezane
nepotrebne uteži, strahovi in zapreke;
c)	ohrabrile in okrepile so se stalinistične sile v Jugoslaviji.
In tako se tudi mi nismo izognili dialektični zakonitosti in boju med starim, ki umira in
odhaja v zgodovino, in novim, ki se rojeva in vstopa v življenje. Kajti zgodovina in izkušnje
nas uče, da nikoli niso v družbenih gibanjih ali strankah množične izključitve in hajke temelj,
na katerem se gradi njihova enotnost. Vedno so bili in bodo taki spopadi, nesporazumi in
razhajanja začetek novih spoznanj, vrednot in ciljev. Taki boji in obračuni so bili in bodo
vedno znanilci nečesa, kar prihaja in pride prej ali slej. In tudi sedaj in v tem primeru je in bo
tako. Tito je s svojo revolucionarno gardo in ob podpori vseh narodov Jugoslavije zrušil
ideološko in politično nadvlado Stalina v mednarodnem komunističnem gibanju. To je bila
njegova največja zgodovinska zmaga. Sedaj pa se mu približuje tudi največji zgodovinski
poraz: prihaja čas, ko bo premagana njegova ideološka in politična nadvlada v ZKJ in
Jugoslaviji. Mogoče je ne bo dočakal, zagotovo pa jo bodo dočakali njegovi stari sodelavci,
predvojni revolucionarji. Stari Latinci so rekli: časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z
njimi. Jaz dodajam: Mi ne vedno in ne dovolj!
20. februar	- "
Čilska revolucija je premagana. Allende je mrtev. Revolucija in kontrarevolucija na tej in
na oni strani barikad analizirata pridobljene izkušnje. Allende ni bil tako srečen kot Castro.
Allende je bil pravilo, Castro izjema. Prvi je delal revolucijo z ustavo, zakoni, glasovi,
pravico; drugi s puško in krvavim nasiljem. Alliendejeva veličina je v tem, da je verjel v
najbolj humano, nekrvavo zmagovito pot revolucije. Hkrati paje v tem tudi njegova največja
zmota, ki jo je hrabri plačal s svojo glavo. Njegov program je bil revolucionaren, z njim je
bistveno prizadejal razredne interese in materialni položaj domačega in tujega kapitala.
Njegova politika je bila kot drzna partija šaha, v kateri je igralec, ki je imel črne figure in
vodil napad, zamenjal vrstni red potez. Svojemu nasprotniku je napovedal mat; ko pa je
analiza pokazala, da nima dovolj sil, da bi ga dejansko matiral, je ponudil remi. Čmi bi moral
že od samega začetka igrati na remi. Tako paje beli, potem koje ugotovil, da čmi nima moči
matirati ga, sam prešel v protinapad in zmagal. Allende je pozabil ali pa spregledal, da se
noben kapital, nobena buržoazija, nikjer in nikoli prostovoljno ne odreče svojih razrednih
136
dnevnik in spomini ____________	1974
interesov in položaja. Odreče se jih brez boja samo tam in takrat, koje odnos sil tak, da bi bil
boj zanjo samomor. Ko govorim tu o silah, ne mislim na moralno - politične sile, mislim na
puške! V razrednem revolucionarnem spopadu vedno odločajo puške, neposredno ali pa
posredno. Če bi Allende imel za seboj vojsko ali oborožene delavce, da bi branili njegove
revolucionarne zakone, potem bi tudi mirna in ustavna pot vodila v socializem. Toda kasarne
so bile na nasprotni strani; delavci niso imeli orožja - politika Allendeja pa je bila
revolucionarna in nastalo je vprašanje, kdo bo koga! Odločile so puške! Zaenkrat brez pušk
ni revolucije in niti ni nujno, da pokajo. Važno je, da so v njenih rokah. Brez pušk so lahko
samo reforme, premišljene, postopne, pomembne, korak za korakom. Torej še vedno ostane
tudi mirna pot v socializem. Ampak hitrost premikanja na tej mimi poti je OBVEZNO
počasna, nobenih revolucionarnih skokov in prehitevanja. V nasprotnem bo zmagala
kontrarevolucija. Tako je bilo v Čilu, tako bi bilo tudi v Italiji, Franciji, Nemčiji, na
Japonskem in še kje. To je verjetno nauk, iskanje in opozorilo preproste čilske revolucije in
junaške Allendejeve smrti.
17. februar
V Sovjetski zvezi so vzeli državljanstvo Solženicinu, Nobelovemu nagrajencu, in ga
izgnali na zapad. Stalinistična mentaliteta in strahovi so v SZ še vedno tako močni in vplivni,
da ta ogromna in močna država oziroma njeni oblastniki ne morejo prenesti nekaj romanov
tega pisatelja, ne glede na to, ali so zgodovinsko bolj ali manj točni, umetniško bolj ali manj
kvalitetni. Solženicin ima razloge, da sovraži stalinizem. Sovraštvo v literarnem ustvarjanju
pa ni vedno zaveznik dobre literature. Toda ne glede na to, Solženicin slika tiranijo, ker
hrepeni po svobodi; preganja krivico, ker ljubi pravico; piše o temnih straneh življenja, ker si
želi, da jih ne bi bilo ali da bi jih bilo čim manj. V tem svojem hrepenenju po bolj človeškem
hrepenenju, po boljšem življenju zaide v idealizem, v religioznost in pravoslavno mistiko.
Svoj ideal vidi v očiščenem pravoslavju; spominja me na našega Kocbeka, ki so mu
prenovljeni katoličani in duhovno obnovljena katoliška cerkev tudi bili višek humanizma in
perspektiva človeštva ali vsaj perspektiva slovenskega naroda. Gotovo je tako prepričanje
Solženicina in tudi Kocbeka (oba sta umetnika in ne politika) odraz in odmev na neko stanje
duhovnega sveta in življenja, in to tistega in takega, v katerega revolucija in socializem še
nista prodrla ali nista dovolj prodrla in ga dovolj spremenila. In ta svet in njegova moralno-
iracionalna podoba ni niti majhen niti nepomemben. Zivi in bo živel še zelo zelo dolgo;
spreminja se tako pod vplivom novega družbenega reda kakor tudi zaradi svoje notranje
potrebe, dinamike in logike. Ni slučajno, da npr. nekateri umetniki kot posebni analitiki
življenja, njegovih podob in odnosov nastavljajo taki stvarnosti svoje zrcalo. Tudi tako je v
vsaki umetnosti nekaj mističnega, nerazumljivega in neizmerljivega. Ni umetnosti brez njene
notranje duhovne frekvence, ki je tem večja, čim bolj združuje dano in iskano: minljivo in
večno; včeraj, danes in jutri; materijo in duhovno življenje in smrt. Zlasti ruska literatura je
polna tega; Tolstoj, Dostojevski, Gogolj, Čehov in tudi Gorki so nazorni dokazi za to. Če pa
umetnik vidi in čuti pred seboj - in to pravico in svobodo ima - predvsem in samo iracionalni
moralno - mistični del življenja in če ga ljubi, če mu je vdan, če veruje vanj, če precenjuje
njegov pomen v nekem zgodovinskem trenutku in če ga hoče izboljšati, preroditi - tedaj se
izpostavi nevarnosti, da bo politično obsojen, diskvalificiran od tistega dela družbe ali
oblasti, ki želi ta del življenja, ki ga sicer še priznava kot začasno nujno zlo, čim prej uničiti.
Taki nesporazumi in konflikti med umetnostjo in politiko odnosno oblastjo so vedno bili in
137
dnevnik in spomini ________	1974
verjetno bodo. Niso torej nobena samo sovjetska ali socialistična posebnost. Skoraj vsi veliki
umetniki in vizionarji so to občutili ali se vsaj s tem protislovjem srečali, če so se podali
raziskovati in prikazovati to stran življenja in človeka.
In ker seje na tako umetniško Golgoto podal tudi Solženicin, je doživel tudi vse njegove
trnove dogodke. V tem je vsa njegova zmota, krivda, zločin in tudi prispevek napredku in
večji kvaliteti tistega duhovnega sveta ( religioznega ) ki še živi v SZ. Dovolj velika, da so ga
izgnali; in vendar ne tako velika, da bi za vedno zginil v ječi, Sibiriji ali neznano kje, kar bi se
mu zagotovo zgodilo v stalinskih časih. Torej kljub vsemu - vendar napredek. Tako so še
stalinistični, da ga ne trpijo, in že tako demokratični, razumni in človeški, da ga nočejo ubiti.
Izhod je pregon v inozemstvo. Leta 2000 pa bodo verjetno tudi v SZ pisatelji pisali
neovirano o vseh grozotah stalinizma in o mnogih slabostih socializma. To ni najboljša
tolažba za danes; in vendar boljša perspektiva za jutri.
Kravi za davek ali o našem kmetijstvu7
23. februar
Ta članek je rentgenska slika našega kmetijstva. To ni popolna slika ali diagnoza; je pa
pokazala na izvor bolezni, ki ga napada in razjeda. Spominja me na pacienta, ki ima rano na
želodcu; samo zaradi nje je težko bolan; nima apetita, hujša, slabo je razpoložen, razdražljiv,
apatičen, nima volje do življenja in misli na smrt. Podobno je z našim kmetijstvom. Naš strah
pred bogatim kmetom je glavni vzrok vseh bolezni v kmetijstvu.
Seveda ta strah ni od včeraj. Nima samo davčnih vzrokov; davki so že posledica
ideološkega in političnega strahu, ki smo ga podedovali od Stalina, od oktobrske revolucije
in njenih izkušenj. Borili smo se zoper ta strah; preganjali smo ga, toda nikoli se ga nismo
povsem otresli. Vrgli smo ga skozi vrata na cesto, in hudič je zopet prilezel nazaj skozi okno.
In tako v kolobarju, leto za letom, desetletje za desetletjem. Sprejemali so se sklepi, taki in
drugačni; pisale resolucije in filozofsko-teoretični članki. Kardelj in Bakarič sta bila najbolj
glasna in učena dolgo vrsto let. No, nekaj smo dosegli z družbenim sektorjem kmetijstva. S
privatnim se nismo premaknili skoraj nikamor. Obračali smo ga sem in tja; naganjali ga v
zadruge, kritizirali, hvalili, grozili, preganjali in podpirali. Rezultatov ni bilo. Čedalje več
delavcev na tuje, čedalje več deviz za uvoz hrane; nobene ali zelo slabe perspektive za
privatnega kmeta. To so glavni rezultati strahu pred bogatim privatnim kmetom.
Naše nezaupanje in strah pred privatnim kmetom sta imela in imata svoje ideološke in
strateške vzroke. Naj jih na kratko povem. To so:
1). Ideološki
7V Deluje 21.februaija 1974 novinar Viktor Sirec napisal članek z naslovom Kravi za davek, v katerem je
opisal primer sadjarja Branka Rajkovića iz Svilajnca, ki je potem, koje prodal ves svoj pridelek mladega
sadovnjaka na štirih hektarih, vseh deset vagonov prvovrstnih jabolk, moral zato, da bi plačal davek,
prodati še dve kravi.
138
dnevnik in spomini ______	1974
a)	Kljub vsem specifičnostim naše narodno - osvobodilne borbe - ki smo jih imeli,
priznavali in poudarjali - je še vedno imel prevelik vpliv pri njenem ocenjevanju razredni
obrazec oktobrske revolucije in doktrine kominterne. Vloga in doprinos kmetov v narodno -
osvobodilni borbi je zato bila inje še podcenjevana. Če bi namreč globlje in z manj razredne
šablone ocenili obnašanje in doprinos kmetov revoluciji, potem bi tudi globlje spoznali vse
tiste razlike in specifičnosti, ki so tako zaradi ekonomskih razmer, v katerih je živel, kot tudi
zaradi političnih spoznanj in zavesti našega kmeta sililo, da je v tako širokem obsegu
podpiral in sodeloval v njej. Realna ocena njegovega sodelovanja v revoluciji bi potemtakem
bila takorekoč tudi predpogoj za večje zaupanje vanj tudi po zmagi revolucije. Tako, večje
moralno - politično zaupanje pa je bilo v tistih časih siromaštva in razdejanja edina podlaga
za res specifično pot preobrazbe privatnega kmetijstva in njegovega povezovanja s
socializmom.
b)	Preveč klasično razredni oziroma sektaški odnos do privatnega kmeta, bi nujno - po
tem pojmovanju - postal po zmagi revolucije nasprotnik socializma in opora kontrarevolucije,
če ga ne bi nova oblast z vsemi sredstvi omejevala, zlasti ekonomsko in politično. Široko je
zagospodaril med vodilnimi komunisti, zlasti po letu 1948, do kmeta odnos, ki je videl v
njem dve duši. In tako je naloga - da ga rešimo one druge, satansko-kapitalistične duše in da
mu pustimo samo revolucionarno-delavsko - zvenela skoraj mistično in religiozno. Od tu
tudi taka zagnanost in prisila (s palico smo jih gonili v raj in zveličanje) pri ustanavljanju
zadmg.
2. S t r a t e š k i
a)	Ekonomsko neutemeljena, neuresničljiva in politično forsirana industrializacija, ki je
podcenjevala pomen kmetij ske proizvodnje
b)	Izravnavanje standarda med mestom in vasjo je bilo politično in administrativno
forsirano v korist mesta in združenega dela v takem obsegu, da je bilo vsako delo (in še tako
nizka produktivnost) realno bolje nagrajeno od onega v privatnem sektorju kmetijstva. Slučaj
Rajkoviča in njegovih jabolk dokazuje, da je tudi danes še tako. In kdo bi bil potem tako
neumen, da bi ostal doma na kmetiji, če gre lahko v industrijo ali v Nemčijo.
Taka je globalna podoba naše kmetijske politike. Ali bi bila lahko drugačna? To je nazaj
obrnjeno preroško vprašanje. Lahko bi bila. Teoretično. Pri naši dani zavesti, spoznanju in
ekonomski situaciji pa ni mogla biti drugačna. Tudi vse ostale socialistične družbe, od SZ do
Kube, so imele enak ali podoben odnos do privatnega kmeta. Edina izjema je Kitajska; toda
šele po tem, ko je propadla takoimenovana politika velikega skoka. Sicer pa ima tudi
Kitajska svojo kolektivistično doktrino v kmetijstvu, z edino razliko, da postavlja razvoj
kmetijstva pred razvoj industrije. Ta strategija pa marsikaj spreminja v odnosu mesto-vas; ne
sesa več vrednot iz vasi in kmetijstva v mesto in industrijo, kot je bilo na začetku takoj po
vojni tu, pri nas, ampak jo pušča tam, alijo celo preusmerja iz mesta na vas.
Pri nas kaj takega, mislim, ni prišlo nikoli v poštev. Samo industrializacija je lahko
139
dnevnik in spomini __________	1974
omogočila hitrejši razvoj in dala, ustvarila podlago za temeljito socialno preobrazbo. Brez nje
bi naš socialni program ostal na papirju. Bilo pa bi več uspeha, stabilnosti in bolje izrabljene
vse naše možnosti, če ne bi do te mere zaustavili, ekonomsko in politično degradirali
kmetijstva in zlasti privatnega kmeta. Ker je bilo storjeno to preje, ker mu je družba preveč
vzela v eni obliki, mu bo morala, če bo hotela zravnati stmkturo med industrijo in
kmetijstvom, to vračati v drugi obliki. Čeprav sedaj ta strah pred privatnim kmetom,
blagovnim proizvajalcem, počasi izginja (mnogo prepočasi), pa on ni ekonomsko sposoben
dohiteti časa in njegovih potreb ter se postaviti na noge. Brez ekonomske pomoči družbe se
to ne bo zgodilo. Glede tega smo pa še daleč od resne politike in učinkovitosti. Spominjam
se, s kakšno opreznostjo smo predložili skupščini 1949. leta v intervencijskem skladu prvih
300 starih milijonov za kreditiranje privatnega kmeta. V Sloveniji in tudi drugih republikah
obseg teh kreditov hitro narašča. Kljub temu pa je to kaplja v morje. Vse do srede
šestdesetih let je bilo uradno mnenje, da privatni kmet ne sme imeti traktorja. In zato je dobil
kredit, če je kupil avto Crvene zastave, ni pa mogel ali smel kupiti traktorja za svoj denar.
Sabotaža?! Ne! Jalova filozofija; suhoparna doktrina; čisti odnosi nad vse! Podcenjevanje
tehnike in precenjevanje politike = politična propaganda!
Ni težko razumeti ali opravičiti pretiranega strahu pred privatnim kmetom in prevelike
socialne vizije in vneme v korist proletariata v tistih prvih povojnih letih, polnih pomanjkanja
in grozečih nevarnosti kontrarevolucionarnih poizkusov. Mnogo težje je razumeti podobne
strahove in utvare danes. Ni jih mogoče razumeti in upravičiti sedaj, ko smo bogatejši, ko so
se tako spremenile politične ter gospodarske razmere in ko so izkušnje take politike tako
zgovorne in polne konkretnih (negativnih) dejstev. Toda vse zaman; sadjar Branko Rajkovič
bo še prodajal krave - kako dolgo še?! - da bo plačal davek od dohodka svojega sadovnjaka.
Najstrašnejše vezi družbe so verige njenih lastnih predsodkov! Največje prevare človeka
so megle njegovih lastnih nazorov, in to tistih, ki jih stvarnost vsak dan znova zanika. S
takimi vezmi predsodkov in meglo nazorov je še vedno obremenjen naš socializem v svojem
odnosu do kmeta. Res, čim večje bo to nasprotje, čim večja in absurdna je in bo ta
obremenitev, toliko bolj blizu je in tudi bo pravo spoznanje, streznitev in rešitev!
27. februar
Ustavni mlini meljejo naprej z nezmanjšano srditostjo. V marsičem in marsikdaj ropotajo
v prazno. Ker ni dovolj volje, znanja in poguma, da bi slikali in analizirali našo družbo in
socializem tak, kakršen je in tak, kakršen še dolgo bo - nam ponujajo meglo in fraze,
prepisano učenost in zmedeno modrost o najbolj napredni družbi združenega dela, o
Marxovi republiki in o marxističnem čudežu, kije pri nas postal dejstvo. Čisto malo manjka,
pa bi korakali v komunizem, kot so že nekolikokrat Sovjeti. Kakšna fikcija nečesa in nekoga!
Zakaj? Čemu? Zato, ker sta naša revolucionarna misel in dejanje začela izgubljati stik z
življenjem. Zato, ker je stvarnost težka in trda, so izgleda potrebne pravljice in pravljičarji o
marksistični Indiji Koromandiji:
Delavce in državljane pa čedalje manj briga oblast in borba zanjo; čedalje manj razumejo
njene institucionalne oblike in zapletene mehanizme. Njih zanima njihov materialni položaj,
140
dnevnik in spomini ______	1974
standard in duhovrta osebna svoboda in nadstavba, ki si jo izoblikujejo in izpopolnjujejo
lahko ali pa tudi ne na podlagi takega ali drugačnega njihovega materialnega stanja in
možnosti. Njihova skrb in zahteva ni predvsem boj za oblast, za več oblasti, ampak je za več
kruha, več stanovanj, večji standard, manj dela, več prostega časa in svobode. V kolikor
hočejo več oblasti, je to včasih povezano tudi z utvaro, da več oblasti pomeni vedno tudi več
kruha in večji dohodek. To pa je lahko res, lahko pa tudi ne. V kolikor je oblast še od
množičnega vpliva oddvojena sila, v toliko je to točno; v kolikor bolj pa oblast postaja
družbeno-strokovna funkcija, kolikor bolj se depolitizira, toliko bolj postaja propagandni
hrup o prevzemu oblasti po delavcih ali prazno leporečje ali pa nevarno igračkanje z ognjem.
Ne prvo ne drugo pa ni v korist delavskega razreda in strokovnemu in ekspeditivnemu
opravljanju javnih zadev in to povsod, od tozdov do federacije, od gospodarstva do kulture.
To bo v naslednjih letih pokazala praksa. Imejmo srečo, da ne bo tega kazala kot farso,
anarhijo in diktaturo, ampak kot postopen razvoj, v katerem bo izdržalo izpit samo tisto, kar
je res v korist delovnemu človeku, vse ostalo pa bo odnesla voda ali bo ostalo kot prazna
beseda na papiiju; bodočnosti v nasmeh in sedanjosti v grenkobo.
Dragi Ciril!8
Bridko sem se nasmehnil, ko sem zvedel, da si odstopil kot predsednik vseh književnikov
Jugoslavije. Veijamem, da nisi bil preveč srečen in navdušen nad to funkcijo. Kljub temu pa
bi usoda lahko počakala do kongresa, kjer bi se poslovil, obdan s predsedniškimi uspehi in
slavo. Obrnilo pa se je drugače. Napravil si greh ali pa napako in vsega je bilo konec. Ti si
človek preudarnosti, demokracije in strpnosti; bolj si navdušen, kot zagnan; bolj trezen, kot
zagrizen; več misliš in manj kimaš; bolj ceniš dobrega človeka kot pa dobre ideje. Ne
veijameš v nezmotljivost avtoritete; ne spoštuješ tabujev; ne ljubiš besednih parad, ampak
vrtaš in vrtaš v tiste svoje Tolmince, v njihovo govorico, v hribe, v njihove ... (rokopis
neberljiv, op. ured.), doline, grape in kotanje, v katerih žive, garajo in se bore za svojo srečo!
Ker si tak, tudi tvoji literarni in pripovedni mlini ne ropotajo v prazno; ni v njih nerazumljive
učenosti, nabreklega patosa, pretiranih obljub in slepega sovraštva. In v takem tvojem bistvu
tiči začetek tvoje predsedniške pogube. Mislil si pač v svoji pisateljski, človeški in politični
naivnosti, da danes tu in pri nas velja sila in moč argumentov. In zato se nisi zbal, če bi na
vaš kongres prišli tudi razni antikristi in ne samo bogaboječi verniki. Naj pridejo, naj povedo
in razkrijejo svojo krivo vero, si mislil in vzkliknil: Ne bojimo se jih! Resnica in pravica sta
na naši strani. Čemu strah! Potolkli jih bomo, osramotili ali celo prepričali, če so v zmoti in
če v svoji nevednosti in neumnosti širijo škodljive nauke. Tako si govoril. Verjetno si že
pripravljal to in ono, kar bi podkrepilo in utrdilo zmago naših idej, naukov in argumentov.
Uštel si se! Zmotil si se! To je napaka ... , več kot napaka; to je liberalna zabloda, ki odpira
vrata satanu in kontrarevoluciji..., in zato, dragi predsednik, danes še predsednik in nikdar,
nikdarveč?!
Sedaj menda, dragi Ciril, veš in razumeš, kaj velja; danes in tu predvsem veljajo argumenti
sile in moči in ne sila in moč argumentov. Premišljuj o tej resnici in naj ti ne bo žal, da si se
^Ciril Kosmač, rojen 1910, slovenski pisatelj, scenarist in prevajalec, član SAZU, med NOB je bil glavni
urednik Slovenskega poročevalca, umetniški vodja Triglav filma, predsednik Društva slovenskih
pisateljev, predsednik Zveze knjidevnikov Jugoslavije, umrl.
141
dnevnik in spomini ______	1974
boril zoper nje. Nisi sam v tem boju; čedalje več nas je; nisi bil samo ti poražen v njem, bili
smo poraženi tudi drugi. Čim bolj se bomo borili - in to vsi, od politikov do književnikov,
od dna do vrhov, toliko manj bo poraženih med nami in toliko več bo zmag človeškega
razuma in duha.
Prelij to spoznanje in izkušnjo v balado o predsedniku in trobenti. Imej se dobro, več
pisateljuj in manj predsednikuj!
Tovariški pozdrav
Stane
(P.S. Neodposlano pismo Kosmaču!)
1. marec
Včeraj sem bil v skupščini. Sprejeli smo slovensko ustavo. Ona je hčerka zvezne in zato
ima tudi vse njene prednosti in pomanjkljivosti. Čutilo seje, kako je bil organiziran svečan
poudarek na tem dogodku. Verjamem, da so vsi, poslanci in tudi jaz s prepričanjem glasovali
za ustavo. Ni pa jih bilo mnogo, ki bi tudi svečanost trenutka doživljali tako, kot jo je
organiziral protokol. Ta evangelijska zagnanost ne dobi in ne dobi pravega odziva. Tudi
sama to čuti. To paje nevarno! Lahko jo spremeni v slepo sovraštvo in strah! Čudim se, da
tudi ob taki morebitnosti ostajam miren; duhovna, moralna in razumska samozavest se utrjuje
v meni. Mirno in lahkotno sem po glasovanju zapustil to hišo, v katero se najbrž ne bom
kmalu vrnil.
Zdenko Roter9 mi je na seji delal družbo, živahno sva govorila. Ko sva skupaj tudi
odhajala, sem se spomnil Dantejeve Božanske komedije:
Ti le za svojo zvezdo kreni,
pa slavnega ne boš zgrešil pristana,
čeprav sem videl v lepšem te življenji.
8. marec
Dan žena. Razumem in podpiram boj za enakopravnost žena. Moški in ženska bosta
nekoč enakopravna; danes še nista. Enaka pa ne bosta nikoli! Dokler bo obstajala
kakršnakoli delitev dela v družbi, bo to imelo svoj odraz tudi na delitvi dela med moškim in
žensko, možem in ženo! Ta delitev bo vse manj in manj izraz neenakopravnosti, ki mora
izginiti, in bo vse bolj in bolj pogoj in smisel vse večje produktivnosti dela družbe in lažjega,
bolj človeškega življenja družine.
^Zdenko Roter, rojen 1926, doktor znanosti, udeleženec NOB, po vojni služboval v organih za notranje
zadeve, nato služboval v CK ZK Slovenije, poslanec, redni profesor na FSPN.
142
dnevnik in spomini ______	1974
To je cilj in smisel dneva žena. Kar pa se sedaj pri nas ta dan dogaja, mislim na to
neokusno veseljačenje, ženski "auf biks" in pijančevanje, pa postaja bolj podobno karnevalu
kot pa resnemu moralno političnemu delovanju. To je samo ena prilika več, daje propaganda
navdušena, nekateri zaskrbljeni in zaskrbljene, mnogi pa pijani in pijane!
13. marec*
Zelo pestra postaja ta moja internacija. Sedim na obsežni lestvici svojih interesov: politika,
ekonomija, kultura, umetnost, marksizem, zgodovina, filozofija, vojne vede....Mislim je
prostrano, dejanjem tesno! Upam, da uradi tudi vestno snemajo in poslušajo vse naše
živahne in številne pogovore o gospodinjskih pomočnicah, o dnevnih čenčah, šolskih
dogodkih, o zdravju, boleznih in smrti, o znancih in sorodnikih, o vnukih, babicah in
prababicah, o Tanči gori, Stahovici in Borovnici. Zdi se mi, da igramo komedijo o dvojnem
življenju čedalje bolj uspešno in prepričljivo. Kljub temu mije včasih težko. Žal ne spadam
med tiste, ki jih je blagroval Hamlet:
Blagoslovljentisti,
ki v njem sta strast in um tako stopljena,
da prstom ni Fortuninim piščal,
ki nji na voljo poje.
Pravica naroda do samoodločbe
19. marec
Ponovno sem bral Leninove spise o nacionalnem vprašanju. Človek dobi vtis, da niso nič
izgubili na svoji aktualnosti, čeprav so stari več kot 50 let. Preizkusni kamen nacionalne
politike je slej ko prej ostala pravica naroda do samoodločbe s pravico do odcepitve. Z
odnosom do te pravice so se že v Leninovih časih razlikovali internacionalisti od
nacionalistov, revolucionarji od frazeijev, dejanja od gesel, teorija od prakse. In tako je ostalo
vse do današnjih dni. Tudi danes je to vprašanje preizkusni kamen za dosledno, marksistično
in demokratično politiko v nacionalnem vprašanju. Tako tedaj kakor sedaj izgleda pravica
naroda do odcepitve mnogim marksistom in komunistom kot nekaj, kar velja za kapitalizem;
v socializmu pa s to pravico ni kaj početi; še več, lahko je celo nevarna. Tako tedaj kakor
sedaj priznavajo nacionalna gibanja v kapitalizmu, polkolonijah in kolonijah kot nekaj
naprednega in revolucionarnega. Ta ista gibanja, zahteve in nacionalne prizadetosti, če do
njih pride v socialističnih državah, pa mnogim izgledajo kot smrtni sovražnik socializma.
In tako znotraj marksistične teorije in prakse, znotraj delavskega in komunističnega
gibanja, obstaja neka dvojnost in pokvarjenost do samoodločbe narodov, vključno s pravico
do odcepitve, samoodločba in odcepitev nekega naroda v kapitalizmu je seveda progresivna,
vsi jo podpiramo, hura, brez omahovanja. Samoodločba, svobodna agitacija za okrepitev in
odcepitev v socializmu, bog nas varuj! To je izdaja socializma in kontrarevolucija. Tako
nekako se na ta vprašanja, odnose in slučaje gleda danes v mnogonacionalnih, socialističnih
državah in zdi se mi, da tudi pri nas v Jugoslaviji ni drugače. V začetku tega stoletja so
mnogi marksisti - med njimi celo taki kot Roza Luxemburg in Trocki kakor tudi mnogi
socialdemokrati - menili, da v socializmu s samoodločbo narodov v smislu odcepitve ne bo
143
dnevnik in spomini ______	1974
kaj početi. Lenin je zoper to tezo vodil ostro borbo in tudi zmagal, vsaj teoretično, vsaj v
sprejetih programih in dokumentih boljševiške partije in komimerne. Toda še za časa
njegovega življenja so v praksi v Sovjetski zvezi, zlasti po zaslugi Stalina stvari izgledale
drugače. Kasneje pa so se razvijale tako, kot da ni s pravico do odcepitve kaj početi; oziroma
da jo je tisti narod, ki seje priključil tej ali oni socialistični državni skupnosti, enkrat za vselej
izkoristil in da nima do nje več pravice. Tako je mislil in delal Stalin. S takimi trditvami in
teorijami so tudi pri nas centralisti pojasnjevali tisto ustavo v kateri ni bilo zapisane pravice
narodov do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve.
Seveda pa je taka pravica, četudi je v ustavi zapisana, zgolj deklaracija, če ni možna
svobodna agitacija zanjo. Zapisana pravica ima namreč šele tedaj svoj smisel, lahko postane
praksa in dejanje in ne samo geslo ali fraza, če se delavski razred in njegova politična
organizacija ali posameznik tudi svobodno opredelil do nje in lahko zanjo tudi bori. Na žalost
pa tako daleč in do te stopnje demokracije socializem še ni prišel. Toda prišel bo, o tem ne
more biti dvoma! Dokler bodo v mnogonacionalnih socialističnih skupnostih vsa gibanja in
poizkusi, ki bi imeli za končni cilj novo samoodločbo nekega naroda in z njo povezano
možno odcepitev, ustanovitev lastne države ali priključitev kaki drugi socialistični državi,
takoj proglašena za separatizem, nacionalizem, za kontrarevolucijo ipd., vse dotlej ni mogoče
misliti in trditi, daje polno uresničena pravica nekega naroda do samoodločbe in odcepitve.
Doslej so taka gibanja, ideje in želje bile; toda stalinizem kot antinacionalna socialistična
praksa jih je vedno v kali zatrl. In samo s tem dejstvom in s tako prakso in odnosom do teh
nacionalnih zahtev je možno pojasniti pojav, da je bilo mnogo dobrih komunistov,
revolucionarjev ožigosanih in obsojenih zaradi nacionalizma, šovinizma in separatizma. Med
njimi je bilo v Sovjetski zvezi mnogo starih boljševikov in prekaljenih ter poštenih
revolucionarjev; med njimi je bil Gomuljka na Poljskem in Husak v Slovaški; in Dubček v
Pragi; in v nekem smislu v televizijski oddaji Iz oči v oči tudi pisec teh spominov, čeprav on
sam ni nikoli agitiral ali imel vizije za odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Res pa je, da
načelno tudi take možnosti nisem izključeval. Za mene ni nikoli bila samo tista znana
alternativa Slovencev: Jugoslavija ali smrt oziroma vesoljni potop! To geslo je centralistično,
starojugoslovansko, čeprav z novo zastavo! Zanj so se zavzemali centralisti in unitaristi;
podpirali so ga tisti mladoletni slovenski politiki, ki niso znali misliti resnično svobodno,
slovensko, polnoletno! Jugoslavija da; toda ne vsaka in za vsako ceno! Torej taka, ki daje
tudi Sloveniji v njej tak položaj, daje z njim tako zadovoljna, da ne išče in razmišlja o kakšni
drugi rešitvi. Taka je bila vedno moja nacionalna in jugoslovanska ideja in vizija. Pravice,
ideje in vizije sem vedno priznaval tudi drugim narodom Jugoslavije.
Dosedaj ni bilo razlogov boriti se za novo samoodločbo slovenskega naroda. Toda v to
smer in k takemu programu bi nas pripeljali in prisilili dogodki, centralistična politika, ki je
prevladala v začetku šestdesetih let. K sreči je v sredini prejšnjega desetletja bila premagana
in odstranjena in začel se je proces novega odpiranja in reševanja mednacionalnih odnosov v
Jugoslaviji, ki je končno pripeljal k sedanji ustavi in novi podobi, bolj ustrezni podobi in
praksi federacije v njej. Ali bo to zadostovalo? Bo to zadovoljilo Hrvate, Srbe? Samo
prihodnost bo dala odgovor na to vprašanje.
144
dnevnik in spomini ______	1974
Vsekakor pa samoodločba vsakega naroda in njegova pravica do odcepitve tudi v
socializmu ni, ne more in ne sme biti tabu za njegov delavski razred, za njegove socialistične
patriote in komuniste. Taka njegova pravica, možnost in vizija mora biti tabu za ostanke
njegove buržoazije, ki bi jo hotela in želela izkoristiti tako, da bi pod krinko samoodločbe in
odcepitve agitirala za restavracijo kapitalizma. Seveda taka možnost in nevarnost obstajata in
bosta še dolgo'obstajali. Zato mora biti diktatura proletariata vsakega naroda, kjer je zmagal
socializem, dovolj zrela, modra in oprezna, da se te nevarnosti zaveda, da ne dovoli» da se
razvname in da jo, če je treba tudi s silo v kali zatre. Mislim, da so bile vse dosedanje
diktature proletariata v vseh deželah socializma taki svoji nalogi dorasle. To oceno potrjuje
tudi praksa, saj ni nikjer uspelo buržoaziji pod krinko samoodločbe in odcepitve obnoviti
kapitalizma.
Toda diktatura proletariata oziroma socialistična demokracija vsakega naroda oziroma
večnacionalnih držav, kjer je zmagal socializem, se mora zavedati, da nacionalno vprašanje
(in z njo povezana samoodločba) ni rešljivo enkrat za vselej. Biti mora in bo vedno odprto,
dinamično in spreminjajoče. Samo tako je možno zagotoviti in pospeševati zgodovinsko
neogiben proces nastajanja, povezovanja in istočasnega stapljanja vseh svobodnih narodov v
splošno socialistično, človeško skupnost.
Socialistična demokracija, teorija in praksa sodobnega marksizma in komunizma mora
zelo paziti, da ne bo upravičene nacionalne zahteve delavskega razreda, revolucionarjev in
komunistov nekega naroda metala v isti koš kot topogledne zahteve razrednega sovražnika,
ki jih hoče taktično izkoristiti, da bi dosegel neki drugi cilj. Zahteve prvih potiskajo kolo
zgodovine naprej, čeprav trenutno nekaj, kar je že zdmženo, razdružujejo, zahteve drugih
obračajo kolo zgodovine nazaj. Ni vedno enostavno razlikovati prvo od drugega; tembolj,
ker se na sedanji stopnji družbenega razvoja pomeša drugo s prvim. Tako je bilo na
Madžarskem 1956. leta; v Češkoslovaški 1968. leta in v Sloveniji 1969. leta (cestna afera),
čeprav v teh primerih ni bila nikjer postavljena zahteva za novo samoodločbo ali odcepitev.
Na Madžarskem in v Češkoslovaški bi bila tudi nesmiselna, saj so to samostojne države.
Toda v vseh teh slučajih je bila prisotna poleg ostalega tudi nacionalna prizadetost.
Torej razlikovati prvo od drugega in s tem, če se pokaže dovolj razumevanja do prvega, se
tudi drugemu (razrednemu sovražniku) vzame veter iz jader, to je naloga trenutka in zahteva
napredka. Žal mi je, toda kot pripadnik majhnega slovenskega naroda moram ugotoviti, da
praksa in teorija v večnacionalnih socialističnih državah, vključno z Jugoslavijo, ni bila
doslej vedno na višini take svoje naloge. Bila je premalo ustvaijalna, premalo iskajoča in
pogumna, kadar je šlo za nove rešitve nacionalnih pravic in odnosov v socializmu. Bila je in
je še preveč pod vtisom prakse in državnih oblik, ki jih je zapustil kapitalizem. Prveč
modruje in sanja o veličini velikih držav in pri tem pozablja, da so v zgodovini razpadle vse
velike države, mnogonacionalne tvorbe, ki so bile zgrajene na premajhni nacionalni svobodi.
Prepričan sem, da bo zgodovina dokazala, da bodo enako usodo doživele tudi v socializmu.
Skratka, trdim in opozarjam, da socializem niti v praksi niti v teoriji v tem polstoletju, kar v
praksi obstaja, ni pokazal dovolj razumevanja v svojih lastnih hišah za pravice zlasti malih
narodov do samoodločbe in odcepitve. Te pravice, ki so jih ti narodi v neki zgodovinsko-
revolucionarni situaciji tako ali drugače uresničili, izgleda da so sedaj več ali manj mrtve ali
145
dnevnik in spomini ______	1974
vsaj zamrznjene. So sicer zapisane in priznane, toda prekletstvo nanje, če bi jih hotele
socialistične sile nekega naroda, ponovno, sedaj in tu, oživeti, pretehtati in oceniti. V tem
pogledu socializem še ni bil dorasel svoji zgodovinski nalogi. Prihaja čas, ki bo potrkal tudi
na ta vrata; mnogi pretresi in razočaranja nas čakajo; mogoče tudi Jugoslavijo! Iskreno želim
- da ne! Močno se bojim - da! Slej ko prej pa sledeče Leninove besede ostanejo tako za nas,
jugoslovanske komuniste, in še bolj za mnoge druge kot samo deloma izpolnjen program in
vizija:
"Smo za to, da se narodi spojijo, toda nasilna spojitev in prilastitev ozemlja, kakor
opazujemo dandanašnji, ne moreta voditi k prostovoljnemu državljanu, če ni svobode
odcepitve... Kajti v resnici ne vemo in ne moremo vedeti, koliko bo zatiranih narodov, ki se
jim bo zdela v praksi potrebna odcepitev, da bi vnesli svoj prispevek raznoterosti oblik
demokracije in oblik prehoda v socializem. Da pa je odrekanje svobode do odcepitve
velikanska teoretična napaka, v praksi pa usluga šovinistom zatirajočih narodov, to vemo,
vidimo in otipljivo čutimo vsak dan... Kadar torej govore: samoodločba v socializmu ni
potrebna, je to takšen nesmisel, takšna obupna zmeda, kakor bi kdo dejal: demokracija v
socializmu ni potrebna."10
27. marec
Včeraj je imel Kardelj dolg govor v Ljubljani11. Tolmačil in obračunaval je s preteklostjo
oziroma s svojimi resničnimi ali umišljenimi nasprotniki, ki naj bi po njegovih besedah bili
skrajno nevarni socializmu. Menil je, daje med njimi del bivšega vodstva v Hrvaški, Srbiji
in Sloveniji. Med njimi sem jaz na prvem mestu.
Ostal je zvest svoji stari metodi, ki končno ni njegova, stara je kot je stara politika in
politična borba, da namreč namen posvečuje sredstvo. Najprej je vse nas, ki nismo mislili in
tudi ne mislimo točno tako kot on in njegovi somišljeniki in apostoli razvrstil v klane in
frakcije, potem pa je naše delovanje brez kakršnihkoli dokazov obremenil z raznimi
naglavnimi grehi tega sveta. Pokazal je, kaj bi bilo, čeprav še ni bilo. In tako je vse
opravljeno. Edina ideološka resnica je njegova resnica! Vse, kar se ne strinja z njim, ki misli
drugače, je klan, frakcija in začetek izdaje socializma in samoupravljanja. In ker za izdajo
samoupravljanja, za klan in frakcijo - po znanih in veljavnih načelih diktature proletariata in
demokratičnega centralizma - ni demokracije, smo tudi s tega vidika zbrisani (vsaj formalno)
izpred obličja resnice, pravice in morale. Tako izgleda in tako se sklene Kardeljev krog
demokracije in borbe mnenj.
Kljub temu pa je le moral v tem govoru zopet odkriti nekaj svojih kart, s katerimi sta
skupaj z Bakaričem odigrala in še igrata glavno vlogo pri obračunu, ki se je začel jeseni
1971. leta. Pravi smisel (obračuna) paje, znebiti se vseh osebnih političnih nasprotnikov in
konkurentov. Se drugače, njegov smisel je brezobziren boj za oblast takih in podobnih ljudi,
10Lenin, Izbrani spisi, stran 157-159, CZ, 1974.
"Kardeljev govor o aktualnih vpraSanjih notranje in zunanje politične situacije v Ljubljani, glej Delo
27.marca 74, zadnja stran.
146
dnevnik in spomini _______	1974
ki so sebe in svojo dolgotrajno oblast poistovetili z oblastjo partije, revolucije in socializma.
Osebna zabloda? Vsekakor! Deformacija? Tudi! Tragedija? Lahko! Spretnost? Vredna
občudovanja!
Moram pa kljub temu pripomniti, vsaj kar se mene tiče, da nisem nikoli menil, daje treba
Kardelja politično likvidirati. V mnogih stvareh sem se z njim strinjal in se še danes strinjam.
Bile pa so zadeve, ki jih je on zagovarjal, meni pa so izgledale neprepričljive, preveč
abstraktne in ideološko in teoretično preveč umetno skonstruirane. No, kljub vsemu sem ga
imel vedno za vsega spoštovanja in upoštevanja vrednega in zelo koristnega sodelavca,
voditelja, nikakor pa ne za genialnega stratega revolucije in za nezmotljivega boga. Zdi se mi,
da se čedalje bolj pogreza v svoj abstraktni filozofski in institucionalni svet in da postaja
čedalje bolj (patološko) nestrpen do vseh, ki niso fanatični občudovalci njega in njegovih
idej. To nestrpnost, v kateri je že tudi nekaj sovraštva, čedalje manj spremo skriva in čedalje
bolj drsi v območje aktivističnih pogromov, kar sicer ni bila njegova navada. Zadnji govor je
prežet s takim tonom in občutkom, kljub temu da je v njem še vedno nekaj besednih
"teoretičnih učenosti in filozofskega sijaja".
Dejansko temperaturo njegove duše in nestrpnih strasti (lahko tudi bolezni) odkrivajo
drugi dogodki in drugi ljudje. Eden od takih je Sergej Kraigher. Samo 15 dni pred tem
govorom, v katerem so s tako velikimi in načelno donečimi besedami prikriti tako majhni in
osebni razlogi in nameni, je bil (Kraigher) bolj odkrit v pogovoru, ki ga je imel s F.
Hočevarjem12. Ko gaje kritiziral, ker ni hotel sprejeti funkcije člana ustavnega sodišča SRS,
mu je med drugim dejal:" Tudi ti si bil eden od tistih, ki je podpiral Kavčiča in to še potem,
ko je postalo jasno, da ga bo treba likvidirati, zato ker nasprotuje Kardelju!" To je prava
beseda in odkritosrčnost! Torej nič tehnokratizma, nobene prevelike socialne diferenciacije.
Nobene besede o pomanjkanju elektrike, o nacionalizmu ali o tem, da sem odrival ZK! Vse
to so prazne fraze za propagando in pesek v oči nevednim in naivnim. Resnica je samo ena
in v tem slučaju pogumno povedana: "Moramo ga likvidirati, ker nasprotuje Kardelju!"
Bravo Sergej! Gotovo si bil srdit, da si bil lahko tako iskren in jasen! Lepo zahvaljen za tak
trenutek!
30. marec
Nocoj sva šla z Angelco v Strunjan. To potovanje sva objavila svojim znancem po
telefonu. Ob izhodu z avtoceste v Postojni so bili miličniki. Ker sem imel občutek, da so
čakali name, sem rekel Angelci: "Sledeči avto z miličniki bo na avtobusni postaji v
Strunjanu, kjer se odcepi cesta v naš zaliv!" Začudeno me je pogledala. Čez 70 minut sva
ugotovila, da je bila moja napoved popolnoma točna! Naslednji večer sva se vračala.
Napovedal sem kontrolo na Vrhniki, pri izhodu z avtoceste, in res je bila tam. Nad mojim
gibanjem imajo torej operativno kontrolo, kot se tej pozornosti in policijski ljubeznivosti reče
v strokovnem jeziku!
l^dr.Franc Hočevar, podpredsednik v izvrSnem svetu Staneta Kavčiča
147
dnevnik in spomini ______	1974
4. april
Ko sem se vračal od Kragulja13, sem obiskal kamnolom, pod katerim je bila nekoč hiša
moje rane mladosti. V njej sem živel do svojega četrtega leta. Sedaj je ni več. Ostale so samo
grozeče praznine kamnoloma, skale in kamenje, ki kvarijo harmonijo narave ter čepe
zgnetene v strmih stenah, pripravljene, da vsak čas zdrknejo v globočino. Tako so grozile in
se valile že tedaj, ko sem shodil in zato so me vedno opozaijali na to nevarnost in me podili
iz kamnoloma. Ta nevarnost mi je ostala v zavesti in čutil sem jo kot nekaj trajnega in
znanega, ko sem se danes vzpenjal po levem pobočju kamnoloma. Obstal sem v majhni
kotanji in se zazrl v daljave pred seboj. Na levo je vas Ligojna, ki se razprostira po pobočju.
Njene, z rdečo opeko krite hiše mi prikličejo v spomin temačno podobo te vasi iz leta 1942,
ko so jo Italijani do tal požgali. Tedaj sem stal samo nekaj kilometrov bolj jugozahodno kot
danes, opazoval temne gmote dima in rumeno - rdeče plamene, ki so uničevali vas, ter stiskal
pesti v bolečini in srdu, hrepeneč po maščevanju. Na desno je Vrhnika; od tu je pogled nanjo
precej skromen. Skriva se očem, ne pokaže svoje mladosti in novosti; od tu izgleda
staromodna, pusta in dolgočasna. Kako vse drugačna je, bolj živahna, vesela, bogata in
nališpana, če jo človek gleda z Ljubljanskega vrha ali od Trojice. Cankarje ne bi več spoznal.
Kolovratil bi po njej sem in tja in iskal klanec siromakov. Ne tako daleč za njo se začenja
Krimsko pogorje, s Krimom v ozadju, in pod menoj Ljubljansko barje, posuto z vasicami,
prepredeno s kolovozi in jarki. In kot krona vsega, tam na sevorovzhodu, Ljubljana. Izredna
slika pokrajinske razgibanosti, polna nasprotij in vendar tako ubrana v skladno celoto. Kako
domače in ljubeznivo se mi kaže to obzorje. Zamaknjeno ga opazujem. Te dni mineva 50 let,
odkar sem ga zapustil in odšel v širni svet. Ko se tega zavem, se vme moj duh in spomin v
mojo zgodnjo mladost.14
15. april
Zopet imamo prepir z Italijani. Njihova vlada je namreč 11. marca protestirala pri naši, zato
ker smo ob mejni črti med nekdanjima conama A in B postavili napis: SFRJ - SR Slovenija.
Obnovili so torej svoje zahteve po coni B in bi marširali še dalje, če bi bila prilika in
možnost. Ta nova italijanska svinjarija ni zrasla samo na njihovem zeljniku. Mislim, da ji
botruje Jalta oziroma tedanji (lahko pa tudi obnovljeni in sedanji) "fifty-fifty". Naši reagirajo
dobro; v Sloveniji je zelo bojevito razpoloženje. Nad Lahe bi šli pogumno in navdušeno.
Večina se ne zaveda nevarnosti mednarodnih kupčij na naš račun. Dvakrat se je Italijanom to
že posrečilo. Sedaj vrtajo še tretjič. V inozemstvu torej resno računajo na razmere, ki bodo
nastale v Jugoslaviji po Titu. To, kar so storili sedaj, je samo poizkusni balon. Naši politiki
verjetno tudi to razumejo. Vendar mi gremo naprej kot strelci, kot bog pred Izraelci...
Obljubljena dežela neuvrščenega sveta in osvobojenega dela je še daleč; pot do nje je polna
ovinkov in zased. Mi pa sedaj korakamo, kot da smo na paradi in kot da je zgodovina
socializma prekrasen paradiž. Nisem prepričan, da uporabljamo vse svoje možnosti -
notranje in zunanje, da bi preprečili igre in nevarnosti, ki nam groze po Titu. Včasih se dela
tako, da se te nevarnosti še povečujejo in izzivajo, namesto da bi se delalo tako, doma in
13 Viktor Klobučar-Kragulj.
tem mestu se rokopis prekine in nadaljuje z opombo:
"(Ker bo meditacija o rani mladosti v bunkerju 7.5.1942, pred odhodom v partizane, bi tu moralo priti kaj
drugega - mogoče moj monolog in srečanja s smrtjo - mojo in drugih.)"
148
dnevnik in spomini ___________	1974
zunaj, da bi se zmanjševale in odvračale. Alije mogoče to tragična usoda in konec, sicer tako
pametne, uspešne in srečne politike Tita in njegove dobe?!
26. april
Republiški kongresi ZK so končani. Nobenih presenečenj. Sedanja politika je potrjena z
deklaracijo. Pred petimi leti smo bili že zelo blizu tega, da si prikažemo stvarno sliko naše
družbe, da priznamo njena protislovja, skupne in navzkrižne interese in da najdemo merila
razuma, marksistične analize in demokracije, s katerimi bi uravnavali našo skupno pot v
Jugoslaviji. Sedaj je ta začetek že zavržena in obsojena liberalistična napaka in preteklost.
Namesto nje pa je zmagala metoda deklarativne enotnosti in nezmotljivih avtoritet kot
izravnavajoče se sredstvo za obstoječa družbena protislovja in zakonitosti. Tudi tako gre in
bo še šlo nekaj časa. Toda prišel bo dan in trenutek, in žal ni tako daleč, ko bo ta metoda
odpovedala. In tedaj bo zazijala pred nami vsa resničnost naše objektivnosti, zamajalo se bo
marsikaj, kar je bilo svetega in nezmotljivega. Potresla nas bo eksplozija stihijnosti; nastopili
bodo lažni in pravi odrešitelji in preroki; zavrtel se bo ples raznih idej, obtožb, obračunov,
zaostalosti in naprednosti; vzvalovilo bo od leve proti desni in od desne proti levi!
O, da bi nam usoda v teh dnevih novih preizkušenj bila milostna, da bi nam naklonila
toliko razuma in človečnosti, da bi z njima premagali vse strasti, krutost nožev in pogubnost
pušk, ker sicer se bomo znova znašli v bratomornem klanju. V naslednjih petih letih se bo
odločilo! Plačali bomo težak davek za sedanji čas, vendar upam, da ga bomo zmogli in da
bomo lahko gradili naš skupni dom naprej, bogatejši za sedanja spoznanja in preizkušnje in
boljši za več svobode, za več človečnosti, za več resnice in pravice in za več duhovne in
materialneustvaijalnosti.
30. april
Golda Meir odhaja. Prišla je do konca svojih poti, kot je rekla. "Nevolje dolaze same i u
jatama," pravi srbski pregovor. To velja tudi za Izraelce. Sedem debelih let je minilo in sedaj
prihajajo suha leta. Vojaški poraz v oktobru, diplomatska in mednarodnopolitična izolacija
ter notranje gospodarske in politične težave kot posledica prvih dveh, to je tisto, kar
predstavlja konec neke poti. Utvare o vojaški nepremagljivosti, filozofija agresivne
ekspanzije, pomanjkanje slehernega čuta za realnost, opojnost vojaških zmag, popolna
odvisnost od ZDA - to so mejniki te poti, ki se sedaj končuje. Srečanje z resnico in
stvarnostjo se lahko imenuje ta epilog. Golda Meir je bila personifikacija take poti tedaj, koje
vodila navzgor in k slavi, in je tudi sedaj, ko strmo pada in pelje v poraze in nevšečnosti.
Tako se dogaja vsakomur, ki se vztrajno steguje bolj, kot je dolg. Sinovi Davidovi so na ta
način zapravili 1967. leta edinstveno priložnost, ki sojo imeli po več kot dva tisoč letih svoje
zgodovine, da si namreč zgradijo in utrdijo svoj državni prostor pod soncem oziroma sredi
arabskegasveta.
5. maj
V gospodarstvu nič novega. Kljub ustavi, tozdom, samoupravnim sporazumom, pismu in
kongresom se nadaljujejo stari tokovi! Kako bi bilo sicer mogoče drugače. Konec leta 1971
je bilo v obtoku 42,5 milijarde dinarjev; leto pozneje že 60,5 milijard, konec lanskega leta pa
že 82,5 milijarde dinarjev. Torej seje v dveh letih vsota denarja v obtoku podvojila, obseg
149
dnevnik in spomini _________1974
materialnih dobrin pa se je v tem času povečal največ za 15%. To pove vse. S tiskanjem
denarja torej začasno rešujemo - ekonomsko vzeto - odlagamo in akumuliramo vsa naša
materialna protislovja in bolezni. Kako dolgo še? Ne bo prijetno, kadar bomo prišli do konca
te inflacijske poti. Tukaj tiči glavna nevarnost za našo politično stabilizacijo. Tada to na žalost
ne zanima naših ideologov in političnih strategov. Kogar bogovi več ne ljubijo, tega udarijo s
slepoto. Nas tolčejo z njo že dalj časa. Zaenkrat še vedno brez uspeha. Tem slabše za nas!!
8. maj
Willy Brandt je odstopil. Postal je žrtev vohunske afere, katere niti vodijo na vzhod.
Njemu je ponudil roko in s tem vzpostavil mostove, da bi lahko preko njih šli vsi Nemci
proč od svoje preteklosti, omadeževane s Hitlerjevim rajhom, v novo demokratično in
človeško bodočnost. Sedaj paje od tu prišel zahrbtni strel, ki odmeva kot cinično plačilo za
Brandtov program, velikodušnost in človečnost. Verjamem, da tega moralno ni mogel in
hotel prenesti. Zdi se mi, da seje odločil pravilno. Sedaj in tako odhaja kot pokončen mož in
dosleden politik; sicer bi verjetno moral nekoč oditi kot krivec in pohabljenec. Tudi politično
je ta odstop dolgoročna modrost. Če bo namreč v Evropi še naprej zmagoval razum in
razsodnost, potem bo Brandt v takem razvoju imel še vedno zelo pomembno mesto in vpliv.
Če pa bodo prevladale nerazsodne strasti in zaostrovanje, potem pa Brandt ni mož, ki bi v
takem ozračju mogel in hotel biti med vodilnimi politiki v Nemčiji in Evropi. Ni pa odveč
pripomniti, da v zadnjih letih z odra raznih evropskih držav sestopajo in doživljajo neuspeh
državniki in politiki, ki kažejo več razumevanja za koeksistenco raznih idej in ideologij, več
strpnosti, širine in tudi smisla za moralo in poštenje v politiki. V Jugoslaviji je to najbolj
očitno; pa v Avstriji oziroma na Koroškem - Sima - in na Madžarskem, v Romuniji in Italiji.
Ne vem, kaj to pomeni! Ali je to predznak novega zaostrovanja političnih razmer v Evropi ali
pa je ta krvava obrt, ki se ji reče politika, še vedno tako težka in nečloveška, da v njej ne
uspevajo tisti, ki imajo in želijo imeti nekoliko bolj človeški obraz, podobo in moralo?
Začenjam verjeti, daje to dmgo resnica!
11. maj
Pri nas se ostrina levih gesel in fraz, s katero so nas obstreljevali v letih 1971-1973 vse
bolj in bolj krha. To je bila samo taktika in levi manever. Sedaj že naglašajo nevarnost
uravnilovke. Če odmislimo podtaknjeni in izmišljeni kapital odnos in nadvlado tehnokracije,
za kar naj bi se menda mi zavzemali (to seveda ni res), potem ostane od razlik "samo" še
stopnja demokracije v ZK in v družbi. Tu pa so pojmovanja včeraj in danes kot jutri zelo
različna. In to je tudi glavni vzrok razlik in spora. Neostalinski demokratični centralizem v
odnosih in nizka produktivnost v gospodarstvu sta torej osnovni bolezni socializma v
Jugoslaviji v tem obdobju. Sedanje rešitve niso nobeno zdravilo zanju.
19. maj
Ta članek15 je majhno ogledalo in v njem se vidijo posledice neke politike, odnosov,
demokracije, strahu in morale, ki naj bi bila dosledno zvesta revoluciji in velikim idealom
15Delo je ponatisnilo članek Žarka Božiča Tragedija neke morale pod nadnaslovom Nagrade, konjuktura
in s podnaslovom Izza kulis letošnjih novinarskih nagrad društva novinaijev Hrvaške.
150
dnevnik in spomini _______________________________________	1974
socializma.
23. maj
Stipe Suvar je v članku za NIN med drugim napisal tudi tole:
"Ko sem omenil, da marksizmologe imamo, marksistov pa manj, sem mislil tudi na
dejstvo, da imamo na univerzah in drugje na tisoče poklicnih proizvajalcev in tolmačev
marksizma, da pa na primer, čeprav se veliko prerekamo o bistvu in strukturi našega
delavskega razreda, nimamo - vsaj jaz ne vem zanjo - niti ene resne empirične študije o tem,
kako je pravzaprav z delavskim razredom v samem podjetju in v vsej družbi. Čeprav veliko
govorimo o socialnih neenakostih, nimamo, kolikor je meni znano, niti ene same empirične
študije o socialnih neenakostih.
Da sploh ne omenjam, kako je pri nas, kar je zelo pomembno, nerazvita in utesnjena
politična ekonomija socializma, ki bi pravzaprav morala biti najustreznejša sociologija
socialističnedružbe.
Ustvarjalni dosežek mnogih marksistov po poklicu je skromen ali ga sploh ni. Pri nas
imamo stotine in tisoče socialističnih doktorjev znanosti in magistrov, ne pa tudi zadovoljive
produkcije študij o samoupravljanju. Skoraj bi lahko rekli, da so tujci spisali boljše študije
kot mi.
Pri nas cveto prave "resavske šole" prepisovalcev, obnavljalcev in prežvekovalcev. Izhaja
veliko knjig, toda v njih nekako mlatijo prazno slamo, namesto da bi se lotevali resničnih
problemov družbe in njenega razvoja. Velikokrat gre za golo apologetsko produkcijo ali za
pravno-normativni ekshibicionizem, ki gleda na norme kot na resničnost.
Vznemirljivo je tudi stanje med predavatelji družbenih predmetov na nedružbenih
fakultetah in šolah. Zdi se, da prevladuje dogmatično,v kalupe ujeto tolmačenje, ki ne
pomaga razsvetljevati naših procesov in odnosov.
Resda imamo tudi katedrsko ugleden marksizem, ki zelo subtilno tolmači Marxa, vendar
ne priznava tej dmžbi nikakršnih pomembnejših socialističnih pridobitev in se z njimi
ukvarja pretežno zato, da bi opozarjal na incidente, deformacije, odklone itd. Tako se
navdihuje samo novolevičarski trans dela mladih in dela izolirane humanistične inteligence.
In to je vsa škoda in korist takšnega marksizma.
Dejal bi, da so vsi ti in drugi pojavi rezultat določene dezangažiranosti Zveze komunistov,
kar zadeva spodbujanje znanstvenega in duhovnega ustvarjalnega dela. Iz tega moramo
povzeti vrsto praktičnih sklepov, da se bodo stvari po lO.kongresu izboljšale."
Zelo dobra ocena nekega stanja, razen zadnjega odstavka. Niso namreč ti pojavi rezultat
določene dezangažiranosti zveze komunistov, ampak so rezultat NAPAČNE
ANGAŽIRANOSTI! So rezultat obračunov, premajhne stopnje demokracije v ZK, pritiskov
toliko poudarjenega demokratičnega centralizma, duha in razmer, ki so prevladale v ZK in v
vsem našem političnem življenju po 21. seji in po pismu. Ti pojavi so torej normalna
151
dnevnik in spomini ______	1974
posledica politike, za katero je tudi tovariš Stipe glasoval, čeprav si tedaj še ni predstavljal, da
bo pripeljala v razmere, nad katerimi se sedaj tako upravičeno in lucidno pritožuje. Mogoče
se mu sedaj že bistrijo pogledi, vsaj deloma, če ne v celoti, ampak tega, tudi če je tako, (še)
ne sme in ne more javno povedati. Vendar nekaj oziroma mnogo pove že sedaj, ko v
omenjenemčlankunadaljuje:
"Pri nas ni dovolj odkritega, argumentiranega boja mnenj. Nimamo teoretičnih polemik,
temveč samo prepire in prepirčke. Za zvezo komunistov je izredno pomembno, da prav
danes z vsemi sredstvi spodbuja boj mnenj in da nase čimbolj navezuje kreativno
inteligenco. Mnogo inteligentov je odpadlo zaradi bedastih nesporazumov. Jaz sem, odkrito
rečeno, proti prepovedovanju knjig in proti anatemiziranju teoretičnih in polteoretičnih
nastopov z javno politično diskvalifikacijo - da so baje antisamoupravni in antisocialistični.
Proti temu sem, če ne zaradi česa drugega, zaradi tega, ker sem trdno prepričan, da to zvezi
komunistov v našem socializmu bolj škodi, kot koristi. Uveljavljati moramo tole stališče iz
programa zveze komunistov Jugoslavije: Mi, jugoslovanski komunisti, iskreno in pogumno,
tako kakor zmeraj doslej izražamo svoje poglede in pojmovanja, prepričani, da se v spopadih
idej in njihovega uresničevanja v praksi preverjajo in potrjujejo življenska sila, resničnost in
premoč, torej tudi marksistična znanstvenost vsakega koncepta.
Ta "odločno upirati" lahko pomeni apriorno anatemo in birokratsko intervencijo in
represijo. Lahko pa pomeni tudi zbiranje najboljših miselnih sil partije, da bi nato z
argumenti in z močjo idej tolkli nasprotnike. V besedah smo vsi za to, vendar marsikdo še
zmeraj rajši izbere linijo najmanjšega odpora in se odloča za metode, ki bolj škodujejo, kot
koristijo. Mislim, da bi te stvari prav zaradi tega morali jasneje, zelo jasno izraziti v
dokumentih X.kongresa."
Bravo Stipe! To so pogumne besede! Če bi še poudaril, da imamo in poznamo poleg
prepirov in prepirčkov tudi politične eksekucije, in to predanih, sposobnih in razmišljujočih
komunistov, bi zadel v čmo! Vendar boj mnenj in toleranten odnos do njega odpira vrata
razlikam, ruši deklarirano enotnost in gradi dialektično organsko enotnost, vodi v selekcijo,
lahko ogroža večne in nezmotljive. Boj mnenj je zaveznik liberalizma. Zavzetost za boj mnenj
je končno glavni in resnični greh Savke, Nikeziča, Crvenkovskega, Latinke, Kavčiča in
mnogih drugih. Izgleda, da se tega dejstva Suvar ne zaveda. Nič zato, zavedal se ga bo! Prej
ali slej, če bo nadaljeval v tem stilu!
Vsekakor zanimiv pojav, ki verjetno še ne pomeni, da prihaja nova pomlad in da se
lastovke vračajo. Prehitro - ni še minila zima; to je verjetno prezgoden let in vrnitev ene
same! Bojim se, da bo revica zmrznila ali pa ji bodo vsaj temeljito pristrigli peruti! Skoda....
No, prišle in vrnile se bodo druge; mnogo jih bo prišlo; v jatah se bodo vračale, kadar bodo
spet vihravo pihljali pomladni vetrovi.
30. maj
Deseti kongres je minil brez posebnosti. Vse je teklo tako, kot je bilo predvideno in
zrežirano. To je praviloma usoda vseh kongresov v strankah, ki so strogo centralizirane, ne
glede na to, ali so njihovi programi usmerjeni levo ali desno, napredno ali nazadnjaško. In k
152
dnevnik in spomini _______________	1974
vsem takim kongresom spadajo tudi velike besede, glasne fanfare in plapolajoče zastave!
Osnovno geslo in poudarek sedanje politike je tako dobilo tudi kongresno legitimacijo.
Disciplina v ideologiji in demokracija v proizvodnji sta glavna njena stebra? Stojimo torej na
glavi in ne na nogah! Prišel bo čas, ko se bomo obrnili in zopet postavili na noge! Velikemu
revolucionarnemu uporu, resničnim dejanjem in poletu svobodnega in ustvarjalnega duha
vedno sledi oseka, kije običajno mešanica demagogije, psevdo-revolucionarnega verbalizma,
umetnih konstrukcij in lažnega patosa, v katerem se zagrevajo subjekti omejene inteligence
(majhna pamet, močan glas) in uspevajo špekulanti in karieristi vseh vrst.
2. junij
Kraigherjevi šestdesetletnici so dali zelo velik poudarek. Bilje ožarjen s slavo velikega
heroja in globokoumnega teoretika. Niti prvo niti drugo ni točno. Kot "heroj" je bil med
vojno leto dni zabit in zarit v nekem bunkerju na Štajerskem. Za to skrivaštvo je bil izključen
iz partije. Odrekla se ga je lastna žena Lidija in to ne brez razloga. Kot teoretik pa ni nikoli
presegel dolgočasnega marksističnega shematizma, ki je bil ravno tako nerazumljiv kot tudi
nekoristen. Bil pa je zelo delaven, zavzet, uporen in inteligenten voditelj, sicer težak kot
sodelavec, vendar prav zato lahko tudi zelo koristen in razmišljajoč v prostoru in času, kije
bil uradno odobren in zaželjen. Izven njega pa ni želel bivati, verjetno poučen in prestrašen z
medvojnimi štajerskimi izkušnjami. V njegovi osebnosti je bilo nekaj asketizma in posebne,
rekel bi, apostolske fanatičnosti, tako značilne za slovenske intelektualce vseh političnih
barv, ki so se politično formirali v družbenih razmerah po prvi in med drugo svetovno vojno.
Zelo mnogo in rad je govoril o delavskem razredu in razredni borbi, čeprav ga je poznal
samo iz teoretičnih knjig, ki jih je strastno čital. Prav zato je bil bolj profesor revolucije in
izgradnje socializma kot pa njegov heroj ali originalni ustvarjalec ali pogumni iskalec in
mislec.
20. junij
Dobili smo spor pred zveznim ustavnim sodiščem. Republiški zakon o spomeničarjih,
imenovan lex Kavčičiana, ni v skladu z zveznim in zato ga mora republika odpraviti ali
spremeniti. Miklavc Just16 je upravičeno pripomnil, daje ta republiški zakon z ozirom tudi
na to, daje tudi za leto in pol retroaktiven, tak, da ga ne bi smeli sprejeti za 34 belogardistov,
ne pa za 34 nosilcev partizanske spomenice 1941. Politična demagogija in pritisk
slovenskega političnega vrha ni bil dovolj prepričljiv argument za zvezno ustavno sodišče.
Tudi ta primer kaže, kako važne so tudi v socializmu vse ustavno pravne in proceduralne
norme kot zaveznik državljana in njegovih pravic in svobod in kot nasprotnik politične
kombinatorike, pragmatizma in birokratizma. Našim modrijanom so torej po takem sklepu
ustavnega sodišča ostale samo dve možnosti:
a)popolna	kapitulacija,
b)	spremeniti zvezni zakon o spomenici 1941.
Prva možnost je enostavna, toda neprijetna; druga vabljiva ali zamotana in nesigurna! Za
kaj se bodo odločili?
16just Miklavc, rojen 1921, diplomiral na Pravni fakulteti, udeleženec NOB, po vojninekaj časa služboval v
organih za notranje zadeve, v sekretariatu za zdravstvo in socialno varstvo SR Slovenije, v republiškem
komiteju za vprašanja borcev in vojaških vojnih invalidov, aktivist SZDL, sedaj upokojen.
153
dnevnik in spomini ______	1974
11. julij
Nič pomembnega na naši politični sceni. Splošen zagon ideološkega verbalizma, kije bil
usmerjen v ustavo in kongres, je nekoliko popustil, novih resolucij in deklaracij je menda
trenutno dovolj. Sedaj prihaja čas uresničevanja vsega tega v praksi in s tem tudi nekoliko
bolj umirjeni akordi dnevne politike in pianisimi dejanj. Veliko obdobje obračunov,
ideoloških stresov in novih ustavnih normativov je torej zaključeno. Pred nami je, upajmo,
nova etapa relativno normalnega življenja in razvoja, ki se bo seveda neizbežno, - zlasti
ideološko in materialno - nagibalo v tisto smer in logiko, kije bila izpostavljena prekletstvu.
Počasi in neopazno se bodo krepile tiste sile, navade, pojmovanja in odnosi, ki so bili enkrat
za vselej z resolucijami in pridigami obsojeni, odklonjeni in pregnani iz naše prakse. V
spopadu med zakoni življenja in izmišljenimi gesli ideologije in institucionalizma vedno
zmaga življenje. Zgubili smo pač še eno bitko in z njo nekaj sposobnih kadrov, nekaj znanja,
nekaj tempa v razvoju, nekaj mednarodnega ugleda in domačega zadovoljstva, nismo pa
zgubili prizadevanja za zgodovino, to se pravi, za bolj kvaliteten, človeški in demokratičen
socializem. Prej ali slej, tako ali drugače bo on zmagovalec! Seveda pod zastavo drugačne
politike in njenih vrednot, kot je sedanja.
15. julij
Takole je Jože Hujs17 (direktor Iskre in predsednik ekonomskega sveta pri Izvršnem svetu
SRS) za okroglo mizo Dela označil sedanji gospodarski položaj:
"Razvija se miselnost, po kateri naj vsak porabi kolikor le more in ne kolikor je pametno,
vzame kredita, kolikor ga dobi in navija cene, kolikor pač gre. Vrednote so vsak dan bolj
devalvirane. Mislim na tiste prave ekonomske vrednote o racionalnosti, produktivnosti,
gospodarnosti, ki jih inflacija spravlja ob veljavo. Sicer poskušamo to premagovati z apeli na
zavest, moralo. Instrumenti delujejo temu nasproti.Morda je devalvacija ekonomskih vrednot
celo hujša kot inflacija sama. Njene posledice so nevarnejše, kajti to je na glavo postavljen
svet. "
Odkrite in pogumne besede. To isto sem jaz dopovedoval v Ljubljani in v Beogradu nekaj
let, in to še v časih, ko devalvacija dinarja - in z njo tudi zdrave ekonomske logike in njenih
vrednot - še ni bila tako očima in obsežna, kot je sedaj. Človek se samo vpraša in vprašuje:
kje so tiste zadnje zapornice taki politiki oziroma kdaj jih sploh ne bo več in kakšna poplava
in hudournik bo tedaj pridrvel v to našo deželo balkanske improvizacije in verbalnega in
doktrinarnega samoupravnega socializma!? Kadar se bo to zgodilo, bo to potop, v katerem
bo na žalost plavalo vse: dobro in slabo, ustvarjalno in zajedalsko, napredno in
konservativno, inteligentno in primitivno, sposobno in nesposobno! In kar bo ostalo in se bo
rešilo, bo, v to sem trdno prepričan, dovolj čvrsta in ustvarjalna podlaga, na kateri bomo,
modrejši za grenko izkušnjo in spoznanje začeli graditi in obnavljati naš socialistični dom, ki
bo bolj produktiven,bolj demokratičen in bolj kvaliteten - materialno in duhovno - kot je
sedanji.
17jožc Hujs, rojen 1929, diplomiral na ekonomski fakulteti, opravljal več odgovornih funkcij v
gospodarstvu, od leta 1970 do 1973 glavni direktor Iskre, potem predstavnik Iskre v New Yorku, od
1979 do 1980 podpredsednik izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, po tem se je vrnil v
gospodarstvo. Citirano po Delu, 13.7.1974.
154
dnevnik in spomini ____________________	1974
20. julij
Živim čedalje bolj osamljeno. Mnogi moji sodelavci in znanci so se prilagodili novim
razmeram. Niso zatajili svojih idej in prepričanja, pač pa so se zagrnili v molk in čakajo
boljših časov. Ne zamerim jim. To je njihova možnost bivanja in Slovenci imamo še posebej
izostren občutek in sposobnost za politiko prilagajanja. To je naša zgodovina, še več, usoda
in pravilo, ki ima samo nekaj častnih izjem!
Meni moja samota ni tuja ali neprijetna. Dela mi družbo, tako da nisem sam. Daje možnost
mojemu duhu in mislim, da blodijo v daljavah in višavah. Sedaj lahko z drugega zornega
kota opazujem, razmišljam in ocenjujem. Trideset let in več sem gledal na revolucijo in
socializem od zgoraj navzdol, sprejemal aplavze, poslušal pohvale in tudi kritiko ter delil
ukaze in nasvete. Trideset let in več sem se čutil odgovornega ali pa soodgovornega skoraj za
vse, kar seje dogajalo v Sloveniji. Hočeš nočeš pusti človeku to nek vtis, vsili mu nek stil,
merila in navade. Ce gledaš in doživljaš življenje samo z ene točke ali samo z vrha ali samo z
dna, ne boš videl, zaznal in doumel vsega. Ta ritem življenja je njegova največja skrivnost; v
njej je utelešena univerzalnost in tista prednost in sposobnost subjekta, ki cenita čas in
prostor preko danes in sedaj in mimo ali celo proti glorioli funkcij in hierarhiji protokola. In
zato lahko nekdo šele postane nekaj, koje postal nič ali izgubi vse, ko postane nekaj. Nikoli
doumljiva dialektika protislovnosti kot posledica večne borbe človeka za njegovo svobodo in
napredek in zakonitosti, da mnogokrat nove ideje začenjajo zmagovati s porazi! Sicer pa
mislim, da je pravi pomen spremenjenega ritma človekovega položaja sijajno opisal Stefan
Zweig, koje dejal:
"Pa tudi v nižjem, bolj zemeljskem, v političnem svetu podeli začasen umik državniku bolj
svež pogled, boljšo precenitev in izračunavanje političnih silnic. Zato je kratka prekinitev za
kariero prava sreča, kajti kadar vidi svet zmeraj samo od zgoraj, z zlatega oblaka, z višin
slonokoščenega stolpa in oblasti, pozna edino smehljaj podložnikov in njihovo nevarno
voljnost: kdor ima ves čas samo merilo v rokah, izgubi občutek za njegovo pravo
vrednost."18
24. julij
Avantura grške hunte na Cipru je končana. Zaigrala je svojo oblast. Veliki se trudijo na
vso moč, da bi napravili red v svoji NATO hiši. Tudi Makariosu pa se zdijo vrata za
povratek zaprta. Torej še en poraz neuvrščenih, ki bi hoteli samo s silo morale, prepričevanja
in vesti postati svetovna velesila. Na žalost pa na tem planetu in v tem veku še vedno
gospodarijo ekonomija, pešadija, artilerija, rakete in na tej sili in moči zgrajena diplomacija.
10. avgust
Nixon je končal svojo politično kariero. Zaverovan do zaslepljenosti v svojo lastno
zgodovinsko veličino ni hotel in mogel razumeti preproste resnice: Se tak lisjak se nazadnje
ujame! Ameriškim predsednikom se zadnje čase slabo piše. Kennedya so ustrelili; mrtev je
omahnil v veličino in simbol napredka, inteligence, kulture in sposobnosti. Mrtev je dosegel
'^Stefan Zweig, Joseph Fauche, prvi odstavek. Obzorja Maribor,1968, stran 84. in 85.
155
dnevnik in spomini _____________	1974
več kot živ. Johnson seje zrušil pod težo svoje lastne kombinatorike, teksaške nasilnosti in
poslovne omejenosti. Nikomur več ni bil potreben, še več, bil je vsem v napoto. Bilje dovolj
pameten, daje to spoznal in čutil in zato je odšel na svoj ranč umret. Nixon je bil sposoben
konservativec; verjel je, da namen posvečuje sredstvo. Dolgo, zelo dolgo je uspeval s svojo
filozofijo in moralo. Nazadnje je postal njena lastna žrtev. Dobil je natanko tisto, kar je
zaslužil. In Ford? Težko je verjeti, da bo bolj srečen od svojih prednikov. V tej funkciji je
namreč akumulirane preveč oblasti za navadnega smrtnika. V tem je vzrok za človeško
tragične usode njenih nosilcev.
15.avgust
Se eden od redkih bogov tega sveta umira. Vsemogočni suveren Etiopije, stari cesar Haile
Selasie, je politično na smrtni postelji. Njegov prestol se ruši; ostal je samo še lutka in
relikvija ali mumija v rokah armije. Oblasti nima več nobene. Tudi poguma ne, da bi
abdiciral in tako rešil vsaj svojo čast, če je že izgubil oblast!
20.avgust
Ugotovljeno je, da se v Jugoslaviji izkorišča za proizvodno delo samo 60% delovnega
časa. Strašna številka! Njej so začeli nekateri posvečati vsaj načelno pozornost. Glavni
urednik Dela, simpatični, prebrisani in previdni mladenič, Goijup Mitja19, na primer piše
pod naslovom Naj o delu avgusta ne bi govorili?:
"V najtoplejših avgustovskih dneh, ko so misli in želje ljudi tako rekoč najbolj enotne in
kot le redko kdaj usmerjene k istemu - počitniškemu cilju, smo v Jugoslaviji resneje kot
doslej začeli govoriti o - delu. Videti je svojevrsten in na prvi pogled prisrčen paradoks, da
prav tedaj, ko resnično in objektivno človeška narava hoče počitek in ljubi lenobo, mi, ki
počitek nasploh preveč cenimo, začenjamo kampanjo v korist dela.
In očitno v teh dneh ni šlo za zagato novinarjev, ki naj ne bi vedeli, kako zapolniti časopis,
pa smo odkrili, da delamo v Jugoslaviji le 134 dni v letu, počivamo pa polnih 231 dni, če
prištejemo vse praznike, dopuste, izostanke, boleznine, sestanke med delom in podobno.
Tudi ni šlo za konjukturno muho, ko so vsi časopisi v Jugoslaviji objavili vesti, da
izkoriščamo pri nas le 60% delovnega časa, da zaradi slabe kakovosti izdelkov izgubimo 9
odstotkov vrednosti družbenega proizvoda letno in podobno.
Če naj bomo iskreni, vsi skupaj in vsak zase, če naj se končno iztreznimo - pa čeprav v
najtoplejših počitniških dneh - potem moramo priznati, da smo prišli v zagato.
Seveda to, da v državi dela, v samoupravni družbi ljudi, kjer naj bi vsi živeli izključno od
dela svojih rok, premalo delamo, ni posebna novica.
Tako že dolgo ni skrivnost, da porabijo na primer v Franciji za izdelavo srajce od 25 do 30
minut, v Jugoslaviji pa 35 do 45 minut; kubični meter vezanih plošč dobijo v ZDA v 8 urah,
tja Gorjup, rojen 1943, diplomirani pravnik, mladinski aktivist, predsednik Zveze mladine Slovenije,
glavnbi in odgovorni urednik Dela, umrl.
156
dnevnik in spomini ______	1974
urah, v Jugoslaviji pa v 50 do 150 urah; spalnico napravijo v ZR Nemčiji v 30 do 45 urah, v
Jugoslaviji v 75 do 170 urah; za proizvodnjo tone cementa je v ZDA potrebna 1,5 ure, v
Jugoslaviji pa 5,5 ure; kolo napravijo v Italiji v 60 urah, v Jugoslaviji pa v 140 urah.
Vrednost proizvodnje na enega zaposlenega v naši industriji pohištva je na primer trikrat
manjša kot v razvitih državah, v industriji nafte, kemični in črni metalurgiji dvakrat, v
proizvodnji strojnega orodja pa celo 5 do 6-krat, v avtomobilski trikrat, cementni industriji
štirikrat.... Nekoliko boljši je položaj le v kmetijstvu. To so sicer podatki iz leta 1971, toda
bistveno boljši položaj tudi danes ni.
Raziskave so tudi že zdavnaj pokazale, da dela delavec pri nas le okoli 4 ure, ves ostali čas
paje izgubljen. Odkritje tudi niso podatki, da nam storilnost dela v vsej državi vztrajno in
dosledno pada. Od leta 1969, ko je bila stopnja produktivnosti dela še 5,7 odstotka, smo
prišli v letu 1973 na približno 1 odstotek v celotnem gospodarstvu Jugoslavije.
Podatkov je veliko, znani so že dolgo. Pišemo in govorimo o njih.
Očitno pa je, da bi morali v sozvočju z drugimi elementi gospodarskega in obče
družbenega položaja postati prav ti podatki v tem hipu povod za splošno družbeno streznitev.
Lahko bi iskali ekonomske in bolj ali manj znanstvene potrditve teze, da je sedanji resni
gospodarski položaj v državi tudi posledica takšnega "dela". Toda to je intimno prav gotovo
vsakomur tako ali tako jasno.
Zato niso podatki in še podatki, ugotovitve in kar naprej še ugotovitve tisto, kar v tem hipu
resnično potrebujemo. Morali bi se vprašati, zakaj je tako in kaj storiti. Tega pa nihče dovolj
jasno ne ugotavlja; tisti pa, ki so dolžni iskati rešitve in predlagati ukrepe, običajno ponujajo
le vedno nove podatke.
Seveda stanje, ki ga opisujemo, nima le gospodarskih posledic. Povsem očime so
politične. Nova ustava, program ZKJ, naša splošna usmeritev predpostavljajo popolno
delavčevo obvladovanje dohodka - pri ustvarjanju in pri delitvi. Ves sistem samoupravne
družbe sloni na tem temelju. Tak odnos do dela, kot ga kažejo tudi citirane številke, pa
objektivno prihaja v konflikt s samoupravnimi pravicami in položajem delavcev samih.
Ni mogoče deliti neustvarjenega, vsaj brez težkih dolgoročnih posledic ne. Mi pa to radi in
prepogosto delamo.
V korist družbe, ki predstavlja za vse nas najuspešnejšo alternativo birokratski
manipulaciji in tehnokratski odtujenosti, v korist delovnega človeka, v korist njegovega
gospodarskega in političnega položaja je, da čimprej ugotovimo razloge za sedanje stanje in
jih začnemo dosledno odpravljati.
Gotovo jih je največ v še neuveljavljenem samoupravnem sistemu, v njegovem
nedoslednem izpolnjevanju, izvedenih kompromisih in birokratskih ovirah. Prav tako jih je
157
dnevnik in spomini _______	1974
najbrž veliko v sistemu nagrajevanja, v številnih uravnilovskih težnjah, ki se jim le šibko
zoperstavljamo, pa tudi v nemogoče nizkih in nestimulativnih prejemkih plačilno najnižje
kategorijedelavstva.
Mnogi izhajajo iz slabe organizacije dela, ki ima med drugim svoje razloge v skoraj
neizdelanem sistemu odgovornosti, v naravnost nerazumni vulgarizaciji samoupravnih
pravic, ki jih še vedno mnogi pojmujejo in uveljavljajo kot sinonim pravice delati to, toliko in
tako, kot se njim tisti hip Zazdi in zahoče.
Nekaj razlogov skriva gotovo tudi vulgarizacija sicer upravičenega boja zoper
neutemeljene in nezakonite socialne razlike, veliko jih je v enačenju gospodarskih elementov
ekonomske politike s socialnimi.
Številni gotovo izvirajo iz večkrat potlačene samoupravljavske iniciative delovnih ljudi:
nekateri so gotovo plod nenaklonjene družbene dejavnosti posameznikov.
Še so razlogi, gotovo. Tudi objektivne narave so, ne le subjektivne. Ni jih torej mogoče
odpravljati le z zavestjo, temveč tudi z objektivnim spreminjanjem gospodarskih
instrumentov in z odpravljanjem dediščine vsestransko nerazvite preteklosti.
Toda tudi z vplivanjem na subjektivno, z zavestno politično akcijo , bi lahko dosegli
veliko.
Res je namreč, da v množici političnih akcij prav malo govorimo o delu. Kako redko pri
nas poudarjamo dolžnosti, kako preredko opozarjamo, da je treba ustvarjati in ne le deliti,
kako malokrat zahtevamo več discipline in več odgovornosti prav vseh ljudi!
Bo letošnji vroči avgust začetek plodnejše jeseni? Ali pa bomo tudi za ta čas pozneje
ugotavljali, da smo o delu le veliko - govorili?"
Daleč od tega, da bi take ali podobne besede ali članki lahko spremenili ali začeli
spreminjati stanje, ki je rezultat mnogih činiteljev: materialnih, tehničnih, zgodovinskih,
idejnih, političnih in še drugih, med katerimi tudi utvare in idealiziranje delavskega razreda ni
brez pomena. Izgleda, da se tega dejstva tudi Gorjup dobro zaveda. In kje sta potem izhod in
perspektiva? Ne verjamem, da so ustvarjalci sedanje politike in njenih ideoloških in moralnih
atributov sposobni karkoli bistvenega spremeniti. Navsezadnje, morali bi odprto pljuniti v
svojo lastno skledo, tega pa ljudje ne delajo prostovoljno. Ostane tako še druga, bolj verjetna
možnost, da bo namreč prišlo do množičnega pretresa ali upora, ki bi povzročil potrebno
spremembo. Seveda bi bil tak pretres rezultat posledic, ne pa vzrokov dejanskega stanja.
Položaj bi bil podoben zrcalni sliki, kjer bi vzrok - nizka produktivnost in posledica - nizek
standard zamenjala svoji mesti v zavesti množic. Take zrcalne slike v zgodovini človeštva,
narodov in razredov niso redke. Pojavljajo se v zelo zamotanih situacijah, vendar vedno
izsilijo srečanje z resničnostjo in s tem ustvarijo tudi podlago za izhod in perspektivo.
Verjetno bi bilo nekaj takega tudi pri nas, čeprav bi bilo precej godlje, predno bi prišli do
pravega krivca vseh težav in zablod. To je torej edina realna perspektiva, ki se lahko imenuje
158
dnevnik in spomini ________________	1974
Trnova pot! Kaj pa če do tega ne pride? Kaj če ostane vse tako, kot je? Potem pa bomo ostali
in zaostajali z našim socializmom samozadovoljni in nikomur potrebni socialistični Balkanci.
Civilizirani in razviti del človeštva in za njimi tudi nerazviti pa bo šel mimo nas svojo pot
naprej in iskal rešitve za svoja protislovja, pri čemer bo naš eksperiment samo ena od
nepomembnih postavk v njihovih družbenih bilancah. Zelo verjetno, da nas čaka ta žalostna
usoda. To bo torej zgodovinski konec in degeneracija naše revolucije.
5. september
Kardelj je odšel v Sovjetsko zvezo na "dopust". Pravi namen njegovega potovanja je
razčistiti neka vprašanja iz medsebojnih odnosov. Neposredni povod je ustanovni kongres
nove KP Jugoslavije, ki je bil spomladi v Čmi gori in katerega je zrežirala sovjetska
obveščevalna služba. Sprejeli so (na kongresu) program in statut. Ta kongres bi bil samo
komedija in maškarada, če ne bi bilo vse to v strugi in službi sovjetske strategije. Tako in
zato pa je zadeva hudo resna. Odkriva sovjetske namene, ki bi jih lahko enostavno
imenovali: Marš v Jugoslavijo! Tudi naši tako razumejo vso zadevo in zato upravičena
zaskrbljenost. Kardeljeva misija tu ne more ničesar spremeniti. Verjetno bo slišal mnogo
lepih besed; čaka ga povsod bogato obložena miza in ob slovesu lepa darila. Vsebinsko pa
bo ostalo vse tako kot prej, čeprav bi lahko ta spodrsljaj s kongresom nanje vplival, da bi
spremenili metode in oblike svojega prizadevanja, kako prej ali slej pripeljati Jugoslavijo ali
vsaj njen vzhodni del v sovjetski lager. Te njihove apetite in namene naša politika zadnjih
dveh let ni odstranila ali zmanjšala, kot so se zmotno nadejali njeni avtorji - zlasti Tito,
Kardelj in Bakarič, ampak jih je še povečala in stimulirala. To postaja sedaj postopoma jasno
tudi našim. Ampak kaj storiti v tem položaju? Ali bodo imeli dovolj poguma, odločnosti in
tudi samokritičnosti, da iz te grenke kongresne lekcije napravijo potrebne zaključke? Ne
verjamem! Pustimo ugibanje in dajmo besedo času, da odgovori na to vprašanje.
Včeraj še cesar Haile Selasie in nikdar nikdar več. Kocka je padla in drama starega cesarja
je končana. Ob koncu njegovega življenja sta ga premagala čas in novo nastale razmere,
katerih ni videl in razumel, oziroma v kolikor jih je čutil in videl, jih je hotel zatreti in
odpraviti. To paje bila njegova zgodovinska zmota, tragika in politična smrt. Ni bil prvi in
tudi ne poslednji, kije in bo zaradi istih vzrokov in razlogov omahnil v preteklost.
Kocbekovih sedemdeset let
29. september
Te dni "proslavljamo" sedemdesetletnico Edvarda Kocbeka. Pred dnevi mu je nekdo v
Delu ob tem jubileju napisal obtožnico ali vsaj poročilo o njegovem zgrešenem in zavoženem
življenju20. Včeraj seje pojavil tudi Javoršek z bolj "poglobljenim in objektivnim pisanjem".
Preprosto ga je presekal na dvoje kot Krjavelj hudiča in ubogi slavljenec je padel v vodo.
Padel je dvakrat in prvič se je slišalo "Zivio!" in drugič "križaj ga!". Čudna metoda za
20France Novšak, DELO, 27.9.1974, stran 3. Posebej zanimiva je tista Novšakova trditev, ko pravi, daje
Kocbek v nezmožnosti, da bi sledil razvoju politične prakse in globalnim drudbenimm spremembam pri
nas, utesnjen v pluralistične koncepte, na izvirno partizansko tvarino poskušal cepiti ideje, privzete iz
katoliškoeksistencialističnemoralnefilozofije.
159
dnevnik in spomini ______	1974
prikazovanje življenja in dela nekega človeka. In še bolj čudna, lahko rečem tudi zgrešena,
kadar ima namen in željo prikazati Edvarda Kocbeka - humanista, esteta, filozofa, pisatelja,
pesnika, politika in fantasta. Ne morem si kaj, da ne bi ugotovil, kako je tudi ob tem primeru
naša uradna misel in beseda (vsaj oba članka sta na liniji) še ozkosrčna, dnevno aktivistična
inčrnobela.
Edvard Kocbek je postal nekaj in nekdo, ko se je uprl klerikalizmu. V tem uporu in
spopadu, ki se je razvnel že v času španske državljanske vojne, sta zorela in se oblikovala
tudi Kocbekova filozofska misel in dejanje. Njegova misel je bila od vsega začetka nekoliko
odmaknjena od stvarnosti življenja, nekoliko sanjaška, usmerjena v daljave in višave
človeškega duha, obarvana z nadihom mistike in zidana na prenovljenem ter očiščenem
krščanstvu kot skupnem sogovorniku in zavezniku marksizma. Tej ideji in filozofski misli je
ostal Kocbek zvest vse življenje. Tu je bil enovit in celovit. Nobene dvojnosti, omahovanja
ali sprenevedanja ni bilo v njem in pri njem. Njej je služil, jo oznanjal in prerokoval kot
politik, aktivist umetnik in filozof. Razlikovale so se oblike in načini, s katerimi jo je Kocbek
izpovedoval, končni cilj in ideja paje ostala vedno ista. Vedno je bila in izgledala nekoliko
sanjarsko. Vendar so bila obdobja, ko se je prikazovala kot razumljiva in logična; in zopet
drugič kot osebna ambicija in izmišljotina Kocbeka. Nekateri so videli in gledali v njej ključ,
ki naj bi odpiral mnoga vrata revolucije in socializma, zopet drugi so vedno menili, da je
zlasti spričo ostudnih viharjev politične stvarnosti problematična, sumljiva, nepotrebna ali
celo reakcionarna. Mislim, da so vsi, ki so videli v njej to ali ono, imeli deloma prav. V njej -
v tej ideji in filozofiji - je namreč objektivno bilo polno protislovij, napetosti in možnosti.
Zakaj? Nikakor ne po zaslugi Kocbekove osebnosti, čeprav ni odrekati tudi njej in njegovi
bolj pesniški kot pa politični naturi določenega vpliva. Vendarje bilo to drugotnega pomena.
Najvažnejše in odločilno je bilo, da ta filozofija izraža in priznava potrebo dialoga in idejne
koeksistence med levimi katoličani in marksisti. Ta dialog, ki zlasti za katoliške in evropske
države (Italija, Francija, Španija, Portugalska) vse bolj izgleda sine qua non njihovega
napredka in postopne preobrazbe v smeri socializma, pa je seveda zgodovinsko šele na
začetku in zato tudi nabit in obremenjen z notranjimi napetostmi, nasprotji, pregrajami,
predsodki in dogmami. Vse to se je čutilo tudi pri nas, v OF, med in po vojni. In ni nič
čudnega, da Kocbek, ki je vedno bil in ostal bolj poet kot politik, bolj lirik kot realist, bolj
sanjač in filozof kot praktik in organizator, bolj mož pridige kot dejanja, ni mogel zlasti kot
politik in vodilni funkcionar OF uspešno previhariti vseh viharjev viharnih časov, ki so mu
bili naloženi. No, končno to celo ni najbolj važno. Gledano v veličini in zgodovinski
pomembnosti te ideje dialoga, z vsemi njenimi političnimi, socialnimi in moralnimi
posledicami in upoštevaje širino in revolucionarni pomen OF, sploh ni najbolj pomembno,
ali je Kocbek bil nekaj več ali nekaj manj časa funkcionar in politik ali je ta ali oni politični
dogodek bolj ali manj pravilno ocenil. Zlasti se mi zdi nesmiselno, drobnjakarsko ali celo
žaljivo ta dejstva ob njegovi sedemdesetletnici potiskati v ospredje.
Če kdaj, potem je Kocbek predvsem ob tem jubileju imel pravico pričakovati, da bo
pošteno povedano dvoje: prvič - kaj je bistvo njegove filozofske ideje, drugič - da ji je ostal
kljub vsemu in navzlic mnogim vedno zvest. Na žalost ni slišal in videl nič podobnega. Za
njega je to še en udarec in razočaranje. Za nas pa zamujena priložnost, da bi postavili vsaj
sebi, zgodovini in prihodnosti nekaj vprašanj. Na primer:
160
dnevnik in spomini _____________	1974
Kako je pravzaprav z idejo dialoga in idejne koeksistence med levo usmerjenimi katoličani
in marksisti? Kakšne so njene perspektive? Kako, v kakšnih oblikah, s kakšno razsežnostjo,
s kakšnimi ugankami, zastoji in neznankami se ta ideja uresničuje pri nas, v Sloveniji, v
socialistični zvezi kot idejni in zgodovinski naslednici OF? Kako in na kakšen način se - če
se - duhovni svet vernih ljudi vključuje ali oblikuje v duhovne in moralne vrednote
socializma? Zakaj in kako dolgo bo še med njima obstajala dvojnost in nasprotje, ki se vedno
lahko spremeni v nekih političnih razmerah v težko vrzel socializma in zaveznika
kontrarevolucije? Kaj sploh vemo in kako proučujemo zamotanost človeškega duha in
njegove intimne nagnjenosti k iracionalnemu, religioznemu in mističnemu svetu, ki se ljudem
prikazuje in jim ugaja, ali v znamenju križa ali v znamenju srpa in kladiva? Ali ne postaja vse
bolj očitno, da belega klerikalizma ni mogoče premagati ali odstraniti z rdečim? In kakšna je
sploh razlika med njima? Ali ni naša prihodnost res samo v takem socializmu, ki bo dovolj
human, širok in demokratičen, da bo odprt tudi do vseh utripov človeške duše, ki želi vse
več in več človečnosti, raznoterosti in demokracije!
In še nekaj vprašanj o slavljencu. Sodba se je začela pred sodiščem literature. Izenačil si
partizane in belogardiste, so mu očitali. Nisem čital ali slišal njegovega zagovora. Ni imel
možnosti, da bi se branil. Njegovo tedanje pisanje se da motriti z raznih kritičnih vidikov.
Vendar ostane ena sama neizpodbitna resnica: že 1952. leta ni več slikal naše revolucije in
njenih likov samo s črnobelo barvo in tehniko. To je bistvo njegove napake in izdaje! Prišel
bo čas, in zdi se mi, daje že tu, ko to ne bo več niti napaka, niti izdaja, ampak sama po sebi
umevna pravica, možnost in način umetniškega prikazovanja naše revolucije.
Literarna obsodba, kije bila napisana in podpisana nad Kocbekom, je terjala tudi njegovo
politično smrt. Politični pluralizem, paktiranje z belogardizmom, obnova klerikalizma itd. - to
naj bi bili njegovi politični nameni in grehi. In kje in kakšni so dokazi za te težke obtožbe?
Znano je, daje Kocbek imel prej, sedaj in poslej neke svoje posebne poglede na revolucijo in
socializem, drugačne od tistih, ki so vsaj v vrhu postali vse bolj in bolj prevladujoči. Torej
Kocbek je bil kriv predvsem zato, daje bil Kocbek včeraj, danes in jutri. V tem pogledu se
pri njem ni torej nič spremenilo. Splošne razmere, predvsem pa odnos in razmerje sil, pa so
se tako spremenili, da je postalo mogoče in mikavno odstraniti Kocbeka s političnega
prizorišča. Tudi splošni položaj Jugoslavije, njena borba z in iluzije do informbiroja in
Stalina, so narekovali ali vsaj privlačevali zaostrovanje do vsega, kar je bilo na desnici
revolucije. Tu pa so bili kmetje in kmečka politika, kjer naj bi se po besedah Stalina krepili
kulaki in OF, v kateri naj bi se, zopet po Stalinu, utapljala komunistična partija. Samo tako in
s tem je mogoče tolmačiti tudi tedanji oster kurz kmečke kolektivizacije, to največjo napako v
povojni obnovi in graditvi socializma. Ob takem, res pomembnem, vendar sektaškem
zagonu, kjer so bili prizadeti sto tisoči kmetov, je bila in izgledala Kocbekova politična smrt
kot muha enodnevnica. Vendar naj bi le dokazovala, da ima partija oblast krepko v svojih
rokah in to tembolj tudi zato, ker so se ravno v tem obdobju polagali temelji samoupravni
družbeni biti naše socialistične družbe. Protislovje sedanjosti? Seveda, tako značilno za našo
pot: začetki samoupravljanja, preobrazba KP v ZK in sektaška politika do kmetov - skoraj
vse istočasno. Taka so bila torej objektivna protislovja tedanje dobe, v kateri je tudi Kocbeku
kot vodilnemu politiku odzvonilo. Gotovo so pri tem pogrebu imeli tudi osebni razlogi,
antipatija, nasprotja in ljubosumnosti svoj pomen in vpliv. Težko zgodovini, ko bo in če bo
161
dnevnik in spomini ______	1974
hotela in želela to ugotoviti.
Če vsa ta dejstva in okoliščine tehtam in ocenjujem, potem se mi zdi takratni politični
obračun s Kocbekom dvomljiv. Gotovo so ga bolj povzročili drugi kot on; bilje razumljivo
dnevno politično dejanje, ki je celo nekoliko poenostavilo in razbremenilo politično sceno
trenutka. Gledano dolgoročno, paje to bil prej poraz kot pa zmaga, bolj sektaška napaka kot
pa ustvarjalna poteza samoupravnega in res demokratičnega socializma. Če bi bil Kocbek
mlajši dvajset let, potem bi tako ugotovitev dočakal in slišal, sicer pa bo prišla v tolažbo in
ponos njegovim potomcem. Se prej pa se bo zgodilo tisto, česar se Javoršek v svojem članku
boji, intimno pa želi, namreč: "Potem bo nekdo udaril po luči in podzemeljski bobni bodo
zaropotali."
18. oktober
Naši so šli na pripravljalni sestanek za posvetovanje komunističnih partij Evrope, ki je v
Varšavi.Zdi se mi,da so se držali dobro. Bili so dosledno zoper dogmatsko in
monocentristično politiko komunističnih partij v mednarodnih in medsebojnih odnosih.
Grličkov je povedal na sestanku v Varšavi, da taka politika čedalje bolj zmaguje in
prevladuje. Rusi so morali tudi to pogoltniti, čeprav najbrž težko. Sicer pa je Grličkov
pozabil pripomniti, da pa v sami ZKJ zmaguje oziroma je trenutno na pohodu drugačen kurz
in politika od tiste, ki jo on v imenu ZKJ razglaša in zagovarja na tem sestanku. Čudna
dvojnost in protislovje, ki mora nekega dne miniti.
20. oktober
Naši novinarji so me močno razočarali. Pokazali so se - razen častnih izjem - kot duhovni
hlapci in moralne prostitutke. Prelevili so se: iz bojevitih Savlov so postali pobožni Pavli. In
če bo, in upam, da bo prilika in ukaz, da se še enkrat prelevijo, bodo to storili takoj in
temeljito. Hlapci, rojeni in vzgojeni za hlapčevanje. To besedo uprabljam namenoma zato, ker
sem prepričan, da velika večina slovenskih in tudi jugoslovanskih novinaijev intimno čuti in
misli dmgače, kot piše. Njihovi članki so torej služba, ljubi kruhek in ne prepričanje ter
stvarna zavzetost. Zato se tudi izogibajo občutljivih in prepovedanih tem; prekladajo pač
kakšnih 250 besed, nabranih iz samoupravnega slovarja sem in tja, ne da bi želeli tvegati ali
biti ustvarjalni. Verjetno vedo, vsaj nekateri med njimi, da mlatijo prazno slamo, pijejo črno
kavo ali še kaj bolj močnega ter čakajo boljših časov. Mogoče so to nekoliko ostre ali celo
preostre besede in ocena. Taka naj ostane, kot spomin na čas in stiske, ki nas obiskujejo.
Bil pa sem vesel, ko sem danes v ITD prebral uvodnik. Bil mi je všeč, ker je pokazal do
kakšnih absurdov vodi zaslepljeni aktivizem in še bolj zato, ker se mu je zoperstavil. Glasi se
takole:
'METODA POLITIČNEGA DELA
Povod za tole pisanje je neznaten: vabilo na sestanek, ki se je, kot je v navadi, začenjalo:
"Spoštovani tovariš", končalo pa v nasprotju z ljubeznivimi uvodnimi besedami, naravnost
grozeče. "Če bo udeležba ( na mladinskem sestanku namreč, op. p.) slaba, " je rečeno v
vabilu, "bomo prisiljeni poiskati krivce in vzroke, kajti ravnali bomo po načelu, da bomo
162
dnevnik in spomini ______	1974
tistega , ki tvorno ne sodeluje pri samoupravni preobrazbi družbe in družbenopolitičnem
delu, smatrali za nasprotnika boja za nadaljnji samoupravni razvoj socialistične družbe."
Skratka: kdor ni z nami, je proti nam.
Tako stilizirano vabilo nas je zbodlo z več strani, predvsem pa zato, ker je politično tako
zelo daleč od miselnosti, ki je desetletja vladala med našimi komunisti in našo komunistično
mladino. Zbodlo tudi zato, ker gre za prijem, ki nam lahko prinese mnogo več škode kot
koristi, če postane obče pravilo.
Predvsem je - če ostanemo pri površju, pri formalnosti - vabilo zelo netaktno. Napak bi
bilo misliti, da je taktnost med komunisti, med borci za socializem nekaj, kar je povsem
odveč. Politično tako fino uho, kot je bilo Leninovo, je svojo pozornost posvečalo tudi
takšnim, na videz nepomembnim vibracijam: Lenin , tako oster, če je imel opraviti s
političnim sovražnikom, je bil do tovarišev, ki so se motili - in pogosto so se - izredno takten
in strpen. Svoje zadnje sporočilo Centralnemu komiteju je posvetil prav človeškim potezam
enega od aspirantov na vodilno mesto v Centralnem komiteju, posvetil ga je Stalinu, o
katerem je napisal, da ga ne more priporočiti za sekretarja, češ da je netakten in nestrpen do
tovarišev. Pismo so prvič prebrali brž po Leninovi smrti - in mu žal niso posvetili potrebne
pozornosti. Dmgič so ga brali trideset let kasneje, na dvajsetem kongresu KPSZ - in med
udeleženci kongresa je bil komajda kakšen od tistih, ki so se udeležili prvega branja pisma.
Med prvim in drugim branjem je poteklo trideset let in v tem času sta Stalinova nestrpnost in
netaktnost prerasli v stalinizem. Zatorej taktnost tudi med komunisti ni postranska zadeva.
Se manj postranska zadeva pa je taktičnost. Politično sporočilo vabila se, rečeno s
preprostimi besedami, glasi: kdor ni z nami, je proti nam - to paje parola, s katero je trideset
let tega izgubila svojo zadnjo bitko slovenska klerofašistična reakcija. Izgubila jo je v boju
zoper KP, ki je svoj boj za revolucijo postavila na povsem dmgačno osnovo: na široko je
odprla vrata vsem, ki so se hoteli bojevati zoper nacifašizem, in ta vrata so še danes na široko
odprta - v okviru SZDL - vsem, ki hočejo izpopolnjevati naš samoupravni socializem. Geslo
"kdor ni z nami, je proti nam" ni naše in tudi ne more biti.
Prav tako ne more biti naša miselnost, da se bo boj za samoupravni socializem izbojeval
na sestankih; sestanki so resda koristno sredstvo političnega boja, ne pa cilj tega boja. Se
posebej pa nam ne sme biti domače ravnanje pisarniškega aktivista, ki z okrožnicami
"sklicuje množice"; jugoslovanski komunisti so svojo revolucijo izbojevali tako, da so šli
med množice, ne pa tako, da bi jih "sklicevali".
In še bi se ob vabilu dalo reči to in ono, potegniti to in ono paralelo z zgodovino, ki je
poučna. Pa je povod preneznaten, namen tistih, ki so nam vabilo poslali, pa prav gotovo
najboljši. In kar zadeva njihove dobre namene, njihovo vnemo, smo - ne glede na pripombe
o taktnosti, taktičnosti in birokratskem aktivizmu - čisto na njihovi strani.
Marjan Sedmak"
Seveda ne gre Za metodo političnega dela, kot misli pisec članka. Gre za mnogo več. Gre
163
dnevnik in spomini ______	1974
za vsebino, mentaliteto in celo moralo neke politike oziroma sedanje politike. V imenu
najbolj demokratičnega samoupravljanja (na besedah in v resolucijah) se bohoti najbolj
primitivno zastraševanje in prisiljevanje ljudi in v tem primeru mladine. Vendar taka "metoda
političnega dela in oblasti" ni zrasla sama od sebe v mladinski organizaciji, ampak je nujna
posledica političnega ozračja, ki sedaj uradno prevladuje.
27. oktober
Jesensko deževje neusmiljeno zaliva našo dolino šentflorjansko. Skoraj že mesec dni
gospodarita dež in megla in mi uničujeta polet duha in voljo do dela. Skupaj z njima dežujejo
jesenski sklepi, resolucije, priporočila in ugotovitve vodstvenih organov o gospodarskem
gibanju in položaju. Povedati nimajo nič novega in to so tudi povedali. Stare pesmi, zapete z
nekoliko bolj otožnimi glasovi. To je vse. Dejanski gospodarski tokovi pa tečejo svojo pot;
inflacija ter zunanji trgovinski primankljaj jim uravnavata smer in tempo.
Takole na primer izgleda rezultat enoletnega stabilizacijskega prizadevanja uradne
politike.21
Vse kaže, da je celo nova Kardeljeva ustava tu brez moči. Zdi se mi, da morajo spričo
takega razvoja dogodkov bledeti tudi ustavne iluzije pri vsakomur, ki je sposoben in hoče
trezno gledati življenje. Tudi v slovenskem vrhu se čuti nervoza. Kje najti krivca za tak
razvoj, to je zdaj vprašanje!? Čuti se napetost v odnosu do federacije. Vendar to ni tako
enostavno, ker bi odprt napad na zvezno gospodarsko politiko izzval odmev zlasti v Bosni
in tudi v drugih republikah. To bi znova vrglo na površje dejansko stanje, povzročilo bi
trenje v "monolitnosti", prebudilo"nacionalizem" in znova bi bila potrebna 21 .seja in sekanje
glav. Ni pa jasno komu? Vse to je jasno tudi Slovencem in zato kaj takega ne bodo storili; je
preveč riskantno in dvorezno! Vendar pa ni nič manj riskantno in dvorezno pustiti in
podpirati tak razvoj gospodarsko-političnega položaja. Zato so izbrali srednjo pot in na zadnji
seji predsedstva močno kritizirali "Bijedičevo" politiko. Dobili so odgovor z vprašanjem, kaj
dela zdmženo delo in čemu bi bila samo zvezna vlada kriva za vse! Res, nekoliko nerodno
vprašanje! Spremenilo se ne bo seveda nič. Sedanji gospodarski trendi se bodo nadaljevali v
pospešenem tempu. Skupaj z njimi pa bodo rasla tudi politična in celo ideološka nesoglasja
in trenja. In to bo šlo tako naprej vse do nove eksplozije in obračuna. Nejasno je samo, kdo
bo prihodnjič moral položiti svojo trudno in sivo glavo na oltar domovine, takorekoč!
Počakajmo in videli bomo! Stvari pa se vrtijo tako, da bi utegnil biti žrtvovan kdo od
Bosancev ali Slovencev.
30. oktober
Druga obletnica ostavke. Vse bolj je očitno, da sem se tedaj odločil pravilno, če sem
seveda hotel ostati zvest samemu sebi in svoji politiki. Mogoče je to konec moje aktivne
politične vloge: hkrati pa začetek nečesa novega, kar šele nastaja in kar bo zmagalo šele tedaj,
21 Stane Kavčič je na tem mestu v svoj Dnevnik pripel grafikon iz statističnih informacij St. 133, z dne
7.10.1974, ki primerja cene življenskih potrebščin štiri čanske družine med septembrom 1974 in
septembrom 1973. Iz grafikona sledi, da se je hrana podražila za 24,7 %, pijače 15,4 %, obleka in obutev
27,8 %, stanovanjske in komunalne storitve 9,7 %, kurjava in razsvetljava 4o,9 %, stanovanjska oprema
33,8 %, higiena 42,4 %, kultura in razvedrilo 34,3 % in promet 39,0 %.
164
dnevnik in spomini ______________	1974
ko bom osebno prestar, da bi se vračal nazaj v politično in javno življenje. Sicer se mi ne toži
po njem; zlasti ne po takem, kot ga sedaj doživljamo.
V teh dveh letih partija, bolj točno rečeno njen vrh, ker sedaj je samo on odločilen pri
ustvarjanju in določanju politike, ni uspel rešiti nobenega od kapitalnih vprašanj Jugoslavije.
Samo še bolj se je odmaknil od stvarnosti in ljudstva in zavil v meglo svojih iluzij,
doktrinarstva, samoupravno religiozne mistike in verbalne demokracije. Ob vsem tem pa
napetosti rastejo in pod površino navidezne enotnosti in trdnosti nastajajo različne
sredobežne sile, ki lahko nenadoma povzroče velik vihar. Njega več ne preprečuje zavest,
spoznanje ,zaupanje in prepričanje množic in narodov, da ni mogoče drugače. Zaustavlja ga
strah, pritisk, disciplina, resignacija in upanje, da bo čas prinesel svoje. V sedanjem času sta
taka resignacija in upanje najbolj modra zibelka resničnega napredka in boljše bodočnosti.
Moj značaj se upira tej strategiji dolgih rokov; razum jo zagovarja, ker je edino realna,
najbolj humana in razumljiva.
8. november
Na sindikalnem kongresu nam je Popit v svojem govoru zopet naklonil nekaj svoje
"milosti". Seveda je ta milost vredna svojega avtorja; je starokopitna in sektaška; v njej ni ne
duha, ne ustvarjalnega zanosa, je brez obzorja, ukljenjena v starodavne formule razrednega
boja; in za nameček je tudi nepoštena. Sodobne sociološke težnje, spremembe in ideološke
preobrazbe v slovenski družbi so živele pred 29. sejo CK ZKS in niso izginile ali se izgubile
po njej ali zaradi nje, kot misli in razlaga Popit. Po tej seji so bile prisiljene hoditi po drugih
potih; morale so spremeniti nekoliko svoj izraz, utišati ton, ne zato da bi odšle v preteklost ali
v arhiv, ampak zato da bodo prej ali slej, tako ali drugače postale prevladujoča stvarnost pri
nas. Se preje, predno se bo to zgodilo, in zgodilo se bo, v to sem trdno prepričan, pa bo tudi
Popit in z njim še mnogi drugi odšel tja, kamor spada, za njim pa bo ostal samo grenak
spomin in klavem sloves.To bo edini spomenik, ki ga bo slovenski narod postavil temu
času, voditeljem in razmeram, v katerih je moral živeti.
12. november
Sinoči je prišel Gojko22 in povedal, da je diplomiral na pravni fakulteti v Beogradu.
Dostojno smo v družinskem krogu slavili ta veseli dogodek. Ostala sva sama z Gojkom do
jutranjih ur. Govorila sva o vsem: o bodočnosti, sedanjosti in prihodnosti, o politiki, pravu,
filozofiji, gospodarstvu in književnosti; o Sloveniji, Jugoslaviji, Evropi, Ameriki in o
kozmosu. Izliv čustev in navezanosti očeta do sina in sina do očeta; misel in izkušnja; zrelost
in mladost; preteklost in bodočnost; znanje, intuicija in mladostni žar. Se nikoli nisva imela
takega razgovora. Vesel in zadovoljen sem, ker čutim, da sva premerila in odstranila daljave,
ki so včasih hotele dobiti prostor med nama. Srečen sem, ker je uspešno končal študij. Sedaj
je njemu in mladim ljudem odprta drugačna, lepša in boljša pot v življenje, kot je bila nam.
Prav je tako; za tako prihodnost smo se borili, garali in krvaveli. Zato sem pomirjen; samo,
da ne bi moja sinova23 morala prenašati zaradi svojega razuma, poguma in poštenja toliko
žalitev, klevet, intrig in podlosti, kot sem jih moral jaz; naj ne zletita tako visoko kot oče (jaz)
22Gojko Kavčič, sin.
Ostane Kavčič mlajši, sin.
165
dnevnik in spomini ______	1974
, ampak bosta bolj srečna in imela bosta več od življenja in več osebne sreče, če bosta
anonimna v povprečju. To jima od srca želim, čeprav bi bil verjetno na stare dni in v grobu
vesel, če bi videl in vedel, da skupaj s svojimi sinovi nadaljujeta borbo za svobodo človeka,
za napredek njegovega znanja in razuma in za interese slovenskega naroda. To končno
zahteva borbena, politična in narodna tradicija naših družinskih prednikov in sodobnikov.
Samo, da ne bi bilo slabše
30. november
Praznik republike. Zastave otožno vise v ljubljansko meglo. Slovenci pa praznujejo,
počivajo in pijančujejo. Veseli so, ne zato ker bi bili navdušeni nad politiko ali prevzeti od
njenih zgodovinskih tradicij. Veseli so, ker se dobro zavedajo, da imajo kruha in dela dovolj
in da žive kjub inflaciji relativno dobro in udobno. Samo, da ne bi bilo slabše in da bi bil mir
- to je politično geslo intimne sedanjosti večine Slovencev. Pri tem pa ostajajo mimi in
ravnodušni do gesel in govorov dnevne politike. Izgleda, da so se jim prilagodili in se jih
navadili, kot se navadiš slabega vremena ali kronične bolezni. Morala dohodka in blagostanja
je prevzela zavest državljana; z njo in ob njej žive svoje privatno življenje, zvesti tradiciji,
izkušnjam in postavam, da daj bogu, kar je božjega in cesarju - sedaj Titu in socializmu, kar
je cesarjevega. Taka je vsakdanja splošna parola. Od nje se razlikujejo samo tisti - mogoče
jih je največ 10 -15 %, ki so bolj intimno, z duhom, mislijo, zavestjo, hotenjem in dejanjem
povezani z revolucijo, z njeno preteklostjo, sedanjostjo in bodočnostjo. Med njimi je še
vedno največ starih borcev in ljudi, ki so z večjo ali manjšo prizadetostjo doživljali
narodnoosvobodilno borbo in prva povojna leta. Na srce mi pritiska grenkoba in žalost, ko
opazujem, kako ta struktura naše družbe čedalje bolj odhaja v preteklost, kako živi v svojem
včerajšnjem svetu, ki ga že dviga v religiozne višave, časti in obožuje kot nekaj enkratnega,
neponovljivega, veličastnega in večnega. Najvidnejši izraz tega napora in želje so številne
proslave, govori, spomini in srečanja. Maloštevilnim pomenijo mnogo in preveč; mnogim
malo ali nič. Ene ob tej priliki prevzema zanos in samopotijevanje, mnogi se jih udeležujejo
po službeni dolžnosti ali zaradi navade in dolgočasja in jih opazujejo neprizadeti z
dobrohotnim razumevanjem ali celo notranjim začudenjem in posmehom. Tako je ustvarjena
koeksistenca in taka je in bo kontinuiteta. Zgodovina, čeprav še tako pomembna in junaška,
je pač preteklost. Ljudje pa žive in ljubijo sedanjost in včasih mislijo - čeprav neradi, in to še
posebej velja za Slovence - tudi na bodočnost.
Včasih se mi je dozdevalo, da z našo borbo, revolucijo in njenimi vrednotami ne bo tako.
Mislil sem, da bodo ostale večno mlade in da ne bodo čas in spremenjene razmere
spremenile živahnosti njenih barv, pomembnosti njenih junaštev, žalosti njenih žrtev in
veselja njenih zmag. Mislil sem, da bodo njene zastave vedno plapolale z nespremenjeno
živahnostjo in žarom. Zmotil sem se! Tudi našo revolucijo je in bo prizadejal čas in življenje.
Pomen njenih izrednih dejanj se odmika in čim bolj jih žele nekateri spremeniti v večno in
povsod prisotno večnost, tembolj jih potiskajo v oltar zgodovine in spreminjajo v ep in
pravljico. Da, ni težko zagotoviti tem dejanjem dostojnega mesta v učbenikih zgodovine, v
koledarju ali celo v uradnem protokolu. To je končno napravljeno, temeljito in
širokopotezno. Vendar, če ni notranje zavzetosti in prizadetosti, če vse to ne postane del
notranjega doživetja vsakogar, potem je to formalnost, to je plakat o revoluciji, ne pa
revolucija. In to je sedaj slučaj. Vprašam se, zakaj? Je to naša slabost, nesposobnost ali pa
166
dnevnik in spomini ____________________________________	1974
objektivni zakon družbenega življenja in razvoja. Trdno sem prepričan, daje to, poslednje. In
v tem ni in ne bo naša revolucija nobena izjema od ostalih velikih in pomembnih gibanj in
sprememb, ki jih je človeštvo ustvarjalo in doživljalo na svojem pohodu od prazgodovine do
danes.
Nikoli se niso in se ne bodo kovali in upodobili značaji narodov in njihovo življenje ob
izjemnih in enkratnih dogajanjih in dosežkih. Pač pa se upodobijo in izravnavajo v skladu s
splošnimi in povprečnimi materialnimi možnostmi in pogoji družbe. Pri tem pa so
podedovana psiha, navada, kultura in civilizacija izredno važen činitelj. Slovenski kmečki
upori v srednjem veku so bili enkratno dejanje; sodijo v vrh naprednih nacionalnih epopej
tistega časa; in vendar, kako zelo se je razlikovala splošna podoba našega kmeta in
njegovega življenja od tistega, kar so prinesli in obetali srednjeveški kmečki puntarji. Njim je
bil simbol uporni in junaški puntar. Njihov naslednik in potomec pa je bil panični in
potrpežljivi hlapec! Ne trdim, daje to izdajstvo. Ne trdim daje slovenski kmet 19. in 20.
stoletja izdal ali pljunil na svojega prednika iz 15. stoletja, ampak hočem samo pokazati, kako
čas in razmere, ki pa se spreminjajo tudi pod vplivom ljudi - takoimenovanega subjektivnega
faktorja - spreminjata tudi njih same, njihovo moralo, zavest in celotno podobo. Ali vzemimo
primer iz delavskega razreda: kaj imata danes še skupnega pariški komunar in proletarec iz
časov pariške komune in današnji delavec v neki četrti Pariza?! Zelo malo! Verjetno bi
komunarji napodili le-te z malomeščani. Tudi pri nas se isto dogaja. Predvojni in medvojni
komunisti, čaprav so imeli in imajo iste splošne cilje - socializem, si v človeškem in
moralnem pogledu niso pretirano podobni. Pri onih en sam altruizem, žrtvovanje in boj za
sveto stvar; pri teh lastni interes, dohodek, napredovanje, standard in tudi seveda: Živel
socializem in revolucija! To zadnje bolj na besedah in po uradni dolžnosti kot pa zaradi
prepričanja in notranje potrebe! In vendar tudi to niso izdajalci revolucije in socializma,
marsikdo od njih, mogoče celo več kot polovica bi padla na barikadah ali se dala mučiti do
smrti zanj. Razmere so jih napravile take, kakršni so! Se kakšno desetletje, pa bomo lahko za
vse rekli, da so bili vedno taki, ker so premalo časa na svetu, da bi imeli možnost in priliko,
da bi bili drugačni.
Prav tako se spreminja tudi naš delavec in proletarec. Zato ni naša prihodnost in njena
človeška delavska podoba, v kateri naj bi živel zavedni občan samoupravnega socializma,
enaka ali zelo podobna tisti, ki jo je prvi simboliziral Cankar, ali tisti iz časov pred drugo
svetovno vojno ali tisti iz partizanov, zaporov ali koncentracijskih taborišč in tudi ne tistih iz
časov obnove in informbiroja. Te podobe, njihova morala, zavest, dejanje in nehanje so bile
v mnogočem junaške, pomembne in presenetljive po svojem altruizmu, žrtvovanju za
postavljene cilje in disciplini. Vendar so minile in so minljive. Zaslužijo, da jih ljubimo in
občudujemo, spoštujemo in objokujemo, vrniti jih ne moremo. V sedanjih razmerah nikoli in
nihče; ne resolucije kongresov, ne pisma birojev, ne govorniške tirade slavnostnih
govornikov, ne Hafnerjeva socialna diferenciacija, ne Kardeljeve filozofije, ne Popitov
neizprosni boj do poslednjega diha in barikade. Vse je zaman. Novi obrazi in življenje se
kažejo na Slovenskem. Ni in ne bo tako, kot so ga idealizirali prvi znanilci novega sveta, ko
so trpeli, krvaveli in umirali zanj. Ne bo torej tako rdeče, revolucionarno, marksistično,
proletarsko, pošteno in moralno! Vendar ni in ne bo tako, kot se boje in pred njim stalno
svare samozvani njegovi razni pridigarji, vsevedneži in sodobni rdeči farizeji. Hočem reči, da
167
dnevnik in spomini ___________	1974
ni in ne bo tako pokvarjeno, malomeščansko in zvodenelo, da bi z njim priklicali Sodomo in
Gomoro! Pač pa je in bo tako, kot si ustvarja to slovensko ljudstvo samo s svojim delom in
pohajkovanjem, razumom in neumnostjo, ljubeznijo in sovraštvom, znanjem in neznanjem,
veseljem in žalostjo, treznostjo in pijančevanjem.
Ljudje slutijo in čutijo, da je in da bo tako! In tudi zato so veseli in prepevajo sebi in
drugim ob prazniku republike!
Naj živi to ljudstvo in njihov praznik!
Rad ju imam: praznik in ljudstvo!
9. december
Z zanimanjem spremljam Javorškovo polemiko s Pičevci in zoper Pičevce. V njej je
Javoršek znova pokazal in dokazal, kako mu primanjkuje smisel za ravnotežje in stvarnost.
Zaganja se zdaj levo, zdaj desno, zamenjuje dejstva in fantazijo. Kombinira osebno moralno
ogorčenje s političnim računom in tako čedalje bolj tone v mlako svoje lastne zmede, žalosti,
osamljenosti in jeze.
Naravnost presenetljivo je, kako v njegovih tekstih bivajo drug zraven drugega zelo točna
in lucidna opažanja in ugotovitve in pavšalne, neutemeljene ter gorostrastne obdolžitve in
domislice. Ena od takih - najtežjih - je očitek skoraj vsem slovenskim kulturnikom, da živijo
dvojno življenje in da z onim drugim jazom spodkopavajo socializem in komunizem. Takole
pravi:
"A vendarle se iz te karikature ne bi izluščila definicija pičevstva, ki bi se morala glasiti
približnotakole:
Pičevec je v svojem zunanjem življenju glasno (uradno) ali tiho (tudi uradno) zvest
socializmu ali celo komunizmu. V svoji notranjosti in med svojimi notranjimi tovariši pa
socializem in komunizem z najrazličnejšimi sredstvi spodkopuje.
Dvoličnost tega stanja, ki so se ga ljudje v glavnem že navadili in so zanj že neobčutljivi,
je ena izmed konstant sodobne slovenske družbe, zlasti pa kulture. Zato seje tudi pripetilo,da
je slovenska literatura prvič v svoji mučeniški, če že ne revolucionarni zgodovini postala v
nekaterih svojih prikaznih krinka nazadnjaštva. "(DELO, 7.12.1974)
Dvoličnost je ena izmed konstant sodobne slovenske družbe, zlasti pa kulture - pravi
Javoršek. Zelo točno opažanje! Zakaj dvoličnost? Zato, da njeni nosilci lahko spodkopavajo
socializem in komunizem - odgovarja Javoršek in tako s svojo trditvijo zabrede v nesmisel in
se že hote ali nehote približa politični diferenciaciji.
Če obstaja dvoličnost kot množični pojav v družbi in njeni kulturi - in kaj je sploh kultura?
kot duhovnem in miselnem odrazu in oblikovalcu nekih razmer v družbi, potem sta za tako
stanje lahko dva vzroka. Prvi, ki ga vidi Javoršek, je v tem, da so ljudje in zlasti kulturna
inteligenca intimno zoper obstoječo družbeno ureditev, zoper socializem, vendar tega javno
168
dnevnik in spomini _______1974
ne žele, nočejo ali ne morejo povedati. Druga možnost pa bi bila, da ljudje in kulturna
inteligenca niso zoper socializem, ampak so samo zoper nekatere dogodke, podrobnosti ali
značilnosti, ki jih ima oziroma jih želi imeti ali dobiti. Drugače povedano, so zoper dnevno
politiko ali vsa} zoper posamezne dele in ukrepe te dnevne politike. Menim, da ni težko
uganiti ali ugotoviti, katera od obeh možnosti ustreza resničnemu stanju; ustreza mu seveda
druga. Omenjena dvojnost, o kateri govori Javoršek, zato ni opozicija socializmu kot
novemu družbenemu sistemu kot višji stopnji humanizma, ampak je izraz nezadovoljstva z
mnogimi postavkami, dejanji in načrtovanji sedanjih oblastnikov in njihove dnevne politike.
Ker se ta politika čedalje bolj odmika od stvarnosti, čedalje večje so razlike med njenimi
besedami in dejanji, zato izgublja tla pod nogami, ljudje postajajo nezaupljivi, razočarani in
apatični. Dovolj so pametni, da vidijo in čutijo stvarno stanje; niso pa tako odločni in
pogumni, da bi javno in politično povedali svoje mnenje. Tako torej nastaja dvojnost, bolj
točno rečeno, politično nezadovoljstvo, pasivnost in zaskrbljenost za naš jutri.
Partija kot edina organizirana ideološka in politična sila (poleg cerkve) je bila sposobna, da
napiše naslove poglavij v knjigi naše revolucije. Sedaj pa ji primanjkuje sil, znanja in
poguma, da jih uresniči. In tako partija prisega na blagovno gospodarstvo, na tržišče in
konkurenco in istočasno odklanja posledice delovanja teh kategorij; razglaša izredno
samoupravno demokracijo in hkrati zatira vsako misel, idejo in dejanje, ki ni stoodstotno v
okviru dane linije in njenih dnevnih parol. Postavlja stabilnost kot temelj svoje gospodarske
politike - inflacija pa se vzpenja že v vrtoglave višine. Vztrajno poudarja vrednote
narodnoosvobodilne borbe, oblači jih že v religiozni patos, ob vsem tem pridiganju pa se širi
in prodira denarno parazitska morala, ki temelji na demagogiji, uravnilovki, neznanju,
neodgovornosti in brezdelju. Povzdiguje svoj glas zoper vse meščanske bogove preteklosti,
izreka prekletstvo raznim izmom, in vendar ljudje živijo svoje življenje, imajo svoje cilje in
želje, za katerimi se pehajo, ne da bi poslušali ta njen glas vpijočega v puščavi. Moralna,
politična in filozofska merila uradne politike so zdaj ali zanesenjaško vizionarska, usmerjena
predaleč naprej, ali revolucionarno romantična, obrnjena v preteklost - v obeh primerih pa
brez večjega vpliva na splošni način mišljenja, čustvovanja in življenja, torej brez večjega
vpliva na slovensko in jugoslovansko folkloro življenja, ki se bori, koprca in živi v pestrem
ozračjuvsakdanjosti.
Dvojnosti in protislovja kraljujejo vsepovsod. Najbolj pametni ljudje v tej družbi vse to
vidijo; množice tako stanje dojemajo instinktivno; uradna politika čuti, da se podirajo
mostovi zaupanja in zato se še bolj vztrajno in nervozno zaganja in piha v svoje lastne mline
na veter; še bolj svečano prisega na svoje lastne bogove zveličanja in še bolj zagrizeno
preganja svoje lastne prikazni in strahove pogubljenja.
Vsiljuje se vprašanje: Kako se bo končalo to kraljestvo? Kateri kraljevič bo zasedel njegov
prostor? 2al, nekaj je gnilega v deželi Danski! !!
Iveri24
24Stane Kavčič si je ob tem, ko je pisal svoj Dnevnik in spomine, pogostokrat beležil misli s katerimi je
169
dnevnik in spomini _____________	1974
-	Ne moreš preprečiti, da te odstrelijo, lahko pa preprečiš, da te ne povozijo. Mene niso in
ne bodo povozili.
-	Ne verjamem v to, da osebno stremljenje posameznika k standardu, k večjemu
materialnemu udobju vodi v malomeščanščino in v potrošniško družbo. Moramo biti
sposobni to stremljenje združiti, povezati z vizijo in humano-moralnimi načeli socialistične,
samoupravne družbe. Ljudje in praksa ga povezujejo bolj instiktivno in premišljeno kot pa
uradno politično propagändne pridige sedanjega obdobja.
-	Političnemu birokratizmu ni znano in ga tudi ne zanima, kaj se zgodi, kadar zaradi njega
oslabi želja po resnici kot družbenemu pojavu; tudi mu ni znano in ga ne zanima, če so in
zakaj so ljudje postali dvolični, zakaj eno mislijo in drugo govorijo. Kriza morale oziroma
dvojne morale v javnem življenju je za njega terra inkognita, zato je politični birokratizem
veliko bolj nevaren in škodljiv kot pa upravni in državni, čeprav jih ni mogoče organsko
ločiti in obravnavati posamično. Vendar razlika obstoja. Če se konkretne stvari obravnavajo
in odločajo v sklopu centralizirane državne oblasti in uprave, ima to za ljudi, za moralno,
miselno in človeško kulturo socializma drugačne posledice, kot pa če se tudi politična in
duhovna kultura družbe nahaja pod pritiskom vrednot misli in resnic, ki si jih izmišlja in
vsiljuje politična birokracija. V prvem primeru vendar ostaja prostor za osebno duhovno
svobodo človeka; v drugem primeru pa je, oziroma hoče biti in postati birokratiziranje
totalno, vseobsegajoče. Birokratizem oblasti hoče obvladati in manipulirati s stvarmi;
birokratizem ideologije pa želi obvladati in prodreti v človeškega duha in v njegovo zavest. V
družbenih gibanjih so poudarki in razmerja med birokratizmi različni, čeprav je med njimi
organska povezanost. Na primer: takoj po osvoboditvi smo imeli močno naglašen državni
vidik upravljanja s stvarmi ( birokratizem oblasti ) in dokaj sproščen demokratičen polet v
množicah in med ljudmi kot posledico narodnoosvobo-dilnega boja. Sedaj se tedanja slika
menja! Obstaja mnogo več svobode in decentraliziranih možnosti pri odločanju pri stvareh (
samoupravljanje ) in močan pritisk za čim večjo " enotnostjo " misli, duha in zavesti, ki naj bi
bila podlaga in predpogoj za napredek družbe, čeprav je resnično temu nasprotna, je pa
seveda podlaga in pogoj obstoju vsemogočne politične birokracije. Vsaka birokracija hoče
ustvariti in prikazati idilo! Od vseh idil paje najbolj nevarna idila misli in zavesti, ker bi to
pomenilo, da je doseženo končno in popolno stanje, v katerem ni potrebno več misliti in si
prizadevati za novo in boljše. Če pa hočemo novo in boljše, potem je pot k temu tudi preko
neznanega ali vsaj iskajočega; tu pa potem nastanejo nujno različne najdbe in razlike tudi v
isti stranki, istih vizionarskih ciljih. Revolucionarna ustvarjalnost si to želi, ker se s tem
potrjuje in preizkuša; politična birokracija pa se tega boji, ker jo to uničuje in spodkopava.
-	Seveda smo še in tudi še bomo družba, kjer obstaja dialektika sil, dialektika razrednih
sil. Vendar smo se že tako razvili in okrepili kot nova družba, da je to samo del resnice.
Drugi del resnice pa govori o tem, da smo tudi družba, kjer obstaja dialektika pojmov, idej,
nameraval pozneje dopolniti osnovni tekst Dnevnika. Včasih je ta rokopis vstavljal v posebno mapo, ki
jo je označil z "Iveri", včasih pa ga je shranil na koncu posameznih letnikov. Mestoma je ta rokopis
povsem nepovezan in zato pri urejanju rokopisa zelo težko upraben, ponekod pa so te Iveri sestavljene iz
daljših odlomkov, ki so že sami zase svojevrstne zaključene celote, zato sva jih uvrstila v Dnevnik in
spomine.
170
dnevnik in spomini ___________	1974
intelekta ob enotnih vizijah komunizma. Stalin je trdil, da se z izgradnjo socializma zaostruje
ona prva dialektika, sploh pa ni govoril o drugi. To njegovo "teoretično" odkritje je "
znanstveno " izhodišče stalinizma. Danes vemo, da to odkritje in teorija nista samo zmotna,
ampak tudi neznanstvena; ta " teorija " je samo obrazložitev za likvidacijo opozicije, bolje
rečeno, za pokol starih boljševikov, ki gaje Stalin napravil v SZ v tridesetih letih.
Pri nas smo načelno in praktično sprejeli obe dialektiki: razredno in intelektualno. S tem
smo dali novo humano in ustvarjalno kvaliteto našemu socializmu; dali smo mu njegov
človeški obraz in dušo! Vendar se kljub temu neprestano kregamo okrog tega, kako odrediti,
odmeriti, izmeriti, pretehtati obseg, povezanost, odnos in razmerje obeh dialektik.
Ponavljajoče pretiravamo v eno ali v drugo smer. Jaz sam sem bil žrtev takega pretiravanja
naše politike v smeri dialektike razrednih sil! Čeprav sem njen otrok, čeprav je razredna
borba v ideološkem pogledu moja zibelka, sem se vendar, kdo ve zakaj, mogoče tudi zaradi
vseh njenih grozot, krvi, žrtev in trpljenja, ki sem jih videl in prenašal, dokopal do spoznanja
in vizije, da za prisilnimi in krvavimi zakoni te dialektike obstaja tudi carstvo, v katerem se
bo nujnost organsko zdmžila s svobodo in v katerem bo krvavo orožje dialektike razredov
zamenjala iskriva pamet, duh in znanje kot glavno bojno sredstvo dialektike razuma! Vizija?!
Mogoče! In če pariški komunarji ne bi imeli vizije, ali bi šli na barikade? Verjetno ne! In če
predvojni komunisti ne bi imeli vizije o revoluciji in svobodi, ali bi šli v borbo? Verjetno ne
bi šli! Tako silovito sem čutil in slutil jutrišnji dan, da sem padel kot njegova žrtev! V tem je
tudi njena tragika in veličina!
- Obstoja tudi tale zakonitost: čim bolj so družbena protislovja v neki družbeni skupnosti
zaostrena, tem večja je hinavščina in dvoličnost režima, ki je na oblasti. Pred to zakonitostjo
ni imun noben družbeni red, nobena ideologija, morala in religija, od Nerona do Stalina, od
suženjskega sistema pa do današnjih dni, od krščanstva do zgodnjih začetkov socializma se
vleče ta objektivna danost kot rdeča nit, ki nakazuje to medsebojno odvisnost.
... 25 razlivala proti nam, če odmislimo drobne človeške strasti in zahrbtne sunke z nožem
in jezikom, potem šele pridemo do resnice in dejstva, ki je bilo jedro razlik in spora med
nami. Mi smo hoteli nekaj več demokracije, nekaj več ideološke širine, iskanja in ustvarjanja
in še smo hoteli nekaj večjo produktivnost dela, da bi na podlagi vsega tega materialno in
duhovno hitreje napredovcali. Objektivno bi tak razvoj in politika zahtevala več dejanj in
manj besed; bila bi težja, toda bolj koristna in donosna za skupnost in posameznika od tiste,
ki je ostala in začasno zmagala. Subjektivno, to pomeni kadrovsko, pa bi naša politika, če bi
zmagala, prej ali slej sicer bolj organsko in razvojno potisnila z družbene pozornice določeno
podobo politika in funkcionarja, pravtako kot ga je potisnila tudi politika, ki je utrdila
politično birokracijo. Protislovja so se razrasla do take stopnje, da koeksistenca v dotedanjih
okvirih in načinih ni bila več mogoča. Ona bi pomenila gotov poraz konservativnih sil in
stare garde. Ni bil jasen samo še čas in oblika tega poraza stare garde in njene ortodoksne
ideologije.
Radikalen korak nazaj in obračun je bil zategadelj nujen, če je hotela nasprotna stran
25Manjka stran rokopisa.
171
dnevnik in spomini _____^
podaljšati sebi življenje. In to je storila; dokaj uspešno, čeprav začasno. En sam človek pa je
izid tega spopada in boja odločil. Bolje sedaj kot nikoli, je bilo intimno m bojno geslo
iniciatorjevobračuna.
-	Napisati esej o slovenskem novinarstvu - njegova politična podoba - moralna podoba -
osebnosti - uradniki - ljubi kruhek - kombiniranje večno istih besed iz samoupravnega
slovarja, ki ima komaj 250 besed - to je obraz aktivizma
-	Zopet monotono cvilijo in škripljejo transmisijski jermeni, čeprav jih mažejo z uvoženimi
govori, dolgočasnimi resolucijami, z disciplino, grožnjo, pritiskom in odlikovanji!
172
dnevnik in spomini _________1974
1975	INTERMEZZO
Ob Novem letu letos so mi znanci in prijatelji voščili in pristavili:" Samo, da bi ostalo
tako, kot je; da ne bi bilo slabše!" V tem dostavku se skriva značilnost trenutka in njegove
perspektive. Ljudje čutijo navidezno ravnovesje, vedo, da so v teh razmerah skrite sile, ki bi
lahko povzročile izbruh, porušile ravnotežje in potisnile to našo družbo v viharje in
nevarnosti. Ne verjamem, da se bo to zgodilo, čeprav sem prepričan, da se bo v tem letu, ki
ga uradno imenujejo leto preloma, gospodarska in politična kriza še bolj poglobila. Vendar
ne več kot to.
25. januar
Nič novega ali posebnega. Opazujem in poslušam razprave v delegatskem sistemu in
referatih. Dosedaj niso namreč še nič pretresljivega ali čudežnega odkrili. In sicer kako? S
kom ali s čim? Nikoli ni in tudi ne bo sam volilni sistem ali imenovanje bistveno menjal
parole družbe in razmer v njej, zlasti če ne gre pri tem za razredno-socialne spremembe,
ampak samo za organizacijsko-institucialne, kot je to slučaj v odnosu poslanec - delegat. Slej
ko prej, tako oni kot ta se srečujeta z zelo pomembnimi zadevami in v obeh primerih je
manevrski prostor za "svobodne in genialne" odločitve zelo omejen in utesnjen. Jasno
začrtane meje obstoječe materialne zmogljivosti te družbe mu postavljajo družbena zavest,
navade ter pojmi in ne nazadnje sedanje uradno politično ozračje, njegova doktrina in
ideološki pridevniki. Pri vsem tem pa se delagati kljub veličastnim trditvam o njihovi
svobodi in odgovornosti zgolj svojim volilnim telesom čutijo mnogo bolj odgovorne in
odvisne od uradne politike in njenih struktur, kot paje bil to slučaj s poslanci: le-ti so namreč
čutili neposredne volilce za seboj, imeli so, če so bili tako usmerjeni, stik z množico, z
državljani, ki so mnogokrat mislili in želeli drugače kot pa je bila uradna želja ali ukaz.
Navsezadnje, vsi tako imenovani incidenti v prejšnji republiški skupščini niso bili znak
nastajajočih antisocialističnih teženj, ampak dokaz in odraz takega razpoloženja in hotenja
med ljudmi, ki ni bilo istovetno z uradnimi predlogi.
Neizpodbitno je dejstvo, da imajo politična varstva - od občinskega navzgor - popoln
vpliv in odločujočo besedo v volitvenih telesih delegatov. Ta telesa so bila izvoljena sicer na
neposrednih volitvah, toda s tako volilno in politično akcijo, postopkom in aritmetiko, daje
vsakomur jasno, da so podaljšana roka partije in vodstev socialistične zveze, ne pa aktiven
in demokratičen instrument ljudi. Verbalno in številčno je sicer pritegnjenih več ljudi k
soodločanju; hkrati paje storjeno marsikaj, da se uradna politika in njene strukture zavarujejo
pred vsemi presenečenji. Tak je, izgleda, njihov nauk iz preteklosti in to ne brez razloga; in
taka je zahteva in nujnost vladajočega trenutka.
Ta resnica in spoznanje ne bosta stimulirala aktivnosti delegatov. Ne bo treba mnogo časa,
da bodo to spoznali. Verjetno bo Kardelj za naslednje volitve (če) predlagal spremembe in
jih seveda tudi teoretično in filozofsko utemeljil. Ni dvoma, da bodo neuspeha krivi zli
173
dnevnik in spomini _______1974
birokrati, tehnokrati,nacionalisti in antikristi!..
V Sloveniji je sedaj zopet velika hajka na to golazen. Popit predlaga celo jurišne ekipe, ki
naj bi rušile oblast tehnokratov v delovnih organizacijah. Žilav je ta tehnokratizem, ki se še
danes, dve leti po moji ostavki -jaz, Kropušek in Krese naj bi bili namreč njegovi očetje in
zaščitniki - in skoraj leto dni po ustavi tako pogumno upira in vlada. Joj, kako je vse
poenostavljeno v nekaterih glavah! Za te ljudi ne obstajajo ne pomen znanja, ne moč tehnike,
ne izkušnje civilizacije, ne sposobnost posameznika, ne avtoriteta odgovornosti; za njih ne
obstaja niti delitev dela, ki jo zahtevata modema in visoka produktivna proizvodnja in
ekonomija. Torej neizprosen, zagrizen in fanatičen boj zoper vse in vsakogar, ki misli, živi in
dela drugače. Celo Mao Ce Tung je dejal, da to ni rešitev, če vsakomur, ki misli drugače,
vzameš glavo. Očitno Popit in njemu enaki mislijo, daje prav to edina možna rešitev. Čudno
protislovje! Naša družba vlaga velike napore in mnogo sredstev v napredek znanja in
tehnologije. Hkrati pa njeni najbolj odgovorni funkcionaiji pozivajo na križarske vojne in na
juriš zoper vse, ki razpolagajo s takim znanjem in ki mislijo z lastno glavo.
Vse se mi dozdeva, da se ta juriš ne bo uspešno končal. Slaba tolažba za razmere, če
vemo, kakšno ceno bomo morali vsi plačati zanj! Zaostali bomo za celo desetletje ali pa še
več !
27. januar
Gledam pozdrav Tresorepki1 in se čudim, kako je mogoče na tako majhnem prostoru
napisati tako mnogo neresnic in toliko velikih fraz.
Beograjski profesorji
1. februar
Beograjske profesorje filozofske fakultete so končno z zakonom odstranili z univerze.
Čeprav se ni mogoče strinjati z marsičem, kar so predlagali, bili so zlasti v socialnem in
materialnem pogledu levi utopisti in tudi moralni čednostni pridigarji. Pa vendar ni mogoče
mimo dejstva, da so bili ali hoteli biti marksisti in da so imeli pred seboj cilj, ki bi ga na
kratko označil: več svobode, pravice, človečnosti, kruha, skratka, več socializma.
Časopisi pišejo z velikimi naslovi Žalosten konec levice! Neumnost! Utvara! To, kar seje
zgodilo, je komaj konec njenega začetka. Levica je pri nas v vsakem pogledu stvarnost in
nevarnost. Ni nerazumljivo, če ni uspela levica, ki naj bi jo vodili profesorji in filozofi. Zato
pa je bolj verjetno in razumljivo, če bo uspela levica, kateri korakajo na čelu generali in
polkovniki.
Poleg te možnosti in politične dileme naši prihodnosti pa velja ob tem zgledu razmišljati in
se vprašati:
1 Očitno psevdonim za Edvarda Kardelja, kajti DELO je ta dan na prvi strani in v okviru objavilo članek z
naslovom Kardelju za rojstni dan, glej DELO, 27.1.1975, stran 1.
174
dnevnik in spomini ___________________	1974
Zakaj se pri nas praviloma pojavljajo odkloni in konflikti z uradno filozofijo in politiko
predvsem na tistih krajih in ustanovah, katerih naloga je razvijati in dopolnjevati
marksistično družboslovno znanost in filozofijo? Drugače povedano, tam kjer bi se moralo
največ misliti o našem danes in jutri, se misli, če se misli, najbolj zmedeno. Tam, kjer bi
morala imeti vera svoj dom, ima ta svoj brlog. Kje je vzrok, da je tako? Kdo je kriv teh
spopadov? Ali profesionalna marksistična filozofija ali dnevna politika in njene filozofske in
teoretičneresnice?
Da, to vprašanje je postavljeno šolsko! Dogmatsko! V takem medsebojnem obtoževanju
ni izhoda. In kje je izhod? Kje rešitev?
V takem obsegu skupnosti oblasti in njenih ukrepov, v taki stopnji resnične demokracije,
ki bi omogočala, trpela ali celo vzpodbujala tisto večno iskanje, izpolnjevanje in prepletanje
med oblastjo in znanostjo, med politiko in filozofijo, med za in proti, med teorijo in prakso,
brez katere ni napredka in svobode. Če mislijo v socializmu vsi enako ali morajo misliti vsi
enako, potem je to gotovo znak, da ne mislijo ali ne morejo misliti veliko. Slej ali prej tako
stanje pripelje do krize in izbruha! Usoda profesorjev beograjske filozofske fakultete je,
oziroma bo, nov dokaz tej trditvi. Naš režim, njegova dnevna politika in oblastniki, kot bi
rekel tovariš ... (rokopis neberljiv, op. ured.), niso sposobni prenašati nobene misli, dejanja
in kritike, ki bi bile izven uradnega okvira. To je dejstvo, ki ga vidijo vsi, tako tisti na vzhodu
kakor tudi na zahodu. To škoduje našemu mednarodnemu ugledu, takemu modelu
socializma kot je naš(samoupraven) in hromi našo lastno ustvarjalnost. Namesto da bi
vzpodbujali glave, da mislijo, iščejo in se tudi motijo, jih pa sekajo, če mislijo drugače, kot se.
glase in zvene dnevne uradne resnice! Informbiro je mrtev, naj živi informbiro
Naše voditeljske ambicije med neuvrščenimi
10. februar
Pred nekaj dnevi je Boris Verbič z navdušenjem poročal iz Bruslja o petletnem sporazumu
o gospodarskem, denarnem in trgovinskem sodelovanju med EGS in 46 afriškimi,
karibskimi in pacifiškimi deželami v razvoju. Iz poročila diha navdušenje in optimizem.
Pričakovati bi bilo, da bodo taki tudi naši komentarji. Vendar ni tako. Uradna Jugoslavija
molči. Zakaj? Ni to pomembno? Ali ni v skladu z našimi interesi in željami?
Vrnimo se nekoliko, na primer za celih dvajset let nazaj, predno odgovorimo na
postavljenivprašanji.
Takrat, pred dvajsetimi leti, se je začelo gibanje neuvrščenih. Jugoslavija in Tito sta imela
pri tem velik delež. To gibanje je nastajalo v času blokovske zaostritve, v času, ko sta v
svetovnih razmerah, zlasti pa v odnosih med Sovjetsko zvezo in ZDA, prevladovali
ideološka izključenost in nevarnost spopada za popolno ideološko, politično in gospodarsko
nadvlado v svetu. Ta, predvsem ideološko-razredna konfrontacija, kije grozila, da se razraste
v vojaški spopad, v tretjo svetovno in prvo atomsko vojno, je tedaj mnogim izgledala
neizogibno zgodovinsko dejstvo in nujnost. Zdelo seje, daje človeštvo izgubilo svojo vest,
175
dnevnik in spomini ______	1974
razum in perspektivo. Vse, prav vse bi se moralo podrediti razredno-ideološkim ciljem super
sil.
Politika neuvrščenosti je tukaj začela iskati, razlagati in ponujati tretjo alternativo; dvignila
se je nad ideološko-razredne dogme in ekstreme, odklanjala je oborožen spopad med
različnimi družbenimi sistemi kot zgodovinsko nujnost in zapisala na svojo mlado zastavo
sodelovanje, mir, sporazumevanje in neuvrščenost. Tem, rekel bi, splošnim človeškim
ciljem, je podredila vse Ostalo. Uspeh ni izostal. Taka politika je uspevala ne samo zato, ker
je bila v interesu neuvrščenih, ki jih je bilo takrat uradno še zelo malo, ampak predvsem zato,
ker je ustrezala tudi veliki večini ljudstev med uvrščenimi, se pravi v blokih.
Jugoslavija je dala tu svoj doprinos in to je glavni razlog za njen mednarodni ugled, ki
seveda zlasti danes ni tako velik, kot se uradno trdi pri nas, ampak kljub temu mnogo večji,
kot bi lahko bil, če bi bil v sorazmerju z našo politično, gospodarsko in vojaško močjo.
V zadnjih dvajsetih letih se je na mednarodnem področju, v blokih in med bloki, v
neuvrščenih in med neuvrščenimi marsikaj spremenilo.
Zlasti:
a)	V blokih zmaguje spoznanje, da ideološka izključenost vodi v vojaški spopad, le-ta pa v
smrt, če ne vsega človeštva pa vsaj njegove civilizacije. Torej je treba odkloniti to možnost,
če hočemo živeti! Treba je torej iskati druge poti in odgovore na sedanjost; modro se je
izogibati konfliktom in iskati poti za sporazumevanje, sodelovanje in popuščanje napetosti.
Tu smo sedaj; ta nova kvaliteta v spoznanju realnosti sedaj zmaguje in napreduje: praviloma
dva koraka naprej in enega nazaj. Marsikaj bo še treba premagati, kar je še nakopičenega tu
in tam, bodisi kot rezultat protislovnih interesov danes ali kot posledica zgodovinskih,
gospodarskih, civilizacijskih, kulturnih, filozofskih in seveda ideoloških razlik. Velike,
mnogotere in težke so te razlike; samo eno dejstvo je še težje od njih: grozote atomskega
uničenja. Ta grožnja - kakšno protislovje - vzbuja upanje, hrabri miroljubne, straši bojevite,
tolaži pametne in onemogoča neumne.
b)	Neuvrščeni so se okrepili številčno, akcijsko, politično in ideološko. Postali so dejstvo
sveta, čeprav še ne odločilno. V Združenih narodih pa so odločilen glasovalni činitelj. Brez
njihovih glasov (če odmislimo pravico veta velikih) ni mogoče sprejeti v Združenih narodih
ničesar. Smo torej priče nove, velike pomladi narodov, dežel in držav.
c)	Kljub lokalnim vojnam postajajo splošni cilji človeštva mir, sodelovanje,
sporazumevanje in gospodarski napredek, čedalje bolj last vseh in ne samo neuvrščenih. Pod
to zastavo hočejo delovati in se nahajati vsi, razviti in nerazviti, beli, čmi in rumeni. Ti cilji in
interesi postajajo vse bolj in bolj lastnina vseh in vse manj in manj posebnost tega ali onega.
To velja tudi za nerazvite; in tudi v Jugoslaviji ne bi smeli tega pozabiti. Ta mednarodni
politični razvoj - nujnost koeksistence ima vsestranske in pestre posledice. Gotovo potiska
močne in razvite k zeleni mizi; gotovo neuvrščenim odvzame nekaj zaščitniškega vetra z
njihovihjader.
176
dnevnik in spomini ___________	1974
d) Da je to tako, kaže tudi dejstvo, da med neuvrščenimi stopa čedalje bolj v ospredje
ekonomika, porazdelitev dobrin, bogastva in dohodka. Nafta je najbolj zgovoren dokaz za to.
To vprašanje je gotovo zelo pomemembno, čeprav ni in ne bo odločilno za naš planet, kot
mislijo in govorijo nekateri. Za našo civilizacijo je spričo doseženega stanja znanosti, tehnike
in družbenih sistemov odločilen odgovor na sledeče vprašanje: ali sodelovanje ali spopad
med različnimi družbenimi sistemi, zlasti med socializmom in kapitalizmom. Ce ni
sodelovanja, potem je spopad in kataklizma; če je sodelovanje, pa je potem njegov sine qua
non v tem, da se upošteva neko stopnjo nedotakljivosti družbenih sistemov in mednarodno-
državne ureditve; neko stanje in obseg sedanjega pridobivanja in delitve nacionalnega
dohodka, standarda, civilizacije in družbenih normativov. Če pravim stopnja in stanje, seveda
ne mislim, da je to nespremenljivo, ampak hočem povedati, da so skrajnosti v teh okvirih in
odnosih izključene. Iluzorno bi bilo misliti, daje rešitev v tem, da razviti uničijo nerazvite ali
obratno; ali da je sploh možno z velikimi skoki ali revolucijami uravnavati mednarodne
odnose. Tudi v tem se kaže čedalje večja povezanost, zapletenost in odvisnost v
mednarodnih razmerah. Za neuvrščene postaja torej ekonomika vse bolj pomembna.
Kolonialni sistem razpada; rojevajo se nove države in čim so tu, morajo živeti in
gospodarsko napredovati. Dokler razbijajo verige kolinialne odvisnosti, dokler bijejo boj za
svojo lojalnost in pravico obstoja, vse dotlej je Jugoslavija za njih zelo zanimiva; mi jim
pomagamo s splošnimi idejami naše bogate narodno-osvobodilne in socialistične zakladnice.
Tako je bilo nekoč s Kubo, Alžirijo, Kongom, Vietnamom, Angolo in drugimi. Koje ta boj
končan, ko stopijo na dnevni red gospodarska vprašanja, tedaj postanemo za njih manj
zanimivi, prej ali slej se začno ozirati drugam. Se zavedamo tega? Dvomim! Vendar se
razlike med razvitimi in nerazvitimi povečujejo kljub razpadanju kolonialnega sistema in
kljub množičnemu rojstvu novih nerazvitih držav, zlasti v Afriki in Aziji. Kje je vzrok? V
različni produktivnosti dela in mnogo manj v tem, da razviti izkoriščajo nerazvite, če jih in
kadar jih! Ta razmak med njimi se bo še povečeval, ker nerazviti niso sposobni prehiteti
tempa razvitih. Tudi če bi razviti dali nerazvitim toliko kapitala - kar pa se ne bo zgodilo - da
bi njihova vlaganja morala dati take rezultate, da bi se razvijali hitreje kot razviti, ne bi mogli
tega storiti zaradi tega, ker nimajo kadrov, za katere je potreben čas za vzgajanje. Brez kadrov
ni mogoče doseči produktivnosti dela, ki bi bila nad ravnijo razvitih držav. Izkušnje
proizvajalk nafte zgovorno potrjujejo to domnevo in še marsikaj drugega. Milijarde njihovih
dolarjev leže v bankah razvitih držav; kreditirajo njihov razvoj, ker proizvajalke nafte niso
sposobne takoj potrošiti ta denar za svoj razvoj. Vidimo torej, da razvoj nerazvitih ni samo
politično vprašanje, da celo ni samo finančno vprašanje, ampak je očitno, da med neko
stopnjo razvoja proizvodnih sil dane države in med obsegom oziroma tempom njenega
razvoja obstaja objektivna odvisnost. Ta odvisnost in istosmemost se sicer lahko pod
vplivom zunanjih činiteljev in injekcij zelo povečata ali zmanjšata, ni ju pa mogoče z
zunanjimi posegi kratkomalo odpraviti. Ostaneta in predstavljata obseg možnega v nekem
ekonomskem prostoru in času. Razviti pa tudi žive, delajo in napredujejo v nekem (svojem)
ekonomskem času in prostoru. To so materialna dejstva, ki jih ni mogoče temeljito
spreminjati z resolucijami, z idejami ali diplomacijo, celo entuziazem nerazvitih jih ne more
preskočiti! Klasičen primer za to je naše Kosovo.
Če se zavzamemo za realen pogled na razvoj nerazvitih in razvitih, četudi tu odklanjam
177
dnevnik in spomini _______1974
utopije, potem tu ne gre za zagovor obstoječega. Prepad med razvitimi in nerazvitimi je
seveda eden od izvorov nevarnosti za človeštvo, njegovo civilizacijo in napredek. Gotovo je
človeška dolžnost razvitih pomagati nerazvitim. Vendar, če hočemo, da to spoznanje in
potreba postaneta propagandna fraza ali obtožba nerazvitih ali izgovor razvitih, potem
moramo za uresničenje te naloge imeti realna pota, graditi mostove med temi in onimi in ločiti
še tako majhno dejanje od velike fraze.
Zdi se mi, da smo sedaj v položaju, ko si je splošna ideja o pomoči razvitih nerazvitim
priborila državljansko in mednarodno pravico. Kako jo uresničevati, to je sedaj vprašanje.
Ponujajo več možnosti. Poglejmo jih. Sedaj govore o sledečih:
a)	drugačne, bolj pravične in višje cene surovin;
b)	krepitev bloka neuvrščenih kot nekakšne tretje ali šeste (poleg ZDA, Sovjetsko zvezo,
EGS, Japonske, Kitajske) sile, ki naj se nadalje čimbolj okrepi in pritisne na razvite;
c)	raznorazno neposredno sodelovanje med razvitimi in nerazvitimi.
Takšne so možnosti in posledice teh variant, čeprav mora biti razumnemu človeku jasno,
da tudi med njimi samimi obstaja določena povezava in odvisnost.
Surovine
Čeprav izgleda zelo privlačna in enostavna - tudi naši so se zelo navdušili zanjo - ima zelo
velike pomanjkljivosti in nevarnosti. Predvsem bi pretirana cena surovin prišla v nasprotje z
vrednostjo dela in njegove produktivnosti. Skratka, cene surovin ni mogoče postaviti
neodvisno od drugih činiteljev, ki določajo vrednost nekega blaga, in to je predvsem
enostavno in sestavljeno delo. Surovine so tudi zelo neenakomerno in - bi rekli - nepravično
razdeljene na tem svetu. Na žalost naš planet ni tak, da bi imeli nerazviti surovine, razviti pa
industrijo. Previsoka cena surovin bi sicer podrla nekatera sedanja nesorazmerja, bi pa tudi
postavila druga, še večja in še bolj kričeča. Pri vseh najvažnejših surovinah sta ZDA in
Sovjetska zveza udeležena v sorazmerno velikem obsegu. Tu so še nekateri nerazviti, ki bi
dobili, in mnogo nerazvitih, ki bi skupaj z EGS in Japonsko izgubili. Tako je bilo na primer z
nafto. Arabci so največ dobili; Indijci največ zgubili med nerazvitimi. EGS in Japonska sta
izgubili manj oziroma bodo poskušali nadoknaditi izgubo drugače. Verjetno pa sta ZDA in
Sovjetska zveza dobili. Surovine so torej za nerazvite lahko oster dvorezen nož. Njegove
ostrine se počasi, mnogo prepočasi zavedajo tudi pri nas. In ne nazadnje je pretirano visoka
cena surovin , ki naj bi jih prodajali nerazviti in izkupiček porabili za svoj razvoj, hkrati tudi
stimulacija za nova odkritja znanosti, ki naj bi revolucionarno spremenila tehnologijo in
materijo. Vemo, da sedaj vsi iščejo nadomestilo za nafto! Če ga najdejo, bodo sedanji
proizvajalci zopet zelo hitro postali veliki reveži. Po mojem trdnem prepričanju je cena
surovin v odnosu na razvoj nerazvitih sicer pomembna, toda še zdaleč ne najvažnejša ali
odločilna. Močnejši politični pritisk nerazvitih na razvite nima izgleda na uspeh. Politični
pritisk ima upanje na uspeh, če za njim stoji konkretna vojaška ali ekonomska sila. Te
nerazviti oziroma neuvrščeni nimajo. Njihova moč ni v sili oblasti, ampak v povezavi morale
in človeške solidarnosti. Sicer pa so neuvrščeni tudi notranje tako nehomogeni, da bi poizkus
178
dnevnik in spomini ___________	1974
operativne blokovske povezanosti njih same bolj oslabil kot pa okrepil. Ta pot in možnost sta
torej mogoče nekaterim videti vabljivi, sta pa nerealni.
In tako nam ostane neposredno sporazumevanje v vseh možnih oblikah in pogojih,
podobno temu, ki je bilo sklenjeno v Bruslju in ki je tako navdušilo tovariša Verbiča. Tudi
jaz sem prepričan, da sta to edina možna pot in perspektiva. Ta pot bo zelo težavna; ne
prinaša nič skokovitega ali senzacionalnega; ne poganjajo je ne zanos, ne optimizem, ne
socializem, ampak ekonomski računi in interesi obeh partnerjev. To ni mnogo spričo potreb
nerazvitih; ampak to je največ, kar je možno; vse drugo so velike fraze ali prazna utopija.
In zakaj naši tega ne povedo?! Zato, ker jim ta pot ne ustreza. Tako sporazumevanje, kot je
bilo v Bruslju, slabi blokovske težnje pri neuvrščenih. Vsa sedanja politika bi jih rada
okrepila! Ona slabi zaostrovanja med razvitimi in nerazvitimi. Našim bi bolj ustrezal obraten
ton! Zakaj? Zato, ker bi to dajalo več možnosti za voditeljske ambicije med neuvrščenimi! V
takem sporazumu, kot je bruseljski, se ni bilo mogoče izogniti problemom neke dane
produktivnosti dela, njenih razlik in njenih vzrokov. To pa nam ne ustreza! Mi smo mojstri
potrošnje; naše znanje in izkušnje o delu in produktivnosti dela pa so še (na žalost) zelo
skromne. Dovolj in preveč razlogov, da pri nas doma ni preveč veselja in radosti spričo
novic iz Bruslja.
Zdi se, da neuvrščeni stopajo v novo obdobje svojega odnosa z razvitimi in bloki. Lahko
pride do velikih sprememb v teh odnosih. Je naša zunanja politika pripravljena, da jih
opazuje, spremlja, pospešuje? Mogoče! Upajmo! V ta namen je in bo neobhodno potrebno:
da odvržemo vse skušnjave blokovske ideologije neuvrščenosti; da se poslovimo od
nevarnih utvar voditelja neuvrščenih in nerazvitih; da spoznamo, da ni realno upati in
pričakovati, da bodo v ekonomskih odnosih med razvitimi in nerazvitimi dobila svoje mesto
in priznanje taka delitvena razmerja, ki so rodna sestra naših domačih socialno-gospodarskih
razmer in pojmovanj; da se zavemo, da našo politiko neuvrščenosti čakajo še težke
preizkušnje in lahko tudi neuspehi.
Ne verjamem, da bi se s takim repertoarjem, kot ga imamo sedaj doma in svetu, lahko
izognili tem neuspehom. Mogoče nam je določeno, da jih doživimo, da bi jih spoznali in da
bi se nam razodelo.
11. februar
Pustni torek - dan vseh norcev, ki imajo svoje kraljestvo urejeno takole:
Na vrhu kralj, ki je neskončno dobrotljiv in nezmotljiv; na dvoru bolestno ljubosumni,
bolehni starci, ki mislijo, da vse vedo; okrog njih množica komolčarjev, političnih
špekulantov in intrigantov; spodaj mnogo bedakov, ki verjamejo besedi in frazi in čakajo,
kdaj se bosta spremenili v dejanje.
Nekje v ozadju ljudje, ki so veseli in zadovoljni, da to kraljestvo ne seže do njih, ali pa
želijo, da bi ga vzel vrag. Gorje pametnim, ker jih ni mnogo; in blagor neumnosti, ki je
179
dnevnik in spomini _______1974
postala prva dama. (Skica za komedijo Blagor neumnosti!2)
Krivoverci
13. februar
Predsedstvo CK ZKS je danes povedalo in objavilo svoja stališča in ukaze o razmerah na
Visoki politični šoli v Ljubljani3. Temu dokumentu se verjetno dobrohotno nasmiha ali ga
nemo pozdravlja iz svojega groba sam Josip V. Stalin. Ima tehtne razloge, da je z njim
zadovoljen. Tudi on je namreč v obdobju svoje birokratske vladavine in moči s takimi ali
podobnimi stališči in "postanovljenja" razvijal marksistično znanost, urejal umetnost,
usmerjal zakon vrednosti, suvereno sodil o jeziku, muziki, bolezni in podobnih zadevah
človeškega duha, njegovega iskanja, zablod in skušnjav. Kako majhni in zmotljivi so ljudje
in tudi komunisti ob vsem tem in kako velik in nezmotljiv je bil on, Stalin. Tudi on je s
takimi in sličnimi dokumenti in znanstvenimi dokazi začenjal delati red tu in tam, odstavljati,
preganjati, zapirati in streljati grešnike in nepokorne. Upajmo, da smo že tako daleč, da bomo
pri nas ostali samo pri odstavitvah in premestitvah in da dalj ne bodo šli! Upamo lahko,
zagotovo pa ne vemo!
Torej po 30 letih socializma - jubilejno leto 30-letnica osvoboditve - je še vedno skupina
anonimnih profesorjev - komunistov lahko tako nevarna za njegov obstoj in razvoj, da mora
predsedstvo sprejeti take sklepe! Ni v tej naši deželi, v tej partiji, v tej naši marksistični
znanosti nikogar, res nikogar, ki bi sprejel in začel borbo s temi profesorji, če so res zablodili
v antisocialistične in antisamoupravne vode, da bi jih z argumenti razkrinkal, potolkel in
znanstveno onemogočil? Po zatrdilu predsedstva samega je že pred več kot dvemi leti bil
napravljen dokončen obračun z vsemi nesprejemljivimi pogledi; tedaj so bili razgaljeni vsi
grehi, odkrite vse skušnjave, obsojeni in odstranjeni vsi grešniki in antikristi. In glej, človek
božji: minili sta dve leti in pol in nič; tam, na šoli, na zeleni livadi, tu, sredi Ljubljane,
takorekoč pred nosom vsega pravovernega in bogaboječega občinstva, tu, pred obličjem
vseh slavnih in zaslužnih forumov se greh, pohujšanje in zabloda kar naprej šopirijo, širijo
svoje satansko seme in pripravljajo pogubo samoupravljanju in propad revoluciji. O
Sodoma! O Gomora! In zato je moralo samo presvetlo predsedstvo napraviti konec temu
kraljestvu Hudiča.
V sporočilu predsedstva ni povedano, kdo so ti profesorji4; tudi ni rečeno kaj, kdaj, s kom
ali s čim so se oddaljili od interesov revolucije in delovnega ljudstva. Nič! Samo splošne
obtožbe, etiketiranje, sumničenja, namigovanja v imenu svobode znanosti, napredka
revolucije in marksizma! Kakšna ironija! Kakšna hinavščina je v tem dokumentu. Dobro, če
bi bil predmet kritike razredni sovražnik, organizatorji kontrarevolucije, špijoni, izdajalci,
belogardisti, fašisti! In tudi njim in do njih je bil nekoč naš odnos tak, da smo bili v naših
obsodbah konkretni in resnični. Odgovarjali in kaznovani so bili za tisto, kar so dejansko
2Stane Kavčič je imel tudi velike literarne ambicije, kar poleg skopih opomb in beležk, kot je pričujoča,
dokazuje rokopis dramskega teksta z naslovom Karambol, kije del njegove bogate zapuščine.
3Gre za Fakulteto za politične vede, sociologijo in novinarstvo.
4To so bili predvsem Vladimir Arzenšek, Janez Jerovšek, Tine Hribar in Veljko Rus, ki so morali fakulteto
tudi zapustiti, kritizirani pa so bili tudi nekateri drugi.
180
dnevnik in spomini _________________	1974
zaslužili. Sedaj pa so na zatožni klopi komunisti, partizani, spomeničarji. Udar predsedstva je
namenjen profesorjem in pedagogom, ki so svojo predanost revoluciji dokazali s svojo
borbo in delom, ki se trudijo, iščejo, razmišljajo, imajo - in to je najhujše - kritičen odnos do
nekaterih dejstev iz teorije in prakse naše stvarnosti. In postavimo, da res niso njihove teorije
in iskanja v skladu z interesi socializma in napredka; dopustimo, da se motijo hote ali nehote.
Vendar brez iskanja ni napredka, brez zmot ni resnic; brez plev ni semena! Čemu zanikavati
to pravilo življenja, ta zakon dialektike, ki je star kot zgodovina človeštva? Zakaj, če je
resnica o samoupravnem socializmu že popolnoma znana in odkrita, kar indirektno zveni iz
"postanovljenja" predsedstva, zakaj če so jo že vsi ali vsaj večina sprejela v svojo zavest,
zakaj ne potem, ali zlasti zato sprejeti boja mnenj z zmotnimi stališči, zakaj ne z močjo
argumentov, ne pa z močjo oblasti obračunati z njimi, jih osamiti, osmešiti! Vendar nič
takega ne pride na um predsedstvu! Njemu je pri srcu ideološki diktat in "znanstveni" ukaz o
marksizmu in v imenu marksizma.
Ta dokument je potemtakem dokaz znanstvene, ideološke in tudi politične slabosti uradne
politike; je v nasprotju z ustvarjalnim in iskajočim marksizmom, čeprav se nanj sklicuje; je
antidemokratičen, čeprav je v njem polno fraz o demokraciji.
Srbi so svojim profesorjem vsaj rekli: "Oprostite, vi niste znanstveniki ampak politiki in
zato izvolite, nastavite svoje hrbte, da vas pretepemo, ker je sedanji odnos sil tak, da to lahko
storimo." Naše predsedstvo, naši modrijani pa nimajo niti toliko posluha, da bi si izmislili
vsaj izgovor, ki bi bil Srbskemu podoben. Oni kar naravnost bum, tresk! po znanstvenemu
delu, šoli in iskanju in to v imenu znanosti, v imenu tistega marksizma, ki naj bi bil najbolj
kritična in svobodna metoda za poučevanje družboslovja.
Vemo, da je marksizem nastal v boju, polemiki in iskanju. Odkar obstoja, so bili poizkusi,
da se ga spremeni v dogmo ali da ta ali oni proglasi sebe za čistega marksista in vse druge, ki
mislijo drugače ali se ne strinjajo z njim, za antimarksiste. Naša jugoslovanska marksistična
misel seje z uspehom upirala takim, predvsem stalinističnim poizkusom. Sedaj, ko bi lahko
pobirala doma in v inozemstvu plodove teh uspehov, pa dela zaradi maloštevilnih in
politično nepomembnih profesorjev iste, dogmatske in stalinistične napake. Dovolj smo
močni in tudi pametni, da bi lahko sprejeli boj mnenj in znanstveno ter ideološko iskanje o
mnogih spoznanjih našega razvoja; današnjega, jutrišnjega in v nekem smislu in okviru tudi
včerajšnjega dne. Vendar nič od vsega tega! Tu je strah pred strahom, ki je zagospodoval
nad živimi glavami nekdanjih revolucionarjev, tistih revolucionarjev, ki so rastli v boju in ki
se niso bali ničesar, ne boja ne hudiča. Sedaj se boje lastne sence, boje se učenih profesorjev,
načitanih filozofov, neuravnovešenih pubertetnikov in objestnih pedagogov.
In tako smo tudi mi dovzetni za dogmatske skušnjave. Tudi mi se ne moremo izogniti
zastojem, tudi naš plamen revolucije ne gori vedno enako. Vanj sedaj v njegovem imenu
piha veter revolucionarne fraze in političnega birokratizma. Bojim se, da bo naraščal in da
narašča hkrati oziroma kot odmev in odgovor na vse večje razočaranje, nezadovoljstvo in
kritiko, ki se sedaj skupaj z inflacijo tako bohotno širijo po naši že itak vetrovni dolini
socializma. V tej izjavi predsedstva je slutiti sence, strasti, namene in odločnost, ki so bolj
podobne lastnostim igralca, ki igra na vse ali nič, kot pa preudarni pameti, strpnosti, širini in
181
dnevnik in spomini ________1974
smislu za resničnost. Brez teh lastnosti namreč ni velikih modrih politikov v sedanjem času
nasploh in pri nas še posebej. To je žalostno in zaskrbljujoče.
Kot tolažba nam ostane spoznanje, da je predsedstvo s svojo izjavo najbolj ožigosalo
sebe! Njegov korak in odločitev sta nov doprinos spoznanj v nekem času in prostoru;
spoznanje namreč, ki bo in mora biti babica bodočih dejanj resničnega napredka naše družbe
insocializma.
17. februar
Nikoli nisem bil navdušen nad novo poezijo, Šalamunovimi oblikami in zvenom, če jo
lahko nekoliko po domače tako imenujem. Ni me prijela; ni me zagrabila in popeljala ali
zazibala v poetične višave. Ob njej sem ostal vedno hladen; ni me čustveno vznemirila; ni me
razumsko aktivirala ali zadovoljila. Tu in tam mi je sicer kot daljni odmev ali kot šumenje
vetra v daljavi ali kot vzhajajoče sonce za gorami sporočala neko svojo iskajočo in tipajočo
vznemirljivost. Vendar je bil to samo odmev, samo trenutek, samo blisk v temo ali utrinek na
sivem nebu oziroma v tekstu, v katerem so sicer vladali in se šopirili nesmisli, prazne besede,
otrobi, dolgčas, neoriginalnost, špekulantska poza, modna norost, papagajstvo, prazna glava
in banalnosti. Vendar kljub temu nisem nikoli v celoti odklanjal teh novih pesniških
poizkusov. Hotel sem videti v njih nemirnost iskanja ali upor zoper priznane in preizkušene
kriterije in pojmovanja poezije ali nekonvencionalnost mladih generacij ali demokratičnost
kot ideal človeštva ali celo strah pred njegovo možno in grozečo smrtjo. Rekel sem ali-ali;
mogoče bi moral reči in-in.
Zato nisem mogel razumeti in se strinjati s tistimi kulturniki in kritiki - med njimi sta pri
nas bila dosedaj najglasnejša Vidmar in Bor - ki so z zamahom leve roke veličasmo in
vzvišeno odklonili vse to novo pesniško iskanje in poizkušanje in ga kratkomalo proglasili
kot šarlatanstvo ali kulture nevredno ali celo njej nevarno in škodljivo početje. Rekli so, daje
to nič, ki ne vodi nikamor. Meni se je zdelo in se mi zdi, da vse to res ni mnogo; zdelo se mi
je, daje komaj nekaj več kot nič. Sem pa vedno upal in želel, da bi lahko nekoč, nekje in pri
nekomu to nekaj bilo; lahko bi nekam vodilo, pomenilo in tudi nekam pripeljalo.
Ta pesem, ki sem jo danes prebral v 2. številki Sodobnosti, potrjuje tako moje prepričanje:
PRT Prekrivamo
mrliče,
mize
in tla.
In zla dejanja.
In laži besede:
s časopisom
ali z blagom
ali s kretnjo
ali s slutnjo
ali z lutnjo
182
dnevnik in spomini________________________________________ 		1976
jih prekrivamo,
z naslado
in grozo,
z močjo
ali slabotnostjo,
s plemenitostjo
ali nizkotnostjo.
Vse to je prt.
Bogdana Herman
1. april
Nekaj številk, ki jih je ugotovila SDK ob zaključnih računih gospodarskih organizacij za
1974 leto v Sloveniji
1973	1974
Celomi dohodek	100	147,7
Porabljena sredstva	100	150,5
Amortizacija	100	142,7
Preko predpisane	70,1	46,3
OD	100	123,9
Zivljenski stroški	100	124,3
OL proizvod	100	137,3
Zakonske in
samoupravne obveznosti	100	153,1
Deleždelovnih organizacij
v d.p.	70,7	68,6
Zaključek:
Produktivnost oziroma racionalnost gospodarjenja je padla iz različnih vzrokov; osebni
dohodki niso zmogli tempa porasta življenjskih stroškov. Delež gospodarstva seje zmanjšal
pri delitvi družbenega proizvoda. Torej vse obratno, kot je bilo zapisano in obljubljeno v
resolucijah.
3. april
"Za gram sveta
... Nedavne zmage tretjega sveta torej dokazujejo, da ne obstaja samo v knjigah. Potrjuje
se z dejstvi, se vedno bolj zaveda svoje moči, se uči bojevati, zna oceniti, kaj lahko dobi.
Ali je torej dobro začel ? Moja ocena bo kar najbolj previdna vse dotlej, dokler bo oblast v
večini dežel tretjega sveta - uzurpirana in dokler opozicije - ni.
Dokler ne bo korektnih informacij, bodo najboljši umi jalovi in bodo v nekakšnem
notranjem ali zunanjem izgnanstvu. Preporod ni mogoč brez svobodne udeležbe
183
dnevnik in spomini	 _	1976
intelektualcev, udeležbe, ki sama po sebi izključuje prisilo in sili k debati. Dokler bodo
zatirali javno mnenje, ga ignorirali ali pa ga odločno potiskali ob stran tako dolgo, dokler
bodo lahko vlade skrivale svoja poglavitna dejanja (ali pa njihov globlji pomen), tako dolgo
ne more priti do nobenega bistvenega napredka. Tako dolgo , dokler se prevzem oblasti,
njena ohranitev in predaja ne bodo ravnale po znanih, od političnega razreda sprejetih in
spoštovanih pravilih, tako dolgo bomo ostali v otroškem stadiju razvoja, v političnem
srednjem veku, tako dolgo nas bo premetavalo med anarhijo in despotizmom... "
Jeune Afrique
Vredno premisleka in komentarja !
15. april
Ko gledam podatke in značilnosti gospodarskih gibanj, se mi čedalje bolj dozdeva, daje
nujna nova gospodarska reforma. Se več; nujna je gospodarska resolucija zavoljo večje
produktivnosti dela in boljšega gospodarjenja. Morali bi ob njej in z njo zgraditi tudi nov in
mnogo višji kult dela, kot je sedanji. Brez tega se bomo utopili v inflaciji, v neodgovornosti,
v malomarnosti, v frazah; razkrojila nas bodo naša lastna materialna in delovna nesorazmerja
in končali bomo v diktaturi birokratskega oziroma državnega socializma.
22. april
Naj bodo revolucionarne spremembe v neki dmžbi in narodu še tako velike in globoke,
vendar se mora pri graditvi novega družbenega reda - socializma - srečevati in ubadati ali pa
tudi dobiti podporo z dolgoletnimi tradicijami. Dobljene zgodovinske izkušnje in navade žive
in delujejo kot pomemben činitelj, negativno ali pozitvno tudi v spremenjenih družbenih
razmerah.
Slovenci naprimer, nimamo demokratičnih političnih izkušenj. Ali so nam ukazovali tujci
ali pa smo lastno politično življenje, kolikor ga je pač bilo, živeli po ukazu domačih
gospodarjev in voditeljev. Živeli smo ga kot hlapci, poslušni in ubogljivi. Naše največje
junaštvo je bilo dvojno prepričanje - eno za oblast in gospodarja, drugo za našo vest in
zavest. To je postalo tradicija. Izjema je narodnoosvobodilna borba, čeprav tudi ona ne za
vse. Tudi v času vojne je bila logika dvojnega prepričanja bolj množična kot to hočemo
videti in povedati.
Tako se pomanjkanje demokratične politične tradicije čuti tudi sedaj. Ne gre za strankarski
pluralizem, ampak za demokratičen, kulturen in strpen dialog o socializmu v socialističnem
prostoru. A njega ni. V naši politični tradiciji ga nikoli ni bilo ali ga je bilo zelo malo.
Prevladovali so ukazi, pritiski, izobčenja in preganjanja, tako značilni za protirefomacijo.
Kdor ni z menoj je zoper mene - je bilo reklo, ki so ga vneto častili in se po njem ravnali
klerikalci in liberalci; predvsem pa seveda cerkev, ki je bila skozi stoletja glavni steber in
činitelj duhovnega, političnega in moralnega življenja na Slovenskem. Nekaj tega je ostalo
tudi dandanašnji. Komunistična partija je delala v pogojih, ko ni mogla in smela razvijati
demokratičnih odnosov v svojih vrstah. Vi ste vojaki revolucije - se je glasil ukaz - in vojaki
ubogajo, njihova značilnost je, da izpolnjujejo ukaze, ne da bi mnogo razmišljali o stopnji in
obsegu demokracije. Tudi stalinska praksa in teorija je imela na našo KP svoj
184
dnevnik in spomini_ 		1976
nedemokratičen vpliv. Njemu se je hočeš nočeš pridružila tudi slovenska nedemokratična
politična tradicija. Če bi imel slovenski narod drugačne, bolj demokratične politične izkušnje
vsaj zadnjih 150 let, potem bi le te v graditvi socializma pomagale razbijati in rahljati
preveliko togost in ozkosrčnost v sedanji vodilni politični sili v komunistični partiji. Tako pa
je bilo obratno. Naša politična tradicija je še krepila vse tisto, česar je bilo v komunistični
partiji že tako preveč. Seveda za sedanje pogoje in potrebe. Spričo vsega tega je razumljivo,
čeprav ni razveseljivo, daje pot k večji politični kulturi tako strma in težka. Počasi hodimo
po njej: mnogo je ovinkov, klancev in dolin. Lažje nastajajo oblike in ustanove te politične
kulture (samoupravljanje) kot pa njena resnična vsebina. So celo politični velmožje, ki žive v
zmotnem prepričanju, da je možno doseči ta cilj s programskimi načeli in organizacijskimi
prijemi. Vendar to ni nič ali vsaj premalo, če ni ustrezne prakse, ozračja in zavestne pobude,
ki se ne sme ustrašiti tudi tveganja, ampak mora biti dovolj hrabra in sposobna, da se bori z
močjo argumentov, ne pa z argumenti oblasti.
Ob prvem maju5
Delu čast in oblast je geslo tega dne. Razmišljam o njem. Kako nizka je postala kultura
dela pri nas. Mnogo višja je bila takoj po vojni, v času obnove, in tudi kasneje v prvih
petletkah. Sedaj je, sirota, prepuščena sama sebi, vsaj uradno sojo zamenjale razne hvalnice
institucializmu, ki naj kot oblika nadomestijo vsebino. Kako kratkovidno, kako papirnato in
utopično mi zveni tak socializem. S tesnobo se sprašujem, kako bo prestal težke preizkušnje,
ki ga čakajo.
Hkrati z zanemarjanjem dela kot edinega sredstva, ki nas lahko popelje naprej, materialno
in duhovno, ki lahko edino ustvari podlago za bogatejši socializem, pa nastajajo
ultrarevolucionarne fraze in teorije o ostrini in zveličavnosti razrednega boja danes, sedaj in
tu. Njihov smisel je: vzeti bogatim in dati siromašnim; zveličati nevedne in prekleti
izobražene; neznanje je oblika socialističnega patriotizma, znanje pa sumljiv privilegij. Gorje
pametnim in slava bedakom.
Na žalost je tudi Stipe Suvar, ki mu ni odrekati sociološkega znanja, bistrine opažanja in
logike sklepanja, zabredel v to revolucionarno zmešnjavo levih fraz in utopičnega socializma.
V svojem daljšem članku, ki ga ponatiskuje Delo med drugim piše: "Če težimo za globljimi
in globokimi socialističnimi preobrazbami, nedvomno pa težimo za njimi, tedaj partija ne sme
biti partija družbenega ravnotežja, marveč partija, ki zavestno povzroča revolucionarne
nemire pod svojim nadzorstvom." Za koga, proti komu, v čigavo korist? Suvar v istem
članku odgovarja:
"Predvsem ti, neposredni proizvajalci, in med njimi je dve tretjini takih s skromno
izobrazbo in nižjo kvalifikacijo, imajo, kakor je večkrat poudaril tovariš Edvard Kardelj v
svojih delih, v naši družbi in socializmu kaj dobiti, ničesar pa nimajo izgubiti in tako mora
biti zveza komunistov predvsem v službi njihovih koristi."6
^Naslov je avtorjev.
6Stipe Suvar, DELO. 3.5.1975
185
dnevnik in spomini__________ 		1976
Seveda ni mogoče zanemariti koristi in napredka tistih, ki so pri nas sedaj na socialnem
dnu. To so predvsem nekvalificirani in polkvalificirani delavci. In še pod njimi tisti - in njih
je nekaj milijonov - ki ne morejo dobiti dela pri nas doma in tako ali gredo v inozemstvo
delat h kapitalistom ali pa životarijo doma v naši revščini. Bilo bi enako izdaji revolucije, če
partija in oblast ne bi videle njihovega položaja in če bi bili brezbrižni do njihovih koristi in
napredka. Vprašanje paje, kako, na kakšen način, s katerimi sredstvi to doseči? Z ozirom, da
ni pri nas več buržuazije, ki naj bi jo razlastili in njeno bogastvo dali socialno najnižje
stoječim, ostane samo ena pot: pot dela, ustvarjanja takega sistema in odnosov, ki bo
stimuliral delo materialno in moralno. Vse ostalo je utopija, fraza in lahko tudi bumerang, ki
bo po Šuvarjevo nadzorovane socialne nemire spremenil v nenadzorovane in odprl vrata ali
diktaturi državnega socializma ali pa celokontrarevoluciji.
Levi sociologi in frazerji seveda ne mislijo tako. So namreč prepričani, da je možno in
potrebno uprizarjati občasne pogrome na tiste bolj bogate, kar pomeni, da se hajka začne pri
kvalificiranih delavcih in konča pri znanstvenih in mislečih duhovih. To ruši normalno
sorazmerje in spodkopava ravnotežje, destimulira delovni zagon, znanje, misel in pogum pri
tistih, ki kaj znajo in že kaj (pridobili so z delom) imajo. Na dnu povzroča upanja, da bo
sedaj več kruha, manjša inflacija, večji standard. Ker pa so proizvajalni činitelji na ta način
politično, moralno, materialno in strokovno zapostavljeni, še več, zbegani in preplašeni,
delitveni činitelji pa vsestransko ohrabreni, je končni učinek ekonomsko in s tem tudi
politično negativen. Navidezno so odpravljena neka nesorazmerja; na primer med bogatimi in
revnimi. V resnici pa ostane vse po starem, ker razlik, ki jih povzročajo objektivne
zakonitosti blagovne proizvodnje in nagrajevanja po delu oziroma po kvalifikacijah,
enostavno ni mogoče ukiniti z nadzorovanimi ali nenadzorovanimi socialnimi nemiri. Njih
lahko izdamo zmanjša ali ukine samo bogata socialistična družba. Leve fraze in sektaške
podvige in nemire, ne glede na to, pod čigavo in kakšno zastavo se dogajajo, konec koncev
vedno plačajo delovni ljudje in med njimi predvsem socialno šibkejši sloji. Tako je bilo v
času stalinistične kolektivizacije; v obdobju kitajskega velikega skoka in komun in tako je
tudi sedaj pri nas, seveda v manjšem obsegu. Tempo rasti produktivnosti dela seje zmanjšal;
inflacija se povečuje, standard pada ali stagnira, kar najbolj občutijo nekvalificirani in
polkvalificiranidelavci.
Da, tako je, če otroška bolezen socializma, ki jo je Lenin imenoval levičarstvo, napade
stare revolucionare od Kardelja do Hafnerja, in če to bolezen prikazujejo in povzdigujejo kot
vrlino razni sociologi in filozofi, ki niso poduhali smodnika, pač nadvse ljubijo tako značilen
vonj starih knjig in učbenikov, iz katerih prepisujejo stare resnice in nekoliko predelane in
obnovljene ponujajo kot sodobno marksistično znanost in revolucionarno ideologijo.
Prvomajski pozdrav paje ob tem zelo odrinjen v zgodovino in bodočnost.
Moje iluzije
10. maj
Trideset let po zmagi. Prekrasna prilika za razmišljanje in zaključke. Doživel sem jo kot
186
dnevnik in spomini___________ 		1976
skojevec v Beogradu. Lepo je biti mlad, sem mislil in čutil takrat. Ne brez razloga. Prehodili
smo težko, krvavo ali slavno pot. Bili smo upravičeno ponosni nanjo. Pred nami in menoj pa
se je kazala bodočnost, nova, svetla, pravična, lepa in človeška. Torej trenutek in zmaga, ki
ju ni doživela še nobena mlada generacija pred nami.
V mladosti in ob velikih prelomnicah je pravi čas za utvare, za zidanje gradov v oblakih.
Kaj sem želel in pričakoval takrat? Zase ne mnogo. Zadostovalo mi je, da sem imel svobodo,
delo in kruh. Več nisem potreboval, ne takrat ne pozneje. Dela sem imel vedno dovolj in
preveč; včasih sem bil njegov suženj. Kruha nisem stradal, čeprav ga ni bilo nikoli v izobilju.
Glede svobode sem se čutil marsikdaj utesnjenega, v okvire in pravila, ki so veljala in še
veljajo za aktiviste in funkcionarje.
Torej sem lahko zadovoljen s samim seboj? Da! Če bi lahko še enkrat izbiral, bi seveda
pred 30 leti dal slovo politiki in izbral kaj drugega: muziko, arhitekturo, ekonomijo. Če pa bi
se še enkrat odločil za politiko, potem bi hodil po tej težki poti, tako kot sem hodil. Ostal bi
torej zvest svoji pameti, prepričanju in značaju. Dal sem svoj prispevek in samega sebe času
in razmeram, ki ga še ni, ki šele prihaja, polagoma, vendar zagotovo. Prišel bo in dočakal ga
bom. Takrat bom slavil že drugi praznik zmage v mojem življenju. Prvega sem doživel kot
mladenič; drugega bom kot zrel mož na pragu svoje starosti.
In kakšne so bile moje iluzije pred 30 leti? Mislil sem, da bo napredek lažji in hitrejši.
Nisem poznal zamotanosti objektivnih ekonomskih zakonitosti. Nisem slutil trdoživost
tistega, kar se imenuje zavest ljudstva, podedovana iz preteklosti. Verjel sem pravljici, da
bomo najpozneje v desetih letih zgradili tako veliko, da bomo pokrili vse najnujnejše potrebe
ter dohiteli in prehiteli Evropo v gospodarskem pogledu. Dosegli smo sicer mnogo, vendar
tudi drugi niso spali v tem času in tako smo še vedno ekonomsko relativno nerazviti in
siromašni. Pred 30 leti sem verjel in mislil, da bomo na današnji dan že družba izobilja; smo
pa komaj družba za silo pokrite revščine.
Tedaj sem bil tudi prepričan, da se bo najpozneje v četrt stoletja temeljito spremenila zavest
našega človeka. Ali se je? Da in ne! Okrepil se je patriotizem; korenine je pognalo
prepričanje, da morajo na svetu prevladati pravica, svoboda, mir, enakopravnost med narodi,
zmagati bolj lepo in človeško življenje. Dokaj splošna podoba socializma in v socializmu je
postala stvarnost. Ob njej pa je ostalo v zavesti našega človeka še mnogo ali nejasnega in
meglenega ali celo tej podobi nasprotnega. Ta miselna in duhovna preobrazba gre počasi;
polna je protislovij, trdovratnih predstav, navad, tradicij, podedovanih od preteklosti ali
nastalih v tem prehodnem in viharnem obdobju. Naš čas je poln uradno razglašenih
človeških kvalitet, naukov o dobrem in lepem, idealov o pravičnem in bogatem življenju.
Sicer pa ljudje žive drugačno življenje od tistega, ki ga opevajo slavnostni govorniki v teh
dneh. To življenje je še vedno težko, polno boja in naporov za večji kos kruha, za boljše
delovno mesto, za stanovanje, za avto in še za tisoč drugih malenkosti, tako potrebnih za
vsak dan.
Duhovna podoba in potrebe tega človeka so še zelo daleč od klasičnih idealov socialistične
in komunistične ideologije. Rekel bi celo, da so bližje značilnostim sedanje razvite
kapitalistične družbe kot pa socialistični mitologiji. Prazen prostor med uradno pridigo in
187
dnevnik in spomini__ 		1976
folkloro mišljenja je zato danes še vedno zelo velik in zdi se mi, da se zadnja leta celo
povečuje. Zakaj? Kdo je kriv? Ali je ljudstvo slabo in pridige dobre ali narobe? So pač
pridigarji in pridige preveč zamaknjene nekam v bodočnost, skoraj v onostranstvo, in nočejo
in ne želijo videti in razumeti naše današnje doline Sentflorjanske.
Pokazalo se je torej, da je prehod posemeznika k družbi in družbe k posameniku tudi v
socializmu zelo težaven in zamotan. Tak ostane, čeprav dmžba pristopa k njemu z zastavo, na
kateri je napisana osvoboditev človeka, in čeprav tudi posameznik v njej nima kaj zgubiti,
ampak (vsaj dolgoročno) samo dobiva. Nihče od odgovornih ni rekel o tem besede ob 30-
letnici. Nihče se ni vprašal, kako premostiti to pregrado med uradnim naznanilom o
socializmu in povprečno zavestjo o dolžnostih in pravicah, ki pripadajo delovnemu človeku
tu in sedaj. Hočeš nočeš je veliko naših predstav, idealov, iluzij in napovedi, ki smo jih imeli
ob osvoboditvi, spremenil ali pokopal čas in razmere, v katerih nam je bilo dano delati in
živeti v tem 30-letnem obdobju. Rojevajo pa se nove, mogoče manj zanesene razmere, z manj
romantike, vendar bližje stvarnosti in sedanjim pogojem.
Marx je rekel, da ljudje sami delajo zgodovino, dajo delajo vedno v okoliščinah, ki so jih
podedovali iz preteklosti, in na ta način ugotavlja dialektično povezanost dvoje polov
zgodovinskega razvoja. Pri nas so bili in so marksisti, ki ne priznajo te zgodovinske
nujnosti, ampak jo hočejo kratkomalo ukiniti, prepovedati ali paje ne videti. Zato so občasno
na pohodu razne očiščevalne akcije v politiki, morali, estetiki in ideologiji. Rezultat: mnogo
hrupa in besed, malo dejanj. Nova družba ne postane trdna samo s tem, da preide od
idealizma k materializmu, ampak tudi s tem, da preide od špekulacije in propagande h kritiki
in od utopije k stvarnosti ali vsaj k njeni eksperimentalni in samokritični metodi.
Materialistična metafizika in netoleranca nista nič boljši od idealistične, lahko sta celo še bolj
grozljivi in nepomirljivi. Ker pač hočeta obračunati z vsemi nevemiki in odpadniki že na tem
svetu in nimata torej v rokah avtoritete pekla in večnega ognja, s katerim še danes tako
uspešno varuje svoje dogmatične resnice in vero katoliška cerkev in njen nezmotljivi
poglavar, rimski papež.
Ni, da bi bil človek ali revolucionar in partizan zaradi tega razočaran in zagrenjen. Ni da bi
se zaprl v duh preteklosti in čakal tisti veliki dan, ki bi naenkrat in popolnoma postal dejstvo.
Mnogi sicer delajo tako in žal žive zato v svetu in odnosih, ki jih ni in jih še dolgo ne bo. Jaz
pa mislim in čutim drugače. Velja se posloviti od naših preveč optimističnih verovanjskih in
tudi voluntarističnih podob o graditvi in možnostih začetne graditve socializma. Nujno je
stopiti na njegova realna tla, videti in priznati vse materialne in duhovne silnice, ki obstajajo
in vplivajo dobro in slabo, napredno in konservativno v našem prostom in času. Ostati ob
njih ali njim navkljub biti trdno prepričan v socialistično prihodnost - to je zdaj junaštvo in
zvestoba revoluciji. Vse ostalo so vizije ali mitologija ali molitve za padle junake. Ob njih
ostajam nepresunjen, loteva se me samo rahla otožnost. Zdi se mi, da je naša generacija
dosegla in celo presegla samo sebe. Vendar je kljub temu prišla samo do tu in do nekje;
naprej ne more in ne zna! Zato se besedno ponavlja in vrača nazaj. V preteklosti se počuti
najbolj doma; v njej je suverena; je njen gospodar in zato išče v njej ne samo potrjevanja
svoje veličine, ampak tudi navdih in vzor za jutri, za bodočnost. To je njena poslednja zmota
in dokaz njene nemoči.
188
dnevnik in spomini_____ 		1976
Ne zdi se mi važno samo postavljati načrtov in dajati odgovorov na vprašanja. Zelo važno
je postavljati vprašanja oziroma ustvarjati pogoje in dovoliti, da vsakdo lahko postavlja
vprašanja. Ni težko dokazati, da je na vprašanja, ki prihajajo iz svobodnega in strpnega
ozračja, mnogo težje odgovarjati kot na tista, ki so organizirana, dovoljena in zaželjena.
Najbolj neprijetna pa so bila vedno vprašanja, ki nam jih je postavljalo življenje; življenje nas
je venomer spraševalo: kako obdržati dialektični značaj marksizma pri nas doma, v naših
okoliščinah graditve socializma? Odgovor je samo eden in vedno smo ga morali dati; če ga
nismo dali in vedeli mi, komunisti in idejna avantgarda, ga je dalo življenje in praksa, in on
se glasi: samo z nenehnim in trajno obnavljajočim se ravnovesjem med načrtom in
stvarnostjo, med vizijo in resničnostjo, med obliko in vsebino. Revolucionarni zanos vodi
revolucionarje v skušnjavo, da to ravnovesje porušijo v korist načrta, vizije, oblike. To je
seveda samo prividna zmaga, zmaga na papirju, v resoluciji ali deklaraciji. Pravi zmagovalec
je vedno samo stvarnost. Vendar bi vprašal: koliko takih papirnatih zmag tudi danes
slavimo? In o kolikih porazih modro molčimo? Ali ne doni ta zavzeti poziv Nazaj k izvoru
revolucije! kot samo še en poizkus, iz velikih vrednot nekega velikega boja in časa napraviti
neko zaključeno celoto večnih resnic in vrednot? Napraviti torej iz njih mitologijo, ki pa že
nehava biti danes, po 30 letih zmage, pravi klic k orožju, k tistemu orožju, s katerim bi lahko
že danes in še jutri utirali pota k preseganju doseženega in k iskanju novih vrednot, spoznanj
in vzpodbud.
Ostane torej, da nove generacije stopijo na prizorišče. Čim prej, tem bolje. Res smo na
prelomnici, čeprav se bo ta prelom zgodil drugače in v drugo smer, kot mislijo najbolj vneti
zagovorniki sedanje politike. Ta prelom bo pretehtal in ocenil vse, kar je pomembnega in
resničnega. Marsikaj bo poslal v zgodovino; kar je sedaj umišljenega ali zlaganega bo
izginilo kot pomladanski sneg. Nekaj od tistega, kar je sedaj najbolj važno - fraze, parade,
papirji, prisege, pravovernost - bo odšlo v pozabo in v nič. V ospredje bodo prišli koristno
in vztrajno delo, znanje, sposobnost, pluralizem, boj mišljenj in boj mnenj, več resnice in
spoznanja o nas samih, ne zato da bi taki ostali, ampak kot predpogoj, da se spreminjamo in
oblikujemo v smeri socializma. Sedaj po 30 letih, smo šele ali že v predsocializmu. Zato:
pogumno naprej! Četudi nas bo čas, ki prihaja, prisilil, da napravimo resničen pregled vsega,
kar imamo in do koder smo prišli, čeprav bo ta sodba zavrgla marsikaj, kar izgleda sveto in
večno, čeprav bo ugotovila, da bi lahko dosegli več, kot smo, bo vendar še ostalo toliko in
tako trdnega, da bomo lahko vzdržali vse viharje in viharili naprej, v socializem, k večjemu
blagostanju družbe in posameznika in k večji človeški zavesti in lepši duhovni podobi
človeka. To spoznanje in verovanje sta moja slovesnost in praznik ob tridesetletnici svobode.
Navdajata me s ponosom; dajeta mi notranjo samozavest, mir in nemir. Pripravljen biti, to je
vse!
14. maj
Opazujem hrup in odmev, ki ju je povzročila tržaška brošura o Kocbekovi
sedemdesetletnici. Seveda ga hoče emigracija povzdigniti kot svojo sumljivo zastavo. Pahor
in Rebula imata pri tem še najmanj zaslug. Tudi Kocbek je deloma nasedel tej ponudbi - ne
prvič in verjetno ne zadnjič. Naši so sedaj napravili iz tega prvorazredno politično vprašanje.
To je vedno tako, če ne želimo povedati stvarnih dejstev. Kocbek kot politični problem ne bi
189
dnevnik in spomini___ 		1976
obstajal, če bi že zdavnaj povedali resnico... Če bi mu rekli: Hvala ti, ker si v času
državljanske vojne pokazal na klerofašizem; hvala in priznanje za tvoja partizanska leta. Sicer
pa tvoj svet in filozofija nista za dnevno politično rabo. Zato pusti to. Umakni se z vsemi
častmi in družbenimi priznanji v duhovne gradove svojega pesništva in pisateljevanja. Piši,
izpoveduj se, snuj duhovno kraljestvo očiščenja, prerojenega in plemenitega slovenskega
človeka, kristjana. Naj bo to delček vizije o lepšem človeku in svetu, za katerega se borimo
in v katerega verjemo. Čas in življenje pa bosta pokazala, ali so tvoje vizije komu potrebne in
koristne.
Če bi ravnali tako, bi imeli eno politično težavo in špekulacijo manj in enega dobrega
pisatelja in pesnika več. Zal bosta verjemo politična in literarna zgodovina z zamudo in šele
dolgo po njegovi smrti ugotovili njegovo pravo podobo, pomen in družbeno vrednost.
Verjetno bomo tudi tu in v tem primeru ostali zvesti naši zgodovinski tradiciji, ki se imenuje
zamudništvo. Sedanjost je za Kocbeka prekletstvo, izobčenje in pritisk. On pozna samega
sebe; ocenil in izpovedal seje v Listini, koje zapisal:
"Zvečer sem govoril prijatelju: Moja narava ni politična, in vendar imajo tovariši
komunisti zame zgolj politična merila. Kdor je pripravljene volje, bi smel o moji osebi storiti
le zaključke, ki ustrezajo moji nepolitični naravi. Moja narava je lirična, lirik sem, ki tudi
premišljuje, bitje čudenja in svete jeze, zato odbijam od sebe sleherno prebrisanost in
preračunanost, ki mi ju pripisujejo. Predvsem pa obsojam bojazen svojih ocenjevalcev,
njihovo slabo psihologijo in še slabšo taktiko. Toda nič ne pomaga, mi je odgovoril prijatelj,
ujet si v njihovo apriorno predstavo o tebi, zanje si takšen, kakršnega se ti želijo, ne pa
takšen , kakršen si v resnici. Res je, sem odgovoril, želijo si me problematičnega,
skrivnostnega, osebno ambicioznega in politično nevarnega. Človek, ki jim je zelo blizu, in
vendar ni njihov, se jim zdi najbolj nevaren."7
27. maj
Zopet sem v Strunjanu. Sam, toda ne osamljen. Moj dnevni red je tak: zjutraj se učim
angleščino; potem se sončim do kosila in pogledam časopise. Zabavni so, zlasti tisti, ki imajo
nalogo biti resni in resnični. Popoldne zidam škarpo ali delam na vrtu. Zvečer čitam klasiko
marksizma ali poezijo od Homerja do naših poetov. Kako hitro se spreminjajo proizvodne
sile človeštva, zlasti nekatere, in kako počasi se spreminjajo ljudje, zlasti njihove nekatere
(animalske) nravi. Vse človeške neumnosti in nemarnosti so daleč proč od mene. Zadovoljen
sem. Slavček zagnano prepeva za hišo. Nekoč bo prišel čas, ko se mi bo moje sedanje
življenje še bogato obrestovalo.
11 .junij
Nekoč sem naivno pričakoval, da bo socializem v Sovjetski zvezi postal, ko se nekoliko
razvije in utrdi, privlačen za vse, tudi za razvite kapitalistične države oziroma za njihov
sodobni delavski razred. To se ni zgodilo; sovjetski socializem se je v tem pogledu
kompromitiral; ni izpolnil mnogih pričakovanj; ostal je za razvite in tudi za mnoge nerazvite
ideološko, materialno in politično neprikladen in nesprejemljiv. Se več: odklanjajo ga in se ga
7 Edvard Kocbek, Listina, Slovenska matica, 1982, Ljubljana, stran 358.
190
dnevnik in spomini____ 		1976
boje, zlasti po Češkoslovaški.
Ne izgleda, da bi se to spremenilo. Absurdno se sliši, vendar je realno, daje možen tretji
svetovni spopad znotraj socializma med Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Kakšne so spričo tega
perspektive marksističnega humanizma nasploh in socializma še posebej? Kaj torej še ostane
od marksizma, razen njegove dialektike, če upoštevamo, da svet materialnih dejstev postaja
kot primami činitelj podlaga ne samo znanosti in tehniki, ampak tudi najbolj preprosti logiki
mišljenja nekoliko bolj razvite duhovne človeške zavesti.
Da, nekoč sem živel v prepričanju, da bomo mi v Jugoslaviji zgradili in pokazali novo in
boljšo podobo socializma. Upal sem in se boril za družbo, za tak naš socializem, ki bi bil
ideološko tako močan, da bi bil lahko demokratičen in strpen do antiteze; ki bi bil
organizacijsko učinkovit; ki bi tehnično in tehnološko napredoval hitreje kot razviti
kapitalizem; ki bi bil moralno in intelektualno superioren in socialno mnogo pravičnejši od
najbolj razvite in demokratične kapitalistične države. Proti koncu 60 let se mi je zdelo, da
smo se začeli zavedati vsega tega, teh naših možnosti in nujnosti. Doživljali smo po svoje
mogoče enkratno pomlad. Potem je prišla katastrofa, doživeli smo brodolom take politike in
zamudili zgodovinski čas.
Sedaj smo liderji tretjega sveta. Resnično smo zdrseli v ta svet. Čedalje bolj mu
pripadamo; pripadamo mu materialno, politično. Enaki smo mu v javašluku, v improvizaciji,
v manirah; približujemo se mu s svojim naivnim verovanjem, da bo protest lačnih,
nerazvitih in ubogih postal vodilna sila sveta in da ga bo spremenil. Dejansko smo samo ena
komponenta sodobnega sveta, in ne najvažnejša, mi pa želimo verjeti, da bomo kmalu edina
alterantiva tega planeta. Izognili smo se možnosti, da bi hitro postali visoko produktivni;
omagali smo v težki tekmi med tistimi, ki diktirajo tempo proizvodnje in vse ostalo, kar se z
njo povezuje. V tem zboru nas ni ali je naš glas zelo šibak. Zato pa smo toliko bolj glasni
med tistimi, ki bi želeli povedati in odrejati, kako naj se deli v svetovnem merilu tisto, kar je
ustvarjeno. Ne glede na upravičena moralna načela te solidarnosti - so te zahteve utopija,
zato ker živimo v eri blagovne proizvodnje in na žalost v njej vladajo zakoni delitve, ki niso
preveč naklonjeni svetovni uravnilovki. Utopične ideje, grenka razočaranja in naš dokaj
siromašen socializem - to bo rezultat sedanje politike.
18. junij
Čeprav šablonska primerjava med sovjetsko birokratizacijo v tridesetih letih in našo sedaj
ni mogoča, vendar obstajajo nekatere čudovite sličnosti in podobnosti. Na primer:
a)	Oni so glorificirali svojo novo stalinsko ustavo - tudi pri nas doživljamo nekaj
podobnega z našo ustavo.
b)	Stalin je poudarjal, da se razredna borba v socializmu nujno zaostruje in tudi mi sedaj
poslušamo naše vodilne o pomembnosti neizprosne razredne borbe. Pretirano poudarjati
razredno borbo je vedno znamenje sektaštva in birokratizacije partije.
c)	Sovjeti so tukaj zelo veliko govorili o tem, da so obkoljeni; tudi pri nas so bolni od
strahu pred obkolitvijo in mračnimi načrti.
d)	Pri njih seje okrepil partijski center, enako pri nas. Diktaturo proletariata je nadomestila
191
dnevnik in spomini__ _	1976
diktatura partije; pri nas ni v vseh odločitvah tako; samoupravljanje le ima svoj prostor in
pristojnosti. Vendar kljub temu vlada v nekaterih, zlasti ideoloških sistemskih in političnih
vprašanjih diktatura partijskega centra.
VPRAŠANJA»
I	) Povej nekaj o treh najbolj veselih političnih dogodkih v svojem življenju:
a)kapitulacijaltalije
b)	5. kongres KPJ
c)	ustavne spremembe 1971 leta
2)	Otroška leta
3)	Prvi stik in preizkušnja v razredni borbi:
a)	domače diskusije
b)	delo in revščina
c)	štrajk na žagi
4)	Kako si postal komunist oziroma kako si izoblikoval svoj svetovni nazor?
5)	Kje in kako si doživel okupacijo?
6)	Začelo se je - 22. junij !
7)	Prvi partizan: Zan, Zalar, Tone; potem Paseta; bomba za vlak, eksplozija; Leher Drago.
8)	Krepitev NOB in OF v letu 1941.
9)	Prvi večji pretres? Preserski most.
10)	Aretacije? Tri. Avgust 1941-na mostu; december 1941-Rovte; januar 1942-doma.
II	) Odhod v ilegalo: 7. maj 1942.
12)	Dolomiti, klasika, doživetja, bunkerji, plima-oseka.
13)	Bela garda: prvi streli v Sent Joštu, moje stališče in politika; dve preizkušnji:
a) fizična - streljali so name;
^Naslovje avtorjev. Pod tem naslovom je Stane Kavčič skiciral načrt za eno od verzij svoje biografije, ki
paje pozneje očitno ni napisal. Kljub temu, daje skica zelo fragmentarna, mestoma tudi nerazumljiva, je
vendarle zelo zanimiva in tudi informativna. Zato sva jo pustila v dnevniku.
192
dnevnik in spomini_ 		1976
b) konferenca na Rogu; Dermastja: Kdo je kriv za belo gardo? Nihče. Zakonit rezultat in
pojav oziroma socialna vsebina našega boja in upora. Ni pričakovati, da bi se kapitalisti
predajali brez boja. Je samo vprašanje, kje in kakšen boj.
14)	Najtežji dnevi v partizanih? Ne štejem maršev, utrujenosti, lakote in nevarnosti!
Psihično - duševno: konflikt z belo gardo, popisati Sent Jošt, odgovoriti Cenetu! Naša
politika! Logarje bil Robespiere !
15)	Kaj je hrabrost?!! Juriš je priznana hrabrost; vendar živiš sredi sovražnika - hodiš sem
in tja - ležeš v zasede, proga; veš, tam je lahko zaseda, mitraljez; ubili te bodo, če boš imel
srečo; prijeli živega, če si rojen pod nesrečno zvezdo - in vendar greš, včeraj, danes, jutri,
napet, pripravljen na vse, na mučenje, na smrt, na neenak boj, na boj brez upa na zmago - in
vendar greš! Tako so živeli in delali naši ilegalci, aktivisti po terenu, kurirji, obveščevalci.
Tudi to je hrabrost. Premalo priznana in spoštovana.
16)	Povej nekaj primerov srečanja s partizansko srečo:
a)	Na Dolu, avgust 1942; hruške.
b)	Baška grapa, marec 1943.
c)	Primorska, oktober 1943, Dolenc, veterinar.
d)	Drvar - prehod preko Unca.
e)	Pokojišče - zajtrk - šotor - Silvo - streljanje.
' (Vv
17)	Pretresljive smrti tvojih prijateljev:
a)	Ivan Korošec, pesnitev
b)	Demšar, Zalar, Kim
c)	Vinko Fortuna
d)	Majda Vrhovnik
18)	Srečanje s Titom med vojno in ocena:
a)	Videl na kongresu v Drvarju
b)	Stik preko proglasa (opisati)
c)	Drvar, ocena (celotna).
19)	Dan zmage: Trst grenil.
20)	Predstava in resničnost o svobodi in socializmu.
21 ) Prvi dvomi o pomembnih političnih odločitvah:
a)	Poleti 1948: Moma Markovič na Brdu.
b)	Poleti 49: Preddvor - obisk na Golem, kmečko in nacionalno vprašanje-zakaj?
- Prišel sem v zrela leta (30);
193
dnevnik in spomini_ 		1976
-	Bil sem bolan: čas za razmišljanje;
-	Tudi ogenj navdušenja začne pojemati.
c)Djilas
22)	In začetek spopada? Pogumno naprej! Vražji otrok! Moj dialog s S. seje začel.
23)	Osnovni zaključek ob tem konfliktu? Ali bomo tudi mi podlegli zakonitosti, daje boj
protislovij in nasprotij gibalo napredka? Ali bomo tudi mi "žrtev" dialektike? Ze vprašanja
kažejo mojo naivnost, da bo naša revolucija šla samo naprej in nič nazaj.
24)	Kdaj si spoznal, da smo tudi mi žrtev te zakonitosti? Razširjena seja IK 62 leta. Glej
Tempa, spomini str. 337/П, glej Bilandičevo brošuro o zgodovini razvoja po vojni!
25)	Nekateri so te imeli za nacionalista? Kaj bi rekel v odgovor na to obdolžitev? Več o
nacionalnemvprašanju.
26)	Bil si vnet zagovornik gospodarske reforme. Zakaj ni uspela?! O reformi!
27)	Kako si videl in vidiš odhod Rankoviča?
28)	Slovenski razplet 1966-67.
29)	Program in predsednik izvršnega sveta.
30)	Dachau.
31)	Ceste.
32)	Mandat zveznega izvršnega sveta.
33)	Ostavka.
34)	Penzija.
35)	Sodobniki, prijatelji itd.
36)	Kocbek, Strah in pogum.
37)	Poizkus diskvalifikacije z Zebotom.
38)	Nacionalna pomiritev, kaj se skriva za to parolo?
39)Tehnokratizem.
40)	Cerkev.
194
dnevnik in spomini_ 		1976
41 ) Politični pluralizem in socializem - Santiago Carillo, Španija, Italija, Portugalska.
Beležke o vprašanjih.
Ad)41 - Dosedaj sta bila to dva pojma, ki sta se izključevala. To stanje, to teorijo in prakso
je razvil socializem. Stalinizem v nerazvitih deželah, kjer ni bilo političnih demokratičnih
tradicij - vendar to je preteklost, to ne ustreza socializmu, ki bo nastal v razvitih družbah - to
je skoraj njegov predpogoj - Italija, Španija, Francija.
-	Odnos do socialdemokratov in do drugih naprednih gibanj in strank
-	Jugoslavija: OF; njena perspektiva in konec - končala kot transmisija in fasada - če bo
samoupravljanje rešilo ta problem - ni zadostno!
-	Naša praksa in perspektiva!
10. avgust
Vrtnarim, kopam se, lenarim in razmišljam, malo pišem. V bistvu sem vendar političen
človek, človek akcije, obsojen na internacijo. Dano mi je, da lahko veliko razmišljam in zato
mi ni dolgčas. Stoično mirno prenašam svojo usodo, prepričan, da še ni vzroka za konec.
Lahko bi več pisal, vendar je moj značaj tak, da lahko razmišljam en dan in potem pišem eno
uro. Blagor njim, ki delajo obratno, to so res občudovanja vredni pisatelji in publicisti...
Mnogo jih poznam, ki so obdarjeni s to spretnostjo.
15. september
Poletje je minilo. Se sam ne vem kdaj in kako. Preživel sem ga na morju, ne da bi doživel
ali da bi se zgodilo kaj omembe vrednega.
Eden od vidnih direktorjev me je povabil v bar. To ni važno; bolj pomembno je, da sem
ugotovil, da o položaju misli tako kot jaz, čeprav se staljio giblje med vrhovi in ga imajo za
svojega. Analiziral je situacijo in zaključil:"Ni kaj storiti. Moramo čakati na najhujše kot
začetek novega." Molčal sem. Bil sem prizadet in pretresen. Ne želim najhujšega, ne želim
potresa, da bi se pokazalo, da so temelji sedanje politike položeni v pesek. Bojim se, da se bo
skupaj z njimi zamajalo še marsikaj drugega. Ne bi rad dočakal zmede, podobne tisti, ki je na
Portugalskem. Njo so namreč povzročili predvsem komunisti s svojo sektaško in
enodimenzionalnopolitiko.
Verjetno je sploh premalo znano in raziskano v kolikšni meri je prav sektaštvo
komunističnih partij in internacionale krivo za mnoge poraze (Madžarska, Nemčija, Italija,
Jugoslavija) revolucionarnih gibanj po prvi svetovni vojni. Razmere na Portugalskem mi
nehote vsiljujejo primerjavo za nazaj in povzročajo slutnje za bodočnost.
20.september
Obiskal meje Vidmar in dal razumeti, da me policija nadzoruje. Naj izvolijo, sem dejal,
bodo imeli še en dokaz več, da želim naši revoluciji in socializmu samo najboljše. Če pa
mislim, daje A nesposoben in B konservativen, to pa menda ni antisocialistično dejanje. Bil
je presenečen nad mojim odgovorom. Sicer nisva politizirala. Bilo mi gaje žal, daje v tem
195
dnevnik in spomini_ 		1976
času in brez potrebe obremenil svojo sivo glavo z nekimi gesli dnevne politike. Bolje bi
storil, če bi se molče oddaljil od nje. Visoka starost zelo rada podleže takim skušnjavam.
Vidmar torej ni izjema. Mogoče tudi mene še čaka ta kelih grenkosti. Bodimo prizanesljivi
sodniki.
1.	oktober
Vse je v znamenju boja za stabilizacijo. Produktivnost pada; proizvodnja tudi, ker so
morali zmanjšati uvoz, kije bil prejšnja leta velik pospeševalec proizvodne dinamike. Uradna
analiza prikazuje pravo sliko stanja; ne vidi ali noče videti njegovih povzročiteljev in izhod in
rešitev vidi v povečanem in bolj učinkovitem samoupravnem aktivizmu. Varljivi upi! Kako
dolgo še?!
2.	oktober
Italijani bodo končno priznali sedanjo mejo z nami kot dokončno. To je razveseljiv
dogodek, zlasti še za nas, Slovence. Zakaj so to storili sedaj? Po mojem sta vzroka dva:
notranje- in zunanje- politični. Notranje-politično življenje v Italiji je zavrglo najbolj
konservativno smer. Ce je tako, potem ni ovire, da ne bi uredili mejnih odnosov z
Jugoslavijo. Realizem je imperativ bolj razumne in demokratične politike. V zunanjem
pogledu pa imajo svoj vpliv Helsinki in tudi splošna stretegija zahoda do Jugoslavije, ki ju
poleg ostalega narekuje tudi strah, da bi Jugoslavija po Titu tiho šla v vzhodni lager. Med
zahodom in vzhodom je v odnosu do Jugoslavije verjetno sledeča razlika: Zahod: Če ne
more biti naša, naj vsaj ostane taka, kakršna je! Vzhod:Če že ne moremo dobiti vso, storimo
vse, da jo dobimo čimveč. Bolje je, da jo razdelimo, kot pa da ostane taka, kot je, torej
neodvisna in neuvrščena.
Zanimivo protislovje v naši doktrini in politiki. V mednarodnih razmerah smo sposobni
misliti mnogodimenzionalno. To nam daje ugled in veljavo. V domači hiši paje vrh partije v
poslednjih letih neprestano na preži, da že v kali zaduši vsako razliko v mišljenju, oziroma da
prikaže kot največjo nevarnost za naš socializem večdimenzionalni pristop k reševanju
problemov zlasti na ideološkem in teoretičnem področju. Razlika je posledica različnih
možnosti. V mednarodnih odnosih je moč argumentov naše edino orožje; doma paje za vrh
partije moč, ki jo ima, dovolj prepričljiv argument za njegovo politiko, obnašanje in
postopke. Govori Miniča in Dolanca zelo naravno ilustrirajo te razlike.
13. oktober
Saša9 slavi osemdesetletnico; pravzaprav jo bolj slave politični farani kot pa on. Proslava
ima močno poudarjen politični značaj; v njej je bolj vidno mesto odrejeno njegovi zvestobi
partiji kot pa njegovemu svobodomiselništvu, njegovemu slovenstvu in partizanstvu, če že
poudarjamo politične lastnosti pri tem človeku literature in umetnosti.
J. V. je originalna in velika osebnost v slovenski zgodovini. Kardelj gaje v svojem članku
ocenil preskopo; po Kardelju izgleda, daje njegov največji doprinos v tem, da je našel pot v
progresivne politične tokove in v partizane. Vidmar tudi v političnem življenju ni bil samo
9josip Vidmar
196
dnevnik in spomini__ 		1976
reprezentativna figura. On sicer ni bil organizator, ni bil propagandist, tudi ni bil masovik ali
strateg. Vendar je z močjo svoje osebnosti, razuma in vesti dajal revoluciji in OF predvsem:
a)	Smisel za slovenstvo; neprestano je opozarjal na naše razmere in interese; vedno je bila
pri njem prisotna zavest o slovenskem narodu, o njegovi preteklosti, sedanjosti in
bodočnosti.10
Bil je neugnan aktivist slovenstva in zato tudi nemalokrat ožigosan kot slovenski
nacionalist, čeprav mu kaj takega ni mogoče očitati. V časih revolucije in tudi po njej, koje
bilo reševanje nacionalnega vprašanja še vedno pod vplivom stalinizma - to je bila
pomembna stvar - je opozarjal, sitnaril, vnašal ta vidik revolucije na dnevni red.
b)	Njegov smisel za humanizem (za dostojanstvo človeka: njemu sta zoprna vsak teror,
maščevanje), da revolucija ne bi bila bolj krvava, kot je nujno potrebno.
c)	Demokratičnost - bilje otrok polemike; to je pomembno za KP, ki skoraj ni poznala in
ni mogla poznati polemike - debate v OF; sobesednik Kidriča - razumel je pomen in vrednost
antiteze - dealektično iskanje resnice. Stalin je to črto marksizma zatiral in zatrl deloma tudi v
KP.
d)	Vedno je ohranil smisel in se zavedal pomena, ki ga imajo pri graditvi socializma
razum, znanje, delo. Bil antitip površnega čvekača, plehkega propagandista in liturgičnega
aktivista.
V	kulturi:
a)	Branil in razumel je njen pomen - tu je gledal vedno dolgoročno in zato včasih celo
nerealnooziromaneizvedljivo.
b)	Boril seje za njeno kvaliteto in vsebino njenega duha
Slabosti:
a) V politiki:
Ali je bil vedno zvest samemu sebi? Ali si ni tu in tam opral roke kot Pilat in dejal:" Vi,
glejte!?" Ali bi bil oziroma bi moral biti bolj dosleden v obrambi svojih pogledov in
prepričanja! Verjetno ne bi njegova osemdesetletnica žarela tako dnevno politično, če bi tako
V	mapo k rokopisu sta k temu dnevu in na tem mestu pridana tudi dva telegrama, ki se glasita:
"Dragi Jože,S svojim življenjem in delom si zgradil sebi spomenik med slovenskimi velikani misli, duha in
dejanj. Gradil si ga v dobi velikih odločitev in borbe slovenskega naroda, kar mu daje poseben sijaj in
veljavo. Spričo tega o tvojem delu in življenju že govori in bo govorila zgodovina.Skupaj z Angelco ti
želim ob tvoji osemdesetletnici predvsem še mnogo zdravja, osebnega zadovoljstva in ustvarjalnega žara."
"Za pozornost, ki ste mi jo ob moji osemdesetletnici izkazali s čestitkami in voščili, se vam še toliko bolj
prisrčno zahvaljujem, ker je veljala tudi slovenski kulturni misli."Ljubljana, 6.11.75
Josip Vidmar
197
dnevnik in spomini_ 		1976
ravnal. In vendar, Levstik bi dejal:" Kar more, to možje storiti dolžan...!"
b) V literaturi in umetnosti:
Ni imel vedno dovolj posluha, dovolj širine in zlasti strpnosti za iskanje novih vsebin in
oblik kulturno-duhovnega in umetniškega ustvarjanja.
30. oktober
Tretja obletnica mojega odstopa. Zaplet je ostal; dileme so tu; uradna politika hodi v krogu,
ki izgleda njej obljubljena dežela socializma; ljudje, življenje in stvarnost pa mislijo, čutijo in
vidijo dmgačno sliko na zaslonu. Ni videti konca temu nesporazumu.
10. november
Naši zopet začenjajo hajko zoper informbiro. Sovjetski pohod k toplim morjem ni dal
velikih rezultatov. Na Bližnjem vzhodu jih krepko izpodrivajo Američani. Med kompartijami
na zahodu (Italija, Španija, Francija) se krepi neodvisnot in "revizionizem". Za hrbtom
pritiskajo Kitajci. Torej vzdržati vsaj vzhodni lager - to je izgleda sine qua non izvoza
socializma za Sovjete. K njemu pa Sovjeti vedno na ta ali oni način prištevajo tudi nas.
Prištejmo še domače nesporazume in težave in tako dobimo razloge za nov zagon
informbirojevcev v Jugoslaviji. Sicer pa sem prepričan, da so se v Jugoslaviji objektivno
okrepila dogmatska - informbirojevska mišljenja, prepričanja in pričakovanja. Okrepilo jih je
dogajanje zadnjih 3 let. Nemalo zaslug zato ima tudi - nehote - uradna politika zveze
komunistov. Sedaj bodo torej pokosili, kar so tudi sami pomagali sejati. Vendar ni druge
izbire!
Ponte Roso! Bil sem v Trstu. V vsaki trgovini, na vsakem vogalu ali gostilni srečaš in
slišiš Jugoslovana. Stiri petine od njih kupuje ceneno in nekvalitetno blago. Zakaj?
Snobizem? Malomeščanstvo ali kaj? Mogoče modne novosti in norosti? Samo deloma je
vzrok za nakupe v Trstu v teh dejstvih in vplivih. Vendar, čemu moramo slabo in
nekvalitetno, sicer pa drago blago uvažati na tak način? Kje je izhod? Ali je treba spremeniti
okus našega potrošnika? Mu torej privzgojiti "socialistični" okus in modno potrebo ali pa
začeti prodajati po njegovem malomeščanskem okusu? S pridigami o in zoper
malomeščanščino ni mogoče odpraviti te vrzeli. Zakaj še nismo prišli do tega spoznanja?
Zaradi tega, ker je naš socializem idejno in psihološko človeško še vse preveč siromašen,
enostranski, usmerjen samo na zgodovinsko razredna vprašanja in odnose. Zanemarja pa
proučevanje celovitosti človeške osebnosti, njegovih potreb, raznovrstnosti in zapletenosti.
Estetika in socializem! Kdo bi se sedaj in tu ukvarjal s tem odnosom! Važno je
samoupravljanje. Prav, človeku je prirojeno in privzgojeno, da hoče uveljavljati svoj jaz,
hoče ugajati, želi biti sam s seboj zadovoljen, zadovoljen tako s svojim prepričanjem, če ga
ima, sicer ga dobi na posodo, kakor tudi s svojo suknjo, kravato, frizuro in čevlji. Za nežni
spol velja to še devetkrat bolj! Samo en del teh svojih potreb lahko pokrije s sodelovanjem v
oblasti, enostavno povedano, s politiko. Kaj pa ostalo? Kdo ve, kako je s tem. Koliko se
naša sodobna socialistična misel in dejanje, teorija in praksa zavestno, načrtno in
sistematično posvečata in zanimata za ta vprašanja? Zelo malo ali nič. Naše meje so odprte -
izvolite torej na Ponte Roso! Sicer pa naj se to vprašanje rešuje po samoupravni poti, z
198
dnevnik in spomini________________________ 		1976
družbenimi dogovori in sporazumi. Družbeni dogovor je že sklenjen in se glasi: Hodimo na
Ponte Roso!
Tam nekje v zgodnjih šestdestih letih sem začel čutiti, da vse tisto, kar počenjamo, ni več
zadostno. Zasledoval me je občutek, da ne hodimo več v korak s časom. Navdušenje nad
zmago je že minevalo; izginjala je moč čara narodno-osvobodilne vojne; začela se je umikati
v zgodovino. Od nekje, od tu in tam, iz življenja je prihajalo nekaj novega, drugačnega od
tistega, kar sta nam dala vojna in njen smisel. Stvari, pojmi, občutki, besede, dejanja, ki so še
včeraj vsem ogromno pomenila in žarela v luči junaštev, so začela bledeti; zraven in mimo
njih so nastajali novi pojmi in vprašanja o ekonomiji, znanosti, morali, umetnosti, estetiki,
politiki, demokraciji, ideologiji, ki so silila nekam navzgor in na katera ni bilo mogoče več
odgovarjati z znanimi in priznanimi vrednotami in spoznanji naše politične ideologije.
Opazoval sem ta paradoks: kolikor bolj sta čas in razmere zahtevala, da gremo kot
avantgarda v širino v "depolitizacijo" k novim vrelcem življenskih nujnosti in spoznanj,
toliko bolj seje uradna politika zapirala v skupnost bližnje preteklosti ali v njene neposredne
odmeve. To obratno sorazmerje je začelo odpirati in še odpira prazen prostor, v katerega
vdirajo protislovnosti in nesorazmerja, ki bodo prej ali slej povzročila potres.
.3V3q¿nq
17.november
Poklicali so me na CK. Šetinc in Janžič11 sta imela nalogo, da v razgovom z menoj
ugotovita, če bi se bil mogoče pripravljen sedaj, po treh letih, postaviti na glavo ter tako
spokorjen sprejeti še zadnjo pokoro in verjetno potem tudi milostno odpuščanje mojih
grehov. Seveda sem ostal na svojih poštenih nogah. Pred tremi leti jim je uspelo, da so me
poslali v politično internacijo; niti tukaj niti sedaj pa mi ne morejo vzeti mojega političnega
prepričanja in pojmovanja o včerajšnjem, današnjem in jutrišnjem socializmu.
2. december
Marksizem kot teorija in socializem kot njegova praksa sta nastala in se razvijala kot
kritika in antiteza kapitalizma. Tako stanje je bilo od samih začetkov, od pariške komune
dalje vse do konca druge svetovne vojne. Tedaj so nastale nove socialistične družbe in
države in takoj se je pojavilo tudi vprašanje odnosov med socialističnimi državami in
vprašanje o poteh in sredstvih socialističnega razvoja v njih. V tem času se je dokaj
spremenila tudi podoba kapitalizma, ki mora tako spremenjena dobiti svoj odraz tudi v
filozofiji in teoriji socialističnih revolucij.
V teh zgodovinskih spremembah je iskati vzrok, daje danes več marksističnih šol, teorij,
napetosti in borbe med njimi kot jih je bilo kdajkoli. Na podlagi prakse, danih zgodovinskih
okoliščin in lastnih teoretskih spoznanj in konkretne zavesti nastajajo razne marksistične
struje in njihova praksa.
Dosedaj so se oblikovale zlasti naslednje:
a) sovjetska,
11 Vlado Janžič, rojen 1936, učitelj, opravljal različne politične dolžnosti v mladinski organizaciji, član
sekretariata CK ZK Slovenije, član CK ZKJ, izvršni sekretar CK ZKJ, predsednik skupščine RTV
Ljubljana, sedaj glavni in odgovorni urednik radijskih in TV programov RTV Ljubljana, človek, ki zelo
resno jemlje znano Titovo definicijo komunista kot vojaka revolucije.
199
dnevnik in spomini_ 		1976
b)	jugoslovanska,
c)	kitajska,
d)	evropska (KP Italije, Francije, Španije itd.),
e)	nerazviti svet.
Vsaka od njih ima svoje značilnosti, svoje izkušnje in interese. Ni upanja in tudi potrebe,
da se jih ne bi odrekla v korist druge. Torej razlike same po sebi ne bi smele presenečati; pač
pa preseneča in človeka skrbi ostrina spopada, ki se bije med njimi. Sedaj je med njimi še
vedno glavni vzrok spopada: priznati ali ne priznati tej ali oni partiji, tej ali oni resoluciji
vodilno vlogo. Ali dmgače: so ali niso, bodo ali ne bodo med posameznimi partijami,
revolucijami in socialističnimi državami enakopravni odnosi. Ni odveč spomniti, da podobna
vprašanja obstajajo tudi med kapitalističnimi državami. Smo torej še vedno zelo na začetku.
Jugoslovani smo v tem spom odigrali pionirsko vlogo in dali s tem v teoriji in praksi velik
prispevek socializmu. Kljub temu boj o tem vprašanju - o enakopravnosti ni končan. In še ne
bo tako kmalu. Vendar vse bolj prodirata v ospredje tudi vprašanji: socializem in
demokracija, socializem in produktivnost dela. In kakšna sta in bosta naše zadržanje in
prispevek k njihovem reševanju v teoriji in praksi? S stališča azijskega socializma vsekakor
zadovoljiva. S stališča evropskega socializma pa nezadovoljiv. Do tu smo torej prišli; kako
bomo šli naprej, to je sedaj naše vprašanje.
4. december
Kardelj je v svojem predavanju v šoli v Kumrovcu ocenil vse, kar stoji bolj desno od
njegovih pojmovanj marksizma in socializma, kot idejno in politično oklevanje in
deziorientacijo. S takim pristopom je lepo demonstriral svoj dogmatizem, sektaštvo in
antidialektičnost. Če ne dovoli celo borbe in boja mnenj, po njegovo, z dejno in politično
omahljivimi mnenji, potem to pomeni konec iskanja. Lahko da tudi zmotnega iskanja, vendar
brez te borbe mnenj ni novih spoznanj in resnic. In v tem je vrzel njegove in sedaj uradne
jugoslovanske marksistične misli in Filozofije. Obračunati torej z vsem, kar ne misli tako kot
on, in sicer s silo oblasti, ne pa preseči v odprtem dialogu z močjo argumentov, če jih ima. V
nasprotnem pa počakati na rezultate prakse. Tako je delal Lenin - dosedaj na žalost še vedno
največji demokrat med vsemi oblastniki in voditelji socializma.
Ukinjanje blaga
7. december
Končno je Bakarič naravnost povedal, k čemu teži naša družba, oziroma kakšna je smer
razvoja. To pomeni, da težimo k postopnemu ukinjanju blagovne proizvodnje. K njenemu
eliminiranju. Taka je, najbolj grobo povedano, smer razvoja. Dmgače rečeno, naša teorija je
dobila hočeš nočeš še eno podobnost s stalinistično. Tako on kakor mi smo nekega dne
razglasili, da ne veljajo več zakoni blagovne proizvodnje in ni torej več zakona vrednosti.
Stalin je potreboval to teoretično zmoto za politične cilje; na njej in ob njej je namreč
razglasil, da sovjetska družba koraka v komunizem. Mnogo kasneje se je pokazalo, da s tem
komunizmom ni nič in da je treba in da bo treba še marsikaj storiti, da bi prišli vsaj do
nekoliko bolj razvitega socializma. Sovjeti so sedaj bolj previdni s svojim korakanjem v
200
dnevnik in spomini_ 		1976
komunizem.
Vse izgleda, da sta naša uradna ideologija in praksa sedaj začeli korakati v obljubljeno
deželo komunizma. Blagovno proizvodnjo - po Marxu - lahko ukine samo tako njeno obilje,
ki pokriva resnično vse potrebe. Namesto po zaslugah, po delovnem prispevku, torej po
vrednosti menjave dela, se začne delitev po potrebah. Tu in samo tu je začetek konca zakona
vredosti in blagovne proizvodnje. Pri nas pa sedaj hočejo ta kvantitetni skok blagovne
proizvodnje v novo kvaliteto, v negacijo pogojev blagovne proizvodnje, nadomestiti z
družbenim dogovarjanjem in samoupravnim sporazumevanjem. Kakšna idealistična in
nemarksistična zmota in utopija, da je mogoče relativno nizki in siromašni obseg blagovne
proizvodnje nadomestiti, zamenjati ali kratkomalo napolniti s pravno sistemskimi rešitvami.
Kje bi že bilo človeštvo, če bi bilo to mogoče.
Zanimivo, da Bakarič v isti sapi, ko napoveduje ukinjanje blagovne proizvodnje poziva
proizvajalce, da naj bolj skrbno uredijo in se povežejo s tržiščem. Kaže, da v tem vidi
pomemben korak v ukinitev blagovne proizvodnje. Organizirano tržišče torej, ki je značilno
za bolj razvite, za sodobno blagovno proizvodnjo, vidi Bakarič že kot njeno negacijo. Zakaj?
Čemu? Menda samo zato, ker bi tako organizirano tržišče dobilo naslov in štampiljko
družbenega dogovora in samoupravnega sporazuma? Ekonomski zakoni nasploh in zakoni
blagovne proizvodnje še posebej imajo pač to lastnost, da ne spremene svojega značaja in
vsebine, ne glede pod kakšnimi gesli in štampiljkami so objavljeni in ne glede na to, kdo se v
njih sporazume ali dogovarja.
Namesto, da bi odprto in odločno razvijali in stimulirali blagovno proizvodnjo kot edino
možno materialno osnovo naše družbe na tej njeni zgodovinski stopnji, namesto da bi na
podlagi dobre in učinkovite blagovne proizvodnje povečevali narodni dohodek in potem z
njim delali načrtno in premišljeno popravke enostavnega delovanja ponudbe in
povpraševanja tam in takrat, ko bi to zmogli in ko bi bilo to družbeno koristno, pa razni
Kardelji, Bakariči in njim podobni modrujejo o postopnem ukinjanju blagovne proizvodnje
sedaj in tu. Posledice te utopične zmote - ki je sama na sebi zgodovinsko progresivna,
vendar za sedaj in še za nekoliko generacij neuresničljiva - se že kažejo v padanju
produktivnosti dela in se bodo pokazale v vseh svojih razsežnostih v bližnji bodočnosti.
Stalinova zmota o korakanju v komunizem ni bila slučajna. Politično in fizično je uničil
opozicijo. Postal je pravi vladar v Sovjetski zvezi. Kot vemo je mislil o sebi, da je tako
močan, da migne s prstom in že odleti ta ali oni funkcionar ali voditelj socialistične države, ki
mu ni bil simpatičen. Postal je suženj te svoje lastne veličine. Mignem s prstom in korakamo
v komunizem, bi dejal! Na žalost so dogodki pokazali, da zakoni blagovne proizvodnje
sploh ne slišijo in ne vidijo nobenega migajočega prsta.
Pri nas naj bi bila tisti največji in čudežni prst nova ustava, samoupravljanje in
sporazumevanje. Torej ne vladar in nezmotljivi posameznik - to slepilo po zaslugi samega
Stalina že od stalinističnih časov pri nas ni več privlačno in prepričljivo. Namesto osebe,
boga je stopil na oltar vsemogočni sistem, institucionalizem, ustava in partija. Vsebina
utopije je ista; oblika drugačna; rezultat bo enak ali vsaj zelo podoben. Prej ali slej - tem
201
dnevnik in spomini_ 		1976
slabše, če kasneje - se bodo stvari pokazale take, kakršne so in ne take, kakršne žele videti in
jih vidijo nekateri filozofi in utopisti.
Bojim se torej, da bo vse to končalo v rokah oficirjev, ki ne bodo mnogo vedeli o filozofiji
in ekonomiji, jim bo pa jasno, da iz nič ni nič, ter da se z ritjo ne da napraviti kahle in bodo
temu spoznanju tudi ustrezno ukrepali. Zal...!
In ne nazadnje, še tale nevarna misel: in četudi bi pri nas v Jugoslaviji vsaj deloma, za
posamezna področja in primere, uveljavili rešitve mimo zakonov blagovne proizvodnje - to
delajo vse družbe, tudi kapitalistične, in izgleda, da Bakarič misli delno tudi na to, ko govori
o postopnosti - so vendar to šele in samo izjeme, niti ne izvirne in pionirske, ki pa bolj
potrjujejo, kot pa negirajo blagovno proizvodnjo. Poleg tega je treba vedeti, da smo v tem
obsegu takih izjem omejeni, limitirani z nezadostnimi sredstvi, kar pomeni v končni
konsekvenci z doseženo produktivnostjo dela in uspešnostjo blagovne proizvodnje. Naši
teoretiki včasih upravičeno in pravilno poudarjajo povezanost in odvisnost vseh činiteljev na
svetovnem trgu; včasih pa svetovni trg in njegove značilnosti kratkomalo zanemarijo in
spregledajo, kot je to storil v tem trenutku tudi Bakarič. Menda že lahko postavimo sledečo
trditev: imamo svetovni trg, kjer vladajo zakoni razvite blagovne proizvodnje. Vse
nacionalne ekonomije so več ali manj vključene vanj in tako ali dmgače od njega odvisne.
Možno je govoriti o pravilu, da imajo večje nacionalne ekonomije v prostom svetovnega trga
večji manevrski prostor kot pa manjše. Primer Sovjetske zveze in Kitajske je dokaz za obstoj
tega pravila. Jugoslavija torej med to ekonomijo v nobenem primeru ne spada. Poleg tega, da
smo majhna nacionalna ekonomija, tudi nismo člani nobenega od pomembnih ekonomskih
blokov - EGS, SEV - kar našo odvisnost od dogajanj na svetovnem tržišču samo še
zaostruje. Nimamo torej nobene možnosti spreminjati razmer na svetovnem trgu; smo pa
vključeni v njega. Nismo sebi zadostni. Mnogo moramo uvažati in čimveč izvažati. Tam
zunaj nimajo mnogo posluha za naše samoupravne rešitve. Tam veljajo zakoni blagovne
proizvodnje. In kaj bi nastalo z našim uvozom in izvozom, če bi mi, recimo, v celoti začeli
odstopati od blagovne proizvodnje? Kdo in kako bi zapolnil to vrzel? Država? Odkod? S
kakšnimi sredstvi? S kakšnim sistemom? Ob tej teoretični možnosti se kopiči nepregledna
množica praktičnih vprašanj, ki jim ni videti odgovora. Bakarič o teh relacijah očitno še ni
razmišljal. Prav, to mogoče ni njegova stvar. Vendar moral bi vedeti za splošno znano in
priznano značilnost graditve socializma. Vse države, ki so na ta ali oni način obračunale s
kapitalizmom, so v začetku svoje socialistične graditve ustvarile večjo ali manjšo izoliranost
od svetovnega trga in njegovih značilnosti. Imele so in še imajo večjo ali manjšo avtarkijo
(SZ, Jugoslavija, Kitajska, Kuba). To je prvo; in drugo? Ko so materialno napredovale so
postopoma tudi opuščale umetno ustvarjene ali vsiljene pregrade in ovire do svetovnega trga
in so se in se še postopoma na ta ali oni način vanj vključujejo. Hočem opozoriti na sledeče:
Ze izgradnja socializma v eni ali posamezni deželi se je pokazala za izredno težko in
zamotano zgodovinsko nalogo. Ukinjanje blagovne proizvodnje v eni ali posamezni
socialistični državi se bo pokazala, če bo sploh mogoča, še mnogo bolj zamotana, zlasti v
ekonomskem in manj v političnem pogledu. Pri najboljši veri in volji ne vidim v Jugoslaviji
stvarne podlage in zmožnosti, da bi začeli že sedaj, tukaj, s tem velikim skokom. In sicer je
to, kar sedaj počenjajo pri nas in o čemer je govoril Bakarič, politika velikega skoka.
Zgodovinske izkušnje velikih socialističnih skokov so, kakor vemo, negativne. Ni upati, da
202
dnevnik in spomini_ 		1976
bi bil naš drugačen.
8. december
Naša revolucija in graditev socializma sta bila vedno zelo humana z ozirom na
zgodovinske okoliščine. Mogoče so bile ob koncu vojne iz meni neznanih in nepojasnjenih
okoliščin napravljene nekatere likvidacije, ki niso bile nujno potrebne. Sicer pa sta bili
humanost in zakonitost odlika našega sistema. Dachauski proces je bil sodna zmota. Krutost
torej ni bila odlika našega sistema. Njegova Ahilova peta in slabe točke so bile:
a)	politika velikih skokov (kolektivizacija kmetijstva, ukinitev blagovne proizvodnje);
b)	boj mnenj znotraj ZK- odklonilen odnos do sleherne opozicije znotraj zveze
komunistov, ne samo do generalne, ampak tudi do dnevne politike - odklonilen odnos do
tega, da se legalizirajo obstoječe razlike in da se potem v tovariški in fair diskusiji in odnosih
presegajo, tako kot na primer v italijanski KP.
203
dnevnik in spomini___ 		1976
1976	E VROKOMUNIZEM
9. januar
Komunistične partije Italije, Španije in Francije so postavile nov mejnik v zgodovinskem
nastajanju in razvoju socializma. Dogodilo se jim je isto kakor nam v začetku 50-ih let. Čim
so se začele osvobajati ideološke in politične odvisnosti od Sovjetske zveze, je bilo nujno,
da so začele razmišljati in iskati lastno, specifično pot v socializem. Bilo je nujno, da so
upoštevale konkretne razmere v svojih državah in s tem je bil tudi položen temelj za
postopno in očitno čedalje bolj temeljito, ne samo politično, ampak tudi ideološko in
teoretično vseh njihovih dosedanjih in tudi splošnih marksističnih stališč, spoznanj, doktrin.
Zanimivo je opazovati kako ta metamorfoza v teh partijah poteka. Najbistrejše glave v teh
strankah (Togliatti) so verjetno že ob našem spopadu s Stalinom zaslutile, da tu nekaj ni v
redu. Vendar je bila tedaj v teh strankah intemacionalistična disciplina še tako močna in
ideološka zaostalost in odvisnost od stalinizma tako velika, da so bile poskusna glasovalna
mašina politike Sovjetske zveze. Dvajset let kasneje - ob vdoru na Češko-slovaško - že ni
bilo več podpore in solidarnosti. Od rezerv, ki so jih te partije imele tedaj do politike
Sovjetske zveze, so v dobrih petih letih prišle k ustvarjanju svojega lastnega programa
revolucije in k drugačnemu pojmovanju socializma od tistih, ki so jih do sedaj ustvarila
zgodovina, boj in praksa. Zdi se mi, da to dozorevanje v teh partijah sedaj napreduje iz
dneva v dan; zelo hitro dobiva vedno nove teoretične in politične zasnove. Skratka,
"revizionizem" je na pohodu v taki širini in s tako brzino, kot ni bil še nikoli. Ta ideološka in
politična revizija se ne ustavi niti pod takimi "niti pred takim", kot je: razredni boj (italijanski
zgodovinski kompromis); intemacionalizem (Carillo); diktatura proletariata (Marchais);
delavski razred; vloga srednjih slojev, socializem in demokracija itd.
Tam, na zahodu, v razvitih kapitalističnih državah nastajajo za socializem nove perspektive.
Individualna svoboda človeka, ki jo je Stalin poteptal in podredil nekim splošnim koristim
socializma in revolucije (in smo jo mi v dokajšnjem obsegu rehabilitirali, vendar ne
popolnoma in do vseh njenih posledic in izpeljank, in to kljub samoupravljanju) - ta
individualna svoboda človeka dobiva v revizionizmu omenjenih partij odločilen pomen in
značaj. Ni socializma brez podružbljanja sredstev za proizvodnjo in brez sodelovanja
delovnih ljudi v upravljanju. Vendar tudi ni socializma brez svobode v pravem, ne pa v
popačenem pomenu besede.
Prave politične in osebne svobode pa ni in je ne bo vse dotlej, dokler bodo obstajale
kakršnekoli administrativne ali ideološko- politične zapreke za tisti boj mnenj, ki je podlaga
iskanju najbolj ustreznih poti za rojstvo in napredek socializma. Torej med socializmom in
družbeno lastnino nad sredstvi za proizvodnjo, med socializmom in samoupravljanjem in ne
nazadnje med socializmom in demokracijo ni in ne more biti kompromisa. Bila so, so in
bodo razna prehodna obdobja za daljši ali krajši čas; so in bodo različne poti, ki vodijo k
omenjenemu brezkompromisnemu stanju; vendar pa mora končni cilj in model socializma
204
dnevnik in spomini_ 		1976
kot novega zgodovinskega sistema ustvariti in zagotoviti popolno skladnost, uravnoteženost
in enakopravnost vseh treh zgoraj omenjenih činiteljev.
Skoraj bi lahko postavili sledeča pravila: kolikor bolj neka zmagovita socialistična
revolucija poudaija samo eno ali dve od treh značilnosti socializma, v toliko manj je razvita
in toliko večja je nevarnost raznih napak in zablod pri graditvi nove družbe.
Oktobrska revolucija je bila totalna samo pri lastnini. Zanemarila je - po zaslugi in vplivov
objektivnih in subjektivnih vzrokov - samoupravljanje in demokracijo. Rezultati in napake so
znani.
Naša teorija in praksa je samoupravljanje izenačila z družbeno lastnino, oziroma državni
lastnini je dodala samoupravljanje in jo s tem spemenila ali jo spreminja v družbeno. Naša
podoba socializma je prav zato mnogo bolj humana in razvita od sovjetskega nižjemu
nacionalnemu dohodku. Vendar je očitno, da smo mi vse doslej - po zaslugi in podvplivom
tako objektivnih zgodovinskih okoliščin kakor tudi subjektivnih dejstev - zanemarili,
podcenili pomen demokracije, boja mnenj, idejnega iskanja in snovanja, zato sedaj bivamo
nekje na sredi poti med tistim, kar je v Sovjetski zvezi in dmgih vzhodnoevropskih državah,
in med tistim, kar nastaja sedaj na Zahodu, čeprav še vedno kot program, kot iskanje, kot
vizija. Prav zaradi te pomanjkljivosti nismo in ne bomo izvršili tistega idejnega, teoretičnega,
moralnopolitičnega vpliva na razviti evropski proletariat, kot bi ga lahko, če bi naša domača
demokracija bila bolj razvita in teoretično in praktično na višji stopnji. Trditev, da je
samoupravljanje vsa demokracija oziroma najvišja in najboljša demokracija, seveda ni točna.
Vsekakor vsebuje samoupravljanje tudi mnogo demokracije, političnih svoboščin in pravic.
Vendar ne vseh. Mnoge klasične svoboščine in pravice, ki jih je razvila in gojila meščanska
demokracija, tu niso vsebovane. Gre na primer za svobodo govora, tiska , gre za položaj
sindikatov, za boj mnenj tudi v idejnem in političnem smislu. Gre za razne politične in
družbene tabuje, gre za odprto politično kritiko vse do pravice obstoja socialistične in tudi
druge opozicije. Ni seveda nujno, da se vse to pri nas izrazi v stari obliki, torej preko
večstrankarskega sistema. Čeprav je očimo, da so ga omenjene stranke že sprejele kot
dejstvo in zgodovinsko danost, ki bo (najbrž) v socializmu. Vendar ni bistvena oblika.
Bistveno je, da bi se morale vse te idejne , duhovne in moralne vrednote človeka in
demokracije izraziti. Mi smo rekli, da se izražajo (ali da se bodo izrazile) pri nas v specifičnih
oblikah: preko notranje demokracije v ZK; v socialistični zvezi kot tribuni javnega mnenja; v
demokratičnem tisku in v drugih celicah družbenega življenja. No, deloma se izražajo;
vendar ne dovolj globoko, široko in svobodno. Smo torej še vedno na preizkušnji. Pri tem
važnem vprašanju smo v stagnaciji že več let. Korak naprej - korak in pol nazaj, tu zopet
naprej in zopet nazaj. Oklepa , ki ga glede tega nosimo, še nismo prebili. Ne znamo in ne
moremo ga prebiti. Strah nas je - bolj pred samim seboj kot pred tistimi nasprotniki, ki bi v
taki demokraciji res dobili nekaj možnosti, da se pokažejo, da bi potem doživeli še en poraz,
predno za vedno odidejo iz politične scene v preteklost. Vse dotlej, dokler tega ne
prelomimo - in trdno sem prepričan, da to bomo prej ali slej, ker za to so objektivni pogoji in
potrebe tu, subjektivnih pa še ni (mi smo to hoteli v začetku 70.-ih let, pa smo doživeli
poraz) - bo v našem socializmu nekaj nedograjenega. Enostavno in drugače povedano:
manjkalo mu bo svobode!
205
dnevnik in spomini_ 		1976
Če je ne bo ustvaril - ga bo oziroma nas bo čas prehitel. Ostali bomo nekje ob strani; v
zgodovini nastajanja smo bili samo vmesna postaja - sicer važna in pomembna, ampak
vendar samo postaja. Socialistična vizija in stvarnost, ki sedaj nastajata v komunističnih
partijah Italije, Španije in Francije, dodajata družbeni lastnini in samoupravljanju tudi
demokracijo. Osebna svoboda, prepričanje in mišljenje človeka dobiva tu enakopravno
mesto ob družbeni lastnini in pravici državljanov, da sodelujejo v upravljanju družbe. Oni
torej nimajo nihilističnega odnosa do nekih činiteljev svobode in demokracije, ki jih je razvil
meščanski sistem, ampak jih hočejo še bolj razviti in jim dati še večji pomen. Enostavno
povedano: več socializma ne pomeni samo več kruha, ampak predvsem tudi več demokracije.
Gotovo je, da je pot do evrosocializma še dolga in težka. Vendar je pred 20-timi leti bila
skoraj še edina perspektiva azijski socializem! Mi smo se njej odločno uprli in ponudili svojo
varianto in model. Ostali smo sami! Sedaj so nas na zahodu - ideološko, filozofsko in
moralnopolitično sicer samo s programom in začetki prakse - že dohiteli. Ali nas bodo tudi
prehiteli? Kdo ve! Eno je gotovo: Stalin je socializem strahotno poenostavil in
kompromitiral. Prizadejal je težke udarce zlasti njegovi človečnosti. Verjetno je v njegovem
času doživel svoja najtežja mlada leta. Njegova otroška leta so bila velika in plemenita; polna
težke stvarnosti, junaških bojev, velikega upanja in pričakovanja. Bila so tudi surova in
krvava! Zdi se mi, da je to za nami. Zdi se, da prihajajo novi časi in z njimi bolj človeški
socializem od tistega, ki ga poznamo do sedaj. To je moje upanje in prepričanje v teh dneh
osamljenosti, politične in ideološke internacije.
13. januar
Govori vodilnih kakor tudi statistika potrjujejo, da v zadnjih letih stalno pada
produktivnost dela in da se zmanjšuje stopnja akumulativnosti. To dejstvo ni več nobena
tajnost ali specialiteta ekonomsko mislečih ljudi. Nihče noče napraviti in povedati pravega
vzroka takemu stanju. Vsi se izgovarjajo na mednarodno ekonomsko krizo. Seveda ima tudi
ta nekaj zaslug za to. Vendar je glavni krivec tista naša notranja politika, ki moralno in
materialno destimulira organizatorje proizvodnje, ki politično utesnjuje znanje in sposobnost
in ki enostransko naglaša pravice in pozablja na dolžnosti. Torej, če bi hoteli spremeniti
stanje v ekonomiji, bi morali spremeniti politiko. Tega pa ta garnitura ne more, noče in ne zna
storiti. To bi bil začetek njenega konca. Vendar se to vprašanje ne bo dalo odlagati iz leta v
leto. Prej ali slej bo treba ugrizniti v to kislo jabolko. Lahko se zgodi, da bo prav to vprašanje
vzrok za novo diferenciacijo in obračune v Jugoslaviji. Sredi 60.-ih let nas je prav
gospodarska reforma v smislu boljšega gospodarjenja pripeljala do pomembne ideološko-
politične diferenciacije, spopadov in sprememb. Ne bi bilo nič čudnega, če bi se sedaj
zgodovina ponovila. Stanje proizvodnih odnosov zahteva spremembe. To stanje je
objektivna sila, ki si bo izbojevala svoj prostor, in sicer ne v smeri večje demokracije in
tozdov - torej ne v korist mitingov, ampak v smeri večje učinkovitosti gospodarskih
potencialov. Lahko se zgodi, da bodo delavci sami neposredni nosilci zahtev za bolj
učinkovito gospodarjenje. Ni nujno, da to napravijo v direktni in odprti obliki. Celo verjetno
je, da se to v taki obliki ne bo zgodilo. Mnogokrat se namreč pozitivne in progresivne
nujnosti neke družbe začno z odmevom in ne z glasom, s posledico in ne z vzrokom. Sele
potem, ko se razbohotijo, ko izzovejo reakcijo in spopad, dobe svojo pravo podobo in
zgodovinsko napredno in nujno strugo. Vendar začeti se mora. V našem primeru bi to lahko
206
dnevnik in spomini_____________ 		1976
bili večji delavski nemiri. Vendar do njih ne bo prišlo vse dotlej, dokler bo še dovolj
manevrskega prostora za slabo gospodarjenje, oziroma vse dotlej, dokler bo država -
direktno ali indirektno - z inflacijo odstranjevala večje motnje na tržišču in v ciklusu denar -
blago - denar. Ko bo ta izvor tako utrujen in siromašen, da bo postal popolnoma nezadosten
in neučinkovit - izgleda, da se ta trenutek bliža - potem je eksplozija neizbežna. Sledila bo
večja ali manjša, daljša ali krajša anarhija in potem pride finale, ki bo nujno predstavljal
imperativ za novo gospodarsko reformo. Idejne, politične in kadrovske spremembe bi bile v
tem slučaju nujne in neizbežne.
16. januar
Odkar se zavedam, sem bil vedno zavzet in zagret za revolucijo in socializem. Najprej kot
otrok s svojo revščino in pomanjkanjem in še bolj s svojim hrepenenjem in sanjami o
boljšem in lepšem življenju. Nato kot mlad delavec s svojim protestom zoper kapitalizem in z
aktivnim delom v sindikatih in Svobodi. Med NOB in oboroženo revolucijo kot partizan,
komunist in skojevec. Po zmagi njen vojak več kot četrt stoletja, kot funkcionar in
soustvarjalec nove družbe, ne da bi pri tem kdajkoli danost in stvarnost sprejemal kot ideal
ali popolnost, ampak samo kot resničnost ali tudi kot nujnost na poti k boljšemu, bolj
bogatemu in bolj svobodnemu socializmu. In sedaj v začasni ideološki in politični iternaciji
kot nemi kritik nekih razmer in časa, ki ga mora naša družba živeti, preživeti in spremeniti na
podlagi in s pomočjo lasnih izkušenj in spoznanj. Taka je torej moja pot in usoda, dolga pet
desetletij. In še je toliko življenja in optimizma v meni, da sem trdno prepričan, da še ni
končana. Kdo ve, če mi jo bo dano še spremeniti in jo živeti ob moji fizični prisotnosti.
Upam in verjamem, da bo prišel čas, ko bo vse, kar sem bil, delal, mislil in snoval, dobilo
večjo vrednost in priznanje, kot ga ima sedaj, v tem trenutku, ko pišem svojo retrospektivo
in perspektivo.
Kakšen je slovenski politik ?
28. januar
Bil sem slovenski politik več kot trideset let, če v ta svoj delavski staž štejem tudi moja
partizanska leta. Mnogokrat sem razmišljal o svojem delovnem "poklicu". Opazoval in
analiziral sem svoje sodelavce, zlasti starejše, poklicne politike, spraševal sem se o
preteklosti te stare garde, o razlogih in motivih, ki so jim narekovali tako ali drugačno
zadržanje, odločitev, ideje, misel, govor. Spoznaval sem njihove značaje, njihove jeze, njihov
moralni, čustveni in miselni svet, ki so ga živeli. Čutil in slutil sem njihove notranje človeške
dileme, dvojnosti, zamotanosti, strast in navade, ki so bile nujne in razumljive pri ljudeh, ki
so začeli in vodili revolucijo in imeli več desetletij veliko oblast v svojih rokah. Sam sem bil
eden od njih. Vedno z njimi, čeprav nikoli popolnoma njihov. Nikoli se nismo popolnoma
zlili v eno; vedno je bilo in ostalo nekaj nedorečenega, nekaj, kar je bilo med nami kot senca
ali kot slutnja, ali kot občutek, da vse naše strune niso uglašene na iste tone.
Namenoma personificiram, čeprav to ni bistveno; to je zgolj drobna konkretizacija nečesa
splošnega, globjega, skoraj bi rekel, zgodovinsko nujnega in dialektičnega. Prav tako kot jaz
so namreč doživljali in čutili, čutijo in vidijo, bodo videli in čutili mnogi drugi, politiki,
strokovnjaki, delavci, kmetje in intelektualci, literati, umetniki in misleci. Pri vsem tem ni šlo
207
dnevnik in spomini_ 		1976
za razlike v pomembnih političnih odločitvah, ampak za nianse v obrobnih, manj pomembnih
človeških doživetjih. Vendar, če sem te odtenke razlik postavil na skupni imenovalec, če
sem jih kratkomalo seštel in jim poiskal vsebino in tendenco, potem sem prišel vedno do
istega zaključka oziroma vprašanja: kako pojmovati in doživljati politika in politiko?
Podružbljanje tega pojma in odgovor na to vprašanje je bil ključ, kije odpiral in odpira vrata
v neznano, nedorečeno in neraziskano. Drugače povedano, ali sem jaz in meni podobni
politično in človeško naiven, nezrel in nerealen, ker pojmujem sedanjo socialistično politiko
in politika kot pomladni dan in vstajenje; ali pa so se tisti, ki čutijo, doživljajo in mislijo
drugače, že in še tudi danes tukaj sprijaznili z usodo in značajem tega poklica in stroke na
Slovenskem, kot sta ga postavila in oblikovala čas in naša zgodovina? Prva možnost je
mogoče res še obremenjena z mnogimi iluzijami in prevelikim zaupanjem v razum in
človečnost našega človeka. Vendar - dopuščam take njene nevarnosti - pogumno odpira pota
svobodi, razumu in človečnosti. Dokončno podira klasično vlogo politika in spreminja
nekdanjo podobo politika. Druga možnost je res toliko bolj precizna, bolj politično realna,
vendar obnavlja preteklost v novih pogojih, zapira pota razumu in svobodi, idealizira
abstraktnega proletarca in oblastniško utesnjuje konkretnega državljana kljub svečanim
obljubam in samoupravljalski mitologiji, utrjuje politiko, stranko in politike kot oddvojeno in
odtujeno stroko in poklic in omogoča, da se v njem še naprej zadržujejo in negujejo nekatere
njegove, skozi čas, razmere in zgodovino oblikovane lastnosti. Čim bolj sem o teh dilemah
razmišljal, toliko bolj sem se odmikal od podob današnjih politikov. Zgubljali so svojo težo
in zasluga pri tem, kar so in za to, kar je; v enakem sorazmerju pa je pridobivala na svoji
težini in pomembnosti naša preteklost, naša usoda in zgodovina naroda hlapcev, ki ji še
nismo plačali vsega davka. Se terja, da ga plačujemo in to v raznih valutah, zlasti pa s
kruhom, nesvobodo in neumnostjo. Prenekateri očitek ali kritika je bila in je še vedno
naslovljena na tega ali onega slovenskega politika kot glavnega krivca za nekaj, kar nas teži
ali s čimer nismo zadovoljni. Vem, daje tudi moje ime bilo inje še v tem spisku odgovornih
oseb in povzročiteljev vsega zla. In tudi sam sem bil mnogokrat med tistimi, ki so sprejeli
tako logiko personalizma, in to toliko lažje takrat, kadar sem bil tožilec in ne obtoženec.
Ni mogoče odrekati osebnih zaslug nekoga za dobro ali zlo; za napredek ali zastoj; za
boljšo ali slabšo politiko in razmere. Mogoče o tem vidiku družbenih gibanj in naše
stvarnosti kaj več ob drugi priliki in na drugem mestu.Trenutno pa se moja misel vrača nazaj,
tiplje v zgodovinsko pomembnost in povezanost slovenskega politika od včeraj preko danes
vjutri.
Ni mogoče ločiti politike od politika. Odnos med njima je dvosmeren. Politik sodeluje pri
oblikovanju politike. Pravim, da sodeluje, ker njegov vpliv in pomen pri tem, ali bo neka
politika taka ali drugačna, ni absoluten, ampak je omejen; je lahko večji ali manjši. Praviloma
je večji pri kratkoročnih in manjši pri dolgoročnih odločitvah. Četudi so lahko družbene
razmere, proizvodni odnosi, razpoloženje in hotenje ljudi pri neki politiki odrinjeni ali paje
le-ta po volji posameznih politikov, direktorjev celo njim nasprotna, se bo v današnjem
obdobju ta razkorak pokazal; prišlo bo do krize spopada in revolucije. Kratkomalo ni
mogoče voditi politike na podlagi želja posameznih politikov, ampak je treba upoštevati tudi
druga družbena dejstva. To spoznanje, ki ga ne priznavajo samo marksisti, je bila babica
znanemu izreku o politiki, ki pravi: Politika je umetnost možnega! Vendar je težava v tem, da
ni nikogar, ki bi lahko vnaprej povedal, kaj je možno. To se lahko ugotovi šele, ko je vse
208
dnevnik in spomini_ 		1976
končano. Kaj pa do tedaj? Kdo bi vedel? Poizkusimo! Upajmo! Verujmo v našo zmago.
Glede končnega rezultata in konca, glede bodočnosti je politika prav tako brez zanesljivega
pokazala kakor vse ostalo, kar počenja, snuje in priznava človeški rod. Če ne bi bilo tako,
potem ne bi Hanibal prekoračil Alp, Napoleon in Hitler ne bi korakala v Rusijo in CIA se ne
bi izkrcala v Prašičjem zalivu. Da, tudi Nixon ne bi razburil svojih volilcev z Watergejtom.
Upati je, da tudi jaz ne bi demisioniral 1972.1eta. Politično in možno sta torej kljub potrebi in
umetnosti navezovanja ostala dva različna pojma.
Politika je znanost, tesno povezana tudi s tistim delom človeškega bivanja, ki se imenuje
intuicija, občutek, slutnja, ki so oče ali mati umetnosti. Vendar se politika kot znanost
razlikuje od drugih znanosti: prvič, po tem, da lahko bolj kot katerakoli druga znanost
izkoristi, podredi, postavi v svojo službo oziroma izkorišča za svoje namene dosežke druge
znanosti. Politika je na primer v vojnah, ki so posebna stopnja in oblika politike, vedno
vpregla v svoj voz tehniko, oboroževanje, medicino, psihologijo in še mnoge druge dosežke
človeškegaumaincivilizacije.
Drugič, in to je najbolj pomembno, politika je lahko usmerjena in zavzeta za najbolj
plemenita in človeška stremljenja in ideje človeškega rodu, lahko pa postane tudi nosilka in
razpihovalka najbolj temnih in grozotnih, naravnost živalskih strasti, ciljev, namenov in idej
človeka. Je torej lahko bog ali hudič, dobro ali zlo, svoboda ali suženjstvo, mir ali vojna,
vstajenje ali potop, smeh ali solza, ljubezen ali sovraštvo, življenje ali smrt, prostitutka ali
devica, Lenin ali Hitler.
Slovenci žal nismo imeli ne velike politike in ne velikih politikov. Slovenski politik seje
rodil zelo pozno, ob koncu prejšnjega stoletja in v začetku tega. Voditelji in organizatorji
naših kmečkih puntov, ki so bili revolucionarni politiki, se nam niso ohranili kot simbol
samobitnosti in klenosti našega prostora v rodu. Izginili so v neznano; nič ne vemo o njih,
čeprav naša zgodovina ni tako zelo pozabljiva ali nebogljena. Ohranila nam je namreč veliko,
če ne celo preveliko število raznoraznih mojstrov in rokodelcev, pisunov in pridigarjev,
kameleonov in požrešnežev. Vendar o junakih kmečkih uporov nič ali skoraj nič. Naša
uradna politična zgodovina je v bistvu eno samo hlapčevanje Habsburžanom, Vatikanom in
Karadordevičem. To je trajalo polnih štiristo let, ne da bi si v tem času zgradili vsaj spoznanje
o našem hlapčevanju in doumeli potov, ki bi nas vodila v samostojnost in svobodo. Vse
tisto, kar se je v tem času rodilo velikega in politično pomembnega, ni bilo rojeno v zibelki
politike ali ob podpori politikov, ampak je prišlo in nastalo kot literarno-politična vizija naše
bodočnosti. Njeni akterji so bili pisatelji in pesniki od Trubarja preko Prešerna, Levstika do
Cankarja; značilno je, da so bili poklicni politiki za to vizijo nacionalne osvoboditve in
socialne pravičnosti gluhi in slepi ali so ji celo nasprotovali. Tako je bilo vse do srede
tridesetih let, ko je komunistična partija Slovenije v globoki ilegali postavila teoretične in
praktične temelje naši nacionalni in socialni osvoboditvi. Kardelj in Kidrič imata pri tem
zgodovinske zasluge. V takem stanju in dejanju naše politike skozi več stoletij je tudi razlog,
da nismo imeli velikih političnih mož. Nihče od tistih, ki so imeli ali so tudi res bili narodni
voditelji in veljaki, ni preživel svojega časa. Ničesar niso ponudili bodočnosti: ne idej, ne
dejanj, ne osebnega junaštva; tudi tragike ne, nihče ni ničesar tvegal in nihče nič s svojim
osebnim zgledom ali tragičnim koncem zadolžil bodoče rodove, da ga častijo in da se
zgledujejo po njem. Govorim o politiki, ne o literatih, ki so v tem pogledu hodili drugačna
209
dnevnik in spomini_ 		1976
pota. Kolikor je ostalo političnih vizij in kolikor jih je sploh bilo kot dediščine politikov, so
bile vedno hlapčevske Dunaju, Beogradu, Vatikanu, ali hejslovanstvu in čas jih je osmešil
in uničil. Edini politični premik tega dolgega obdobja je bil Martin Krpan, vendarje bil že ta
tovariš literarna oseba in ne poklicni politik; kar je rekel doma na zapečku, bilje, kot vemo
tihotapec; zvit in močan; ni pa bilo videti, da bi mnogo razmišljal o tem, kdo smo mi
Slovenci, kje smo in kam gremo! Brez takih vprašanj, misli in odgovorov pa seveda ni
mogoče kaj pomembnejšega storiti za Slovence včeraj, danes in jutri.
Mnogo narodov, ki se jim ni bilo treba tako kljubovalno in dolgotrajno boriti za svoj
obstoj in svobodo kot nam, Slovencem, ima mnogo političnih voditeljev, družbenih mislecev
in junakov, ki so jim postali pojem in vzgled in o katerih so napisane mnoge biografije,
povesti, romani in tragedije. Slovenci, ki se tako radi hvalimo z našo kulturo in našo kulturno
tradicijo, nimamo ničesar. Nobene biografije o kakšnem politiku, nobene osebnosti, ki bi
prerasla in preživela dnevno politiko in njene razmere. Šele sedanja memoarska literatura v
NOB je začela tu nekaj spreminjati, vendar tudi ona, vsaj dosedaj, mnogo bolj poudarja
konkretne nadrobnosti o tem, kje je ta ali oni voditelj bil kot pa to, kaj je mislil, snoval in
pričakoval.
Taka je torej naša preteklost, ki je pustila in vsadila svoje tipalke tudi v našo sedanjost.
NOB je spremenila marsikaj. Čeprav je bila izjemen politično vojaški dogodek, ni mogla iz
temeljev spremeniti nekih lastnosti slovenskega politika, tembolj, ker tudi ni mogla naenkrat
in za vselej obračunati z vsem vplivom naše zgodovine hlapcev. Tako ni nič čudnega, če se
sodobni slovenski politik pojavlja kot sinteza in proizvod štirih družbenozgodovinskih
izkušenj, časovnih obdobij in dnevnih političnih razmer: naše oborožene revolucije,
stalinizma, naše zgodovinske preteklosti in kot četrtega dejavnika: sedanjega časa, njegovih
spoznanj in protislovij.
Gotovo je sodoben slovenski politik vsaj na zunaj in formalno še najbolj vdan času in
razmeram NOB. Tak je zato, ker je ta čas doživel osebno in mu zato v mnogih pogledih
pomeni njegov življenjski vrh, vsaj v moralnem, akcijskem in miselnem smislu. Zato je
normalno in razumljivo, da se vrača v to dobo, črpa iz nje resnične ali navidezne navdihe in
moralne moči, misleč, da bo z njimi zagotovo dorasel tegobam današnjega časa, ki se mu zde
kljub vsemu lažje in manjše od onih med vojno. Ker še ni napravljen resen obračun in
spoznanje o tem, kaj in kako iz NOB še lahko služi napredku sedanjega časa in kaj in kako
prehaja v preteklost in zgodovino, je zato ta borba še vedno tu, celovita, nedotakljiva in
posvečena. Odnos do nje je tudi za vse tiste, ki zaradi mladosti ali političnega razloga niso
sodelovali v njej, še vedno prvi in preizkusni kamen njihove trdnosti, vrednosti in zvestobe
socializmu. To mlajši politični kadri vedo in čutijo in zato hite povedat in izpovedat, čeprav
nedoživeto in deklarativno, svojo vdanost in pripadnost temu času in njegovim vrednotam.
Torej nekritičen odnos do vsega, kar se je v NOB spoznavnega in napravljenega pod rdečo
zastavo, je za slovenskega politika še vedno tisti akcijski in miselni Rubikon, ki ga ne zna
prekoračiti, če noče doživeti ne samo politične smrti, ampak tudi prekletstvo. Kratkomalo ni
dovoljeno misliti, daje bila revolucija težka in surova, da so tedaj govorile puške, daje tekla
kri in da zato ni nujno, da so tudi vse črte značilnosti, psihološka doživetja, etična spoznanja,
način mišljenja, delovne navade, medsebojni odnosi tedanje dobe nujno vedno in povsod
210
dnevnik in spomini________________ __________________________________1976
vzor tudi za današnji čas. Se več! Ker sedanje razmere, življenje in "malomeščanska" in
potrošniška stihija spodkopavajo in rušijo nekatere od tedanjih vrednot, ker sedanje življenje
hoče svoj prostor pod soncem in ker je nevarnost, da kaj zbledi ali pride v pozabo, je naloga
subjektivnega faktorja, torej v prvi vrsti slovenskega politka, da tega ne dovoli; njegova
naloga je, da se bori zoper to nevarnost, zoper to "stranpot" revolucije. Tu je torej protislovje:
čas in ljudje gredo svojo pot; njih zanima, kaj bo jutri. Slovenski politik, vklenjen v
preživele, vendar v velike čase, pripoveduje ljudem, kaj je bilo včeraj. Nesporazum je tu; ne
zato, ker bi ljudje dobivali negativen odnos do revolucije, ampak zato, ker se srečujejo s
poizkusom, ki se spreminja v dogmo, da bi revolucija imela isto prisotnost in pomen kot
pred četrt stoletja. Revolucija ni mrtva. Ona živi. Tudi mnogo tistega, kar je bilo pomembno
ob njenem trajanju, nam je lahko tudi danes izvor moralnopolitičnih moči in spoznanj pod
pogojem, da nismo v tem pogledu in do njenih vrednot pavšalni, religiozni, mistični, ampak
odprti, kritični in dialektični.
Verjemo je sedanji čas bolj zarisal svoje poteze v podobo oziroma duhovni miselni svet
slovenskega politika, kot to on uradno prizna in pokaže in čuti. To je protislovje med besedo
in dejanjem, med samoupravljalsko vizijo in resničnostjo, med ideali in koristmi, med uradno
filozofijo in folkloro mišljenja. Zlasti tisti, ki so bliže terenu in ljudem, morajo krmariti med
to Scilo in Karibdo in ta plovba skozi viharje jih dela včasih preveč nervozne, nazupljive in
razdražene, včasih preveč uradniške in cinično ravnodušne. Vendar oni verujejo in verjamejo
v boljše čase. So prepričani v samoupravljanje, ne da bi že spoznali in sprejeli vse posledice,
ki izhajajo iz tega, tako za ljudstvo in samoupravljanje kakor tudi za politiko in politike.
Življenje jim potiska na mizo in v glavo vedno nova vprašanja in spoznanja. Razmišljajo in
tuhtajo o takih velikih besedah in pojmih, kot so: svoboda, enakopravnost, demokracija,
skupnost, posameznik, ekonomija, filozofija, religija, zakon vrednosti, boj mnenj, disciplina,
demokratični centralizem, avtoriteta moči, avtoriteta dejstev in večkrat vrtajo globlje in vidijo
dlje kot povedo ali pokažejo. Hite od sestanka do sestanka, komaj zmagujejo opravila, ki si
jih sami povzročajo in naročajo in se utrujeni in nervozni vračajo v svoje skromne domačije.
Ljudje jih ne ljubijo; njim se zde skoraj nepotrebni. Ne zaupajo jim, ker njihove besede in
obljube postanejo dejanja. Ob vsem tem niso srečni ali zadovoljni in večina njih, zlasti
mlajših in pametnejših, ne vidi svoje perspektive v tem, da bi postali in ostali poklicni
politiki. Med njimi je tudi nekaj špekulantov in karieristov, vendar se mi zdi, da sodobna
stvarnost oblikuje v slovenskem politiku mnoge ali vsaj pretežno človeške in pozitivne
lastnosti. Zal jih še vedno bolj oblikuje v njegovi glavi in srcu kot pa v njegovi hrbtenici, ki
je generično napravljena tako, da se rada ukloni ali upogne. Asortiman slovenskih politikov
od začetka do današnjega dne - gledano po njihovi ideološki pripadnosti - ni posebno bogat.
Kaj smo sploh imeli? Nekaj klerikalcev in liberalcev, dva - tri socialdemokrate in že so tu
markstisti. Nismo imeli na primer nobenega anarhista. Skoda, ne bi bil ostal osamljen in
nerazumljen ob ustrezni uporabi maliganov med članstvom. Ne poznamo socialistov -
utopistov San Justovega kova, če seveda ne upoštevamo oziroma spregledamo prizadevanja
in teorije nekaterih marksistov, ki nam dandanes tako vneto ponujajo svoje utopije.
Prikrajšani smo za ideje bogoiskateljev. Smo pač ostali od protireformacijskih časov vedno
zvesti svojemu rimokatoliškemu troedinemu bogu.
211
dnevnik in spomini_ 		1976
Nismo imeli manjševikov; niso nas razburjali trockisti ali nacionalisti. Mogoče bi
natančna preiskava pokazala, daje bil Stane Kavčič največji nacionalist med vsemi Slovenci;
in to zato, ker je vedno trdil: Če nas vsi zapuste, ni hudič, da ne bi živeli tudi sami v svoji
lasmi suvereni državi. Če to zmorejo Sudanci, bomo tudi mi. Kardelj je bil drugačnega
mnenja.
No, fašistov je nekaj bilo, vendar samo, prosim lepo, kot hlapci in rablji Hitlerja in
Musolinija. Paveličeva NDH je bila za slovenske fašiste že kar preveč revolucionarna
zadeva. Torej mi še kot rablji nismo bili originalni in samostojni, ampak sta nas morala
blagosloviti hudič in škof, predno smo šli v pohod. Mizerija, huda mizerija, čudno, da sploh
nismo izginili in da smo še tu! Priklonimo in zahvalimo se našemu kmetu in njegovi
trdoživosti. No, pustimo zgodovino in vrnimo se v sedanjost. Sodobni slovenski politik je
marksist. On se vsaj šteje za takega, kaj in kakšen je v resnici njegov filozofski pogled na
svet in njegovo prepričanje, to je drugo vprašanje. Vendar biti danes marksist ni tako
enostavno kot njega dni. Namreč kakšen marksist? Titov, ruski, kitajski, francoski, albanski
ali kaj? Kdo bi vedel, kdo je sedaj pravi in kdo ne. Prav. Mi smo v Jugoslaviji in Sloveniji
hodili svoja pota. Izhajali smo iz naših razmer in se uravnavali po naših lastnih spoznanjih,
pridobljenih v težkem boju, v mnogih zmagah in porazih. To je dobro in pravilno. Lahko
smo ponosni na to. Vendar, če se vprašamo, ali smo res vedno in povsod mislili in delali po
svoje, izvirno in originalno, ne da bi se ozirali, iskali in posnemali druge ideje in izkušnje?
Smemo odgovoriti na to vprašanje samo s kratkim in odločnim nismo - nikdar in nikoli?
Mislim, da ne smemo in ne moremo, če hočemo ostati v območju stvarnih dejstev. Torej
smo vendar bili pod vplivom - večjim ali manjšim - sovjetskih teoretičnih posplošitev in
praktičnih izkušenj. Ne sicer tako velikim, da ne bi našli svoje lastne poti do osvoboditve in
v graditvi socializma, vendar ne tako majhnim, da ne bi imel odraza pri nas. Sovjetske
teoretične posplošitve in praksa pa so hočeš ali ne vendar bolj ali manj povezane s
stalinizmom, tako tistim, ki smo ga uvozili in ga še uvažamo, kakor tudi tistim, kije zrasel in
raste na naši domači njivi kot plevel med pšenico. Naloženo nam je bilo inje še uživati tako
dobre kakor tudi slabe lastnosti in značilnosti zgodnjega socializma v nerazviti deželi.
To zgodovinsko dejstvo se odraža tudi pri sodobnem slovenskem politiku; pri enem več,
pri drugem manj, vendar se odraža v tako pozitivnem kakor tudi v negativnem pogledu.
Socialistični realizem v umetnosti; kolektivizacija vasi; demokratični centralizem v partiji;
monolima enotnost in boj mnenj; ali boj nasprotij ali diktirana enotnost; socializem in
svoboda; liberalizem; tehnokratizem; nacionalizem; uravnilovka ali socialna diferenciacija
itd.. Vse te in podobne dileme so občasno potresale tudi našo zvezo komunistov, zahtevale
svoje rešitve, poudarke in tudi imele politične, teoretične in filozofsko-idejne posledice.
Staro v novem in novo v starem. Recepta ni! Boj nasprotij rodi nova spoznanja; dialektika je
mati napredka in tudi modrosti.
Slovenski politiki so vrgli proč mnogo, zelo mnogo sektaštva, dogmatizma in stalinizma.
Vendar nisem prepričan, da so ga vrgli dovolj in vsega. Marsikaj je še ostalo; nekaj tega se je
celo okrepilo zadnja leta. Drugi sklepajo in ponujajo zgodovinske kompromise; le-ti so
obračun s stalinizmom in sektaštvom. To je streznenje; to pomeni videti Evropo takšno kot
dejansko je danes in kot bo jutri in ne takšne, kot jo je analiziral Marx ali kot jo je videl
212
dnevnik in spomini_ 		1976
oziroma hotel videti in imeti Stalin. In kdaj bomo mi, slovenski politiki, napravili tak
zgodovinski obračun? Tisti iz leta 1948 ni rešil vsega. Napraviti moramo novega, ne da bi z
njim odprli vrata kontrarevoluciji, ampak bolj svobodnemu in bolj človeškemu socializmu.
Kdaj in kje bo sodobni slovenski politik napravil ta usodni težki, ampak nujni korak? Sele
tedaj, ko bo odpadla od njega tista sektaška in stalinistično primitivna in nečloveška barva, ki
sedaj meče senco na njegovo podobo in povzroča pri večini ljudi sum, dvom in nezaupanje.
21. april
2e več mesecev nisem imel v rokah peresa kronista. Pisal in končal sem Karambol1. Vanj
sem izlil mnogo svojih misli, pogledov in občutkov o času in razmerah, v katerih živimo.
Skoda, da nisem mogel povedati vsega. Se vedno rahlo pričakujem, da bo Karambol prišel
na oder še v tem desetletju, in zato sem bil prisiljen upoštevati cenzuro in odmev oblasti.
Sicer, kdor ima oči, da gleda, in pamet, da misli, bo lahko videl in razumel, kar sem hotel
povedati.
Na političnem prizorišču se ni zgodilo ničesar bistveno novega. Stari trendi se nadaljujejo.
Parole tudi! Produktivnost dela vztrajno pada in hkrati z njo se kopičijo ostale gospodarske
težave. Iz njih se poraja politična indiferentnost, rezerve in nezadovoljstva. Uradna politika
hodi svoja pota in se spremo izmika, da bi pogledala dejstvom v obraz in napravila ustrezne
spremembe in zaključke. Sedaj nam je naloženo poslušati evangelij o zakonu o združenem
delu, ki naj odpravi vse težave. Nič novega! Stare pridige v tej ideji! Kar ni storila ustava, naj
napravi zakon! Iluzije in propaganda. Ljudje vsega tega nič ne poslušajo, kaj šele, da bi
verjeli. Dejstva so slej ko prej drugačna od besed in referatov. Sicer za vodilno garnituro to
že dolgo ni več važno. Za njih je bistvena samo ena stvar: OBLAST! V tem je tudi njihova
zgodovinska tragedija. Kadar izgubiš zvezo s stvarnostjo, kadar zatreš vsako polemično
misel, ko se morata kritika in iskanje umakniti v podzemlje, tedaj ostane samo še boj za
obstanek, boj za oblast kot začetni in končni smisel svojega pehanja in delovanja. Vsaka
družbena stagnacija nekega režima, stranke, garniture ali generacije ima te značilnosti. Izhod?
Ali jo vržejo z oblasti in poženejo v zgodovino ali sama odmre in pade v pozabo kot suha
veja z drevesa. Pri nas je situacija odprta. Se vedno sta možni obe varianti.
Ruski pritisk se stopnjuje. Duh Jalte oživlja. Naši iščejo izhod v tretjem svetu. Evropska
levica se krepi pod vse večjim vplivom komunistov, ki energično čistijo in menjajo svoje
programe, filozofijo, taktiko in prakso. V njihovih vrstah se je začel obračun s stalinizmom
in razkol z Moskvo. V idejnem pogledu doživljamo silovito renesanso Marxa. Na žalost
brez Jugoslovanov, ker smo obtičali pred nerešljivim predsodkom, ki se imenuje: diktatura
proletariata - čitaj: diktatura stranke! Dokler o tem vprašanju ne napravimo kvalitetnega
preloma, bodo duh, besede in pravice samoupravne demokracije zgolj nepomembni
osnovnošolci, kijih lahko učitelj in upravitelj okregata po mili volji. Naša idejna stagnacija in
kriza je globlja, kot je izgledalo na začetku tega desetletja. Verjemo, žal, bo zaradi tega tudi
dalj trajala. Lahko se zgodi, da razen borbe za neodvisnost in upora zoper Stalina ne bomo
imeli kaj ponuditi zgodovini. Prevzema me strah, da bomo obtičali - duhovno in materialno -
1 Stane Kavčič seje poskuSal tudi kot dramski pisec. Rezultat teh njegovih poskusov je drama Karambol, ki
je ostala v njegovi bogati zapuSčini.
213
dnevnik in spomini________ 		1976
v mlakuži našega lastnega stalinizma, dogmatizma sektaških ideološko azijskih
"marksističnih" predsodkov. O renesansi socializma v Evropi ne bo odločal tretji svet,
ampak evropska levica sama. Naš vpliv pri njej bi lahko bil precejšen, če bi razrešili pri nas
doma odnos med svobodo in socializmom. Če bo to ostalo nerešeno ali rešeno polovično,
kot je to slučaj sedaj, potem bo druga marksistična revolucija zoper stalinizem - prva je bil
naš spopad z informbirojem 1948 - bojevana in dobljena brez nas.
Omembe vredno je, daje celo Vidmar v svojem poslovilnem govoru na akademiji govoril
o tem, da smo tvorci evropskega duha. Ali se v njegovi sivi glavi tudi porajajo podobne
misli, kot so moje? Kaj je hotel povedati? Alije končno dobil ponovno zvezo in kontinuiteto
s svojo preteklostjo?
Ziherl2 se je poslovil za vedno. Bil je kulturen in human človek. Mnogo je vedel in znal.
Vendar je bil kot filozof bolj profesor kot ustvarjalec. Dobro je tolmačil klasike marskizma in
slabo razvijal njihov duh v sodobnem času. Trudil se je, da bi preskočil visoke plotove
dogmatizma. Zal, brez večjega uspeha.
Hafner je v NIN-u obudil spomin na cestno in ljubljansko afero. Vse nas je odpravil z
besedama - Sovražnik in reakcija. Kaj to pomeni? Ali smo mi zanj sovražniki? Ali je to
nekdo drug in mi samo njegove naivne žrtve? V obeh primerih je to novo tolmačenje našega
spopada in razlik. Je to Hafnerjev spodrsljaj ali nova analiza tedanjih dogodkov? Čas bo
odgovoril!
O značaju slovenskega človeka
22. april
Nekoč, v letih mladosti in partizanstva sem mislil, da bomo z revolucijo in socializmom
temeljito menjali tudi duhovno podobo in značaj slovenskega človeka. Sedaj ugotavljam, da
se to ni zgodilo. Njegov značaj je ostal prilagodljiv in hlapčevski, kot je bil skozi stoletja -
zadržal je tudi svojo dvojnost političnega prepričanja: ima svoj obraz, ki ga kaže navzven, in
svojo dušo in pamet, ki jo skriva v sebi in za sebe. Drugačen je bil samo med NOB, ko se je
odločil in zaigral na vse ali nič. Za svobodo in življenje ali za smrt. To ga je osvobodilo
dvojnosti, prilagodljivosti in hlapčevstva. Ustvarjal in živel je revolucionarano-demokratično
življenje.
Zal je to preobrazbo tako ali drugače doživelo komaj polovica Slovencev. Ostala polovica
je ostala zvesta tradicionalnemu prilagajanju in dvojnosti alije celo zajadrala v aktivno službo
okupatorju. Posledice so težje in dolgotrajnejše, kot je izgledalo na prvi pogled. V tej
zgodovinski resnici se je namreč ohranilo seme našega tradicionalnega hlapčevstva,
dvojnosti in klerikalizma. Iz njega je po revoluciji vzklilo novo drevo hlapčevstva, obrodilo
mnoge plodove, ki so kot plevel pognali svoje korenine po socialistični domovini
^Boris Ziherl, rojen 1910, diplomirani pravnik, udeleženec NOB, po vojni deloval v partijskemu agitpropu,
potem zastopnik CK KPJ v Moskvi, predsednik komiteja za znanost in šolstvo vlade FLRJ, direktor
inštituta za družbene vede, minister za znanost in kulture v vladi LR Slovenije, član izvršnega sveta LRS,
poslanec zvezne skupščine, član CK ZKS in CK ZKJ, član Sveta federacije, človek, umrl 1976.
214
dnevnik in spomini___ 		1976
Sentflorjanski. Torej nas je ta dediščina preteklosti pritiskala od prvega dne po zmagi. Komaj
smo uspevali obvladovati njene politične posledice in dimenzije. Njen idejni, moralni in
duhovni kapital seje neopazno transformiral v novo družbo in v bolj ali manj spremenjenih
oblikah živel in živi naprej. Politični, idejni in duhovni pritisk partije je bil sicer kratkoročno
njegov nasprotnik, dolgoročno pa njegov zaveznik. Ta pritisk je namreč pomagal, je
sodeloval in še sodeluje pri tem, da je slovenski človek zopet zdrsnil nazaj, v svojo
tradicionalno prilagodljivost, dvojnost in hlapčevstvo. Tako sta podedovani beli klerikalizem
in hlapčevanje dobila pomočnika pri oblikovanju duha in značaja slovenskega človeka.
Dobila sta ga v svojem drugem političnem nasprotniku, v rdečem klerikalizmu in v
stalinistično demokratičnem centralizmu partije. Menjala seje - v duhovnem pogledu - vera
in cerkev, vemik pa je ostal slej ko prej prilagodljiv, ponižen, ubogljiv, hlapčevski in
bogaboječ. Seveda to ne pomeni, da materialne spremembe, napredek proizvodnje in
spremenjeni proizvodni odnosi niso ničesar prinesli. Temeljito so spremenili socialno-
materialni položaj Slovencev. Dali so podlago za napredek standarda, za drugačno, bolj
lagodno kulturo dela in za širok obseg socialno delovnih pravic delavca. Teh pravic se zlasti
kratkoročno v svojem ozkem duhovnem interesu delavci tudi zavedajo in jih tudi
uveljavljajo. Skoraj bi lahko rekel, da so te pravice in možnosti tisti temelj, na katerem počiva
stabilnost sistema. So v nekem smislu tudi ekvivalent za tisto omejevanje in pritisk, kateremu
je bil v idejnem in duhovnem pogledu izpostavljen slovenski človek v raznih obdobjih bolj
ali manj zaostrene politike režima. To sta torej vzrok in obrazložitev za to, da se je mnogo
bolj spremenila materialna podoba Slovenije kot pa narodni značaj in duhovni utrip
Slovencev. Značaj slovenskega človeka in resnične odnose v smislu osvoboditve osebnosti
je mogoče spreminjati in dvigniti na višjo raven samo pod sledečima dvema pogojema, ki sta
med seboj povezana v materialno-duhovno celoto:
a) Da se široko razmahne in utrdi svoboda človeškemu duhu, iskanju, poletu misli, kritiki,
boju mnenj, avtoriteti argumentov in sproščenosti snovanja na vseh področjih družbenega
dogajanja, od politike do literature in poezije, in to na čim širših temeljih sodobnega
socializma. Torej resnična socialistična demokracija brez sektaških, stalinističnih in političnih
omejitev. Najvišjo stopnjo takega duha, odnosov in sproščenosti smo dosegli med vojno v
OF. Vse, kar je bilo kasneje, ni več doseglo revolucionarno-demokratične pristnosti in
dinamičnosti tistega časa. Vse več socializma ni mogoče brez več svobode, upoštevajoč pri
tem tudi pluralizem strank, idej, misli in organiziranih in lahko tudi nasprotujočih si
subjektivnih faktorjev. Nobena institucionalna rešitev in sistem se doslej in se tudi poslej ne
bosta mogla izogniti tej preizkušnji, ki je in bo zgodovinsko objektivno nujna. Pred njo so
zmagali Sovjeti. Tudi mi hodimo okrog nje kot mačka okrog vrele kaše. Bi - ne bi. To je
stalno vprašanje. Prvič je bilo resno postavljeno že 1952. leta na 6. kongresu ZKJ. Potem je
prišel Djilas in mi, hop, nazaj. To se od takrat ponavlja: naprej, nazaj in zopet naprej in nazaj.
Sedaj smo nazaj in čakamo, kdaj bomo naprej!? Zgodovinski doseg Titove revolucionarne
generacije bo segel samo do tega, da to vprašanje postavi, ga pusti brez odgovora in rešitve
in se umakne v vame vode dogmatičnega pojmovanja socialistične demokracije in diktature
proletariata. Torej šele po njeni politični smrti, če ne bo v ta medprostor vskočil kakšen
ambiciozni general in nas poslal za kakšnih dvajset let k hudiču, študiral in preizkušal
balkanski vojaški stalinizem.
215
dnevnik in spomini_ 		1976
b) Da se v zavesti in praksi spremeni odnos do dela, pojmovanje kulture dela in s tem - ne
pa s predpisi in deklaracijami - zgradi tisti temeljni kamen ekonomije, morale in svobode za
novo družbo svobodnega socialističnega človeka. Nobena politična propaganda ali zaostren
ideološki boj ali šola ne more razbiti in uničiti stare materialne in duhovno-moralne
antistrukture. Vse to jih lahko potisne v defenzivo in v podzemlje. Toda tudi tam bodo živele
in životarile in čakale boljših časov. Njih lahko uniči samo delo, ki se v socializmu
postopoma spreminja od krute nujnosti v osnovno vrednoto družbe in osebno zadovoljstvo
posameznika. Ko človek zapušča pogoje delovne sužnosti in krute nujnosti, ne dela to zato,
da bi šel v brezdelje ali da bi postal njegov osnovi cilj življenja in potrjevanja soudeležba pri
oblasti (samoupravljanje) in potrošnja, ampak se mora preobraziti v nosilca visokega kulta
dela in znanja ter vnetega častilca ustvarjalnega in dinamičnega delovanja. Temu cilju bi torej
moralo biti podrejeno vse ostalo, to se pravi sredstva za delo, kapital, sistem, znanost,
politika in v končni konsekvenci tudi ideologija. To je pot, ki vodi v brezrazredno družbo. To
je hkrati tudi najbolj razredno dosledna politika. Vse ostalo je politični birokratizem,
sektaštvo ali prazne čvekarije.
Sedaj je pri nas na žalost tak položaj, da se tako na področju svobode duha kakor tudi
kulta dela oddaljujemo od stvarnih rešitev. Zato plavamo v megli, poslušamo inflacijo
praznih besed, resnični duhovni in materialni problemi naše družbe pa se akumulirajo in
protislovja zaostrujejo. Čakamo torej na dan X, ko se bodo začeli premiki družbenih tokov v
pravo, resnično napredno in perspektivno socialistično smer. Čakati torej - to je vse! Čas,
življenje, dejstva in razmere so sedaj kuriiji in zavezniki njenega veličanstva, revolucije.
Politični sodni procesi
26. april
V zadnjih dveh letih je število političnih procesov in sodnih obsodb izredno naraslo. Če ne
upoštevamo razmer takoj po vojni, kar je razumljivo, kajti tedaj smo sodili okupatorjevim
hlapcem, in infombiroja leta 1948-49, potem takega števila političnih procesov socialistična
Jugoslavija še ni imela. Tudi to je dokaz zaostrene politične situacije in sektaškega pritiska
režima. Zopet se vsiljuje zgodovinska primerjava naše sedanje politike (političnih) obračunov
in nove ustave s Stalinovimi obračuni, čistkami in stalinsko ustavo sredi 30-ih let.
Neposredna vsebina in oblika tega in onega ni primerljiva. Pri nas in sedaj je vse to mnogo
blažje, nekrvavo, bolj "zakonito" in širokogrudno. Stalin je imel krvave roke. Tito je ostal v
okviru političnih likvidacij in zapornih kazenskih sankcij. Vendar je podobnost v tem, daje
hotel tedaj in sedaj vladajoči ideološko-politični vrh likvidirati vsako opozicijo, zatreti
kritično konfrontacijo, zgraditi in utrditi statično enotnost partije in vsiliti stranki in družbi
dogmatični katekizem ideološko-političnih, institucionalnih in moralnih naukov o tem, kako
naj se gradi socializem, katera pota vodijo njegove vernike v zveličanje in katera v pogubo.
V zgodovinskem smislu gre tedaj in sedaj za poizkus, da se s subjektivno akcijo in z
voluntarizmom preprečijo posledice vedno žive dialektike in boja nasprotij kot zakonitega
gibala družbe. Tedaj in sedaj gre v zgodovinskih razsežnostih za subjektivno zmoto in
iluzijo, daje možno in potrebno doseči v socializmu brezkonfliktno družbo in tisto, kar živi,
misli in dela izven uradne politike, proglasiti za sovražnika in kontrarevolucijo. Niti tedaj niti
sedaj to ni resnično, ampak izmišljeno. To ni kontrarevolucija - razen posameznih primerov,
216
dnevnik in spomini_____________________________________________________ 		1976
ampak zakonito gibanje družbe, ki preko teze in antiteze išče sintezo. Vodilna struktura tedaj
in sedaj tega ne razume, noče in ne more razumeti. In zato je tudi konec njene progresivne in
revolucionarne vloge. Izčrpala se je. Postarala in obdala s povprečneži, karieristi in lizuni.
Budno čuva svoj položaj in avtoriteto oblasti. Poleg tega seje znašla pred dvojno nalogo:
a)	Teoretično in politično mora pojasniti svoje represalije in obračune. Stalin je to napravil
s teorijo nujnosti zaostrovanja razrednega boja v igradnji socializma. Tudi pri nas so prisotne
teze, čeprav ne tako direktno in odprto kot pri Stalinu. "Zaostrenemu" razrednemu boju so
pri nas dodali nevarnost intervencije od zunaj, iz vzhoda in zahoda. Posledice notranje
dialektike razvoja hočejo torej pripisati povečani aktivnosti zunanjega sovražnika ter
njegovih domačih agentov in somišljenikov. Tezo o nujnosti zaostrovanja razrednega boja je
tedaj pri nas nadomestila teza o povečani nevarnosti zunanje inervencije. Razlika je v obliki,
vsebina je ostala ista, in sicer: razredna nevarnost.
b)	Ker je vladajoči vrh zavrl resnični duh revolucije in napredka, ker je zoperstavil svoj
subjektivizem in iluzije objektivnim nujnostim in potrebam družbenega razvoja, je moral vsaj
na propagandnem planu ponuditi nekaj "novega, atraktivnega in zgodovinskega". Tedaj in
sedaj so ponudili ustavo. Ponudili so besede, obljube, papir in iluzije. Tedaj in sedaj so
dejstva ostala dejstva, ki jih besede, obljube, papir in iluzije niso in ne bodo mogle
spremeniti. Frapantne so podobnosti zgodovinskih primerjav stagnacije dveh tako različnih
revolucij in revolucionarnih generacij. Tudi to je dokaz več, kako napačne, neusmiljene in
nepremagljive so nekatere zakonitosti razvoja družbe in življenja.
Čigav je Cankar ?
10. maj
Bivamo v znamenju proslav 100-letnice Cankarjevega rojstva. Cankar bi se napil od
žalosti, če bi videl te parade in slišal njihov hrup. Literarni zgodovinarji brskajo po intimnosti
njegovega življenja; politiki in ideologi se tmdijo, da bi ga vključili v sedanjo dnevno politiko
in z njegovimi gesli podkrepili ideološke parade dneva. Cankar, umetnik, humanist in kritik
družbenih razmer je potisnjen v ozadje. Njegov simbolizem lepote in hrepenenja je
odmaknjen v zgodovinske razsežnosti. Dolina Sentflorjanska je še vedno tu, živa, resnična in
žalostna. Tu so njeni hlapci, tuje hinavščina, neumnost, mizerija; tuje župan, zlodej, oblast
in hlapčevanje, ki mu ni videti konca. Nikogar ni, ne politika ne umetnika ne ideologa, ki bi
ob lOO-letnici tega velikana slovenske umetniške misli in dejanja postavil in opozoril na
sledeče vprašanje: kaj se je v zadnjih sto letih spremenilo v dušah, srcih in glavah
Sentflorjancev? Ali smo res postali iz naroda hlapcev že narod gospodarjev in svobodno
mislečih ljudi? Katere družbene silnice, vednosti in spoznanja so pospeševale in omogočale
to preobrazbo in katere jo zavirajo tako včeraj kot danes? Ni dvoma, Cankarje bil predvsem
humanist in zato tudi socialist. Če bi mu bilo naloženo živeti danes in tu, bi verjemo bila
njegovo kritično pero in borbeni duh zelo ostra in zgovorna. Njega niso premotile lepe
fasade; ni postal gluh ali slep od lepih besed. Njegov umetniško-humanistični instinkt ga je
vedno nezmotljivo vodil v globino življenja. Znal je natanko prisluhniti utripom človeškega
srca; bilje mojstrski poznavalec človeške duše in vedno znova seje potapljal v njene globine
217
dnevnik in spomini_______ 		1976
in se z mislijo, obsodbo, simbolom in hrepenenjem dvigal v njene višave. V človeškem
smislu je bil torej univerzalen, bolje rečeno, njegov umetniški genij ga je neprestano gnal v
čim širše spoznavanje in slikanje življenja, razmer in ljudi. On ni bil služabnik nekega,
čeprav socialističnega političnega prepričanja, njegov filozofski, moralni in čustveni svet in
obzorje sta bila mnogo širše splošno človeška. V tem je vzrok, da so si Cankarja lastili in
tudi kritizirali pripadniki raznih družbenih gibanj, ideologij in filozofi na Slovenskem, od
klerikalcev preko nacionalistov do marksistov.
Mislim, da ne pripada nikomur od imenovanih. Bilje nad in pred njimi. Njegova misel je
vrtala globlje, njegova fantazija in intuicija je letela dlje. Ni bil filozof, ideolog ali politik,
čeprav je bil poslanski kandidat socialdemokratske stranke. Bil je predvsem umetnik z
izredno fantazijo in občutljivo intuicijo za vse, kar je človeškega. Po razsežnosti umetniškega
snovanja se mi zdi najbolj sodoben in podoben Prešernu, čeprav ni dosegel njegovih
umetniških višav. V družbenem smislu pa ga je presegel, ker je bil glasnik revolucije,
Prešeren pa poet svobode. Tako sta vsak na svoj način odrazila in izrazila
družbenozgodovinske razmere v Sloveniji. Njegova boemska natura mu je preprečevala, da
bi svoje genialne umetniške lastnosti izrazil bolj celovito in silovito, kot jih je. Ostal je
osamljen in nerazumljen v svojem času. Prehitel ga je; prehitel za sto in več let, zato niti ob
stoletnici rojstva ni dobil, kar mu gre. Se bo moral čakati! Čakati, da pride dan, ko bo v
dolino Sentfloijansko posijalo poletno sonce svobode, umetniškega spoznanja, človeške
pameti in žlahtnega srca. Do tedaj pa, v mim počivaj, dragi Ivan!
23. avgust
Danes mi je Saša3 prijazno mahal preko doline. Obiskal sem ga. Ko sva besedovala o
vremenu, je začel politizirati. Zaskrbljen je bolj kot kdaj koli. Po njegovem gredo stvari zelo
hitro navzdol. Sedaj je še vedno Titova avtoriteta tisti činitelj, ki vzdržuje ravnotežje. Ko ne
bo več njega, bo nujno nastala kriza in ni jasno, kaj bo prinesla in kako jo bomo rešili. Zelo
ga tudi skrbi Kardeljeva bolezen. Napravil je figuro in naštel slovenske politike na K, ki so
nesrečne usode: Kidrič, Kraigher, Kavčič, Kardelj. Se sva govorila o dnevu X, o naši
preteklosti in prihodnosti. Citiral sem Čosičev stavek:"Teška vremena dolaze, gadna nam se
starost sprema."
Kakšen paradoks. V jeseni leta 1972 - po čistkah na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji in
Makedoniji - je izgledalo vse tako enostavno in jasno. Skoraj vse je bilo rešeno. Polič4 je
napisal članek z naslovom Sedaj bo vse lažje! Ubogi Polič!
3 Josip Vidmar, partizansko ime Saša, rojen 1895, diplomiral na Filozofski fakulteti, član SAZU, častni
doktor ljubljankse univerze, bil med ustanovitelji OF, med vojno član 10 OF, kritik, esejist, prevajalec,
urednik in kulturni delavec. S Stanetom kavčičem seje pogosto srečeval v Strunjajnu, kjer sta oba imela
počitniški hišici.
^Zoran Polič,rojen 1921, pravnik, med NOB opravljal politične dolžnosti, po vojni minister za notranje
zadeve LR Slovenije, minister za finance LR Slovenije, državni podsekretar v državnem sekretariatu za
finance FLRJ, član CK ZK Slovenije, podpredsednik ZZB NOV, podpredsednik RK SZDL Slovenije,
sedaj član predsedstva RK SZDL Slovenije, človek, ki zelo resno jemlje znano Titovo definicijo
komunista kot vojaka revolucije.
218
dnevnik in spomini_ 		1976
Minila so skoraj štiri leta. Položaj je bolj težaven, zapleten in nejasen, kot je bil takrat. Je
že tako, da se v politiki hinavščina in demagogija prej ali slej maščujeta.
Zvečer sem razmišljal o tem razgovoru. Zakaj se Saša na lastno pobudo tako z menoj
pogovarja? Lahko bi bil samo vljuden in nič več, tako kot mnogi drugi. Je to njegovo početje
odraz njegove notranje stiske in prizadetosti? So to vizije človeka, kateremu duh preroško
šepeta besede prihodnosti? Je to odkritosrčnost osebnosti, ki se zaveda, da se mu v visoki
starosti končuje plodno življenje? Mi mogoče hoče dati poguma in podpore? Ali želi imeti
odprta tudi ta vrata? Kdo bi vedel. Ni važno. Poglavitno in značilneje, da vidi in čuti resnico
trenutka, da se zaveda s skrbjo, kje smo in kam gremo.
20. september
Pred dnevi mi je Vidmar zavpil preko doline, da je umrl Mao Ce Tung. Odšel je torej k
večnemu počitku, predzadnji starec med velikani. Največji velikan med starci, najvažnejši in
najuspešnejši kmet med revolucionarji. Bilje genij revolucionarne taktike in strategije. Ni bil
slab pesnik. Čas in bodočnost pa bosta pokazala, kaj bo ostalo od njegove marksistične
filozofije. Uprl se je Stalinovemu kultu osebnosti in dovolil, da ga zgradijo njemu samemu.
Neusmiljeno je uničeval svoje sovražnike. Ni bil prizanesljiv tudi do samostojnih mnenj
svojih somišljenikov; prej ali slej je opravil z njimi; vzel jim je politično funkcijo ali pustil
glavo. Maov režim je mešanica vojnega komunizma, administrativnega socializma in azijske
kultrue in filozofije. Je (režim) velik skok naprej v primerjavi s Čang Kajškovo Kitajsko,
vendar je še daleč, zelo daleč od razvitega socializma in Marxove človeške vizije bodočnosti.
Mao Ce-Tung je napravil dve veliki napaki: veliki skok in kulturno revolucijo. Za prvo so
že Kitajci in on plačali svojo ceno in dolg, za drugo je še odprt in neplačan račun v banki
človeške pameti, kulture in miselnosti. Zdi se mi, da je slutil in čutil, da tu ni vse, kot bi
moralo biti. Odšel je, ne da bi prišel stvari do dna in pustil svojim naslednikom, da
poravnajo dolg. Tudi on je bil eden od tistih, ki so se srečevali z varljivimi in vabljivimi
utvarami, breznom nevednosti in nizkotne sebičnosti, ki se skrivata v človeku, če človek
misli, daje sam svoj bog in da mora biti njegova prihodnost samo zmagovita.
Zakon o združenem delu
3. oktober
Osnovno protislovje v naši družbi dobiva nove poudarke. Tekoči gospodarski sistem,
bilance, rast proizvodnje, tekoče materialne potrebe, boj zoper inflacijo itd. zahtevajo bolj
racionalno gospodarjenje, večjo veljavo tržišča in zakona vrednosti. Predlog in razprava o
zakonu o združenem delu pa sta odprla in stimulirala nove težnje k temu, da se postopoma
začne z uničevanjem tržnih zakonitosti, da načela solidarnosti prevladajo "nepravično" igro
zakona vrednosti. Zeli se preprečiti "fiksiranje viška dela" in namesto njega z družbenimi
dogovori in tozdi
postaviti temelje za ukinjanje delavskega razreda in le-tega nadomestiti z asociacijo
neposrednih proizvajalcev. Enostavno povedano: praktične potrebe zahtevajo čim več viška
dela in njegovo fiksiranje. Ideologija bi rada preskočila to nujno zgodovinsko obdobje in
219
dnevnik in spomini_ 		1976
vkorakala v brezrazredno družbo in v take materialne odnose, kjer ne bi ali skoraj več ne bi
deloval zakon vrednosti. Vsekakor so to zelo napredni cilji. Vendar naši ideologi, kot da so
pozabili, da zakon vrednosti velja in da se višek dela tudi v socializmu fiksira, ne zato ker je
to idejna zabloda ali napaka, ampak zato ker proizvodne sile še niso tako razvite, da bi v
izobilju praizvodnje lahko ukinili tržišče in zakon vrednosti. Ideologi hočejo pomanjkanje
materialnega izobilja nadomestiti z izobiljem idej in organizmov, med katerimi naj bi zlasti
ustava, zakon o združenem delu in samoupravni sporazumi napravili čudeže. Ideologi hočejo
kratkomalo korakati v komunizem sedaj, danes in tukaj. Stvarnost in resnica pa se opotekata
v krogu in zdihujeta pod bremeni in protislovji siromašnega jugoslovanskega socializma.
Komaj je vredno vprašati: kdo bo koga? Kdo bo zmagal? Drago že plačujemo in bomo še
plačevalizanesenoeksperimentiranjeideologov.
Sodna pomota
Previharil sem partizanske viharje in šel skozi strahote in grozote druge svetovne vojne.
Videl in doživel sem marsikaj. Mnoge človeške usode, smrti in nesreče so me pretresle in
pretresale vedno znova. Nikoli nisem bil ravnodušen do njih. Dih smrti mojih dragih,
znancev in soborcev me je vedno navdajal s trpko bolečino, ki je legla name in razbijala v
meni. Nosil sem jo s seboj kot bolezen ali tesnobo; preganjala meje v nočeh brez sna, vrtala
vame v trenutkih osamljenosti in me zasledovala v morečih sanjah. Ne, smrt mi nikoli ni bila
nekaj, kar bi lahko sprejemal samo z razumom. Vedno je prizadela tudi moj čustveni svet in
občutja. Priznam, še do smrti in usode sovražnikov nisem mogel biti popolnoma
ravnodušen. Z otožnostjo sem se spraševal: kdaj bo prišel čas, ko se bodo ljudje nehali
pobijati med seboj?
Vendar je od vseh mojih srečanj s smrtjo pustil v meni, lahko rečem, vse do današnjega
dne, najbolj pretresljive spomine takoimenovani sodni Dachauski procesni je potekal v letu
1948. Na teh sodnih procesih(bilo jih je več) je bilo po nedolžnem obsojenih veliko ljudi,
večinoma predvojnih komunistov, borcev in intemirancev. S temi procesi sem se srečaval v
različnih časovnih obdobjih in v različnih položajih.
26. julija 1976 leta (mogoče je bilo dan dva preje) sva bila z Angelco v Strunjanu. Bil je
lep, sončen in topel poletni dan. Sredi dopoldneva mi je poštar prinesel časopis Delo. Vzel
sem ga v roke in na drugi strani prebral sporočilo. Čeprav je bilo sporočilo zelo suhoparno in
napisano tako, da bi čimbolj prikrilo vso grozoto tega dogodka, je v meni povzročilo
ogorčenje in sklep, da bom temu sporočilu nekoč napisal obrazložitev in dodatna pojasnila.
Ta moj sklep je še utrdilo neko pismo, ki sem ga dobil 2. avgusta 1976. leta. Pismo se glasi:
"Spoštovani tovariš predsednik!
Dovolite prosim, da se vam v imenu žena rehabilitirancev iskreno zahvalim za Vaše
razumevanje in odločitve, ki so po tolikih letih, kljub vsemu nasprotovanju, pripeljale do
uspeha!
220
dnevnik in spomini_ 		1976
Zavedamo se, da smo Vam, tovariš predsednik, dolžne vso zahvalo, a na žalost ni besed,
ki bi lahko izrazile našo globoko hvaležnost!
Iskrena hvala!
V imenu žena: Kranjc Ivi"
30.7.1976
(koncept5)
-	Kdaj in kako sem se prvič srečal z "gestapovsko" agenturo - Kraigher - Bohinc -
Svetina;
-	potem raziskava: priznali so * politični pretres - to je gestapovska agentura - Pichler:
požar in požari v kemičnih tovarnah;
-	zakjučni proces - nekaj časopisnih originalnih poročil;
-	za mene zadeva s tem ni končana;
-	dachauski sumi:
a)	Kraigher jezil na Mico Slander ( 1950. leta);
b)	Kopač iz zapora;
c)	v političnih oznakah Kraigher vedno ublaževal, čeprav je bil on njegov nosilec;
d)	stalinski procesi
e)	vztrajna prizadevanja obsojenih za rehabilitacijo.
-	Vseh pet dejstev (a+b+c+d+e) v meni povzročila sum, da nekaj ni v redu.
-	Vendar razen suma nisem imel ničesar, kar bi dajalo možnost za akcijo
-	Potem pride Furlan - (glej pismo).
-	Sledi Kreft z vprašanjem.
-	Seja politbiroja - proste roke.
-	Komisija - poročilo, postopek - finale.
-	Kongres KP - ocena komitejev v taboriščih.
-	Kdaj in kako nastopi Lidija s svojo komisijo - faksimile poročila.
-	Se ostali dokumenti: stenogrami, moja pisma - pisma Bohinca itd.
20. oktober
Komaj so se posušile solze za Mao Ce Tungom in že seje začel obračun s kitajsko levico,
to se pravi z najvidnejšimi aktivisti kulturne revolucije. Vedno sem imel do nje odklonilni
odnos, bil sem prepričan, da bo preje ali kasneje doživela svoje kritično oceno in usodo, in
vendar sem presenečen nad naglico, s katero se je to začelo, komaj mesec dni po Maovi
smrti. On je torej držal ravnotežje na tehmici notranjih kitajskih sil. Ko ga ni bilo več, se je
prelomilo in prevesilo v skladu z zahtevami življenja, njegove smiselnosti in zakonov
razvoja. V tako pogostem boju med stvarnostjo in utvaro, med zemljo in nebom, med
^Kavčičev koncept za njegovo obrazložitev in pojasnilo Dachauskega procesa je sicer povsem
fragmentaren, vendar hkrati tudi zanimiv in informativen.
221
dnevnik in spomini__ 		1976
dejanjem in besedo, med možnostjo in željo, na koncu vedno zmaguje in zmaga prvo nad
drugim. Tudi na Kitajskem je tako. Nikoli v zgodovini revolucionarnih dogodkov in
sprememb se niso kot stalne ustalile in zmagale skrajno radikalne ideje, fraze in dejanja. Če
so se uveljavile, je bilo to samo za neko obdobje in kmalu so morale tako ali drugače
zapustiti družbeno prizorišče. Vsaka družba hoče v nekem daljšem obdobju vzpostaviti in
imeti svoje notranje ravnotežje. Ekstremi, levi ali desni, so nasprotniki tega ravnotežja.
Vladavina avtoritativnih starcev je običajno umetno in nevidezno ravnotežje, vezano za desne
(Haile Selasie, Franko) ali leve (Stalin, Mao) ekstreme. Ko jih ni več, ko na tehtnici
družbenega ravnovesja ni več njihove teže, le-ta začne nihati in se ponovno umiri v
drugačnem, bolj družbeno skladnem in umirjenem ravnovesju kot prej. Stalinova in Maova
smrt dokazujeta, da ta objektivna nujnost velja tudi v socialističnih družbah. Ni razloga upati
ali se celo veseliti, da bi Jugoslavija bila v tem pogledu izjema. Usoda nam doslej ni bila
prizanesljiva doslej in ne verjamem, da bi nam bila poslej.
30.	oktober
Danes je moj 57. rojstni dan. Cel dan lije kot iz škafa. Minila so štiri leta moje internacije.
Napoleon je dejal:"Človek nima prijateljev; prijatelje ima samo njegova sreča." Nisem
njegovega mnenja. Moje geslo je: "Nikoli, nikoli obupati v življenju!" Jutri je še en dan!
Zmage se spreminjajo v poraze in porazi v zmage! In v spopadu med resničnostjo in utvaro,
med dejanjem in besedo vedno zmagajo resničnost, dejanje in možnost. Moje hrepenenje in
perspektiva so prihodnost, resničnost in dejanje. Hrušč in trušč praznih besed, blesk parad
in ceremonial priseg mi ne motijo duha, ne zastirajo pogleda, ne hromijo volje, ne
spodkopavajo upanja.
31.	oktober
Prebral sem članek v ITD o stečaju ATC Bovec Samo 162 milijonov je nepokritih, avtor
Matija Dermastija. Spomin mije nehote poletel nazaj... Mislim, daje bilo v jeseni 1968.1eta,
ko sem se prvič srečal s tem projektom. Bil sem v Bovcu v novem hotelu Kanin. Zvečer je
inžiner Klanjšek pokazal barvne diapozitive kaninskega pogorja in vtkal v ta čudoviti gorski
svet tudi prve idejne obrise in načrte za ATC Bovec. Namen prijetnega večera in simpatične
družbe, sestavljene iz tolminskih aktivistov in predstavnikov je bil jasen: hoteli so me
navdušiti za svoj načrt in dobiti mojo politično podporo in še kaj, kar nujno sledi iz tega. Bil
sem navdušen nad lepotami Kanina. Imponirala mi je zagnanost, s katero so prisotni govorili
o projektu. Zavedal sem se političnega pomena tega objekta za vso Primorsko. Vendar, ko
sem si v grobih obrisih naslikal in izračunal ekonomsko težo in zahtevnost investicije, sem
ostal hladen, nezaupljiv in previden. Seveda nisem hotel zavzeti negativnega stališča do
načrta. Za kaj takega takrat še nisem imel vseh potrebnih dejstev. Zato sem dal podporo
izdelavi idejnega projekta, ki naj bi pokazal, če je ta zamisel v neposredni bodočnosti
uresničljiva. Kasnejši razvoj dogodkov je pokazal, da so bili načrtovalci ATC Bovec zelo
vztrajni in širokogrudni. Uspelo jim je pridobiti več interesentov. Med njimi tudi
Jugoslovansko investicijsko banko. Projekt je napredoval, z njim pa so postajale zgovorne
tudi številke, ki so me prepričevale in končno tudi prepričale, da so bile moje začetne sumnje
te naložbe upravične. Prišel sem do trdnega zaključka - in pri tem mi je zlasti pomagal tov.
Niko Kavčič s svojimi računi, da je ta naložba v najboljšem primeru za nas preuranjena,
predraga in v tedanjem času neizvedljiva in nedosegljiva. Ugriznil sem v to kislo jabolko in
222
dnevnik in spomini_____________________________ 		1976
odšel jeseni leta 1970 zopet v Tolmin in merodajnim to tudi odprto povedal. To srečanje je
bilo mučno in razočaranje prizadetih je bilo razumljivo. Vendar sem menil, da je moja
dolžnost, da na tem sestanku v naše kozarce nalijem čistega vina. Po tem sestanku sem bil
prepričan, da bo projekt ATC Bovec romal v arhiv in tam počakal boljših časov. Vendar ni
bilo tako. Njegovi načrtovalci niso vrgli puške v koruzo. Vztrajno so se borili, dobili
investitorja in tudi kredit. Začeli so. Dela so stekla...brez mene...
Nekaj let kasneje sva s tovarišem Jožkom Štrukljem sedela v prijetni senci pred mojo
nešpljo v Strunjanu in obujala spomine na bližnjo preteklost in najino sodelovanje. Govorila
sva tudi o investicijah in raznih projektih. Dejal sem mu: z mnogimi projekti sem sem srečal.
Botroval sem jim na razne načine: temu sem pomagal s kreditom, onemu z nasvetom, v
nekaterih primerih je bilo treba bodriti, v drugih svariti. Če napravim bilanco mojih
tozadevnih odločitev, ne najdem v njej nobene večje napake. Edina izjema je ATC Bovec. Tu
sem se motil. Podcenil sem naše zmogljivosti. Ni bilo razloga za moj strah. Vesel sem, da
sem se zmotil in da bo ATC Bovec zgrajen! Tovariš Joško seje zadovoljno muzal in mi dal
okvirno razumeti, da on ni nikoli glede te naložbe popolnoma soglašal z menoj. Nihče od
naju takrat seveda ni mogel slutiti, da bo prišel dan, ko bodo številke in dejstva dokazale, da
se žal nisem zmotil glede ATC Bovec. Kako je vse relativno! Slovenci smo imeli dve veliki
in zgrešeni investiciji: EKK Velenje in ATC Bovec. Prva je propadla zato, ker smo jo začeli
deset let prepozno, druga zato, ker sojo začeli deset let prezgodaj!
Socialna demokracija danes
15. november
V 9. in 10. številki Teorije in prakse piše Branko Pribičevič o socialni demokraciji danes.
Zanimiva tema. Izzivalna za marskiste in komuniste, ki so že napovedali njen konec in se
veselili njenega pogreba. Kljub veselju se ni in se noče nič takega ali podobnega zgoditi.
Socialna demokracija je postala na politični in zgodovinski pozornici; bila je in ostala eden
od najvažnejših subjektivnih faktorjev in oblikovalcev zavesti in hotenj delavskih množic v
razvitem kapitalističnem svetu Evrope. In v tem trenutku taki njeni vlogi ni videti konca. Za
marskistične dogme in azijske socialistične sisteme (ZSSR, Kitajska) ne bi mogli (v zahodni
Evropi) česa podobnega trditi. Nič še ni odrejenega glede bodoče transformacije
zahodnoevropskega kapitalističnega sistema v socializem. Vendar z gotovostjo lahko trdimo
samo dvoje: prvič, da se bo to nekoč zgodilo; drugič, da bo ta pot zelo dmgačna od tiste, po
kateri so to dosegli dosedaj znani in obstoječi socialistični sistemi.
Ta, dosedaj znana pot in model - tako borbe za oblast kakor tudi graditve nove družbe - sta
za zahodno Evropo, kije bila teoretično in praktično njena zibelka (pariška komuna - Marx),
popolnoma nesprejemljiva. To, kar naj bi po tem modelu bil socializem, je za večino
zahodnoevropskih delovnih slojev manj sprejemljivo od obstoječega stanja. Imamo torej
zanimiv zgodovinski paradoks: namesto da bi obstoječi socializem bila agitacija in
vzpodbuda za poslednji in odločilni boj, je obratno; postal je strašilo za razviti, industrijski
in sodobni proletariat in posredni zaveznik obstoječega kapitalističnega sistema. To je
žalostna, vendar neizpodbitna zgodovinska resnica. Nje se zaveda tudi buržuazija do te
obsežnosti, daje bilo na zadnjih parlamentarnih volitvah v Nemčiji in na Švedskem njeno
223
dnevnik in spomini____ 		1976
geslo: Socializem ali svoboda? Ta strahotna, absurdna in lažna dilema, ki pa ima v tem in tudi
v širšem prostoru svojo težo in smisel, bi morala postati izhodišče za resno študijo v
pomenu in perspektivi socialne demokracije. Če bi mogli marksiti in komunisti, ki so še in še
prerokovali njen konec, bruhali nanje ogenj in žveplo ali bili do nje tudi bolj strpni in
razumevajoči, izhajati pri svojih analizah od zgoraj imenovane dileme, bi napravili manj
napak in odprli bi vrata, ki vodijo k zelo zamotanemu spletu dejstev, ki so zgodovinska in
tudi dnevna podlaga velikemu vplivu in pomenu socialne demokracije v tem delu sveta.
Namenoma sem v prejšnjem stavku geografsko tako utesnil njen vpliv in pomen. Čeprav je
očitno, da tega ni mogoče utesniti samo v ta prostor, ampak ima in bo imel posreden ali tudi
neposreden vpliv na gibanja v Severni Ameriki in tudi na ona v tretjem svetu. Splet
zgodovinskih okoliščin, med katere štejem tako spremembe v kapitalističnem sistemu
zahodne Evrope kakor tudi obstoječi socializem v vzhodni Evropi in na Kitajskem, že ima in
bo imel svoj pomen in vpliv pri iskanju poti in modelov za jutrišnji dan tretjega sveta. Tudi v
sklopu teh gibanj in odnosov ima socialna demokracija svoje mesto. Na žalost so
marksistični analitiki prezrli nekatere bistvene novosti in uteži na tehtnici kapitalizem -
socializem in ostajajo pri starih, še iz leninskih časov znanih in poznanih analitičnih metodah.
Bistvo te metode je: kje, kako in zakaj se socialna demokracija razlikuje od marskizma (čitaj:
v čem so slabši od komunistov - revolucionaijev).
Pribičevič je v svojem članku pokazal zelo mnogo prožnosti duha in misli. Iz njegovega
teksta in podteksta je čutiti, da se zaveda, da nekaj ni v redu pri dosedanjih marksističnih
analizah tega pojava, vendar je ostal nedorečen in tudi nedosleden. Moral je ostati tak, zato
ker kljub bistremu očesu in iskajoči misli ni prekoračil okvira stare metode: kje, zakaj in kako
se razlikujejo..., so slabši?! Glede socialne demokracije. Vprašanje in analitično metodo
glede socialne demokracije bi morali postaviti drugače. Alternativa, kdo je boljši in kdo
slabši, vodi v slepo ulico; tam končajo eni in drugi, socialdemokrati in marksisti, če in kadar
drug drugemu govorijo, ugibajo ali prerokujejo. Konec koncev so to strankarske želje in
moledovanja, ki jim zgodovina s svojimi sredstvi pritijuje. Od njih ima družbeni napredek
več škode kot koristi. Pomen in vlogo socialne demokracije danes in jutri bi lahko
organizirali in tudi mi marksisti doumeli, če bi v uvodu te analize postavili sledeča in
podobna vprašanja: kakšne so razvojne težnje, izkušnje, in prilagajanja razvitega in
današnjega kapitalizma? Kateri so znani in preizkušeni modeli borbe za osvobajanje
proizvajalca in kakšne so oblike borbe za njegov duhovni in materialni napredek? In ne
nazadnje zgodovina zadnjega pol stoletja zahteva, da se tudi mi komunisti zavemo
relativnosti pojmov (kot so: revolucija - evolucija; revizionist - revolucionar; radikal -
oportunist) in da jih prenehamo absolutizirati.
Da, tak pristop bi napravil velik potres v klasični zakladnici revolucionarne marksistične
teorije in prakse. Vendar, ta potres je že tu. Povojna leta so porušila mednarodno zgradbo
stalinizma, čeprav še niso uničila vseh njenih posledic. Italijanska, francoska in španska
partija grade na teh razvalinah novo stavbo in spoznanja. Tudi mi smo s svojim
samoupravljanjem nekaj prispevali, čeprav ne toliko, kot želimo, pišemo in trdimo. V tej
borbi zoper idejni, politični in etični monopol azijskega socializma in spoznanje o socialni
demokraciji še ni dobilo pravega mesta. Ta naloga trka na vrata širše in bolj humane in
bogate socialistične prihodnosti. Izvršili jo bodo praksa in čas in ustvaijalna misel tistih
224
dnevnik in spomini______ 		1976
posameznikov, ki bodo neobremenjeni z dogmami in modeli sposobni doumeti objektivno
danost neizprosnih dejstev, ne glede na to, ali ta dejstva nastopajo pod zastavo kapitalizma ali
socializma. Pri tej navidezni izravnavi zastav ostajam čvrsto na strani socialistične. S to
primerjavo hočem povedati samo tole: če in dokler bodo desničarske stranke v razvitih
kapitalističnih državah vodile uspešno politično propagando med ljudmi z geslom Socializem
ali svoboda, vse dotlej moramo biti skrajno pozorni in kritični tudi v naši lasmi hiši. V
nasprotnem, kdo nam je porok, da ne bo nastajajoča buržuazija v tretjem svetu jutri z istim
geslom gradila in utrjevala svojega lastnega kapitalizma. In kakšne bi bile v tem primeru
svetovne in zgodovinske perspektive socializma in komunizma? V najboljšem slučaju zelo
daljne in meglene!
Moja evropska prozahodna orientacija
30. november
Obtoževali so me evropske prozahodne orientacije. Te obdolžitve so bile in so popolnoma
neosnovane. Izmišljene! Moj "greh" je bil in ostane! Verjamem v bodočnost in sedanjost
zahodne Evrope. Verjamem v njeno specifično pot k socializmu. Nikoli se nisem strinjal s
tistimi marskističnimi dogmatiki, ki že 50 let napovedujejo idejni, kulturni, moralni in
ekonomski propad zahodne Evrope. Ta Evropa je tu in ostane. Ima svojo kapitalistično
sedanjost in socialistično prihodnost. Humanistične ideje marksističnih klasikov bodo šele -
na žalost - v socializmu zapadne Evrope dobile SVojo potrditev. Vse tisto, kar ob nastanku
azijski socializem ni znal in ni mogel dati, bo lahko dal zahodnoevropski socializem zaradi
svoje ekonomske razvitosti, demokratične tradicije in splošno kulturne ravni. Azijski
socializem ni imel (in nima) v zadostnem obsegu ne prvega, ne drugega, ne tretjega. Naš tudi
ne. In zato smo, takšni kot smo.
V zahodni Evropi sta sedaj novi dve stvari:
a)evrokomunizem;
b)	močan ekonomski potencial.
Ker bi lahko mojo trditev o močnem ekonomskem potencialu zahodne Evrope moji kritiki
imeli kot nov dokaz proevropske, (čitaj) izdajalske orientacije, naj citiram v dokaz moje
trditve sekretarja ekonomske komisije OZN Janeza Stanovnika6. Takole pravi:
"Po drugi svetovni vojni je izredno hitro oživela proizvodnja v zahodni Evropi. Hkrati je
prišlo do razmeroma hitrega razvoja v vzhodnoevropskih državah. V začetku petdesetih let
skoraj ne moremo govoriti o evropski proizvodnji, najbolj značilno pa je to, da smo v
petdestih letih govorili in pisali o pomanjkanju dolarjev, danes pa ekonomisti pišejo knjige o
povodnji dolarjev. ZDA so predvsem izgubile tehnološki monopol, ki so ga imele po drugi
svetovni vojni. Tehnološka superiornost ZDA po drugi svetovni vojni je bila tako velika, da
ni šlo za nič drugega kot za ameriško supremacijo. ZDA so v dobršni meri v svojem
političnem antagonizmu do SZ po Marshallovem planu in drugih instrumentih, z
6Janez Stanovnik, rojen 1922, diplomirani ekonomist, med NOB opravljal politične dolžnosti, po vojni
najprej član Studijskega oddelka pri predsedstvu vlade FLRJ, nato ekonomski svetovalec v stalni misiji in
delegat pri OZN, direktor inštituta za mednarodno politiko , zvezni poslanec, član zveznega izvršnega
sveta, izvršni sekretar evropske ekonomske komisije v Ženevi, sedaj član predsedstva SR Slovenije.
225
dnevnik in spomini____ 		1976
multinacionalnimi družbami in intenzivnimi naložbami v zahodni Evropi gospodarsko
amerikanizirale Evropo. To pomeni, da je evropska industrija sprejela ameriški sistem
množične proizvodnje, marketinga (trženja), sistem velikih družb in sistem, ki temelji na
razvoju tehnologije. Pokazalo seje, da ima Evropa zelo velik tehnološki potencial. Zato seje
hitro uveljavila s celo vrsto tudi novih proizvodov, zviševala produktivnost dela in tako
uspešno širila svoj delež v svetovnem izvozu.
Z druge strani pa je zahodna Evropa zaprla agrami trg in začela počasi izrivati ZDA kot
enega svojih najpomembnejših partnerjev pri izvozu kmetijskih izdelkov. Zahodna Evropa je
postajala čedalje bolj avtarkična v proizvodnji hrane, seveda za velikansko ceno notranjih
subvencij. To oživljanje zahodne Evrope je eden izmed najbolj pomembnih faktorjev, ki je
ustvaril novo dimenzijo v svetovnem gospodarstvu."
Niti prvo niti drugo ni predvidela naša idejna in politična strategija. Enostavno niso hoteli
in želeli videti takega razvoja. Njihovi strategiji predimenzioniranega pomena neuvrščenosti
in tretjega sveta bi bolj ustrezal ekonomski krah zahodne Evrope in njen politični premik v
desno, zato sedaj modro molče in hočeš nočeš nekoliko zboljšujejo svoje ekonomske zveze z
njo.
Evrokomunizem je dejstvo, mimo katerega ne bodo mogli. Je naš zaveznik in kritik
sočasno. Eno od drugega ni mogoče ločiti. Prej ali slej bo zahteval in izsilil opredelitev. Prej
ali slej bo tudi javno povedal svoje rezerve do naše politične teorije in prakse. Mislim, da bo
v bližnji bodočnosti izvršil svoj pozitivni politični vpliv tudi na nas in pri nas. Smo vendar že
tako odprta, demokratična in dinamična družba, da nismo popolnoma imuni do njega. Tudi
geografsko smo njegov sosed.
Ekonomski potecial zahodne Evrope oziroma EGS (povečan s Španijo in Portugalsko) je
pri nas stalno prisoten. Če hočemo biti neodvisni in ekonomsko samostojni, če nočemo
tvegati ekonomske odvisnosti od Vzhoda, morajo in morejo ostati naša vrata EGS-u odprta.
Zdi se mi, da so to končno spoznali tudi naši sedanji voditelji. No, če so to sedaj spoznali,
naj bi bilo to genialno! Če sem to pred leti vztrajno trdil jaz, je bilo za njih - izdajalsko!
Dvojna merila: če storim jaz - je sveto; če isto storiš ti - je prekleto!
3. december
Ob peti obletnici 21.seje se me je spomnil Jure Bilič7 v svojem intervjuju, ki ga je dal za
Radničke novine. Kot piše Politika, sem govoril o Sloveniji, ki pripada zahodu in zahteva
dvopartijski sistem in parlament. Seveda o tem ali kaj podobnem nisem govoril nikoli.
Odkod potem Biliču ta podatek? Jureta Biliča poznam že od vojnih dni kot skojevca.
Nazadnje sva skupaj sedela in se dobro razumela v komisiji za ustavne amandmaje leta 1970.
Težko verjamem, da bi si lahko take trditve enostavno izmislil in pripisal meni. Tudi
Ribičičeve podtaknjene "vizije" niso samo njegove.
7jurc Bilić, rojen 1922, končal visoko politično šolo, udeleženec NOB, po vojni opravljal vrsto političnih
dolžnosti'v SKOJ-u in partiji, nato član izvršnega komiteja CK ZK Hrvatske in izvršnega biroja CK ZKJ,
človek, ki resno jemlje Titovo definicijo komunista kot vojaka revolucije.
226
dnevnik in spomini_ 		1976
Vse bolj prihajam do zaključka, da za take in podobne izjave o meni dobivajo moji kritiki
gradivo iz mojega dosjeja, ki mora biti precej obširen in dobro shranjen v zvezni policiji in
KOS-u. Da tem tovarišem nisem bil nikoli preveč simpatičen, je jasno. Moja dosledna
demokratična orientacija jim ni bila preveč všeč. Vendar, težko verjamem, da bi jim bilo to že
dovolj močan razlog, da bi falsificirali poročila o meni. Verjetno, da so nabrali precej od
agencije E.B.P. (Ena Baba Pričala). Iz tega izvora so napolnili tudi dosje drugih (Kardelja,
Popita, Kraigherja idr. ). Vendar je pri meni stalno prisotna obdolžitev in sum, da sem
prozahodno orientiran in da hočem odtrgati Slovenijo od Jugoslavije. Resnica je obratna!
Vedno sem govoril: Mi Slovenci bi bili zadnji, ki bi razbijali Jugoslavijo. Če bi do tega na
žalost prišlo, bomo zadnji, ki bi jo pokopali.
Kljub temu stalna podtikanja in lažne obdolžitve. Čigav interes je to in čigavo delo? So
delali in delajo to moji nekdanji sodelavci? Ne verjamem! Njim je sicer taka diskvalifikacija
osebno ustrezala, vendar ne verjamem, da bi bili oni njeni avtorji. Agencija E.B.P. je zbirala
vsemogoče; v njenih poročilih je bilo verjemo več zavisti in neumnosti kot pa premišljene
politične strategije. Bolj meje opravljala v svojem stilu, kot politično razumela, kdo sem in
kaj hočem. Torej od kod in zakaj ta ton in sum o meni? Mnogo sem razmišljal o tem. Čedalje
bolj se nagibam k domnevi in zaključku, daje to delo neke tuje obveščevalne službe, ki ima
interes in nalogo skrivoma pošiljati naši obveščevalni službi izmišljene podatke o tistih
ljudeh in voditeljih v Jugoslaviji, ki so nasprotni politiki države, kateri ta obveščevalna
služba pripada oziroma služi. To je trik, ki ni tako redek in neuspešen v džungli mednarodne
obveščevalne in tajne politične borbe. Eno je gotovo: nekdo doma ali v tujini je falsficiral
lažna in politično premišljena poročila o meni in jih po raznih kanalih pošiljal v policijski
dosje. Veijetno se to še sedaj dogaja. In to je pravi izvor političnih klevet o meni, ki gredo
občasno v javnost. Kot si želim politične rehabilitacije, si še bolj želim dočakati dan, ko bo
moj policijski dosje vsem državljanom odprt in ko bo postalo jasno, kdo, kdaj in zakaj ter
kako gaje napisal in napolnil.
13. december
V sobotni prilogi Dela je bil celoten tekst Jureta Biliča8. V njegovem besedilu je poleg
improvizacije, neumnosti in klevet čutiti tudi strah. Boji se, da bi Jugoslavija razpadla. Zato je
napadel ljudi politike, ki se po njegovem mnenju zavzemajo za nekaj takega. Po Juretu sem
med domačimi jaz in med tujimi Nixon, ki naj bi delovala v prid razpadu Jugoslavije. Človek
mora biti zelo zmeden (in še to ni dovolj), biti mora tudi Dalmatinec, da lahko govori ali
verjame kaj takega? Z Nixonom seveda nimam nič skupnega, razen slučajnosti, da sva oba -
seveda iz različnih razlogov - dala ostavki. Ej, Jure, Jure baš mi ga šiješ! Amerikanci bodo
seveda protestirali, zahtevali pojasnila, ker ne morejo dovoliti, da Jure iz Dalmacije po mili
volji eksercira z njihovim bivšim predsednikom. Naši bodo v zadregi; ne morejo pritegniti
Juretu; ne morejo ga javno popraviti. Čas bo torej napravil svoje in zadeva bo zaspala. Če
protestiram, ne bom nič dosegel, ampak samo dvignil dodatni prah ob tej Juretovi
mojstrovini. Torej molčati in pogoltniti še eno politično kleveto. Ni prva in tudi ne zadnja.
Moj značaj se temu upira; moj razum in izkušnje mi govore, da je najbolje molčati. Se bo
prišel čas, da govorim in da zahtevam dokaze in pojasnila.
^Delo, sobotna priloga, 13.december
227
dnevnik in spomini_ 		1976
Kdo je Dolane ?
28. december
Sinoči smo na partijskem sestanku čitali poročilo IK CK ZKJ o obisku Brežnjeva.
Brežnjev je ponovil zahtevo, da se vrnemo nazaj v lager. Tito je vse odbil, čeprav po mojem
mnenju preveč vljudno in bledo. Sovjetskim zahtevam bi morali drugače odgovoriti.
Brežnjev je napadel poimensko tudi Dolanca; verjetno Dolane tega ni pričakoval. Kakšna
ironija usode. Dolane je predstavnik najbolj neinteligentne in dogmatske struje v političnem
vrhu. Gledano objektivno je on jugoslovanski neostalinist, čeprav je to pri njem nekoliko
prikrito, predvsem zaradi tega, ker je prakticist in politični menedžer. Če bi bil ali hotel biti
teoretik in filozof - kar seveda ni in ne bo - potem bi bil njegov neostalinizem jasen in
vsakomur viden. Tako pa tu ali tam pride njemu samemu do nedoslednosti in zmede. Danes
grozi, jutri hrabri. Enkrat je partija daleč pred in nad ljudstvom, drugič je ljudstvo vse in
drugi nič. Vidiš moža, ki sedaj kaže belo in jutri že vso črno karto. Manjka mu doslednosti,
globine, premišljenosti, znanja in lucidnega duha. Površnost značaja, povprečna pamet,
stremuštvo in sladka omama oblasti gaje prevzela in ga premetava sem in tja, zato ima nekaj
podpore med kadri in tudi pri ljudeh, ki pričakujejo od njega še velikih dejanj. Vidi in čuti
marsikaj, kar drugi ne vidijo in čutijo, ker pa sta njegova ideološka zavest in vedenje o družbi
in življenju obremenjena in omejena z dogmatskim marksizmom, ostaja dosledno zvest
podobi partijskega aktivista - vernika in birokrata! Dolane je zelo protislovna osebnost.
Njegov meteorski vzpon bo njegova tragika. Sovjeti so preveč kratkovidni, preveč nestrpni
in oholi, da bi lahko razumeli in doumeli, da je Dolane njihov dolgoročni sodelavec, če ne
celo zaveznik. Oni ga gledajo in ocenjujejo kratkoročno in gledan tako jim je neprijeten; on je
za njih slon v sovjetsko-jugoslovanski trgovini porcelana. Zato so ga napadli in ga želijo
napoditi iz te trgovine. Ubogi Dolane! Gotovo je prepričan, da se mu je zgodila krivica.
Pričakoval je nagrado in pohvalo. Dobil je grajo in čaka ga kazen. Zmeden človek zmedenih
časov.
Sporočilo izvršnega komiteja o jugoslovansko-sovjetskih razgovorih mi je povedalo
dvoje. Prvič - na vzhodu nič novega: Stalin lahko mirno počiva! Drugič - Brežnjev:
njegove teze in zahteve so dale navdih našemu Juretu Dalmatincu za njegov intervju v
Radničkih novinah. Jure je bil o razgovorih dobro informiran. Razmišljal je in začutil
nevarnost. Sovjeti hočejo vso ali vsaj pol Jugoslavije. To ga je vznemirilo. Vedel je, da ne
sme javno napasti Sovjetov. Zato je dal duška svoji mediteranski duši drugače. Napadel je
tiste, ki so ali so bili po njegovem mnenju drugi partner pri razkosanju Jugoslavije. Ker se ni
smel zapoditi na vzhod, se je obrnil in zapretil proti zahodu. Najprej je omenil Kavčiča kot
"notranjega zahodnega razkosevalca Jugoslavije"; potem je požugal še Nixonu kot
zunanjemu partnerju tega nečednega dogovora. Tako je Jure poškropil hudiča (zahodnega) z
blagoslovljeno vodo in njegova duša je začutila olajšanje. To olajšanje ni popolno, kajti naš
Jure ve, da se tam na vzhodu nekaj kuha, v kotlu...; ne, ne imenujmo po nemarnem tega
imena! Ubogi Jure! Dali mu bodo razumeti, da naj v bodoče tehta svoje besede. Vendar to
nič ne spremeni položaja. Grozeča vzhodna nevarnost je še vedno tu. "Fifty-fifty" Stalina in
228
dnevnik in spomini_ _	1976
Kaj storiti, to je vprašanje? Klevetati Kavčiča? Ni verjeti, da bi bila to rešitev in izhod.
Pustimo času čas!
229
dnevnik in spomini_ 		1976
1977	SMERI NERAZVOJA
б.јапиаг
Lanska gospodarska bilanca se precej razlikuje od tiste, ki je bila načrtovana in politično
obljubljena. Umetno oziroma administrativno so zadržali cene, zato je inflacija polovico
manjša (uradno 12%) kot prejšnje leto. Uvoz so administrativno omejili, izvoz dodamo
stimulirali. Manjša stopnja inflacije in devizni suficit sta posledica te administrativne
intervencije. Če to upoštevamo, so seveda doseženi rezultati varljivi pokazatelji zdravstve-
nega stanja gospodarstva. Tembolj, ker produktivnost stagnira; izgube so večje;
akumulativnost manjša; obremenitev in brezposelnost sta tudi v stalnem porastu. Kljub
samoupravnim frazam obseg dohodka, s katerim razpolagajo delovne organizacije stalno
pada in je že pod 70%. Toliko je znašal že v začetku Kraigherjeve reforme, torej pred
desetimi leti. V pogojih dosledne delitve po delu, bi takšen razvoj nujno povzročil
napetosti, pretrese in stavke med proizvajalci. Zakaj se to ne dogaja? Nikakor ne zaradi
samoupravne zavesti in navdušenja za tako politiko. Vzrok za relativno mimo stanje
oziroma pasivno nezadovoljstvo in samo za "zaskrbljenost" je iskati v odstopanju od
delitve po delu. Dmgače povedano, pri politiki osebnih dohodkov pušča oblast delovnim
organizacijam zelo svobodne roke. Stanje in razvoj gospodarstva sta taka, da bi bile
potrebne tudi ostre intervencije v interesu produktivnosti in za zaščito akumulativnosti.
Vendar tega režim in dnevna politika nočeta storiti, ker se bojita in zavedata posledic.
Dobro vedo, da bi bila v tem primeru navidezni mir in politična stabilnost porušena. Če bi
se to zgodilo, bi lahko sedanja politična koncepcija postala vprašljiva. Ker pa sedanji vrh
tega ne more dopustiti, to bi bil začetek njegovega padca, raje pušča vnemar vse bolj vidne
znake naše gospodarskopolitične krize, ki se porajajo kot posledica relativno vse manjše in
* slabše gospodarske učinkovitosti in ekonomike dela. Počasnejši razvoj, nižji standard,
akumuliranje vse večjih protislovij naše družbe - to so rezultati te politike, ki bo prej ali
slej prišla do svoje nove točke. Ko se to zgodi, bomo imeli in doživeli naš dan.
9.januar
V novem intervjuju nam je Dolane sporočil novo marksistično odkritje. Po njegovem je
demokracija stvar prejšnega stoletja1. Torej sedaj ni več važna. Sedaj je važna samo
emancipacija! Človeka postane strah, če pomisli, da to govori sekretar izvršnega komiteja
ZKJ! Najprej in predvsem: demokracija ni isto kot emancipacija! Dalje upajmo, da bo
prihodnje stoletje res stoletje demokracije, kajti sedanje to še ni. O prejšnem ni vredno
izgubljati besed. Bilo je stoletje obračunavanja s fevdalizmom, pohodom kapitalizma,
kolonialnega osvajanja itd. Dolane je tudi pozabil povedati: emancipacija koga ali česa?
Kapitala, neznanja, zaostalosti? Lahko tudi do stranke, politike, oblasti ali celo do Dolanca?
Zbrka in čorba! Kot slon med porcelanom! Toda kljub vsemu ta izjava in odkritje nista
slučajna. Botroval jima je neostalinizem, ki je globoko zasidran v zavesti, v dejanju in
delovanju tega moža.
1 Stane Dolane, intervju za Delo, 31.12.1976.
230
dnevnik in spomini____________________________________ 		1976
Jaki2
Ob Novem letu sem dobil njegovo voščilnico s pripisom, da bi me rad videl. Bil sem zelo
vesel. Poklical sem ga po telefonu in dogovorila sva se, da ga obiščem. Včeraj sva ga z
Angelco obiskala. Preživeli smo popoldan v prijetnem in zanimivem pomenku.
Videla se nisva pet let. Ko sem ga prvič obiskal na njegovem domu in v ateljeju - bilo je
1970. leta - sem to storil iz spoštovanja do njegove samobitne in enkratne umetniške
osebnosti in zaradi občudovanja njegove umetnosti. Ko sem tedaj prvič segel v roko komaj
štiridesetletnemu postavnemu slikarju - "naivcu", pač nisem slutil, da se bodo med nama
spletle trajnejše vezi poznanstva in prijateljstva. Takoj sem začutil, da imam pred seboj
izredno, posebno in originalno osebnost. Jaki je vulkan, ki bruha iz sebe življenjsko silo,
umetniško ustvarjalnost, dinamičnost, humor potepuha, kritiko upornika, cinizem filozofa,
človeško toplino humanista in naivnost otroka. On je otrok svobode, čeprav je začel svojo
kariero v zaporu. V njem je - tako v človeku kot v umetniku - poosebljena slovenska
antitradicija. Začel je iz nič, od nikogar ni nič dobil, nikomur ni nič dolžan. Vsa slovenska
zgodovina od reformacije, protireformacije, klerikalizma, meščanstva in do partizanstva, je
šla mimo njega oziroma on mimo nje. Padel je v to našo stvarnost kot meteor; seveda ni
padel z neba, ampak je pridrvel, prebil seje in dvignil iz dna. Koliko slovenskih umetnikov
je postalo žrtev vsakokratnih splošnih razmer, pogojev revščine, zatohlosti, sektaštva in
nerazumevanja. Zaradi njih so vsi tipeli. Vse to jih je obremenjevalo ali zaustavljajo pri
njihovem delu, snovanju in pohodu proti soncu in svobodi. Mnoge od njih je celo potrlo,
zlomilo in uničilo. Vsi, od Trubarja, Prešerna, Levstika, Zupančiča in Cankarja do Ažbeta,
Groharja in Jakopiča, od Kosovela, Voranca, Kranjca in Kosmača pa do Kosa, Jakca, Kalina
in Batiča, so plačevali in še plačujejo svoj davek v tej naši tradiciji, razmerah, zavesti in
omejenosti, porojeni, privzgojeni in podedovani v večstoletni borbi Slovencev za svojo
zemljo, kruh, svobodo, napredek in samostojnost. Jaki ima srečo, da je najslabši
davkoplačevalec med njimi. On je otrok sreče in sonca: neobremenjen, brez predsodkov,
antikonform ist po krvi in duši, svojstvu in značaju. To je neugnani in divji mustang, ki z
enako hitrostjo in lahkotnostjo galopira vsepovsod: po zelenih prekmurskih ravninah, po
pohorskih gozdovih, po savinjskih bregovih, po asfaltu Ljubljane ali po ulicah Münchna,
Pariza, Milana. O bog, kako tipično neslovensko je to njegovo dirjanje, rezgetanje in
poskakovanje. On je vedno nemimi popotnik, raziskovalec človeških duš in usod, pokrajin
in poti, oblik in pojavov.
Tega svobodnega konja ni mogel osedlati nihče in z ničemer: ne z grožnjo in z naporom,
ne s hvalo in darili, ne s protokolom in hierarhijo, ne s politiko in ideologijo. Nič ga ne more
spremeniti. Nihče mu ne pride do živega: ne slava, ne čast, ne denar, ne oblast. Ostal je
svoboden in zvest samemu sebi; zvest svoji umetnosti, pridni sluga svoje velike
ustvarjalnosti, suženj dela in otroško zaupljiv vernik v nepremagljivo poslanstvo človeškega
razuma in srca. No, ne more si kaj, da ne bi čas in razmere, ki jih vidi in čuti na tem planetu,
2 Jože Horvat-Jaki,slovenski slikar in grafik.
231
dnevnik in spomini_ 		1976
vrgle grenkih spoznanj na to njegovo vero in zaupanje. Tudi on ima trenutke razočaranja,
dvomov in grenkosti. Kdo je brez njih? Samo bedak! Vendar to so res samo trenutki, kratka
počivališča ob njegovi človeški in umetniški poti, ki pelje strmo v bodoče daljave
človečnosti.
Celoma panorama časa in dogajanj sedaj in tu se Jakiju - človeku, državljanu, človeku,
patriotu in občanu - kaže nekoliko zamegljeno. Vendar to njega ne moti; giblje se po njej s
samozavestjo poštenjaka in pogumom amaterja. Včasih zamenja posledico in vzrok; tu in
tam mu kdo podtakne groš za cekin. No, čeprav ni dorasel vsemu, kar se dogaja v
zapletenem ozračju družbenega in političnega kozmosa, pa kljub temu ne izgubi orientacije.
Dobro ve, kje je vzhod in kje zahod, kje jug in kje sever. Trdno je zasidran v svoji krajevni
okolici in junaško prenaša vse njene nadloge. Budno išče in ugotavlja meje in razloček med
socialno frazo in tovariškim dejanjem, med zajedalstvom in solidarnostjo, med domnevo in
dejstvom. Ko me je pot pred petimi leti ponovno peljala mimo njegovega doma, sem se
kratko zadržal pri njem. Ko je zvedel, da grem v Prekmurje na uradni obisk, so njegove sive
oči zatrepetale z neprikritim hrepenenjem. Povabil sem ga s seboj. Vabila seje razveselil kot
otrok. Prekmurje, njegova ožja domovina! Prijetno sva preživela in doživela ta obisk v
Prekmurju. Čeprav tudi m vsepovsod srečaš in vidiš njegove slike, se mi je vendar
dozdevalo, da slišim rahel in daljni odmev izreka starih Rimljanov: Nema poeta pro patria
nihil. Verjemo upravičeno, ker Jaki res ni poet Prekmuija. Njegova umetnost hodi po
globljih in širših poteh človeškega snovanja. To so bili moji vtisi in spomini na Jakija, v
katerih sem premišljeval včeraj popoldne, ko sva se z Angelco vozila od Ljubljane proti
Nazarjem. Mučila me je radovednost, kam in kako se je razvil in oblikoval kot človek in
umetnik v teh petih letih, kar se nisva videla.
Ko sva si prisrčno in prijateljsko segla v roke, mi je pokazal svoja najnovejša dela. Bil
sem vesel, ko sem spoznal, da se ni umidii ali obstal. Napredoval je. Njegove slike in izraz
so globlje, bolj dinamične in bolj vsestranske, kot so bile. Vulkan bruha naprej z
nezmanjšano močjo in fantazijo.
O Jakiju - umetniku in slikarju so napisali že mnogo; in še več bodo. Pisali so o njem
poklicni kritiki, tuji in domači, pisali so priložnostni publicisti in novinarji in reporterji. Pisali
so prijatelji in nasprotniki. Oglašali so se tako tisti, ki ga sprejemajo, kot tisti, ki ga
odklanjajo. Končni sodnik bo razdalja in čas, kateremu bodo kljubovala Jakijeva dela in
pripovedovala o nečem, kar je bilo ali naj bi bilo ali še bo lepega, vzemirljivega in vrednega v
skupni zakladnici vrednot človeštva. Jakijeva umetnost je taka, kakršen je on sam.
Originalna, enkratna, neformalistična in dinamična. Njegova disharmonija barv se zliva po
skladnem, lepem in harmoničnem življenju. Govorim o večnem hrepenenju, ker takega
življenja ni in ga ne bo. Torej: naprej popotnik v neznane in neraziskane kraje. Neskladnost
in grozljivo osuplost oblik, ki se kaže v njegovih slikah, doživljam kot dialektiko, kot boj
nasprotij, kot večno umikanje starega in porajanje novega, kot valovanje morja, kot ritem
življenja in spreminjanje vsega, kar je bilo, je in bo. Predvsem paje v njegovih slikah čutiti
moč, silo, izbruh, energijo, fantazijo in zapeljivost duha, ki vabi, raziskuje in lucidno prodira
v našo najbolj intimno zavest in intuicijo in osvobaja utesnjeni temperament naše podzavesti.
Ko stojiš pred njegovo sliko, jo opazuješ in razmišljaš, porečeš samemu sebi: To nisem jaz,
232
dnevnik in spomini___ 		1976
to ni moj duh, to ni tisto, kar je v meni. Ko odhajaš od nje in jo še enkrat pogledaš, kar tako,
za slovo, tedaj te strese in spreleti spoznanje, in vendar nekaj znanega in neizbežnega je v
njej; da, tudi ti si tam, med plesom barv in v tem živem ritmu raznovrstnih čarovniških oblik.
Tam si z enim delčkom svojega življenja, z enim hipom svoje usode, z enim atomom svojega
hrepenenja, zavesti, spreminjanja in protislovnosti. Ko si šel mimo nje, ti je slika nekaj rekla;
ne veš natančno kaj, vendar čutiš, da si za spoznanje in za trenutek bogatejši, mogoče tudi
boljši pred samim seboj. Čutiš se zadet in prizadet; nekoliko potolažen in vznemirjen. Tako
deluje in govori umetnost. Srečal in pogovarjal si se z njo.
Tako slika in riše Jaki. Vedno nekaj pripoveduje, odkriva in snuje: s svojimi rožami
kontrastnih barv; z neugotovljenimi oblikami grozljivih kompozicij; s freskami čarovniškega
duha; z oblikovano keramiko; s poslikanim tekstilom, z dekoracijo bara ali z graviranim
zlatnikom. Resnično velik umetniški duh snuje iz resničnosti življenja, hkrati pa gleda in
vidi grenko podobo dnevne stvarnosti. Njegova fantazija in intuicija plavata nad ograjami
prevladujoče ideologije in obstoječega družbenega reda. Samo umetniška dela takega
ustvarjalnega duha prežive čas in razmere, v katerem so nastala. Samo njim je dana moč in
poznana skrivnost večnega pripovedovalca. Zato in samo zato so preživele čas Homerjeve
pesnitve, Miloška Venera, Dantejeva poezija, Shakespearjeva dramatika in Michelangelov
čopič in dleto. Vse, kar je v umetnosti podrejeno spoznanemu, tako ali drugače privezano
samo k danemu in doseženemu, je kratkotrajno ali zagotovo vsaj prehodno. Mnogi umetniki
in ustvarjalci se tega ne zavedajo in zato so njihova dela tematsko in časovno pogojena in
omejena. Jaki ne spada mednje. V njem je bilo spoznanje te resnice po milosti božji položeno
že v zibelko, skupaj s slikarskim čopičem in ustvarjalno slo. Ta resnica pri njem enostavno
biva v njegovi umetniški podzavesti. On o njej razmišlja, filozofira ali meditira; ona je vedno
in neopazno prisotna pri njegovem plesu čopiča kot polnočna senca zahajajočega meseca.
Seveda, zato pa je slikarska umetnost vznemirljiva, dopadljiva in vprašljiva; nič čudnega da
paje za mnoge tudi nezanimiva ali vsaj nerazumljiva.
Popoldan je zelo hitro minil. Poslovila sva se in odpeljala v večerno temo in meglo. Tam, v
Nazarjih pa je s svojo ljubeznivo in razumevajočo družico ostal umetnik, ki nam bo še
marsikaj povedal in ustvaril v sedanjem času, našim zanamcem in prihodnosti.
Listina 77
15.januar
Ob Novem letu 1977 je skupina 240 češkoslovaških državljanov podpisala listino oziroma
poslalo poziv češkoslovaškim oblastem, naj spoštujejo svoje lastne zakone in mednarodno
sprejete obveznosti glede človekovih pravic in svoboščin. Namesto razumevanja in
človeškega odziva so dobili silovito kampanjo in policijsko preiskavo. Vse znane in poznane
etikete stalinističnega besednjaka "o zaveznikih buržoazije, sovražnikih ljudstva in
kontrarevolucionarjih" bruha uradna partijska propaganda zoper podopisnike listine. Gotovo
bo prišlo tudi do kazenskih represalij. Vse to - štiridest let po velikih stalinskih čistkah v
srcu Evrope in v državi, ki naj bi se imenovala socialistična. To početje češkoslovaških
oblastnikov je nov pljunek v obraz pravega socializma in njegovih idealov. Prav tako ga bi
morala obsoditi vsa napredna in demokratična svetovna javnost, prav tako kot obsoja
fašistične pogrome v Čilu ali rasno diskriminacijo v Rodeziji. To so namreč dejanja in zločini
233
dnevnik in spomini_ 		1976
zoper vest človeštva in dostojanstvo človeka, ne glede na to, v imenu katere ideologije ali
pod katero zastavo se izvajajo. Tem slabše za marskizem in socializem, če jih opravljajo v
njihovem imenu, kot je to sedaj slučaj v Češkoslovaški.
Zahodnoevropske komunistične in meščanske stranke so dvignile svoj glas protesta in
vesti zoper to človeško in "socialistično" sramoto. Pričakovati bi bilo, da se jim bo ZKJ
pridružila. Vendar ne! Mi molčimo in bomo molčali. Čudno?! Mi, ki pravimo o sebi, da smo
brezkompromisni, borci za pravice človeka, mi, ki protestiramo zaradi nasilja v Ameriki,
Afriki, Aziji, na Koroškem in povsod, previdno molčimo, ko preganjajo in strahujejo
prepričane komuniste in napredne intelektualce na Češkoslovaškem. Ko so hoteli prešteti
naše Slovence na Koroškem, je Jugoslavija zagnala krik in vik širom sveta, češ da je to
kršitev osnovnih človečanskih in narodnostnih pravic. Dneve in dneve so dogodki v Čilu in
Rodeziji predmet kritike naše propagande. Upravičeno! Z razlogom! Vendar v slučaju
Češkoslovaške ni tako. Tu se jugoslovanska principielnost konča. Namesto glasnega
protesta imamo sramežljiv molk. Zakaj? Zato ker je ZKJ ostala na pol poti do cilja in
spoznanja, ki se imenuje: brez demokracije ni socializma. Kljub vsemu, kar smo storili in
dosegli v boju za demokracijo in emancipacijo človeka in v boju s stalinizmom, ZKJ na
žalost še ni dovolj široko in globoko odredila prostora, pravic in dolžnosti vsem tistim, ki
hočejo in poizkušajo graditi socializem, ne da bi bili pri tem obvezni podpirati dnevno
vladajočo politiko in sprejete ideje in programe subjektivnega faktorja, se pravi ZKJ. Torej
nam glede češkoslovaške sramote zapira usta tista dogmatska obremenjenost o diktaturi
proletariata, ki je že do sedaj napravila toliko zla in nasilja v njenem imenu in škodovala
resnični osvoboditvi delavskega razreda in socializma. Seveda, tudi mska nevarnost je
prisotna pri naši previdnosti. Račun je jasen: ne izzivaj boga in ne kliči njegove jeze. Bojim
se, da se lahko pokaže - o, da se ne bi! - da je ta račun napačen. Če kje, bi morali biti tu
dosledni in brezkompromisni. Samo take bi nas tudi Sovjeti rešpektirali. Vsako omahovanje
in taktiziranje bodo gotovo vzeli kot našo slabost. Čudno in žalostno! Leta 1948 smo bili
sami, nismo oklevali. Stalinizem je bil na višku svoje moči, politične, ideološke, teoretične in
moralne. Sli smo v boj z njim kot David z Golijatom! Zmagali smo. Sedaj je zelo, zelo
oslabljen, moralno razbit, politično potisnjen v obrambo. Nova spoznanja so zavladala na
svetu. In kljub temu oklevamo; kljub temu ZKJ molči ob češkoslovaških dogajanjih.
Molčimo ob Listini 77, žal, zgodovina ne bo molčala.
Mi in Evropa
25.januar
Spomladi 1971. leta. Bili smo zbrani na Brionih. Imeli smo sejo Predsedstva ZKJ.
Indirektno so bili na dnevnem redu odnosi med Hrvati in Srbi. Hrvaška "evforija" je bila že
na pohodu. Mika Tripalo je napravil koristno samokritiko. Tito je bil z njo zadovoljen in ga
je podpiral. Obravnavali smo tudi mednarodne odnose. V pavzi je Kardelj izjavil, da postaja
Zahodna Evropa zaslužna expozitura ameriškega velekapitala. Bil sem presenečen nad takim
mnenjem in se nisem strinjal z njim. Moja evropska strategija je izhajala iz naslednjih dejstev:
a) Jugoslavija je evropska država;
234
dnevnik in spomini_ 		1976
b)	verjamem v prihodnost demokratične, humane in socialistične Evrope - ekonomsko in
duhovno visoko razvite;
c)	tako urejena Evropa bo tudi zelo važen činitelj v prihodnosti sveta in obstoja človeštva.
Vse moje izjave, misli in čustva o našem odnosu do Evrope so bile vedno v skladu in
okviru teh spoznanj, prepričanja in perspektive. Zal so nekateri ljudje v naših obveščevalnih
službah hoteli videti in poiskati v takem prepričanju dokaze za veleizdajo socializma. Tudi
Mitja Ribičič in Jure Bilič sta ubrala to klevetniško pot. No, bili so tudi taki, ki niso v takem
prepričanju videli izdaje, ampak samo zmoto, češ, Evropa nima bodočnosti. Razpadla bo:
postala bo ameriška in sovjetska kolonija. Bodočnost bo enostavno šla mimo Evrope. Zdi se
mi, da je bil tudi Kardelj v tistih časih zelo blizu temu mnenju. Tudi naša politika, zlasti v
obdobju obračuna z nami (1972 - 75), je bila zelo antievropska. Tudi sedaj ima še mnogo
teh primesi, čeprav se mi zdi, da po Helsinkih ni povsem brez posluha za evropsko
problematiko. Kljub temu sem bil sam zelo presenečen, ko sem prebral Kardeljev intervju v
Delu in v njem tudi tole vprašanje in odgovor:
"Vprašanje: Toda, ali vidite Evropo prihodnosti v 33 državah, ki tesno sodelujejo med
seboj, ali pa menite, da se bo še nadalje obdržala zdajšnja delitev na "deveterico" (EGS), na
nevtralne in na socialistične države ?
Odgovor: Prepričan sem, da bo Evropa prihodnosti skupnost svobodnih narodov, ki bo
izražala visoko in vedno višjo stopnjo humanistične integracije, v kateri bo medsebojno
sodelovanje temelječe na multilaterami ravni, dobivalo čedalje večji pomen in v kateri bodo
državne meje izgubile pomen pregrad med narodi in ljudmi, kakršnega imajo danes.
Toda to je prihodnost, ki ne bo prišla kar sama. Zato je v tem trenutku najpomembnejše, da
so si ljudje, ki gledajo na prihodnost Evrope na tak način, na jasnem, katere poti vodijo v
tako prihodnost, in da jih utirajo s svojo vsakdanjo dejavnostjo v Evropi, kakršna je danes.
Pravzaprav je vsak korak napredovanja na tej poti odvisen od vrste zgodovinskih pogojev, ki
so deloma odvisni od samih Evropejcev in razvoja njihove družbe, deloma pa od razvoja
sodobnega sveta nasploh. Z drugimi besedami, Evropa se sama ne more spremeniti, če se ne
bo spremenil ves svet."3
Po nekaj letih se o zelo važnem vprašanju s Kardeljem popolnoma strinjam. To je naša
prihodnost in vedno bi morali misliti nanjo, misliti tudi takrat, ko hodimo po neuvrščenih
državah Afrike, Azije in Južne Amerike. Na dlani je namreč sledeče spoznanje: kolikor bolj
bo Evropa demokratična in socialistična v toliko lažje bo tudi neuvrščenim, oziroma toliko
bolj se bodo tudi med neuvrščenimi krepile napredne in slabile konservativne težnje, ideje in
hibe. Ali naj potemtakem Kardeljeva izjava pomeni že ustrezno spremembo sedanje
jugoslovanske politike v odnosu do Evrope? Mislim, da ne! Objektivni in subjektivni
razlogi to preprečujejo. Sedanja Evropa je namreč še vedno tehtnica blokovskega ravnotežja.
Vendar se je marsikaj spremenilo in tudi Kardelj to vidi in opaža. Na primer:
3Delo, 25.1.1977
235
dnevnik in spomini_ 		1976
1)	Sovjetski apetiti za Jugoslavijo so stalno prisotna nevarnost. Nedavni obisk Brežnjeva
je to ponovno potrdil. Obdobje po Titu bo za Sovjete enkratna priložnost, da poravnajo svoje
račune z Jugoslavijo in sicer tako, da jo vso pripeljejo v lager ali da dobijo vsaj polovico
vpliva v njej. Kje in kdo so lahko zapreke takim namenom Sovjetov?
Najprej seveda mi sami, naša obrambna sposobnost in politična trdnost in odločenost, da
se ne predamo tako kot so se Čehi. Dalje, neuvrščeni, vendar samo kot moralnopolitični
činitelj. To je nekaj, vendar kadar spregovori orožje, ko ropotajo tanki in grmijo topovi, taka
moralnopolitična pomoč ni mnogo več kot nič. ZDA so tu kot naš posredni zaveznik; v borbi
za ravnotežje bi branili nas - če bi?! Kaj pa, če bi zaradi ravnotežja kot nadomestilo za
likvidacijo neodvisne Jugoslavije vzeli sebi pravico (lahko tudi z nemim sovjetskim
soglasjem), da si pridobijo neko novo področje oziroma državo ali strateško območje, ki bi
ga vključili v svojo cono? To je možno in verjemo! Tudi tak podvig bi bil manj riskanten
kot pa direktna pomoč Jugoslaviji in neposredna konfrontacija s Sovjeti. Lahko bi torej Bela
hiša rekla takole: Prav, vi, Sovjeti, ste prišli k severnim obalam Sredozemskega morja, s tem
ste si pridobili nove politične in strateške pozicije, zato se bomo mi, Amerikanci, izkrcali na
južnih obalah tega morja. Lahko bi šli v Libijo ali v Egipt ali kam drugam. Skratka, ZDA so
naš zelo slab zaveznik, in še ta "zaveznik" bi se lahko v slučaju sporazuma o delitvi
Jugoslavije spremenil v našega drugega grobaija. Pred sovjetsko nevarnostjo oziroma za
našimi zavezniki ostane torej še - kot najbolj realna poleg naših sil - še kolektivna varnost v
Evropi. Pot do tega cilja je dolga, naporna in počasna. Toda ta cilj ni nedosegljiv pod
pogojem, da seveda verjamemo v prihodnost Evrope. Kardelj je povedal, da veijame!
Torej... Jcaj se obotavljate, tovariš Kardelj? Zakaj izgubljate čas? Zakaj cepedrinate sem in
tja? Zakaj dopuščate Dolancu, da preko televizije zmerja evropske socialdemokrate in z
rezervo govori o evrokomunizmu? Prvi in drugi so namreč pionirji spremenjene prihodnosti
Evrope! Lahko še slabši pionirji, res, lahko še obremenjeni s preteklostjo - in kdo ni, prosim
vas - ampak kljub temu so realna družbena sila, ki tipa in hodi k tej in taki evropski
prihodnosti. In če verjamete v tako evropsko prihodnost, zakaj potem dopuščate, da razni
politični fanatiki in špekulanti prikazujejo mene kot izdajalca socializma, in to samo zato, ker
verjamem, slutim in čutim enako evropsko prihodnost, kot jo želite in propagirate Vi? Če je
vse to res, kje je potem logika, poštenje in vest, tovariš Kardelj? Se zdim naiven, kali, ker to
sprašujem? Mogoče. Kljub temu bom ostal zvest svoji naivnosti, to se pravi, trdno
prepričan, da bo tudi v tem mojem primeru zmagala pravica in se pokazala resnica.
2)	Absolutiziranje pomena neuvrščenosti, ki mu tako rada podleže jugoslovanska usma in
pisna propaganda, prihaja vse bolj in bolj navzkriž z dogodki zadnjega časa. Naše
pametnejše glave vidijo, in Kardelj je eden od njih, morajo videti, da so neuvrščeni enomi
samo v nekaterih najbolj splošnih stališčih, kot so: mir, antikolonializem, neodvisnost,
neumešavanje in drugačni mednarodni ekonomski odnosi. Med njimi in še bolj znotraj njih
pa obstojajo ostra ideološka in razredna protislovja. Velika večina neuvrščenih držav v
svojem notranjem razvoju koraka po (svoji specifični) poti, ki vodi od zaostale plemenske,
236
dnevnik in spomini	 __1976
fevdalne ali polfevdalne družbe k začetku privatnega ali državnega kapitalizma. Razpad
agramo-fevdalne družbe in nastanek raznih kapitalističnih tvorb in sistemov bo nujno rodil
kapital in njegovo nasprotje, mezdno delo. Nujno se oblikujeta in se bosta oblikovala dva
razreda: nacionalna buržoazija in proletariat z vsemi političnimi in ideološkimi posledicami,
ki iz tega izhajajo. Nacionalna buržoazija, ki ima in bo še dolgo v pretežnem številu
neuvrščenih držav imela oblast, bo nujno iskala in tudi našla zunanje zaveznike, ki jih
potrebuje v boju s svojim domačim proletariatom. Ti zavezniki so lahko samo kapitalisti, v
prvi vrsti ZDA. To zavezništvo ne more ostati brez odraza na zunanjo politiko vladajoče
buržoazije teh držav in tudi ne na njihovo zadržanje in vlogo v taboru neuvrščenih.
Kolebanja vodilnih garnitur v skupini neuvrščenih držav so zato neizbežna. In bolj verjetno
je, da bodo neizbežne zakonitosti notranjega razrednega zaostrovanja, spopadov in bojev v
posameznih neuvrščenih državah krepile, ne pa slabile heterogenih in centrifugalnih sil v
taboru neuvrščenih. Če ob tem upoštevamo še nekoliko bolj gibčno politiko blokov in zlasti
industrijsko razvitih držav, potem je na dlani, daje začetna enotnost ustanovnega procesa in
oblikovanja neuvrščenih že zelo blizu svojemu zenitu (če ga že ni dosegla) in je realno
predvidevati vse večja protislovja, omahljivost ali celo notranje krize in nesporazume. Zadnji
sestanek v Kolombu je že vrgel take zlovešče sence na prisotne. Dogodki zadnjega tedna v
Egiptu (demokracija, ulični boji, zapiranje levice) so klasičen primer razrednega spopada med
bogatimi in revnimi, med sitimi in lačnimi. Vse to bo potisnilo Egipt še bolj na desno. Lahko
se zgodi, da se bo Egipt zaradi notranjih razrednih razlogov prelevil od ustanovnega
iniciatorja neuvrščenih (kar je Naser bil, skupaj s Titom in Nehrujem) v prvega dezerterja
med njimi. Take perspektive neuvrščenih niso najbolj rožnate. Titova vizija sveta, gledana z
daljnogledom neuvrščenosti, ne izgleda uresničjiva. Usoda mu bo verjetno tudi v tem
primeru dobrotjiva. Ne bo mu dano, da bi videl razvaline svojih lastnih sanj o veličini
neuvrščenih. Srečen človek!
Torej, ne pozabimo na Evropo!
3.) Tretja skupina dejstev, ki silijo pametnejše jugoslovanske glave, da razmišljajo o
Evropi, so tisti demokratični procesi, zlati v deželah zahodne Evrope, ki oblikujejo njeno vse
večjo povezanost, krepijo njeno ekonomsko moč in potiskajo najbolj reakcionarne sile s
političnega prizorišča (Portugalska, Španija). Tu je dalje evrokomunizem in neposredna
perspektiva, da destalinizirani komunisti v Italiji, Franciji in Španiji postanejo tako ali
drugače sestavni del establishmenta teh dežela. Kratkomalo, Evropa (zahodna) ni mrtva,
ampak živi, napreduje, se razvija, utrjuje in se pogovarja o demokraciji in socializmu.
Pogovarja se čedalje bolj razumno, strpno, demokratično in enakopravno.
To so torej dejstva, kijih mora videti in razumeti vsakdo, če ni slep ali bedast. Zadovoljen
sem, da jih vidijo in razumejo tudi nekateri ideologi in strategi sedanje jugoslovanske
politike. In vendar zaskrbljen, da jih bodo ocenjevali in vrednotili prepočasi, z zamudo in
oklevanjem, ki se lahko nekoč v uri težkih preizkušenj, ki nas še čakajo, pokaže kot usodno
za naš socializem in neodvisnost.
28.marec
Bil sem teden dni sam v Strunjanu. Delal sem na vrtu, čital in razmišljal. Sel sem v Istro po
237
dnevnik in spomini__ 		1976
vino h kmetu; po rože k Čopu in Miškonu. Vsepovsod je hodilo za menoj budno oko
"nezmotljive" policije. Mlad, temnolas fant v hrošču KP 472-89 se je vozaril za menoj in
dežural na dvorišču pri vrhniškem domu dneve in dneve; vse skupaj je že smešno in
mizemo. Nikoli nisem skrival pred revolucijo in slovenskim narodom svojih misli in dejanj.
Nikoli. Nikoli nisem in in ne bom napravil ničesar zoper to ubogo ljudstvo in njegovo
srečnejšo bodočnost. Vse svoje sile in sposobnosti sem že od rane mladosti dal na razpolago
nacionalni in socialni osvoboditvi slovenskega delovnega človeka. Bil sem mu zvest vedno
in povsod; in tak bom ostal do svoje smrti. Da, imel sem in imam svoj razum v glavi in
pogum v srcu. Imam hrbtenico, ki se ne uklanja rada levo ali desno, kot se glasi povelje ali
narekujejo razmere. Ljudje so to razumeli, spoštovali in me cenili. To je bil moj edini "greh".
Iskreno želim, da bi imel dovolj moči, razuma in ponosa, da bi ostal tak do konca svojih dni.
Pošten, razmišljajoč, ponosen in neupogljiv samorastnik! Svoboden duh z mnogo prezira do
politikanstva in človeške mizerije in neumnosti, zvest svojemu prepričanju in poln zaupanja
v prihodnost, ki bo prinesla nova spoznanja in bolj demokratično in pokončno življenje, kot
ga živimo sedaj. Nimam ničesar skrivati od vsega, kar je bilo včeraj, danes ali bo jutri. Naj
zato vohljajo za menoj, kolikor hočejo. Naj to delajo vse do moje smrti. Tudi na moj pogreb
lahko pošljejo svoje vohljače, da bodo videli, ko me bodo dajali v grob.4 Vendar, predno se
bo to zgodilo, bomo gledali in doživeli še marsikaj. Mislim, torej sem! To je sedaj
najvažnejše od vsega! Vse ostalo bosta storila čas in prihodnost.
Stara garda vlada, srednja molči, mlada uraduje
29.marec
Kardelj je v razgovoru, ki ga je imel s predstavniki Dialogov, konec lanskega leta
(razgovor je bil pred kratkim objavljen), pozival na znanstveno kritiko naše družbe. Seveda
ni pozabil dostaviti, da mora biti kritika res znanstvena, ne pa politična diverzija. Samo po
sebi je seveda umevno, da bo Kardelju in njegovim dano v svobodno presojo, da odločajo,
kateri tekst je šteti za znanstveno kritiko in katerega za politično diverzijo. Pod takimi pogoji
ni in ne more biti življenja za znanstveno in svobodno kritiko naše družbe. Ona je utesnjena
v ozke, mnogo preozke okvire prevladujoče uradne resnice in podrejena tako ali dmgače
interesom dnevne politike. Zato je tudi slabotna, bojazljiva, rahitična in jecljajoča! Kljub
Kardeljevim pozivom bo ostala taka - vsaj uradno in formalno - vse dotlej, dokler se ne
spremene obstoječe razmere.
V tem razgovoru je Kardelj tudi ugotovil, daje zatajila oziroma propadla druga kadrovska
generacija revolucije. Po njegovem je to usodo doživela zato, ker je hotela biti taka ( to
pomeni: vladati tako) kot prva, to se pravi stara kadrovska generacija revolucije. Zdi se mi,
da je Kardeljeva ocena o drugi generaciji preveč splošna, groba in zato samo deloma točna.
Točno je, da je samo en del, polovica druge generacije, "propadla". En del je ostal pri
življenju in na položajih, in to predvsem zato, ker se je znal dovolj prikloniti in prilagoditi
prvi, stari generaciji. Kdor tega ni znal, ni želel, hotel ali zmogel, kdor je hotel hoditi lastna
pota, misliti samostojno in kritično tudi do prve generacije ali celo mimo nje, je prišel prej ali
4To se je tudi res zgodilo, budno oko videokamere naše "nezmotljive policije" ga je spremljalo tudi na
zadnji pod.
238
dnevnik in spomini_____ 		1976
slej na črno listo in bil tako ali drugače odstranjen ali potisnjen v ozadje. Vsiljuje se
primerjava s stanjem v Sovjetski zvezi. Stalin je svojo absolutno vladavino zgradil in svoj
kult osebnosti utrdil tudi tako, da je politično in fizično likvidiral generacijo boljševikov,
predvsem tistih, ki so nekaj pomenili v oktobrski revoluciji. Iz tega časa je ostalo nekaj
poslušnih kimavcev in ob njih je zrasla nova generacija mlajših partijskih birokratov,
aparatčikov, propagandi sto v in prežvekovalcev Stalinovih modrosti in resnic. Ta tretja
kadrovska generacija, ki ni vohala smodnika oktobrske revolucije in državljanske vojne, ker
je bila premlada, je bila takorekoč glavna udarna in uradniška sila stalinizma. Nekaj
podobnega se dogaja pri nas, seveda mnogo manj izrazito, protislovno in dramatično. Pri nas
predvsem ni fizičnih likvidacij, kot so bile v stalinizmu. Splošna stopnja demokratičnosti,
zakonitosti, humanosti in politične kulture je neprimerno višja. Toda kljub temu so
podobnosti opazne.
Prva generacija revolucije - konkretno na čelu s triumviratom: Tito - Kardelj - Bakarič - se
je ob koncu šestdesetih let srečala z drugo generacijo, za katero ni bilo značilno to, kar pravi
Kardelj, daje hotela vladati na stari način, ampak to, daje hotela v naše politično življenje -
in nenazadnje v odnose v ZK - prinesti in vtkati nekatera sodobnejša spoznanja o politiki in
družbi. Hotela je dati več poudarka boju mnenj, demokraciji, znanju in tehnološki revoluciji.
Hotela je skratka odpreti vrata bolj sodobnim evrokomunističnim tokovom življenja in
delovanja. Tak razvoj, če bi zmagal in se utrdil, bi bil nujno manj romantičen, religiozen in
mističen do revolucije kot se je to zdelo nujno in potrebno prvi generaciji kadrov, tako
imenovani stari gardi. Bil bi tudi ideološko manj ortodoksen, bolj racionalen in manj
zanesenjaški od sedanjega. Pripeljal bi do novih vrednot in spoznanj o mnogih temeljnih
vprašanjih teorije in prakse socializma, kot so diktatura proletariata, demokratični
centralizem, kaj je delavski razred, objektivno-subjektivno, socializem in demokracija,
gospodarstvo in politika, ideologija in stvarnost ipd. Seveda bi tak razvoj, če bi zmagal,
nekoliko zmanjšal absolutno oblast stare garde in njenega triumvirata, čeprav ne bi bil njegov
namen obračunavati z njo in z njimi ali jo celo nasilno potisniti v pozabo. Vendar to ni
bistveno. Bistvene bi bile nove prvine, spoznanja in vrednote nastajajoče socialistične
družbe. Stara garda le-te ni bila več sposobna razumeti in sprejeti. V njej je videla izdajo
revolucije in tudi svoj osebni zaton. Zato se je uprla in po zaslugi Titove avtoritete tudi
zmagala. Po zmagi (začasni) je začela sistematično obnavljati vse atribute stare partijske
teorije in prakse; pozvala je vse - filozofijo, moralo, politiko - k izvirnim vrednotam
revolucije in jih začela (v propagandi) spreminjati v dokončne in večne resnice. Iskala je sicer
na državnem planu (v ustavi) nove institucionalne oblike in rešitve, jih propagirala kot
vseodrešujoče in hkrati z njimi napolnjevala duhovno, teoretično in politično življenje s staro,
praktično vsebino in vrednotami. Nasprotje je več kot očitno. Posledice tudi: povečana
razlika med besedo in dejanjem; znižan tempo gospodarskega napredka; povečana formalna
in zmanjšana dejanska enotnost v pogledih o današnjem in jutrišnjem dnevu.
Druga generacija je umolknila, izginila in odšla v prezgodnji pokoj. Namesto nje je prišla
sedaj tretja (kot v Sovjetski zvezi), ki se kaže kot odrešilna in uspešna. Tudi ta generacija je
bila premlada, da bi vohala smodnik narodnoosvobodilne vojne. V glavnem seje formirala v
političnih šolah, začutila je trenutek, da napravi kariero. Naučila se je besednjak samo-
239
dnevnik in spomini_ 		1976
upravljanja in prodrla v spretnosti in tajnosti režimskega uradnikovanja in uradniškega
aktivizma. Relativno dobro živi; po sposobnostih je zelo povprečna, vendar ubogljiva,
disciplinirana in brez smisla ali želje za tveganje. Operacija, imenovana kadrovska izmena, je
izvršena. Stara garda vlada; srednja generacija molči; mlada uraduje. Krog je sklenjen. Vse je
konstituirano in urejeno. Kako dolgo še?! Verjetno do dneva x! Do razpada triumviata! In
kaj bo potem? Marsikaj bo novega v deželi Danski.
Policijsko zasledovanje
19.april
Že dva meseca opazujem policijsko zasledovanje, ki sem ga deležen. Vztrajno se podi za
menoj hrošč KP 472-83. Sklenil sem napraviti predstavo.
Ko sva se danes dopoldne z Angelco peljala proti Belemu križu, je za ovinkom nad
počitniškim domom usnarjev iz Vrhnike pokazal "hrošč" svoj zadek. Pustil sem ga, da se je
skril pred menoj. Na vrhu pri Belem križu sem zavil ostro levo in takoj se je pokazal iz
zasede za gostilno. Previdno je pomolil svoj neugledni rilec izza neke ciprese. Sunkovito sem
obrnil in zavil proti njemu. Ustavil sem pred njim in mu zaprl pot. Izstopil sem in šel k
njemu. Mladenič v hrošču seje nervozno presedal in trmasto strmel nekam v daljave. Bilje
star okrog 30 let, imel je zalisce in masko na obrazu. Vljudno sem ga pozdravil in mu začel
pripovedovati, kam gremo, zakaj gremo, kako gremo in koga bomo vse videli danes, če nam
bo sreča mila. Predlagal sem mu, naj izpusti tista dva avtomobila kamuflaže med mojim in
njegovim vozilom in naj vozi kar lepo za menoj v miru božjem . Rekel sem mu, da nimam
ničesar skrivati in da mije drago, da me policija stalno spremlja. Bilje presenečen. Kislo se
je smejal. Ze med mojim predavanjem o današnjem popotovanju je skočil iz hrošča, me hotel
prekiniti in nazadnje zaigral nevedneža. Začelje lagati, kot da bi ga navil. Izjavil je, da me ne
pozna, da me prvič vidi, da je slučajno tu parkiral, da čaka prijatelja in da mu je žal, ker ne
razume mojega pripovedovanja. Koje končal, sem mu še predlagal, naj nikar ne čepi ves dan
v zasedi pri počitniškem domu usnjaijev, ampak naj pride lepo v dolino, pred moj vikend,
naj se v miru sonči in kopa, jaz pa obljubim, da ga bom vedno obvestil 15 minut prej predno
bom odšel od doma. Se bolj je bil presenečen in zdelo se mi je, da bo pokazal svojo človeko
podobo in rekel nekaj, kar bi rešilo njegovo dostojanstvo in človečnost. Toda zmotil sem se.
Zopet je začel drdrati svoje profesionalne laži in se reševati z lažjo za lažjo. Prekinil sem ga
in mu rekel, da sem pošten človek, vendar ne bedak. Končala sva in se razšla. Bil sem že pri
svojem avtomobilu, pet korakov od njega, ko je zopet začel svoj refren. V pozdrav sem mu
vrgel nasvet, naj te svoje pravljice pripoveduje svoji teti, če jo ima. Nisem ga več pogledal.
Odpeljala sva se. Angelca je videla v našem avtomobilskem ogledalu njegov zbegani in kisli
obraz.
Odleglo mi je. Ne vem zakaj. Menda zato, ker sem se prvič srečal iz oči v oči s to
policijsko svinjarijo, ki bdi in vohlja za menoj že leta in leta. To srečanje je bilo nekaj
otipljivega in razumljivega. Čeprav je prišlo v podobi meni neznanega mladeniča, ki se je
odločil, da si bo tako služil vsakdanji kruh, sem ga vendar doživel kot svojo moralno zmago
in premoč nad hinavščino in spletkarjenjem duhovnih avtorjev tega početja. Spomnil sem se
visokoletečih fraz o človeku, revoluciji, človečnosti in poštenosti, s katerimi tako radodarno
240
dnevnik in spomini_ 		1976
poučujejo slovenski narod taisti njegovi voditelji, ki so za menoj poslali tega policaja. Zopet
je završalo v meni. Odprl sem okno in razdraženo pljunil v prelepi mediteransko
pomladanski dan! Angelca je sedela zraven mene vsa bleda in nema kot kip. V zmagoslavju
in poštenosti sva kljubovala lažem, prevaram in hinavščini stoletja.
Sele otožna istrska pokrajina me je pomirila. Moje misli so se vrnile v realne razsežnosti
politične bitke. Seveda, njim je potrebno vzdrževati senco suma na mene. Ta dimna zavesa,
ki sojo tako perfidno spletli okrog mene, je njihovo glavno sredstvo, s katerim vršijo pritisk
na mojo politično diskriminacijo in izolacijo. Dovolj je, da se reče: Kavčiču ni vse jasno -
razčiščujemo; in to je železo v ognju, zoper katerega sem brez moči. Prišel bo dan, dočakal
ga bom, za sebe, za moje drage; za resnico in pravico! Nič ne bo ostalo od tega prekletega
dima, ki ga sedaj tako vztrajno in spremo spuščajo zoper mene. Na to pogorišče slovenske
hinavščine in stalinizma bo posijalo sonce in naj se zgodi, da se nikdar več ne bi vrnili dnevi
in časi, ki so zdaj prišlimed nas in nad nas!
13.maj
Danes je praznik policije. Nič več ne vidim hrošča za mojim hrbtom! Nameni ostanejo.
Sredstva se menjajo. Cilji blagoslavljajo sredstva. Danes policija praznuje. Jutri bo že spet
delovni dan.
7.oktober
Minilo je poletje, ne da bi prijel za pero. Krivec je adaptacija hiše, ki smo jo napravili v tem
času, in seveda tudi pomanjkanje večjih in takih dogodkov, ki bi mi razburili duha in
potisnili pero v roke. Ni mi žal, da sem bil od maja naprej fizični delavec, ekonom,
skladiščnik in delovodja na našem gradbišču. Zdi se mi, da bi bil celo Mao Ce Tung
zadovoljen z menoj in mojim fizičnim delom. Na svoj način sem se vrnil v svojo mladost in
ponovno doživljal radosti in grenkobe fizičnega dela in konkretno spoznaval psihološko
ozračje naše gradbene politike. V njem, v tem ozračju in odnosih, so nakopičene v najbolj
pestrih oblikah mnoge protislovnosti sedanjega obdobja. Zraven dela in znanja se šopirita in
uspevata špekulacija in šarlatanstvo. Tu je solidarnost, delovna vnema in poštenje. Toda na
ubogega investitorja prežijo tudi volkodlaki in hijene, ki mu bodo v trenutku nebudnosti
takoj skočili v hrbet, mu popili kri in izpraznili žepe. Birokracija, neodgovornost in človeška
brezdušnost imajo tu velike in s predpisi zavarovane tovariše; gorje državljanu, ki pade v
njihove mreže in preže in kdor se mora prebijati skozi njihov labirint pasti in zamaskiranih
jam. Potrebna sta pogum in vztrajnost, odpovedovanje in zanos, če hočeš priti do konca in se
umiriti pod svojo lastno streho. Da, junak dela je tisti, ki si z lastnimi dohodki in ob polni
zaposlenosti gradi stanovanje. Zaslužil bi vso materialno in moralnopolitično podporo
skupnosti! Namesto nje ima in dobi sumljiv vzdevek "privatnika", ogroža ga brezdušna
urbanistična birokracija, nizka delovna storilnost gradbene operative in nenasitna materialna
požrešnost precejšnjega števila obrtnikov. Zato, vsaka mu čast, kdor ima pogum, voljo in
odločnost, da bije ta neenaki boj do zmagovitega konca. Mogoče niso nikjer tako vidne
razdalje med visokoletečo frazo o združenem delu in socialističnimi odnosi in vsakdanjo
resničnostjo neusmiljenih zakonov blagovne proizvodnje in ponudbe in povpraševanja kot v
podzemlju stanovanjske politike, njene stiske in graditve. Mogoče ni nikjer bolj kot tu vidna
in otipljiva neučinkovitost in voluntarizem tistih in takih velikih in verbalnih gesel o morali,
241
dnevnik in spomini_ 		1976
človeku, zavesti in idealih samoupravnega sistema, ki nimajo in še dolgo ne bodo imeli svoje
materialne podlage in resničnosti in jih zato kratkomalo ni mogoče ne danes, ne jutri, ne tu,
ne tam uresničiti in uresničevati. Donijo pač, toda kot nekaj tujega in daljnega ali kot posmeh
in zgrešena pridiga v simfoniji dnevne in konkretne resničnosti.
"Povej", sem rekel nekemu poštenemu delavcu, ko sva v odmoru sedela v senci na vrt
pod platano, "kako vi doživljate in sprejemate take in podobne nauke in načela dane
politike?" Nasmehnil seje in rekel: "To je daleč, daleč in visoko... nas ne moti," je pristavil
čez nekaj trenutkov. Zamislil sem se in bilo mije težko. "Tudi vi ste bili tam in veste kako je
to," je nadaljeval. "Da," sem vzdihnil, "hotel sem tisto tam, ki je kot praviš daleč in visoko,
spustiti niže in premakniti malo bliže k temu, kar je tu in sedaj in veš ali vsaj slutiš, kako se
je to končalo." "Da," je živahno odgovoril, "ni mnogo manjkalo, da bi vas kamenjali!"
Molčal sem, čeprav mi je misel govorila: saj so te, izza plota, in ne s kamenjem, ampak z
lažmi in obrekovanji, kar poštenemu človeku težje pade kot kamenje.
Take in podobne so torej moje gradbene izkušnje, pridobljene z velikimi stroški in v potu
mojega obraza v tem poletju.
14.oktober
Srečal sem Tribušona. Odšla sva v Šestico, sedela in se pogovarjala uro in pol kot stara
prijatelja. Čutil sem, da so ostale med nama vse duhovne in prijateljske vezi, ki sva jih
zgradila in spletla v dolgih letih najinega sodelovanja. Čas prinaša in bo prinesel svoje, je bil
refren vseh njegovih misli in spoznanj. Razumel sem ga in tudi on mene.
20. oktober
Vprašal me je znanec, kako mi je, ko gotovo vem in vidim, da so me zapustili in izdali
nekateri moji sodelavci in somišljeniki. Niso izdali mene, ampak sebe in svoje prepričanje,
sem mu odgovoril. Res tako mislim. Vsakdo, ki je na vrhu in ima oblast, ima med svojimi
sodelavci tudi take, ki ga bodo takoj zapustili, ko bo konec njegove oblasti! Nekateri so
takega, drugi zopet dmgačnega prepričanja. Veliko je število tistih, ki ljubijo in so vdani
tistemu in takemu prepričanju, ki zmaguje, ki je na oblasti in vsaj uradno v večini. Tako je
bilo, je in bo! Bilo bi neumno biti zaradi tega razočaran ali nesrečen. Hlapci so bili in bodo.
Hlapčevanje je verjemo še bolj stara obrt kot prostitucija. Da, hlapčevanje je najstarejša in
najbolj številna obrt v zgodovini in razvoju človeškega rodu. Njegove oblike se menjajo,
vsebina pa ostane. Vedno primanjkuje kadrov. Danes so v deficitu taki, zopet jutri drugačni
poklici. Izjema so hlapci; teh je vedno dovolj. Njihovo izobilje je nacionalna posebnost,
nesreča in usoda Slovencev. Odrejeno je, da ostanejo do sodnega dne. Njih uničiti ni
mogoče. Preveč jih je in preveč so vztrajni, iznajdljivi in prilagodljivi.
Titov čas
30.oktober
Moj rojstni dan in peta obletnica ostavke. Moj časovni rok za nova spoznanja in
rehabilitacijo je bil odrejen najmanj za pet let. Sedaj je to minilo in vendar ni mogoče trditi, da
smo že tako daleč, da bi bilo možno otipati in določiti datum velikega plesa pri nas. Sedanje
242
dnevnik in spomini_ 		1976
ravnotežje v kotlu protislovnosti in nasprotij drži Tito in njegova teža in avtoriteta. To je
njegov čas. Velik in znamenit, zgodovinski in uspešen, vendar ne absoluten. Tudi ta njegov
čas je omejen, iztekajo se mu dnevi spoznanj, dinamike in ustvarjalnosti. V njem je ostalo
marsikaj, kar ne more in ne bo preživelo zahtev novih spoznanj, dinamike in ustvarjalnosti.
Tito je preživel samega sebe. Zato ostaja na stara leta čaščen kot bog in osamljen kot
puščavnik. On je porok ravnotežja danes in vzrok eksplozije jutri. Ene družbene silnice
hočejo ob njem in z njim zabetonirati večne temelje in nauke politiki, ideologiji, morali,
hočejo ob njem in z njim vsiliti sedanjosti in bodočnosti nespremenljiva merila za vse
vrednosti in nevrednosti, katerim naj služijo ali jih prezirajo člani naše družbe. Letošnje
proslave njihovih jubilejev so komaj še zadržale upravičeno zahvalo ljudstva temu človeku in
njegovemu ustvarjalnemu življenju. Ni bilo težko opaziti, da so se neupravičeno "obogatile"
z mnogimi zgodovinskimi neresnicami, zamenjale preprosto in človeško iskrenost s politično
špekulacijo in se marsikje nerazsodno povzpele v oblake mitologije. Ne vem, kaj ob vsem
tem stari mož doživlja, kaj vidi in razume. Ne vem za obzorja njegovih pogledov in za
globine njegovih misli. Toda očitno je, da on ni več on. Izgubil je samega sebe, iz subjekta je
postal - hotel ali ne - objekt neke politike, režima, da, objekt neke politične špekulacije. Kot
nasprotje vsemu temu početju in politični licitaciji raste, se širi in krepi ozračje, kije podlaga
in začetek tistega kritičnega uma, ki postavlja vprašanja, meri, tehta, dvomi in povzroča
razdalje. Te razdalje in dvomi so zagrabili tudi Jovanko, njegovo ženo in verjetno še
poslednjega človeka, ki mu je on največ zaupal in mu bil najbolj drag, in jo odneseli daleč
proč od njega, v neznano negotovost.
Ta dogodek nima samo obeležja hišnega in zakonskega prepira, v katerem je pač neka žena
hotela imeti svoj jaz in svoj prostor. Je predvsem logična posledica tiste metode in
nedemokratične prakse, kije tako značilna za Titovo osebnost in njegovo politiko... Nikoli ni
popolnoma razumel in sprejel dialektike boja nasprotij in mnenj v KPJ. On je to prakso in
objektivno zakonitost dobro razumel v mednarodnih razmerah. Razumel jo je in bil celo njen
veliki ustvarjalec v odnosu med komunističnimi partijami. Toda doma, v svoji hiši, v njegovi
partiji - ne! Jok brate! Tu ni trpel "frakcije" ali opozicije. To ni bil demokratičen in strpen
voditelj, ampak vladar, ki je vedno na zelo spreten in taktičen način pošiljal v politično smrt
vse tiste, za katere je bil prepričan, da imajo drugačno mnenje, koncepcijo in prepričanje, kot
je njegovo. On ni videl in razumel, da so razlike v mnenjih lahko posledica objektivnih
dejstev v neki družbi. On ni razumel, priznal in sprejel pluralizma objektivnih interesov v
socializmu, ki se pač odraža, uresničuje prek različnega mnenja posameznikov znotraj
socialističnega kroga in na podlagi enome zgodovinske kocepcije socializma! Njemu so take
razlike in personifikacije objektivno različnih interesov vedno izgledale kot subjektivne,
frakcionaške in razbijaške lastnosti in slabosti posameznikov, ki jih je zato stalno
odstranjeval iz političnega prizorišča. Njegova stalna budnost in nepopustljiva odločnost za
tako imenovano monolimo enotnost partije je bila politično geslo takega njegovega, v bistvu
nedialektičnega gledanja na enotnost stranke in kvaliteta njene ideologije. Kolikor bolj so bile
prilike, v katerih je delovala stranka, nenormalne, kolikor bolj so bile revolucionarne, toliko
bolj je bila ta njegova, včasih že religiozna zavzetost za monolitno enotnost razumljiva in
njene negativne posledice manj opazne in lažje sprejemljive.
243
dnevnik in spomini__ 		1976
Na barikadah ni prostora in časa za diskusije. In obratno! Kolikor bolj so postajale razmere
normalne, mirnodobske, toliko bolj sta takšna praksa in prepričanje bodla v oči in povzročala
nepotrebne spore in spopade in zavirala rast demokracije in ustvarjalnosti v avantgardi in v
družbi. Tito se v tem pogledu ni spremenil. Koje prišel skozi težke boje in diskusije na vrh,
je ostal vladar verjemo do svoje smrti. Zato je on, blago rečeno, sokriv za obsežen spisek
svojih najožjih sodelavcev, ki so končali na politični giljotini: Djilas, Rankovič, Nikezič,
Koča Popovič, Savka Dapčevič, Tripalo, Crvenkovski, Tepavac, Kavčič so samo najbolj
vidna imena v vrtincu obračunov in boja za religiozno enotnost partije in gibanja. Čudno, na
tej listini kandidatov za odstrel je bil dolga leta tudi Kardelj. Splet srečnih okolnosti in
njegova virtuozna, taktična spretnost sta ga obvarovali pred streliščem. Po mojem je bil
Kardelj v demokratičnem in progresivnem smislu relativno najvišje tedaj - v začetku 60. let,
ko so bile njegove politične delnice na Titovi borzi najbolj sumljive vrednosti. Pravim,
relativno zato, ker so v absolutnem smislu bile seveda bolj napredne in demokratične od
onih, ki jih je imel deset let preje. Ali, upoštevaje razmere in birokratsko ofenzivo v začetku
60. let in tedanja Kardeljeva stališča, je treba priznati, daje bil tedaj duhovni vodja, teoretični
in politični steber opozicije, če lahko uporabim to oznako za ljudi, ki tedaj niso verovali v
odrešilno moč birokratskoadministrativne histerije, ampak so gledali naprej, v bolj
demokratične, bolj ekonomske in samoupravne odnose.
Ne verjamem, da bi inteligentni, previdni in taktični Togliatti imel pogum in duhovno moč,
da bi se 1948. leta uprl Stalinu, če bi bil na Titovem položaju. Tito je to zmogel: ali
verjamem, da bi revolucionar Togliattijevega kova, če bi ga zgodovina po letu 1950 izbrala
namesto Tita, doživel manj sporov, herezije in političnih smrti med svojimi sodelavci, kot je
bilo to usojeno doživeti Tim. Mnogo je rečenega o Titovi brigi za ljudi in kadre. Upravičeno.
Malo je rečenega o Titovi nestrpnosti in nerazumevanju za tiste kadre in komuniste, ki so
mislili nekoliko dmgače kot on ali ki so imeli in zadržali kritičen odnos do nekaterih črt
njegove osebnosti ali do nekaterih njegovih postopkov in odločitev. Ni dvoma: bil je
enkratna in zgodovinska osebnost. Izredno in vsestransko nadarjen revolucionar, voditelj in
vladar, umetnik politike, diplomat, strateg in vojak. Rojen pod srečno zvezdo. Prepozno, da
bi se lahko pravočasno umaknil vladarskim izkušnjavam svoje že mitološke avtoritete in
varljivim sanjam religiozne enotnosti njegovega gibanja. Prezgodaj, da bi doumel in razumel
strateški pomen dialektičnega procesa, graditve enotnosti gibanja, ki neizbežno potuje tudi
preko postaj in križišč strastnega iskanja heretikov (kar je bil tudi on sam), se preliva preko
slapov fantastov, tiplje moč izguljenim dvomljivcem, vabi tiste, ki zaostajajo, kliče tistim, ki
prehitevajo, ne da bi bila izgubljena osnovna struga te veličastne, raznovrstne in mogočne
revolucionarne reke. Da, tu ga je prehitel čas. Na neki točki zgodovinske poti, ki so jo
revolucija, usoda in sreča odredile hoditi temu velikemu človeku, se mu je zameglil pogled.
Bogovi so ga udarili s slepoto. Ne samo z mnogimi svojimi sodelavci, ampak tudi z lastno
ženo in tovarišico se je politično razšel in se tako našel na koncu svojega političnega
življenja politično opevan in čaščen, človeško sam in razočaran. Njegov prestol se sveti v
blišču slavospevov, zbirajo se okrog njega večno zvesti podaniki in hrumijo trobente in
fanfare v njegovo čast in oblast. Klasičen prizor na Olimpu bogov. O gorje, že čutim in
slutim grome in bliske, ki bodo udarili v ta prestol komaj tri dni potem, ko bodo njega, ki mu
je sedeti do smrti, odnesli k večnemu počitku. Udarili bodo z vso jezo in, bojim se, tudi
244
dnevnik in spomini___________	1979
norostjo, ki jo je na žalost še tako mnogo v naši hiši. Upam in želim, da bomo tedaj zopet
morali najti nas same, našo lastno vest, pamet in dušo. To sta naši preizkušnja in kazen za
dneve norosti, brezskrbnosti, ošabnosti in hlapčevnaja. Našli ju bomo in v tem sta naša
vrednost in bodočnost.
"Liberalec" in "revizionist"
29.november
Obletnica ASNOJ. Zgodovinski datumi iz revolucije vedno vrnejo moje misli in spomine
nazaj. Vem, da nisem v tem pogledu izjema, ampak pravilo, kajti podobno tudi drugi
revolucionarji in partizani doživljajo naše praznike. Vrnil sem se torej v teh dneh nazaj.
Naenkrat so zavrtala v meni vprašanja: kako je šel tvoj razvoj? Zakaj, kje in kdaj si se začel
razhajati z uradno politiko? Kdaj in kje si začel prehitevati čas in razmere? Katera križišča in
dogodki so bili odločilni?
Razmišljam in odgovarjam samemu sebi. Vsemu temu, kar sem bil, sem in bom, so vzroki
že v mojem značaju. Bili so mi, takorekoč že v zibko položeni. Predvsem nisem zajemal iz
učenih knjig, ampak iz izkušenj življenja. Predvsem nisem verjel, ampak opazoval in mislil.
Bil sem človek prepričanja in ne disciplinirana številka. Ljubiti ljudi - včasih celo naivno, to
je moja radost. Preganjati ljudi - to je bila zame vedno neprijetna dolžnost. Povedal sem že
nekje: v mladosti mi je manjkalo vsega - kruha, denarja, igrač, znanja - svobode mi ni
manjkalo nikoli. Živel sem v okolju, kjer smo morali mnogo delati in malo govoriti. Dejanje,
ne beseda je bilo naše merilo vrednosti. Takega me je torej zagrabila osvobodilna borba
1941. leta. Zgrabila meje in popeljala s seboj.
Prav ima Cene Logar5, ko v nekem članku namiguje, da se je moj liberalizem, ali kot on
misli, oportunizem, začel že v začetku julija 1942. leta, in to v odnosu do belogardistov, ki so
utaborjeni v cerkvi na sv. Joštu streljali name in na Fortuno (Srnjaka). Tedaj še nisem
poznal ali študiral teorije o razrednem boju. Nisem poznal VKB-b in nisem razmišljal o
taktiki in strategiji revolucije. Vendar sem poznal, doumel in odobraval širine osvobodilne
fronte. Čutil sem, da nasilje ni naš cilj, ampak samo nujno sredstvo, ki preko solza, krvi in
smrti vodi v svobodo in boljšo prihodnost slovenskega naroda. Sektaštvo mi je bilo tuje ne
samo v političnem, ampak v človeškem smislu. Ne, nisem bil za to, da začnemo strahovati z
rdečim terorjem vse od kraja, staro in mlado; nisem bil zato, da preudarno analizo
nadomestimo z jezo, dobro besedo s strelom, usmiljenje z okrutnostjo. Zavedal sem se, daje
cerkev s svojim izdajalskim stališčem imela največ zaslug za to, da je bela garda kot
kontrarevolucija politično in vojaško šla daleč preko okvirov svoje socialnorazredne podlage.
Naše sektaštvo bi v takih razmerah to njeno podlago samo še bolj razširilo in utrdilo. Torej
moja širina in "oportunizem" nista bila slabost ali omahovanje pred razrednim sovražnikom,
ampak dosledna borba za čim širšo in možno podlago in delovanje revolucije. Tu in zaradi
tega so se torej začele moje politične težave in še jim ni videti konca. Iz tega mojega prvega
političnega spopada v partiji in s komunisti sem prišel kot zmagovalec; še vedno upam in
verjamem, da bom z zmago zaključil tudi svoj poslednji politčni boj s partijo in v življenju.
^Cene Logar, rojen 1913, višji bibliotekar v pokoju, udeleženec NOB, po vojni organizacijski sekretar 10
OF, potem profesor na Filozofski fakulteti, uslužbenec državnega arhiva SRS, Kavčič ga v osnutku za
svoj življenjepis imenuje "partizanski Robespiere".
245
dnevnik in spomini_		1979
Pretekla so leta, spremenile so se razmere in jaz z njimi. Toda bistvo smisla, odločitve,
prepričanja in dejanja je ostalo isto. Torej: za večjo ali manjšo širino, za več ali manj
demokracije, za več ali manj človečnosti, razuma, tolerance, "liberalizma", "revizionizma" in
ustvarjalnosti. In še: za več ali manj pritiska, ukazovanja, histerije ideološke strumnosti in
hierarhične soodvisnosti in dogmatizma. Da se razumemo: ne postavljam omenjenih pojmov
alternativno, v smislu črnobele ekstremnosti. Torej nikakor ne: ali diktatura in birokracija ali
svoboda in demokracija. Ta odločitev je lahka in že odločena. Odločili smo jo v oboroženi
borbi in kasneje 1948. leta še enkrat. Vendar dialektika je vražja zadeva. Ni zadovoljna z
enkratno, rekel bi pavšalno odločitvijo. Vsak dan znova te vleče za rokav, sprašuje in
onegavi: No, kako misliš? Ali vidiš, kaj se dogaja? Daj, razmisli, odloči se! Tako ali
dmgače? To ali ono? Naprej ali nazaj? Ali več tega in manj onega ali obratno? Ubogi
zemljan, jaz, ti on, mi vsi se mučimo, opozarjamo, poizkušamo, iščemo, odločamo,
popravljamo in kolovratimo sem in tja, se dvigamo in padamo, tipljemo in grabimo, stalno,
vsak dan, brez miru in brez konca. Smo veletok, ki teče v strugi revolucije in življenja.
Kdo lahko trdi, da je v tem veletoku vedno udarjal samo s pravilnimi zamahi? Jaz za sebe
tega ne trdim. Vendar vem, da sem s skupno vsoto svojih spoznaj, odločitev in stremljenj bil
vedno med tistimi, ki so hoteli in se bojevali za večjo širino, za več demokracije, človečnosti,
razuma, tolerance, "liberalizma", "revizionizma" inustvaijalnosti.
Dnevne težave me nikoli niso preveč vznemirjale. V akcijah sem bil zagnan, čvrst in
dosleden. Politični aktivizem je hudičeva obrt in tu ni bilo v naših pogojih možno rožice
saditi ali nasmihati se na vse strani. Vse do začetka šestdesetih let me nista vznemirjali
stopnja, obseg in oblika demokratičnih odnosov pri nas. Vedel sem, da sicer stanje ni
idealno in še manj dokončno, vendar sem bil čvrsto prepričan, da se gibljemo v pravo smer
in z zadostnim tempom (zlasti VI. kongres KPJ, ki je bil 1952. leta v Zagrebu, mi je dajal
podlago za tako prepričanje).
V tem obdobju, to se pravi v petdesetih letih, so me vznemirjala sledeča tri vprašanja:
a)	Mednacionalni odnosi, za katere sem menil, da niso rešeni dobro. V tedanji teoriji in
praksi sem videl preveč centralizma, unitarizma in preveliko vlogo in vpliv organov
federacije. Zdelo se mije, da nas tako stanje bolj razdvaja kot pa združuje. Bil sem prepričan,
da bo treba še marsikaj spremeniti v smislu večjih pravic republik. Tega mnenja sem tudi še
danes.
b)	Dvomil sem v pravilnost Kardeljeve politike do kmetov. Zdela se mi je sektaška in
preveč obložena s strahom pred privatnim kmetom. Sedaj ni mogoče prerokovati, kaj bi bilo,
če ne bi bilo. Toda enoje gotovo. V tem boju za zmago strahu pred privatnim kmetom smo
izbojevali veličasmo zmago. Celo kmete same smo tako prestrašili, da njihovi otroci nočejo
biti več kmetje. Raje gredo v Avstrijo, Hamburg, Muenchen ali Porenje delat kapitalistom,
kot da bi doma kmetovali. Neizmerljiv je politični, moralni, nacionalni in ekonomski davek,
ki smo ga plačali in ga še plačujemo za to zmagoslavje strahu. Sedaj, izgleda, ni poti nazaj.
Samo stezice še vodijo v kmečko Indijo Koromandijo.
246
dnevnik in spomini__________		1979
c) Vznemirjala meje premajhna razlika v zaslužku med dobrim in slabim delavcem. Slabo
delo je bilo preveč, a dobro delo premalo nagrajeno. Hitrost gospodarskega napredka je
postajala čedalje bolj odvisna od večje ali manjše doslednosti pri uresničevanju splošno
priznanega načela: od vsakogar po njegovih sposobnostih, vsakomur po njegovem delu.
Zdelo se mi je, da se zaganjamo v trdnjavo tega načela kot Don Kihoti, da bi po prvih
uspehih takoj zatrobili k umiku in sklepali gnile kompromise. Socialna demagogija in
virtuozna spretnost sistemskih mojstrov in oblikovalcev je vodila žejne preko vode, pionirje
naše borbe za resnično in ne samo deklarativno delitev po delu. Ni se mnogo spremenilo od
tistih časov. Spremenile so se oblike, vsebina in odnosi so ostali skoraj isti.
Torej tu, v tem času in ob teh temah seje začel bistriti in krepiti moj kritični pogled, dvom,
nezadovoljstvo in oddaljevanje od pravovernih in ubogljivih. Tu in tedaj seje že v bistvu
začela moja pot na grmado. Dobro sem se zavedal, da so kompromisi nujni; toda v globini
mojega jaza, zavesti in hotenja sem bil prepričan, da jih je preveč in da so preveliki. V to
obdobje petdesetih let spada tudi moj prvi neposredni spopad s Kardeljem in sicer zaradi
članka Pogumno naprej, ki sem ga napisal 1957. leta.
Moja prva večja dilema ob vprašanju - več ali manj demokracije - je dregnila v mene ob
trboveljskem štrajku. Odkrito povedano, razveselil sem se ga, čeprav sem bil v nekem smislu
kot podpredsednik tedanje republiške vlade operativno odgovoren za to, da se štrajk čimprej,
če je treba tudi s silo, zatre. Mnogi moji tedanji tovariši so videli v tem štrajku pohujšanje,
nevarnost in sovražnika. Jaz sem videl zaveznika, demokracijo, silo in moč, ki se
zoperstavljajo našemu birokratizmu in voluntarizmu. Kratkomalo, bil sem vesel, ko je na
oder družbenih dogajanj elementarno prihmmel trboveljski rudar in nam glasno in jasno
sporočil: Pazite, kaj delate! Ne vem sicer, kdo je prvi predlagal (kmalu po štrajku), da naj bi
jaz zapustil vlado in prevzel slovenske sindikate. Toda ne more biti dvoma, da meje doumel
in da predlog ni bil nespameten.
Kot je znano, je prišlo 1961. leta do večje polarizacije sil v ZKJ in vodstvu. Nekateri so
tedaj hoteli zaustaviti ideološko-politični razvoj v duhu VI. kongresa KPJ in odriniti prva
znamenja socialne diferenciacije, ki so bila že tu, kot pozitivna posledica prvih rezultatov
delitve po delu in tudi, žal, neizbežna spremljava nekoliko bolj svobodnega delovanja tržišča
in zakona vrednosti. Bilo je mnogo hrupa, lepih govorov in velikih obljub. Vsa zadeva se je
v bistvu konačala s kompromisom in Kardeljevo politično življenje je bilo rešeno, čeprav ni
dvoma, daje zaradi pritiska "jastrebov" viselo na nitki. Kdo bi mogel tedaj vedeti, da bo on
samo deset let pozneje bil duhovni arhitekt tedanjega pogroma in obračuna, ki je začasno
porazil in razbil tiste politično progresivne tokove, katerim je bil v začetku šestdesetih let on
sam duhovni in teoretični vodja. Zgodovina nas uči - žal brez uspeha - da ni nemogoče
postati iz Savla Pavel. Kot vemo, se je to zgodilo v krščanstvu in sedaj vidimo, da se to
dogaja tudi v marksizmu.
Zame je bil ta hrup in boj v šestdesetih letih še eno spoznanje: bilo je očitno, da je naš
stalinizem in dogmatizem še zelo močan, živ, trdovraten in da nas čakajo še trde preizkušnje
v razvoju demokracije in svobode. Optimizem, dobljen na VI. kongresu, je v meni začel
plahneti. Zamenjala ga je bojazen, da bi končali na okopih lastne skleroze, predsodkov in
247
dnevnik in spomini___		1979
pravovernosti. Prvi znaki staranja stare generacije so bili vidni in vznemirljivi, zato smo
ostali torej pri kompromisu. Bilo je jasno, da je ta kompromis začasen. Tedaj še ni bilo
.znano, kdo bo koga?
V tem obdobju nejasnosti in manevriranja sem bil v Sloveniji zadolžen za ideološko delo v
partiji. Antikristu so dali ključ od cerkve z namenom in nalogo, da jo čuva, so tedaj govorili
in se čudili nekateri. Dobil sem možnost in dolžnost, da se bolj poglobim in spoznam idejne
in duhovne probleme nadstavbe. Spoznal sem jih. Spremenil jih nisem. Ne verjamem, daje
možno kaj pomembnega povedati o mojem tedanjem delu. Preveč smo bili obremenjeni z
notranjepartijskimi zadevami organizacijskega in kadrovskega značaja in preveč je bil še
prisoten omenjeni kompromis, da bi lahko pogumneje obračunavali z lastno ideološko
zaprašenostjo. Toda kljub temu so bili že v tem času položeni ideološki in kadrovski temelji
kasnejšega "liberalizma" v Sloveniji. Mislim na Ljubljano, na Visoko šolo za politične vede,
na tisk in na odnos ZK do drugih političnih organizacij. Skratka, prvi zametki tistih
nevralgičnih točk, ki jih je pohod po 1972. letu najbolj zavzeto razbuijal, se je začel
oblikovati v tem času. Diferenciacija med nami je pljuskala v nas. Samo živa in vztrajna
razprava in odprt boj mnenj bi bil zdravilo zanjo in jamstvo napredka. Mene je to obdobje in
delo še bolj utrdilo in oblikovalo v smeri "liberalizem" in "revizionizem". Postal sem
prepričan, da čas in razmere zahtevajo, da ponovno analiziramo mnoge dotedanje vrednosti
in postavke ideološko političnega delovanja. Vedel sem, da za nekaj takega potrebujemo
relativni mir in strpnost. Puškaijenje iz oddaljenih jarkov nam ni bilo v pomoč, čeprav so
nekateri strelci streljali v cilje, ki tudi mnogim med nami niso bili tuji.
Spominjam se Perspektiv. Ko so se začeli nad njimi zbirati oblaki, sem poklical nadebudne
mladeniče in jim svetoval, naj nekoliko znižajo svoj visoki C, da bi se tako rešili pred smrtjo.
Nismo se razumeli. V mojem namigu - ki so ga kasneje dobro videli, razumeli in kritizirali
nekateri najbolj ortodoksni ideologi - so perspektivaši videli našo slabost in temu primemo
ukrepali. Nehote so storili harakiri. Marsikaj sem delal in doživel v življenju. Vendar nikoli
ni bil cilj mojega ravnanja v tako diametralnem nasprotovanju s posledicami kot v tem
primeru. Zal mi je, daje bilo tako. Tolaži me, ker vem, daje za tak rezultat več vzrokov; jezi
me, ker je očitno, da sem tudi jaz eden od njih.
Potem je prišla Kraigherjeva reforma. Bila je najvišji vzpon naše dosedanje ekonomske
misli in prakse. Seje imela moč in čas da 1966. leta razreši omenjeni kompromis iz prejšnjih
let, da razbije konzervativne zavore napredku ekonomskih in družbeno demokratičnih
odnosov in da odpre vrata naši pomladi, ki so jo šest let kasneje pregnali mrzli vzhodni
vetrovi. Se prej je nesrečno končal duhovni tvorec reforme - Boris Kraigher - da bi končno
tudi sama razočarana in izdana legla k svojemu začasnemu počitku. Da, lahko bi rekli, daje
agonija reforme bila uvertura k mrazu in ledu, ki je začel nastopati v začetku sedemdesetih
let.
Ali je moralo biti tako, dalje sprašujejo spomini? Je to usoda? Napaka? Če je to kdo je
kriv? Razmišljam... Kaj je bilo ? Objektivno? Subjektivno? Prepričan sem, da smo zreli za
bolj demokratičen, bolj človeški in bolj uspešen socializem, kot ga imamo sedaj. To je še bolj
248
dnevnik in spomini_______________		1979
važno! To je poglavitno in najbolj pomembno! Kdo bi ob tej pozni uri - oprostite, jutranji, je
že štiri - razmišljal o usodi, napaki ali krivdi. Pustimo to, mogoče kdaj drugič. Za danes naj
bo dovolj misli in spominov. Lahko noč!
27.december
Tuje konec leta. Vsiljuje se potreba po političnogospodarski bilanci za letošnje leto. Njena
osnovna značilnost je, da so se nadaljevali procesi in značilnosti iz prejšnjih let. Drugače
rečeno: življenje je šlo svojo pot; uradna politika tudi. Razdalja se je povečala; atmosfera
protislovij je narasla. Zdi se mi, da so se tega dejstva začeli zavedati tudi nekateri vodilni
tovariši. Čutiti je pozive na širino. Kardelj je govoril o potrebi pritegovanja vernikov v
politično in samoupravno odločanje. Evrokomunizem ni ostal brez verbalnega odmeva pri
nas na vrhu in seveda tudi ne brez stvarnega odmeva med mislečimi in razgledanimi ljudmi.
Ustava in zakon o združenem delu nista dala pričakovanih rezultatov. Životarimo torej in
krpamo našo kratko suknjo iz dneva v dan. Ni moči, hrabrosti in spoznanj za resno, kritično
analizo stanja in za ustrezne spremembe, ki bi upoštevale stvarnost in danost. Ta kvaliteten
skok stara garda, na čelu s Titom, Kardeljem in Bakaričem, ni sposobna napraviti. Preveč je
zaprta v svoje dogme, fikcije in navade. In preveč ljubi samo sebe, svojo oblast in neomejeni
položaj, da bi resno razmišljala o potrebah novega časa. Preveč je povezana s svojo dobo in
zaverovana v svoje ideale, da bi lahko zapustila katakombe svoje revolucionarne religioznosti
in že romantičnorevolucionarnega misticizma. Vztrajala bo pod tem križem do zadnjega diha
in odšla v zgodovino in onostranstvo, prepričana o svoji veličini in nepoučena o svoji
minljivosti in nezadostnosti, spričo razmer in objektivnih nujnosti, v katerih so se iztekala
njena poslednja leta političnega in fizičnega življenja.
Po obdobju iskanja sodobnih konceptov in po naporih za drugačno ravnotežje sil in
vrednosti, ki bo nujno sledilo - bo stopila na oder nova generacija in z njo tudi več
demokracije, znanja in dela v našem socializmu. Vse dotlej pa bomo životarili iz dneva v dan,
od primera do primera, od odklona do odklona, od afere do afere, od deklaracije do
resolucije in krpali, krpali ter čakali viharjev, ki bodo prihrumeli.
Krizo in neskladnost sedanjega političnega kurza sta v tem letu odkrivala dva dogodka. Na
zunanjepolitičnem področju prepiri in spopadi med neuvrščenimi, predvsem v Afriki in med
Arabci. Na notranjem pa slučaj Jovanke, ki ga hočejo devalvirati na raven intrige in zakonske
nezvestobe, čeprav skriva v sebi mnogo širši in politično mnogo težji vzrok in posledico.
Pravo razsežnost tega slučaja je možno iskati samo v prostranstvu in protislovnosti celotne
družbenopolitične panorame zadnjih pet let pri nas. Njegove posledice pa bodo zagotovo
prišle do izraza na celomi tehtnici naših družbenih dogajanj v naslednjih letih. Jovanka je
hočeš nočeš stopila v zgodovino tisti trenutek, ko so jo črtali iz vseh protokolarnih
seznamov. Kakšna igra slučaja in usode!
V gospodarstvu se ni zgodilo nič presenetljivega. Stari znanci imajo kljub novim
resolucijam še vedno glavno besedo. V zboru tovariško prepevajo svoje melodije: inflacija,
cene, slaba produktivnost, zunanji trgovinski primanjkljaj, počasna rast proizvodnje in
izgube. To so naše kronične bolezni, ki bodo tudi v letu 1978 imele široke možnosti za
249
dnevnik in spomini_		1979
razmah. V sedanjih razmerah jim ne pretijo resne nevarnosti in ni jim videti konca. Besedni
boj zoper njih je glas vpijočega v puščavi, čeprav je blagoslovljen z najvišjega mesta in
poškropljen z najbolj pravoverno studenčnico.
Pred leti sem mislil, da bodo neugodni gospodarski tokovi, ki jih ni bilo težko predvideti,
tista vžigalna vrvica, ki bo povzročila stres, eksplozijo, požar in spremembo. Sedaj se
nagibam k temu, da bo tak detonator samo splet raznih okoliščin, od gospodarskih do idejnih
političnih, od objektivnih do subjektivnih. Seveda je za nekaj takega nujno potreben čas. Več
časa, kot bi človek hotel ali želel. Čakajmo torej in dajmo času prostor in čas, da dozori v
jutrišnji čas.
250
dnevnik in spomini_		1979
1978	POGLABLJANJE ILUZIJ
Ob novem letu. Gledam skozi okno to pomladno zimo. Sprejemam in pošiljam novoletne
čestitke. Opazujem mrzlično gomazenje ljudi po mestu in trgovinah. Poslušam Rubinsteina
in berem Dolanca. Pianist me razveseljuje, politik-aktivist žalosti. Prvi s svojim fortissimi
in pianissimi prodira v najbolj skrite globine človeških misli, duš in sanj. Zagrabi me in
vodi s seboj v neznane ali slutene in hrepeneče daljave. Drugi gre mimo mene kot smešna
senca ali predpustna šema, omejena, površna, prazna in dolgočasna s svojo
samoupravljalsko in antinacionalistično pridigo. Muzik udarja po črno belih tipkah in budi
človeka, poje mu hvalnico in igra na njegova čustva. Politik govori v prazno, udarja po
razmišljajočem človeku in tepta njegov razum, ponos in zavest. Virtuozi vedno kaj novega
odkrijejo in izvabijo iz Lunine sonate, iz etud in starih partitud. Naši politiki šablonsko
ponavljajo svoje melodije in popevke do onemoglosti in smešnosti. Ali je res že vse znano
in dano? In vendar je sedanji čas tako bogat in pester s svojimi filozofskimi, ideološkimi,
teoretičnimi in političnimi resnicami, neresnicami, odkritji in zmotami. Oglejmo si
nekatere izmed njih.
Je marksizem znanost ?
Ze štirideset let poslušam, da je marksizem znanost. Čimbolj poslušam, toliko bolj
dvomim v to trditev. Sprašujem se: kje so dokazi za to znanstveno trditev o znanosti
marksizma? Samo v zadnjih petdesetih letih človekovega razvoja je bilo napravljenih toliko
novih znanstvenih odkritij in spoznanj o naravi, človeku, družbi, vesolju in tehniki, da bi se
moral marksizem, če bi bil res znanost, temeljito spremeniti in dopolniti. Kot vemo, se to
ni zgodilo. Njegova osnovna zgradba je ostala ista oziroma taka, kot sta jo postavila Marx
in Engels in kasneje dopolnil, deloma obogatil, deloma osiromašil Lenin, izkrivil Stalin,
kasneje pa nekoliko popravile revolucije in delavska gibanja po drugi svetovni vojni.
Takorekoč pred našimi očmi so v zadnjem četrt stoletju nastale nove znanstvene vede o
človeku, o njegovi biti, o njegovih psihičnih, emotivnih, duhovnih, socialnih, raziskovalnih
in iracionalnih stanjih, potrebah in dejstvih, ne da bi marksizem kot znanost o človeku in
družbi nanje reagiral, se z njimi soočil ali jih celo vrednotil. No, tu in tam jih je že
vrednotil, to je politično kvalificiral ali diskvalificiral, v skladu in v odvisnosti z
obstoječimi političnimi potrebami, interesi in razmerami.
Vendar to ni svojstveno znanosti, ki se ne more in ne sme ravnati po interesih, ampak
samo po dejstvih. Ko človek začne o vsem tem razmišljati, ne more mimo sledečega
paradoksa: čimbolj znanost napreduje, toliko bolj postaja jasno in očitno, da marskizem-
leninizem ni znanost. Napredujoča znanost o človeku, družbi in naravi vse bolj in bolj
odkriva neznanstvenost in nezadostnost, lahko bi rekli tudi siromašnost marksizma in
leninizma v sedanjem času. Dialektika tudi marskizmu-leninizmu ne prizanaša. Če so proti
koncu prejšnjega stoletja pomenila Marxova in Engelsova odkritja najvišji vrh spoznanja o
resnici zamotanih odnosov med ljudmi in o zakonitostih družbenega razvoja, to proti koncu
tega stoletja ni več res. Je samo še deloma res. To ne zmanjšuje veličine marksizma -
leninizma, ampak ga postavlja iz njegove religiozne univerzalnosti, kamor so ga potisnili
oziroma hoteli potisniti Stalin in njegovi nasledniki, v konkretno zgodovinsko obdobje, v
251
dnevnik in spomini_		1979
čas in prostor torej, ko je človeštvo prišlo do neke materialne in duhovne stopnje svojega
razvoja. Če torej marksizem-leninizem ni znanost, kaj je potem? Je vsekakor ena od
ideologij delavskega razreda in njegova delovna metoda in vizija v boju za oblast in za
boljši jutrišnji dan. Ta ideologija, njen boj in zgodovinsko poslanstvo ni izmišljeno; je
stvarno, objektivno nujno in zgodovinsko napredno. Toda kljub temu je bolj ali manj
podvrženo zakonitostim ideologije, zakonitostim torej, ki jih poznamo iz človeške
zgodovine. Je torej družbeno pogojeno, časovno omejeno, vsebinsko odrejeno in relativno
v svojih spoznanjih, vrednotah in merilih. Ni torej znanost v ožjem, v pozitivističnem in
nevtralnem smislu te besede, ampak je politična in družbena filozofija in doktrina nekega
časa, prostora, ljudi in drugih danosti.
Na prvi pogled izgleda precej irelevantno, ali marksizem - leninizem pojmujemo kot
znanost ali ne. Vendar ni tako. Preprosto se moramo vprašati: kaj je imperativ človeštva in
(pustimo fantaziji prostranstvo) kozmosa? Vsekakor njegov materialno - duhovni
harmonični napredek. Verjetno torej njegovo duhovno in materialno blagostanje, če ga na
tej poti seveda ne doleti majhen zastoj, ki bi po njegovi lasmi krivdi zaradi atomskega
uničenja trajal recimo milijon let... Potem pa zopet od nekje naprej in navzgor. No, ta
pavza, če jo tako imenujemo, ne bi bila konec. In če ni konca, absolutnega konca - in tega
gotovo ni - potem je napredek. Če vemo, kaj smo že dosegli in bodo še dosegli razni narodi
in družbe mimo marksizma-leninizma, potem še ni mogoče monopolizirati napredka samo
za marksistično doktrino. No, celo najbolj zadrti stalinisti v sedanjem času tega ne delajo
več. To kratkomalo ni več mogoče sedaj. Kaj pa jutri? V jutrišnji družbi, ki naj se imenuje
socialistična, pa mnogim stalinistom in marksističnim "znanstvenikom" to ne izgleda samo
mogoče, ampak nujno, če hočemo doživeti pravo socialistično zveličanje. Navsezadnje je
celoten ideološko propagandističen aparat in vsa "marksistična znanost" Sovjetske zveze že
sedaj naravnana k temu cilju. Vse izven tega je revizionizem, izdaja marskizma in
marksistične znanosti. To je resna in realna nevarnost. To je agresija z lažnimi atributi
marksistične znanosti. Samo z našo in pod našo zastavo vodi pot v obljubljeno deželo
napredka, miru, blagostanja in socializma, trdijo taki marksistično-leninistični znastveniki,
politiki in revolucionarji. Sodobna spoznanja govorijo drugače - cilj je eden: napredek,
materialno in duhovno blagostanje, mir, človečnost, svoboda, sreča... Pota in zastave so
različne: rdeča, s srpom in kladivom ni edina; je samo ena od njih.
Če bi bila pod to zastavo samo čista znanost, potem bi morala prej ali slej postati edina.
Vsepovsod je namreč 3 + 3 = 6, če naj bo matematika znanost. V medicini je kri kri in v
kemiji voda voda. Pri ideologiji in doktrini pa ni tako. Bile so, so in bodo samo eden od
mnogih in veljavnih človeških ali nečloveških, naprednih ali reakcionarnih vrednosti ali
nevrednosti nekega razreda, naroda, sloja ali skupine ljudi. Njihov pomen so odtehtala
njihova dela. Čas, razvoj in napredek so izmerili in pretehtali njihovo pravo vrednost,
veličino ali sramoto, razsežnost vizije ali revščino zablode. Isti sodnik in usoda ocenjujeta
in vrednotita tudi marskizem-leninizem. 2e včeraj, še bolj pa danes in najbolj jutri! Če
pravim, da marksizma-leninizma ni mogoče pojmovati za znanost, ali je to potem ideološko
politična doktrina nekega časa, prostora in razmer? Odgovor bi morali iskati v kvadratu,
katerega stranice so: čas - prva polovica dvajsetega stoletja; prostor - Rusija in Kitajska;
razmere - kapitalizem in splošno kulturna in politična zaostalost brez prave demokratično
politične tradicije. Dejstvo, da je klasični marksizem-leninizem dobil državljansko pravico
v nekih vzhodnoevropskih državah, ne zanika zgornjega pravila, kajti tu ni zavladal in ni
zrasel iz notranje potrebe razmer in teh narodov, ampak je bil uvožen s pomočjo Rdeče
252
dnevnik in spomini_		1979
armade iz Sovjetske zveze. Kot tak tu tudi prebiva, gospodari, ukazuje in životari.
Mi Jugoslovani smo v tem pogledu posebnost. Smo original in kopija istočasno. Sprejeli
smo klasični marksizem-leninizem in zavrgli stalinizem kot njegovo najbolj pohabljeno in
osiromašeno vsebino in obleko. Smo znanilci novih časov in idej, prvi kritiki stalinizma, pa
čeprav dediči in žrtve zaostalosti. Zato smo tudi zaenkrat ostali na pol poti med
stalinizmom in evrokomunizmom. Verjemo smo torej zadnji otrok in potomec časa,
prostora in razmer, o katerih govorimo. Smo torej zadnji učenec klasičnega marksizma-
ieninizma v Evropi. Poreden, neubogljiv in vražji otrok in učenec. Toda vendar: mi
popravljamo marksistično vero, hočemo jo očistiti njenih zablod in verjamemo, da bo ona
in edino ona, očiščena, prerojena in prvobitna popeljala človeštvo v obljubljeno deželo
socializma. Ironija usode hoče, da bosta imela Kardelj in Kocbek - dva največja ideološka
nasprotnika znotraj naše revolucije - podobno usodo. Kocbek je hotel očistiti in rešiti
krščanstvo; Kardelj je hotel to storiti z marksizmom.
Težko je prerokovati, kakšno pot bo hodilo krščanstvo kot iracionalna potreba ljudi
spričo stalnega hotenja in iskanja posmrtnega in večnega. No, jasno je, da sta bili
rimokatoliška cerkev in vera kljub omahovanjem pokonci postavljeni na širše osnove.
Pijevski antikomunizem in antisocializem sta že dosegla višek in vse bolj in bolj se bosta
rimokatoliška cerkev in vera prilagajali družbenim spremembam in se, gledano
zgodovinsko, vključevali v humanizacijo in socializacijo človeštva. Tako bosta torej dobili
in našli svoj modus vivendi tudi v socializmu, koliko se bosta pri tem pomladili, očistili in
duhovno poglobili, kar je hotel Kocbek, je seveda drugo vprašanje. Gledano zgodovinsko,
bo rimokatoliška cerkev vse to storila ne tako in do tiste stopnje, kot to hočejo in želijo
njeni lastni idealisti, poeti, preroki in liriki, podobni Kocbeku, ampak samo do tja in toliko,
kot bodo to od nje zahtevale spremenjene družbeno-ekonomske, politične, moralne in
znanstvene razmere. Spremenila in "očistila" se bo torej samo do tiste stopnje in obsega, ki
ji bo omogočil, da preživi prehodne viharje, kapitalizem, da najde svoje mesto in dokaže
svojo potrebo in smisel tudi v socializmu. Sliši se čudno, a žal je točno, da kaže Vatikan več
razumevanja in posluha za prihodnost socializma v Evropi, kot pa ga ima in kaže Moskva.
Predvsem zaradi take politike, filozofije in prakse Moskve, klasičnega marskizma-
leninizma ni več mogoče rešiti, očistiti, preroditi in pomladiti. Njegov čas, prostor in
razmere so se (zlasti v Evropi) iztekle, pretehtale in preživele. Nov strah hodi po Evropi.
Imenuje se: evrokomunizem!! Kdo lahko reče ali ugane, kaj bo zmagoviti evrokomunizem
čez trideset ali petdeset let še zadržal v svoji filozofiji, teoriji in praksi od sedanjega
marksizma-leninizma? Prepričan sem, da zelo, zelo malo. Zagotovo pa bo ostal spomin na
težko, v mukah, boju, krvi in solzah rojeno novo socialistično epoho človeštva.
17. januar
Sedaj morajo vsi komunisti študirati Kardeljevo knjigo Smeri razvoja samoupravnega
socialističnega sistema.1 Nov evangelij je torej na pohodu. Vsi bodo to čitali, seveda po
službeni in partijski dolžnosti. Ne bo niti mnogo škode ali koristi od tega študija. Nihče ni
na primer zahteval, da študiramo ali se vprašamo, zakaj je bilo v letu 1976 trideset milijard
(novih) izgub in zakaj ni ena tretjina tozdov dosegla v istem lem niti dinarja akumulacije?
To so zelo zaskrbljujoče posledice Kardeljeve smeri razvoja! In zakaj smo v teh smereh
1 Edvard Kardelj, Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, ČZP Komunist, 1977,
Ljubljana.
253
dnevnik in spomini_		1979
razvoja prišli do tega, da predlagajo plačevanje sejnin, da bi na ta način dosegli vsaj
sklepčnost raznih sisov, cisov, disov in bisov! Nekaj škriplje v Kardeljevih smereh razvoja!
30. januar
Gospodarski rezultati v lanskem letu so precej podobni onim iz prejšnjih let. So namreč
zelo skromni, čepravi bi bilo pričakovati nezaslišan polet spričo "novih" odnosov in zakona
o združenem delu. Vendar ta dokaj papirnata in umetna konstrukcija neke daljne vizije
socializma, ki naj bi se začela že takoj uresničevati, ni dala in tudi ni mogla dati
pričakovanih rezultatov. Nima namreč resnične podlage. Manjka ji ustrezna zavest, ki je še
dolgo ne bo. Manjka ji znanje, zagon in ustrezna družbena klima. Enostranski in mnogo
preveč poudarjeni smoupravljalski aktivizem, ki je istočasno čvrsto in avtoritativno in
totalitarno naravnan od vrha partije, je mnogo preveč subjektiven , voluntarističen in
primitiven, da bi lahko mobiliziral dejanske ustvarjalne sile, znanja in sredstva za delo med
proizvajalci, umskimi in fizičnimi. Ves ta hrušč in trušč v združenem delu je zato navadna
politično ideološka kampanja, ki komaj spreminja oblike in si stalno izmišlja nove zveneče
naslove, vsebina pa ostaja prej ko slej v bistvu ista in nespremenjena. Najbolj sta stimulirani
socialna in ideološka demagogija. Dani so široki okviri in možnosti parazitizmu,
neodgovornosti, površnosti, neznanju in uravnilovki. Strokovni kadri in organizatorji
proizvodnje so idejno in akcijsko pretežno ravnodušni.
Njihov vpliv in položaj je sicer formalno zelo omajan in so potisnjeni v ozadje.
Dejansko so pa še vedno nosilci odločitev v delovnih kolektivih. Samoupravljalski miting
ne more nadomestiti njihovega vpliva, strokovno znanje v delovnem procesu konec koncev
zmaga nad voluntaristično politiko, čeprav ni neodvisno od nje. To strokovni kadri dobro
vedo in zato sedaj to stanje upoštevajo. To pomeni, da njihovi predlogi in odločitve niso
podrejeni oziroma usmerjeni k optimalnim možnim gospodarskim rezultatom, kar bi bilo
v dolgoročnem interesu posameznika, kolektiva in družbe. Njihovi predlogi in odločitve so
podrejeni in prilagojeni predvsem sledečima dvema činiteljema:
a)	političnemu pritisku in kampanji, ki prihaja od zunaj pod geslom in tirado združenega
dela;
b)	notranji harmoniji in socialnemu miru v delovnem kolektivu. Splošno politično
ozračje je tako, da imajo delavci vedno prav, in v slučaju morebitnega spora med
operativnim in strokovnim vodstvom in delavci bodo slednji vedno dobili družbeno
podporo in zmagali. Strokovnim kadrom je torej predpogoj njihove eksistence tak način
dela, vodenja in odločitev, ki ne bo povzročil protesta in negodovanja med delavci.
Skratka, ravnotežje med racionalnim in najbolj produktivnim proizvodnim procesom in
med socialnimi obrisi in interesi delavcev, ki bi bilo v našem sistemu mogoče, potrebno in
najbolj koristno predvsem za delavce, je porušeno v škodo produktivnosti in v korist
socialne in politične samoupravne demagogije, ki bo konec koncev spodkopala tudi temelje
nacionalnemu in produktivnemu samoupravnemu socializmu in pripeljala našo družbo na
nova in težka razpotja in pred velike preizkušnje. Znanje, resno in produktivno delo,
delovna disciplina in gospodarska logika so kapitulirali pred samoupravljalskimi
političnimi vizijami, demagogijo in neodgovornostjo. Račun plačujejo: produktivnost dela,
akumulacija, tempo razvoja in standard. Plačujejo ga torej kratkoročni in dolgoročni
interesi delovnih ljudi.
V takem položaju pretežna množica delavcev živi in dela od danes do jutri in protislovno
254
dnevnik in spomini_		1979
brani svoje tekoče interese. Njim kot proizvajalcem ustrezajo široki okviri
neodgovornosti, "demokratičnosti" in tolerance v delovnem procesu, čeprav se zavedajo,
da vse to povzroča in vzdržuje nizko produktivnost dela - še vedno 2,5 krat nižjo od
zahodno evropske. Vštric s takim stanjem v delovnem postopku pa so zelo kritično
razpoloženi do njegovih splošnih rezultatov, ki se njim kažejo oziroma jih občutijo v
zaostrenih pogojih življenskega standarda. Očigledna protislovnost, ki bi jo morala politika
razbijati, a ne podpirati, kot je sedaj slučaj. Osveščanje delavcev bi torej moralo iti v smeri
njihovih dolžnosti in skupaj z njimi tudi materialni stimulansi, kajti to je edina možna pot iz
materialne in tudi druge nerazvitosti in zaostalosti. Samoupravljanje in združeno delo se
lahko trajno uveljavi samo pod pogojem in v tej smeri. V nasprotnem primeru - in to je
sedaj slučaj - je samoupravljanje na trhlih nogah in je samo vprašanje časa kdaj bodo ti
gradovi v oblakih padli na tla.
Primerjava lanskih gospodarskih rezultatov po republikah je zopet našla Slovenijo na
dnu in med zadnjimi. Celotna stopnja gospodarske rasti v Jugoslaviji ni realna, ker je k njej
pripomogel velik uvoz - torej zunanji trgovinski deficit. Brez njega bi bila stopnja rasti kot
še najbolj ugoden lanski gospodarski pokazatelj gotovo za polovico nižja. In še pri tej
skromni rasti je Slovenija kljub procentualno največjemu zunanje trgovinskemu
primanjkljaju med zadnjimi. Ta rezultat je posledica neustrezne politične klime in sistema.
Lahko postavimo sledeče pravilo: kadar je v Jugoslaviji prevladovalo gospodarsko
racionalno ozračje in sistem, tedaj je Slovenija vedno bila na čelu ali vsaj pri vrhu
doseženih rezultatov na primerjalni medrepubliški lestvici. In obratno! Kadar obstoja
destimulativna in demagoška klima in sistem, tedaj je Slovenija na dnu ali celo zadnja na
omenjeni primerjalni tabeli. No, pri tem ni najvažnejša Slovenija in njeno mesto glede
gospodarskih gibanj. Omenjam slovenski primer kot najbolj zgovoren dokaz za to, kakšna
družbena klima, orientacija, poudarki in sitem lahko prinašajo najboljše gospodarske in s
tem politične rezultate v nekem časovnem obdobju.
Odstranitev Jovanke Broz
7. februar
Na vrhu imamo paradoksalno situacijo. Vodeča skupina kandidatov za nasledstvo, bolje
rečeno za čimveč oblasti, je odstranila Jovanko kot enega od vplivnih ljudi Titove bližine.
Ta skupina je tako nestrpna, nesigurna in končno tudi preplašena, da ni mogla trpeti neke
žene, partizanke, ki sploh ni bila funkcionar, ampak je kot Titova soproga, imela nek vpliv
in verjetno tudi ambicijo, da po svoji zdravi presoji in intuiciji Titu svetuje z željo, da bi mu
pomagala kot tovariš in njegov intimni človek. Torej povsem normalen človeško intimen
odnos, brez katerega si sploh ni mogoče predstavljati zakona med moškim in žensko.
Vendar je tudi to bilo preveč tistim, ki so vzeli v zakup manipuliranje s Titom in ki
računajo na čimveč oblasti po njegovi smrti. Brutalno so izkoristili nerazsodno Titovo
starost in odstranili Jovanko tako da so jo javno ponižali na raven navadne protokolarne
lutke. Izjava ZIS, da bo on določil, kdaj in kje se lahko Jovanka pojavi, dejansko ponižuje in
spreminja Jovanko kot svobodnega človeka v protokolarni rekvizit, s katerim ZIS oziroma
vodeča skupina oblastnikov manipulira po svoji presoji in ga razmešča in uporablja ob
raznih protokolarnih ceremonijah prav tako, kot kuharje, kelnarje, šoferje in miličnike. V
svoji birokratsko oblastniški nadutosti in kratkovidnosti sploh niso računali z Jovanko kot
samostojnim in ponosnim človekom, partizanom in borcem, ki ima svojo lastno osebnost,
zavest, ponos in dostojanstvo. Niso računali, da bo odklonila naklonjeno milost (dejansko
žalitev in ponižanje), da se lahko v javnosti pojavi samo po nalogu ZIS. Jovanka je
255
dnevnik in spomini_		1979
odgovorila na to javno nesramnost in birokratsko topoglavost človeško in dostojanstveno.
Rekla je, da pod takimi pogoji ne želi nastopati nikjer. Zaprla se je torej v svojo
osameljenost ponosne in upravičeno razžaljene žene in dala tako birokratom Dolančevega
kova imenitno lekcijo.
S tem je nastal bedast položaj. Tito ima formalno ženo, dejansko je brez nje. ZIS bi rad
videl predsednikovo ženo (samo) v protokolarnem siju, sicer pa človeško brez veljave. Ona
pa živi prostovoljno v hišnem zaporu in pridobiva na svojem človeškem in moralnem
ugledu. Vodilna skupina ji je hotela vzeti še tisto malo vpliva, ki ga je imela kot Titova
soproga, ji odrediti vlogo poslušne lutke v hišnem gledališču. To se jim ni posrečilo, kot
vidimo. Lik Jovanke je dobil in dobiva svoj skrivnostni in mikavni pomen. Pridobiva na
teži in pomenu in se gotovo nagiba med zavestne kritike sedanjih razmer v vrhu. Istočasno
postajajo vse večja neznanka in tudi potencialni nasprotnik vsi tisti, ki sojo hoteli politično
in človeško odstreliti in ki hočejo tudi čimbolj monopolizirati s Titom, z njegovim ugledom
in avtoriteto. Če bi ti ljudje imeli vsaj nekoliko človeškega odnosa do nje, če njim ne bi bil
Tito zgolj sredstvo njihove oblasti in avtoritete, potem se ne bi nikoli odločili za tak korak.
Ne glede na to, ali so bile Titove in Jovankine ideje in postopki vedno istovetni, ne glede na
to, ali so bili postopki Jovanke vedno korektni ali ne, ne bi smeli nikoli storiti nič takega,
kar bi lahko temu staremu možu na koncu njegovega življenja oddaljilo še poslednjega
človeka, Jovanko, s katerim je imel pristno človeški, zaupen in intimno duševen odnos.
Pravi Titovi prijatelj bi morali storiti vse, da bi morebiten tak udarec in nevarnost za Tita
preprečili. To bi narekoval človeški odnos do njega, to bi zahtevala njegova osebna sreča in
njegova zadnja leta življenja. Toda takih človeških obzirov na vrhu ni več. Bili so nekoč in
odšli v preteklost. Tudi Tito ima zasluge zato. Kar je sejal nekoč, sedaj žanje. Na žalost se je
ujel v svoje lastne mreže nezaupanja in stalnega obračunavanja med svojimi najbližjimi.
Sedaj je ostal človeško resnično sam in osamljen. Vsi, ki so okrog njega, čakajo na njegovo
smrt, pripravljeni na tisto, kar bo prišlo, ko bo utihnil odmev pogrebnih salv. Nekaj je
gnilega v deželi Danski!
8. februar
Prešernov dan. Slovenski kulturni praznik. Družbena in zlasti kulturna nadstavba je pod
"samoupravno-političnim" pritiskom, da bi se čimbolj vključila v dnevne tokove ideologije
in institucionalnosti. Podružbljanje, združeno delo in samoupravni sistem naj bi bili glavni
strateški cilji in naloge kulturnega udejstvovanja in ustvarjanja. Ta zahteva že sama po sebi
zožuje prostor umetnosti in kulturi, jo utesnjuje in dejansko podreja dnevni politiki in
obremenjuje ustvarjalno fantazijo z nejasnimi in splošno deklarativnimi gesli, tabuji in
dogmami. Poleg tega je čutiti tudi stalno prisotno nevarnost in grožnjo za ideološko in
politično obsodbo tistih del, dogodkov in avtorjev, ki bi bili ali preveč kritični do
obstoječega stanja ali preveč pesimistični spričo uradnega optimizma ali tako aktualni, da bi
povzročili politični odmev ali celo tako življenjski in nekonformistični, da bi pozivali k
uporu. Nastaja čudna situacija. Proklamirana je velika svoboda. Ni ukazov ždanovskega
tipa. Umetnosti in kulturi so s splošnimi merili politike in ideologije postavljene precej
določene pregrade in ograde, v katerih se morata gibati, če nočeta doživeti politične
obsodbe in ideološkega prekletstva. Nad njima ne bedita samo vsemoč države in režima,
ampak ju predvsem in povsod spremljajo zvesti apostoli dogmatizma, oportunizma,
konservativnosti, odvečnega klerikalizma in povprečnosti, ki so toliko bolj učinkoviti, ker
legalizirajo in uzakonjajo svoj položaj v organih samoupravljanja, zato morata
nadpovprečno ustvarjalna in kritična misel in dejanje molčati ali se zaviti v meglo ali bežati
256
dnevnik in spomini_		1979
nekam v abstraktne in odmaknjene teme dvoumnega filozofiranja. Jasni, žgoči, udarni,
lirično kritični in notranje prizadeti misli, bolečini, ideji in besedi nekega sodobnega
Prešerna, Levstika ali Cankarja bi se tudi danes slabo godilo. Bila bi obsojena, preganjana,
nezaželjena in potisnjena nekam na rob družbenih dogajanj. Sedaj časi niso naklonjeni
globoko kritični, v daljavo in širjavo leteči misli in dejanju. Dobrodošla jima je
povprečnost, deklarativnost in konformizem. Za Prešernov dan je dnevnik Delo napravil
anketo pod naslovom Kako vidimo kulturno opravilo. V ta namen so poslali pismo raznim
kulturnim delavcem in med drugim v njem napisali:
"Letošnji slovenski kulturni praznik 8. februar pada v čas, ko se intenzivno oblikujejo
smeri in merila našega prihodnjega kulturnega razvoja. Svobodna menjava dela in
samoupravni socializem z vso svojo politično in duhovno vsebino brez dvoma široko
odpirata vrata v nova obdobja urejanja kulturnih razmer, se pravi, uresničevanja
socialističnega kulturnega modela z bistveno novimi možnostmi delovanja in ustvarjanja.
Ta perspektiva pa kulturnim delavcem hkrati nalaga veliko in - upali bi si reči -
zgodovinsko odgovornost. Izhodišča, ki jih premoremo v teoretičnih postavkah in
obstoječih organizacijskih oblikah samoupravnega sistema, bo treba konkretno osmisliti in
naše družbeno dogajanje napolniti z živo kulturno snovjo. Pred nami sta kongresa Zveze
komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije, ki bosta med drugim začrtala tudi
smernice kulturne politike za naslednja leta.
Zato se nam zdi letošnji Prešernov dan izredna in nujna priložnost za to, da kulturni
delavci izpovedo svoja spoznanja in svoje prepričanje o osrednjih vprašanjih, od katerih je
odvisna naša kulturna prihodnost. Obračamo se torej na vas s prošnjo, da v strnjeni obliki
zapišete tisto, kar vas v doživljanju sedanjega kulturnega trenutka najbolj vznemirja,
spodbuja oziroma se vam kaže kot ključni element za uresničenje naših kulturno razvojnih
zamisli."
Od vseh odgovorov, ki jih je Delo objavilo, mi je bil najbolj všeč odgovor Ervina Fritza.
V ironični in groteksni obliki in stilu je povedal oziroma orisal tiste suptilne idejno-
politične razmere in njihov vpliv, ki so prevladujoče na kulturnem področju in v ozračju
kulturnega in umetniškega ustvarjanja. Tu je njegov odgovor:
Zajeziti svobodno strelstvo v literaturi
"Zelo sem bil polaskan z vabilom, naj tudi jaz napišem, kaj se mi kaže kot ključni
element za uresničenje naših kulturno razvojnih zamisli. Začel bom kar z mislijo iz vabila,
da bo namreč treba "izhodišča, ki jih premoremo v teoretičnih postavkah in obstoječih
organizacijskih oblikah samoupravnega sistema (tudi v kulturi - E.F.) konkretno
osmisliti." Ta misel se mi zdi sila plodna. Kot vemo, že vsa množična občila delujejo po
principu konkretnega osmišljevanja dobro preverjenih in na vseh revelantnih nivojih
sprejetih programskih izhodišč. In prav zasluga programskih izhodišč je, da na področju
množičnih občil ni več pojava tako imenovanega svobodnega strelstva (frajšicarstva) in da
ni več časnikarja, ki bi si drznil skovikati po papirju ali etru, česar se nismo domenili in za
kar ga družba ni pooblastila. Vsi delavci množičnih občil so sprejeli za svoje načelo, da so
občila toliko svobodna, kot je svobodna družba sama, da se ne morejo razvijati mimo
družbe ali celo proti njej. Svoboda izražanja je pojmovana kot pravica in dolžnost,
257
dnevnik in spomini_		1979
zavzemati se za človeka, za socializem, za samoupravljanje, za konkretno našo
samoupravno družbo. In jasno je, da pisanje proti stvarem ni več svoboda, temveč zloraba
svobode, čemur znamo pri nas hitro napraviti konec.
Področje, na katerem smo glede podružbljenja storili malo ali nič, pa je literetura. Naša
družba ima grozljivo malo vpliva na nastajajočo konkretno literarno tvornost. Pisateljski
svet je svet svobodnega strelstva različnega kalibra in dometa, delavci v literaturi delujejo
docela stihijsko, zanemarjajoč pri tem taktične in strateške cilje globalne družbe. A za to
smo pravzaprav krivi sami, ker smo dopustili, da nas je ta stihija preplavila.
Skrajni čas je, da se podvrže radikalnemu procesu podružbljenja tudi literatura. Poeziji
in prozi je treba podrobno precizirati idejno politična progamska izhodišča. Pisatelj, ki se z
njimi ne bo strinjal, lahko to mimo pove. Še nikomur zaradi nestrinjanja nismo nič
napravili. A eno je jasno: Slovenski pisatelj več biti ne more! Pri Društvu slovenskih
pisateljev bi morali ustanoviti sosvet uporabnikov poezije in proze. Pisatelji bi morali pred
tem sosvetom obvezno razgrniti svoje projekte že v procesu nastajanja, upoštevati sugestije
sosveta in svoje projekte uskladiti s potrebami združenega dela. Pri tem bi morali imeti
neprestano pred očmi, da se lahko le z družbeno vsestransko preverjenimi projekti
najoptimalneje vključujejo v svobodno menjavo dela.
Nekaj izhodišč za delo predlaganega sosveta: dokler ne bomo sposobni postaviti na noge
sodobnim potrebam ustrezne marksistične kritike, naj pri presojanju velja kot že doslej: ni
toliko važna oblika kot vsebina in ne vsebina toliko kot idejni duh literarnega dela, njegova
neomajna zavezanost naši stvarnosti ali vsaj ustreznost. V primerjavi del, ki so sicer visoko
"umetniška", idejno politično pa neustrezna, je treba soditi po idejnem kazalcu.
Rafiniranost forme in visoka stopnja umetelnosti sta največkrat le krinka, ki jo avtor
uporablja, da bi pod firmo umetnosti politično rovaril. Ker v takih primerih ne gre za
umetnost, ampak za politiko, jih je treba onemogočiti s političnimi sredstvi..
Prepričan sem, da bi ti ukrepi bistveno zajezili pojave svobodnega strelstva tudi v
literaturi in ji zagotovile optimalno podružbljenost, kar je vsekakor ključni element
uresničevanja naših kulturno razvojnih zamisli. Če pri priči zavihamo rokave, se mogoče
pokažejo prvi sadovi že tja do leta 1984. Če se takoj ne lotimo dela, bomo morali priznati,
daje bila v Orwelovem referatu "1984" naša politična moč in družbena vloga nekaj malega
vendarle precenjena."
P.S. :
19. marec
Včeraj je Franc Sali objavil v Delu članek Samoupravljanje kot ustvarjalna svoboda in v
njem med drugim piše:
'"Na družbene in svoje probleme so opozorili tudi komunisti v glasbeni in plesno baletni
dejavnosti. Ugotovili so, da so se doslej premalo ukvarjali z vsebinsko estetskimi problemi
ter vprašanjem razvijanja in utrjevanja samoupravnih odnosov na svojem področju.
Kritično so ocenili dosedanje medsebojno sodelovanje in skupno reševanje odprtih
problemov, če bo glasbenim delavcem uspelo, za kar gotovo nosijo največjo odgovornost
komunisti skupaj z uporabniki izoblikovati jasno programsko politiko, bo to imelo ugodne
258
dnevnik in spomini_		1979
premike v rasti kvalitete glasbene storitve, ki je danes precej zavrta zaradi negativnih
vplivov skomercializirane glasbene dejavnosti, tako kar zadeva narodnozabavno kot resno
glasbo. Podobna situacija je tudi na področju baleta, le da je po programski plati še več
neusklajenosti in nejasnosti - v obeh dejavnostih so zategadelj predlagali vrsto ukrepov za
preseganje sedanjega stanja. V zvezi s tem se bodo komunisti baletni delavci še posebej
sestali.
Likovni delavci, kot so menili komunisti na svojem zboru, bodo morali hitreje
uveljavljati svoje interese z delavci v združenem delu na področju trgovine, ki posreduje
prodajo likovnih del, z delavci likovnih razstavišč in galerijah in muzejih ter organizacijah
združenega dela, turističnih in gostinskih dejavnostih in v drugih organizacijah in
skupnostih. Področje vizualnih komunikacij industrijskega oblikovanja je sicer bolj vtkano
v družbene odločitve, vendar še vedno premalo samoupravno organizirano, zaradi česar
prihaja do odklonov, ki se kažejo zlasti v prevladovanju zasebnih in parcialnih ter
podjetniških interesov. Kljub temu pa lahko rečemo, da so likovni delavci na področju
arhitektonsko urbanističnega urejanja prostora in industrijskega oblikovanja oziroma
vizualnih komunikacij mnogo bolj integrirani v združeno delo in večji del organizirani tudi
v organizacijo združenega dela, kakor pa je to mogoče trditi za slikarje, kiparje in grafike."
Sodeč po tem članku je Ervin Fritz zelo dobro doumel in razumel namene in cilje dnevne
politike v kulturi. Zdi se mi, da bi tudi pokojni tovariš 2danov bil zadovoljen z vsebino in
duhom tega članka. Navsezadnje ni bistvene razlike, ali politika in ideologija diktirata svojo
linijo kulturi in umetnosti preko in v imenu stranke ali socialističnega realizma ali preko in
v imenu tako imenovanega združenega dela, ki je v tem primeru samo fasada za politiko
stranke. Končni cilj in rezultat sta ista: stisniti kulturno in umetniško ustvarjalnost v
strankarsko-ideološke okvire in jo napraviti za pomočnika in deklo dnevne politike.
Kvaliteta muzike, slikarstva in baleta naj bi na primer po tej logiki bila odvisna od števila
političnih sestankov in od dnevno politične angažiranosti kulturnih in umetniških
ustvarjalcev. Že pred dvajsetimi leti je Vidmar v polemiki z Ziherlom obračunal s
tovrstnim stalinizmom na Slovenskem. Načelno in teoretično je tudi program ZKJ
obračunal z njim. In vendar ga imamo sedaj še vedno in dovolj in preveč v praksi. Kot
vidimo, ponovno dobiva svoj prostor (stalinizem) tudi v teoriji in filozofiji, če seveda s
pomočjo širokogrudnosti to Salijevo pisanje dvignemo na to raven.
H Kardeljevim Smerem razvoja
(konec meseca februarja)
Sedaj vsepovsod po organizacijah ZK resno študirajo Kardeljevo knjigo Smeri razvoja.
Nepoučen bralec in poslušalec bi dobil vtis, da smo postali bogatejši za nova znanstvena
odkritja in da bo poslej vse lažje, kot bi rekel Zoran Polič. Propaganda za študij te knjige
spominja na religijo. S pobožno posvečenostjo in vneto zbranostjo naj bi si namreč sedaj vsi
člani ZK in tudi drugi državljani s pomočjo te knjige razsvetlili svojega duha, razširili
svoja obzorja in dobili novih navdihov za premagovanje delovnih in trdovratnih dnevnih
težav in naporov. Ni mogoče tajiti, daje knjiga napisana z veliko resnostjo in zavzetostjo in
da ima mednarodne marksistične znanstvene in revolucionarne ambicije. Vendar, kdor
količkaj že pozna dosedanja dela avtorja, kdor pozna veljavno filozofijo naše zunanje
politike, bo lahko takoj ugotovil, da v njej ni nobenih posebno novih odkritij in trditev, če
seveda izvzamemo pluralizem samoupravnih interesov. No, tudi ta ideja o neposrednem in
avtentičnem izražanju različnih interesov delovnih ljudi, združenega dela in raznih
259
dnevnik in spomini_		1979
skupnosti - kar je, oziroma naj bi bil pluralizem samoupravnih interesov - ni nova in tudi
ne originalna. Zasledimo jo že pri klasikih marksizma, izvira iz prazgodovinskih skupnosti
in od pariške komune. Vendar je res, da tako izčrpno in s takim poudarkom in zlasti v
takem odnosu - večpartijski ali enopartijski sistem - v dosedanjih delih avtorja ta ideja ni
bila obdelana. Sicer pa, kot rečeno, ni v tem tekstu nobenih novosti. Vse, kar je tu, je avtor
že neštetokrat povedal, napisal in razložil. Spričo tega so po mojem mnenju Smeri bolj
sistematično in obširno razložena obramba in argumentacija (v kolikor je točna) vseh
njegovih dosedanjih, zlasti v zadnjih petih letih povedanih in napisanih filozofskih,
teoretičnih in političnih stališč. Avtor kratkomalo v ničemer ne menja svojih dosedanjih
stališč in politike, ampak jih samo brani oziroma utrjuje z novimi vidiki mednarodnega in
notranjega značaja, med katere je šteti tudi pluralizem samoupravnih interesov.
Vprašamo se lahko, zakaj se je avtor odločil za tak tekst. Imel je tri vzroke. Prvič,
spremembe v mednarodnem delavskem gibanju. Predvsem evrokomunizem, njegove
težnje, razvoj in vpliv. Drugič, notranjo politično situacijo, točno rečeno: razkorak med
teorijo in prakso, med načeli in stvarnostjo, ki postaja vse večji, poraja avtorju dvome,
omahovanja, kritiko in nezadovoljstvo. In tretjič, avtorju je potisnila pero v roke tudi
njegova osebna tragična usoda, ki je sicer res vredna vsega obžalovanja.
Rekli smo, da Smeri torej niso noviteta, niso torej napad, ampak obramba nečesa, kar je
in ni, niso obramba vsega obstoječega kot stvarnosti, ampak obramba neke politike, stadija,
strategije, ki je v obstoječem bolj prisotna kot fikcija in manj kot (že) resničnost in
stvarnost. Smeri so torej obramba neke vizije in imajo zato tudi vse tiste slabosti,
pomanjkljivosti in protislovnosti, ki jih imajo tudi vizije same. Ker so Smeri razlaga in
obramba neke vizije, ki se mora šele podrediti, spremeniti ali izničiti v praksi, tudi ne
morejo počivati ali izhajati iz stvarnosti, iz danes in tukaj, zato jim razne revolucije,
deklaracije, načela, utopične želje, ideali in cilji zvenijo kot stvarnost, resničnost in praksa,
ki so ali celo niso stvar bodočnosti. Ker je avtor ostal zvest svojim vizijam, se tudi ni mogel
izogniti mnogim doktrinarnim trditvam, idealiziranim zaključkom, protislovnostim,
enostranostim in žongliranju z raznimi frazami in neodrejenimi pojmi. Smeri so zato
pisane učeno in mestoma nerazumljivo.
Oglejmo si sedaj najprej nekatere zunanjepolitične razloge in relacije, ki jih je zaslediti v
tej knjigi. Ko smo po 20. kongresu VKPb, to se pravi pred dobrimi 20 leti, postali moralni,
teoretični in politični zmagovalci nad kominformom, so se naši revoluciji odprle ne samo
notranjepolitične (te pravzaprav tudi do tedaj niso bile zaprte), ampak tudi zunanjepolitične
perspektive. Bilo je realno računati, da bomo postali kot izvenblokovska država zanimivi,
ne samo v tretjem svetu, ampak tudi med proletariatom razvitih kapitalističnih držav. Bilo
je realno računati in pričakovati, da bo naš obračun s stalinizmom tako vsestranski, da bo
vsaj, kar se tiče Jugoslavije, popolnoma razbil vse rezerve in dvome, ki jih je posejal in
utrdil širom sveta in še najbolj med demokratičnimi ljudskimi množicami zahodne Evrope.
Bilo bi neiskreno trditi, da česa podobnega tudi mi nismo pričakovali. Vendar se kaj takega
ni zgodilo. Zgodilo se je nekaj drugega. Zavozljali smo se v naših lastnih stalinsko
dogmatskih usedlinah in mencamo sem in tja. Na zahodu pa so komunistične partije iz
raznih razlogov začele drvariti po sovjetskem in lastnem stalinizmu in dogmatizmu in tako
se je rodil evrokomunizem. Lahko rečemo, da je to nov pojav marksističnega
"revizionizma" na svetu. Bolj temeljit in bolj vsestranski kot je bil naš 1948. leta. Tak je
zato, ker je nastal v drugačnih svetovnih razmerah, kot so bile tiste v času našega spopada s
260
dnevnik in spomini_		1979
Stalinom. Tukaj je bilo v ospredju vprašanje odnosa med Moskvo in Beogradom; vprašanje
podrejenosti ali enakopravnosti dveh socialističnih držav. Sele kasneje so se izbistrila tudi
druga vprašanja socialistične graditve.
Sedaj so takoreč vprašanja enakopravnosti ali podrejenosti (vsaj načelno) že jasna. V
ospredju so politični problemi marksizma, demokracija in jutrišnja podoba socializma v
razvitih deželah. Evrokomunizem se je sprožil kot plaz, podira, ruši in melje vse, kar sta
presegla čas in razmere. Ta plaz in nastajanje nove, sodobne marksistične znanosti, teorije,
filozofije in prakse je šel mimo nas. Napaja se iz dveh izvorov. Prvič, iz analize obstoječih
razmer na lastnih tleh, to se pravi v kapitalizmu. Drugič iz kritike obstoječega, realnega
socializma, to se pravi socializma nerazvitih držav. Odnos med obema izvoroma je
dialektičen. Pri nekaterih spoznanjih ima večjo vlogo prvi, pri nekaterih pa drugi izvor.
Pri tej kritiki vsega obstoječega socializma ni dosedaj Jugoslavije nihče direktno
imenoval. Nihče je tudi ni direktno in poimensko izvzel. Če smo pametni, si lahko
izračunamo, kaj pomenita ta molk in vljudnost. Smo torej tam, kjer smo. Na pol poti med
socializmom preteklosti in socializmom prihodnosti.
Naenkrat smo dobili čudno situacijo. Ne samo, da nismo vzgled in privlačnost za
socializem na zahodu, ampak nas njegov predhodnik evrokomunizem (zaenkrat) molče in
posredno krtizira. Kratkomalo nas molče sprašuje: "Povejte nam, kako je pravzaprav pri
vas z demokracijo?!" Kardelj je pameten človek in zato je razumel vprašanje in pohitel z
odgovorom tudi zato, ker ve in čuti, da ima tako vpraševanje svoj idejni in politični vpliv in
odmev tudi pri nas doma. To je enostavno rečeno voda na mlin naših liberalcev, ki smo jih
v sedemdesetih letih komaj še zadnji hip pospravili.
Če imamo pred očmi omenjena dejstva, potem se ne smemo čuditi, da je avtor v svoji
študiji dal toliko prostora večpartijskemu sistemu kot zanj nesprejemljivi obliki
demokracije. Ne glede na to, ali je nekomu sprejemljiva ali ne, je očitno, daje pri analizi te
epohe, to se pravi epohe buržoaznega parlamentarizma, avtor poudarjal samo tiste činitelje
in odnose, ki so šli ali še gredo v prid kapitalistom in kapitalu, premalo pa tiste, ki so šli,
gredo ali bodo šli v prid delu in delavcem. Z njegovim prikazom buržoazno
parlamentarnega sistema bi bila sovjetska šola komaj še zadovoljna. V pomanjkanju boljše
razlage bi sprejela tudi to. Hočem povedati, da je nekoliko marksistično starokopitna in
komaj pri sebi skriva in iz sebe izriva vpliv stalinistično propagandnih klišejev. Objektivna
zgodovinska analiza parlamentarizma v zahodni Evropi in kapitalizma sploh je predpogoj,
da bi lahko razumeli odločilni pomen, ki ga ima demokracija za socializem v teh deželah.
Imam vtis, da se avtor v to vprašanje še ni dovolj poglobil in se je zato zadovoljil tudi s
takimi enostranskimi formulacijami, kot je na primer tale:
"Pravice, ki jih priznava meščanski parlamentarizem, pa so zgodovinski proizvod boja
za vzpostavitev in ohranitev vladavine privatnolastniškega kapitala in so zato
neprimerljivo ožje od tistih, ki jih ima naš delovni človek - samoupravljalec, zlasti pa od
onih, ki mu jih bo lahko dal prihodnji razvoj socialističnega samoupravljanja."2
Normalno, da so pravice, ki jih priznava meščanski parlamentarizem, tudi zgodovinski
2Prav tam, str. 60.
261
dnevnik in spomini_1978
proizvod boja vseh zatiranih in izkoriščanih za njihov večji kos kruha in večjo svobodo in s
tem tudi proizvod njihovega boja za omejitev in odpravo vladavine privatno lastniškega
kapitala. In do teh pravic, do teh rezultatov njihovega pravičnega boja ne more in ne smeta
imeti socialistična revolucionarna teorija in praksa nihilističnega odnosa, če nočeta
životariti v izolaciji in sektaštvu in če hočeta res dobiti podporo delovnih ljudi.
No, sicer pa pustimo buržoazno večstrankarski parlamentarni sistem ob strani. Verjemo
tudi avtor misli tako. Ni bistveno, ali je bil in je nekoliko bolj ali manj demokratičen.
Bistveno je, da evrokomunizem izhaja tudi iz njega; iz njegovih oblik, tradicij in izkušenj
izpelje tudi odnos med demokracijo in socializmom, seveda z razširjeno vsebino. To pa
Kardelja moti. Ko v Smereh stalno polemizira s parlamentarnim sistemom in ga odklanja,
posredno polemizira tudi z evrokomunizmom. Njemu so pravzaprav namenjena mnoga
opozorila o slabostih in nevarnostih večstrankarske demokracije. Zaradi tega je
evrokomunizem tudi zreduciral najprej na zahodno Evropo oziroma na njene notranje
razmere. Na ta način se brani pred njegovim vplivom. Kardelj pravi:
"Z drugimi besedami: jasno je, da je politika imenovana evrokomunizem specifičen
proizvod sedanjih razmer v zahodni Evropi in da je ne morejo sprejeti vse dežele sveta kot
univerzalno politiko"-3
To ni popolnoma točno! Evrokomunizem je tudi proizvod realnega, že obstoječega
socializma, oziroma njegovih nezadostnosti, pomanjkljivosti, zmot, uspehov in zablod. To
zanikati bi bilo prav tako nesmiselno, kot če bi hotel nekdo trditi, da je naša politika po
1948. letu bila proizvod zgolj naših razmer, ko je vendar jasno, da je bila tudi proizvod,
odmev in antiteza stalinske politike.
Poleg tega je evrokomunizem nesmiselno zreducirati samo na odnos do
večstrankarskega sistema in parlamentarizma. Obžalovanja je vredno, da je avtor v svojem
tekstu to napravil. Evrokomunizem je vendar že dosedaj odprl glavna vrata tako skrbno
čuvane zakladnice marskističnih svetinj in začel njih zven in blesk ogledovati in tehtati s
sodobnimi merili. Rezultati? Črtali so diktaturo proletariata; vzpostavljajo nov odnos med
demokracijo in socializmom; odnos med silami dela, znanosti in kulture; govorijo o
delavskem razredu in o srednjih slojih. Ze dosedaj so šli izredno daleč in to je šele začetek!
Kje je šele konec tega "revizionizma"? Berlinguer je celo izjavil, da socializem ne sme biti
niti verska niti ideološka družba, biti bi moral laična družba! Kaj bi rekli naši ideologi s
Kardeljem na čelu k tej viziji? Vsak dan pri nas namreč še poslušamo pridige, ki nam
svetujejo in nas rote, da naj čimveč stvari, ki jih postavimo, postavimo z jasnimi idejnimi
vidiki. Ne gre za to, da dobimo univerzalna navodila za socializem, ampak za to, da
prisluhnemo iskanju in spoznamo sodobne, neobremenjene marksistične misli. Res, ne gre
torej za to, da bi šablonsko kopirali izkušnje in tradicije parlamentarnega sistema. Vendar
kaže neizogibno postaviti odnos med socializmom in demokracijo. Se dmgače: če hočemo
biti kritični do lastne prakse in teorije, potem se moramo vprašati, v kolikšni meri naš
enopartijski sistem zadovoljivo in v praksi rešuje to vprašanje.
Namesto, da bi se spričo teh in podobnih iskanj, s katerimi se ukvarja evrokomunizem,
kritično obrnil do naše prakse, je avtor Smeri zožil svoj vidik refleksij zgolj na
3prav tam, str. 37.
262
dnevnik in spomini_		1979
institucionalizem in se spustil v neposredno primerjavo parlamentarnega sistema in naše
prakse, v kateri je čez mero potenciral pluralizem samoupravnih interesov, ki je oziroma
naj bi pozitivno rešil vsa vprašanja demokratične graditve socializma. Nisem prepričan, da
je možno na tako površen in tendenciozen način odkloniti kot za nas nezanimivo in
nekoristno vse tisto, kar se imenuje evrokomunizem. To je seveda možno storiti samo pod
enim pogojem: da namreč ne želimo biti odprti do tega gibanja in iskanja, da ga sicer
priznamo kot njihovo pravico, ne da bi to kakorkoli vplivalo na naše vedenje, zavest in
prakso. K temu cilju, se mi zdi, da so naravnane Smeri tudi glede njenih mednarodnh
vidikov. Čas bo pokazal, da to ni dovolj, pokazal bo, da je to kratkovidna in dogmatska
politika.
Rekel sem že, da notranje-politični prikaz, ki je dan v tej študiji, mnogo premalo počiva
in izhaja iz naše stvarnosti. Njegova podlaga so predvsem vizije, ki jih ima avtor o
sedanjosti in prihodnosti oziroma tiste deklarativne in formalno-institucionalne norme, ki
so sedaj pri nas veljavne. Kot resno slabost Smeri je zato šteti, daje avtor zanemaril tudi
nekatera dejstva naše stvarnosti, in to predvsem:
a)	Razkorak med teorijo in prakso med proklamiranimi normativnimi načeli in
vsakdanjim življenjem. Avtor sicer govori o tem razkoraku v svoji študiji na več mestih.
Toda govori tako, da lahko ostane zvest samemu sebi. O tem razkoraku govori kot o
slabosti subjektivnih sil ali kot o nedograjenosti sistema. Torej norme in deklaracije v
nobenem primeru niso krive, če še niso postale stvarnost. Krivci so ljudje, kadri, komunisti
in predvsem tisti sovražniki socializma, ki se ne strinjajo z njimi in jih spodkopavajo.
Poleg tega pa tudi dopušča, da je vzrok v tem, da instituiconalno še ni vse izrečeno,
dogovorjeno in uzakonjeno. Tudi v tem primeru vzdržuje nerealne in pretirane upe v
institucionalizem. Ako se od neke pravne ali organizacijske norme zahteva, pričakuje ali
obljublja več, kot ona lahko da sama po sebi, ako stranka ali gibanje te zahteve in obljube
vztrajno in glasno ponavlja, ako jih dvigne na raven "odrešilnih" dejanj, tedaj se hote in
nehote znotraj nje odpirajo vrata neumnosti in nesmislom in nastane taka družbena klima, v
kateri dobe velik prostor in poudarek psevdo-revolucionarna fraza, demagogija, fanatično
razburjenje duhovno omejenih posameznikov z ene strani ter začudenje, malodušnost in
posmeh ljudstva z druge strani. Ustava, zakon o združenem delu, razni kongresi s svojimi
resolucijami in poplava resolucij in sklepov - vse to so dejstva, ki potrjujejo omenjeno
zakonitost. Smeri glede tega, razen nekaj verbalnih obsodb verbalizma, ne prinašajo nič
novega. Avtor torej na razkorak med načeli in prakso gleda voluntaristično. Ne dopušča
možnosti, da bi bila načela napačna, ampak išče in vidi subjektivne vzroke v praksi.
b)	Ko govori o materialni podlagi in interesih združenega dela, zanemarja trdovratne
zakonitosti blagovne proizvodnje. Po njemu je mogoče vsa protislovja zakona vrednosti in
blagovne proizvodnje, ki se kažejo, srečujejo in izravnavajo na tržišču, urediti, uskladiti in
zravnati z nekim idiličnim delovanjem in sporazumevanjem v okvim združenega dela. Kot
da ne vidi ali noče videti, kako se poedine ali združene delovne organizacije obnašajo kot
tipični blagovni proizvajalci, to se pravi želijo in poizkušajo ne glede na današnje in bodoče
interese celokupnega združenega dela in družbe, realizirati predvsem svoje parcialne
interese. Dokaz temu je tudi intervencija države, ki drži pod svojo kontrolo 80% vseh cen,
to se pravi največ časov administrativnega socializma. Avtor ne vidi ali ne želi videti
očitnega protislovnega razvoja ekonomskih odnosov. Preveč je zaljubljen v normative
svojega samoupravnega sporazumevanja, da bi lahko videl dejansko stanje stvari. Imamo
263
dnevnik in spomini_		1979
vse več in več formalnega sporazumevanja in formalne igre s tekočimi in dolgoročnimi
interesi zdmženega dela in vse več in več državne intervencije pri vsebinskem stanju stvari,
kot so na primer cene, zunanje trgovinska menjava in krediti. V neposredni obliki na
tržišču se zakon vrednosti duši in kroti, zato pa se krepi njegov vpliv preko posrednih
oblik, kot so državno administrativne intervencije in dmgi "solidarnostni" posegi, kot:
pokrivanje izgub, uravnilovka, rezervni skladi ipd. Zanimivo, da Kardelj, ko odgovarja
skrajno levim in uravnilovskim težnjam in zahtevam v naši družbi (Smeri,str. 70) le tem
dopoveduje, da so nerealne, ker je pač samoupravljanju še vedno podlaga blagovna
proizvodnja in ne tržno ekonomski odnosi. Ko pa tolmači značaj sporazumevanja in
pluralizem samoupravnih interesov in položaj zdmženega dela (str. 16 -25), ni čutiti
prisotnosti teh objektivnih dejstev.
Tu izgleda, in to je sploh eden od elementov celokupne vizije, da smo še, ali da vsaj bomo
z normativno in institucionalno aparaturo in z boljšim delom subjektivnih sil v najkrajšem
času že odpravili ali vsaj zatrli na minimum zakon vrednosti in igro tržišča. Vse skupaj
zveni in odmeva tako, da bomo danes, jutri že zapustili republiko pomanjkanja in vkorakali
v carstvo blagostanja. Ob takih in podobnih naših deklaracijah, napisanih tudi v Smereh, se
nehote spomnim na Sovjete, ki so že razglasili, da korakajo v komunizem. Pri nas še nismo
resnično razvili visokoproduktivne blagovne proizvodnje in menjave, smo še daleč od
dosledne delitve po delu, a že slišimo trditve, da se je začel prehod od delitve po delu k
delitvi po potrebah (str. 19).
Kot da je avtor pozabil, da imata zakon vrednosti in blagovna proizvodnja svojo
objektivno zakonitost, ki je ni mogoče odpraviti, in nešteto pojavnih oblik, ki se kažejo
posredno ali neposredno. Njihova vsebina je trdovratna, oblika elastična. Tako lahko
rečemo, da vse to, toliko razglašeno in opevano samoupravno sporazumevanje sem in tja,
velikih in malih, bolj produktivnih in manj produktivnih, ki sedaj nasploh in v Smereh še
posebej dobiva gloriolo kvalitetnih ekonomskih in političnih sprememb, je v ekonomskem
pogledu naša in tukajšnja oblika delovanja zakona vrednosti in blagovne proizvodnje.
Gotovo je v mnogih pogledih (ekonomsko in politično) boljša od pravil igre odprtega
tržišča. Toda istočasno nosi seboj tudi mnoge težnje, poizkuse in dejstva, ki še bolj grobo in
parazitsko branijo in realizirajo parcialne dnevne in monopolne interese posameznih
delovnih organizacij, zdmženj in skupnosti, kot bi to dovoljevali bolj odprti tržni odnosi in
pogoji. Videti zgolj deklarirane oblike zdmženega dela, jih idealizirati in si zatiskati oči
pred njihovo raznotero in protislovno vsebino, ni v skladu z objektivno analizo
obstoječega. To je politični voluntarizem, ki ni zaveznik stvarnega ekonomskega in
političnega napredka.
c) Potreba po koncentraciji kapitala oziroma minulega dela. Naša družba je še vedno na
tako nizki stopnji materialnega razvoja, da je nujno potrebna sorazmerno velika
akumulacija kakor tudi njena koncentracija. To je naša objektivna zakonitost, ki jo še
poudarja veliko naraščanje prebivalstva. Stanje stvari je v obratnem sorazmerju s
potrebami. Možnosti so torej izredno majhne, potrebe zelo velike. Vsi vemo, da je naša
akumulacija zaradi nizke produktivnosti in visoke osebne in splošne potrošnje nizka in
razdrobljena, decentralizirana. Glavno koncentracijo zato še vedno opravlja država
neposredno preko skladov ali posredno preko bank s svojo finančno politiko. Sicer že leta
in leta poslušamo sklepe in priporočila, da bi združeno delo samo postalo odločilen činitelj
tudi za razširjeno reprodukcijo. Toda to se ne uresničuje. Združeno delo postaja celo vse
264
dnevnik in spomini_		1979
bolj odvisno od zunanjih faktorjev zlasti, od bank - ker le te precejšen del denarja
državljanov (hranilne vloge) prelivajo za financiranje razširjene reprodukcije, niso
prevladujoča lastna sredstva združenega dela, ampak je dominanten kreditni odnos, ki se
stalno vzpostavlja in obnavlja preko bank. Takega odnosa ni mogoče pretrgati z
organizacijskimi ali institucionalnimi spremembami ali celo s političnimi hajkami, kot se to
občasno poizkuša. Ni ga bilo mogoče spremeniti samo s spremembo materialnih dejstev -
da se zviša investicije ali da bi se povečala akumulacija. Ker so materialna dejstva butasta in
trmasta, ni mogoče storiti niti prvega niti drugega. Tako stanje pa hočeš nočeš povratno
deluje ne samo na ekonomske, ampak tudi na politične odnose, to se pravi na celokupen
splet in položaj združenega dela. Deluje seveda tako, da povečuje razkorak med načeli in
prakso.
d) Pomen sodobne znanosti, tehnike in kulture za razvoj proizvodnih sil sploh in za
materialni in duhovni položaj državljana in proizvajalca še posebej. Avtor je povečal
pomen subjektivne zavesti, predvsem ideološke in politične zavesti, in organizacijske
institucionalne aparature samoupravljanja pri napredku družbe, je pa seveda prezrl ali vsaj
podcenil pomen činiteljev kot so znanost, znanje, tehnika in kultura. Do njih oziroma do
izobražencev, njihovega pomena, ki so strokovna in neposredna personifikacija, ima, blago
rečeno, sektaški odnos. Stalno opozarja na nevarnost, ki delovnemu človeku preti od
izobražencev, tehnokratov in menadžerjev. Njihovega položaja, odnosa in vloge ne
obravnava nikjer dialektično in dvosmerno. Razvoj in napredek lahko zelo pospešujejo
seveda hkrati nosilci nedemokratičnih ali celo monopolnih stremljenj na področju
družbenih odnosov. Kaj so, kdaj in kje, je odvisno od okoliščin, v katerih delajo in žive.
Enoje gotovo: napredek znanosti in tehnike in njegovi nosilci, gledano zgodovinsko, niso v
nasprotju z napredkom in svobodo delovnih ljudi. Lahko pride in tudi prihaja do
nesporazumov ali protislovij med obema. Toda to so trenutni in tekoči nesporazumi in
spopadi, pri katerih ni mogoče vnaprej predvideti resnice in napredka za tega ali onega. To
pomeni, da življenje zahteva, da so vrata za medsebojni vpliv, odvisnost in pogojenost
odprta. Nesmiselno je zato stalno govoriti z dvignjenim prstom o nevarnostih
"tehnokratizma", kar v našem prostoru in razmerah dobi, hočeš nočeš, podrejujoči odnos
do znanosti, znanja, tehnike in kulture. V tem tekstu ni težko odkriti nekaj tega priokusa.
Seveda moram poudariti, da bi bilo inje prav tako nesmiselno in politično zgrešeno stalno s
povišanim glasom govoriti o vsesplošni zaostalosti ali nerazgledanosti delavcev. To je,
hočeš nočeš, potuha tistim težnjam znanosti in tehnike, ki žele, lahko tudi nehote, le te
napraviti za silo in resnico, ki naj vlada in gospodari svetu. Gotovo se je že zdavnaj
pokazala pri nas potreba in kaže se vsak dan bolj, da bi bolj preudarno in vsestransko
ocenili odnos med samoupravljanjem in znanostjo, tehniko in kulturo. Ker tega ni, živimo
v tem pogledu iz rok v usta, prebijamo se iz hajke v hajko, na škodo obeh, na škodo
samoupravljanja in na škodo sil znanosti, tehnike in kulture. Ker imajo Smeri ambicijo
odrediti in osvetliti našo pot v prihodnost, ni njihova odlika, da so na tak, lahko se reče
enostranski in površen način šle mimo tega vprašanja.
Če se sedaj - ko sem opozoril na ekonomske vidike, ki jih Smeri niso - ali niso dovolj
upoštevale in če bi to v mnogočem spremenilo njihov ton, pristop in zaključke - zaustavim
ob centralnem vprašanju, kako se že realizira pluralizem samoupravnih interesov pri nas,
potem bi rekel tole: zelo se strinjam z avtorjem, ko pravi:
"Seveda se naša družba ne more čez noč osvoboditi vseh ostankov starega sistema. Toda
265
dnevnik in spomini_\ш
to ni bistveno za oceno njene narave. Narave naše kakor tudi vsake druge družbe ne
določajo ostanki starega v njej, ampak elementi novega, se pravi smeri in cilj gibanja
družbe. Končni cilj razvoja naše samoupravne demokracije je uresničevanje takšne
svobode človeka, ki mu bo omogočila, da se bo glede vseh svojih življenskih, delovnih in
ustvarjalnih interesov totalno izrazil kot samoupravljalec v svobodni in demokratični
skupnosti proizvajalcev. To pa pomeni, da je potreben stalen in dolgoročen boj za
preseganje ostankov političnega in vsakršnega drugega monopola v sistemu oblasti in za
krepitev samoupravnih in demokratičnih elementov v političnem sistemu. Boj za
demokracijo v naši družbi pomeni potemtakem hkratno in stalno omejevanje in ukinjanje
vseh oblik ekonomskega, političnega in drugačnega monopola, s tem pa tudi ostankov
političnih sistemov, ki so izraz teh monopolov."4
To stališče podpiram v celoti. Torej v končnem cilju med nama ni razlike. Vprašujem
pa se, ali ureditve ali rešitve, ki jih imajo Smeri, dejansko vodijo oziroma ali dovolj hitro
vodijo k temu cilju. Moj odgovor je: ne! Razlogi?! Tu so! Kdor bi želel za naš prihodnji
razvoj odrejati naše materialne in duhovne zmogljivosti, bi moral pri svoji analizi izhajati
iz naše prakse in žive stvarnosti. Moral bi torej ugotavljati obstoječa dejstva in razmišljati v
skladu z njihovo logiko. Torej!
Zgradili smo samoupravni sistem, ki je začel hoditi. Dal je že prve rezultate in hkrati
pokazal tudi svoje slabosti. Premagali smo glavna razredna nasprotja in nevarnosti
restavracije kapitalizma. To ne pomeni, da smo družba brez nasprotij, ampak pomeni, da se
poglavitna družbena nasprotja kažejo znotraj socializma, kažejo se splošno in posamično,
kažejo se (obstojajo) v materialnih odnosih med potrebami, željami in možnostmi in tudi v
zavesti celote in posameznika. Kako bi lahko čimbolj doumeli stvarnost, protislovnost,
dinamiko in dialektiko dneva in časa, v katerem živimo? Dialektiko razrednih odnosov je
torej (čeprav še ne v celoti) zamenjala dialektika pojmov, mnenj in interesov znotaj sil
socializma. V tej dialektiki, v tem boju nasprotij premaguje sile socializma, to se pravi
delovno ljudstvo svojo materialno zaostalost in svojo včerajšnjo zavest, ki je bila in je še
omejena in obremenjena z neznanjem, z utvarami, s slabim odnosom do dela in njegovo
nizko produktivnostjo, z enostranskim pojmovanjem celote in posameznosti, ker preveč
poudarja pravice in zapostavlja dolžnosti, z javašlukom, s slabimi delovnimi navadami, z
željo in zahtevo, da bi živeli bolje, kot morejo,in delali manj, kot morajo. Vse to ni
razredni frontalni sovražnik, ki ga je mogoče točno odrediti, kontrolirati in premagati v
odprtem spopadu. Ne, vse to in še mnogo drugega je tu med nami kot zaseda, ki se skriva v
nas samih, v celomi družbi in v vsakem posamezniku. To objektivno stanje naše "svete
stvari" ni mogoče odstraniti s prisilo, tudi ne z "najstvom": naj bo! Treba je! Moramo,
tovariši!
Misliti, da lahko "najstvo", čeprav ga razglašamo v imenu revolucije - Smeri so zelo
obremenjene z njim - spreminja našo stvarnost in njene zakonitosti, je navadna metafizika.
Le ta ostane to, ker je, čeprav jo razglaša v imenu materialistične metafizike, ni namreč
nobene vsebinske razlike. Izkušnje revolucij nas na žalost uče, da so vse dosedanje velike
revolucije na neki stopnji svojega razvoja zabredle v metafiziko. To se je zgodilo francoski
meščanski revoluciji. Kaj je ostalo od njene znanosti? Formalnost! To je doletelo ruske
sovjete in stalinsko ustavo! Kitajska kulturna revolucija je bila tudi velika utvara in
4Prav tam, str. 95.
266 — »
dnevnik in spomini_		1979
metafizika Mao Ce Tunga in njegove "bande". Fidel Castro je res jurišal na nebo in zmagal.
Bravo! Vendar posameznemu opazovalcu ni težko ugotoviti, da sedaj že precej dolgo plava
med nebom in zemljo in ni videti trenutka in načina, ki ga bo prej ali slej neusmiljeno
pritisnil k zemlji. Tudi nas sedaj pošteno daje! Plavamo nekje v zraku in hočemo z ideali in
vizijami - to je naša oblika metafizike - premagati stvarnost. No, če bi pri vseh teh
metafizičnih in idealističnih zablodah šlo zgolj za nerealna predvidevanja, za prehitevanje
časa in razmer, če bi šlo samo za ideale humanistov, za zmote filozofov, za napake politikov
- v boj z njimi! Motiti se, je človeško! Lahko bi bili torej velikodušni do metafizike, če bi
prihajala sama, ob spremljavi bobnov in fanfar in oblečena v svilo, brokat in til! Glejte,
težava je v tem, da ne prihaja nikoli sama. Preveč imenitna je, zato hodi s spremstvom.
Njeni zvesti spremljevalki sta vedno: prisila, da, celo teror, in zmanjšana stopnja ekspanzije
ali celo družbena stagnacija. Vedno in povsod je bilo tako! Že v srednjem veku! Potem v
Franciji, v Sovjetski zvezi, na Kitajskem, na Kubi in tudi pri nas! To je objektivna
zakonitost! Pritisk in teror (v taki ali drugačni obliki, nekrvav ali krvav) ter družbena
stagnacija so spremljevalci vseh metafizičnih zablod. Sedaj nas pritiskajo, zaenkrat še
vedno v zelo blagi obliki. Kaj še bo, kdo bi videl in vedel?!
Torej, revolucije zmagujejo nad zunanjim razrednim sovražnikom. Se začno zapletati,
ko se je treba obrniti k sebi! Ali ni izhoda? Izhod je, toda samo eden! Notranja protislovja
socializma lahko uspešno razvozlava samo delovna praksa milijonskih množic. Njihova
praksa, spopadi, zmage in izgube, zmote in porazi! Nihče drug! Ali Smeri ne gredo točno
v smer? Formalno, institucionalno - da! Vsebinsko - ne! Zakaj? Če bi šle tudi vsebinsko v to
smer, bi se moral avtor vprašati, spraševati in odgovoriti: kakšna naj bo v prihodnje vloga
avantgarde, da bi lahko bolj prišla do izraza dialektika boja mnenj in nasprotij znotraj
socializma? Kakšni splošni pogoji bi najbolj ustrezali temu cilju? Kaj lahko najbolj logično
in stvarno omogoči srečanje splošnih in posebnih interesov, ki so gotovo podlaga vsemu
ostalemu, kar je, bo in naj bi bilo? Kako iskati med njima - stalno iskati - sintezo, ne kot
večno in absolutno resnico, ampak kot relativno spoznanje danega in možnega, ki se prav
tako stalno menja, kot se menja dano in možno?
Kardelj je sicer priznal, da sta tudi stihija in spontanost sestavni del socialističnih sil, ne
da bi pri tem podrobno opredelil kaj je danes in tu razumeti pod temi pojmi. No, ne gre niti
za stihijo niti za spontanost, pač pa gre za vsebino dialektike, ki lahko omogoči največjo
ekspanzijo materialnega in duhovnega v smeri graditve socialistične družbe.
Ni težko ugotoviti, da Kardelj v Smereh ne razmišlja v tej smeri. On sicer hvali že
dosedanje oblike in pravila igre pri srečanju različnih interesov in predlaga tudi nove, kot
možnost za vse večjo in večjo demokratičnost našega socializma. Toda po njegovem tak
razvoj nujno zahteva še večjo prisotnost in s tem razumljivo tudi še večjo kontrolo ZK pri
vsem tem. Takole pravi:
"Z drugimi besedami, če bo zveza komunistov več delala in sodelovala v demokratičnem
sprejemanju odločitev v okviru delegatskega sistema in v družbenopolitičnih in drugih
organizacijah, potem bo v zvezi komunistov potrebno manj deklaracij in resolucij, veliko
več pa konkretnih dogovorov o načinu njenega vpliva na reševanje določenih vprašanj v
praksi. Na podlagi takšnih dogovorov morajo delati in se po njih ravnati komunisti v
demokratični izmenjavi mnenj in izboru alternativ povsod, kjer sprejemajo samouporavne
in druge družbene sklepe.
267
dnevnik in spomini_1978
Zveza komunistov mora delovati v celotnem samoupravnem sistemu - od delavskih
svetov temeljnih organizacij zdmženega delaš do vseh drugih oblik, v katerih je
organizirano in v katerih odloča samoupravno združeno delo, kakor tudi od skupščin
občin, republik in pokrajin do skupščine SFRJ."5
In še več o tem na stranil49, predzadnji in zadnji odstavek, ter na strani 150, prvi, drugi
in tretji odstavek.
Še in še bi lahko naštevali in citirali. Refren je vedno isti: potrebne so vse obstoječe in še
nove oblike samoupravljanja toda še bolj od tega je potrebno, da se v njih odvijajo
prisotnost, vloga in vpliv subjektivnega faktorja, socialistične ali družbene zavesti, kar
prevedeno na navaden politični jezik in prakso pomeni okrepiti prisotnost, vpliv in vlogo
ZK v samoupravnem sistemu in dogajanju. Kardelj zelo močno govori o moči
samoupravnega socializma, istočasno pa vsepovsod vidi in se boji sovražnika. Vidi ga celo
med delegati, čeprav so tam v ogromni večini sami komunisti. Njegov strah je tako velik,
da mu način izbire kandidatov pri volitvah ne kaže dovolj jamstva za revolucijo, socializem
in zavest delegatov, nad katerimi ima ZK praktično zagotovljen popoln monopol in
selekcijo. No, to ni dovolj! Njemu je potrebna še posebna prisotnost subjektivnega faktorja
ali družbene zavesti, kot to z drugimi besedami pojmuje ZK, oziroma njene organe in
politike. Ob takih stališčih in zahtevah, ob takih smereh razvoja, pa čeprav potem še tako
glasno izražena avtentično in neposredno odločanje za večjo stopnjo demokracije ali proti
enopartijskem sistemu, vse to so potem zgolj deklaracije ali glas vpijočega v puščavi.
Praktičen rezultat bo samo eden: v naših razmerah vse to ohranja in celo krepi ne samo
ideološki, ampak tudi izvršni in operativni enopartijski sistem. Kardelj je v protislovju s
samim seboj: vidi in čuti protislovja družbe in njen pluralizem interesov, zato je beseda
samoupravni m popolnoma odveč, lahko je lepotni, demagoški ali abotni lapsus lingue
(predlaga pravo poplavo institucij in oblik za njihovo razpletanje, ki so že tako velika, da so
neučinkovita, zamotana in draga), hkrati pa hoče vso dialektiko pluralizma teh interesov
spraviti pod dežnik komitejev ZK in v ozke okvire njene, v mnogih pogledih nerealne in
metafizične, politike. Enostavno rečeno, Kardelj z oblikami, institucijami in tribunami
preveč odpira in z vsebino preveč zapira dialektiko razvoja socializma pri nas.
Ali še dmgače: njegova stališča so po formah super demokratska in po vsebini
avtokratska in dogmatska. Vse izgleda, da sam ni sposoben videti tega protislovja v sebi.
Na svojo nesrečo je na Pirov način pospravil vse tiste (in tudi mene), ki so videli in
opozaijali na to njegovo drugačnost in protislovnost. Tiste, ki so kritizirali njegovo
institucionalno super demokracijo, je proglasil za liberalce (Dapčevič - Nikezič - Kavčič -
Crvenkovski). Oboje je poslal proč od politike in tako zagospodaril nad vsakršno resnico v
vrhu ZK Jugoslavije. Kar je ostalo tam, ploska, prepisuje ali molči. Boj mnenj znotraj ZK
slabi in njen monopol v družbi se krepi.
Namesto da bi razmišljal in predlagal rešitve, ki bi slabile enopartijski sistem in tudi vsaj
izvršni in operativni monopol ZK, če je za slabitev ideološkega monopola še prezgodaj,
čeprav je tudi to zelo vprašljivo, pa dejansko razmišlja in predlaga rešitve, ki bodo
3prav tam, str. 37.
268
dnevnik in spomini_		1979
enopartijski in ideološki, izvršni in operativni vpliv in monopol ZK samo še dvignile.
Namesto da bi usmeril ZK h krepitvi in razvoju splošnih pogojev, klime, tolerance, zavesti
in spoznanj za dialektično srečanje interesov in zavesti znotraj socializma, pa razmišlja,
kako bi poiskal take rešitve in prakso, ki bi omogočili organom ZK, da v največji možni
meri kontrolirajo in obvladajo dušo, ritem in vsebino pluralizma socialističnih interesov.
Namesto da bi popolnoma in objektivno analiziral heterogeno in protislovno sliko tistega,
kar je družbena zavest danes in tu, pa kaže nezaupanje in strah pred njo, podtika ji razne
izme in jo hoče nadomestiti s svojo idealistično in voluntaristično politiko. Namesto da bi
pokazal zavzetost in razumevanje za to, da konfrontacijo razrednih interesov in resnic
življenja in stvarnosti osvobodimo bremena ideoloških, političnih in idealističnih pritiskov
in predsodkov, pa še predlaga in razmišlja o rešitvah in praksi, ki bi omogočala organom
ZK, da to konfrontacijo po "božji volji" in po svojem poudarku še bolj politizirajo in z njo
manipulirajo.
V	tej zvezi ne bo odveč opozoriti, da avtor trdi, da se v večstrankarskem sistemu
buržoazne demokracije najprej vsi družbeni interesi politizirajo, da dobe politično formulo
borbe za oblast, da bi še sebe potem reševali na tleh realizma. Ta trditev je gotovo točna
(pod pogojem, da je ne absolutiziramo). Torej se tudi v večstrankarskem sistemu ne
rešujejo vse stvari preko politične formule. No, to ni bistveno. Bistveno je, da se vprašamo:
ali je možno kaj podobnega pri nas? V socializmu in enopartijskem sistemu? Praksa kaže,
da je in da se vse to še vedno dogaja. Kaj vse smo že pri nas politizirali in ideologizirali po
dolgem in počez! Od kmetijstva do kulture, od poezije do pretresov, od bontona do emisije,
od graditve tovarn do zakonskega prepira med možem in ženo. Pomislimo še na to, kako in
do kakšnih grozljivih razsežnosti sta najbolj človeške odnose, dogodke in stvari idealizirala
in politizirala Stalin in kitajska kulturna revolucija. Izkušnje nas torej uče, da je v
socializmu - to se pravi, na žalost, dosedaj v enopartijskem sistemu - zelo široko, skoraj
neomejeno področje za ideologiziranje in politiziranje vsega in vseh. Ta nevarna praksa še
vedno ni preteklost, ampak je še vedno sedanjost. Tudi glede bodočnosti ni brez upov.
Smeri o teh izkušnjah ne govore ničesar. Delajo samo primerjavo s politizacijo v
strankarskem pluralizmu in depolitizacijo (samo po sebi) v samoupravnem socialističnem
sistemu.
Tako je v najboljšem slučaju vprašanje, kaj dvigniti na raven politične formule in kaj
pustiti, da se neposredno in avtentično izraža, še vedno zelo odprto in stalno prisotno. To
tem bolj, ker ni samo interes in potreba ZK, da neko stvar politizira bodisi zaradi
objektivnih potreb bodisi zaradi voluntaristične presoje, ampak je tudi interes neposrednih
"nepolitičnih" nosilcev in zagovornikov nekega interesa, da ga politizirajo z namenom, da
mu na ta način dodajo dodamo težo in možnost, da se realizira. Razglašati ali misliti, da se
bodo stvari zaradi načina volitev in volilne procedure in zaradi delegatskega sistema že
same po sebi depolitizirale, je zabloda in idealizem. Namesto da bi Kardelj usmeril ZK
tako, da bi z ustvarjanjem splošnih pogojev preprečevala poizkuse, da bi se splošni ali
posebni interesi brez podlage in potrebe "umetno" politizirali, pa vidi v politizaciji,
napravljeni preko ZK, oziroma s pomočjo "družbene zavesti", jamstvo za depolitizacijo
delegatskega sistema.
V	ozadju te logike, ki izgleda sama po sebi protislovna, sta prisotni skrb in logika, ki vse
razjasni. Njemu je pri dialektiki družbenih gibanj danes in tu, čeprav priznava tudi obstoj
in igro, rekel bi, parcialnih in preudarnih interesov socializma, še vedno centralno
269
dnevnik in spomini_1978
vprašanje razmerja med socializmom in njegovimi sovražniki, med revolucijo in
kontrarevolucijo. Le-tej bi lahko bila babica tudi nizka, stihijna, spontana ali parcialna
zavest ali interes znotraj socializma. Da bi premagal in odstranil to nevarnost, ki je po
njegovem mnenju prevladujoča, predlaga vsepovsod prisotno družbeno zavest, ki v tem
primeru ni nič drugega kot politika organov ZK in zlasti njenih vodstev. To pa pomeni, da
je vrgel avtor monopol ZK iz hiše skozi glavna vrata, da bi ga takoj pritihotapil nazaj pri
stranskem vhodu. Da res tako pojmuje dialektiko socializma, dokazuje tudi neposredno in
prostodušno, ko pravi:
"Zato sploh ni slučajno, da so se v naši družbi vsi razredni, družbeni in politični konflikti
osredotočili pravzaprav v en sam temeljni konflikt, se pravi v vztrajno poskušanje
protisocialističnih in protisamoupravnih sil, da ob intenzivni podpori iz tujine vsilijo naši
dmžbi strankarski pluralizem ali pa enopartijski sistem. Pri tem nastopajo te sile v imenu
svobode in demokracije. Tu vsekakor gre za svobodo, toda ne za svobodo za velikansko
večino ljudstva, se pravi za delovne ljudi, ki so pridobili takšne samoupravne in
demokratične pravice, o katerih delavcem v kapitalističnih deželah ni dovoljeno niti sanjati,
ampak za svobodo za tisto manjšino v naši dmžbi, ki hoče prav to svobodo delovnih ljudi
ukiniti in vsiliti vladavino političnega monopola manjšine, za katero so se zvrstile sile, ki
prinašajo restavracijo kapitalistične lastnine ali tehnobiroktratski monopol na upravljanje
družbe. Ob tem so pri obrambi tega monopola na isti liniji tako stalinistični dogmatiki, ki
takšen monopol vsiljujejo v imenu ideologije o vodilni vlogi državnega aparata, kakor tudi
tisti tehnobirokratski liberalci, ki takšen monopol vsiljujejo v imenu vodilne vloge
inteligence v dmžbi. Zato se morajo prav v imenu obrambe resnične demokracije za
ljudstvo, za delovne ljudi, za samoupravljalce socialistične sile naše družbe najodločnejše
postaviti po robu tendencam, da se problem nadaljne demokratizacije naše družbe
obravnava kot problem svobode za stranskarski pluralizem, ne pa kot problem svobode za
pluralizem samoupravnih interesov."6
Po njemu so torej vsi dosedanji ne samo razredni, ampak tudi družbeni in politični
konflikti imeli kontrarevolucionamo obeležje. Kaj pa odpor kmetov do kolektivizacije v
petdesetih letih? Kaj pa trboveljski štrajk in tisoče drugih prekinitev dela? Pa dmge
politične napetosti, diskusije, izbmhi, ostavke, razočaranja, krivice, napake in zmote na
vseh ravneh? Ali je to kontrarevolucija ali dialektika boja za socializem, naša stvarnost,
iskanje, smrt starega in rojstvo novega? Kot da ni znotraj socializma ničesar, kar bi
povzročalo družbene in politične konflikte. Kot da Kardelj ni zavrgel znane Stalinove teze,
da se razredni boj z izgradnjo socializma zaostruje, s katero je hotel pojasniti vse čistke,
uboje in svinjarije tridesetih let. Kot da Kardelj ponavlja refren Stalinovega napeva, sicer v
precej spremenjeni obliki. Kot da je njemu vsak upor v socializmu enak kontrarevoluciji.
Nekoč pred dvajsetimi leti, ko je analiziral madžarske dogodke, je mislil dmgače in imel,
bodimo odkriti, zaradi tega tudi vsakovrstne težave doma in na vzhodu.
Tedaj je imel prav. Ko sedaj v Smereh govori o čehoslovaški pomladi, nima prav, ko
pravi:
"Značilno je, da se takšni empiristični protesti najpogosteje izražajo v zahtevah po
nekakšnem križanju socialističnih družbenoekonomskih odnosov s parlamentarnim
3prav tam, str. 37.
270
dnevnik in spomini_1978
političnim sistemom buržoazne države. Izhod iz te problematike, ki jih zaposluje, tako
pravzaprav iščejo prav tam, kjer ga ni. Zato takšni protesti bolj ovirajo, kot spodbujajo
demokratični razvoj socializma, ker odpirajo konflikt med revolucijo in kontrarevolucijo,
namesto da bi odprli problem demokracije v socializmu. Najboljši primer za to je tako
imenovana češkoslovaška kriza, v kateri je poplava empiristične liberalistične fraze
preprečila iskanje vsakršnega dejansko demokratičnega in obenem socialističnega izhoda iz
krize. Razumljivo , da seje potem pojavila na prizorišču tretja sila."7
Kot vidimo je po Kardeljevem mnenju liberalistična fraza preprečila iskanje izhoda iz
krize. Milijoni komunistov in naprednih ljudi po vsem svetu pa so prepričani, da so
demokratičen in socialističen izhod iz krize preprečili tanki Rdeče armade. To prepričanje
je celo tako močno, da je končno nagnalo skoraj vse komunistične partije na zahodu, da so
prenehale biti poslušno orodje sovjetske hegemonistične politike, kar so na žalost še vedno
bile, koje 1948. leta izgledalo, da bo Stalin poslal svoje tanke v Jugoslavijo, da likvidirajo
Titovo bando in vrnejo Jugoslavijo med poslušne in pravoverne. Kardelju je torej v
čehoslovaški pomladi osnovno zlo liberalistična fraza, zaradi katere naj bi postala sovjetska
intervencija razumljiva. Zgodovini in mednarodnim revolucionarnim izkušnjam je bila
liberalistična fraza v čehoslovaški pomladi zgolj obrobni produkt in spremljevalec
resničnemu ljudskemu uporu, ki je imel en sam namen: graditi čehoslovaški socializem. Ne
glede na vse revolucionarne zasluge v preteklosti moramo človeka, ki še tako piše o
češkoslovaški pomladi, 1978. leta vprašati: Quo vadiš, Krištof?
Centralno vprašanje za strategijo in taktiko avantgarde je: kaj je prevladujoče v
dialektiki boja interesov in zavesti danes in tu? Razmerje med revolucijo in
kontrarevolucijo ali razmerje med pluralizmom socialističnih interesov, spoznanj in
zavesti? Če je in dokler je prevladujoče prvo, vse dotlej je potrebna povsod pričujoča zavest
avantgarde in njen monopol; če je in ko je prevladujoče drugo - in to je pri nas že dolgo
slučaj - je napočil čas, da začne avantgarda zoževati in odpravljati svoj monopol. V kakšni
obliki in sistemu? To ni bistveno in je in bo zelo raznoliko! Gre za vsebino, v kateri mora
biti čedalje manj diktata, kontrole, od boga dane vloge in monopola.
Tega vprašanja Kardelj v Smereh ni odprto postavil. Postavil ga je posredno. Je pa nanj
odprto odgovoril. Odgovoril je napačno in zato ga bodo čas in smeri razvoja zavrgle in
demantirale. Ni torej za naše smeri razvoja, za večjo ali manjšo stopnjo demokracije
osnovno razmerje med revolucijo in kontrarevolucijo, čeprav ne trdim, da tega razmerja
in možnosti ni več. Vendar bi se dala tej možnosti in vsiljenemu razmerju zapreti vrata z
uporabo sile in zakonodaje, ne da bi to grožnjo stalno vpletali v demokratične in dinamične
odnose vsakdanjega življenja. Sicer je tej nevarnosti kontrarevolucije največja prepreka
resnično k socializmu stremeča splošna in posamična zavest, hotenje in prepričanje velike
večine ljudi. Za naše smeri razvoja, za več ali manj demokracije, za hitrejši ali počasnejši
razvoj vseh potencialov je potemtakem bistveno razmerje med monopolom ZK in
dialektiko socialistične prakse. Torej razmerje med enopartijskim in brezpartijskim
sistemom. Ali še drugače: razmerje med od spodaj navzgor preizkuša, sprejme ali zavrže
vse, kar nastane v ozračju filozofije, teorije, subjektivizma in voluntarizma. To razmerje je
po mojem trdnem prepričanju v Jugoslaviji sedaj že več let tako, da koristi monopolu ene
partije in škodi bolj dinamični in bolj sproščeni dialektični igri vseh sil socializma. Je tako,
3prav tam, str. 37.
271
dnevnik in spomini_		1979
da krepi in čuva politični monopol, pravilne in nepravilne doktrine višjih vodstev ZK in
utesnjuje in posiljuje dinamiko in selekcijo ustvarjalne prakse milijonov delovnih ljudi.To
razmerje je tako, da akumulira in zaklepa družbene protislovnosti in napetosti, povzroča
dvome in nezadovoljstva in lahko pripelje do eksplozije, ki bo res na svojem prizorišču
lahko razjasnila marsikaj, kar je sicer že izgledalo vidljivo in jasno. Če rezimiram, bi rekel:
obstoječi monopol ZK je prevelik. Krepi se, namesto da bi se slabil. Mnoge teoretične
postavke ZK so zastarele, praksa pa ukazovalno deformirana. Hic Rhodus, hic salta!
Atmosfera raste! Ravnotežje vzdržujejo argumenti avtoritete! Tako stanje degradira
pluralizem interesov na nepomembni prakticizem, ki kvalitetno v ničemer ne menja
nezadostno razvite demokracije znotraj socializma. Morebitna eksplozija, če se to ne reši z
mirnim in postopnim razvojem v smeri "liberalizma", bo okrepila skrajnosti te dialektične
celote. Okrepila bo torej težnje po vojaški diktaturi in tudi težnje po večstrankarskem
sistemu. V obeh primerih bo to tudi voda na mlin zunanjih sil. Prvo je primemo za vzhod,
dmgo za zahod. Če pride do tega, se lahko zgodi, da bomo doživeli usodo Koreje ali
Libanona in potem nam bo usoda kazala obraz smrti.
Na žalost Kardeljeve Smeri v to neustrezno razmerje med monopolom ZK in dinamiko
prakse milijonov niso prinesle in ponudile nič novega, če odmislimo nekaj deklaracij in
organizacijskih novosti, ki jih napovedujejo in jih je že itak preveč. Glede monopola Smeri
ne obetajo nič novega razen potrebe, da se čuva, krepi in obnavlja, četudi v novih
organizacijskih oblikah. Če ostane tako, kakor je, če smeri ostanejo smeri, potem se z
avtoijem poleg stališča, ki sem ga citiral, strinjam še v nečem. Z njim delim njegov strah in
negotovost glede naše prihodnosti. Če pa smeri ne bodo ostale smeri, če se bo razmerje med
dogmo in dialektiko, med strahom (pred kontrarevolucijo) in pogumom (za socializem),
med teorijo in prakso, med monopolom in življenjem prekrilo v korist slednjega, potem
me ni strah bodočnosti. Se upam v zmago razuma in poguma!
Ob koncu zapisa mojih pripomb k Smerem se vsiljuje vprašanje: kje so korenine
doktrini, ki jo ponujajo Smeri? Kateri so vzroki, ki onemogočajo avtorju, da bi videl in
analiziral nekatera očitna dejstva, ki bi ga, če bi to storil, pripeljala k precej drugačnim
zaključkom od onih, do katerih je prišel v Smereh?
Vzrokov je več. Nekateri so ideološko teoretični, nekateri preprosto človeški, osebni in
nenazadnje je tudi dosedanja praksa in njena logika, ki jo Kardelj ne more in ne želi
spremeniti, ampak nadaljevati.
Kot ideolog in marksist je obrnjen nazaj, v zgodovino, h klasikom marksizma. Vsi
marksistični ideologi, teoretiki in filozofi in heretiki, ki so se rodili po Leninu, kot da za
njega ne obstojajo. V Kardeljevih delih skoraj ni zaslediti nobenega citata ali posredne
opombe, nanašajoče se na koga dmgega, razen na Marxa, Engelsa, Lenina oziroma na Tita,
kadar gre za praktično politiko pri nas. Osnovni pogled na svet, sprejemanje sveta in
sodobnih dogodkov, vse to Kardelj doživlja v okvim klasikov marksizma, ki so mu bili in
ostali glavni kriterij in kompas vse do danes. V nobenem primeru jih ne gleda kritično.
Njihova odkritja niso zanj v ničemer preživela. Za njega se sedanji svet še ni tako
spremenil, da bi mnoge trditve, predvidevanja klasikov marksizma bile ne samo presežene,
ampak celo že absurd, kot na primer, da kapitalizem neizbežno poraja vse večjo revščino
pri proletariatu in vse večje bogastvo pri kapitalistih. 2e zdavnaj bi izbruhnile socialistične
revolucije v zahodni Evropi, v Ameriki in na Japonskem, če bi ta obrazložena trditev, ki je
272
dnevnik in spomini_		1979
zelo važen, strateški vzvod razredne borbe, dobila potrdilo v praksi in zgodovini. Če bi se
to zgodilo, bi danes socializem in kapitalizem v svetu izgledala precej drugače, kot
izgledata. Kardelj pristopa h klasikom marksizma tako, da jih aplicira, prilagodi in
transformira v današnje razmere, ne da bi jih tudi revidiral in zavrgel tam in takrat, kadar
to zahtevajo zgodovinski razvoj, sedanja praksa in stanje v svetu. Njegov odnos do njih je
kljub vsemu didaktičen, premalo dialektičen in ustvarjalen. Zdi se mi, da je tu izvor
Kardeljeve ideološke in politične konservativnosti. V njem je preveč marksističnega
vernika in premalo revolucionarnega nevemika, da bi lahko popeljal jugoslovansko
revolucijo in njen socializem še za eno stopnjo (prva je bila spopad s Stalinom) navzgor.
Zelo lep primer marksističnega vernika je na primer njegov citat Marxa, ki se glasi:
"Komunisti niso nobena posebna stranka nasproti drugim delavskim strankam.
Nimajo nobenih interesov, ločenih od interesov vsega proletariata.
Ne postavljajo nobenih posebnih principov, po katerih bi hoteli modelirati proletarsko
gibanje.
Komunisti se razlikujejo od drugih proletarskih strank le po tem, da po eni strani
podčrtavajo skupne interese vsega proletariata, neodvisne od narodnosti, in jih uveljavljajo
po drugi strani s tem, da v raznih razvojnih stopnjah, prek katerih gre boj med
proletariatom in buržoazijo, vedno zastopajo interes celotnega gibanja.
Komunisti so torej praktično najodločnejši del delavskih strank v vseh deželah, del, ki
žene vedno dalje, njihova teoretska prednost pred ostalo množico proletariata je vpogled v
pogoje, tok in splošne rezultate proletarskega gibanja."8
Kardelj je verjetno čutil, da citirani stavki iz Manifesta zvenijo danes nekam čudno, zato
je zapisal, da sta hotela Marx in Engels s temi besedami zavarovati komunistično gibanje
pred deformacijami. Mogoče?! Se bolj verjetno je, da sta ga idealizirala! In četudi sta ga
hotela samo zavarovati, moramo danes še in še ugotavljati, da ga nista zavarovala! Kako
sicer objasniti na primer sovjetsko politiko, informbiro, spopad med Sovjeti in Kitajci,
med Kampučijo in Vietnamom itd.! Revolucionarni marksist - nevernik bi ob tem citatu
rekel, da ni v skladu z resnico in dejstvi. Na podlagi prakse in zgodovinskih izkušenj bi
morali torej na novo odgovoriti na vprašanje: kdo so komunisti, kaj hočejo in kaj
zmorejo!? Kardelj tega ni napravil, ampak se je zadovoljil z aplikativno pripombo, da sta
Marx in Engels hotela zavarovati gibanje pred deformacijami. Tipični primer
marksističnega vernika, ki predvsem ne razmišlja tako, da bi verske resnice, ki niso v
skladu s prakso, zavrgel in nadomestil z novimi, ampak se trudi, da bi le našel kakšno
razlago ali opravičilo, da bi resnice - zmote spravil v sklad s prakso. Po navedenem citatu iz
Manifesta so komunisti vedno in povsod tisti del proletarskega gibanja, ki "žene vedno
dalje", ki imajo "vpogled v pogoje, tok in splošne rezultate proletarskega gibanja". Kardelj
verjame v to resnico in je zlasti vedno verjel, ko se je to nanašalo na jugoslovanske
komuniste in na njega samega. Jaz v to resnico recimo ne verjamem popolnoma. Verjamem
samo tam in takrat, ko je le ta že dobila potrdilo v praksi. Dopuščam namreč možnost,
teoretično in praktično, da tudi drugi deli proletarskega gibanja, da celo lahko deli
inteligence ali vojske v nekem določenem času, prostoru, deželi ali državi, ženejo gibanje
ali revolucionarno misel dalje in da lahko v nekem trenutku bolje kot komunisti razumejo
revolucionarni tok in splošne pogoje. Tudi mi, jugoslovanski komunisti, nismo in ne
8Karl Marx, Friedrich Engels, Manifest Komunistične stranke, ČZP Komunist, Ljubljana, 1973, str. 44.
273
dnevnik in spomini_		1979
moremo biti izven nevarnosti, da bi recimo v nekem trenutku ali obdobju delovna praksa
miljonov hitreje gnala stvari naprej od nas samih. Imenovane trditve Manifesta imajo v sebi
nevarne klice monopola nad napredkom in revolucijo. Zgodovina je že dokazala in potrdila
to nevarnost. Verjamem, da bi Marx in Engels danes precej dmgače napisala svoj Manifest,
kot sta ga takrat. Kardelj ga citira in prepisuje, ker res iskreno verjame v nujnost nekega
monopola ZK, in v njem in le v njem vidi jamstvo najhitrejše poti napredka. Vse - tudi v
revoluciji in z njeno zmago pridobljena posebna vloga in monopol komunistov - se lahko
sprevrže v svoje nasprotje; od vzpodbujevalca družbenega napredka se lahko spreminja v
njegove zaviralce. To se sedaj pri nas dogaja! Ker Kardelj ni sposoben, da bi napravil
pogumno "revizijo" marksističnih resnic, ki so postale tabu, tudi ne more doumeti
dialektike današnjih protislovij in tako hočeš nočeš brani nekaj, kar je preživelo.
Med osebne značilnosti vzrokov njegove doktrine spada njegov politični položaj glede
teoretičnih in strateških vprašanj naše revolucije in sistema. Tu se Kardelj suvereno giblje
že dolgo vrsto let. Dovoljeno in možno je sicer dajati mnoge pripombe k njegovim
razlagam, zasnovam in sistemskim rešitvam, pod pogojem da niso v načelnih nasprotjih
temu, za kar se on zavzema. Antiteza njegovi tezi je tako že a priori degradirana na
organizacijsko ali praktično področje, ne da bi sploh lahko ogradila ideološke, strateške
temelje njegovih vizij. Kadar se je to zgodilo ali poizkušalo zgoditi, je Kardelj vedno take
antiteze ali dvome najprej etiketiral ali s kontrarevolucionarno desnico ali levico in jih
potem tudi brez potrebnega truda najprej politično in potem tudi teoretično likvidiral. No,
moramo priznati, da se je srečeval z mnogimi antitezami, ki so predstavljale pravo
izmišljeno levico ali desnico, ne da bi se na tem mestu spuščal v njihovo vsebino, vzrok in
namen. Hočem reči, da Kardelj ni bil vedno v zmoti, ko jih je zavrgel. Ker ni bilo dovolj
tolerance in smisla za antitezo, seje dogodilo dvoje:
a)	ni bilo mogoče videti in slišati njihovega pravega smisla in namena in jih ločiti na
zmje in plevel;
b)	Kardeljev monopol se je tako lotil v vseh teh vprašanj, da je vsak, ki mu je oponiral,
izpostavljal svojo politično eksistenco nepredvidenim dogodkom in političnim
manipulacijam. Vse to je povzročilo strah, zlasti na področju družbenih ved, v njegovi
zavesti pa utrdilo prepričanje, da je vsaka globalna (in ne samo globalna, ampak tudi
posamezna organizacijska antiteza) delo kontrarevolucije. Tako gledanje mu je zaprlo pot
in zameglilo pogled, da bi videl stvarnost, da bi videl prakso, njene prve potrebe in odnose.
Ne želi je, ker je ne more videti. On jo hoče spremeneti, bolje rečeno preskočiti, tudi s
pomočjo partijskega in svojega monopola in zato ga tudi tako ljubosumno in bojevito čuva!
Logika dosedanje prakse nadaljuje monopol in povsod pričujočo ZK. Njen monopol
izhaja in je pogojen z obstoječimi razmerji znotraj ZK same. Dmgače rečeno: zmanjšati
monopol ZK v dmžbi pomeni spremeniti tudi obstoječe odnose v ZK. To je za mnoge
najbolj občutljivo vprašanje. ZK še vedno ni prekoračila okvira boljševiške partije in v njej
prevladujejo demokratični centralizem, v katerem je mnogo monopola in malo volje,
stroga disciplina, monolitnost, dekretirana oziroma statična enotnost; v njej so mnogi
tabuji, absolutne avtoritete, direktive, rituali. Formalno je to še vedno puška revolucije,
čeprav je dejansko v partiji že mnogo mentalitete in interesov, ki so značilni za člane
stranke, ki je na oblasti in ki deli položaje, napredovanja, odlikovanja, priznanja in izreka
grajo, kazni in prokletstva! V tej stranki je tok, ki gre od vrha navzdol, močan, vedno
znova in znova se obnavlja. Res, na dnu se vedno dokaj porazgubi v pesku, vsakdanjosti,
mlačnosti verbalizma in rutinerstva. Toda kljub temu nekaj le ostane. Ostane dovolj, da se
274
dnevnik in spomini_im
še vedno izogibamo večjim eksplozijam, da vsaj formalno dejanje sledi besedam in da se
vzdržuje kontinuiteta, ki se obnavlja v obliki novih curkov z vrha navzdol in vdanostih
resolucij in ritualov od spodaj navzgor. Perpetum mobile! Dokler ga ne bodo družbena
protislovja zaustavila in raznesla. Kardelj marsikaj vidi in ve o teh odnosih in ne bi rekel,
da v njegovem tonu, ko govori o njih, ni nič kritičnega. Vendar ne stori in ne predlaga
ničesar. Za bodočnost je pustil odprto možnost. Takole pravi:
"Seveda struktura subjektivnega faktorja, način njegovega organiziranja, institucionalna
oblika njegovega delovanja v dmžbi kot tudi njegov položaj in vloga v sistemu državne
oblasti, vključno z vodilno vlogo zveze komunistov, ni nekaj večnega in nespremenljivega.
Toda struktura organiziranih subjektivnih sil, kakršna obstaja v našem sistemu, ustreza naši
družbi iz več razlogov. Predstavlja izhodišče, začetni pogoj za graditev takšnega sistema
samoupravne demokracije, v katèrem ideologija in splošna politika ne bosta orožje za
doseganje monopola politične oblasti, ki je značilen za večpartijski in enopartijski sistem,
temveč bosta imeli enak položaj in vlogo v družbi, kakršno imata danes znanost in kultura.
Ideologija in politika bosta vse bolj vplivali na zavest samoupravljalcev, ki bodo na podlagi
svojih avtentičnih interesov dejansko upravljali družbo v okviru ustreznega
demokratičnega sistema. Ideologija in politika ne bosta več spreminjali človeka v
abstraktnega političnega državljana in ga delili na politične stranke zato, da bi mu iz rok
iztrgale pravico, da samoupravno upravlja sebe in družbo. Sele v takih pogojih bo svoboda
občana postala istovetna svobodi človeka."9
Če so to naše perspektive, jih je možno podpisati z obema rokama! Toda slabo je to, da
hoče avtor premalo od vsega tega, realizirati že danes in takoj.
Smeri so potemtakem, kljub bogastvu misli in lepoti vizij, ostale protislovne: v nekaterih
odnosih družbene stvarnosti zaostajajo za časom in njegovimi potrebami, da bi ga v drugih
prehitevale. Zato ne bo ostalo mnogo od tistega, kar nam ponujajo kot napotilo za dejanje in
merilo za danost. Zdrobile in izgubile se bodo v mlinu časa in prakse.
... marec
Včeraj so bile volitve. Na našem volišču smo dobili tri zaprte liste, na katerih je bilo
skoraj 100 oseb. Sedanji način volitev delegatov je tak, da so volitve izgubile svoj smisel in
so se spremenile v svoje nasprotje. Razen profesionalcev in organizatorjev volitev nima
nihče več pregleda ne nad kandidati ne nad postopkom. Značaj in pomen osebnosti
kandidata in njegove osebne odgovornosti in povezanosti z volivci, koje izvoljen, je enak
ničli. Primerjava, ocena, izbira in selekcija niso možne. Vse se je izgubilo in stopilo v
ozračje javne anonimnosti in v poplavi imen stotisočev. Volitve in izbiro ima dejansko v
rokah socialistična zveza in preko njih Partija. Polje manipulacij za politični vrh je tako
skoraj neomejeno. Občan ima samo možnost, da je v načelu za ali proti. Vplivati ali
spremeniti ne more ničesar. S takim spoznanjem ljudje tudi doživljajo te volitve, ker za njih
ni druge izbire kot sedanji družbeni red, to se pravi socializem, so tudi pri volitvah zanj in
zato glasujejo tako, kot je predlagano. Na dnu se dogaja velika kadrovska sprememba
skoraj brez kontinuitete in preudarka. Na vrhu je obratno. Tu vodilna garnitura
premišljeno drži vse položaje in vzvode oblasti. Nobenih presenečenj ali slučajnega
odkrivanja. Preveč živo so še v spominu začetki sedemdesetih let, ko je grozila resna
^Smeri razvoja..., str. 101.
275
dnevnik in spomini_		1979
selekcija - zamenjava in demokratizacija kadrovske politike skupaj s Kardeljem in
njegovemi vazali. Sedaj so, tako se jim zdi, taki časi in nevarnosti premagane in
odstranjene, vsaj Se za naslednjih deset let. Tako je zagotovljeno, da bodo nenadomestljivi
in nezmotljivi dočakali svoje slovo od oblasti po naravni poti; torej samo smrt more in
mora tu kaj spremeniti. Pretentali bi tudi njo, če bi bilo to le mogoče.
Da, oblast je najbolj opojna strast in droga človeka. Ona kvari ljudi, je strup za poštenost
in ljudski značaj. Ze Michelangelo je dejal: "Nisem državnik, sem pošten človek in človek
zdravega razuma," in povedal resnico. Resnično, stalne višave oblasti, zlasti take višave, v
katere ni mogoče in ni dovoljeno pošiljati puščic javne kritike, ampak se sme o njih govoriti
samo s slavospevi, zameglijo človeku pogled, reformirajo njegov značaj in mu narede
oblast za edini smisel in strast njegovega življenja in osebnosti. Tak je notranji zakon in
zapoved tega stanja. To je kazen in kletka, rekel bi maščevanje usode za nenasitnega
oblastnika.
19. marec
Če bi se kdo vprašal ob sedanjem hrušču in trušču dnevne politike, ob mnogoštevilnih
resolucijah, ob referatih in ideološkem programu, ob združenem delu in še ob vsem
ostalem, kar tu kriči, brenka in cinglja, kaj je končni smisel vsega tega in kaj in kje je
končni cilj, se mu mora vsiliti odgovor: končni in idealni cilj je popolna in rekel bi totalna
politizacija človeka, njegove biti, uma in zavesti. To je cilj, oziroma naj bi bil idealni cilj,
kateremu se približujemo. Sredstvo in način, da bi ta cilj dosegli, je samoupravni sistem.
Taka je torej velika karta in resnica režima in sedanje politike. To naj bi bila pot v zlato
svobodo in odrešitev človeka vseh tegob in zla. Ali je res tako? Razmišljam in dvomim.
Dvomim in razmišljam.
Predvsem se ne bo nikoli kaj takega zgodilo. Človeka, njegov um in njegovo bit ni
mogoče - kakšna sreča za usodo človeštva! - zreducirati samo na enega ali dva pokazatelja
njegove eksistence. Če bi uspelo - in že mnogi so poskušali zreducirati človeka recimo samo
na en vid njegove biti, recimo na vero ali politiko - potem bi to bil konec človeškega
napredka, njegove svobode in predvsem njegovega ustvarjalnega pohoda od živali k
človeku. V sistemu, v katerem bi bil človek izključno politično bitje, oblast, slast, strast in
zraven vsega človeškega njegova zavest samo samoupravljalsko - ideološka zavest in vsi
ostali impulzi njegove biti zgolj temu podrejeni, s tega vidika čitljivi in naravnani v takem
sistemu bi bil človek bolj odtujen od sebe samega, kot je bil kdaj koli doslej. V tem slučaju
bi verska dogma popolnoma zasužnjila človeka. Popolna nadvlada oblastno - ideološko -
politične zavesti nad človekom bi mu v končni konsekvenci pozročila iste posledice kot
nadvlada srednjeveškega religioznega fanatizma nad tedanjim življenjem. V obeh primerih
bi človek postal žrtev svoje lastne zavesti, ene usmerjene v onostranstvo in zveličanje do
smrti in druge v tuzemsko oblast in politiko. V obeh primerih bi bilo življenje mimo tega
zgolj greh in ne radost; ne bi bilo sreča, zakon in zapoved človeške biti in njenih potreb,
ampak zabloda, slabost in pohujšanje.
Zoževati življenje in človekovo zavest zgolj na politične formule, gesla in smisel,
pomeni zavreči zavest in potreb individualnosti. To je poizkus kolektivizacije ne samo
lastnine, ampak tudi človeške biti in njegovega že pridobljenega materialnega duhovnega
življenja. Ti cilji in poizkusi so v nasprotju z doseženo stopnjo civilizacije, kulture, etike in
morale. Poenostavljeni samoupravljalski aktivizem, ki izhaja iz mnenja, da je človekova
276
dnevnik in spomini_		1979
najvišja sreča in potreba politika in oblast, ni razumel človeške zavesti in potreb in ne
razume razmer in odnosov sedanjega časa. Najprej idealizira človekovo zavest na nivo
popolnega bitja, da bi jo v naslednjem trenutku razvrednotil samo na političen smisel
njegovega življenja in da bi nazadnje s čarobnim geslom samoupravljanja obšel neprijetne
ali stalno prisotne zakone dialektike njenega boja med starim in novim, med včeraj, danes
in jutri. Za njega in njegovo logiko ni protislovij, jih ni ne v družbi in ne v človeku. Zato
poenostavlja zamotane probleme boja za napredek, briše razliko med dobrim in zlim, med
človeškim in živalskim v človeku, med znanjem in neznanjem, med pametjo in neumnostjo,
med delom in nedelom. Če je socializem druga beseda za človečnost, svobodo in napredek,
potem pomeni, da bi morale ideje in zavest socializma čedalje globlje prodirati v človeka,
tenko poslušati simfonijo njegovega duha, protislovnosti, raznoterosti in zamotanosti
njegovih impulzov, ritmu, tlaka in dinamike njegove osebnosti, širiti njegovo obzorje,
razvijati in stimulirati bogastvo njegove osebnosti. Na podlagi prakse in novih spoznanj bi
morali odkrivati in zavračati ostanke živalskega, včerajšnjega in nečloveškega v njem.
Graditi nova spoznanja za vrednosti materialnega, moralnega in duhovnega značaja. In še
in še bi lahko naštevali, če bi sledili logiki v to smer in izhajali iz tega vodnjaka človeške
duše in njegove tako raznovrstne fiziognomije. Vendar nič ali skoraj nič, no, zagotovo
mnogo premalo od vsega tega. To polje je ostalo neobdelano. Skoraj nikogar ni, ki bi tu
oral, sejal in žel. Tu gospodari stihija, tradicija, navada in zdrav smisel za človeške
vrednosti,razvit med našimi ljudmi z doseženo civilizacijo, delom in kulturo. Očitno je, da
družbena avantgarda in zlasti njen vodeči del noče, ne more in ne zna razmišljati in delovati
v to smer. Njega to ne zanima. Idejno je preveč mrtvouden, da bi lahko postavil in gradil
našo družbo takih res človeško širokih in v daljavo stremečih horizontih.
Zato nam, namesto tega in takega profila socializma ponujajo, prodajajo in propagirajo
nekaj "čarovniško" samoupravnih gesel in receptov; recepti, napravljeni predvsem v
Kardeljevi in Bakaričevi ideološki kuhinji, so v bistvu marksistično - samoupravne dogme,
ki zožujejo obzorja socializma in svobode. Se več. Pripeljala bi, če bi se uresničila in
zmagala, v totalno politizacijo in napravila oblast in vladanje kot začetek in konec
človeškega smisla, sreče in dejanja. To bi bila zmaga novega stalinizma, če bi postala
stvarnost. Bila bi naša slovenska in jugoslovanska dogmatska tema marksizma in
srednjeveška ječa ustvarjalnega in nadpovprečnega duha ob koncu dvajsetega stoletja. Ta
politična koncepcija ne vodi k temu, da bi presegli in premagali odtujenost politike od
človeka, ampak bi bila začetek konca različnih, dosedaj neizmerljivih in neustavljivh
impulzov človeškega duha, iskanja biti in delovanja. V tej smeri nam torej ni iskati višje
stopnje svobode. Tu nas čaka samo višja stopnja stagnacije in nova oblika (samoupravne)
nesvobode, revščine in povprečnosti.
10. april
Končan je hrupno reklamirani 8. kongres ZKJ. Pomemben bo ostal v zgodovini po tem,
da se ni dotaknil ali analiziral nobenega stvarnega in perečega problema sedanjosti,
preteklosti in bodočnosti. Referat je lep primer lakiranja resničnosti in spretnega
izogibanja obstoječih protislovij in dejanskih problemov družbe. In vendar niso tako
naivni, da ne bi čutili, vsaj posredno, utripa življenja in njegove logike. Torej so se vsemu
temu izognili namenoma in premišljeno. Tem slabše za stvarnost in prakso, če ni taka, kot
bi morala biti glede na politično doktrino in filozofijo!? Nojeva taktika? Upanje, da bo čas
poboljšal in uskladil prakso s teorijo? Ne priznati nobenega uspeha in za vse težave pripisati
krivdo nasprotnikom. To so verjetno vzroki za takšno obnašanje. Poleg tega sta tu tudi vera
277
dnevnik in spomïni_l2zs
in prepričanje, da je rešitev za vse v vztrajnem ponavljanju znanih gesel in že religioznih
trditev o samoupravljanju, o združenem delu, o svobodni menjavi dela in še vsem tistem,
kar iz tega izhaja. Za njih je očitno, da je odgovor na vse, kar je in ni, samo :
ideologizacija!!! Njih ne zanimajo konkretni odnosi, zavest, razpoloženje, materialno
gibanje, tendence in protislovja teh gibanj. Niso več sposobni kritično preverjati svojega
dela, načrtov, gesel in stvarnosti. Ne sprašujejo se po vzrokih in ne žele videti in doumeti
posledic. Zdravilo za vse je zanje ideologizacija, njene sheme in klišeji, samoupravljanje in
idealizirana in abstraktna zavest še bolj abstraktnega delavca, ki je ni, in je v sedanjih
pogojih tudi ne more biti. Kongres je torej naročil in sklenil: nadaljevati sedanjo politiko in
"naravnost"! Nadaljevati torej patemalistično - pedagoško, birokratsko in voluntaristično
prakso socializma, pokrito in prikrito s frazami o združenem delu in njegovi vseobči
veljavi in z ustreznimi statutarnimi in pravnimi normami samoupravljanja. Zgodovina se
ponavlja. Ni prvič in ne poslednjič, da se totalna ideologizacija na vrhu izmišljenih vzorov
in odnosov uporablja kot kritje in odgovor za dejanska protislovja in probleme nekega časa
in družbe. V tem primeru, naše družbe in sedanjega časa. Sovjeti oziroma Stalin je že
nekolikokrat razglasil, da korakajo v komunizem. To je storil vedno tedaj, ko je njihova
resničnost začela dobivati višjo temperaturo protislovij in napetosti. Hotel je premagati,
preskočiti to stvarnost z ideologijo o korakanju v komunizem. Sedaj tudi pri nas naraščajo
napetosti in protislovja. To se dogaja tako v materialnih sorazmerjih kakor tudi v družbeni
zavesti.
Dve zahtevi čedalje bolj silita v ospredje: produktivnost dela in večja in bolj stvarna
demokratizacija političnih odnosov in družbenega življenja. Ker sedanja teoretična in
praktična "naravnanost" politike in režima ne želi, ne zna in noče napraviti ustreznega
prostora ne prvi ne drugi zahtevi, pač ne ponuja, vsiljuje, pridiga in propagira splošne ideje
0	združenem delu in samoupravljanju, hoteč in misleč z njim rešiti in premagati vse težave
in protislovja (objektivna in subjektivna) danega obdobja, pri praktični in teoretični
graditvi socializma. Seveda, taka politika in ideologizacija nimata nobenih možnosti, da bi
se obdržali še nekaj časa kot uradno dominantna in prevladujoča sila in oblast. Kako dolgo
še? Kdo bi vedel. Družbeni napredek hodi neenakomerno in ovinkasto sem in tja, naprej in
nazaj..., navzdol in navzgor. Zato je tako težko napovedati in uganiti, kod bo hodil in kdaj
bo prišel do nove postaje, spoznanja in zmage svojega popotovanja.
Djilas, socializem in demokracija
24. april
Marinko meje uvrstil med (glej Delo, 22.4.) najbolj vnete pristaše Djilasa v Sloveniji.10
V določenem smislu je nekaj resnice v tej trditvi. Naj to pojasnim. Djilasov slučaj 1954 leta
ima več značilnosti. Gotovo je bil način s katerim je nastopal neustrezen za tedanje
razmere. Tudi mnogi njegovi predlogi in ideje so bili enostranski, površni, pretirani in kot
taki nesprejemljivi. Gotovo je podcenjeval nevarnost in moč reakcije in
kontrarevolucionarnh sil, ki bi se tedaj še zagotovo organizirale v pomembno silo, če bi jim
dali možnost in prostost. Djilas je torej precenjeval moč socialistične zavesti in se ni zavedal
globine in ostrine objektivnih družbenih protislovij tedanjega časa. Verjetno so tedaj pri
njem imeli vpliv (bil je pač zelo eruptiven in k skrajnostim nagnjen značaj, bil je bolj
umetnik in boem kot politik in strateg) tudi osebni razlogi, odnosi in sredina, v kateri je
živel in delal. Vseh teh elementov njegovega nastopa in slučaja nisem podpiral. Se več, bil
1	odelo, 22.4.1978.
278
dnevnik in spomini_		1979
sem njegov nasprotnik. V tem pogledu se torej Marinko moti. Toda Djilasov slučaj ima še
drugo razsežnost in vidik, ki ga Marinko in še mnogi drugi niso mogli in hoteli videti ne
tedaj ne sedaj.
Vsaka socialistična revolucija in praktična graditev socializma, torej nove družbe, se je
srečala in se srečuje s trikotnikom: revolucija - socializem - demokracija! Nobena,
ponavljam nobena, vključno jugoslovanska, dosedaj še ni rešila tega vprašanja. Kakorkoli
bo zgodovina ocenila Djilasa, ne glede na to ali bo bolj ali manj prizanesljiva ali ozkosrčna
do njega, eno mu bo morala priznati: on je bil prvi, ki je v jugoslovanskem vodstvu partije
že v petdesetih letih doumel in spoznal, da sta socializem in demokracija organska celota, ki
je hotel temu spoznanju dati tudi primerne teoretične in praktične rešitve pri
politiki in organizaciji partije in vsega političnega življenja. Bil je v tedanjem
času nekakšen "infant terrible" demokracije v socializmu. In v tem smislu sem bil jaz res
njegov vnet pristaš. V tem smislu se torej Marinko ne moti oziroma se ne bi motil, če bi to
mislil in trdil.
Res je, Djilas se je lotil tega vprašanja - socializem in demokracija - taktično zgrešeno,
vratolomno, bolj literarno kot politično, bolj pubertetno kot možato. Napravil je
demokraciji več škode kot koristi, vsaj kratkoročno. Toda kljub temu, lotil se gaje, začutil
ga je, in to tam, kjer je njegov izvor: v partiji. Marsikaj se je od Djilasovih časov pri nas
spremenilo. Gotovo se je stopnja demokratizacije zlasti s samoupravljanjem in z novimi, z
zadnjo ustavo postavljenimi mednacionalnimi odnosi izredno povečala. Toda dokončnega
preloma z leninsko-stalinskim monolitizmom in demokratičnim centralizmom v partiji še
nismo napravili. Čas starega monolitizma v ZKJ še vedno traja, bi rekel Santiago Carillo.
In prav njega je Djilas tedaj napadel. Njega je hotel razstreliti. Kot vemo, je žal stari
monolitizem razstrelil njega, Djilasa! Vse dotlej, dokler bo v naši avantgardi takšno stanje,
bodo ostale demokratične pravice, pridobitve in rešitve polovične. Vse dotlej, dokler bosta
v njej prevladovala, gospodovala in strašila monolitizem in tako imenovani demokratični
centralizem, v katerem je mnogo centralizma in malo demokracije, bosta tudi
samoupravljanje in delegatski sistem ostala na stopnji mladoletnika, ki mu starši režejo
kruh, kupujejo hlače, dajejo žepnino in zato se mora tudi primemo obnašati, sicer bo hrup
in kazen!
Četrt stoletja mineva od slučaja Djilas. Mnogokrat smo se v tem času srečevali, posredno
ali neposredno, z vprašanjem demokracije v partiji, ki jo je tako pogumno in nepremišljeno
načel Djilas. Hodili smo okrog tega problema kot maček okrog vrele kaše. Že je izgledalo,
da bo takoimenovani liberalizem v začetku sedemdesetih let odprl vrata za postopne
spremembe. Nič! Propadlo je. Marsikaj je storila Titova revolucionarna generacija. Da,
celo svojemu bogu Stalinu seje uprla in ga detronizirala. Toda tega, da bi se uprla samemu
sebi, da bi premagala samo sebe in postopoma zavrgla svojo dogmo in prakso monolitizma
in demokratičnega centralizma, ne oh, zato je manjkalo razuma in poguma. Skoda,
prekleto, šele z njo in po njej bo legel v grob. Odnesla ga bo s seboj v večna lovišča, to se
pravi v minljivost.
Bliža se njena in njegova smrt. Nov strah hodi po Evropi. Imenuje se liberalizem.
Pravijo mu tudi evrokomunizem. Naj živi liberalizem!
279
dnevnik in spomini_		1979
Uradno poročilo pravi, da so slovenski miličniki odvzeli Slovencem v mesecu marcu
1444 vozniških dovoljenj. Med njimi je bilo 1140 pijanih za volanom. To je nov slovenski
rekord, na katerega smo upravičeno lahko ponosni z upanjem, da to še ni zadnji dosežek
tozadevne naše zmogljivosti. V 1976. letu je bilo namreč mesečno povprečno odvzetih
1120 dovoljenj, lani 1026, tako da smo lahko mimi, kajti letos bomo zagotovo izdatno
presegli številke iz prejšnjih let. Verjetnostni račun torej pokaže, da ulovimo 15 do 20 tisoč
cestnih junakov letno. Če upoštevamo, daje tistih, ki so za volanom pijani ali kako dmgače
zdravijo na cesti svoje komplekse, toda imajo srečo, da jih ne ulove, vsaj še enkrat toliko ali
celo več, potem se približamo številu 50 000. Torej najmanj 50 000 modemih in
motoriziranih cestnih razbojnikov križari vsak dan ali zagotovo pa ob nedeljah in praznikih
po naših cestah. Vsak četrti osebni avtomobil bi tako lahko poleg registrske tablice izobesil
še gusarsko zastavo: belo mrtvaško glavo na čmi svili kot dokaz junaštva ali ljudem v
svarilo ali človečnosti v posmeh ali izziv zgodovini ali kot manifestacijo in simbol
voznikove surovosti, neumnosti in primitivnosti. V teh časih se Slovenec lahko odreče in
živi brez boga, brez vere, brez politike in ideologije, brez stranke, prijateljev, resnega
dela, brez ljubezni, brez knjige in kulture. Ali brez alkohola in gostilne ne more, noče in ne
zna živeti. Občasna pijanost je njemu bolj potrebna kot družina ali oblast ali
samoupravljanje. V njej se potrjuje, hvali, rogovih, se smeje, veseli, joče; z njo in v njej je
zadosten samemu sebi, osvobodi se kompleksov, pozabi na svoje bolečine, razočaranja,
zmote, poraze, neuspehe. V tem stanju je pravi virtuoz v posnemanju živalskega sveta.
Lahko se šopiri kot petelin ali je povaljan kot pujs ali nasilen kot bik ali blebeta kot papiga
ali vrešči kot šoja, je lahko ošaben kot pav ali ponižen kot pes, ljubezniv kot ovčka ali
popadljiv kot volk. Ko je vinjen, dobiva njegova pamet kruh in krila in poleti v šima
prostranstva uspehov, samozavesti, pomembnosti in vsevednosti. Osvaja kozmos, ureja
državo, spreminja zgodovino, vlada, uraduje, bmha, lula, po potrebi pretepa ženo, razbije
avto, povozi kolesarja, otroka ali statico, ozmerja soseda, dvori mladinkam, vpije, skače in
še na tisoče dmgih načinov izpričuje svojo živalsko bit in dokazuje, da še ni pozabil ali
izzživel svojih jamskih in opičjih prednikov.
Rečeno je bilo nekoč, da je alkohol mnogim Slovencem zdravilo ali vsaj tolažba za
revščino, hlapčevanje in brezizhodnost. Če bi bilo to resnično, bi sedaj morali zapirati
oštarije. Nasprotno. Njih število stalno narašča. Očitno sta mnogim Slovencem alkohol in
pijanost eliksir, življenjska potreba kot kruh ali zrak. Zakaj? Zato, ker živimo še vedno ne
samo mi v predsobi resnične človeške civilizacije, v kateri so razum, srčna kultura in
človečnost hlapci in dekle neumnosti, neznanja in barbarstva.
3. maj
Včeraj sem gledal zelo hvaljeni film Dvajseto stoletja Bernarda Bertoluccija. To je una
minestra italiana, ki idejam socializma bolj škoduje kot koristi.
10. maj
Čeprav je vsaka direktna in javna kritika sedanje politike zatrta oziroma nemogoča, se
vendar, zlasti v sedanjem času, m in tam prebije v tisk fotografija njenih posledic.
Beograjska Politika, ki je kljub svoji po letu 1972 naravnani vsebini še vedno najbolj pestra
in "liberalna" je na primer objavila dva razgovora - fotografiji, sociološko in ekonomsko,
ki vsaka zase, razmišljajočemu človeku marsikaj povesta. Tu so najprej izvlečki iz članka
Uzlet i pad sociologije, ki je bil objavljen 6. maja 1978 in v katerem govori dr. Ivan
280
dnevnik in spomini_		1979
Kuvačič, profesor filozofske fakultete v Zagrebu.11
Čeprav se profesor zadrži zgolj pri ugotavljanju dejstev, čeprav govori samo o
posledicah in molči o vzrokih, je vendar dovolj jasen. Tudi naslov Uzlet i pad sociologije,
ki ga je temu razgovoru dal novinar, je dovolj zgovoren in ne dopušča nobenega dvoma o
stanju sociologije pri nas nekdaj in sedaj: uzlet i pad! To je vse! Kje so vzroki? Vzroki so v
ideološki, programski in metodološki naravnanosti sociologije, ki mora po letu 1972 služiti
samo potrebam in interesom dnevne politike oziroma njeni neobirokratski, institucionalni,
normativni in dogmatski vsebini!!!
Poglejmo sedaj še razgovor z dr. Aleksandrom Bajtom, objavljenem 7. maja 1978 v
beograjski Politiki.12
Bajt je previden. Ne želi in noče dregniti v osir. Izogiba se pravih vzrokov za tako stanje.
Spričo res nizke stopnje akumulacije (10% od čistega dohodka v Jugoslaviji) obširno
govori o gibanju osebnih dohodkov in se "naivno" čudi, zakaj skupnost ne intervenira bolj
učinkovito.
Da bi bila 10% stopnja povprečne akumulacije še bolj jasna, je treba vedeti še dvoje:
a)	vse do dosedanjega obdobja neobirokratizma in socialne demagogije ni bila stopnja
akumulacije v Jugoslaviji nikoli tako nizka. Vedno se je gibala med 20 in 25 % čistega
dohodka. V obdobju forsirane industrializacije je bila celo preko 30 %.
b)	tretjina tozdov dela sedaj ali z izgubo ali nima nobene akumulacije. Ker bo prej ali slej
treba zaustaviti naraščajoči zunanjetrgovinski primanjkljaj in ker ni realno upati, da bi to
dosegli s povečano produktivnostjo dela, bo to potemtakem treba plačati z našim sedanjim
dohodkom. To pa pomeni, da se bo število tistih, ki delajo z izgubo ali brez akumulacije,še
povečalo. Skratka, sedanja stopnja akumulacije se bo še znižala. To je objektivna nujnost
sedanje politike. Ali je možna sprememba v korist akumulacije? Seveda, možna je, ampak
samo na škodo osebnih dohodkov, to se pravi tekočega standarda zaposlenih. Bajt ponuja to
rešitev. Toda s seboj nosi dve veliki nevarnosti. Prvič, to bi bil poseg države v osebne
dohodke. In koliko svobode sploh še ostane, če bi se to zgodilo združenemu delu? Cene
H Dr. Kuvačič v razgovoru ugotavlja, da imamo v povojnem času opraviti z več različnimi obdobji, ki so
zelo zanimivi. Ugotavlja, da so bile dogmatske sile že koncem petdesetih let v zatonu, da smo se
naslednjih deset, petnajst let srečevali z zelo zanimivimi pobudami, ki so jih spremljali tudi precejšnji
dosežki, med drugim tudi v naši marksistični misli in sociologiji. Nekatere mednarodne ocene so
Jugoslavijo v začetku sedemdesetih let uvrščale daleč pred vzhodnoevropske dežele, danes pa, pravi
dr.Kuvačič, je to obdobje, na žalost, daleč za nami. Zadnje pomembno in uspelo znanstveno
posvetovanje je bilo leta 1972 v Portorožu z naslovom Družbeni konflikti in socialistični razvoj
Jugoslavije, sicer pa se v zadnjem času srečujemo z izrazitim devalviranjem socioloških znanosti v
Jugoslaviji. Politika, 6.5.1978, Beograd.
Dr. Aleksander Bajt, rojen 1921, diplomirani pravnik in doktor ekonomskih znanosti, izpopolnjeval seje
na univerzah in inštitutih v tujini, na njegovo pobudo je bil leta 1963 ustanovljen Ekonomski inštitut
Pravne fakultete v Ljubljani, ki ga vodi še danes, je član SAZU, dr. Aleksander Bajt je v pogovoru najbolj
poudaril vprašanje neprestanega naraščanja cen in njihove administrativne kontrole, neustavljivega
povečevanja stroškov, kar je po njegovem problem št.l, neustrezne delitve dohodka, ki gre v glavnem v
škodo akumulacije in v prid osebnih dohodkov in splošne in skupne porabe, uravnilovke... .Politika,
7.5.1978, Beograd.
281
dnevnik in spomini_		1979
določa država, devizni režim in kurz tudi država. Minimalno amortizacijo, ki se ji
približuje tudi dejanska - država! Če bi sedaj skupnost intervenirala še pri osebnih
dohodkih, to se pravi na področju, kjer je zdmženo delo res še dokaj samostojno, bi se krog
etatizma sklenil. Združenemu delu in vsem ostalim filozofskim, teoretičnim in idejno
propagandnim rekvizitom, s katerimi sedaj režim tako zgovorno dokazuje "pravilnost in
zveličavnost" svoje politike in naravnanosti bi bil zadan resen teoretičen, političen in
praktičen udarec! Če bi se to zgodilo, bi torej začeli žagati veje, na kateri visi propaganda.
Drugič, to bi imelo takojšnje materialne posledice. Z odločnejšo zahtevo in intervencijo -
politično administrativno, s ciljem, da naj se osebni dohodki povečajo samo v odnosu na
porast produktivnosti dela, bi takorekoč segli v delavčev žep? To bi bil težak udarec
demagogiji, s katero si je režim uspel pridobiti mnogo podpore. Delavci ne vedo, da je
njihov danes že anticipiran , ne vedo, da bo zato, ker je danes več, jutri manj. No, njih sicer
še vedno bolj zanima (razumljivo) danes kot jutri. Poseg v delavčev žep bi bil torej
nepopularen. Porazne ekonomske posledice sedanje politike bi postale jasne in otipljive
danes in takoj. To bi povzročilo nezadovoljstvo, odpor, stavke in socialne konflikte velikih
razsežnosti. Začeli bi iskati krivca in kdo ve kam bi to pripeljalo.
Najbolj pametni ljudje v sednjem vrhu to vedo, razumejo in se tega boje bolj kot hudič
križa. Zato bodo storili vse, da do tega ne pride. Še bodo manevrirali, blefirali in odlagali
resno srečanje iz oči v oči z našo ekonomiko, njenimi boleznimi in potrebami.
Še jim bo to uspelo. Še nekaj let! še je nekaj prostora in možnosti! Potem pa seveda pride
neizbežni rendez-vous z resnico in pravico.
15. maj
Kot človek sem se uprl Hitletju, Stalinu in Titu. Hitleiju zato, ker je bil zver. Stalinu
zato, ker si je hotel podrediti našo revolucijo in mojo domovino. Titu zato, ker v nekem
trenutku in stanju našega časa in stvarnosti ni več razumel njenih potreb in ni videl prave
prihodnosti. Hitlerja sem sovražil. Stalina ljubil in sovražil. Tita sem vedno spoštoval in ga
imel rad.
17. maj
Aldo Moro je mrtev. Padel je kot žrtev svoje politike, ki je z desne strani odpirala vrata
zgodovinskemu kompromisu. Ni bilo prvič in ne zadnjič, da plača nekdo s svojo krvjo in
življenjem svoje bolj človeško, bolj demokratično in v bodočnost usmerjeno prepričanje in
delovanje. S svojo mučeniško smrtjo je moralno in politično porazil svoje nasprotnike in
morilce in okrepil ideje, za katere seje zavzemal.
19. maj
Nocoj sem s posebnim aparatom odkril prisluškovalne naprave v svojem vikendu.
Montirali so jih v hiši in na vrtu okrog hiše. Zaradi odkritja nisem bil presenečen. Bil sem
prepričan, da so montirane. Sedaj imam tudi dokaze. Pustil sem jih nepoškodovane. Živeti
mimo, pošteno in dostojanstveno življenje, to je najboljši in edini možen in uspešen
odgovor na te politično obveščevalne svinjarije.
Pijavke in paraziti
23. maj
Nekateri kadri, ki so sedaj zelo vneti zagovorniki in razlagalci dnevne politike, so bili
282
dnevnik in spomini_1978
nekoč zelo vneti pristaši moje ali naše politike. Kako je to mogoče? So izdajalci? Smo bili
slepi, da jih nismo videli in potisnili že prej? Mogoče. Bilo bi brez pomena, ker bi se
pojavili drugi. Sem osebno odgovoren za nekdanjo in sedanjo kariero nekaterih? Ne
izmikam se tej in taki odgovornosti. Vedno sem bolj iskal, čutil, odkrival in spoznaval
dobre in sončne strani ljudi, kadrov in sodelavcev kot pa njihove slabosti, račune in
hinavščino. Ta področja in pragozdovi so mi bili vedno tuji in neraziskani v človeških
značajih. Nisem jih videl vedno v vseh odtenkih in izbruhih podlosti, dvoličnosti in
mizerije. Se več, nisem jih želel in hotel videti. Bežal sem pred njimi, ker so žalila in
vznemirjala mojo človečnost, optimizem in dostojanstvo. Nikoli, nikoli nisem želel brskati
po gnojišču človeških značajev. Je to napaka? Zmota? Pomanjkljivost politike? Že mogoče.
Vendar je bil ta odpor do hijensko - inkvizitorske psihologije in politične kombinatorike
močnejši od mene. Razum je opozarjal. Opozarjali so tudi drugi dogodki in ljudski glas...
Toda nič bistvenega se ne bi spremenilo, če bi vrgli iz našega voza nekoliko špekulantov,
podrepnikov in judežev. Te bevskajoče hijene so namreč zakonit pojav v družbenem
gibanju in spreminjanju. Vedno so bile in bodo prisotne. Poznali so jih že stari Rimljani.
Bile so pri zadnji Kristusovi večerji. Imele so svojo pojedino ob francoski revoluciji.
Bevskale so v Oktobru. Bilo jih je mnogo med našo revolucijo in obdržale so se vse do
današnjega dne. Kadar bo prišla k nam nova preizkušnja, kadar bo treba na novo urediti in
tehtati, kar je in ni, bodo hijene in podgane hitro, spremo in prebrisano začele zapuščati
potapljajočo se barko, o, daj mi usoda dovolj moči in odločnosti, da ne bi bil preveč
prizanesljiv z njimi. Mnogo je tistih, ki menjajo svoje prepričanje, nazore in navdušenja,
kot je prilika in ukaz. Njim so vse te narodne in ideološke svetinje zgolj blago, ki ga
ponujajo in prodajajo na trgu, tako kot kmetje zelje ali krompir. Toliko jih je, da nobeno
gibanje, stranka ali oblast ne more brez njih. Noben voditelj ni imun pred njimi. Po zakonu
vztrajnosti in logiki interesov silijo vedno k oblasti ali režimu, pod luč torej, kjer potem
živahno frfotajo, frazarijo in se rede. Kot pijavke in paraziti. Da, težava je v tem, da jih je
mnogo, da so vztrajni in da imajo zelo debelo kožo. Z besedo jih ne odženeš od sebe.
Potreben je bič ali flirt, da se jih znebiš.
30. maj
Imel sem dolg razgovor s N. K.13 Prijetno me je presenetil, čeprav živi zelo izolirano in
ga nisem videl že več let. Zanimivo, kako je prišel do istovetnih ali podobnih zaključkov,
kot so moji. Sprehodila sva se po sedanjosti, bližnji in daljni preteklosti in tipala sva tudi v
bodočnost. Glede nje sva si bila edina, da ni izbire: ali se morajo mnoge stvari, od
ideologije do prakse, temeljito spremeniti ali pa bomo zaostali, nedemokratični in
nezanimivi za ostali svet životarili in govoričili v tem našem balkanskem prostom. Sedanje
ravnotežje med včeraj, danes in jutri je nastalo in se nadaljuje bolj po zaslugi avtoritete in
pritiska kot pa na podlagi objektivnih zakonitosti in potreb. Je torej začasno in se bo prej ali
slej, verjetno kmalu po odhodu Tita, pomšilo. Kam se bo tedaj nagnila naša pot? Ali naprej
v bolj demokratičen, bolj človeški in bolj ustvarjalni socializem? Ali nazaj v neposredno in
grobo diktaturo stalinizma? Grozljiva dilema. Pošastno vprašanje. Nisva mu vedela
odgovora. O, vi "liberalci", ki to vidite in se pogovarjate, niste (še) pustili upanja zunaj.
3. junij
Tednik Teleks je začel svobodno katedro o tem, kaj je malomeščanščina. Oglasil se je
13Niko Kavčič.
283
dnevnik in spomini_		1979
tudi dr. Ivan Sedej14 in potegnil na likovnem področju črto ločnico med vrednim in
nevrednim, med kičem in umetnostjo, med kulturo in nekulturo. Meni, nevednemu se je
vse dosedaj dozdevalo, da ta črta ločnica ni vedno preveč vidna, preprosta ali podobna
cestni zebri ali aut črti na nogometnem igrišču. Mislil sem namreč, da je ta črta ločnica
precej zamotana spremljevalka človeškega okusa, zavesti, spoznanja in napredovanja.
Pokazalo se je, da to ni tako. Dr. Sedej je odkril nov kriterij in vrednost za spoznavanje
dobrega in slabega na tem področju. Izkazalo seje namreč, daje vse, kar je dr. Sedeju všeč,
tudi resnično umetniško, kvalitetno in nemalomeščansko; in vse, kar našemu Sedeju ni všeč,
je prav zares kič, polomija in malomeščansko. Blagor jim, ki so tako revnega duha in
bogate samozavesti, da lahko javno govore take traparije! Vedno znova me preseneča
duhovna omejenost, sholastična učenost in inkvizitorska vnema nekaterih slovenskih
intelektualcev, ki jih vidim, srečam ali čutim tu in tam med politiki, ekonomisti, pravniki,
pedagogi, kritiki. Da, to so trdovratni ostanki protireformacije.
"Naj" družba
15. junij
Pojavile so se nove fraze. Sedaj smo že najbolj trdna družba na svem (Dolane). Ze prej
smo bili najbolj odprta družba, najbolj humana družba, najbolj demokratična dmžba,
najbolj dinamična dmžba. Sami svetovni superlativi. Skoda, da ni nihče še rekel, da smo
tudi najbolj bogata dmžba. Da smo najbolj pamema dmžba - tega od mandarinov nihče ne
reče zaradi lažne skromnosti - čeprav so mnogi trdno prepričani, da je tako. Glede trdnosti
smo še daleč od tega, da bi premagali nacionalna nasprotja in spreten okupator ali
konrarevolucija bi lahko ponovno organiziral med nami bratomorna klanja. Se vedno sta
naša dmžba in socializem preprežena od zunaj in od znotraj, z desne in z leve. Nikomur ni
treba biti genij, da to vidi ali čuti. Spričo tega je čista neumnost govoriti o tem, da smo
najbolj trdna dmžba na svem. Podobno je z našo odprtostjo in demokratičnostjo. V bistvu
imamo še vedno vladavino ene stranke, v kateri je zlasti zadnja leta močno poudarjen
demokratični centralizem, kar pomeni zelo okrepljeno vlogo strankinega vrha. Odprti smo
za turiste in kredite. Sicer pa smo skoraj hermetično zaprti za vse ideje (domače in tuje), ki
ne bi bile v skladu z doktrino samoupravljanja kot specifično obliko diktature proletariata
oziroma diktatura ZK v imenu proletariata pri nas. Vse, kar ne sprejema ne samo splošne
usmerjenosti in duha, ampak tudi vseh posameznih postavk, odkritij, trditev in resnic naših
modrijanov in teoretikov, kot sta Kardelj in Bakarič, ni dovoljeno in je prepovedano. No,
dovoljeno je recimo ne verjeti v boga, ni pa dovoljeno ne veijeti v Tita, Kardelja ali
Bakariča. Res smo čudno in imenitno odprti in še bolj čudno in še bolj dogmatsko zaprti.
Čudno, kako so posamezni narodi permanentno obremenjeni z nekaterimi
megalomanijami in predsodki. Ta ali oni hoče biti svetovna sila in policaj. Zopet drugi
prisega na svojo kulturo ali demokracijo ali dinastijo. Tretji je ponosen in zaljubljen v
svojo zgodovino ali armijo ali mornarico. Ta živi zagledan v svojo staro slavo, osvajanja in
zmage. Oni si ne more pozabiti porazov, ne more se znebiti občutka odvisnosti ali
podrejenosti. Človeštvo si je in si še v obdobju formiranja nacij - in temu obdobju še ni
videti konca - ustvarilo svoje nacionalne idole, svetinje, mite, utvare, samoprevare,
predsodke in kar je še druge prtljage na tem velikem kamionu nacionalne zgodovine. Mi, v
Jugoslaviji, na primer vozimo s seboj to samozaupljivo in hvalisavo epsko - romantično
prtljago še iz Kosovega polja. V devetnajstem stoletju smo jo sicer nekoliko obnovili in
"Dr. Ivan Sedej(slovenski umetnostni zgodovinar in etnolog). Telex, 2.6.78
284
dnevnik in spomini_		1979
preuredili, da bi po prvi svetovni vojni v SHS z dinastijo Karadžordževičev in z
vidovdansko ustavo dobila svojo novo obleko in prevleko. Kontinuiteta je ostala. Epska
barva in zven tudi. Predvsem je ostala ista metoda, da se namreč iz bistva našega okolja,
žitja in bitja vzame nekaj naših pomembnih, junaških in prelomnih dejanj in letnic, da bi se
potem iz njih zgradil oltar kot podoba in zrcalna slika nas samih, naše popolnosti in
pomembnosti in okrog katerega bi potem plesali kolo, prepevali junaške pesmi, slavili
preteklost in zanemarjali sedanjost. Oltar je uradno v središču pozornosti, kitimo ga z
ideološkimi svetinjami, zbiramo se okrog njega in si pripovedujemo resnične in že tudi
romantične zgodbe, delimo odlikovanja, prirejamo slavja, parade, govore, veselice.
Sčasoma zaradi tega postane naše božanstvo religija, temeljna vrednota in najbolj
pravovernim tudi edini smisel življenja. S tako metodo so izoblikovali in ustvarili Kosovo
in kraljeviča Marka SHS in kralja Osvoboditelja in Zedinitelja ter troimeni narod. Bojim
se, da z isto ali podobno metodo in romantično zanesenostjo sedaj oblikujemo junaško
pesništvo o narodnoosvobodilni borbi, o Titu, o našem sedanjem trenutku in o našem
socializmu.
Tako bežimo iz sedanjosti v preteklost, iz resničnosti v utvare, zidamo gradove v oblakih
in pripovedujemo pravljice o nas samih, pripovedujemo jih drugim in sebi. Čeprav vsi
vedo, da so to pravljice, to vemo mi in to vedo tudi drugi, jih vendar vztrajno ponavljamo.
Zakaj? To je zakon vztrajnosti oziroma zahteva okolja, razmer, navad, tradicije. Te
pravljice so namreč dovolj lepa, široka in gosta koprena, da se z njimi vsaj delno pokrije in
skrije pravo stanje, barva in utrip naše resničnosti, našega žitja in bitja. Pod njo in za njo so
manj vidni močni ostanki takih navad, značilnosti in "tradicij", kot so: neznanje,
polpismenost ali nepismenost, surovost, javašluk, manifestluk, nedemokratičnost, slab
odnos do dela, brezobzirnost, parazitizem, skratka, kljub napredku še vedno dokaj velika,
gospodarska in kulturna zaostalost. Če bi torej hoteli vse to hitreje presegati in nadomeščati
z vsestranskim napredkom, tako pri ljudeh kot pri stvareh, bi morali reflektorje naše
poraznosti in kritike usmeriti k njej (k zaostalosti); morali bi si vsak dan znova natakati
čistega vina v kozarec in imeti kot merilo prave vrednosti doseženega cilj, normo in
pogled, ki bi bil usmerjen naprej, ne pa nazaj, kot je pri nas navada. Novo socialistično
družbo res ni mogoče graditi z neprestano glorifikacijo njenega prvega dejanja, to se pravi
s preveč poudarjenimi slavospevi tistemu, kar je, ampak predvsem z resničnim spoznanjem
in prikazovanjem obstoječega stanja pri nas in tudi v razvitem in bolj kulturnem svetu, da
bi tako lahko videli in vedeli, kdo smo, kam gremo, do kod smo prišli in kakšen je lahko naš
naslednji stvaren, deloven (ne paradni) korak.
30. junij
Enajsti kongres ZKJ je za nami. Bilo i prošlo, bi rekli Srbi. Res ni prinesel nič novega.
Dosedanja politika se nadaljuje. Vse, kar se je na kongresu dogajalo, ni bilo težko vključiti
v dane in predvidene okvire. Titov referat je bil stvaren in umirjen. Nič bistveno novega ni
povedal in tudi nič bistvenega ne bo spremenil. Bolj me preseneča Kardeljev govor.
Posvetil gaje nevarnosti kontrarevolucije. Zakaj? Kot da bi slutil, da bo bodočnost prinesla
spremembo sedanjega političnega kurza in režima. Seveda misli in se boji, da bi to
pomenilo kontrarevolucijo in zato opozarja na to nevarnost. Vse, kar ni njegova vizija
socializma, je po njemu ali ultra leva birokratska ali desna liberalno-tehnokratska
kontrarevolucija, čeprav je že tako prva kakor tudi druga koncepcija graditve socializma
dobila v teoriji in praksi svoj prostor pod soncem: to prvo potrjuje socializem na vzhodu,
drugo zagovarjajo in napovedujejo komunisti na zahodu Evrope. Samo mi imamo, oziroma
285
DNEVNIK iN SPOMINI_1Ш
naj bi imeli, svoj samoupravnobirokratski Kardeljev model. No, ni bistveno, kako se
imenuje ali kako ga imenujem. Bistveno je, da ima ta model resne ekonomske in politične
slabosti in da tak, kakršen je sedaj, ne ustreza naši stvarnosti. Zato ga bosta praksa in
bodočnost spremenili in dopolnili kljub Kardeljevim svarilom in bojaznim. On verjetno teh
sprememb ne bo več doživel in videl. To je milost v njegovi tragični usodi.
20. julij
Počitniško razpoloženje, afera s Petrolom, ki je prišel v spor z JAT zaradi cene bencina.
V ozračju pluralizma samoupravnih interesov se je Petrol odločno boril za svoj interes.
Politično vodstvo Slovenije je iz razlogov, ki mi niso poznani - najbrž na zahtevo od zgoraj
- to njegovo borbo ali zahtevo najprej politiziralo na raven abstraktnega fetiša o lepem
samoupravnem vedenju, da bi jo lahko potem diskreditiralo in diskvalificiralo. Kot
posledico takega početja in menifestiranja vidimo danes v Delu tole notico:
"Pretres odgovornosti za Petrolov 'ultimat'
(Poziv komunistom Petrola, naj uresničijo sklepe mestnega komiteja ZK ob spom z
Jatom)
Ljubljana, 19. julija - Komite občinske konference ZKS Ljubljana Center je na današnji
seji pozval Petrolove komuniste, naj uresničijo sklepe, ki jih je sprejel mestni komite ob
politični oceni spora med Petrolom in Jatom. Tu gre za oceno politične odgovornosti za
nesamoupravno obnašanje, za ureditev kadrovskih zadev in za odpravo pomanjkljivosti v
nekaterih samoupravnih aktih.
Kot vse kaže, so ugotovili člani komiteja, se komunisti Petrolovih skupnih služb ne
zavedajo teže in posledic spora, ki so ga povzročili z ultimativnim vedenjem, čeprav so
napako sicer priznali. Zato je komite zadolžil komuniste v izvršnem svetu občinske
skupščine, naj spremljajo razplet dogodkov v Petrolu in, če bo potreba, predlagajo začasne
ukrepe, celo razpustitev samoupravnih organov in razrešitev poslovodnih delavcev.
Zadevo je raziskala tudi ljubljanska tržna inšpekcija ter proti Petrolu sprožila postopek
zaradi kršitve zakona o blagovnem prometu."15
Nauk iz te basni je: pluralizem samoupravnih interesov je dvorezen nož. Razmislite in
pazite kdaj, kje, kako in koga boste z njim rezali. Lahko urežete tudi sebe!
Epilog: direktor Petrola je odšel v penzijo. Slovenci so dobili še eno lekcijo o lepem
vedenju. Nauk o dvoreznosti noža za JAT ne velja. To je šolski primer, kako se da v našem
enopartijskem sistemu politizirati različne samoupravne interese in manipulirati z njimi v
različne smeri. Kardelj je, kot vemo, trdil v svoji brošuri Smeri..., da se to lahko zgodi
samo v večstrankarskem sistemu.
15. avgust
Zgrabilo me je mediteransko "dolce non far niente" razpoloženje, tako da res nič ne
počnem tu, v Strunjanu. O, pač, hlastno čitam Krležove Zastave in dnevnik. Krleže nisem
dosedaj dobro poznal. Nekolikokrat sem gledal in občudoval Glembajeve. Videl sem
^Delo, 20.7.1978.
286
dnevnik in spomini_		1979
Avrelija, z užitkom čital Vrnitev Filipa Latinovića in neštetokrat poslušal v političnih
vrhovih razne zgodbe o njem. Te zgodbe mu niso bile naklonjene, ne kot socialistu ne kot
borcu, in tudi niso izkazovale pretiranega navdušenja za njegovo umetnost. Čutil sem, da
ima en del političnega vrha do njega rezervo in ni mi bilo popolnoma jasno, zakaj oziroma
kje je njihovo bistvo. Ko sem nedavno tega prebral Latinovičeve polemike, je postalo vse
jasno. V Krleži je preveč dialektičnega duha, umetniških moči, kritične presoje, močne
osebnosti in v daljave hrepenečega pogleda, da bi lahko bili nad njim navdušeni mrki
ideologi, dnevni politiki in vsevedni filozofi marksizma. Čeprav je tako brezobzirno
podiral fiozofske, ekonomske, politične, moralne in estetske trdnjave kapitalizma, ni bil
nikoli za en sam hip pripravljen sprejeti oziroma pomiriti se z možnostjo, da bi na
pogorišču kapitalizma zrasla nova zgradba ideoloških, estetskih in moralnih fetišev in
absolutnih resnic, čeprav bi na njenem vrhu vihrala rdeča zastava socializma. Zato je že v
tridesetih letih zabredel v spore na književni levici in ostal tedaj skoraj samo formalno
glasno poražen, da bi mu čas in razmere četrt stoletja pozneje prisodile tiho vsebinsko
zmago in da bi jo slavil ne več tako sam z novimi in še širšimi in globljimi spoznanji.
Boj in polemika na književni levici v tridesetih letih nista bila samo književna in estetska,
ampak sta bila predvsem tudi ideološka in filozofska in s tem tudi politična, zato je bil
Krleža takrat tudi poražen, oziroma je ostal v partiji v manjšini, čeprav je imel prav. Ko se
je partija našla neposredno pred in v oboroženi revoluciji, so književni boji in polemike
spolzele za trenutek v "pozabo", da bi se že leta oseminštiridesetega z informbirojem vrnile
nazaj in pokazale v svoji pravi ideološki, filozofski in politični razsežnosti. In od tedaj
naprej je to vprašanje stalno prisotno tudi pri nas, tako v mednarodnem kakor tudi v našem
domačem okviru. Stalno se bije boj za in proti fetišizaciji socializma; za in proti arbitrami
in sterilni abstrakciji idej socializma; za in proti živi danosti socializma; za in proti človeški
neumnosti. Da, ne smem pozabiti na tiste moje lepe skojevske čase, mladostne zagnanosti in
naivnosti, v katerih sem videl in pričakoval socializem kot nebesa na zemlji. Minili so,
upam in želim, da za vedno. Sedaj sem, zdi se mi, med tistimi, ki se bore zoper fetišizacijo
idej socializma in zoper nekatere le preveč očime in velike človeške neumnosti. Nisem
zoper vse - kdo bi vse videl in zmogel - ampak sem zoper nekatere, ki se sedaj rede in
košatijo po lepi naši socialistični domovini.
13. oktober
Nagrajena črtica z literarnega natečaja Naših razgledov mi je bila všeč, zato sem jo
uvrstil v svoje spomine. O njeni literarni in umetniški vrednosti ne bi sodil. Verjemo ni v
tem pogledu nič slabša od tiste pisarije, ki se danes na Slovenskem omenja, prodaja in
nagrajuje kot literatura. Vendar je zame njena vrednost predvsem v njeni satirični družbeni
vsebini. Zelo nazorno vidimo v njenem ogledalu obraz, razmere, navade, vrednosti in
nevrednosti časa, v katerem živimo, in tempa, ki ga diktira dnevna politika in njen sistem.
Torej tuje in naj ostane kot podoba naših zmot in iskanja!16
30. november
Sergej Kraigher se je pokazal zelo velikodušnega, tako da je za praznično številko Dela
prekosil Mao Ce Tunga. Mao je rekel, naj cveti sto cvetov. Sergej pravi: "Naj cveto vsi
cvetovi, če so res cvetovi." To je lepo geslo, vredno vsega priznanja. Ni še povsem jasno ali
je Sergej pozabil povedati ali je namenoma zamolčal, kdo, kdaj ali kako bo nekdo presojal,
16Slavko Pregi, Prošnja ustreznim dejavnikom. Naši razgledi, 13.10.1978, str.554.
287
dnevnik in spomini__	1979
kaj je cvet in kaj ni! Recimo, da mogoče nekdo (Kocbek) napiše prelepo pesem. Če bomo
vsi mnenja, da je ta pesem cvet, potem je vse v redu in ni težav. Če pa recimo
predpostavimo, da ta nekdo, recimo Sergej ali Popit, menita, da to ni cvet, ampak politični
pamflet? Verjetno bodo težave! Torej še vedno mora tisti, ki piše, razmišljati o tem, ali
bodo merodajni priznali njegovemu izdelku status cveta; v nasprotnem ga čakajo težave:
politične in pravne.
1. december
Sergej je kriv, da danes razmišljam o Kitajski in Mao Ce Tungu. V svojem obračunu s
svojo bližnjo preteklostjo, zlasti z velikim skokom in kulturno revolucijo, zelo hitro
napredujejo. Sedaj so prišli že do Mao Ce Tunga. Prej ali slej bodo morali razbiti njegovo
nezmotljivost, sneti ga bodo morali z neba, razbiti njegovo nezmotljivost, kamor je splezal
med bogove, in ga vrniti na zemljo, med navadne zmotljive smrtnike. Ni druge! Taka je
usoda vseh, in tudi socialističnih bogov. Tudi Tito ji ne bo ušel. Prav je tako. Trdno sem
prepričan, da tudi ta dan ni več tako daleč. Dočakal ga bom!
9. december
Bliža se čas 18-letnih bilanc. Osnovne gospodarske težave in nazadovanja so ista kot
prejšnja leta. Za ceno večje prikrite inflacije je letos rast proizvodnje nekoliko večja kot
prejšnja leta. Kljub temu vztrajno ponavljajo, da so to samo prehodni problemi, ki se bodo
uredili, ko bo zaživelo združeno delo. Isti idealizem se vztrajno ponavlja, materialna
nesorazmerja bodo odpravljena z organizacijskimi, to je samoupravnimi ukrepi v smislu
zakona o zdmženem delu. Namesto da bi odkrito povedali, da materialne primanjkljaje
lahko omilita in zmanjšata samo večja produktivnost in večja novoustvaijena vrednost,
govoričijo o pravnih in organizacijskih normah samoupravljanja in dogovarjanja.
Spominjam se, da sem nekoč bil glavni "krivec" prevladujočega kreditnega odnosa med
gospodarstvom in bankami. Dopovedovali so mi v tisti hiši na Tomšičevi ulici, da bi morali
samo hoteti in želeti dovolj vroče in pravoverno, in ta odnos bi se spremenil. Zamenjal naj
bi ga prevladujoč položaj zdmženega dela v samofinanciranju razširjene reprodukcije.
Priznam, nisem dovolj vroče želel in verjel v tako, za mene naivno in neostvarljivo
možnost. Hoteli ali ne, želeli ali ne, vse dotlej, dokler bo ostanek čistega dohodka, ki ga
delovne organizacije namenijo za razširjeno reprodukcijo tako majhen - in več ga ne
morejo odrediti, če nočejo tvegati socialnih spopadov zaradi plač - se kreditni odnosi ne
bodo slabili in zmanjševali, ampak se bodo krepili in povečevali. Sedaj to preprosto resnico
potrjujejo tudi številke. Krediti, ki so jih banke dale gospodarstvu, so sedaj trikrat večji,
kot so bili 1973. leta. To pomeni, da se je odstotek samofinanciranega združenega dela v
zadnjih petih letih zmanjšal in ne povečal, kaj šele, da bi postal prevladujoč, kot bi to moral
biti v smislu uradne doktrine. Nekoč je Luka v živahni debati glede Železarne Nikšič rekel
Črnogorcem: Vi mislite, da se kahle delajo z ritjo, vendar na žalost ni tako. Sedaj Kardelj in
njegovi doktrinarji mislijo, da se ekonomska razmerja in odnosi spreminjajo z besedo in
frazo! Kljub vsem frazam, idejam in zakonom se spreminjajo predvsem z delom, z
novoustvarjeno vrednostjo in z večjo produktivnostjo dela.
15. december
Pred dobrim mesecem je Dimitrij Rupel v beograjskem Ninu takole označil kulturno
politiko in njene dosežke v Sloveniji:
"Tisti, ki zdaj vidijo slovensko kulturno politiko, imajo preveč opraviti z idejnimi
288
dnevnik in spomini_		1979
rešitvami, lepo govore, a vse, kar povedo, ni vselej z življenjem kaj prida povezano. Ko
govore o kulturi, so to večidel samo fraze. Povzemamo besedo za besedo: 'Kulturna
politika pri nas se že dolga leta usmerja proti kulturnim delavcem. Prišlo je do odtujitve in
vrzeli med kulturno politiko in kulturnimi delavci, tako da je vsak krenil na svojo stran.
Kulturna politika v svojo smer, kulturni delavci pa v nasprotno. Razmere so torej nadvse
kritične. Danes v Sloveniji izhaja manj revij kot pred vojno. Med kulturnimi delavci je
zavladala popolna apatičnost. Vsi se zapirajo v svoje domove, v zasebno življenje, saj se,
poglejte, ne da nič spremeniti."'
Zanimivo in zgovorno je, da na to njegovo težko in uničujočo kritiko oziroma obtožbo
vse do danes ni še nihče javno odgovoril, če odmislimo Kraigherjeve "cvetove".
To Ruplovo oceno podpišem z dopolnilnim vprašanjem in odgovorom: ali je tako stanje
in razvoj značilen samo za kulturno politiko? Ne! Enake ali precej enake ocene bi lahko dali
tudi za druga področja politike: ekonomijo, javno mnenje, politično delo idr.
Stara vsebina, nove oblike
28. december
Leto 1978 se izteka. Minilo je šest let, odkar so bile potisnjene z jugoslovanske politične
scene sile in kadri, ki so hoteli in želeli nadaljevati politiko demokratizacije družbe in
učinkovitosti njenih umskih in materialnih zmogljivosti. Čeprav si je nova politika
(birokratska, primitivna in sektaška) že nakopala mnogo kritik in nasprotnikov, čeprav se
je v času njene šestletne vladavine veliko družbenih protislovij povečalo in poglobilo, še ni
videti konca. Tito je odločilna utež tega umetnega in navideznega ravnotežja. Čeprav so ga
čas in razmere že temeljito prerasle, so vendar njegova moč, vpliv in avtoriteta še tako
vplivni, da lahko:
a)	vzdržuje vsaj formalno enotnost režima;
b)	uniči vsakogar, ki bi javno nasprotoval uradni politiki.
Izgleda, da to dvoje zaenkrat in še vedno zadostuje, da lahko režira skupaj s svojo
filozofsko samoupravljalsko doktrino uradno uraduje v uradih. Tu je uradno še vedno vse
v redu. Seveda, kaj se dogaja in pripravlja za kulisami, v folklori življenja, to je drugo
vprašanje. Odgovor nanj bosta poiskala življenje in čas. Moram priznati, da nisem mislil,
da bo tako dolgo ostala na površju sedanja politika. Res, v marsičem si je že obrusila svoje
zobe. V mnogih stvareh je postala bolj umirjena, stvarna, manj bojevita in bolj previdna, ne
da bi menjala svojo osnovno barvo, taktiko in cilje. Očitno je, da jo razjedajo dvomi,
zaskrbljenost in malodušje. Čutiti je, da bolj lucidne glave med njimi že spoznavajo, da ta
samoupravna Kardeljeva pesmica ni tako preprosta, črnobela oziroma dvosmerna: za ali
proti, kot je to vztrajno razlagal njen komponist ali kot so to še bolj glasno prepevali
njegovi pomočniki in vajenci. Praksa in dejstva so neusmiljeni kritiki
idealističnobirokratskega zanosa, hinavskega sprenevedanja, prebrisanega manipuliranja,
primitivnih bedarij, dolgočasnih fraz, nesposobnosti, oblastništva in skleroze, če omenim
samo poglavitne značilnosti sedanjega režima in njegove politike. Zdi se, da je letos ta
politika že dosegla svoj filozofski, doktrinami in spekulativni vrh. To se je zgodilo deloma
zato, ker je izčrpala svoj maneverski prostor (ustava, zakon o združenem delu itd.) in do
kraja zmolila svoje litanije (kongresi) in deloma zato, ker je odšel glavni režiser te velike
družbene prevare in samoprevare bolan.
289
DNEVNIK IN SPOMINI_		1979
Kardelj je že pripravljal nov scenarij za svojo TV nadaljevanko pod naslovom Stara
vsebina, nove oblike! Menda naj bi to bila reorganziacija političnega sistema. Bolezen mu
je to preprečila. Kaj storiti sedaj? Ponavljati in obnavljati obstoječe. Verjetno! Zenit TV
serije Stara vsebina nove oblike je torej dosežen. Dosežen je zaradi objektivnih razlogov,
zaradi prakse, zaradi prevelikega neskladja med besedami in dejanji. Slučaj je hotel,
večkrat se dogaja v zgodovini, da je dosežen tudi zaradi subjektivnih razlogov. Glavni
režiserje odšel. Kdo ga lahko nadomesti. Nihče! Zakaj? Ne zato, ker bi bil nenadomestljiv
zaradi veličine uma ali pomembnosti osebnosti, ampak zato, ker se z njegovim odhodom
izteka nek čas in minevajo razmere, v katerih je bilo (še) možno ponuditi namesto resnične
demokracije frazo o njej, namesto učinkovitega dejanja danes in tu lepo besedo in vizijo o
tistem in tam, namesto dialektike pa verbalno zapleteno sholastiko. Tudi demagogija,
organizacijsko-zakonodajno žongliranje in filozofski verbalizem so topovi, ki imajo
odrejen domet. V nedogled ni mogoče streljati samo z njimi, ne da bi tako streljanje začelo
odkrivati vse bolj in bolj negativno in glasno; topničarji pa že streljajo in bodo streljali, in
to čedalje bolj umirjeno in bučno. Da, še slišim topove, toda slišim že tudi njihov odmev,
družbeni hmm in hrup, ki jih bo preglasil in uničil. Taki sta simfonija in disharmonija naše
družbe, ki mi zvenita v ušesih in s katerima se poslavljam od 1978. leta.
290
dnevnik in spomini_		1979
1979	PRIHAJAJO PRVI RAČUNI
9. januar
Objavljeni članek in njegova tabela sta zelo zgovorna.1 Na podlagi mnogoštevilnih in
nasprotujočih si podatkov, ki jih pri nas objavljajo, je zelo težko dobiti natančno in s
številkami podprto sliko uspehov in neuspehov našega gospodarstva. Očitno so mnogi
podatki "obdelani" in prilagojeni željam in interesom njihovih avtorjev. Zato je toliko bolj
zgovorna naša zunanja trgovinska bilanca, ki je napravljena na podlagi podatkov Narodne
banke, ki ima točen finančni pregled nad vsemi deviznimi vplačili in izplačili. Torej,
neizpodbitna resnica je: naša mednarodna trgovinska menjava gre rakovo pot. Namesto da
bi se večala, se zmanjšuje! Zakaj, ko pa politično tako poudarjajo pomen izvoza? Zato, ker
je naše gospodarstvo čedalje manj konkurenčno na mednarodnem tržišču. Vse bolj se
zapiramo v svojo nizko produktivnost in balkanski javašluk. Klasiki marksizma so
govorili, da se mora socializem potrditi predvsem in tudi z razvojem proizvajalnih sil, in
to v mednarodni konkurenci. Nam ta naloga, kot je videti, ne gre od rok. Močnejši smo pri
govorih in resolucijah. Hudič je to, da beseda noče postati konj.
Socializem po Kampučiji
12. januar
Vietnamci so vkorakali v Kampučijo in jo zasedli. To je zaključek vojne med dvema
socialističnima in neuvrščenima državama. V imenu socializma in pod zastavo Marxsa se
nadaljuje hegemonija naroda nad narodom, osvajanje tujih ozemelj, vmešavanje v notranje
razmere sosednje države. Ko odmislimo fraze, sprenevedanje, taktiko in propagando
močnejšega, v tem primeru Vietnama, ostanejo pred nami gola dejstva, ki se v sodobnem
političnem jeziku imenujejo: agresija! Tako je Hitler vkorakal na Poljsko, Izraelci v Egipt
in Rusi v Češkoslovaško, če vzamemo nekaj primerov iz bližnjega obdobja.
Kaj bo s Kampučijo? Veijetno jo čaka dolgotrajna partizanska borba. Njena sedanja pot
v socializem, vsekakor sektaška in zelo dvomljiva, je prekinjena. Diktaturo leve domače
manjšine bo zamenjal diktat tuje (Vietnam in SSSR) večine. Slej ko prej bo ostalo
prebivalstvo tam, kjer je bilo: v revščini in odvisnosti - do sedaj od domačih oblastnikov in
v prihodnje od tujih in domačih. Njihovo dosedanjo družbeno ureditev bi lahko označili kot
vojni komunizem. Vendar ne glede na to, kakšna je bila in kakšna bo ta njihova družbena
ureditev, je bistveno to, daje bila na Kampučijo izvršena agresija od zunaj. In to daje temu
dogodku in spremembi povsem nova in drugačna negativna obeležja in razsežnosti.
'Stane Kavčič je k temu listu v svojem dnevniku priložil članek Vesne Bertoncelj-Popit, Navidezni uspehi
ali izvozne milijarde z "dolarsko" napako, ki je bil objavljen 8.1.1979 v Delu. V članku novinarka
prikazuje jugoslovanske zunanje trgovinske rezultate iz leta 1978 in ugotavlja, da smo v tem letu sicer
prvič izvozili za več kot 100 milijard dinarjev blaga, vendar ima pri tej visoki številki nemalo zaslug tudi
spremenjen tečaj dolarja. Poleg tega novinarka ugotavlja, da se Jugoslavija kljub številčnemu naraščanju
izvoza in uvoza v resnici umika iz mednarodne menjave, kajti na številke je treba gledati stvarno in pri tem
upoštevati naraščanje cen naših izvoznih artiklov, delež jugoslovanskega uvoza v družbenem proizvodu,
ki pada, itd.
291
dnevnik in spomini_		1979
Ni torej dovolj, če se vprašamo, kaj bo s Kampučijo. Moramo se tudi vprašati: quo vadiš
socialismus ? To vprašanje ima svoj ideološki, politično zgodovinski vidik.
Dosedaj smo reformacije socializma - in med njimi sta tudi hegemonija in agresija -
vezali ali vsaj povezovali s Stalinom in stalinizmom. Če bi bilo to točno, kako je potem
mogoče, da Vietnam, ki je bil sam žrtev najbolj brutalne agresije, komaj dobre tri leta
potem že postane sam agresor: Ali vzemimo na primer Kubo in njeno vmešavanje v
Afriko. Če bi Kuba imela 100 milijonov prebivalcev, potem bi zagotovo postala svetovni
policaj socializma, nič manj agresiven od svojega velikega severnega soseda v Jonsonovih
časih. Torej Stalin in njegov primer ni osamljen. Ne gre predvsem za to ali ono osebo in
tudi ne gre samo za ekonomsko zaostalost. Končno Sovjetska zveza leta 1968 ni bila več
tako zaostala, ko je njena armada vkorakala v Češkoslovaško. Torej z značajem nekaterih
vodilnih kadrov in z ekonomsko in splošno zaostalostjo ni mogoče "opravičiti" in pojasniti
nekaterih deformacij in agresij socializma.
Vzroki za to so globlji in težji. Postaja očitno, da tudi marksizem ni dal in ne daje
zadovoljivih odgovorov na sodobna vprašanja koeksistence človeštva. Nezadosten je,
pomanjkljiv in preveč šablonski.
Učili so nas in verjeli smo, da nasprotja in vojne v sodobnem svetu kapitalizma
povzročajo razredni spopadi in logika razredne borbe. Verjeli smo, da bo vse to socializem
oziroma marksizem odpravil in da bo zavladalo pristno človeško sožitje med ljudmi na
zemlji. Sedaj vidimo, da to žal ni tako. Če smo sovjetski primer še lahko pojasnevali in
"opravičevali" s stalinizmom, kaj takega ni več mogoče pri Vietnamu. Ne gre torej samo za
deformacije, ampak je očitno, da tudi potem ko v neki dmžbi zmaga socializem, s tem ne
prenehajo njene osvajalne in hegemonistične težnje. Drugače rečeno, še naprej delujejo
neke nadrazredne sile in zakonitosti. Torej postane vprašljivo, če nasprotja med ljudmi in
narodi in sploh antogonizmi med človeštvom res izhajajo samo in predvsem iz družbenih in
razrednih odnosov in interesov. Sedaj živimo v času, ko še niso odpravljena nasprotja med
razredi, med bogatimi in revnimi, med kapitalom in delom in že nova nasprotja pretresajo
svet in povzročajo vojne. To so spopadi revnih z revnimi. Do včeraj zatiranih z do včeraj in
danes ponižanimi, nasprotja in spopadi med delom in delom, med marksizmom - vse pod
isto zastavo Marxsa in socializma ter proletarskega internacionalizma. Ta dejstva dajejo
tem spopadom in vojnam povsem novo ideološko vsebino in pomen.
Najprej se moramo vprašati, kje so vzroki tem pojavom. Vidimo, da nam teorija
razredov ne daje zadovoljivega odgovora. No, v vietnamskem primeru bi lahko govorili o
ostankih zgodovinskega balasta, saj so osvajalne težnje Vietnama stare več stoletij. Prav!
Toda kako je mogoče, da so se obdržale in da se nadaljujejo? Kaj je tisto, kar jim daje hrano
in moč? Kako razložiti, da nek družben red in ideologija, v tem primeru marksizem in
socializem v Vietnamu, ki sta komaj včeraj premagala prejšnje ideologije in družbene rede,
in to premagala v brezkompromisni borbi za življenje in smrt, ki je trajala dve desetletji,
danes nadaljuje z istimi osvajalnimi težnjami do sosednjih narodov, kot sta jih imela njihova
izkoriščevalska predhodnika, kapitalizem in fevdalizem? Da, kako je to mogoče? Meni se
ponuja samo en odgovor. Vse to je mogoče samo zato, ker je v človeku in njegovi biti
prisotna samo ena težnja: podrejati in vladati nad drugimi in osvajati prostor, čimveč
prostora za svojo večjo skupnost, za svoj rod, vrsto ali podvrsto, če se izrazim s to
determinanto živalskega sveta. Čeprav zveni ta živalska primerjava nekam čudno, vendar
292
dnevnik in spomini_		1979
ni mogoče mimo nje, če hočemo dobiti odgovor na postavljeno vprašanje. V človeku je
ostalo nekaj živali. Ona biva in živi v njem in potuje skozi razne družbene sisteme, odnose,
preobrate, ideologije, vere in filozofije. To živalsko v njem je sestavni del njegove biti in
nagonov, potreb in navad, zavesti in podzavesti. Tem živalskim nagonom v človeku
ustreza, če je njegova bližja "vrsta", nekoč družina v jami, potem pleme in sedaj narod in
država, čim večja, če ima in če pridobiva čim več prostora, če vlada nad dmgim in če je
tako ali dmgače superiorna nad dmgo sosednjo "vrsto".
Sla po vladanju in prostom je lastna samo človeku in pridobljena v boju z naravo, v
kateri je živel in v kateri so bile dmge živalske in "človeške" vrste tudi samo del narave.
Torej se je z njimi tudi boril in jih hotel sebi podrediti. Oblike tega boja so se spreminjale.
Spreminjala so se tudi njegova sredstva in orožje. Mešali so se vzroki in posledice zmag in
porazov. Napredovale in propadlè so civilizacije. Uničevala in rušila jih je žival v človeku
in ponovno gradili in razvijali človekova pamet in ustvarjalnost, ki ga ločujeta in dvigata
nad žival. Fantastičen je napredek človeka. Toda vse do danes ni mogel doseči: a) ni še
popolnoma zatrl živali v sebi, b) ni še obvladal in zagospodari! nad naravo in vesoljem.
Dmga naloga izgleda nedosegljiva. Prva ne izgleda neuresničljiva, čeprav jo bo težje
dosegel, kot je izgledalo. V ta namen potrebuje: 1) materialno izobilje; 2) ustrezno moralo
in ideologijo; 3) čas, mnogo časa!
Tehnološka revolucija in atomska doba odpirata vrata materialnemu izobilju v širšem
obsegu in ga delata bolj in prej uresničljivega, kot pa bi lahko trdili za marksizem in
socializem, ki naj bi bila oziroma postala ideologija in morala rešitve in resnične človeške
prihodnosti. Marksizem je odprl novo poglavje v zgodovini človeštva. Vendar tak, kakršen
se kaže sedaj, ne bo mogel izvršiti svojega poslanstva. Da bi postal res univerzalna
ideologija, bo moral še marsikaj zavreči iz svoje zakladnice vrednot in vanjo sprejeti
marsikaj novega. Na primer, njegova razredna teorija pa tudi tako črnobela delitev na
materialno in "metafizično", kot jo razlagajo sodobni profesorji marksizma, se že kažeta
vprašljivi. Ali ni tudi v metafiziki nekaj človeškega in racionalnega, zlasti tam in takrat,
ko, četudi v imenu izmišljenih bogov, nebes ali pekla, zatira in omejuje živalsko v človeku.
In kako napadalna, nečloveška in amoralna je lahko marksistično-materialistična doktrina,
če ne glede na vse priznava in služi samo pravici in interesu močnejšega in njegove duhovne
biti, ki biva v njem neodvisno od njega (bi rekel Kant). Biva kot biologija, ne kot filozofija.
Da, marksizem je podcenil značaj človeka. Precenil je pomen družbenih in razrednih
zakonitosti in podcenil pomen narave, biologije in značaja človeka. Ni videl v njem tudi
ostankov živali, ki očitno ne izginejo in ne izginevajo sami od sebe ali zaradi spremenjenih
družbenih razmer. Marx se je več ukvaijal z lastnino in kapitalom kot s človekom in
njegovo bitjo. Mnoge sodobne filozofske šole od eksistencialistov do strukturalistov in
dmgih, ki so usmerjene k biti človeka, postajajo v luči deformacij "socializmov"
dialektično in zgodovinsko vse bolj in bolj razumljive. So, enostavno rečeno, odtenek
zgodovinskega gibanja in iskanja človeštva, kateremu marksizem ni zadosten, oziroma mu
je pomanjkljiv in enostranski.
Marxova filozofska vizija socializma in komunizma, njegove pravice in resnice, in njena
humana podoba sta dobili z vietnamsko agresijo nov udarec.
Padla je nova senca na vse to, in zdi se mi, da smo na pragu novega obdobja marksistične
filozofske misli. Seveda nikakor ne samo filozofske. Zlasti teorija se bo stresla in postala
293
dnevnik in spomini_		1979
bolj nezaupljiva in kritična do vsega kar je povezano z marksizmom.
Z vietnamsko agresijo na Kampučijo se tudi začenja novo obdobje kitajskosovjetskih
odnosov. Razmerja se bodo zaostrila. Odnos oziroma ravnotežje sil se je spremenilo v
korist Sovjetske zveze in Kitajci ne bodo mogli in smeli tega mimo gledati. Odgovorili
bodo tako ali drugače. Morajo zaustaviti svojega velikega tekmeca. To morajo storiti
zaradi notranjih in zunanjepolitičnih razlogov. To je sedaj nož v hrbet njihovi politiki. V
iskanju novega ravnotežja sil se skrivajo resne nevarnosti direktne konfrontacije dveh
velikanov.
Kaj ob takem razvoju stvari ostane za neuvrščene? Vse bolj in bolj jih bodo
obremenjevala njihova lastna protislovja. Vietnamski pohod je nova hipoteka.
Mislečega človeka prevzema bojazen, da gremo v tretjo svetovno vojno, ki bi bila lahko
začetek zatona sedanje civilizacije. Včasih se vprašam: kje je izhod? Ni lahko postaviti tega
vprašanja, v pozni jeseni mojega življenja tembolj, ker sem že kot petnajstletni mladenič
mislil, da vem, kje je! Vse življenje sem nosil odrešilne ideje socializma s seboj in veroval
vanje. Bil sem kritičen do njih in imel zato mnogo težav. Toda najtežje je zame spoznanje,
da sem bil še premalo kritičen in preveč zaupljiv. Težko mi je, ko vidim, da so v večini tisti,
ki fanatično ponavljajo marksistične dogme ali brezebrižno žive od danes do jutri ali
špekulirajo na tržišču oblasti - vse, z namenom dobiti, utrditi in razširiti svoj prostor pod
soncem. Imajo nekaj skupnega z majhnim ptičem kraljičkom (lat. Regulidae), ki bojevito
brani svoje področje. Bolj napadalni med njimi že spominjajo na psa, ki laja, da bi označil
svoj prostor, ali na srnjaka ali jelena, ki je neprestano na preži v svojem rajonu ,in če le
more, uide na pašo tudi preko meja svojega rajona v drugo "državo".
Vietnamski vdor v Kampučijo ima v sebi nekaj živalskega. Kot tiger so se v spremstvu
hijen iz rodu Khmerov pognali proti jugozahodu. Obnovljena je nevarna tradicija pohodov
Džingiskana v tem delu sveta. Taki pohodi so vedno predhodniki velikih svetovnih
požarov. Vse dotlej, dokler človeštvo ne odpravi nasprotja med kapitalom in delom in
dokler ne zatre živali v človeku, vse dotlej bo še vedno prisotna realna nevarnost osvajalnih
pohodov. Danes je tak mednarodni položaj in vojna tehnika, da je vsak osvajalni pohod, ne
glede na to, pod kakšno zastavo in s kakšnimi cilji koraka, lahko uvertura k propadu naše
civilizacije. Tragično je to, da se lahko začne celo z Marxovo zastavo in konča v apokalipsi
z nekaj stotisoč preživelimi na celem svetu, ki bi potem v jami s kamnom in palico začeli
zopet od začetka.
19. januar
Perzijski šah, kralj kraljev, je odšel. Ostal je brez prestola in domovine, toda z mnogo
bogastva. Imel je velike načrte, mnogo dolarjev in malo pameti. Izgubil je smisel za islam
in ni razumel nauka iz Mosadekovih časov. V tem je vzrok njegovega konca. Če bi govorili
v zgodovinskih primerjavah, je očitno, da gre za buržoazno demokratično revolucijo pod
zaščito in navdihom Mohamedove brade. Islam ni samo vera, ampak tudi način življenja.
Obnavlja se in utrjuje. Preživel je preroke, kalife, kralje in cesarje. Ob potokih nafte in
dolarjev se staplja z nacionalnim prebujanjem, socialnimi revolucijami in moderno
tehniko.
294
dnevnik in spomini_		1979
Javorškova Nevarna razmerja
21. januar
Javoršek je napisal novo knjigo, ki se, tako kaže, dobro prodaja. Njegova Nevarna
razmerja, tako se knjiga imenuje, so napisana v njegovem zanimivem in sugestivnem stilu,
ki bi lahko bil v čast še tako blestečemu literarnemu umu in peresu. Francozi imajo
pregovor: Stil je človek. Za Javorška ta pregovor ne velja.
Nevarna razmerja so čudno razmerje spominov, družbenopolitičnih meditacij, literarne
esejistike in fantazije, zgodovinskoliterarne kritike in tudi bulvarske reportaže in pamfleta.
Kar hočete. Vsakega nekaj. Ni dvoma, avtorjevo pero je talentirano in spretno, žal ga
vodijo nejasne misli, zamegljeni pogledi in razdiralne strasti - škoda!
Nevarna razmerja so dvosmerna. V njih je najprej odnos med avtorjem in njegovimi
idejnimi, literarnimi in estetskimi somišljeniki, nekdanjimi prijatelji, znanci in vinskimi
bratci. Tu je potem tudi nekoliko bolj družbeno objektivna težnja avtorja, da bi prikazal
stanje, probleme, zmote in krivde na relaciji socializem - inteligenca v Sloveniji v zadnjih
tridesetih letih.
V svoji prvi, lahko bi rekli subjektivni, težnji, je bil avtor neusmiljen. Obračunal je s
svojimi pajdaši. Ozmerjal, obrcal, oklofutal in opljuval je skoraj vse svoje nekdanje idejne,
literarne in estetske somišljenike, podpornike in prijatelje, in to najbolj tiste, s katerimi je
nekoč največ skupaj modroval, snoval, kritiziral, naklepal, popival, užival, se veselil in
potepal, kradel bogu čas, mešal mladeničem in mladenkam pamet in moralo, jezil oblast in
živel od danes do jutri. Kratkomalo nam je sporočil, da so vsi ali skoraj vsi njegovi
nekdanji tovariši, takorekoč ptički iz njegovega gnezda, človeški izprijenci, ideološki
škodljivci in moralni obupanci. Svetle izjeme predstavljajo le navadni kriminalci, s
katerimi je bil skupaj zaprt in ki so, kot izvemo iz njegove knjige, res imenitni ljudje in
tovariši.
Ko je tako energično obračunal s svojo nekdanjo tovarišijo, ni pozabil tudi na sebe.
Spomnil se je majčkeno tudi svojih grehov in zablod. Izmolil je skromen confiteor in takoj
zapel jasno glasno hvalnico sebi, svojemu herojstvu, boju, mučeništvu in razumu. Če je bila
na začetku knjige avtorjeva podoba še nekoliko meglena, grešna in predvsem k grehu
zapeljana, potem je bralec lahko zadovoljen, ko vidi, kako z nadaljevanjem knjige postaja ta
podoba čedalje bolj čista oziroma očiščena in vredna spomina in zahvale. Prav. Pošten
človek je vedno vesel in ganjen, kadar se izgubljenec vme pod streho hiše očetove!
Kar zadeva razmerje med socializmom in razumniki na Slovenskem, o katerih
pripovedujejo Nevarna razmerja, so razmerja nekoliko bolj zapletena. Javoršek čuti, voha,
tipa in ve, da tu nekaj škriplje. Nekaj čuti sam, nekaj mu prišepetavajo drugi. Zato je vzel
pero in se lotil te težke in zamotane zadeve. Če bi se jo lotil poglobljeno, na podlagi dejstev
in raziskav, ne bi prišel nikamor. Omagal bi, ker za tako delo nima ne želja, ne smisla, ne
dam. Kako torej? Razmišljal je in našel izhod. Vso zadeva je poenostavil do največje možne
mere. Ker dokaj dobro pozna horizonte in miselne valovne dolžine katoliške, recimo
Kocbekove, inteligence na Slovenskem, je najprej strpal vso slovensko inteligenco v ta
idejni, moralni in estetski okvir, da bi potem iz njega potegnil stanje, vzroke, krivdo in
posledice za vse, kar je bilo ali je še neurejenega in napetega med socializmom in
inteligenco. To je prva kardinalna napaka knjige Nevarna razmerja. Javoršek je daleč od
295
dnevnik in spomini_		1979
tega, da bi res videl širši horizont razmerij na Slovenskem, če že govorimo o nevarnih
razmerjih med socializmom in inteligenco pri nas, potem se te napetosti pri inteligenci
izražajo iz več razlogov in v več smereh, in jih ni mogoče strpati pod en in edini
imenovalec.
No, vsekakor je tu prisoten tisti, ki ga vidi in čuti Javoršek. Imnujemo ga prenovljeno
krščanstvo. Še vedno ima svoj prostor in težo, čeprav to ni več najbolj pomembno. Tu so
potem idejni in miselni tokovi, želje in vizije leve, lahko bi rekli marksistično usmerjene
inteligence, ki sicer je za socializem in marksizem, ampak daleč od tega, da bi bili samo
zadovoljni ali navdušeni nad obstoječim. Prevladujoč pomen med inteligenco dobivajo tiste
specifične idejne in miselne težnje, ki se branijo z razmerji, zakonitostmi in razvojem
tehnike in znanosti. Za oblikovanje podobe slovenskega razumnika danes in tukaj ima ta
znanost in tehnika mnogo večji pomen in vpliv, kot si to lahko predstavlja Javoršek, ki je v
tem pogledu skoraj nepismen. Ni prezreti tudi vdora beatnikov v naš intelektualni in
kulturni prostor in drugih podobnih "avantgardistov", ki so dobivali in dobivajo zlasti med
mladimi svoj odmev. No, recimo, da so le-ti "abstraktna" negacija nekega drugega iskanja
našega stanja, ki je tudi na svoj način v marsičem še vedno abstraktna zamisel resničnega
socializma. Če je oziroma naj bo ta grobi obris socialistično orientiranega razumstva na
Slovenskem samo najbolj splošna in še vedno shematska skica, je vendar, zdi se, dovolj
prepričljiva, da opozori na nevzdržnost Javorškovega pristopa, ki enostavno istoveti
ideološki, moralni in miselni profil slovenskega razumnika s sodobnimi družbenimi
obzorji protikoncilskega dela rimokatoliške cerkve.
Javoršek razmišlja torej izven ali skoraj izven tokov stvarnosti. On misli, da so slovenski
kulturni delavci in inteligenca precej zmedeni, neustvarjalni, posrani in poscani. Obtoži jo,
da ne sodeluje pri vzidavi slovenske duše v socialistično družbo (str. 312). To ni res in to ni
samo druga napaka, ampak tudi velika kleveta. Sploh se ni mogoče vprašati, zakaj ne
sodeluje. Možno in potrebno se je vprašati, zakaj ne sodeluje še bolj. Se bolj primitivno bi
izgledal naš socializem, če ne bi sodelovala. Kljub temu da sodeluje, so med socializmom in
inteligenco stalno večje ali manjše napetosti, neka napeta in nevarna razmerja, čeprav je
bila, je in bo ogromna večina slovenske inteligence iskreno in prepričano za socializem.
Vzrokov za to je mnogo. Med njimi so gotovo tudi tile: v družbenem vrednotenju smo
podcenili in še podcenjujemo pomen duhovnega ustvarjanja in znanja. Podcenili in
poenostavili smo razmerja med socializmom in demokracijo. Preveč smo hoteli zmanjšati
razdaljo med umskim in fizičnim delom zgolj tako, da smo potiskali prvega k drugemu,
namesto da bi bolj dvigali drugega k prvemu. Namenoma govorim v prvi osebi množine,
ker imam tudi sam del odgovornosti za tako našo socialistično usmeritev in vrednotenje.
Bil bi že čas, ne samo zaradi resnice, ampak tudi v interesu našega napredka, prihodnosti
in združenega dela, da bi ta nevarna razmerja objektivno analizirali in spremenili. Skoraj
bi bilo mogoče prezreti vse ostale spodrsljaje, banalnosti in nesmisle, če bi Javoršek v svoji
knjigi vsaj pravilno nakazal, če že ne tudi analiziral to važno premiso naše polpretekle in
sedanje stvarnosti. Zal jo ni samo prezrl, ampak jo je postavil popolnoma napačno. Zgrešil
jo je, kolikor jo je sploh želel poiskati, in zablodil v temo in mrak.
Tako je ugotovil, da slovenska inteligenca sploh ne sodeluje pri graditvi socialistične
družbe, in se seveda logično vprašal, kje vzrok. Po mnenju avtorja je vzrok v tem, daje ali
v vodah kocbekovščine ali preveč pod vplivom valov teh voda. In tej analizi ali diagnozi
296
dnevnik in spomini_		1979
primerno predlaga tudi terapijo. Krivdo za vsa nevarna razmerja med kulturo in
socializmom prevrne na kulturne delavce in razumnike, zapoje hvalnico sedanji politiki in
njenim ustvarjalcem in napove neizprosen boj vsem, ki nočejo plavati z uradnim političnim
tokom. In to je tretja kardinalna napaka Nevarnih razmerij.
Javoršek je premalo globok družben mislec in preveč je zaslepljen s strastmi in snovanji
samotnega jezdeca. Da bi se vprašal: kaj pa, če ta duša, ki jo dnevna in Kardeljeva politika
tako vneto in s tako malo uspeha vzidava v slovensko socialistično hišo, ne ustreza
popolnoma slovenskim razmeram, času in prostoru? Mogoče je z njo kaj narobe? Mogoče
je ideološko sektaška, preveč šablonska, neučinkovita? In kaj, če je premalo demokratična,
preveč v oblakih in premalo na tleh? Kako je mogoče pojasniti dejstva, da so isti slovenski
kulturni delavci, ki so bili tako mnogoštevilno aktivni v NOB, danes tako malodušni,
pasivni, razočarani in družbeno kritični?
Javoršek ne tiplje in ne išče odgovorov na ta vprašanja v pravo smer. Strast in račun ga
vodita v aktivni socializem, to se pravi: politika ni kriva. Krivi ste vi, kulturni delavci in
razumniki, reve, in vi glejte!
Naš samotni jezdec je tako prigalopiral do cilja. Bistro oko lahko vidi, da ima na sebi
uradne uzde. Kdo bi vedel, kje jih je dobil. Če si jih je nataknil sam, se je ukanil. Če so mu
jih nataknili drugi, so ga ukanili še bolj!
Od njegovega nekdanjega ideološkega sveta negacije in dialektike ni ostalo skoraj nič,
kakorkoli je že bila zmedena, protislovna in zamotana. V njem je prisotne, še zelo malo
nekoč tako rogovilaste in dinamične literarno-estetske avantgardistke. Že ga je začel
zasipavati sivi prah dnevne politike in staroslovenske literarne estetike. To ni bleščeča
oprema za samotnega jezdeca, ki bo, če bo nadaljeval svoj galop v sedanji smeri končal
tako, kot je za nekoga drugega zapisano v njegovi knjigi na 462. strani. Takole pravi:
"Nekdanji avantagardist dr.Bratko Kreft, ki je moral zaradi svojega avantgardizma
slišati tolikanj grenkih, je zdaj samega sebe prespal, namesto, da bi se vsaj za hip zbudil ter
samokritično pomislil, da z istim besom, s kakršnimi je nekoč nastopal zoper 'klasične'
ljudi slovenskega gledališča, zdaj nastopajo nove sile zoper njega. To je vendar dialektični
zakon in gorje tistemu, ki nima toliko zrele pameti, da bi se mu podrejal in ga ne bi
spoštoval."2
P.S.: Javoršek piše v svoji knjigi Nevarna razmerja na strani 299, kako sem povzročil,
da mu niso več dovolili pisati gledaliških kritik. Vse njegove navedbe so točne. Predno sem
1958. leta odšel v sindikate, sem bil v izvršnem svetu odgovoren za notranjo politiko. Zato
sem tudi dobival na vpogled najbolj zaupne informacije UDB. V njih ni bilo nikoli nič
posebno zanimivega. Od vsepovsod so zbirali razne sarkastične izjave ali kritične
komentarje o naši dnevni politiki, o posameznih ukrepih ali vodilnih funkcionarjih, ki so
jih dajali na raznih mestih posamezniki, največkrat ob črni kavi ali kozarcu vina. Te izjave
in komentarje je bilo možno šteti tako za dokaze kontrarevolucije kakor tudi za dnevne
novice agencije JBP (Jedna Baba Pričala). V prvo skupino bi jih na primer razvrstil
Višinski, v drugo vsak strpen in politično nekoliko demokratičen človek. Občasno so bili
2 Nevarna razmerja, Založba Obzorja, Maribor, 1979, stran 462.
297
dnevnik in spomini_		1979
med temi poročili tudi posebni odstavki o Josipu Vidmarju, oziroma njegove kritične
pripombe ali misli o tem in onem, kar se je dogajalo pri nas. Vse isto ali celo ostreje je
Vidmar tudi sicer pripovedoval na naših sejah ali ob osebnih srečanjih, če ga je seveda bil
kdo voljan poslušati. Zato me po tej poti sploh ni zanimalo, kaj Vidmar misli ali govori.
Sicer se mi je zdelo v vsakem pogledu nedopustno in nemogoče, da UDB zbira podatke o
Vidmarju. Govoril sem o tem z Borisom Kraigherjem, ki je bil tedaj predsednik IS, in
UDB je dobila odločen ukaz, da preneha s tem početjem. Ko sem to sporočil šefu UDB, sem
ga mimogrede tudi vprašal, kdo je informator in bil sem zelo presenečen, ko mi je povedal,
da je to Jože Javoršek, ki je nekaj pred tem, tudi po zaslugi Vidmaijeve intervencije, prišel
predčasno iz zaporov.
V mojih očeh se je Javoršek zaradi tega pokazal v najbolj črni podobi. Ko sem ga kasneje
opazil kot glavnega kritika naše gledališke ustvarjalnosti v glasilu SZDL, sem menil, da to
ne more biti koristno za njen razvoj in napredek. Poklical sem urednika po telefonu in mu
sporočil svoje mnenje v obliki ultimata bralca, ne da bi povedal vse svoje razloge. Zaleglo
je. Bil sem tedaj in sem sedaj prepričan, da Javoršek za to delo ni imel osnovnih pogojev.
Bil je po mojem mnenju estetsko preveč enostransko (avantgardistično) usmerjen, ni imel
potrebne moralne trdnosti, človeške samostojnosti, pravičnosti in objektivnosti.
Vem za dva Javorškova podpornika, dobrotnika in zaščitnika. To sta bila Kocbek in
Vidmar. Oba je izdal in ovajal. Prvega javno. Drugega tajno.
Moj koncept reform
27. januar
Naše objektivne razmere, dosežena stopnja proizvodnih sil in družbena zavest večine
najbolj razgledanih ljudi omogočajo in zahtevajo tako politično usmeritev in sistem, ki bi
dejansko, in ne samo z besedami in frazami, odpiral možnosti duhovno in materialno bolj
razvitemu in bogatejšemu socializmu. Ne trdim, da bi topogledna ideološko politična
usmeritev že sama po sebi prinesla vsestransko bogatejši socializem, ampak trdim, da bi
odprla možnosti zanj, kar pomeni, da bi bila potrebna čas in ustvarjalno delo, da bi ga
postopoma dosegli. Ce izhajamo iz sedanjega stanja in če želimo oblikovati politiko, ki bi
zagotovo vodila k takemu cilju, je pred nami nekaj strateško taktičnih nalog. Tu je njihova
groba zasnova.
L
Izvršiti na podlagi dejstev in prakse natančno analizo obstoječega. Pokazati pravo
podobo sedanje politike, njenih protislovij in zlasti njen razkorak med velikimi besedami in
majhnimi dejanji, razkorak med visoko letečimi vizijami in nizko ležečo resničnostjo.
Analiza obstoječe politike bi morala biti podrobna obdukcija nekega trupla, s katero bi
jasno povedali prave vzroke pokojnikove smrti. Vzrokov je več. Med poglavitnim so :
a) sektaška ideološka orientacija in doktrina, v kateri je preveč primesi klasičnih
marksističnih "resnic" preteklosti in premalo spoznanj, ki jih objektivno povzročata konec
dvajsetega stoletja, dosedanje mednarodne (negativne) izkušnje v graditvi socializma in
nenazadnje tudi dosežena stopnja socializma pri nas. V ideološkem smislu je to, kar
prevladuje sedaj pri nas od začetka sedemdesetih let (21. seja predsedstva ZKJ), v bistvu
neka varianta naše kulturne revolucije. Kvalitativno ima mnogo skupnega s kitajsko
revolucijo, zlasti ima z njo skupno sektaško razredno osnovo, čeprav so seveda njene
298
dnevnik in spomini_		1979
akcijske oblike in kvantitativni izrazi drugačni. Obe izhajata iz istih, že preživelih in zlasti
preveč poudarjenih zgodovinsko, razredno in ideološko verbalnih osnov, kljub temu da so
med njima velike razlike v načinu, intenzivnosti in ostrini, s katero ta ali ona poudarja in
vsiljuje svoja spoznanja, resnice, aksiome in vizije. Toda pri obeh je skupno to, da je
ravnotežje med teorijo in prakso, med vizijo in resničnostjo, med besedo in dejanjem, med
ideologijo in življenjem bilo porušeno v škodo drugega in v "korist" prvega. Zgodovina ve
povedati, da super ideologiziranja, ne glede na to s kakšno zastavo nastopajo, vedno
končajo na potresnih ruševinah resničnosti življenja in realnih sil in zavesti dane družbe.
Kitajske "super ideologije" je že streslo in porušilo. Naše to še čaka!
П.
Ker je višja stopnja socializma neločljivo povezana z ustreznim porastom materialnih
proizvodnih sil in ker je tempo našega gospodarsko materialnega napredka v čedalje
večjem zastoju in krizi, je nujno razvozljati ta gordijski vozel. V proizvodnih sredstvih in
kapacitetah nismo več tako siromašni, vendar smo siromašni v tem, kaj, koliko in s
kakšnimi stroški z njimi proizvajamo. Tega protislovja ni razrešila ne nova ustava ne zakon
o združenem delu. Zdi se, da sedanje institucionalne rešitve to protislovje še bolj zapletajo.
Rešitev iščemo na ekranu ideologije in sistema. Tu rešitve ni.
Rešitev je na ekranu ekonomije, to se pravi v blagovni proizvodnji, kar pomeni v večjem
in bolj odprtem, bolj neposrednem priznavanju in upoštevanju zakona vrednosti. V bolj
neposrednem, je poudarek zato, ker kakorkoli smo že delali ali manipulirali drugače, ne
moremo se izogniti delovanju in posledicam zakona vrednosti, ki so lahko še bolj
neugodne, če se ne kažejo predvsem neposredno in v mikroekonomiji, ampak posredno in v
makroekonomskih bilancah, kar je pri nas prav sedaj slučaj. Zakon vrednosti je neusmiljen
in pravi: Tem slabše zate, če me ne priznaš iz oči v oči. Tem slabše zate, če se obnašaš, kot
da me ni, ali če me nočeš priznati. Srečal in priznal me boš, ko boš delal splošno in večletno
bilanco. K njej sedaj pri nas že prihajamo, žal še vedno z varljivim upanjem in tolažbo, da
bo bolje, ko bodo izumrli vsi tehnokrati in birokrati in ko bodo delavci res odločali o vsem.
Utopija!
Samo večje (ne rečem popolno in avtomatično) priznavanje zakona vrednosti lahko
prisili naše proizvajalce in vse nas k večji produktivnosti dela. Bolj upoštevati zakon
vrednosti pomeni, z ozirom na sedanje stanje zaostriti pogoje gospodarjenja. Filozofija
dohodka v ohlapnih in super splošnih gospodarskih pogojih, kot je slučaj sedaj, ne da in ne
bo dala rezultatov. Lahko jih da samo zakon vrednosti, kar pomeni zaostrene splošne
gospodarske pogoje, ekonomsko prisilo, selekcijo, kazen za slabega in nagrado za dobrega.
Kratkomalo, moramo se vrniti nazaj, v obdobje Kraigherjeve gospodarske reforme. To
pomeni predvsem:
a) Zmanjšati emisijo in kredite in s tem anticipirano potrošnjo. Z njo sedaj ustvarjamo
umetno povpraševanje in pritisk na cene, da bi potem zopet umetno - uradniško urejali
cene. Sedanja logika je: najprej muzika emisije in kreditov, potem ples cen in nazadnje
administrativni tuš zoper cene. Začarani krog nesmislov, v katerem boleha produktivnost
dela. To je treba obrniti! Manjša emisija in krediti, manjše povpraševanje, večji boj za
kupca na tržišču, sproščanje cen, selekcija, večja produktivnost dela! Ni mogoče doseči, da
bi se mikroekonomski organizmi, to se pravi gospodarske organizacije, obnašali optimalno
in racionalno, če se vsa družba obnaša drugače, oziroma če so splošno gospodarski pogoji
299
dnevnik in spomini_		1979
in okviri neracionalni in inflacijski.
b)	Uresničiti zahtevo, da mora vsaka celica združenega dela, predno deli svoj čisti
dohodek, ustvariti vsaj minimalno stopnjo družbene akumulacije, seveda v odvisnosti od
velikosti družbenih sredstev, s katerimi upravlja. Tu je intervencija družbe nujna, tako iz
ideoloških kakor tudi ekonomskih razlogov. V nasprotnem to ni več družbena, ampak
tozdovsko kolektivna, to se pravi, parcialna lastnina.
c)	Odrediti najnujnejše strateško primame točke razvoja, strukture in obsega
proizvodnje, gledano tudi v luči mednarodne menjave, in za uresničitev teh nalog z ukrepi
države koncertrirati potrebna sredstva. Če odmislimo fraze o združenem delu sedaj to
delajo oziroma naj bi delale banke ob sramežljivi pomoči države in zagnanem pridigarju -
Partiji. Vse to je polovično in nezadostno. Posledice: Prevelika razdrobljenost investicij;
čedalje slabša učinkovitost investicijskih naložb; prepočasno spreminjanje ali celo
obnavljanje stare, neustrezne strukture proizvodnih sredstev! Logika tozdovske lastnine je
v naši razširjeni reprodukciji prevladujoča! Morali bi jo zamenjati z ekonomsko računico
splošnih interesov in ravnotežja, s katero dolgoročni interesi tozdov niso v nasprotju,
ampak so objektivno in perspektivno istovetni!
d)	Mogoče bi bilo treba začasno blokirati - zamrzniti osebne dohodke na neki
dogovorjeni ravni.
e)	Postopno sproščati cene administrativnih spon in jih pustiti, da se prosto formirajo na
tržišču. Odstopanje od tega principa naj bi bilo izjema, ki jo bodo zadržali za čimmanj
strateško važnih proizvodov. Prevladovale naj bi ekonomske cene. Takoj razbiti sedanje
kartele v zvezni gospodarski zbornici, ki se pod plaščem samoupravnega dogovarjanja
borijo za svoje monopole in parcialne interese in pri tem naravnavajo kriterije po tistih, ki
imajo med njimi najnižjo produktivnost. Ta lažna solidarnost v okviru panog in skupin, ki
sta jo dali Kardeljeva vizija o združenem delu in polna ustava pravic, in ki je v bistvu neke
vrste zelo grobi parazitizem, naša družba drago plačuje. Zato jo moramo energično razbiti,
onemogočiti in prepovedati.
f)	Brez konvertibilnega dinarja ni mogoča prava primerjava naše produktivnosti dela v
mednarodnem merilu. Torej moramo mnogo bolj kot doslej postati odprto tržišče in držati
našo proizvodnjo pod pritiskom in konkurenco pogojev in zahtev mednarodnega trga.
Seveda ni mogoče preko noči podreti vse umetnih in administrativnih ugodnosti in pregraj,
s katerimi ščitimo našo nizko produkivnost dela, pred zunanjo oziroma mednarodno
konkurenco, toda neizbežno mora biti razvoj našega zunanjetrgovinskega sistema naravnan
k čedalje večjemu, vsekakor pa postopnemu odpiranju našega tržišča. Iti je treba torej v
obratno smer, kot gremo sedaj, ko ga tako ali drugače čedalje bolj zapiramo in s tem tudi
zmanjšujemo obseg menjave, seveda v relativnem smislu, to se pravi v odnosu do
družbenega proizvoda.
g)	Osnovni temelji in načela samoupravljanja bi lahko ostali nespremenjeni. Pravzaprav
bi samoupravne odločitve dobile, če bi zakon vrednosti zamenjal arbitrarno vlogo države,
zlasti pri cenah, v zunanji trgovini, v emisiji in pri kreditih večji prostor, seveda pod
zaostrenimi pogoji tržišča in konkurence. Toda kljub temu bi morali obstoječi sistem
samoupravljanja dograditi in izpopolniti zlasti v smeri dolžnosti in posledic v primeru, ko
300
dnevnik in spomini_		1979
se le te ne izpolnjujejo. Poleg tega bi morali znotraj samoupravnih organov, torej v
delavskih svetih gospodarskih organizacij, jasno postaviti in odrediti položaj, pravice in
dolžnosti izvršne funkcije, brez katere ni in ne more biti potrebne učinkovitosti. V tej
izvršni funkciji, ki bi jo morali organizacijsko uresničiti, deloma v direktorju deloma v
ustreznem kolektivnem organu, bi bile združene pristojnosti izvršilno operativnega
značaja, izhajajoče iz več izvorov, na primer: iz pooblastil samoupravnih odločitev, iz
strokovnega znanja in izkušenj, iz potreb operative ipd. Skratka, gre za to, da bi
samoupravljanje napravili bolj učinkovito in da bi v ta namen zamenjali sedanjo splošno
frazo, da naj o vsem odločajo delavci s skrbno izdelanim sistemom, v katerem bi bilo
odrejeno, kdo, kdaj in kako odloča in kakšne so lahko tudi posledice njegovih odločitev
tako za njega kakor tudi za delovno organizacijo. Nobene zgodovinske ali politične
nevarnosti ne vidim v tem, če bi sedanje meglene pojme o pravicah in dolžnostih
združenega dela konkretizirali in porazdelili na osnovne činitelje sodobno organizirane
proizvodnje. To bi politično povsem razvrednotilo manipuliranje z neodrejeno delavčevo
odgovornostjo in večino; splošno politične odločitve, želje in pristojnosti bi razmejilo od
operativno strokovnih in izvršilnih funkcij, kar bi bilo samo v korist večji strokovnosti in
učinkovitosti poslovanja. Navsezadnje ni končni ideal nas vseh, da vedno vsi o vsem
odločamo, ampak, da vsi živimo čimbolj duhovno in materialno bogato življenje. Visoka
produktivnost dela, je eden od predpogojev za nekaj takega; čemu potem bežati pred
ukrepi, ki jo podpirajo in jih zamenjati s takimi utopičnimi vizijami, ki niso uresničljive in
ki rušijo napore za hitrejši materialni napredek socializma?
h)	Razviti množično gibanje za inovacije, racionalizacije, izume, izboljšave in patente,
dati njihovim avtorjem moralnopolitično in materialno priznanje, osvobojeno politične
ozkogrudnosti, človeške zavisti in zlasti davčnega fiskusa. Celo taka širokogrudnost, ki bi
nehote dopuščala zlorabe, bi bila za družbo mnogo bolj koristna od sedanje vsesplošne
ozkosrčnosti, ki je glavni krivec, da takorekoč nimamo lastnega gibanja za napredek
znanosti, tehnike in proizvodnih procesov.
i)	Ce vsi ti ukrepi in taka gospodarska reforma, ki bi potrebovala vsaj leto dni, da bi
začela dajati rezultate, ne bi zadoščali za potrebno ravnotežje splošne materialne bilance, se
ne bi smeli ustaviti celo pred tem, da bi začasno posegli celo na področje splošnih
materialnih pravic delavcev. To bi bilo sicer nepopularno, vendar prej ali slej se bomo
morali srečati in pogledati v tisto ogledalo, ki nam bo pokazalo naš pravi obraz in podobo.
j) Sedanja stanovanjska ureditev in politika sta kriminalni, dragi in neučinkoviti.
Potrebne so korenite spremembe. Stanovanje bi moralo postati blago v osebni lasti z
možnostjo svobodne prodaje in nakupa in brez prometnih davkov in drugih oderuških
ukrepov. To pomeni, da bi morali vsi, ki stanujejo v družbenih stanovanjih, ta takoj
odkupiti in jih plačati v dvajsetih ali tridesetih letih. Tako zbran denar in še nekaj sredstev
iz družbene akumulacije bi bil fond, iz katerega bi dobili (pod določenimi pogoji in lastno
soudeležbo) kredit tisti, ki nimajo stanovanja, in bi ga na ta ali oni način hoteli kupiti na
trgu ali zgraditi. Sedanje stanovanjsko varčevanje, ki je vezano na banko, bi postalo
temeljna oblika kreditiranja za pridobivanje novih ali lahko tudi za nakup in izboljšavo
starih stanovanj. No, fond ne bi smel biti odvisen samo od sklepov bank, ampak od splošnih
pravnih predpisov in sredstev družbe in ob soudeležbi vsakega interesenta.
Verjemo bi bilo koristno tudi, če bi družba predpisala in omogočila neke temeljne oblike
301
dnevnik in spomini_		1979
združevanja lastnikov stanovanj (hišni sveti?), ki bi bili poleg tekočih opravil tudi organ, v
katerem bi se lastniki lahko tudi dogovarjali in sporazumevali o načinih in sredstvih za
vzdrževanje in obnovo svojih stanovanj. Prepričan sem, da bi s takim sistemom predvsem
in najprej spremenili in izboljšali odnos občanov do stanovanja. Obstoječi fond bi kot
njihovo osebno lastnino začeli uporabljati bolj racionalno in za njegovo vzdrževanje in
izgradnjo bi začeli resnično skrbeti po načrtih osebnih in naposrednih koristi.
Zaključek:
Sicer tako ali drugače plačujemo davek naši lasmi socialni in politični demagogiji, ki v
tem desetletju cvete kot nikoli doslej, ker sedanja vodstvena struktura predvsem zaradi
zastarelih ideoloških dogem in predsodkov ni več sposobna pokazati ljudem prve in realne
poti napredka in razvoja, zato si je morala nujno pomagati z dolgoročnimi vizijami,
utvarami, demagogijo in z represalijami zoper vsakogar, ki bi dvomil ali se upiral
ponujenemu raju in samoupravnemu zveličanju. Vsaka sprememba te obstoječe
gospodarsko politične smeri bo morala najprej in predvsem natočiti čistega vina v naš
gospodarski kozarec. To spoznanje bo grenko, toda dmge poti ni. Smer razvoja in
sprememb in osnovni cilj ukrepov, ki jih predlagam, predstavljajo samo splošno pot
gibanja. Morali bi do podrobnosti izdelovati in izdelati pravno organizacijske oblike in
operativno obdelavo.
Osnovnih posledic take gospodarske reforme ni težko predvideti. Naj navedem le
glavne:
1.	Zaostrili bi se pogoji gospodarjenja. To bi pripeljalo tudi do političnih zaostritev v
delovnih kolektivih z izredno nizko produktivnostjo dela. Bili bi tudi protesti in stavke. Ne
bi se smeli umikati, ampak reagirati mimo, čvrsto in odločno.
2.	Stopnja gospodarske rasti bi se zmanjšala, naša stabilnost povečala. Delo, dinar in
znanje bi revalvirali. Zabušavanje, neznanje in zajedanje bi devalvirali.
3.	Produktivnost dela bi začela naraščati hitreje kot sedaj.
4.	Vse oblike potrošnje bi imele v prvih dveh letih počasnejšo rast od dosedanje.
5.	Celomi nivo standarda bi v prvem letu reforme verjetno padel za 5 -10%. Potem pa bi
začel naraščati, toda na zdravi gospodarski podlagi in z večjo notranjo diferenciacijo,
seveda v odvisnosti predvsem od rezultatov dela posameznika, kolektiva, občine,
republike.
6.	V dveh do treh letih bi uravnotežili naše bilance, dvignili kvaliteto gospodarjenja za
stopnjo više in ustvarili pogoje za hitrejšo rast družbenega proizvoda in standarda v
naslednjih letih in v prihodnosti.
Ш.
Osnovna značilnost sprememb gospodarsko proizvodnih odnosov oziroma gospodarske
politike naj bi bila torej v tem, da bi jih bolj ekonomizirali. Napraviti jih je torej treba
gospodarsko bolj učinkovite. Da bi to dosegli, bi jih morali postopoma izpostaviti večjemu
neposrednemu in posrednemu vplivu zakona vrednosti in jih potisniti v težje splošne
302
dnevnik in spomini_		1979
blagovnodename pogoje.
Spremembe v družbeni nadstavbi in v družbeno duhovnem ozračju bo treba napraviti v
obratni smeri. Ne torej v smeri zaostrovanja in povečanega pritiska, ampak v smeri
popuščanja, sproščanja in liberalizacije.
Na področju sedanjih političnodemokratičnih odnosov, tako v teoriji kakor tudi v praksi,
je stanje preveč zamrznjeno. Celo to področje družbenega življenja in snovanja je
izpostavljeno prevelikemu pritisku in naravnavanju zveze komunistov, ki tako svojo vlogo
opravlja s pomočjo demokratičnega centralizma od zgoraj navzdol in s pomočjo dovoljenih
ideoloških postavk in dnevne politične linije. Zaradi tega je stanje tako, kot da je od vrha
navzdol organizirana politična linija, ki je edini kontrolor in čuvar naše družbe in zavesti.
Tako njeno vlogo in položaj bi morali zožiti na poglavitna strateška vprašanja v naši
družbi, sicer pa dati mnogo več prostora in teže široki konfrontaciji idej, boju mnenj,
praksi socializma, posamični in skupni zavesti ljudi in obnove, iznajdljivosti obstoječega in
stremeti k večjemu materialnemu in duhovnemu napredku vseh in vsakogar, vsakogar in
vseh. Torej nujna je večja in resnična, ne zgolj verbalna demokratizacija in liberalizacija
naše družbe. Da bi to dosegli, bi morali:
1.	Ustvariti veliko večjo stopnjo demokratičnih odnosov, kulturnega dialoga in boja
mnenj znotraj zveze komunistov. Demokratizacija ZK je predpogoj demokratizacije naše
družbe.
2.	Sedanja skala ideoloških postavk, vrednosti, spoznanj in meril v praksi še v mnogočem
krepko zaostaja za duhom časa, njegovimi potrebami in objektivnimi zakonitostmi. Morali
bi jo pregledati, ponovno prevrednotiti, razjasniti in obnoviti. Zadnji in znameniti stavek iz
programa bi moral biti geslo tega dela: Nič, kar je doseženega, nam ne more biti tako
sveto... V luči te sijajne in večno žive resnice ne bi smelo biti nobenih tabujev in
predsodkov. Pred ničemer se ne bi smela zaustaviti preiskujoča misel. Ne pred veličino
narodnoosvobodilne borbe in vloge delavcev in kmetov v njej. Ne pred zakoni in
spremembami razredne logike ali demokratičnega centralizma, ne pred diktaturo
proletariata, ne pred analizo naših uspehov in napak v preteklosti, čeprav bi ob tem bili
prisiljeni spreminjati sedaj veljavne ocene in spoznanja. Pred tridesetimi leti, ob času spora
s Stalinom, je KPJ poslednjič napravila veliko revizijo svojih teoretičnih spoznanj in stališč.
To nas je osvežilo, okrepilo in potisnilo hitro naprej. Od tega smo živeli naslednjih dvajset
let in zgradili neko lastno samoupravno pot. Doseženi uspehi in čas zahtevajo novo
vrednotenje in revizijo. Ob mnogih silnicah življenja se kažejo podobe in zakonitosti, do
katerih naša marksistična in teoretična spoznanja nimajo pravega odnosa ali celo ponavljajo
stara gesla, ki nimajo z živo stvarnostjo nobene zveze več. Znanost in tehnika, psihologija
in sodobna bit človeka, morala in privatna lastnina, socialna diferenciacija in uravnilovka,
fizično in umsko delo, utvare in resničnosti, država in ljudstvo, religija in ateizem itd., itd.
- to so samo nekateri mejniki in znanilci sodobnih problemov pri nas in v svetu. Kam se
obračajo razvite industrijske in kapitalistične družbe? Kje so perspektive in rešitve sporov
in spopadov med socialističnimi državami? Mi in evrokomunizem? Če ne bomo pogumno
napravili ideološke inventure v ZK, bomo prej ali slej ostali osamljeni in zaprašeni na
periferiji Balkana.
3.	Izriniti iz sedanjega ideološko političnega ozračja nestrpnost, sektaštvo in metodo
303
dnevnik in spomini_		1979
ekskomunikacij. Nadomestiti vse to z večjo kulturo političnega dela in boja, strpnostjo in
posluhom tudi za drugačna in različna mnenja. Zamenjati monolimo enotnost z dialektično
enotnostjo, to se pravi z enotnostjo, ki je dinamično iskanje in preveijanje znanega in
dogovorjenega. V ta namen statutarno zagotoviti pravico oddvojenega mnenja manjšine in
jo zaščititi pred sankcijami večine. Ni mogoče doseči bolj demokratičnih odnosov v ZK in s
tem tudi ne njene večje ustvarjalnosti, ne da bi ne samo načelno, ampak tudi v praksi rešili
to vprašanje. Antitezi moramo dati državljansko pravico de iure in de facto. Glede tega
smo še vedno boljševiška stranka v ilegalnih pogojih. Nekoč je bila taka ureditev predpogoj
za akcijo. Sedaj je postala izvor konformizma, neustvaijalnosti in kariere političnih
uradnikov režima.
4.	Razbiti sedanjo dnevno politično transmisijo med vodstvi ZK in vodstvi množičnih
organizacij: SZDL, sindikati, sredstva informiranja. Med temi subjekti so potrebni
dogovori in ne zgolj proceduralna formalnost, nujna je njihova večja samostojnost in
neodvisnost.
5.	Zmanjšati obseg in itak formalno vrednost že bombastičnih, ideološko samoupravnih
gesel in jih nadomestiti s praktičnimi izkušnjami, delovnimi rezultati in zdravim razumom
ljudi. Morali bi opustiti sedanji doktrinarski, formalistični in vizionarski politični jezik, ki
se je pred ljudmi in razumom običajnega človeka popolnoma kompromitiral. Vrniti se
nazaj, h govorici in jeziku stvarnosti in resnice.
6.	Napraviti analizo odnosov med socializmom in inteligenco. Ugotoviti njeno pravo
vlogo in v skladu z njo opredeliti njen položaj, njene dolžnosti in pravice pri graditvi
socializma. Zagotovo je tu iskati odgovor na odprta vprašanja v smeri večjega zaupanja v
inteligenco in revalvacije duhovnega ustvarjanja in znanja.
7.	Odpraviti vsak pritisk dnevne politike na vsa področja umetnosti, posebej še
literature. Samo primeri takega "umetniškega" snovanja in izpovedovanja, v katerih bi se
negirala revolucija ali poveličevla kontrarevolucija, bi bili izpostavljeni moralnopolitični
obsodbi in kazenskemu pregonu. Kritika obstoječega bodisi v imenu resnične, zmotne ali
previdne vizije humanizma in pravičnosti bi morala biti osvobojena strahu pred oblastjo.
8.	V celoti gre torej zato, da v družbeni nadstavbi postopoma oslabimo monopol
enostrankarskega sistema in da ga res nadomestimo s pluralizmom samoupravnih
interesov. Vendar, in to je bistveno - razlika od dosedanje teorije in prakse - samoupravni
pluralizem mora dobiti svojo težo in prostor v odprti areni prakse in ustvarjalnosti, ne pa v
zaprtih kabinetih komitejev ZK. Ta se bo na ta način preverjal, potrjeval, nastajal in
uničeval, bojeval in sporazumeval v dialektiki boja mnenj in prevladujoče socialistične
zavesti, in ne na rešetu subjektivno postavljene dnevne politike in kriterijev vodstev ali
posameznikov v ZK.
9.	Ne iskati zlasti, v začetku ,in si izmišljati nove organizacijskih oblik ali celo strank za
več demokracije v naši družbi. Pač obstoječim dati več demokratične vsebine.
IV.
Svobodna menjava dela je gotovo zelo lepa in napredna zadeva. Treba je imeti ustrezno
stopnjo razvoja, materialnega blagostanja in družbene zavesti, da bi se ta lahko uresničevala
304
dnevnik in spomini_		1979
v duhu klasikov marksizma. No, Kardelj jo je hotel ne glede na omenjene pogoje presaditi
na tla naše stvarnosti. Presadil jo je le v krpe papirja in povzročil mnogo stroškov, malo
učinkovitosti in precej nereda na tem področju. Stvari so tu nekoliko bolj zapletene, kot
izgleda na prvi pogled. Predvsem interesi med posamičnim in splošnim, med skupnim in
parcialnim niso harmonična pesnitev, ampak, zlasti v razmerah naše revščine, še vedno trd
boj. Parkinsonov zakon o hitrem razmnoževanju administracije ne velja samo za
kapitalizem, ampak tudi za socializem in zlasti še za samoupravne organe.
Pri nas je prevladalo prepričanje, da je v interesu napredka in boljšega poslovanja, če v
območju splošne potrošnje čimbolj in čimprej razlastimo državo, ki je doslej bila kakršen
že nosilec in predstavnik splošnih interesov in materialnega ravnotežja med majhnimi
možnostmi in velikimi potrebami in željami. Zato smo konstituirali veliko število
posameznih področij kot avtonomne družbene strukture od pokojninskega zavarovanja do
varstva okolja, ki naj se pod geslom svobodne menjave dela svobodno razvijajo in bore za
svoje interese in dohodek. V tej poplavi raznih skupnosti, ki bi lahko bile zelo koristna
dopolnitev in korektor splošnim in širšim interesom in načrtom, če bi bile dmgače
postavljene, se je sedaj razrasla vsemoč zavesti, obzorij, idej in načrtov, in nujno vodi v
take programske kompromise, ki gotovo niso v skladu s širšimi in resničnimi interesi vse
družbe in njenega razvoja. Možnost delovanja na res ključnih vprašanjih je prepuščena
slučaju. Boj med proizvajalci in potrošniki v teh skupnostih vedno dobe slednji, ne meneč
se pri tem za tekoče, kaj šele za dolgoročne interese gospodarstva. Nizka produktivnost
gospodarstva, prevelika širokogrudnost pri delitvi osebnih dohodkov in sedanji sistem
financiranja skupnosti oziroma splošne potrošnje so glavni krivci vse manjše akumulacije v
gospodarstvu. Toliko opevana svobodna menjava dela postaja na ta način nič drugega kot
drago in neučinkovito ter na parcialno administrativni podlagi zasnovano precej svobodno
trošenje že itak pičle akumulacije gospodarstva.
Neizbežne bodo spremembe. Ni mogoče vzdrževati svobodne menjave dela. Ustrezen bi
bil sistem, v katerem bi skupni interesi družbe na teh področjih prevladovali v naslednjih
treh vidikih:
a)	programska usmeritev;
b)	obseg in način financiranja;
c)	krepka pregrada za nepotrebno rast administracije.
V.
Ko bo prišlo do sprememb v jugoslovanski notranji politiki in ko bo nujno iskati izhod iz
nastalega položaja v smereh, ki so nakazane v prvih štirih poglavjih tega zapisa, se bo
vrinilo na dnevni red tudi pomembno vprašanje: kako se organizirati oziroma kaj storiti s
federacijo? Tu je odgovor bolj kot kjerkoli drugje odvisen od mnogih neznank. Verjetno
bodo neizbežni kompromisi, da bi uskadili različne interese. Spremembe bodo nujne.
Rešitve so raznotere. Poglavitno je: rešiti Jugoslavijo kot državno socialistično skupnost
pred razpadom. To doseči, izogniti se torej ponovnemu razpadu Jugoslavije pa bo možno
samo, če bomo iskali rešitve za federacijo oziroma državno skupnost v smeri krepitve
samostojnosti republik. Tako ali dmgače, postopoma ali naenkrat vidim trajno in trdno
Jugoslavijo kot konfederativno socialistično skupnost svobodnih in samostojnih republik z
vsemi pravicami in dolžnostmi suverenih socialističnih držav. Sedanja federacija je kljub
vsemu, kljub naprednim in koristnim spremembam, še vedno grajena od zgoraj navzdol.
Zato je še vedno v njej mnogo dediščine vidovdanske in stalinske ustave, kosovskega mita,
305
dnevnik in spomini_		1979
Karadžordževičeve prakse in hejjugoslovanstva. Da bi vso to navlako res dokončno poslali
v zgodovino in preteklost, bo neizbežno vrh bodoče jugoslovanske socialistične skupnosti
določiti in opredeliti od spodaj navzgor. Izhajati torej iz res suverenih socialističnih držav -
republik in določiti, kaj in kako skupaj urejajo, je seveda nekaj drugega kot določiti, kaj
imajo skupnega. Skupnega imajo toliko, da je taka formulacija lahko vedno izgovor za
največji centralizem in zato je ni mogoče sprejeti kot izhodišče za pravice in pristojnosti
bodoče državne skupnosti. To pomeni, da Jugoslavija kot federacija ne bi bila država v
sedanjem smislu in pojmu te besede, ampak predvsem skupnost šestih socialističnih držav,
ki so se združile, da bi lažje urejale nekatere v skupni ustanovni listini naštete zadeve. V tej
skupnosti ni poudarek na tem, da bi suverene države - republike prenašale večji ali manjši
del svoje suverenosti na federacijo oziroma nek organ nad njimi. To je centralistična
državotvorna logika, ki je ne bi smeli storiti. Bodoča jugoslovanska skupnost bi torej
temeljila na skupnem dogovoru suverenih objektov držav-republik, s katerim so neke svoje
zadeve v skupnem interesu že rešile ali so se dogovorile, da jih bodo skupaj reševale, in tudi
določile kako.
9. februar
Javorškova Nevarna razmerja nam razkrivajo nevarna razmerja v naši družbi. Književni
listi, ki jih menda ureja Tit Vidmar, so organizirali okroglo in dokaj prazno mizo z javnim
namenom, izkoristiti Javorškovo knjigo za diskusijo o duhovnih razsežnostih našega
kulturnega življenja in s tihim namenom vsaj posredno podpreti Javorška. Videti je, da sta
oba namena propadla. Pač pa se je na tej okrogli mizi znova pokazalo, kakšno je sedanje
razmerje med režimom in kulturnimi delavci, oziroma, kako le ti sodelujejo pri vzidavanju
slovenske duše v našo socialistično zgradbo.
Javno so ob tej priložnosti rekli:
Josip Vidmar: "Zaradi tega ni čudno, da mladi, nestrpni, nekoliko vročekrvni ljudje
odklanjajo kakršnokoli sodelovanje z našo oficielno javnostjo in se jim nič ne zdi bolj
sramotno, kakor biti na liniji. In če odprete Javorška, boste videli, da se tudi njemu ne zdi
nobena stvar neprijetnejša, kakor da bi ga imeli za nekoga, ki stoji na liniji."
Ciril Zlobec: "Skoraj vsi, ki negativno sodijo o knjigi delajo to zato, ker vidijo v njej
neko stikališče s politiko." In dalje: "Realna situacija pri nas je taka, da si takoj, ko si s
svojim pisanjem pridobiš kakršen koli prizvok soglasja s političnimi tendencami, ne samo
nesimpatičen, ampak v resnici trpiš efektivno škodo."
Matej Bor: "Tisti, ki smo takrat pritegnili socialistični zvezi, smo bili označeni za
režimovce, kar je najslabša stvar, ki jo lahko človek v tej družbi doživi."
Citirane izjave so iz ust uglednih, režimu nikakor ne sovražnih ljudi in so politično
dovolj jasne, človek se mora ob njih vprašati: ali pišemo leto 1942 ali 1979?
Tovariš Vidmar pravi, da se Javoršku ne zdi nobena stvar bolj neprijetna kakor to, da bi
ga imeli za nekoga, ki je na liniji. Tovariš Javoršek v svoji knjigi na vse pretege hvali
tovariša Kardelja in ga kuje v zvezde. Vsak otrok skoraj ve, da je tovariš Kardelj že več kot
štirideset let med tistimi, ki odrejajo linijo. Nikoli v preteklosti ni imel pri tem toliko
vpliva kot v tem desetletju, ko se je očitno poslabšal odnos med linijo oziroma politiko in
306
dnevnik in spomini_		1979
kulturnimi delavci. Javorškovo knjigo, v kateri je zapel Kardelju tak slavospev, ni mogoče
videti drugače, kot podporo liniji in režimu. Tako so to vsi razumeli. Če je torej tako in
kdor verjame tistemu, kar je v knjigi napisano, potem je med izjavo tovariša Vidmarja in
pisanjem tovariša Javorška očitno nasprotje. Kdo ga bo pojasnil? Vidmar, Javoršek ali čas?
Ob Kardeljevi smrti
11. februar
Včeraj je umrl Edvard Kardelj. Kaj naj zapišem ob smrti človeka, ki je bil dolgo let eden
od mojih političnih učiteljev in voditeljev, pa so se potem, v nekem času in razmerah,
najine ocene in pogledi o poteh samoupravnega socializma tako razlikovale, da sva se
razšla. V njegovih očeh sem ostal nepopravljivi liberalec. V njegovi demokraciji sem videl
nevarne omejitve in v njegovih vizijah še dolgo časa neuresničljiva in enostranska
pretiravanja. Kako naj bom objektiven do Bevca, ki je bil nekoliko let moj poglavitni
protiigralec v zamotani areni socialistične graditve in njenih protislovij? Kako naj izberem
in postavim besede, ko se zdi, da so v tem trenutku vsi presežniki o njem premajhni in vsa
pretiravanja prešibka. Naj ob mrtvaškem odru zbledijo strasti nesporazumov, naj se teža
razlik in ostrina spopada idej, misli, interesov, osebnosti in značajev umakneta in izgubita v
širnih prostranstvih večnosti in smrti, v katero vsi potujemo?
Pred krsto pokojnika in odprtino groba se vsilijo drugačna merila in vrednosti od tistih,
v katerih se gibljemo v življenju in boju od včeraj in za danes in jutri. Z merili celovitosti
smo dolžni, in v kolikor je nam to dosegljivo, izmeriti in pretehtati vse, kar je delal in bil
ta, ki mu na njegovo zadnjo pot poklanjamo besede priznanja in zanosa in rože bolečin in
trpkega slovesa.
Bil je mislec, vizionar, voditelj, teoretik, organizator in praktik. Predvsem seveda
borec, ki je povezoval teorij s prakso in obratno. Sanjaril je s fantazijo neuresničljivega in
delal s sistematično natančnostjo hladnega analitika. Hodil je počasi in okomo, mislil hitro
in globoko, prišel daleč, pravočasno in visoko. Vse je prehitel. Tik pred ciljem in že skoraj
uresničeno željo, ki jo je desetletja nosil s seboj, se je zgrudil. Prehitela ga je smrt. Rad je
čital ali pisal zamotane stavke marksističnih definicij, političnih deklaracij ali zakonodajnih
aktov. Toda poznal, poslušal in ljubil je tudi mogočne akorde Wagnerjeve glasbe, strastne
dialoge Sheakspearjevih junakov ali otožne verze Kosovela. Bil je raznovrstna podoba in
osebnost. Zato tudi njemu zakon dialektike ni prizanašal. Kot vse velike osebnosti je bil tudi
on poln raznih protislovij, ki so se kazala tako v najbolj intimnih človeških lastnostih kakor
tudi v načelnih ideološko političnih odločitvah.
Tovariš Krištof je bil prvi Slovenec, ki je z vso suverenostjo prodrl v nacionalno
jugoslovanske in mednarodne razsežnosti polpreteklega in sedanjega časa. Na njih je
vplival, jih oblikoval in usmerjal. Postal je strasten, nevaren in uspešen grobar kapitalizma
nasploh, slovenskega in jugo-slovenskega še posebej.
Opazil je usodno povezanost slovenskega narodnega vprašanja z revolucionarnimi
socialnim spremembami in kot Sperans dal s tem partiji in revoluciji v roke zelo močno
orožje. Tako je bil zoper vse naše "tradicionalne" navade, zoper majhnost in poniglavost
slovenstva, da je tu in tam pozabil in prezrl njegove pomembne interese.
Kardelj je bil velik pionir nove socialistične epohe, dovolj human, bistroumen,
307
dnevnik in spomini_		1979
ustvarjalen in pogumen, da pri tem ni hotel in mogel biti zgolj dedič in posnemovalec
sovjetskega socializma. Toda Beve je bil vendar tudi otrok kominterne, in čeprav zelo
kritičen do nje, še vedno tako močno pod njenim vplivom, da ni mogel vedno razumeti in
sprejemati vseh novih vrednosti in nujnosti, ki jih prinašajo razmere duhovno in
materialno bogatejšega socializma. Bil je širokopotezni snovalec samoupravnih in
demokratičnih vizij in tudi ozkosrčni zatiralec tistih, ki so imeli znotraj samoupravnega
socializma kritičen odnos do njih. Ali obratno! Imel je ogromno zaslug za našo povojno
kmečko kolhozno politiko, ki je zagotovo največja napaka pri dosedanji graditvi socializma
pri nas. Toda ne smemo pozabiti, da je prav on prižgal vrvico in jo razstrelil, ko je zašla v
slepo ulico in začela povzročati nepopravljivo politično in moralno škodo.
Ni mnogo manjkalo, da bi ga v začetku šestedestih let pokosili kot resnega odpadnika in
to zato, ker je bil tedaj v vsakem pogledu osrednja osebnost naprednih in nedogmatskih
stremljenj, stališč, iskanj in hotenj v Jugoslaviji. Rešil se je s podporo naprednih kadrov in
javnosti ter s pomočjo svoje preudarne taktike. Vendar, ko so se ob koncu istega desetletja
pojavili ideološko politični valovi te demokracije, napredka in protislovij, ki so udarjali
preko valov njegovega Rubikona, je organiziral zoper nje in njihove nosilce veliki pogon.
Z njim je formalno potolkel vse, ki so imeli neke rezerve do njegovih političnih stališč ali
ki so tako ali drugače začeli nekoliko ogrožati njegov položaj in avtoriteto. Z vso močjo
svoje osebnosti ter ideološke in politične teže se je tedaj zavzel za krepitev idejne
monolitnosti in organizacijsko operativne strumnosti Partije, kar je v tedanjih razmerah
pomenilo en korak naprej in dva nazaj. Toda, že sredi sedemdesetih let je snoval pomembne
demokratične in napredne spremembe v ustavi. Takoj nato je celo v načelni razpravi uvrstil
stihijo in spontanost med subjektivne činitelje socialistične graditve. Priznal je tudi
pluralizem samoupravnih interesov kot objektivno znanost, ki jo je zopet hotel ujeti v ozke
in subjektivne okvire politične linije.
Vse življenje se je iskreno in pogumno boril za svobodo človeka, toda tudi ni nikoli
pomišljal vsiliti nesvobode tistemu, ki je o tej svobodi in o poteh, ki vodijo k njej, mislil
drugačne kot on. Neizprosno se je boril zoper zgodovinski slovenski klerikalizem in zoper
vse, kar smo od njega negativnega podedovali, vendar kot da je nekje v globini njegove
osebnosti in v načinu mišljenja tudi bival delček te navlake in se kazal sicer rdeče pobarvan,
zdaj kot doktrinarstvo, zdaj kot nestrpnost, zdaj kot zamerljivost, zdaj kot posebna
ideološka vnema, ki je tu in tam spominjala že na religioznost.
Ni rad priznal, če se je zmotil. Toda, ko so se nakopičila dovolj tehtna dejstva, je to
napravil iskreno in pogumno, ne da bi se pri tem izmikal odgovornosti. Nisem prepričan,
da so bile njegove ocene kadrov vedno na višini - in čigave so?- njegovih političnih in
teoretičnih zaključkov. Zdi se mi, da je bil preveč širokogruden do tistih, ki so ga poslušali
in ubogali brez pomislekov, ter preveč ozkosrčen, kritičen in nezaupljiv do tistih, ki so tudi
pred njim trmoglavih s svojim mnenjem, ne da bi ga s tem hoteli podcenjevati ali da bi bili
celo prepričani, da jim njegova pomoč in mnenje nista potrebna. Zato tudi kadrovski sestav
njegovih delavcev, ki nam ga je zapustil, zlasti v Sloveniji, ni tak, da bi bil občudovanja
vreden. Znal je biti izredno širokogruden in potrpežljiv do marsičesa, kar se je pri nas
dogajalo, da bi zopet, včasih iznenada, reagiral silovito in s pretiravanjem na manj
pomembne zadeve. No, to so bile skrajnosti in izjeme. V celoti je Kardelja šteti za zelo
umirjenega in preudarnega voditelja in politika, ki je znal vsak dogodek oceniti z mnogih
vidikov.
308
dnevnik in spomini_		1979
Prva Kardeljeva delavsko razredna in socialna zavest se je oblikovala v ozračju starega
ljubljanskega delavstva, njegovih bojev in življenja ter pod vplivom Cankarjeve socialne
literature in kulture, polne moralnega zanosa in simbolike. Dokončno se je izoblikovala v
pogojih težkega ilegalnega političnega dela in moralne normativike predvojnih komunistov
tridesetih let. Zaradi tega je bila nekoliko romantično realna, to se pravi, ne povsem v
skladu z zavestjo, psiho, moralo, načinom življenja in potrebami sodobnega delavstva,
živečega sedaj, tu, v dmgi polovici dvajsetega stoletja. Temu razkoraku je gotovo pripisati
marsikaj, daje že in še bo od Kardeljevih idej ostal samo lep in prazen let misli. Kardelju
ne bi mogli odrekati dobre volje in naporov za vsesplošen napredek kmetov in kmetijstva.
Vendar zdi se, da so bili njegovi napori in prizadevanja v obratnem sorazmerju z
doseženimi rezultati.
Podcenjeval je inteligenco, zlasti slovensko in sektašil do nje. Le ta mu ni ostala ničesar
dolžna. Njegovi politični, sociološki in psihološki prijemi, ocene in projekti so praviloma
ustrezali razpoloženju večjega dela množic. No, ni bilo vedno dovolj sil in zavesti, da bi jih
lahko tudi uresničili. Znal je krmariti med valovi objektivnih družbenih in nacionalnih
protislovij v Jugoslaviji. Bil je dober analitik, ne tudi tribun in govornik. V očeh množic je
bil bolj podoben znanstveniku in vzgojitelju kot pa politiku in revolucionarju. Ko je kot
sedemindvajsetletni mladenič pisal proglas ustanovnega kongresa komunistične partije
Slovenije, je pokazal genialno razumevanje širine antifašističnega boja. Ponovno jo je
potrdil, ko je pet let kasneje nastopil zoper vojvodstvo med slovenskim partizani. Potrjeval
in izpričeval jo je v naslednjih desetletjih, ko je razkrinkaval stalinizem in polagal temelje
samoupravnemu socializmu v Jugoslaviji ali sodeloval v snovanju njene široke, neodvisne
in neuvrščene mednarodne politike. Ob vsem tem se je mnogim in tudi meni zdelo, da ni
imel vedno enako genialnega razumevanja za široko zapleteno skalo problemov, odnosov
in protislovij, ki so pri nas bili, so in bodo stalno navzoči v razmerju med socializmom in
demokracijo. Nemalokrat so njegove ideje sprožile odziv in valovanje, ki se ga je tudi on
ustrašil, in se začel boriti zoper posledice vzrokov, ki jim je bil duhovni oče. To ni bila
njegova dvoličnost, ampak objektivni ples pomšenega ravnotežja, ki se mši in obnavlja v
stalnem nihanju. Kardelj je bil objektivno in tudi subjektivno stalno pod žarometi tega
dinamičnega dogajanja.
Res je, nesprejemljiva in zopma mu je bila vsaka misel, da bi lahko kakršenkoli diktator
pod zastavo Marxa osrečeval ljudi in jih gonil v nebeško socialistični raj. Toda, ni mu bilo
tako zelo tuje prepričanje, da bi bili ljudje mnogo srečnejši, če bi bila njihova zavest prežeta
s popolno vero v zadostnost marksistične revolucije in socializma. Absolutizem državne
oblasti mu je bil tuj, absolutizem ideologije pa precej domač. On ni verjel v vsemoč prisile.
Ni dovolj dvomil tudi v vsemoč zavesti. Vedno je ostal zvest svoji vesti in prepričanju. Znal
je dolgoročno dobivati bitke in žilavo prenašati poraze. Z občudovanja vredno spretnostjo
in talentom je vzdrževal sijajno ravnotežje med strategijo ciljev in taktiko boja.
Proizvodni odnosi so bili temelj njegovi teoriji, praksi in viziji o svobodnem človeku. V
tem pogledu je bil originalen mislec in pogumen ustvarjalec. Tu je veliko prispeval v
mednarodno in zgodovinsko zakladnico graditve socializma. Toda kot da ob takem svojem
snovanju in pri vizijah o svobodi človeka ni upošteval vedno dovolj tudi pomena splošne
človeške kulture in njegovih pravic in kot da ni znal vedno izmeriti pomena in posledic
tehnične revolucije dvajsetega stoletja in prihajajoče atomske dobe, ki temeljito spreminjata
309
dnevnik in spomini_		1979
kvantitativni in posredno tudi kvalitativni značaj proizvodnih odnosov in odpirata svobodi
človeka, če se ne bo samomorilsko uničil, izredne perspektive. V teh pogojih lahko namreč
ena sama zamisel enega samega človeka bolj vpliva na tok civilizacije kot kdajkoli doslej.
Če si bo človeštvo podredilo silo tehnike in atoma v proizvodne namene, lahko to več
prispeva k napredku in blaginji ljudi, k dvigu produktivnosti dela in sporazumevanja med
narodi kot neizprosno križanje ideoloških mečev pod različnimi ali celo istimi zastavami.
Kardelj je v okviru temeljnih ideoloških mečev pod različnimi ali celo istimi zastavami.
Kardelj je v okviru temeljnih kategorij marksizma, postavljenih ob koncu prejšnjega in v
začetku tega stoletja, globoko oral, snoval, rušil in gradil. Izven njih in preko njih ni letela
njegova misel. Poleteti bo morala, da bi tako ujela, doumela in vplivala na poglavitne
silnice gibalnih sil, ki oblikujejo in bodo oblikovale podobo sveta v naslednjem stoletju.
Kardelj je umiral v času, ko seje še zdelo, da sta vsaka njegova ideja in beseda absolutni
resnici ali genialni potezi revolucije. Na ta način mu je prihranjeno grenko spoznanje, da
mnoge njegove ideje in vizije ne bodo doživele svojega državljanstva in da se bodo nekatere
njegove enosmernosti pokazale kot velike razpoke in praznine v naši samoupravni zgradbi.
Hod zgodovine in že jutrišnjega dne, ta neizprosna, osebna in brezosebna, strastna in
hladna simfonija življenja in dialektike, bo na ruševinah protislovij obstoječega in na naših
tleh zgradil nekoliko drugačno skalo vrednosti od tiste, ki ji je Kardelj, zlasti v zadnjem
desetletju poizkušal oblikovati obliko in vsebino. In šele tedaj se bo pokazala res prava
vrednost njegovega dela in tudi pravi obseg njegovih zmot.
Toda ne glede na to, kaj bosta prihodnost in zgodovina rekli o vsem tistem, kar nam
Kardelj zapušča kot svoje delo, ne glede na to, kaj od vsega njegovega je in še bo prestalo
težki izpit prakse, je veličina pokojnika vredna spomina, spoštovanja in zahvale sodobnikov
in bodočih rodov slovenskega in vseh narodov Jugoslavije.
Umetnost in politika
2. marec
Napetost med politiko in umetnostjo in zlasti literaturo kot najbolj masovnim in najbolj
razumljivim medijem umetnosti je postala že tradicionalna. Iz predsobe socializma, v
romantičnih časih partizanstva, je izgledalo, da bo socializem to napetost in divergenco
odpravil; ko so nas v prvem povojnem obdobju obletavale pošastne sence socialističnega
režima, so nekateri celo mislili, da je to že preseženo in da bosta od tu v lepšo prihodnost
človeškega rodu politika in umetnost hodile složno skupaj, kot dve sestri. Kmalu se je
pokazalo, da je bila to utvara, ki jo seveda niso videli in razumeli vsi enako. Stvarnost je
končno pokazala podobi pravo ogledalo. Utvara se je (pri politikih) umaknila ukazu, ukaz
se je umaknil želji in želja hrepenenju. Takole še vedno mislijo mnogi. Če se že ni zgodilo
včeraj, se bo zgodilo danes; če se to ni zgodilo danes, se bo zgodilo jutri.
Sedaj svetujejo umetnosti in zlasti pisateljem in pesnikom, naj odkrivajo in pišejo resnico
in samo resnico, kot da bi bile njihove neresnice krive vsega hudega in zamerljivega, kar je
med politiko in umetnostjo tu in sedaj. Apelirajo na njihovo zavest in dušo, naj bodo
objektivni in češ, vse bo dobro in prav. No, ni treba umetnosti, tako pravijo, da je rekla
dnevna politika, toda, za boga milega, naj bo vendar angažirana takole, recimo v okviru
ustave, srednjeročnega ali vsaj dolgoročnega plana, naj ima posluh za probleme združenaga
dela ali kaj podobnega. Komaj se splača dokazovati, da so to same sence socialističnega
310
dnevnik in spomini__	1979
realizma ali vsaj utvare o trajnem in čvrstem paktu med umetnostjo in politiko.
Politika je najboljša realizacija možnega. V tem možnem je marsikaj: preteklost,
sedanjost, prihodnost, duh, materija, zavest, denar, navzkrižni interesi, neka morala in
neka ideologija. To je skratka težka in marsikdaj tudi krvava obrt. In vedno politika, celo
tedaj, ko je revolucionarna, ko še ruši nek red in sistem, utrjuje nek red, sistem, oblast,
režim, hierarhijo do avtoritete. Njen skok, hod ali pohod iz manj razvite in manj svobodne
družbe je počasen, trnov, relativen. Take so zakonitosti in nadloge politike. Njen resnični
humanizem, če je to njen cilj in če mu ostaja zvesta, je vedno majhen v primerjavi s
solzami, znojem in krvjo, ki je bila zanj prelita. Naloženo ji je torej, naj se giblje, naj se
celo plazi v republiki možnega in skromnega.
Dmgače umetnost in njena ljubljenka literatura. Ona je velika in srečna služabnica
humanizma. Velika zato, ker nas popelje, kamor hoče: v pekel ali nebesa; v dobro ali zlo; v
suženjstvo ali Indijo Koromandijo, v sovraštvo ali ljubezen. Srečna zato, ker ne potrebuje
ničesar, ne denarja, ne artilerije, ne ideologije, ampak samo duha in srce, da lahko kaže
revni stvarnosti podobe, obraz ali odsev prekrasne prihodnosti, zgrajene na blagostanju,
lepoti in pravici. Njen kozmos možnega je takorekoč neomejen. Da, omejuje ga samo
veličina ali majhnost ustvarjalnega duha. Zato in samo zato lahko geniji umetniškega
ustvarjanja presegajo stoletja in se gibljejo med rodovi in generacijami, mimo in preko
sistemov, kraljev, cesarjev, vladarjev in tiranov. Preživijo revolucije, reformacije,
kontrarevolucije, ideologije in filozofije in pripovedujejo! Pripovedujejo o čem? O
marsičem: o dobrem in zlu, o lepoti, o strasteh, o revščini in bogastvu, o šegah in navadah,
o človeku, o naravi, o zmotah in vzponih človeškega duha, s temeljito natančnostjo o
preteklosti in z močnim zanosom ustvarjalne fantazije o prihodnosti. Njihov ustvarjalni
zanos se giblje lahkotno kot senca ali svetloba. Oni so lahko sli želja in ne sužnji možnosti.
To slednje je rezervirano za politike, ki v potu svojega obraza spreminjajo (ali si
domišljajo, da spreminjajo) družbe, svet in človeka. No, seveda s tem ne mislim trditi, da so
politiki in vladarji proletarci in umetniki buržuji. Če bi med njimi delali socialno analizo in
diferenciacijo, bi ugotovili obratno.
Tu ne delam take analize, ampak govorim o razmerah, možnostih in razlikah, ki se
kažejo politiki in umetnosti v službi človeškega napredka. Oba postavljam torej v službo
človeškemu napredku in civilizaciji, ne da bi hotel razsoditi, kdo je dosedaj več prispeval k
temu cilju: bič in meč ali pero, čopič in dleto?!
Hotel sem samo pokazati, kako različne so ustvarjalne možnosti, zakonitosti, pogoji in
notranja dinamika med politiko in umetnostjo. Harmonije ni bilo, je ni in je ne bo.
Nasprotje ali disharmonija je v stvari sami, oziroma je dano samo po sebi. Stremljenja,
snovanja in hrepenenja umetnosti so več ali manj vedno neka antiteza, da tudi opozicija
(pozitivna, seveda) politiki in njenemu delovanju in nehanju. Kdor tega ne vidi in ne
prizna, ne razume niti politike niti umetnosti. Politika je kažipot od danes v jutri, kažipot iz
teme k svetlobi. Včasih se ti kažipoti obrnejo celo nazaj v še večjo temo! Umetnost je
stihija, misel, želja, hrepenenje in luč na tej poti. Lahko se nam kaže celo za ali ob kažipotu.
Zgodovina pa nam pripoveduje, da je največkrat umetnost oziroma njena luč pred
kažipotom po katerem se trudoma gibljemo k bolj svetlemu soncu. Ne poizkušajte torej
upihniti ali prestaviti te luči h kažipotu. To ni mogoče. To bi osiromašilo človeškega duha,
življenja in tudi politiko. Bilo bi še več tavanja, znoja, groze in krvi.
311
dnevnik in spomini_		1979
24. marec
Ker smo v živahnem ritmu družinskih praznikov - moja mama ima 88 let, moj vnuk Rok
pa 7 let - sem malce razmišljal tudi o svojem življenju. Nikoli nisem bil popoln vernik,
vedno je bilo v meni nekaj brezverca. Nobeni resnici ali cilju nisem slepo služil.
Popolnoma sem veroval samo v našo narodnoosvobodilno borbo. Sicer so me vedno
zasledovali in vznemirjali štirje demoni: razum, pravica, strast in lepota. Fortuna mije bila
sicer naklonjena, čeprav je mnogokrat poplesavala okoli mene kot vešča okoli luči in se mi
izmikala v temo, da se je potem zopet lahko vrnila, ko sem že mislil, da me je dokončno
zapustila. Se vedno se mi dozdeva, da ta njen ples še ni končan. Pripravljen biti, to je vse!
28. marec
"Skladi kar kopnijo
Akumulativnost gospodarstva narašča za polovico počasneje kot njegov dohodek - le 9,4
odstotka za sklade.
Generalni direktor zveznega zavoda za načrtovanje Spasoje Medenica je v uvodnem
referatu pred obširno delegatsko razpravo ponovno izrazil oceno o vidnem in pospešenem
zmanjševanju akumulativne sposobnosti gospodarstva. Medtem ko se je dohodek v
gospodarstvu v letih 1971 -77 vsako leto povečal za 25%, so se sredstva za akumulacijo
nominalno povečala komaj za 13,4%. Delež sredstev iz dohodka, namenjen za sklade in za
razširitev materialne osnove, ki je leta 1974 znašal 17,3%, se je v letu 1977 zmanjšal na
9,4%.
Generalni direktor zveznega zavoda za družbeno planiranje Spasoje Medenica je v
uvodni besedi dejal, da na reproduktivno in akumulativno sposobnost gospodarstva deluje
tak mehanizem delitve dohodka, ki favorizira vse oblike porabe, še preden so znani
poslovni rezultati organizacij združenega dela. Povedal je, da ni zagotovljena funkcija
bruto osebnih dohodkov v skladu z zakonom o združenem delu in napovedal, da bodo
preverili sistem davkov in prispevkov.
V uvodnem referatu pa tudi v delegatski razpravi je bilo poudarjeno, da ni edini problem
v tem, da se sredstva iz reprodukcije nominalno zmanjšujejo, pač pa gre tudi za to, da
takšne težnje ogrožajo naš socialistični samoupravni sistem. Povedali so tudi, daje današnja
razprava o teh kompleksnih vprašanjih le začetek obsežnejše razprave, ki bo v skupščini
SFRJ potekala v prihodnjem obdobju.
Delegati so na današnji seji govorili tudi o položaju v zvezi s projekcijo plačilne in
devizne bilance Jugoslavije ter rok za dokončno uskladitev podaljšali do konca aprila.
Potrdili so tudi družbeni dogovor o nadaljni gradnji zmogljivosti v črni metalurgiji do
leta 1980 in naprej ter sprejeli predlog delovnega programa zbora republik in pokrajin do
konca letošnjega julija." 3
Tu je glasen SOS o stanju v gospodarstvu, poslan z najbolj merodajnega mesta. Kako
3Fedja Zimič, Delo, 26.3.1979.
312
dnevnik in spomini_		1979
bosta rešila svoji duši pred tem neprijetnim dejstvom ustava in združeno delo? Če se ne
motim, donijo te številke kot uvodni akordi marša, ki nas bo ob varljivi spremljavi
samoupravnih fanfar zagotovo popeljal v še večji centralizem in administriranje. Verbalne
samoupravne fraze in centralistični etatizem na delu - to je panorama gospodarske
stvarnosti. Gospodarski učinki takih ukrepov bodo minimalni, zagotovo pa bodo
povečevali politično napetost in nezadovoljstvo. Ne bi bil presenečen, če bi bil to začetek
rušenja Kardeljevih zamisli. Nekaj je vendar treba storiti. Najbolj preprosto in vabljivo
izgleda okrepiti centralizem in etatizem pri delitvi družbenega proizvoda. Videli bomo! Po
hudi zimi bomo imeli vroče poletje!
20. april
Opazujem kako smo spremenili smer mednarodnih informacij, ki preko RTV in tiska
prihajajo k nam. Po moje bi bilo realno in koristno, če bi si zgradili kriterij za izbor
informacij na podlagi širokih in principielnih vidikov demokracije, humanizma, napredka,
civilizacije kulture, znanosti in dela. S tem bi zavrgli in presegli vsako blokovsko, poceni
propagandistično usmeritev in bi se usmerili k trajnejšim vrednotam in dogodkom z
namenom, da našemu občanu širimo obzorje in spoznanje o času, prostom in razmerah v
svem. Namesto tega seje zgodilo dvoje: zaprli so dotok informacij iz razvitega sveta; (proti
vzhodnemu bloku smo bili že tudi prej zaprti) dnevno politično in propagandistično pa
smo se odprli do tretjega sveta, oziroma predvsem do Afrike. Tako sedaj zvemo več o
afriških plemenskih bojih in obračunih kot o evropski levici. Ko gledamo revščino afriških
mest in vasi v nas raste (lažna) samozavest; lahko mimo spimo, kajti ne vznemirjata nas
ropot strojev in oprema laboratorijev razvitih industrijskih držav. Kulturni tokovi Pariza,
Rima, Londona ali Dunaja nas ne vznemirjajo; lahko pa spoznavamo kulturne dosežke in
folkloro prednikov Kinta Kunte. Ne mislim, da bi nam moral biti ta izvor zaprt in
nepoznan. Menim pa, da ni dobro, če smo informirani samo o njem. To ni celokupna
realnost, danost in objektiviteta naprednega. To potem ni izbira informacij, ki bi bila v
skladu z načeli neodvisnega in dinamičnega socializma. Skratka, na ta način so naši izvori
informacij še bolj subjektivistični in propagandistični. Se bolj kot prej so oddaljeni od
osnov in kriterijev, ki bi zagotavljali bolj objektivno in bolj napredno izbiro informacij iz
njenega mednarodnega veletoka. Presedlali smo hočeš nočeš iz konja na osla.
Slovenski politiki v federaciji
17. julij
Nič pretresljivega se ne dogaja v tem poletju. Stara politika se nadaljuje kljub klavrnim
rezultatom in res s pojemajočim samoupravnim sporazumavanjem in z naraščajočim
državnim administriranjem, praksa zlasti v gospodarstvu melje v prah in pepel Kardeljeve
zamisli. Veter jih bo raztrosil neopazno in neznano kam. Razkorak med načeli in prakso se
bo še poglobil. Tempo razvoja se bo zmanjšal, protislovja se bodo povečala. Eksplozija in
stres sta neizbežna.
Trenutno so na udam slovenski vodilni kadri v federaciji. Kardelj je umrl. Dolane je
potisnjen v aut. Dolničar4 je poslan iz vojske, da bi pomnožil število civilnih uradnikov.
4Ivan Dolničar, rojen 1921, letalski generalpolkovnik, med NOB opravljal pomembne politične in vojaSke
dolžnosti, po vojni opravljal različne pomebne dolžnosti v JLA, bil je sekretar sveta za ljudsko obrambo
pri predsedstvu SFRJ, pomočnik zveznega sekretarja za ljudsko obrambo in član predsedstva CK ZKJ,
sedaj član predsedstva CK ZK Slovenije.
313
dnevnik in spomini_		1979
Očitna degradacija. Potočar5, načelnik generalštaba mora v penzijo. Tudi slepec in bedak bi
morala videti in razumeti kadrovsko politično ost, ki jo federacija naperja zoper Slovenijo.
Zakaj? Kaj se skriva za temi kadrovskimi spremembami? Vsekakor so motivi različni.
Različne so tudi politične podobe prizadetih. Ze med njimi samimi so pomembne razlike.
Zagotovo generala, in še zlasti Dolničar, nista spadala med navdušene pristaše Kardeljeve
politike. Toda ne glede na to in upoštevaje celo dejstvo, da Dolančev biciklizem in
servilnost nista skoraj nikomur več potrebna, imajo te kadrovske spremembe nek skupni
imenovalec: krepko zmanjšujejo vpliv Slovencev in Slovenije v federaciji in s tem tudi v
Jugoslaviji. Vpliv Slovenije se bo tako zreduciral na nepomembno vlogo pritlikavih,
drobnjakarskih in ubogljivih uradnikov kot sta na primer Andrej Marine ali Vlado Janžič
in njima podobni. Tak položaj Slovenije je zagotovo uvod v postopno demontiranje tistega
dela Kardeljeve politike, ki je vsaj z besedami priznavala neke zakonitosti blagovne
proizvodnje in pomen produktivnosti dela. Očitno praksa neizbežno izsiljujejo dve možni
rešitvi: ali razbiti in zapustiti Kardeljev model združenega dela, ker je preveč protisloven
in v oblakih, ali ga (kot prehodno obdobje iskanja in tavanja) pripeljati do popolnega
absurda, kar pomeni še bolj okrepiti v njem že itak preveč poudarjene lastnosti lažne
solidarnosti, uravnilovke, čvekanja, nestimulativnosti in centralizma. Ker slovenska
oficielna politka pojmuje in doživlja Kardelja statično - torej niti sem niti tja - je objektivno
nujno, da prihaja v konflikt z empiričnim razvojem gospodarsko političnih odnosov v
Jugoslaviji, ki na podlagi Kardeljeve platforme in celo z njegovimi gesli in s poudarjeno
močjo države in centralizma vse bolj in bolj drsi v administriranje. Vse bolj in bolj se kaže
pravi značaj sprememb, napravljenih v začetku tega desetletja. To je bil levi udar v
ideološkem in ekonomskem smislu. Njegove posledice so sedaj tu in ne morejo jih prikriti
še tako blesteče fraze o demokraciji in zdniženem delu, sestavljene iz Kardeljevega
besednjaka. Preprosto rečeno: kar ste sejali, spoštovani tovariši, to je zraslo, in sedaj
prihaja čas žetve!
Če je Kardelj še uspeval manevrirati tako, da ne bi v njegovi politiki popolnoma
prevladali levi in socialno uravnilovski elementi, čeprav so bili od samega začetka
premočno prisotni, sedaj to ni več mogoče. Vrata so odprta in logika razvoja zahteva, da se
reče tudi B in C, če smo že rekli A. Ker še ni prišel čas, da bi rekli in priznali, da je bil A
velika napaka, je nujno storiti vse, da bi lahko to rekli za B in C. Ker ni moči in spoznanja,
da bi likvidirali Kardeljevo politiko neposredno in odprto, iz oči v oči, jo bodo čas in
razmere likvidirale posredno, razvojno, preko lastnega absurda! Ni težko predvideti, da
sednji slovenski politiki niso za absurd. Zato je imperativ federacije, da zmanjša njihov
vpliv. To je možno in taktično najbolj ustrezno, če se na primer politične osebnosti
zamenjajo s političnimi uradniki. Tu smo sedaj. Človeku se nehote ob analizi trenutne
situacije vsiljuje tudi zgodovinska primerjava. Ponujajo se podobnosti med slovensko
politiko in politiki v stari kapitalistični in sedanji socialistični Jugoslaviji. Človek bi lahko
napisal doktorsko disertacijo na temo podobnosti med Korošcem in Kardeljem.
Naš zgodovinski deficit tega obdobja in tudi osnovna podobnost med nekdaj in sedaj je
predvsem v tem, da slovenski politiki v Jugoslaviji niso nikoli znali in so tudi redko
poizkušali formulirati tak lasten slovenski program, ki bi imel za podlago dejanske
razmere, potrebe in koristi Slovenije. Speransovo Nacionalno vprašanje ni tak program.
^Stane Potočar-Lazar, rojen 1919, generalpolkovnik JLA, med NOB opravljal pomembne vojaške
dolžnosti, po vojni opravljal zelo pomembne vojaške dolžnosti, upokojen kot načelnik Glavnega štaba
JLA.
314
dnevnik in spomini_		1979
To je teoretično zgodovinska študija z mnogimi elementi programa, napisana pač v nekem
obdobju, ko je oficielna politična misel vladajočega režima bila pripravljena Slovence
zatajiti kot narod. Zato je tedaj pomenila mnogo. Nikakor pa ni začetek ali konec našega
spoznanja in hotenja že to, da Speransov tekst že skoraj pol stoletja partija religiozno slavi
in dokazuje našo lastno programsko in politično nemoč. V sedanjem času, polnem
sprememb in obratov, je nujno imeti stalno ustvarjalnost in iskanje v smeri ne samo
programsko nacionalnih načel, ampak tudi v pogledu njihove konkretizacije kakor tudi
glede oblikovanja in izmišljanja tekočih nacionalnih interesov, taktike in strategije. Vsega
tega Slovenci nismo imeli in nimamo. Hrvati so na primer to vedno znali in delali bolj ali
manj uspešno! Prav tako Srbi. Pri Slovencih pa to ni šlo. Ze itak redki poizkusi so zaradi
raznih razlogov vedno propadli. Beograd jih je največkrat onemogočil že s tem, daje tiste
redke kadre, ki so začutili potrebo po svojem lastnem slovenskem programu in ki so bili
sposobni to tudi uresničiti, poklicál k sebi, in vsega je bilo konec.
Posledice takega stanja so se vedno kazale v eni od sledečih variant:
1.	Bili smo reducirani na uradniško zastopstvo in ubogljivo smo pobirali pod mizo
drobtinice z mize. Bili smo torej poslušni hlapci vladajočega centralističnega režima.
2.	Pojavljali smo se kot jeziček na tehtnici nasprotja med Srbi in Hrvati, misleč, da je v
naši teži jamstvo potrebnega ravnotežja v jugoslovanskem prostoru in času. Mogoče smo s
svojo težo ravnotežja tu in tam celo umirjali položaj, da bi takoj, ko je bil umirjen, postali
nepotrebni ali celo nesimpatični. Vedno so namreč vsi z nezaupanjem gledali take uteži
ravnotežja in jih niso imeli za blagoslov jugoslovanstva, ampak so jih doživljali
(upravičeno) kot nujno zlo!
3.	Občasno so slovenski politiki v Jugoslaviji bili tudi organizatorji kazenskih pregonov.
Na primer Korošec kot notranji minister in predsednik vlade, zoper delavce koncem
dvajsetih let. Kardelj kot ideolog, zoper "nacionaliste, tehnokrate, liberalce" v začetku
sedemdesetih let. Izgledalo je, da taki pogoni, vedno opravljeni na podlagi lepih načel in
vzvišenih ciljev jugoslovanstva ali socializma, prinašajo trajni izhod iz kriz in protislovij.
Dejansko pa so to bili le kratkotrajni intervali moči režima in njegove doktrine, ki niso
mogli zaustaviti eksplozij in sprememb.
4.	Celo v primerih, ko so slovenski politiki gradili ali bili gonilna sila progresivnih
zamisli v Jugoslaviji, so bili vloženi veliki napori v to, da Slovenija tako politiko vedno in
popolnoma sprejme, brez rezerve in brez lastnih idej, ne glede na njen specifičen interes.
Vsaka rezerva ali opozicija takim snovanjem v jugoslovanskem prostoru je bila obsojena
malodane kot nož v hrbet njenim avtorjem, Kardelju, Kidriču, Kraigherju, čeprav bi
recimo bolj bogata politična tradicija takoj ugotovila, da morebitne radikalnejše zahteve
danega, bolj razvitega naroda ali sredine avtorjem novih konceptov sicer lahko povečujejo
trenutne taktične težave, zato pa jim tudi (in to je poglavitno) širijo maneverski prostor.
No, taka politična kombinatorika na Slovenskem še ni dobila državljanske pravice.
Tako stanje je posledica dveh činiteljev. Prvič, naše političnozgodovinske tradicije, to se
pravi majhnosti, prilagodljivosti in hlapčevanja. Naša politična tradicija ni avtonomnost,
samostojnost in državnost, ampak prilagajanje, odvisnost in poslušnost. V zadnjih štiristo
letih je bila ta značilnost mišljenja, življenja in množične mentalitete prekinjena samo
315
dnevnik in spomini_		1979
dvakrat. S kmečkimi punti in v narodnoosvobodilni borbi. Obakrat nam je to pomagalo, da
smo sploh obstali; obvarovalo nas je, sicer bi izginili ali se utopili v grozeči germanski
plimi. Toda, čim se je punt končal, čim so prišle normalne, mirnodobske razmere, sta nas
zopet prevzeli filozofija in mentaliteta prilagajanja, poslušnosti in hlapčevanja. Taka
politična tradicija in črta v narodnem značaju se nadaljujeta, seveda v dokaj spremenjeni in
bolj mili vsebini in modernizirani, lahko bi rekli samoupravni obliki, tudi sedaj in tu, v
socialistični Jugoslaviji.
Drugič, so na žalost zlasti v Jugoslaviji bile vse stranke kot nosilke sodobnega političnega
življenja in delovanja centralizirane, ne glede na tako ali drugačno državno ureditev. Samo
samostojna in neodvisna politična stranka (to ne pomeni, da bi morala biti tudi že
separatistična) bi lahko bila protiutež prej omenjeni negativni, prilagodljivo hlapčevski
politični tradiciji Slovencev. Samo taka stranka bi lahko postopoma obračunavala s to
tradicijo in jo nadomeščala z lastno samobitnostjo in politično polnoletnostjo v okviru
Jugoslavije centralizirane in notranji disciplini podrejene stranke. Ne glede na njihovo
barvo in program sta hočeš nočeš v Sloveniji vedno čuvar in kontinuiteta negativne
politične tradicije. To je izgleda objektivna zakonitost in nujnost, ki deluje v istih smereh
tako pri klerikalcih kot tudi pri liberalcih ali komunistih. Nauk za prihodnost je jasen, zlasti
še spričo šestdesetletnih izkušenj obstoja Jugoslavije.
Kot politični narod smo Slovenci zlasti v odnosu do Jugoslavije in jugoslovanstva še
vendo v puberteti. Taki bomo ostali vse dotlej, dokler ne bo prešlo slovenski politiki in
njenim politikom v meso in kri, da moremo in moramo oblikovati in imeti svoj lasmi
tekoči, srednjeročni in dolgoročni program, izhajajoč iz naših lastnih razmer, potreb in
specifičnih interesov. To je nujno! Drugo je seveda vprašanje, v kolikšni meri in s kakšnimi
sredstvi bi potem uspevali tak svoj program tudi realizirati oziroma vtkati v jugoslovanski
sistem in odnose!
NaSa neuvrščenost
5. september
Sesti vrh neuvrščenih v Havani. Končno se je tudi javno pokazalo, da je izvenideološka
in izvenblokovska enotnost neuvrščenih iluzorna. Levo krilo neuvrščenih se je s Kubo na
čelu pokazalo kot navadna sovjetska agentura. To levo krilo je v bistvu nakakšna nova
komintema, ki kot trojanski konj deluje in bo delovala v pestrem in vsestransko raznolikem
gibanju neuvrščenih. To je podaljšek sovjetskega bloka.
Ne glede na zaključke vrha, ki so odraz trenutnega verbalnega kompromisa ali celo
diplomatske spretnosti, je v gibanju ostala organizirana in agresivna sovjetska agentura, ki
ne bo mirovala, ampak bo delovala naprej z jasnim in odločnim ciljem: kako speljati
čimveč vode neuvrščenih na sovjetski mlin. Ni težko predvideti, da bo v naslednjem
obdobju tudi zahodni blok poizkušal, ne brez uspeha, konstituirati in organizirati svoje
prijatelje in somišljenike v gibanju neuvrščenih. Skratka, mislim da bo organizirani levici v
okviru gibanja sledila tudi organizirana desnica. Mislim, da ima desnica subjektivno še več
možnosti za uspeh kot levica. Njeni zavezniki in delovni pripomočki bodo: denar, pritisk,
vpliv, neokolonializem in ideologija, od skrajne desnice do socialdemokratov in socialistov
druge internacionale. Perspektive gibanja neuvrščenih torej niso rožnate. Njihov vpliv in
pomen bosta zelo omejena. Pomanjkanju gosodarske in vojne moči se bodo pridružila še
notranja neenotnost in medsebojni spori. Vse to bo gibanje hromilo in mu komaj
316
dnevnik in spomini___1979
dovoljevalo životariti od vrha do vrha, in sprejemati resolucije, ki naj bi spremenile
sedanjo družbeno, filozofsko, gospodarsko in vojaško podobo sveta. To so pesmi in želje
brez upa na zmage. Realnosti in odločujoče sile in moči sveta so dmgačne in drugje.
Naše postavke v Havani so bile tradicionalne in zato spričo novih dogodkov in sprememb
zgolj odbranaške, taktizerske in po mojem ne povsem dorasle položaju. Naši so se vračali
nazaj v obdobje pred dvajsetimi leti, k prvemu vrhu neuvrščenih v Beogradu. Položaj pa je
tak, da bi morali iti naprej in nakazovati konture novih, dopolnjenih principov in delovanja
neuvrščenih. V ta namen bi bila nujna teoretična in politična analiza mednarodnih odnosov
in dogodkov, kritičen pogled na sodobno delovanje blokov kapitalizma in socializma.
Nujen bi bil realen program neuvrščenih ob upoštevanju mednarodne, zlasti ekonomske
stvarnosti. Tak pristop oziroma iniciativa bi lahko parirala udarce levice in desnice v
gibanju, medtem ko ponavljanjé starih principov in gesel zveni retorično in statično.
Zapovednik le-teh je podoben okrašenemu spomeniku neuvrščenih, ki sicer glasno govori
in poziva vse, naj bodo modri in zvesti, ne da bi s tem preprečili, da mnogi od poslušalcev
ne bi kovali načrtov, kako preoblikovati in prestaviti gibanje na dmge valovne dolžine.
Spominja me na Wilsonovo ligo narodov, ki so jo ustanovili takoj po prvi svetovni vojni
in ki ni zdržala nobene resne mednarodne preizkušnje. Bilo je nebogljeno spričo nevarnosti
napadalnega fašizma. Podobni se mi zde neuvrščeni spričo nevarnosti uvrščene
napadalnosti velikih, kot so Amerika, SZ in danes ali jutri že tudi Kitajska.
Seveda, če bi hoteli in mogli biti dorasli nalogi in trenutku, bi morali predvsem bolj
odločno kritizirati levico v gibanju, to pa pomeni kritičen pogled do sovjetskega socializma
in njegove prakse. Tega ne bi bilo treba napraviti zaradi antisovjetizma ali približevanja
zahodnemu bloku. Ne, niti najmanj, ampak zaradi tega, ker v tem trenutku zlasti praksa - še
bolj pa teorija - sovjetskega socializma ogroža enotnost (?) in osnovno usmerjenost
neuvrščenih. Tak korak, če bi ga napravili, bi predpostavljal in tudi povzročil marsikaj. V
tem primeru bi bila nujna ne samo zaostritev s Sovjetsko zvezo, ampak prej ali slej tudi
mnoge spremembe teoretičnih stališč in nenazadnje tudi naše notranje politične politike in
prakse. Tu pa teče Rubikon, ki ga sedanje vodstvo Jugoslavije s Titom na čelu ne želi, noče,
ne zna in ne more prestopiti. Utrujenost, dogmatizem in skleroza, ki bremenijo duha in um
vodilnih ekip pri nas in ki so nam doma povzročili že toliko negativnih posledic, se kažejo
seveda tudi v mednarodnem okvim. Se posebej nazorno seje to pokazalo v Havani. Vodilna
vloga Jugoslavije v gibanju neuvrščenih bo spričo našega stanja in pojmovanja vse bolj
bledela skupaj z gibanjem samim, ki je šele na začetku in na koncu svojih lastnih težav.
Obodbje, ko so se neuvrščeni ustanavljali, organizirali in krepili, je mimo. Pred njimi je
sedaj obdobje, v katerem se bodo nujno notranje diferencirali in ki bo potiskalo v ospredje
tudi ideološko politična vprašanja. Zakonitosti družbenega razvoja in dialektika bodo
dobile vse večjo veljavo in pomen.
16. september
Izteka se poletje, ki sem ga v glavnem preživel v Strunjanu, v lepi in blagi mediteranski
klimi. Začel sem razumeti, zakaj je človeštvo svojo zgodovino začelo prav tu, na severnih
in južnih obalah Sredozemskega morja, oziroma prav tu, v tem pasu severne širine, in vse
do Pirenejskega polotoka na zahodu, do doline Gangesa na vzhodu. V tem pravokotniku,
kateremu je Jadran del severne črte, so nastajale, se vzpenjale in propadale civilizacije skozi
tisočletja človeške zgodovine. Vrstili so se dmg za drugim: Sumerijci, Babilonci, Azijci,
317
dnevnik in spomini_		1979
Egipčani, Feničani, Perzijci in potem Grki, Aleksander Veliki, Rimljani, kristjani,
mohamedanci in vse do razpada vzhodnorimskega cesarstva, ko se je začelo težišče
človeške civilizacije prenašati v sedanji pojem Evrope! Ali je že možno govoriti o zakonu
Evrope in sedanje civilizacije? Zdi se mi, da je še mnogo prezgodaj. Zanimivo, da so vse
civilizacije, ideologije, vere, kulture, ki so si v zadnjih 4000 letih sledile na omenjenem
sredozemskem pasu, in dodamo še kapitalistična Evropa in fašizem, imele vsaka zase
univerzalne ambicije. Hotele so postati vseobsegajoče, edino zveličavne resnice in si
podrediti ali osvoboditi vse ljudi bodisi z vero ali idejo ali pa z ognjem in mečem ali pa z
močjo ideje in ostrino meča. Res, prej ali slej sta vedno ideja in meč sklenila dogovor in
potem sta šla skupaj v napad in osvajanje. Prej ali slej sta se utrudila in začela propadati.
Sedaj je na pohodu socializem in njegov starejši brat marksizem. Tudi ta želi biti
univerzalen, želi vse osvoboditi in združiti; na vsa vprašanja bi rad odgovoril. Kaj bo
dosegel, do kod bo prišel? Kaj ga čaka v bodočnosti?
V	teh zgodovinskih in filozofskih prostranstvih se je gibal moj duh, ko sem ob toplih
strunjanskih večerih opazoval zvezde ali se v vročih dneh sončil ali obdeloval svoj vrt. Že
dolgo nisem bil tako povezan z naravo, s to zibelko življenja, ki je, kot je rekel eden od
mojih gostov, bolj modra, preudarna in poštena politika. Negujem cvetlice, zidam kamnito
ograjo, poslušam ptice, čitam, opazujem kopalce, pomenjkujem se z gosti, moje misli pa
potujejo sem in tja, vrtajo v sedanjost, obiskujejo preteklost, ugibajo prihodnost. Če ne bi
bilo prihodnosti, ki me vznemirja, potem bi lahko to poletje res imenoval počitniško! Tako
pa zaključek: kam gremo, tovariši??
23.september
Bilo je upati, da se bomo po Havani in njenih dvomljivih rezultatih in očimih nevarnostih
prikopali vsaj do prvih znakov, bolj realnega gledanja na pomen, vlogo in moč
neuvrščenih. Nič takega ni opažati. V javnih nastopih in propagandi prevladujejo še stare,
napihnjene, nerealne in precenjujoče ocene. Mogoče dvomi in kritični pogledi že
pridobivajo svoj prostor tudi med pravovernimi. Tudi če je to slučaj, morajo ostati skriti in
prikriti, dokler ne pride njihov čas - čas streznitve in obračuna!
28.september
V	muzeju v Velikovcu na Koroškem je na razstavi o plebiscitu ekslodirala bomba.
Ugotovljeno je, da sta bombo montirala Luka Vidmar in Marina Blaj. Vidmarja poznam
zelo dobro. Bil je Gojkov prijatelj, sicer sin Luke - heroja, partizana. Ob eksploziji je bil
težko ranjen in amputirali so mu nogo. Pretresljiva usoda mladega in simpatičnega človeka.
V avstrijskih zaporih se bo dolgo vrsto let in kot invalid vse življenje pokoril za grehe in
svinjarije drugih. Njegova krivda je, da je slepo in hrabro izpolnjeval ukaze svojih
gospodarjev, misleč, da s tem služi velikim idealom in koristim našega socializma in
domovine. Bil je uslužbenec UDV Slovenije in kot elektrotehniku so mu dajali in zaupali
strokovno tehnične naloge, kot na primer: montiranje prisluškovalnih naprav, eksplozivnih
snovi ipd. Sedaj so se ga že odrekli in M. Kalezič je kot predstavnik Jugoslavije že
indirektno zahteval strogo kazen za atentatorje. Tu prilagam dva zanimivo in zgovorna
dokumenta naše dvolične politike, hinavščine in moralne pokvarjenosti režima. Ne vem
samo, ali jih je uredništvo Dela objavilo drugega ob drugem zgolj slučajno ali na ukaz ali
zaradi svoje servilnosti režimu ali zaradi svoje dalekovidnosti in poštenosti. Čudno, čeprav
so si razlogi popolnoma nasprotujoči, so vendar vsi možni! Lepa igra in ples dialektike!
318
dnevnik in spomini_		1979
"Luka Vidmar sodeloval pri atentatu
Sporočilo preiskovalnega sodnika po zaslišanju M. Blaj in L. Vidmarja
(Od našega dopisnika v Avstriji)
Celovec, 27. septembra - Luka Vidmarja, ki še vedno leži v celovški deželni bolnišnici,
je preiskovalni sodnik dopoldne seznanil z včerajšnjim priznanjem Marine Blaj; soočen s
tem priznanjem je Luka Vidmar priznal udeležbo pri izvedbi velikovškega atentata.
Sodnik je že sinoči sporočil, daje Blajeva priznanje podpisala včeraj nekaj po poldnevu,
potem ko se je sodnik z njo več kot uro in pol pogovarjal na štiri oči. Pogovor v
navzočnosti prevajalca iz vrst koroškega orožništva je Blajeva več dni zapored odklanjala.
Sodnik je izjavil, da se je z obtoženko pogovarjal v nemščini, kar pa vzbuja nekatere
pomisleke, ker je Blajeva ob drugi priložnosti izjavila, da ne zna brati nemško.
V tem pogovoru naj bi Blajeva priznala, daje zamisel za atentat njena in daje Vidmarja k
atentatu navajala ona, pri čemer je zanikala, da bi bil v atentat vpleten še kdo drug. Na
podlagi tega zaslišanja je Blajeva podpisala približno pol tipkane strani zapisnika, s tem
zapisnikom pa so danes seznanili Vidmarja.
Preiskovalni sodnik je povedal, da je dogodek potekal v bistvu tako, kot so ga
rekonstruirali preiskovalci notranjega ministrstva. Do ekplozije naj bi namreč prišlo
potem, ko naj bi Vidmar na opozorilni klic Blajeve predčasno spustil na tla približno 80 kg
težak pano, katerega noga naj bi pritisnila na vžigalni mehanizem in ga sprožila. Naloga
preiskovalcev je zdaj zbrati za vse to ustrezno dokazno gradivo, hkrati pa ugotoviti, kakšni
so pravi motivi atentata. Na podlagi tega bo sodišče lahko ugotovilo, ali sta oba
jugoslovanska državljana kriva ali ne. Do odločitve sodišča veljata le za obdolženca.
Koroški deželni glavar Wagner je sinoči pohvalil delo policije in pa pripravljenost
prebivalstva na sodelovanje. Hkrati je ugotovil, da bo treba sedaj razjasniti ozadje in
poiskati tiste, ki so vodili roko atentatorjev."
Marjan Sedmak
"Jugoslavija odločno proti terorizmu
Izjava M. Kaleziča: Naša javnost ostro obsoja atentat v Velikovcu
Beograd, 27. septembra (Tanjug) - Ob vesti avstrijskega tiska, radia in televizije
eksploziji v prostorih mestnega muzeja v Velikovcu na Koroškem, v kateri sta bil ranjena
dva jugoslovanska državljana, je uradni predstavnik zveznega sekretariata za zunanje
zadeve, veleposlanik Mirko Kalezič, izjavil diplomatskemu uredniku Tanjuga:
"O tem dogodku nimamo natančnejših informacij, razen tistih, ki so jih objavila
avstrijska sredstva javnega obveščanja in ki jih je posredoval tudi naš tisk.
Jugoslovanska diplomatsko - konzularna predstavništva v Avstriji so v stiku s pristojnimi
organi. Naši organi za notranje zadeve, zlasti v SR Sloveniji tudi sodelujejo z avstrijskimi
319
dnevnik in spomini_		1979
organi, v skladu z ustaljenim sodelovanjem med pristojnima resorjema.
Opozoriti moram, da smo v zvezi s tem neljubim dogodkom v delu avstrijskega tiska
opazili poskuse špekulacij, ki lahko le škodujejo poglabljanju dobrih sosedskih odnosov in
sodelovanju med Jugoslavijo in Avstrijo ter uresničevanju pravic narodnostnih manjšin v
Avstriji, posebno še, ker v skladu z našimi znanimi stališči jugoslovanska javnost obsoja
tudi ta atentat v Velikovcu. Jugoslavija se odkrito in aktivno bojuje proti terorizmu in se v
svoji mednarodni dejavnosti odločno in dosledno zavzema za njegovo izkoreninjenje." 6
Usoda dveh nedolžnih ljudi je tragično zaključena. Zabredla sta v raznovrstne težave,
katerih posledice bosta nosila in čutila vse življenje. Zlasti Luka. No, to je samo en vidik
tega primera, rekel bi intimno človeški. Tu so še drugi, širši, pomembnejši in
dalekovidnejši. Oglejmo si jih.
Naša politika že leta in leta razglaša, urbi et orbi, neka načela, ki naj bi bila pravilo
mednarodnih odnosov, in med njimi so: nevmešavanje in spoštovanje integritete vsake
države. Ze leta in leta glasno (upravičeno) protestiramo, če kdo ta načela krši bodisi v
odnosu do nas ali do kakšne druge, predvsem neuvrščene države. Smo podpisniki mnogih
mednarodnih deklaracij in sporazumov o nevmešavanju in spoštovanju suverenosti in
nedotakljivosti. Se posebej smo občutljivi za pravice naših manjšin v Italiji in Avstriji. Na
vse strani ponujamo našo samoupravno demokracijo, človekove pravice in naš humanizem.
Uradno se obnašamo, kot da bi bili vzor mednarodnih odnosov, strpnosti, doslednosti
proglašenih načel in spoštovanja sprejetih obvez.
Toda ob vsem tem našem paradiranju z visokomi in zvenečimi načeli se je sedaj
neizpodbitno izkazalo, da naš režim organizira atentate v sosednji prijateljski in nevtralni
državi, v Avstriji. Namreč vsakdo, ki nekoliko pozna naše razmere, naš sistem in način
vladanja, mora vedeti, da so Vidmarja in Blajevo poslali v Celovec naši oblastni in
policijski organi. Kdor pozna še Luko osebno, je nujno trdno prepričan, da on tega atentata
ni delal "privatno", ampak službeno. To pomeni, da so ga poslali njegovi službeno
nadrejeni, to se pravi policija, bolj točno UDV (uprava državne varnosti). V tem primeru
je potem z ozirom na naš sistem in delovno prakso nujno še dvoje: prvič - tako akcijo
oziroma atentat ni odredil kakšen neodgovoren ali ekstremen posameznik v policiji. To je
pri nas in v tem primeru izključeno. Planirana, pripravljena in odrejena je bila v vodstvu
policije, to se pravi v vodstvu državnega sekretariata za notranje zadeve, na čelu s
sekretarjem. Drugič - takih in podobnih atentatov in diverzij ne dela na svojo roko noben
sekretariat in noben sekretar, ne republiški ne zvezni. Take zadeve in diverzije delajo
samo po predhodnem dogovoru in sporazumu z njihovimi vodilnimi političnimi, bolj točno
rečeno partijskimi osebnostmi in poedinci. Pri takem dogovoru je možno soglasje za vsako
posamezno akcijo - diverzijo posebej ali pa tudi samo splošno, načelno soglasje oziroma
direktiva za taka dejanja, ne da bi se politično osebnosti vpletale v to, kdaj, kako in kje bo
posamezno diverzantsko dejanje izvedeno. Očitno je, da oba slučaja oziroma načina
sporazuma v ničemer ne zmanjšata polne moralnopolitične odgovornosti posameznih
političnih osebnosti za diverzijsko početje.
Iz povedanega sledi, da velikovški atentat ni delo Luke Vidmarja niti naše tajne policije,
6DELO, 28.9.1979
320
dnevnik in spomini_		1979
ki ga je poslala in atentat operativno organizirala, ampak je rezultat sklepa vodilnih
političnih osebnosti. Namenoma govorim o političnih osebnostih in ne o političnih
forumih, ker v Jugoslaviji ni političnega foruma, ki bi obravnaval ali dajal soglasja za
atentate in diverzije, ampak to delajo politično partijsko najbolj vplivni posamezniki, ki
imajo tudi sicer tako ali drugače odločilen vpliv na vodstvo policije.
Ob takem stanju stvari bi lahko kdo naivno rekel: Če to delajo politično pravni, vplivni
posamezniki, ne da bi ilegalni politični in predstavniški organi vedeli za to, potem tudi ni
mogoče uradne jugoslovanske politike obdolžiti za odgovorno za tako početje.
Potemtakem so take akcije vendar samo akcije ekstremnih političnih posameznikov! Na
žalost imata taka logika in sklepanje samo formalistično podlago. Treba je namreč vedeti
sledeče. Čeprav pretežna večina vodilnih osebnosti v tem primeru, recimo v republiki
Sloveniji in zvezi, dejansko nima nobene zveze z atentatom, čeprav so jim njegove
moralnopolitične negativne dimenzije popolnoma jasne. Čeprav zelo točno predvidevajo,
kdo in kako ga je organizral, pa kljub temu nič ne napravijo zoper njega in njegove
organizatorje. Mnogi med njimi se verjemo celo zgražajo in ga ne odobravajo. Ali kljub
temu so zabili glavo v pesek, uradno molče in se delajo, da verjamejo zgodbicam in
legendam, ki jih o atentatih pri nas širijo njihovi organizatorji. V tej, rekel bi nojevi
politiki, v tem sprenevedanju ali kapitulantstvu se skriva in obstoja moralnopolitična
odgovornost ali v najboljšem slučaju soodgovornost vseh vodilnih ljudi in režima za atent v
Velikovcu. Za atentat torej, ki je v vsakem pogledu v direktnem nasprotju z vsemi našimi
tako glasnimi načeli o mednarodnih odnosih in sodelovanju.
Pri nas v Jugoslaviji se je ustalila precej pogosta navada, da sredstva javnega
informiranja, politiki, forumi, samaritani, poeti in kadeti dvignejo svoj glas v obrambo
ponižanih in razžaljenih. Kolektivni forumi in priznani poedinci sprejemajo resolucije in
deklaracije, pišejo članke in proteste, če, na primer, kdo ogroža varnost naših državljanov
v tujini, ali Slovencev v zamejstvu, ali če belec napade črnca ali bogataš reveža ali močni
slabotnega ali oboroženi neoboroženega. Lepo je in prav, da smo ali da vsaj hočemo in
želimo biti vedno in povsod na strani ponižanih in razžaljenih. Ha, ali res vedno in povsod?
Sedaj na primer leži v bolnici onkraj Karavank mlad človek z odrezano nogo, še včeraj
zdrav in pogumen Slovenec, sin slavnega partizana, komandanta in narodnega heroja Luke
Vidmarja. Leži, trpi in razmišlja. Iz bolnice ga bodo prignali pred sodišče in potem za
dolga leta v zapor, kjer bo gnil in propadal. Ista usoda čaka tudi njegovo sodelavko Blajevo.
Oba sta bila samo izvrševalca neke politike. Kljub temu sta kriva. Kriva moralno in
pravno! Toda oba sta tudi ponižana. Razžaljena. Razočarana. Osamljena! Nihče ni rekel pri
nas ene same javne besede v njuno obrambo! Vsi molče! O pač! Uradna izjava Kaleziča
obsoja atentat in atentatorje. To je višek hinavščine režima. Nekaj je gnilega v deželi in
dolini šentflorjanski.
Razjasnili smo, kdo je dejanski povzročitelj atentata v Velikovcu, ugotovili, kako je to
dejanje v navzkrižju z našimi političnimi in moralnimi načeli, za katere se zavzemamo
doma in v mednarodnih odnosih. Ostane še, da se vprašamo: kaj so hoteli tisti, ki so ukazali
ta atentat? Komu je bil namenjen? Težko je verjeti, da bi bil namenjen kakšnemu poedincu,
recimo kakšnemu našemu političnemu emigrantu ali vojnemu zločincu. Njega bi končno
lahko pričakali in ustrelili pred muzejem, ne da bi s tem ogrožali večje število obiskovalcev
muzeja in razstave. Težko je tudi verjeti, da je bil namen uničiti razstavljene dokumente o
plebiscitu 1920. leta na Koroškem. Ne vem, v čem in kako naj bi taki dokumenti bili za nas
321
dnevnik in spomini___1979
tako neprijetni, da bi jih morali uničevati. Resnica o plebiscitu je itak že dolgo znana in
priznana. Končno nihče več na take razstave ne daje originalov, ampak samo fotokopije
originalnih dokumentov. Torej, niti določen subjekt niti razstavljeni dokumenti, eksponati,
niso bili glavni cilj atentata. Lahko bi človek dopustil možnost, da so bili zgolj postranski
cilji diverzije. In kaj potem? Kaj je bil njen glavni cilj in smoter? Če logično mislim,
pridem do sledečega zaključka: cilj atentata je bil dvigniti temperaturo na Koroškem in
posredno tudi zaostriti jugoslovansko-avstrijsice odnose. Bilo je na dlani, da bo atentat na
Koroškem povzročil program za Slovence. Potem pa bi Jugoslavija dvignila svoj glas v
njihovo obrambo in preko noči bi nastala nova napetost na naši severni meji. To napetost bi
potem naš režim izkoristil in valoriziral ne v Avstriji, ampak na notranjem jugoslovanskem
trgu. Pisali bi protestne resolucije, organizirali politično aktivistične histerije. Napihnili bi
vse to do najvišje možne stopnje. V ozračju vsega tega bi bili notranje težave in problemi
potisnjeni v ozadje. Nekoliko in za kratek čas bi zbledeli. Nezaupanje do Avstrije, do
kapitalizma in do zahodne Evrope bi se, tako so računali duhovni očetje atentata, nekoliko
povečalo ali vsaj obnovilo. Zaostrovati odnose z inozemstvom, ali s kapitalizmom ali s
socializmom, napihovati tako imenovano zunanjo nevarnost ali licitirati manjšinska
vprašanja, vse z namenom, da se mobilizira javno mnenje zoper te zunanje nevarnosti in da
se potem lažje obvladujejo in obvladajo notranji problemi neke dane družbe ali režima. To
so metode, ki niso bile tako nepoznane ali zelo redke v poklicni praksi pretekle, polpretekle
ali sedanje dobe. Stalin, Hitler, MaCarty in "banda štirih" na primer so bili veliki mojstri
in režiserji takih predstav in programov. Atentat v Velikovcu je samo majhen odmev velike
režije velikih, k sreči že pokojnih ali premaganih mojstrov. Toda hkrati tudi dokaz in
opozorilo, da se tudi temne strani zgodovine, kljub vsemu napredku človeštva, zmagam
razuma, človeške morale in vesti, trdovratno ponavljajo.
Zanimivo bi bilo vedeti, ali je bil atentat v Velikovcu prvo in poslednje tovrstno dejanje
naših mojstrov v Avstriji in v inozemstvu? Kdo bi to lahko vedel? Jaz ne vem!
7.oktober
Vsemu navkljub in pred našimi očmi hodi Kardeljev samoupravni sistem rakovo pot.
Kratkomalo, še tisto malo, kar je s težavo shodilo razpada in životari (zlasti v
gospodarstvu). Vendar naši oblastniki in velemožje v Sloveniji previdno molče. Zakaj? Ali
jim manjka poguma? Gotovo! Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni... Sicer pa: njim
je samoupravljanje religija, neostalinizem pa življenje in politična praksa! Taka je žalostna
resnica.
Ogrodje novega sistema
13.oktober
Nekaj ocen sedanje politike in njenih rezultatov, kot jih vidi in ocenjuje Feri Horvat7,
generalni direktor Radenske:
"Feri Horvat:
Ali je humano, da kdo ne dela, pa mora to opraviti drugi namesto njega?
"Administracija ima vsak dan vse več ključev v rokah, kar je osnovno protislovje
7Horvat Franc-Feri, rojen 1929, diplomiral na ekonomski fakulteti, opravljal različne dolžnosti v mladinski
organizaciji in zvezi komunistov, generalni direktor Radenske iz Radenccv.
322
dnevnik in spomini_		1979
razvoja našega samoupravnega sitema: namesto da bi bilo administriranja vse manj, gaje
vse več. In nesmisel pa je v tem, da je hujše administriranje zdaj pod samoupravno kapo,
kot paje bilo kdaj prej, koje imela država v svojih rokah gospodarske odnose s tujino."
In dalje prav tam:
"Ko smo bančništvo reorganizirali, smo rekli, da mora odločanje preiti na združeno
delo. Danes pa ljudje v bančnem aparatu pravijo, da je aparatu laže o marsičem odločati,
kot je bilo včasih, ko so bili tudi direktorji člani teh organov, ko niso mogli tako
manipulirati z njimi. Rekli smo, naj bi glas delavcev bolj neposredno prišel do izraza,
zgodilo pa se nam je nasprotno, da namreč pride manj do izraza. Malo smo idealizirali, kot
daje samoupravljalec že na takšni ravni kot bi mi to želeli. Ob tem človek res dobi občutek
nemoči, odraža pa se ta občutek enako pri bankah, pri samoupravnih interesnih skupnostih
in drugod."
DELO: Sedanji sistem cen mnoge stvari prikriva ali onemogoča. Ali si obetate od
pripravljajočega se zakona o cenah kaj več? Ali so strokovnjaki iz proizvodnje vključeni v
pripravo tega zakona?
HORVAT: Prepričan sem, da nam zakon sam cen ne bo uredil. Vzrok za to, da cene
prehitro rastejo, je gotovo v produktivnosti in v organizaciji. Mislim, da je odnos do dela
trenutno eden naših glavnih problemov. Če hočemo gospodarske razmere izboljšati,
moramo več delati. Vsak naj pošteno izpolnjuje svoje naloge. Bolj bi morali gojiti kult dela,
ne samo materialno, ampak tudi moralno vrednotiti delo. Tudi člana partije bi morali
ocenjevati predvsem po tem, kakšen je njegov odnos do dela, ne pa po tem, koliko funkcij
ima. Mlade ljudi včasih prav kvarimo in jih odvajamo od dela. NI čudno, če potem nekateri
zapuščajo nujne naloge v podjetju in hodijo po sestankih, ker pač mislijo, da je to bolj
konjukturno. Prva partijska dolžnost je ta, da svoje delo opravi v redu in da je drugim za
vzgled.
DELO: To pomeni, da ste pri vas odnos do dela izboljšali, uredili?
HORVAT: Učinkovitost ukrepov proti slabim delavcem je majhna. Pretirano imamo
zaščitene lenuhe.
DELO:Ali vam je morda uspelo vsaj prestaviti sestankovanje iz delovnega časa?
HORVAT: Pri nas so sestanki na koncu delovnega časa, s tem pa so postali tudi krajši. To
bi morali tudi sami politiki zaostriti. Ali je humano, da kdo ne dela, pa mora to opraviti
dmgi namesto njega? Mi smo naredili analizo za prvih šest mesecev in ugotovili, da smo
samo za sestanke porabili 120 tisoč ur. Če to pomnožimo z 80 dinarji, kar je vrednost ure
nekvalficiranega delavca, smo torej izgubili okrog milijardo dinarjev...
DELO: Ali vam ni še nihče očital, da nastopate tehnokratsko?
HORVAT: Samoupravljanje lahko deluje le, če je več samoupravnega reda. Kar pa se
tehnokratizma tiče, sem za stalno konkretno borbo zoper njega, žal pa se velikokrat kar
povprek neupravičen in pavšalno samo direktorje zmerja za tehnokrate. Če nekdo zahteva
323
dnevnik in spomini_		1979
red, če zahteva, da se dela, potem še ni tehnokrat. Če direktorji ne bodo dobro delali kot
poslovni vodje in organizatorji in kot družbeni delavci hkrati in če si sami ne bodo
prizadevali, da bi jim samoupravljanje dobro funkcioniralo, potem gotovo ne bo."
Vprašanja in odgovori so tako jasni, da ne potrebujejo komentarja. Ne preseneča me, da
ljudje tako mislijo in čutijo, kot govori Horvat. Bolj je presenetljivo, da lahko Delo tak
način in smer razmišljanja javno objavi. Ali naj to pomeni, da "tehnokrati" prehajajo v
ofenzivo? Mogoče še ne! Toda ni dvoma, da sta kriza in zagata sedanje politike čedalje bolj
očitni. To dokazuje tudi anekdota, ki jo sedaj - med njimi tudi Nace Voljč - pripovedujejo o
meni. Staneta Kavčiča so vprašali:" Kaj bi storil v sedanji situaciji, če bi bil predsednik
izvršnega sveta Slovenije?" Odgovoril je: "Ustrelil bi se!"
Naj verjame, kdor hoče. Meni ne pride na misel, da bi upihnil svojo lastno luč. Sploh ne
mislim na smrt, ampak na bodočnost.
Zagotovo se ne morem upreti skušnjavi, da ne bi v ta namen skiciral glavnega obrisa
našega ekonomskega sistema in njegove politike.
Obrazložitev modela:
1	- materialni stroški proizvodnje, ki bi jih morala odrediti federacija s predpisano
nomenklaturo in tako preprečiti zlorabe. Med materialne	stroške bi šteli tudi
amortizacijo, katere obvezno, minimalno stopnjo bi predpisala federacija, lahko
različno po panogah oziroma skupinah;
2	- prihodek oziroma bruto dohodek, ki bi ga gospodarska organizacija	dobila,
vnovčila za svoje prodane proizvode ali usluge;
3	- dohodek, pozitivna razlika med 1 in 2;
4	- skupna akumulacija, ki bi jo morala vplačati iz dohodka vsaka	gospodarska
organizacija po odrejeni stopnji od vrednosti osnovnih sredstev, seveda različno po
panogah in skupinah. Okvir te stopnje bi odredila federacija (od - do), konkretno
stopnjo pa republike in pokrajini, seveda znotraj okvira. S tako zbranimi
sredstvi, ki bi se lahko uporabljala samo za razširjeno reprodukcijo, bi razpolagale
republike in pokrajine. To bi bil fond za usmerjanje materialnega razvoja;
5	- čisti dohodek organizacije , ki bi se delil na:
6	- akumulacija gospodarske organizacije in
7- osebna potrošnja zaposlenih gospodarske organizacije.
Okvirne stopnje za delitev čistega dohodka na akumulacijo in osebno potrošnjo, različno
za panoge in skupine, bi odredila federacija, konkretno stopnjo v tem okviru pa republike
in pokrajini. Z ozirom na različno socialno in ekonomsko strukturo in potrebe je
razumljivo, da bi republike in pokrajini odredile različne stopnje. Torej nobene enotnosti
ali usklajevanja, ampak nujne razlike! Gospodarske organizacije bi smele spremeniti
324
dnevnik in spomini_		1979
odrejeno sorazmerje samo v korist akumulacije.
Tako odrejena in ustvarjena akumulacija bi ostala gospodarski organizaciji, ki bi z njo
svobodno razpolagala. Federacija bi zanjo odredila nomenklaturo možne porabe:
razširjena in enostavna reprodukcija, da bi tako gospodarskim organizacijam preprečili
preliv svoje akumulacije v osebno potrošnjo ali v druge neproduktivne namene;
8 - te republike in pokrajini bi dobile pravico in obvezo, da v sporazumu z republiškimi
in pokrajinskimi sindikati odrede tisto spodnjo in zgornjo mejo osebnih dohodkov v
tekočem letu na zaposlenega, ločeno po treh skupinah izobrazbe-osnovna, srednja, višja-
znotraj katere bi se ti dohodki svobodno gibali.
V slučaju, ko bi v neki gospodarski organizaciji padli, recimo za 25% pod minimum, bi
začasno ukinili samoupravo in uvedli prisilno upravo z velikimi pooblastili. V slučaju, ko
bi prekoračili maksimum, bi progresivno obdavčili ta izplačila v korist republike in
pokrajine. S političnimi sredstvi ali celo s prepisom federacije bi morali zajamčiti:
a)	Velik razpon med tisto spodnjo in zgornjo mejo osebnih dohodkov, znotraj katere je
dana samoupravi v delovni organizaciji popolna svoboda. Vsekakor ne izpod 1: 1,7 tako
progresivno:
b)	Obdavčenje za prekoračitev zgornje meje bi še vedno ostalo interes gospodarske
organizacije, da bi se tako borila za svoj čim večji dohodek.
Tak model predpostavlja razvrstitev gospodarskih organizacij v posamezne skupine. To
bi morala napraviti federacija. Potrebne bi bile študije in konsultacije. Končni sklep bi bil
sicer po obliki administrativen predpis države, po vsebini pa rezultat in sinteza:
a)	prakse, analizirali in upoštevali bi lahko zaključne račune za zadnjih 5 let;
b)	sprejete politike, usmerjanja in načrtov, sporazumov in kompromisov kot izjem z
ozirom na začetne težave in razlike. Vem, v določenem smislu se torej vračamo nazaj, v
Kidričeve teze o akumulaciji in potrošnji. Toda samo deloma in v precej spremenjenih
pogojih. Drugega izhoda ni. Sicer pa bi postopoma izpopolnjevali to razvrstitev in
instmmente sistema in jih prilagojevali izkušnjam, potrebam in postavljenim ciljem. Pri
tem bi seveda težili k temu, da bi vsi od države odrejeni normativi tega modela dobivali
čimveč vsaj srednjeročne veljave, da bi lahko gospodarske organizacije gospodarile na
daljši rok.
Ta model zahteva nujno politično podporo in ustezno stanje in delovanje političnih sil.
Predvsem pa:
a) stabilnost in v njej čimvečjo igro tržišča, zakona vrednosti in tržnih cen. Največja
možna stopnja inflacije bi smela biti polovica normalne stopnje obrestne mere hranilnih
vlog, torej ne preko 5%. Tak odnos bi končno postavil upnika v bolj ugoden položaj, kot ga
ima dolžnik z vsemi, za napredek družbe in posameznika ugodnimi posledicami, ki bi jih
tako spremenjen odnos povzročil;
325
dnevnik in spomini_		1979
b)	odločen in neustrašen boj uravnilovki siromaštva in stagnacije. Ta sistem bi zelo hitro
odprl vrata stimulaciji in s tem tudi napredku toda na žalost - smo pač še vedno v obdobju
blagovne proizvodnje in v kleščah zakona vrednosti - tudi povečanim socialnim razlikam.
Prvo brez drugega ne gre, ne glede na naše želje, humanizem in ideale;
c)	takojšnja spremeba vseh tistih predpisov, zlasti na področju delovnih razmerij, ki
sedaj pod zastavo lažne solidarnosti in demokracije poveličujejo nedelo, neznanje, lenobo,
javašluk in nedisciplino.
Zavedam se, da so to samo temeljne postavke sistema. Toda ogrodje je tu. Vem, da je v
njem še precej elementov državne prisile in etatizma. Toda brez tega ne gre. Zame
etatizem ni abstraktno ali filozofsko vprašanje. Vidimo, da se otepamo z njim tako ali
drugače. Kljub Kardeljevim vizijam, kljub novi ustavi itd. itd. ga imamo sedaj več, kot smo
ga imeli od Kidričevih časov naprej. In še mu ne vidimo konca. Raste kot gobe po dežju.
Toda osnovno zlo ni v tem, da ga imamo mnogo in preveč, pač pa v tem, kakšen je, kam
vodi in kaj hoče. No, sedanji etatizem ali, kot pravi tov. Horvat, adminstracija, sploh ne ve,
kaj hoče in kam gre. Je brez perspektive, brez glave in brez jasnih in principielnih
kriterijev. Dela, živi in ukrepa od danes do jutri, iz rok v usta, od julija do oktobra, od
božiča do pusta in se čedalje bolj zapleta, in z njim družba in odnosi v njej, v lastne mreže
neučinkovitosti, javašluka, nestimulativnosti in nizke produktivnosti. V opisanem modelu
pa je vloga etatističnih ukrepov in prisile jasno omejena in odrejena. Njihov namen je
tale: priznati zakon vrednosti; pospeševati selektivnost; dvigniti veljavo živemu in
minulemu delu; stimulirati dobro in kaznovati slabo produktivnost dela; zaščititi
akumulacijo in preprečiti, da bi trošili več, kot imamo. Če, oziroma ko bo ta sistem sprejet
in bo zaživel, je seveda možno v njem dvoje: ali krepiti in širiti elemente etatizma in slabiti
pristojnosti samoupravljanja ali obratno, krepiti samoupravljanje in slabiti etatizem. Če bo
prvo ali drugo, ni predvsem odvisno od tega, ali je ta etatist in oni samoupravljalec, ta
birokrat in oni demokrat, ta bedak in oni genij. Ne, tako mišljenje je lastno sedanji politiki
in njenim ustvarjalcem. Če bo prvo ali drugo, je odvisno od rezultatov dela vse družbe. Če
bodo rezultati, če bi se povečevala produktivnost dela in z njo nacionalni dohodek, potem bi
v sistemu lahko slabili etatizem in krepili samoupravljanje. V obratnem primeru bi morali
dmžba in oblast ukrepati obratno. To je imperativ logike in družbenih zakonov! Da je to
res tako, priča sedanja čedalje večja moč administracije, to se pravi etatizma. Se nikoli
toliko besed in fraz o samoupravljanju itd. itd. kot v zadnjih letih. Se nikoli toliko
etatističnih reminisenc kot prav v tem obdobju. Lahko bi se torej reklo: Čimbolj molijo
boga, toliko bolj se približujejo hudiču!
Dan X
17. oktober
Osnutek dnevnega reda za čas po dnevu X.
I. Politično:
a)	povedati, kje smo in kakšno je pravo stanje - začasno se bo standard znižal;
b)	vzroki, ki so pripeljali do tega: utopija - čvekanje - nesposobnost - hinavščina -
uravnilovka itd.;
c)	pokazati, kje je izhod: delo - znanje - stimulacija - realnost - poštenost.
326
dnevnik in spomini_		1979
II. Operativno:
1.	Zamrzniti plače in cene - začasno blokirati, popolnoma ali delno, ostale fonde v
delovnih organizacijah, razen amortizacije in odplačila anuitet.
2.	Okrepiti moralnopolitično in normativno operativno strokovna vodstva v delovnih
organizacijah.
3.	Moralnopolitično in s predpisi udariti po nedelu, postopanju in nedisciplini. Takoj
ukiniti vse predpise, ki posredno ali neposredno omogočajo, podpirajo ali celo stimulirajo
slabo delo in dohodek mimo dela.
4.	Poenostaviti sistem odločanja in s tem povečati učinkovitost;
5.	Drastično zmanjšati administriranje;
6.	Znižati število zaposlenih pri sedanjem obsegu družbenega proizvoda za 15 %;
7.	Odpirati nova delovna mesta, seveda zgolj ob predpogoju, da bo to povečalo
proizvodnjo in družbeni proizvod zlasti v sledečih slučajih:
a)	delo v več izmenah - boljše izkoriščanje strojev. V ta namen dati stimulacijo
organizatorjem novih izmen, na primer jim za 2-3 leta povečati osebne dohodke za 50 - 80
%, če bi uspešno organizirali delo v več izmenah, kot je sedaj;
b)	dovoliti obrtnikom, da imajo lahko več delavcev, npr. 15-20;
c)	dovoliti kmetu, lastniku zemlje, da ima lahko do 10 stalnih ali sezonskih delavcev. Ne
mu obdavčiti delovne sile;
d)	stimulirati povečanje tercialnih dejavnosti. V ta namen dopustiti, da vse tiste obrtne in
storitvene usluge, ki niso neposredno povezane z varnostjo občanov, lahko opravljajo tudi
priučeni delavci. Torej dovoljenja za take obrti zamenjati samo z obvezo, da se tak delavec
- obrtnik prijavi in registrira pri občini.
8.	Sedaj izvažamo 15% družbenega proizvoda. Prioritetna gospodarska naloga je
čimprej podvojiti izvoz, doseči torej 30%. Da bi to dosegli, stimulirati izvoz z vsemi, celo
prohibitivnimi sredstvi. Podrediti tej nalogi zlasti: emisijo, kreditno in monetarno politiko
in ostale gospodarsko operativne odločitve.
9.	Povečati minimum obdelovalne zemlje na 25 ha.
10.	Dati subvencije preko nizkih cen reprodukcijskega materiala vsem, ki obdelujejo
zemljo, rede živino ali perutnino. Vnaprej jim garantirati določene odkupne cene in
prodajo njihovih proizvodov.
11.	Ukiniti stanovanjski prispevek.
327
dnevnik in spomini_		1979
12.	Prodati vsa družbena stanovanja sedanjim stanovalcem. Kdor ne kupi, izgubi
stanovanjsko pravico. Rok odplačila 15 -20 let. Vplačane anuitete porabiti kot kredit za
izgradnjo nove stanovanjske površine. Kredit bi dobila podjetja, ki grade stanovanja, in
tudi občani - stanovanjski interesenti. Nujna soudeležba!
13.	Ukiniti vse davke na prodajo ali zamenjavo zemlje, stanovanj in ostalih nepremičnin.
14.	Iskati inozemska posojila za stabilnost valute in za devizne rezerve.
15.	Privabiti inozemski kapital za skupna vlaganja v razmerju 51% - 49% v korist naših
sredstev. Dati možnost izvoza njegovega dela dobička in	vpliva na strokovne in
poslovne odločitve pri poslovanju takih gospodarskih organizacij.
S temi in še z drugimi ukrepi bi v nakazani smeri v zelo kratkem času povečali
produktivnost in družbeni proizvod, da bi potem začeli postopoma dvigati standard in
graditi bolj samupravni ekonomski sistem. Seveda bi tudi v njem zadržali stimulacijo, vpliv
tržišča in ekonomsko prisilo in tekmo. Slabili pa bi funkcijo in vpliv države in krepili
samoupravljanje (glej mojo skico iz 13.oktobra).
Titovo pojmovanje enotnosti Partije
22. oktober
Čitam Titova zbrana dela. Zaustavil sem se na strani 95., 4. zvezek, kjer Tito v svojem
poročilu o partiji, napisanem v Moskvi septembra leta 1938, govori o trockizmu in
trockistih.8 Ne preseneča me tedanje stališče. Znano je, da so tedaj vse, ki niso v vsem
pritrjevali SZ in Stalinu, proglasili za trockiste ali liberalce. Skratka, za sovražnike
socializma. Kdor je dvomil, je bil pogubljen. Dvomiti ni bilo dovoljeno. Se manj je bilo
dovoljeno imeti lastno stališče ali celo rezerve ali celo kritizirati katerikoli ukrep Sovjetske
zveze in Stalina. Recimo, da je spričo položaja, v katerem se je tedaj nahajala KPJ in tudi
Tito, zelo razumljivo, da je tako politiko in logiko Moskve slepo izvrševala. Vsekakor pa
je manj razumljivo, rekel bi nedopustno in zgodovinsko netočno, če Tito tudi še 40 let
pozneje pojasnjuje tedanje dogodke in obračun z našimi "trockisti" z argumenti in na način,
ki v bistvu dela žrtve - "trockiste" krive za vse.
Po Titu je bila notranja enotnost partije tista objektivna nujnost, ki je narekovala popolno
poslušnost Moskvi in prepovedovala kakršenkoli kritičen pogled na SZ. Zanimivo, da so s
tem istim argumentom, s potrebo po enotnosti komunistov in socializma hoteli 1948 leta
likvidirati Tita in spraviti našo revolucijo in domovino v podrejen položaj. S tem istim
argumentom enotnosti in internacionalizma hoče Moskva danes likvidirati evrokomunizem
in prepeljati neuvrščene v svoj blok. Se in še je bilo in tudi še bo, tako v nacionalnih kakor
tudi v internacionalnih okvirih, progresivnih, lahko pa tudi napačnih, zgodovinsko
preživelih, človeško sumljivih stališč, programov in akcij, ki jih hočejo njegovi snovatelji
pokrivati in opravičevati s potrebo po enotnosti. No, zgodovina govori tudi o tem, da taki
pozivi k enotnosti, da bi z njo pospeševali razvoj in demokracijo, lahko pa tudi vede ali
nevede prikrili problematično vsebino ali zmoto ali celo svinjarijo in agresijo, niso lastni
samo komintemi in Stalinu, ampak jih zasledimo vsepovsod: med levico in desnico, med
marksisti in idealisti, včeraj, danes in jutri. Ne mislim seveda s tem, daje tedanja borba KPJ
8 Josip Broz Tito, Zbrana dela, 4. zvezek. Borec, Ljubljana, 1979
328
dnevnik in spomini__	1979
za enotnost imela kakšen drug cilj razen revolucije in obrambe domovine pred fašizmom.
V tem pogledu sta njeno stališče in boj čista pred zgodovino. Toda videti samo to, in nič
drugega, ni zgodovinsko točno! Se danes, po 40 letih zmag, zmot, porazov in zlasti
izkušenj, ki so bile tedaj dobljene pod zastavo marskizma in socializma, prikazovati tedanje
dogodke tako, kot da so vsi tedanji omahljivci, dvomljivci in kritiki SZ bili trockisti in
objektivni sovražniki revolucije, pomeni, ne biti na ravni zgodovine in njene dialektike.
Ponavljati danes stare recepte in argumente samo zato, da bi se dokazala nezmotljivost
partije, ni početje, dostojno zgodovine in veličine borbe in zmag te partije.
Ne bi ugovarjal, če bi citirani Titov komentar zgolj pojasnjeval tedanjo potrebo po
enotnosti partije, če bi, skratka, pojasnjeval njeno tedanjo dnevno politiko. Toda on ima
oziroma hoče imeti svojo zgodovinsko težo in utemeljitev. Njegova tendenca je
zgodovinsko vseobsegajoča in zato tudi zgodovinsko netočna, površna in človeško krivična,
in to tembolj, ko gre za kadre, ki "niso takoj razumeli bistva ali smisla takratnega boja naše
Partije, so povečini ostali na pozicijah našega revolucionarnega gibanja".
Ni dvoma, da so bile v tridesetih letih razmere in dogodki v kominterni zelo zapletene in
protislovne. In prav zaradi tega nas h globlji analizi teh razmer ne vodi metoda, s katero bi
uporno ponavljali ta ali ona gesla dnevne politike tedanjega časa. K analizi bi prišli samo
pod pogojem, da bi v luči kasnejših spoznanj in dogodkov upoštevali tudi nekatera tedaj še
neznana ali vsaj ne dovolj vidna dejstva. V našem primeru bi tak pristop narekoval
odgovore na razna, zlasti sledeča vprašanja:
Ali so bili res vsi tisti kadri in posamezniki, ki so spričo dogajanj v Sovjetski zvezi
(procesi, pakt, Finska, delitev Poljske itd.) že takrat kritično gledali na nekatere njene
poteze, trockisti ali vsaj objektivni sovražniki revolucije in socializma? In če bi to res bili,
kako je mogoče, da so vendar po oceni Tita "povečini ostali na pozicijah našega
revolucionarnega gibanja"? In kaj, če potemtakem niso bili trockisti in za trockizem? Ali
niso bili tedanji dvomi, kritike in omahovanja zgolj dialektičen odmev na Stalinovo
politiko, na njegove zmote, napake in sredstva, ki so kasneje dobile skupni ideološko
zgodovinski naziv: stalinizem!? Kaj, če so bila ta omahovanja, kritike in dvomi zgolj krik
vesti, protest človečnosti in njenega razuma spričo znanih ali samo slutenih načrtov in
strahot stalinizma!? Ali res ni med tedanjimi kritiki in "omahljivci" in med Titovim "ne"
Stalinu iz leta 1948 nobene zveze? Ali ni naš "trockizem" tistih časov v večjem delu zgolj
začetek, rekel bi spontano, lahko celo anarhično, ne do kraja razmišljeno, lahko tudi
enostransko embrionalno gibanje, razmišljanje, tipanje in oblikovanje in zorenje zavesti o
nečem, kar se je nam, Jugoslovanom, in naši partiji samo deset let kasneje pokazalo kot
grozeča nevarnost in deformacija marksizma in socializma pod zastavo informbiroja? Ali
niso vsi tedanji dvomi, omahovanja in iskanje naših "trockistov" a la Krleža in njemu
podobnih in njihovo razbijanje monolime enotnosti partije zgolj ali recimo tudi začetek
tistega zgodovinskega procesa, ki je detroniziral Stalina, razbil monopol SZ nad
socializmom in razkril njen hegemonizem? Procesa in razvoja torej, ki je odprl vrata
enakopravnosti in neodvisnosti vsem nacionalnim marksističnim gibanjem, partijam in
državam in ki je, gledano objektvino, revolucionaro izredno koristen za nastanek,
napredovanje in utrjevanje socializma v svetu. Ali ni, skratka, početje naših "trockistov in
omahljivih razumnikov" tistega časa v pretežni meri začetek razkrinkavanja stalinizma na
naših tleh in v naši partiji?
In kaj, če naša partija in njeno vodstvo nista ravnala tako, kot sta ravnala - obsodila vse
329
dnevnik in spomini_		1979
dvome - zgolj zato, ker je bilo na ravni zgodovinske nuje, ampak tudi zato, ker sta slepo
zaupala Moskvi in Stalinu? Ali ni očitno, da sta ravnala tako tudi zato, ker nista vedela in v
pretežni meri ne doumela dvoličnosti, deformacije in nevarosti Stalinove politike? Ali ni
očitno, da so bile revolucionarna zavest, spoznanje in predstave o socializmu nasploh in o
njegovih birokratskih nevarnostih še posebej tedaj nepopolne, nestavame, preveč idealne in
polne naivnih utvar in idealizma? Ali so sploh mogle in smele biti drugačne? Ali ni tisti čas
bil klasično obdobje naše revolucionarno ideološke pubertete v odnosu do SZ in Stalina?
Ali je naša partija in njeno vodstvo sploh imelo svojo analizo in pogled na dogodke in
razvoj v Sovjetski zvezi po Leninovi smrti? Ga je sploh poizkušalo ustvariti ali pa je slepo
in brez kritičnega odnosa sprejemalo vse Stalinove teoretično ideološke postavke in
zaključke, s katerimi je opravičeval, utemeljeval, pojasnjeval in prikrival svojo politiko?
Ali ni več kot očitno, da so ideološka teoretična mladost neizkušenih in odvisnost od
kominteme in Stalina, in ne samo potreba po enotnosti, imele svoj vpliv in pomen pri
uradnem stališču KPJ do vsega, kar se je pri nas dogajalo v Partiji ali izven nje, in še zlasti
do vsega, kar bi lahko Sovjeti imenovali antisovjetizem, če uporabim ta še bolj širok in za
Sovjete bolj prikladen izraz?
Samo slepci ali bedaki bi morali dokazovati, da odgovori na postavljena vprašanja
nimajo samo zgodovinskega pomena in da so brez vrednosti in vpliva na danes in jutri. Ni
težko ugotoviti, da bi taki ali drugačni odgovori imeli svoj odmev tudi v naši sedanji
stvarnosti. Priznati dvome, kritiko, rezerve in omahovanja nad enotnostjo ali mimo nje
tedaj ali sedaj pomeni odpirati vrata marsičemu. V končnih posledicah to pomeni ogroziti
sedaj veljavni demokratični centralizem v naši ZKJ in ga nadomestiti z višjo stopnjo
demokratičnosti in z odprtim bojem mnenj na vseh nivojih in v vseh smereh. Će bi se to
zgodilo, bi bil to prehod in skok iz unitaristične v pluralistično socialistično demokracijo.
Nekaj takega ali podobnega je Titu tuje, nerazumljivo, nevarno in objektivno sovražno! Tu
je torej meja njegove zgodovinske razsežnosti, pomena in razumevanja. To je tragično ali
človeško! Zato ni zgolj slučaj, ampak premišljeno dejanje, da je napisal tako enostranski,
površen zgodovinsko statičen in retroaktivno aktivističen (citiram) komentar o nekem
času, nekih ljudeh in nekih dogodkih pri nas. Tega dejstva in take vsebine komenatarja ne
spremeni niti očitno oseben namen Tita, da bi bil do nekega časa, do nekih ljudi in do nekih
dogodkov čimbolj človeški, širokogruden in pravičen.
Slovenija, v Jugoslaviji ali zunaj nje ?
27. oktober
Se vedno straše med Slovenci sledeči dve postavki našega žitja in bitja. Prvič, da nam
Slovencem ni obstanka in perspektive izven Jugoslavije. Drugič, da ne moremo
gospodarsko obstati brez jugoslovanskega tržišča. Oglejmo si bolj natančno to zanikovanje
naše lastne samobitnosti in nacionalne suverenosti!
Najprej moram poudariti, da Slovenci nimamo razloga razbijati Jugoslavijo. Če je
Jugoslavija enakopravna, socialistična skupnost narodov, ki žive znotraj njenih meja, če je
urejena demokratično in če imajo republike dovolj suverenosti in prostora za interese svoje
ekonomije, potem Slovencem ni treba iskati ali želeti okrepitve in samostojne države,
ampak sta tudi naš interes in dolžnost, da tako Jugoslavijo gradimo, krepimo in branimo.
Taka možnost (odcepitev) in nujnost bi prišli v poštev samo v primeru, da bi Jugoslavija:
a) postala taka državna skupnost, da bi v njej zavladala hegemonija enega ali več narodov
nad drugim ali drugimi narodi;
330
dnevnik in spomini_		1979
b) izgubila svojo neodvisnot in se podredila temu ali onemu diktatu iz inozemstva; ne bi
bila več v interesu njenih posameznih narodov oziroma republik in bi se Ie-te odločile za
samostojne države in s tem povzročile njen razpad. Dmgače rečeno, če bi Jugoslavija
razpadla ali bistveno spremenila svojo državno ureditev, in v obeh primerih bi se to
zgodilo proti volji Slovencev, ker to ne bi bilo v našem nacionalnem interesu, potem, kaj?
Kaj bo z nami, Slovenci? Slovenci smo zapisani propadu in smrti, če so resnične postavke,
ki sem jih uvodoma omenil. No, bilo bi še možno, da se priključimo kakšni sosednji državi,
če bi nas hoteli, ali pa da postanemo kolonija kakšne afriške države. Morje imamo in dostop
čmih misijonarjev in suličarjev bi bil mogoč! Kakorkoli so naštete morebitne usode in
sprembe Jugoslavije, na žalost realne, pa je nerealna in samomorilska možnost oziroma
prepričanje, da bi bil to konec tudi za Slovence. Poleg ostalega je vendar tudi zgodovinsko
in izkustveno potrjeno, da se večnacionalne države spreminjajo, nastajajo in propadajo,
njihovi narodi pa žive naprej in si oblikujejo svojim razmeram ustrezne državne tvorbe in
oblike. Ne vem, zakaj naj bi Slovenci bili v tem primeru negativna in samomorilska izjema.
Zagovorniki in propagatoci teze, da za Slovence izven Jugoslavije ni eksistence, običajno
mislijo, da tako utrjujejo Jugoslavijo in preprečujejo med Slovenci težnje po večji
samostojnosti republike ali celo po odcepitvi. Resnica je obratna! Čim bolj bodo Slovenci
prepričani, da je Jugoslavija rezultat tudi njihovih suverenih nacionalnih interesov in ne
zgolj zgodovinska usoda ali alternativa propada in smrti, toliko bolj bodo tudi v
jugoslovanskem prostom aktivni, svobodni, ustvarjalni. Bili bi brez upa in v nacionalni
agonije, če bi bili prepričani, da smo v Jugoslaviji zgolj zaradi tega, ker nimamo nobene
dmge izbire. Misliti tako bi tudi pomenilo, da smo Slovenci že vnaprej pripravljeni
kapitulantsko sprejeti vse morebitne spremembe ali dogodke glede Jugoslavije. Nasprotno,
pa prepričanje, da lahko živimo tudi brez Jugoslavije ali brez take Jugoslavije, ki nam ne bi
bila po okusu in interesu, deluje aktivno in mobilizacijsko v dveh smereh. Prvič, obvezuje
nas, da gradimo in branimo tako Jugoslavijo, ki je za nas sprejemljiva in skladna z našimi
nacionalnimi interesi. Drugič, obvezuje nas in inspirira, da iščemo, se borimo in
ustvarimo svojo samostojno državo, če bi bila Jugoslavija zaradi teh ali onih razlogov
zbrisana sedanjega prostora.
Iz tega stališča in pod to predpostavko torej kritično razmišljam o tezi, da Slovencem ni
obstanka izven Jugoslavije.
Verjemo ni Slovenca, ki ne bi sprejel samostojne slovenske države, socialistične
republike, če bi jugoslovanska politična in družbena scena izsilila ali pogojevala tako
rešitev. Med Slovenci bi taka rešitev pod danimi pogoji dobila popolno podporo.
Notranjepolitične opozicije ali odpora proti taki rešitvi torej ne bi bilo. Zato se pri nas,
kadar se govori o političnih razlogih, ki nasprotujejo popolni samostojnosti, vedno misli na
zunanje nevarnosti, odpore in kombinacije. Res, strah ni brez podlage. To je strah
zgodovinskega izkustva. Skozi stoletja so nas potujčevali in nacionalno ogrožali. Ni mogoče
zanikati možnosti, da bi kdo poizkušal izkoristiti stres na jugoslovanski sceni zato, da bi
obnovil svoje osvajalske težnje do nas in do naše zemlje. Vendar, tudi ni mogoče zanikati
dejstva, da so nacionalna osvajanja in zatiranja vsaj v Evropi končana in da je v Evropi
končan zgodovinski proces nastajanja in oblikovanja narodov in njegovih integralnih
ozemelj. Sedanje mednarodne razmere so po zaslugi svetovnega demokratično
nacionalenga gibanja, zavesti in spoznanja precej drugačne in bolj ugodne od tistih, v
katerih smo bili izpostavljeni najhujšemu raznarodovalnemu pritisku. No, seveda vse
nevarnosti in kombinacije niso odstranjene. Zato je seveda tudi za nas bolje, da Jugoslavija
331
dnevnik in spomini_		1979
ostane in mi v njej. Toda, če to ne bi bil slučaj - postaviti se moramo aktivno in borbeno, ne
že vnaprej vreči puške v koruzo! Poiskati moramo zaveznike in podporo napredne
mednarodne javnosti. Ob taki predpostavki ne izgleda nerealna, ampak verjetno in v skladu
s smerjo razvoja nacionalnoosvobodilnih teženj, da bi lahko ustanovili svojo suvereno in
neodvisno (ali vsaj nevtralno) demokratično in socialistično državo.
Kar se tiče gospodarske eksistence Slovenije, če bi se bilo nujno odločiti za ta korak, je
mnogo bolj rožnata, kot.se to zdi marsikomu na prvi pogled in ob prvih računih. Priznam,
ideološko-politični vidiki in nastanek samostojne socialistične republike Slovenije niso
odvisne samo od nas. Odvisni so lahko bolj ali manj tudi od zunanjih činiteljev. Na njih
lahko vpliva v večji ali manjši meri taka ali drugačna mednarodnopolitična situacija in
odnos sil. V danih mednarodnih odnosih se za nas v političnem pogledu lahko skriva
pomembna neznanka, bodisi kot nevarnost bodisi kot podpora. Z ekonomijo je drugače.
Vse kapitalne in odločilne ekonomske poteze in rešitve, če bi do tega prišlo, bi bile
predvsem odvisne od nas. Odvisne bi bile od našega dela, od naše sposobnosti,
ustvarjalnosti in razuma. Naša nacionalna produktivnost dela bi bila odločujoč činitelj za
naše gospodarsko stanje, razvoj in perspektivo. Naša ekonomska struktura je tako
raznotera in po svojem tako majhna, da bi jo z ustreznimi napori, stimulacijo, in četudi
začasno z nekimi žrtvami in odrekanji, lahko zelo hitro vključili v mednarodno delitev
dela v takem obsegu, da bi izravnali našo devizno bilanco do tiste stopnje in nuje, ki bi že
omogočila redno obratovanje vsem našim poglavitnim proizvodnim zmogljivostim. Čim bi
to dosegli, bi iz vode zlezli na suho.
Normalno obratovanje obstoječih proizvodnih kapacitet bi bil prvi cilj naše nacionalne
ekonomije. Čim bi ga dosegli, bi s tem že premagali prvi zastoj in ustvarili pogoje za hiter
gospodarski napredek. Vsi se zavedajo - tudi tisti, ki so ali niso prepričani, da lahko živimo
in gospodarimo brez jugoslovanskega tržišča - da je naša Ahilova peta nasploh in v tem
primeru še posebej naša devizna bilanca. Zato si oglejmo nekaj njenih številk. Dosedaj
porabimo okrog 55% družbenega proizvoda doma. Na jugoslovansko tržišče izvozimo
okrog 30%. Ostalih 15% izvozimo v inozemstvo. Znano je, da morajo srednje razvite
nacionalne ekonomije, pod pogojem, da niso preveč enostransko sestavljene, izvoziti od 25
- 30% družbenega proizvoda, da bi lahko normalno funkcionirale. To pomeni, da bi morali
mi naš izvoz podvojiti. To je zelo velika in težka naloga. Vendar ne izgleda nedosegljiva ob
pogoju, da bi tako povečani izvoz ne napravili na račun notranje potrošnje, ampak na račun
zmanjšanega izvoza na prejšnje jugoslovansko tržišče. Ali drugače in enostavno: če bi
polovico sedanjega izvoza na jugoslovansko tržišče preusmerili v druge države, predvsem
na industrijsko bolj zahtevna tržišča, bi izravnali našo devizno bilanco do nujno potrebnega
ravnotežja. Kvantum je torej tu! Toda na žalost ne kvaliteta! Kvantitativni premiki torej ne
bi silili v ospredje! Pač pa bi z vso težo pritisnila na nas kvaliteta! Prepričan sem, da je
slovenski strokovnjak in delavec ob ustrezni politični klimi, ekonomski nuji in stimulaciji
sposoben proizvajati mnogo bolj kvalitetne proizvode, kot jih proizvaja sedaj, saj mu je
sedanje jugoslovansko tržišče bolj potuha, razvada kot pa selekcija in konkurenca.
Naj zaključim: če bi se dogodilo, in lahko se dogodi brez naše krivde in nam navkljub, da
bi se naša federativna mamica Jugoslavija blagovolila posloviti od tega sveta, potem, dragi
Slovenci in Slovenke, proč s solzami in obupom! Nikar ne misliti, da je prišel konec in
smrt! Dvignimo glave in stisnimo pesti! Odločno in razumno, spretno in pogumno, hitro in
složno si zgradimo nov dom: Socialisično republiko Slovenijo!
332
dnevnik in spomini_		1979
29. oktober
Pozno popoldne. V Ljubljani pod Rožnikom. Stojim pri oknu in zrem južna pobočja
tivolskega gozda. Turoben poznojesenski dan. Obzorje je zakrito za oblaki in meglami kot
živa koprena; tiho, nizko in dolgočasno lebdi nad pokrajino. Tudi drevesa žalostno
povešajo svoje že na pol gole krošnje. V neenakomernih presledkih zdaj tu zdaj tam se
odtrga list z drevesa in se počasi spusti proti tlom. Spotoma zapleše svoj mrtvaški ples. V
zraku valovi sem in tja. Rahlo se dvigne in zopet pade. Tako vse nižje in nižje, dokler ne
doseže tal. Ko je že na tleh, se še rahlo dvigne in zopet pade. Počasi. Ne mudi se mu.
Obotavlja se, kot da ne bi hotel vedeti, kaj mu je storiti. Vidi se, da mu je težko, da je
žalosten, ker seje iztekel - od pomladi do jeseni - njegov kratki čas.
Neka postava gre po cesti mimo hiše. Zavita je v oguljen plašč. Sklonjena in zamišljena v
samo sebe. Nič. Samota. Za njo pride skupina šolarjev. Pet jih je. Štirje dečki in deklica.
Prvošolčki. O nečem se živahno pogovarjajo. Ustavili so se. Enemu od dečkov vsi ostali
nekaj živahno pripovedujejo. Nagovarjajo ga, prepričujejo. Soglasni so! Obrnili so se proti
gozdu. Pogledajo levo in desno po cesti in že tečejo vsi preko nje na travnik in dalje k
potočku in njegovi prvi koskadi, ki se vabljivo svetlika ob robu gozda. Spuščajo se k njej,
najprej previdno, skoraj boječe, in že jih je pritegnila njena mikavnost. Zatopili so se v
igro. Hoteli bi, kdo ve kaj. Mogoče zaustaviti potoček? Ali spremeniti njegovo koskado v
mogočen slap, da bi butal, grmel in padal v globino? Morda se jim potoček že zdi velika
reka polna krokodilov, s katerimi se pogumno bojujejo. Nemara se igrajo poplave in
rešujejo deklico iz penečih in grozečih voda. Ali pa pošiljajo po vodi pozdrave in vesela
sporočila v tuje in neznane kraje? Mogoče je prav ta hip deklica spremenila tolmunček, ki
je pod vodopadom, v veliko jezero in sebe v rusalko, ki prebiva v njem. No, utegnilo bi
biti, da niso tako romantični in pravljični. Da, verjemo so bolj sodobni. Torej je tolmunček
olimpijski bazen in oni, prosim lepo, olimpijski zmagovalci, ki pravkar stopajo na oder, da
prejmejo zlate medalje ob zvokih fanfar. Srečen trenutek. Ta za metuljčka, oni za kravi,
tretji za hrbtno, četrti za tisoč petsto. In ona? Oh, ona je edinstvena... To je že tretja zlata...
Nepremagljiva... Enkratno! Blazno! Oh, mladostne sanje, neuničljive ste! Zato ta peterica
šolarjev zagotovo ne vidi in ne občuti sivine jesenskega dne. Ni jim mar narave, ki umira.
Nič ne vedo o pol golih krošnjah dreves. Ne zanima jih let porumenelih listov, ki padajo na
zemljo. Ne občutijo še minljivosti vsega živega. Srečni in veseli jezdijo na svoji fantaziji kot
na belem konju življenju naproti.
Nisem jim zavidal. Vesel sem bil skupaj z njimi. Tudi jaz sem bil nekoč mlad. Hodil sem
v šolo, čofotal ob potočkih, sanjaril in popotoval kdovekam. Spominjam se, da sem bil
strašno bogat, tako bogat, da bi obdaroval vse, ki nimajo, in so reveži. Bil sem močan in
premagal vse, ki so bili hudobni in pomagal vsem, ki so bili slabi in pomoči potrebni.
Manjkalo mi je kruha toda hrepenel sem po pravici. Pritiskali so me k tlom, toda rasel sem
kvišku. Zaupal sem, in bil prevaran. Smejal sem se dolgo in večkrat. Jokal kratko in
poredkoma. Kdaj je bilo vse to? Bilo je nekoč, ne še tako dolgo tega. Gledam na koledar.
Ne, zmotil sem se. Ze pol stoletja je minilo od tedaj.
Zdrznil sem se ob tej misli. Da, jutri je moj rojstni dan. Imel jih bom šestdeset. Moj
rojstni danje tudi začetek moje konfinacije. Jutri bo sedem let. Šestdeset plus sedem bi torej
lahko bilo geslo mojega življenja v tem trenutku, bolje rečeno moje usode. Krasna prilika,
da nekoliko pobrskam po svoji notranjosti, da se pogledam v ogledalo ali da si izprašam
333
dnevnik in spomini_		1979
duha, voljo in vest. Skratka, ker moram biti po uradni zapovedi sam, da napravim pogovor
s samim seboj. Iskren! Neizprosen! Brez utvar, strahu in predsodkov. Velja. Greva. Kje
začeti? Začni pri rojstvu. Prav. Ali si žalosten, ko pomisliš, da je mogoče že vse
najlepše za teboj in da ti je srečati samo Se starost, če ni drugače zapisano
med zvezdami?
Žalosten? Čemu in zakaj? Nisem med tistimi, ki stalno objokujejo svojo mladost ali svojo
slavo in preteklost. Živiš, človek božji, in bodi vesel, da si še živ. Lahko bi bil na primer že
osemintrideset let v grobu. Ubili bi me lahko že jeseni enainštiridesetega leta. Ni malo
mojih vrstnikov, ki počivajo že od tedaj. Tudi niso bili mnogo srečnejši tisti, ki so odšli
nekoliko let pozneje. Srečno sem previharil tiste vojne čase, ko je botra smrt buljila v nas
od vsepovsod. Previharil pod pravo zastavo in na pravi strani. Koliko jih je, ki so poginili
kot psi v imenu, za interese in cilje volčje drhali fašizma. Bil sem vojak revolucije.
Ob mojem rojstvu je izgledalo, da sem rojen za hlapca in da bo hlapčevanje moj poklic.
Namerilo se je nekaj drugega. Postal sem puntar in partizan. Iz upornega dečka in naivnega
skojevca seje izcimil razmišljajoč samorastnik.
Nisi sam. Mnogo jih je med nami, ki imajo tako ali podobno pot. Zato...
Vem. Me veseli: čimveč jih je ali jih bo, toliko bolje. Mislim, čimveč gospodarjev in čim
manj hlapcev. To je bil in ostane glavni uspeh, smisel in cilj mojega življenja. Vem, da sem
samo del celote, toda vendar jaz, vedno tudi jaz in nikoli samo številka, recimo samo eden
ali celo samo ničla. Torej tudi jaz. Ta jaz ne zahtevam samo zase, ampak si jaz tudi Ti, on,
vsakdo, seveda, če ga niso spremenili ali če se ni sam že rodil ali se kasneje spremenil v
številko, to se pravi v ničlo. Nisem terjal te pravice in možnosti zato, da bi samotno in
oddvojeno živel v svojem vrtičku. Sem človek revolucije in socialistične družbe. Moji
ideali in cilji so bili ideali in cilji naše revolucije in socializma. Boril sem se za njih in jim
ostal zvest vedno, včeraj, danes, jutri. Pripadam generaciji, ki je umirala pod zastavo, na
kateri so bile napisne besede: Svoboda, narod, socializem, človek, pravica!
Domnevam, da si Se vedno samozavesten in skoraj zadovoljen s samim
seboj? Ne motiš se. Zadovoljen, da nisem postal slep in gluh od sovraštva, da se nisem
izgubil v omamnih labirintih oblasti ali se zadušil s prazno frazeologijo in čvekarijo. Nisem
klečal pred nikomer. Nisem tajil ali zatajil tistega, kar so videle moje oči ali čutilo moje
srce. Razumi me pravilno. Ne govorim o svojih dejanjih, ki jih je bilo mnogo, in in
raznoterih pametnih in nespametnih in naivno zanesenih. Jaz govorim samo o svojem
celokupnem jazu, govorim o sebi in o svoji vesti. Če bi čutil, da sem izgubljena reva ali
preplašen hlapec ali prebrisan špekulatn in trgovec s prepričanji, ki obrača svoj plašč po
vetru, bi se vsaj jutri, ko mi bo šestdeset let, globoko zamislil. Postalo bi me sram samega
sebe in bil bi nesrečen. Napil bi se in rogovilil (kakor mnogi) v svojem pijanem junaštvu.
No, ker vem, da sem ostal zvest revoluciji in samemu sebi, sem zadovoljen in
samozavesten. Jutri bom veselo in srečno praznoval svojo šestdesetletnico med svojimi
dragimi, ki bodo z menoj.
Ali misliS, da je človek ob svoji Sestdesetletnici lahko iskreno vesel? Zakaj
ne bi bil? Recimo, začetek starosti, približevanje smrti? Pha! Vedno mi je bil tuj
tisti mistični odnos do smrti. Kaj, hudiča, bi rogovilil z njo! Bo že sama prišla. Tuja mi je
starčkova zloba ali obup, zavist ali solze, s katero ob misli na smrt mnogi starci
334
dnevnik in spomini_		1979
obremenjujujo svoje "drage" in mlade. Ne morejo in ne znajo se sprijazniti z zakoni
življenja. S prstom ne bi mignili, če bi vse človeštvo izginilo s površja zemlje, samo da bi
oni večno živeli. To je egoizem brez primere. Kaj boš pleteničil in špekuliral! Človeško je,
da si se rodil, in človeško je, da umreš. To je naša skupna usoda, pravica in resnica. Ne
trdim, daje človek vesel, ko se sreča s starostjo in ko začuti, da smrt ni več daleč. Toda jaz
ne doživljam tega kot krivico in tragedijo, ampak kot realno nujnost, ki je sestavina
življenja, trudim se in jo želim sprejemati čimbolj stoično in dostojanstveno. Taka je moja
filozofija starosti in smrti sedaj in želim, tmdil se bom, da bo taka tudi ostala vse do
trenutka, ko bom odpotoval tja čez, od koder ni vrnitve.
Kaj pa tistih plus sedem? Pravzaprav nič posebnega. Logično nadaljevanje vsega.
Pravim nadaljevanje, ne pravim konec. Konec te povesti je še pred nami in videli bomo,
kakšen bo. Izgubili smo bitko in nekaj časa. Nismo še izgubili spopada in vsega časa. Zato
sem ostal moralno in intelektualno trden, brez omahovanja in obžalovanja. V teh pogojih in
v sedanjih razmerah sem bolj zadovoljen, da sem pod konjem kakor pa na konju. Vsebina
spopada je danes bolj jasna, kot je bila kdajkoli. Nič ne more zaustaviti somraka bogov.
Družbena tehtnica se mora prevesiti. Kardeljev sistem in vizije bodo propadli. Poti sta
samo dve: ali se bomo prej ali slej zavalili v odprto konservativno vladavino
administrativnega socializma, po vsebini zelo podobnega sovjetskemu, ali pa bomo našli
izhod v očiščenju in pomlajanju. Srednje poti ni. Če se zgodi prvo, sem osebno zadovoljen,
da sem bil nihče, ko so to pripravljali, čeprav bom težko prizadet sodoživljal tako usodo in
deformacijo naše revolucije. Če pride dmgo, bom imel prijetno zavest, da je prišlo tudi z
mojo udeležbo. Se vedno upam, da se sedaj zato tako približujemo prvi možnosti, da bi tik
pred dvanajsto doživeli stres in se z njegovo pomočjo in silo preusmerili k dmgi. Tudi če se
motim, da doživimo najhujše, ne morem in nočem pozabiti, kam vodi ta ali ona pot. Ne
morem in nočem prenehati ločevati sedanjo unitaristično, birokratsko kvaliteto socializma
od one, bodoče, resnično pluralistične, demokratske in racionalne. Ob taki zgodovinski
alternativi in vsebini spopada me moja osebna usoda in konfinacija, ki jo prenašam,
hudičevo malo briga. Kratkomalo, ne pride do živega. Sem imun in vzvišen nad njo.
Vzdržujem se kot celovita, moralno trdna in intelektualno mobilna osebnost na dva načina:
prvič tako, da vse bolj spoznavam, da sem ponovno na pravilni in napredni strani
družbenih dogajanj, kot sem bil leta enainštirideset ali oseminštirideset. Ponovno sem med
tistimi, ki niso imeli nič oblasti, pač pa mnogo vere, zanosa in trdno prepričanje, da se bore
za zmago pravične stvari (1941), in med tistimi, ki so branili bolj človeško podobo
socializma in zoper katere je bila usmerjena sila desetkratne premoči (1948). V obeh
primerih smo zmagali mi. Dmgič tako, da se živo zanimam za vse, kar se dogaja, kritično
analiziram obstoječe in nemirno snujem obrise in vsebino bodočega. Res sem fizično
odrezan in zvezanih rok, zato pa duhovno, moralno in miselno povezan z mnogimi, ki niso
prenehali kritično misliti, upati, želeti in hoteti.
4. december
Pred seboj imam Kimovo knjigo Marxovo razumevanje znanosti in tehnike. Zelo
obetaven primer, kako marskistični teoretiki na Slovenskem neustvarjalno in profesorsko
ponavljajo Marxa. (Ali samo pri nas?) Omenjena tema nudi lepe možnosti za to, da bi jo
avtor analiziral s stališča sedanjosti in prihodnosti ali da bi v njej iskal odgovor na
vprašanje: kako in v kakšnem obsegu vpliva znanost in tehnika na sodobni kapitalizem,
kako in v kakšnem obsegu, v kakšni smeri je ali ni udeležena pri izgradnji sedanjih
socializmov. Ali nič od tega. Avtor zgolj ponavlja znana Marxova stališča in preklada
335
dnevnik in spomini___1979
njegove citate sem in tja. Skoda. Kima se spominjam kot razmišljujočega in mnogo
obetajočega mladeniča. V tej knjigi se mi kaže zgolj kot priden profesor in že nekoliko
dolgočasen razlagalec Marxa. Ni dvoma, da je Kardelj v zadnjem desetletju svojega
življenja uspel na teoretičnem področju marskizma zadušiti ne samo vse heretične, ampak
tudi vse ustvarjalne misli in posameznika, zato tudi ni iskanja, ni polemik, ni zmot in ni
analiz. Vse "teoretično" delo je šolsko razlaganje in ponavljanje klasikov marksizma in
Kardelja. Žalostno in dolgočasno!
Domača in svetovna praksa socializma in kapitalizma pa sta nabiti z novimi
razsežnostmi, protislovji in dinamiko, ki terja novih analiz in teoretičnih ugotovitev in
zaključkov. Če v tem trenutku ostanemo samo pri Kirnovi knjigi, bi bilo zelo zanimivo
analizirati odnose, možnosti, vplive in prakso, ki se kaže in prepleta med tehnologijo in
družbenim sistemom oziroma sistemi.
Bilo bi pričakovati, da bo knjiga napisana na tej podlagi. Kajti samo v tem smislu bi
lahko v današnjem času ustvarjalno razvijali Marxovo pojmovanje znanosti in tehnike.
Toda avtor se temu izogne. Ostane zvest ponavljanju. Najprej odkloni in obsodi vse izme
kot na primer: idealizem, tehnološki in družbeno tehnološki determinizem. Potem pa začne
prepisovati in izbirati citate iz Marxovega Kapitala. Rakova pot spričo rastoče vloge
znanosti in tehnike v dvajsetem stoletju. Oglejmo si nekaj konkretnih primerov za to
trditev:
Zakaj se Leninova vizija socializma v Sovjetski zvezi ni uresničila oziroma je
degenerirala v stalinizem? Samo zaradi okrutnosti in prebrisanosti Stalina? Ali tudi zaradi
pomanjkanja splošno demokratičnih in humanističnih političnih tradicij? Ali mogoče tudi
zaradi materialne zaostalosti, zaradi nizke stopnje razvoja proizvajalnih sil, pri čemer sta
bili tehnika in znanost važen činitelj. Bi lahko rekli, da je tudi odsotnost razvite tehnike in
znanosti važen činitelj? Bi lahko rekli, da je tudi odsotnost razvite tehnike in znanosti
botrovala težavam izgradnje socializma v Sovjetski zvezi? Po Marxovem Kapitalu naj bi
kapitalizem zagotovo uničil samega sebe zaradi vse večje revščine proletariata. Ko to
pišem, je v zahodni Nemčiji 500 000 nezaposlenih. Vsi dobivajo podporo v višini 80%
njihove zadnje plače. Višina podpore za brezposelne je torej izdamo večja, kot so zaslužki
zaposlenih delavcev enakih kategorij v katerikoli socialistični deželi, vključno z
Jugoslavijo. Zakaj? Je mogoče postal kapitalizem bolj moder in usmiljen od tistega iz
Marxovih časov? Vsekakor. Je moč delavskega razreda večja? Brezpogojno! Toda tudi
kapitalistična dmžba je bogatejša, in to predvsem zaradi družbene produktivnosti dela, pri
kateri imata znanost in tehnika odločilni pomen. Toda vidimo, da se ni zaradi tega samo
povečalo bogastvo kapitalistov, ampak se je bistveno povečal standard vseh zaposlenih in
tudi brezposelnih. Napravimo primerjavo. Pri povečanju težav in zaostrovanju nasprotij v
prvi deželi socializma je botrovala odsotnost bolj razvite znanosti in tehnike. Obratno
vidimo, da prisotnost razvite znanosti in tehnike blaži razredna nasprotja v kapitalizmu,
konkretno v zvezni republiki Nemčiji. Kim pojasni to čarovnijo z Marxom.
Vse je jasno. Da ne bi bilo nesporazuma ali utvar, je treba dodati: Marxova ugotovitev
velja tudi za socialistične družbe, vključno za jugoslovansko! Pristaši in aktivisti
Kardeljeve samoupravne doktrine mislijo drugače. Po njihovem je nujno napraviti še
dodatni revolucionarni napor, premagati še poslednje tehnokrate, birokrate in liberalce, in
združeno delo bo zakorakalo v carstvo svobode in blagostanja ne glede na družbeno
336
dnevnik in spomini_		1979
iniduvidualno produktivnost dela in ne glede na stanje, vpliv in prisotnost tehnike in znanja
pri nas nasploh in v neposredni proizvodnji še posebej. Res, škoda da ni Kim s svojo knjigo
vsaj z malim prstom pokazal na to našo, uradno in veliko samoupravno utvaro!
21. december
Javorškova Nevarna razmerja so dobila svoj epilog. Čeprav imajo Razmerja v sebi
mnogo personalizma in osebnih računov, graj in slavospevov, so vendar v bistvu nek
prikaz kultumopolitičnih razmerij. Take in tako jih je Javoršek podal. Tako so jih sprejeli
in razumeli bralci. Glede tega ni nesporazuma. Razmerja so jasna. Slovenske kultumike-
razumnike in njihovo počutje v socializmu je Javoršek odklonil. Se več. Posadil jih je z
maloštevilnimi izjemami na zatožno klop. Hkrati je zapel hvalnico duhovnemu očetu
sistema in politike, to se pravi Kardelju in s tem posredno tudi sistemu in tudi veljavni
uradni politiki. KultumopolitiCnâ razmerja so potemtakem po Javoršku zelo preprosta,
jasna in črnobela. Kultura in razmerja so dobili oceno nezadostno. Politiki in politika so
dobili oceno odlično!
Ne vemo zagotovo, kako in zakaj je Javoršek prišel do omenjenega ocenjevanja.
Domnevam, da so ga k temu nagovarjali, misleč, da bi bilo tako njegovo pisanje bilo
pozitivna postavka v dnevni bilanci uradne politike. In tudi domnevam, da je bil Javoršek
prepričan, da bodo njegova Nevarna razmerja povečala in okrepila tudi njegov ne preveč
velik politični, moralni in kulturni ugled. Povečala naj bi ga seveda na borzi dnevne
politike in ne med slovenskimi razumniki, glede katerih je bil Javoršek mnenja, da jih je
koristno in tudi možno oblajati.
Odmev na knjigo poznam. Bil je tako silovit, enodušen in odklonilen, da so pred njim
utihnili celo uradni ideologi in politiki. Razen nekaj skromnih poizkusov obrambe knjige
(glej okrogla miza Dela) ni bilo nič rešenega ali storjenega v njen prid. Se več! Vsakemu
vsaj nekoliko političnemu človeku se je pokazalo, da Javoršek in njegova pisarija nista in
da ne moreta biti pozitivna postavka v bilanci slovenske uradne politike. Bilo je videti in
čutiti, da jo lahko začneta s strani izdatkov celo obremenjevati. Za Kardelja in njegov
režim namreč ni dobro, če ju Javoršek preveč hvali, ko v isti sapi pošilja na vešala skoraj
vse slovenske kulturnike in razumnike.
Ko so ti oblastniki spoznali, so Javorška odpisali, bi se reklo, vrgli so ga levom. Cene
Logar je samo eden izmed njih. Ko je Javoršek doumel, kaj se dogaja in kako veter piha, je
za Delo napisal tole:
"Sporočam vam, da ne bom več sodeloval z Delom ne kot gledališki kritik ne kot stalni
zunanji sodelavec in tudi ne kot član sosveta Književnih listov. Članek Ceneta Logarja, ki
ste ga objavili v treh nadaljevanjih, ste namreč objavili, ne da bi mi ga dali prej v branje
(kar je navada pri kulturnih časopisih). Če bi Logarjevo pisanje videl, bi stopil k njemu in
ga prepričal, naj ne sili v javnost s takimi lažmi, potvorbami in nesmisli, ki bodo v škodo
njemu samemu in slovenski pameti. Zdi se mi tudi nenaravno, da lahko urednik Književnih
listov, ki pozna moje življenje do nadrobnosti, z mimo vestjo spusti na papirje toliko
neresnic, ki so zame vsestransko škodljive. In da s to škodo moralno koplje grob ekipi, ki se
je zbirala okrog Književnih listov z namenom, da bi vsaj v zadnji četrtini stoletja popravila
katastrofalne posledice kulturne politike Dušana Pirjevca in njemu podobnih. Vodil sem
polemike z Janezom Gradišnikom in njegovo pičevsko druščino, s tržaško postojanko
337
dnevnik in spomini_		1979
Edvarda Kocbeka, predvsem pa z vso tisto zoprno skupino, ki se je pod okriljem znane
izjave režiserjev zaletavala v ljubljansko Dramo in kulturno politiko SZDL. Poleg tega sem
se spopadal z najrazličnejšimi oblikami malomeščanske in suženjske narave v slovenski
kulturi in zašel v težke osebne konflikte. Za svoje delo nisem nikdar našel nikakršne
moralne opore, nasprotno, po izidu Nevarnih razmerij je prav časopisno podjetje Delo
objavljalo zoper mene najbolj sramotilne spise. Od Stihove histerične neumnosti v Naših
razgledih do ugotovitve Bogdana Novaka v Teleksu, da bi me bilo treba povoziti z avtom,
pa tja do Ceneta Logarja... gre ena sama veriga moralnih diskvalifikacij, ki spodkopujejo
mojo angažiranost, s tem spodkopavanjem pa Delo dokazuje, da za mojo angažiranost nima
nobenega posluha. Mnenja sem, da Delo skrbi predsem za pestrost, privlačnost (in
revolverstvo) časopisa.
Ko vam sporočam, da z vami ne morem več sodelovati, moram poudariti, da ne gre za
nikakršno užaljenost, ampak za prepričanje, da bi bilo zame nečastno, če bi bil pri vas še
naprej zgolj v najemniškem odnosu brez slehernega človeškega dostojanstva."9
To Javorškovo pisanje je docela jasno. Mogoče velja pripomniti, da sta Delo in Književni
listi v tem primeru zgolj poštni nabiralnik za sporočilo, ki ga Javoršek pošilja
vsemogočnim! Nima namreč poguma niti modrosti, da bi se javno prepiral z njimi. To mu
ni šteti v zlo. Ni da bi človek dajal prevelik poudarek računčkom in špekulaciji z Nevarnimi
razmerji. Vendar ni prezreti, da se je tudi ob tej priliki pokazala neka podoba neke politike.
Mrazi me, ko mislim nanjo. Čeprav skoraj ne morem ubežati skušnjavcu - zadovoljstvu, ko
mi razum šepeta, daje Javoršek dobil, kar je zaslužil.
Ko smo že pri začetkih Književnih listov velja iztrgati nakaj stavkov tudi iz pisma, ki ga
je Valentin Tratnik poslal iz Idrije:
"Berem Književne liste kot novost v četrtkovem Delu in razmišljam, ustvarjam si
mnenje. Mislim, da nisem belcebub, če si od uradniške politike književnikov in bralstva
želim odgovore, ki zadevajo vse nas. Berem mlačne prispevke, prepirljive, spome, in vse,
kar pač objavljate. Delček vesti je v prispevkih, so pa tudi očimi pogovori, ki težijo k temu,
da nič ne povedo. Ne krivim za to mlačnost in ničevost le književnike, literate, kritike in
eseiste ter pisce vseh zvrsti, ker niso vsega krivi edino le oni, temveč splošno kulturno
klimo in cenzuro, ki ima zagotovo velik prestiž... Vsi poznamo vpliv cerkvenega Mahniča
iz Goriškega v slovenski kulturi, koje žigosal in bičal vse, kar se mu je zljubilo v slovenski
kulturi. Vemo, kako se je počutil pesnik Simon Gregorčič in takratni ustvarjalci v ptičji
kletki. Berem kritike, ki letijo na rovaš Jožeta Javorška, Zupana, Kocbeka in podobne in
vidim, da udrihajo po njih enako kot nekoč Mahnič. Bral sem dela kritiziranih in ne
strinjam se z vsemi njihovimi stališči. Razumem te krščansko vzgojene osebnosti, ki so kot
krščanski socialisti izbrali isto pot kot večina iz vrst delavcev, kmetov, poštene inteligence,
teistov ali neteistov, se nekje v boju razočarali in neosvobojeni dočakali svobodo in v
povojni graditvi in današnjosti nove družbe prišli na križpotja, če jih tako imenujemo...
Gnojna bula slovenske kulture le ostaja Mahnič in današnji Mahniču podobni, pa naj. je
Mahnič služil cerkvi in njenim dogmam, današnji Mahniči pa novi oblastni moči, združeni
v posvetni samoupravni oblasti in cerkveni skupnosti, dejstva ne spremeni."10
9	Blišč in beda urednikovanja, DELO, Književni list, 20.12.1979.
10	Prav tam.
338
dnevnik in spomini_		1979
Itd., itd. Pismo takrat ni bilo objavljeno, je pa zdaj, dejstva se ne spremene. Bil sem
izredno presenečen, ko sem prebral te vrstice. Kako enostavno pisec čuti in pokaže na
bistvo nerešenega stanja in odnosov v in do slovenske kulture.
30. december
Predzadnji dan leta. Lahko bi rekli, da je letošnje leto ob svojem slovesu pokazalo - vsaj
v gospodarstvu - svoje podobe pravi obraz. Našega gospodarskega čudeža je konec. Kako je
mogoče tako slabo in malo delati, in vendar sorazmerno dobro živeti, se je glasilo
vprašanje. Odgovor: mogoče je vse dotlej, dokler zadolženost v inozemstvu ne preseže
zmogljive meje. Sedaj jo je dosegla. Skoraj deset let smo tako živeli. Zaradi tega so se
kopičila in povečevala strukturalna neskladja in protislovja. Premalo smo vlagali v
infrastrukturo. Naraščali so dolgovi v inozemstvu. Osnovna sredstva niso bila
revalorizirana v skladu z inflacijo in tako smo posegali celo v njihovo vrednost, oziroma
mnoge delovne organizacije so jo delno prelivale v svoj osebni dohodek in jo kratkomalo
jedle. Naša udeležba v evropski in svetovni menjavi je upadala in veča se naš devizni
primanjkljaj. Povečevala seje naša migracija in odvečna delovna sila na vasi. Bistvo našega
gospodarskega čudeža je torej v slabem in kratkomiselnem obnašanju in
zadolževanju. Računi so sedaj m in plačevati jih je treba skupaj z obrestmi, ki niso mnogo
manjše kot dobljeni krediti. Naraščanje zadolženosti in relativni padec izvoza, kar je nujna
posledica domače inflacije in nizke produktivnosti dela, so končno dosegli tako kritično
točko, da so v federaciji zatrobili preplah. Melodija preplaha je stara. Devizni in
materialni primanjklaji so novi. V letošnjem letu je stopnja inflacije okrog 25%.
Izvoz je pokril samo 49% uvoza. V inkriminiranem lem 1972 ga je pokril 69% Padec je
katastrofalen. Bistvo predlaganih ukrepov je restriktivno, administrativno in
centralistično. S takimi ukrepi se progmatistično mši sistem. Zožuje se maneverski prostor
združenemu delu in krepi se etatizem. Kako preroško zveni sedaj moj stavek iz leta 1970,
izrečen na seji predsedstva ZKJ, ko sem dejal(citiram po spominu): "Bolje sedaj malo
etatizma kot nekoč pozneje mnogo." Kako so me napadali Kardeljevi trabanti zaradi te
izjave. Sedaj pa strahopetno molče, ko se podira še tisto malo samoupravljanja, kolikor smo
ga uspeli z velikimi napori zgraditi. Fantastičen paradoks. Dejansko zožujejo in utesnjujejo
zdmženo delo, istočasno, takorekoč v isti sapi, pa govore o njegovih vse večjih pravicah in
vse večjem vplivu. Dejanja vlečejo nazaj! Besede votlo donijo - naprej! Rekli so:
Stabilizacija je bila infalcija. Rekli so: Povečati izvoz in zmanjšati uvoz. Dogodilo se je
obratno! Rekli so: Udeležba bank pri investicijah naj se zmanjša, udeležba zdmženega
dela pa poveča. Rezultat je obraten. Rekli so: Strukturna neskladja zmanjšati! Dejansko so
se povečala. Kot zakelto! Če rečejo A, se dogodi B. Zakaj? Odgovor je preprost: Kar seješ,
to boš žel, ne glede na to, kaj in kako pri setvi žlobudraš!!! Dejali so: Inflacija,
zadolževanje v inozemstvu, nedelo, demagogija, uravnilovka in birokratizem. Vse to sedaj
žanjemo. Na žalost je žetev obilna in bogata. Težko in grenko bomo pospravili in
pogoltnili. Toda morali jo bomo. Milom ali silom. Izbire ni! Sedanji ukrepi ne bodo dali
rezultatov. Uradna misel in oko vidita posledice, ne vidita vzrokov. Bolezen zdravijo z
aspirini, potrebna je operacija. Skrope liste, a drevo ima bolne korenine. Izravnavajo
makro ekonomske bilance, toda izvoz nestabilnosti je v mikroekonomskih organizmih, v
nizki produktivnosti dela, kije zagospodarila v združenem delu, ne zato, ker bi bili delavci
slabi ali leni, ampak zato, ker je s političnim ozračjem, ki ga je ustvarila partija, in še z
drugimi ukrepi devalviralo delo, znanje, disciplino in stimulacijo. Razbohotili in pobesneli
so nedelo, neznanje, primitivnost, neodgovornost, destimulacija in tu in tam že tudi
339
dnevnik in spomini_		1979
anarhija. Te nadloge so se v združenem delu, v delovnih organizacijah tako utrdile,
politično, pravno in operativno, da jim ne prideš več do živega samo z besedo ali pridigo.
Take pridige so glas vpijočega v puščavi. So nič ali celo manj kot nič! Potrebne so temeljite
spremembe.
Treba je revalvirati zakon vrednosti, prisilo tržišča, stimulacijo, znanje in ustvarjalno
delo. V ta namen bi morali marsikaj od Kardeljevih tez in sistema zavreči, spremeniti in
dopolniti. Toda vse njegovo delo in stališča so v verbalnem smislu še vedno tabu! Via parti
pa jih rušijo in zapuščajo na zelo široki fronti in dokaj hitro. Rušijo jih v smeri krepitve
federalnega etatizma in birokratizma namesto da bi jih rešili tako, da bi krepili vpliv
neposrednih blagovnih zakonitosti, stimulacije in selekcije. Jadramo torej iz dežja pod kap.
Groze nam torej poplave. Razne in velike:ideološke, politične, socialne in moralne. Se
bomo utopili v njih in končali v administrativnem socializmu balkansko jugoslovanskega
tipa? Se bomo samo okopali, očistili in spametovali ter končno splavali na suho? Tako se
glasi vprašanje ob vstopu v novo 1980 leto. To bo leto velikih preizkušenj in grenkih
spoznanj. Za njimi pa pridejo trenutki velikih odločitev. Čutiti in slutiti jih je na obzoiju.
Grozeče in vztrajno se približujejo.
340
Stane Kavčič
DNEVNIK IN SPOMINI 1972 - 1979
Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana 1988
Uredila: Igor Bavčar, Janez JanSa
Časopis za kritiko znanosti
109/110,1988
Ustanovitelj
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in Ljubljana
Izdajatelj
Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubljana, Kersnikova 4
Izdajateljski svet
Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Branko Gregorčič, dr. Andrej Kim, predsednik, Srečo
Kim, Igor Omerza, Vika Potočnik, Marjan Pungartnik, Leo Šešerko
Uredništvo
Igor Bavčar (odgovorni urednik), Bojan Korsika (glavni urednik), Igor Omerza,
Janko Zlodre, Bogomir Kovač, Janez Janša, Andrej Klemene, Srečo Kim, Milan
Balažic, Vekoslav Grmič, Lev Kreft, Mitja Maruško, Samo Skrbeč, Siniša Zarič,
Peter Wieser
Prostori uredništva
Kersnikova 4, Ljubljana, tel. (061) 319-498
Celoletna naročnina za posameznike 8.000 din, za institucije 25.000 din.
Cena te dvojne številke 25.000 din
Razmnoževanje
ČKZ, Kersnikova 4, Ljubljana
Revijo sofinancira Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost Slovenije
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421 -/74 z dne 14.3.1974 je revija
oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.