šklepetanja preplašenega Cenca z levico za šop las, . zasukal proč od glavnega oltarja Ln ga rinil z desnico med obema vrstama klopi po sredi cerkve proti izhodu.
Vsakdo od strmečih vernikov je pričakoval, da bo obračunal Tinek z drznežem na prostem s klofutami in zasluženimi brcami. Od zunaj ni bilo slišati niti enega odjeka udarca ali kake psovke ter grožnje.
Smešni ter resni dogodek, ki sta sledila z bliskavico drug drugemu, sta pahnila v začudenje, iznenadenje in ostrmenje vse, ki so bili priča pecke in takojšnjega obračuna.
Novi mehač
Duhaprisotnost je priklical iz občega začudenja ministrant, ki je pozvonil k začetku pol-nočnice. Zvoncu je odgovoril organist z običajnim pritiskom na nožni bas in nekoliko pozneje na manual ali na tipke orgel. Orgle so dobivale za vse številne registre dovolj sape. Prebiranje orgelskih piščalk na bas in pisk je motil s kora glasen pouk: »Tako, hudoba cencasta, za nekaj časa je dosti!«
Vsako klopotanje orgelskega meha je pospremila dobro slišna grožnja: »No, ali boš, ali ne? Le pritisni, sicer ti populim ušesa in lase!«
Študiranim in preprostim Poljancem je bilo
menjaval po svoji dragi volji. Napram prijateljem in znancem je bil mnenja, da je nena-vezanost na samo eno žensko bitje največja prostost, katero prav razumejo posebno pametni in res prosto misleči naprednjaki.
Pri vsej bahavosti o neoviranem uživanju pa je pozabil, da je najbolj nevarna igrača v moški roki — ženska!
Stari osel gre na led Francluh se je igračkal z gospodaricami, dokler ni naletel na pravo, na — Lapuhovo Uršo. Znala je staro grčo tako zvabiti iz brloga zakrknjenosti, da se je motovilo staro na pozno jesen svojega življenja zaljubil in kazal očitno ljubosumnost. Starostno ljubezen, kateri je bilo primešano ljubosumje, je znala Urša z žensko zvitostjo tako pogreti, da je bil tolikanj oprezni, preudarni in življenjsko preizkušeni Podhostnik ob vsako razsodnost. Zahteval je lisičjo Uršo čisto zase in jo rotil, da ga mora poročiti. Babnica je na videz oklevala, dokler ni stari bedak ugriznil v njeno «adnjo vabo:
»Poročim te, a poprej sodni prepis grunta na moje ime!«
Francluh je hlastnil kakor gluh in z zavezanimi očmi po tem trneku, obvisel ter je prepustil črno na belem prefrigani zapeljivki domačijo brez kakega izgovora v trdnem prepričanju, da mu bo zakon s preljubo Urško odprl na starost poslednji zemeljski raj sreče.
v začetku polnočnice jasno: Tinek je sprejel Karbaševega Cenca v uk za — mehača!
Spreobrnjenje
Kako dolgo in kako je vlačil Karbašev Cene meh prvič in zadnjič pri polnočnici v domači župni cerkvi, se tudi pozneje ni prav spominjal. Niti dejanskega očetovega obračuna radi pecke na svetem kraju in njej sledečega osra-motenja pred celotno župnijo ni občutil. Zavedal se je, da med počitnicami nikakor ne sme med domačine, ki ga bodo zmerjali za mehača, ker je prezrl Tunekovo smrt in ga je pahnilo pravo Tinekovo uho radi nedolžne pecke v toliko sramoto.
Karbašev Cene je delal one božične počitnice bridko pokoro, katera pa je bila v domači fari prav za prav komaj začetek vsega onega, kar je sledilo bridkega in naravnost nevzdržnega iz ust študentovskih sorojakov v mestu.
Vsekakor pa je bila ona usodepolna pecka mejnik v Ceneovem dijaškem življenju. Iz slabega in nagajivega študenta je postal radi posledic zasmehovanja in zmerjanja z meha-čem vzoren ter povsem umirjen dijak, kateri je končal srednjo šolo z odličnim uspehom.
Mladostni spokornik Karbašev Cene še danes rad pripoveduje o oni ponesrečeni pecki pred polnočnico v domači župni cerkvi, koje posledice so mu urezale kot nekaka roka božja debel kos — lažjega gosposkega kruha.
Toliko žensk je oropal časti ter poštenja in jih naganjal od hiše, Lapuhova pa je njemu zadrgnila vrat v trenutku, ko je najmanj pričakoval.
Z listino prepisa Podhostnikove domačije v nederjih je odlagala s poroko od tedna do tedna, od fašenka do Velike noči, a po Božiču se je poročila z živinskim prekupčevalcem Pondelakom, s katerim sta bila že dalje časa na skrivaj v španoviji. Čez noč je postal zaslepljeni Francluh ne samo preužitkar brez preužitka, ampak berač, katerega se lahko spodi ob vsaki priliki in ob vsakem vremenu od hiše.
Prav in čisto se je iztreznil stari panj, ko je iz jeze radi ne samo odbite, ampak poho-jene ljubezni zbolel in ga je zavlekla Urša iz hiše v mrzli hlev na slamo. Kakor Job je preživljal blizu eno leto na prepereli slami v hlevu. Živa duša ga ni tolažila. Ženski svet mu je naravnost privoščil strašno pokoro, katero je zaslužil z mladostno ter moško surovostjo in z brezobzirnim teptanjem spoštovanja do ženskega spola.
Novi in v našem kraju bolj tuji Pondelak se je mudil redko dalje časa na priženitvi. Njegov prekupčevalski in mešetarski poklic ga je klical daleč naokrog po okraju. Usoda starega Francluha mu je bila kot barantaču postranska zadeva, v k tero se ni zaletaval in je prepuščal skrb za dom ženi, ki je prislužila iepo domačijo in bila lastnica.
Končno je tudi mene radovedneža zadovoljila omenjena razlaga, katera je morala vse-kako biti pravilna.
Navadil sem se na hriborske marinarje, ki so bili vsi od najmlajšega do najstarejšega pravi planinski originali. Naziv »bergmarinar« je bil ob svoj prvotni pomen v letih svetovne vojne, ko pri naborih niso več gledali na popolno gladkost in brezhibnost moškega vratu.
Slučajno zadet pravi vir
Uganka glede zgodovinske podlage in izvora »bergmarinarjev« je bila slučajno razvozlana nekaj mesecev pred izbruhom vojne. Zbrani smo bili neko nedeljo popoldne za gostoljubno mizo v Dravi leta 1923. smrtno ponesrečenega g. Friderika Volčiča, dolgoletnega župnika v Breznu ob Dravi. Med obedom je bil gospod gostitelj poklican od mize in je precej dolgo izostal. Ko se je vrnil v družbo, je nevoljno objasnil daljši izostanek z besedami:
»Človek mora biti založen s centi potrpežljivosti, preden kaj dopove našemu todlaste-mu .bergmarinarju'.«
Sedel sem tik cerkvenega ključarja Rižni-ka ali p. d. Grossa, ki je letos zatisnil v Gospodu oči v visoki starosti 85 let. Komaj mi je udaril na uho iz župnikovih ust dobro znani »bergmarinar«, sem se obrnil na starega Grossa z vprašanjem:
»Morda bi znali vi, ki ste starejši od nas in domačin, pojasniti, od kdaj smeši narod golšaste ali krofaste hribovske hruste in velikane z .bergmarinarji'?«
Stari se je nekoliko zamislil, nekaj godrnjal, tleskal s kazalcem in sredincem desnice in je bil pripravljen, da mi zaupa, česar ni beležila nobena kronika in mi ni znal raztolmačiti niti en izobraženec. Dobrosrčni ključar je bil samo še mnenja, da je cela »gšiht« precej dolga in bi jo bilo dobro preložiti na čas proste zabave po kosilu.
Pojav prvega marinarja v Dravski dolini
Častitljivi oče Gross je ostal mož beseda. Ni se dal po končanem obedu znova prositi, da pouči vse omizje o pravem izvoru prvotno posamične in šele z leti posplošene označbe krofastih orjakov z »bergmarinarji«.
Pustimo, naj nam pove leta 1914. priletni brezniški posestnik Rižnik, kako je bil on sam v mlajših letih priča, ko se je porodil prvi »bergmarinar« v Dravski dolini.
Stari Gross je pripovedoval takole:
Na desnem bregu Drave v naši župniji Brezno je obče znano obširno, dasi precej raz-
Strašen obračun
Na prvi sveti večer pod priženjeno streho se je bolj pozno vrnivšemu Pondelaku zdelo čudno, da sta sama z Uršo. Ko jo je prijemal radi odsotnosti starega, je lagala, da se je čudaški starec odmaknil za praznike od hiše neznano kam.
Izgovor ni držal. Barant^ča so bili podkurili ravno za ta večer njegovi tovariši, kako mora dopustiti, da gnije pravi posestnik Podhostni-kovine pri še živem telesu na gnoju v hlevu in vpije s poslednjimi močmi v nebo, naj mu pošlje smrt!
Urša je začutila naenkrat jekleni prijem moške moči za obe roki, presunil jo je možev pogled, ki ji je prodrl do dna njene zlobne duše in pokorila se je glasu, kateri je veleval:
»Vzemi luč in pokaži mi starega! Smo vendar ljudje, če že ne pravi kristjani.«
Pondelača je svetila brez ugovora v hlev v noči, ki je sveta vsakemu, katerega je rodila slovenska kmečka mati.
Na sam božični večer se je nudil živinskemu mešetarju ob kupu gnojne slame tako nepopisno grozen prizor, da je potisnil proti ženi obe pesti ter zavpil z nečloveškim glasom:
»Hudičeva dekla In morilka!«
Kletvice in očitka se je hudobna babura tako prestrašila, da ji je padla petrolejka iz rok in babnica je zbežala iz strahu pred povsem spremenjenim možem izpred smrtne po-
Januš Goleč:
»Bergmarmarji«
Zagonetna označba
Kot mlad predvojni kaplan na danes obmejnem Remšniku sein opazil med številnimi drugimi gorskimi posebnostmi ter ednostmi še zasmehljivo označbo »bergmarinar« (gorski ali hribovski mornar). Ta priimek se je oprijel kakega krepkega potegona, ki je bil radi predebele hibe na vratu zavrnjen pri vojaškem naboru koj na Drvi pogled, ne da bi se n u bilo treba podvreči natančnejši zdravniški preiskavi. Hribovski »bergmarinarji« so bili kijub telesni moči dobrodušneži, ki niti najmanj niso zamerili '--;ovke in so se ji celo še
sami smejali, dasi marsikateri niti razumel ni, kakšna pošast bi naj bila »bergmarinar«.
Ker sem naletel sčasom na »bergmarinarje« po drugih obdravskih župnijah, sem bil radoveden, kje in kdaj je pognal ta prav za prav žaljivi ljudski privesek, ki se je v teku let po Dravski dolini nekako posplošil. Zapisanega ni bilo o »bergmarinarjih« po župnijskih kronikah nič. Starejši duhovni tovariši so bili mnenja, da gre pri izrazu »bergmarinar« za navadno ljudsko preziranje onega, kateri bi bil rad vojak, a mu je zabranila majka narava z nepotrebnimi obložki vratu to za vselej in vsakemu vidno.
treseno naselje Rdeči breg. Prebivalci so po večini premožnejši gruntarji in nekateri bogati-	. . . .,
V mojih fantovskih letih se je pojavil v naši farni cerkvi za Marijino žegnanje lep človek v uniformi, kakršne ni videl do tedaj še noben kmečki človek iz Brezna. Vsi smo prepoznali v tako čudno preoblečenem Kasjako-vega Petra z Rdečega brega. Kmalu po šoli je zginil zdoma in se učil nekje trgovine. Kako je pa zašel v povsem in vsakemu tujo uniformo s kratkim nožem ob strani, s tremi zvezdami na hrbtnih koncih globoko izrezanega suknjiča in z okroglo čepico v roki, je bila velika uganka.
Med vso službo božjo je vse gledalo le prikazen Kasjakovega Petra, ki se je vrnil po tolikih letih med domačine, da bi se z njimi ponorčeval v fašenski preobleki.
Po svetem opravilu so obstopili Petra starejši in mlajši znanci. Pozvali so ga na odgovor, kako da igra maškare na žegnansko nedeljo in na svetem mestu.
Dobri Peter se je smejal hribovcem, ki so gledali prvič pred seboj, kar teče Drava skozi Brezno, avstrijskega marinarskega podčastnika. Dolgo je potreboval in vso moč šolane zgovornosti je porabil Peter, preden je dopovedal, da je res vojak, ki pa ne hodi po zemlji in ne jaše na konju, ampak se vozi z barko po morju iz enega dela sveta v drugega.
Težko so razumeli Brezničani Kasjakovo razlago o marinarskem vojaškem stanu, a verjeli so mu, ko so mu še otipali čepico, z zvezdami okinčani suknjič ter čisto kratko sabljico ob levem boku.
Ker je bil Kasjakov Peter tedaj sigurno prvi marinar v Dravski dolini, je postal pravo božanstvo vseh Kobancev in Pohorcev od Brezna do Dravograda ves čas dopusta.
Prvi »bergmarinar«
Marinarja Kasjaka sosed na Rdečem bregu je bil Pušnikov Polda, sin edinec iz petične pohorske družine. Polda je bil velike postave, močan, dobrosrčen, a usoda narave ga je udarila pri rojstvu s tem, da mu je nekoliko pri-strigla pravo pamet in v fantovski dobi pa mu je še neusmiljeno odebelila vrat. Mladi Pušnik ni bil za razvajeno oko pri kupcu, pač na suhem denarju in po obsežnem posestvu planinski bogataš, ki bo lahko izbiral med ženskim svetom, ko bo šlo za ženitev. Starši so mu oskrbeli po možnosti skrbno vzgojo. Vešč je bil branja ter pisanja. Njegova edina nedeljska zabava je bila, da je pozvanjal pri
stelje starega Podhostnika ven iz hleva proti hiši. Razljuteni Pondelak je zdivjal za begunko, ki je pa zaloputnila vrata hleva tako, da so se močno zaprla in ni mogel v temi zadeti na kljuko. Z brcami je skušal odpahniti trdovratna vrata, pa ni šlo. Odpornost vrat ga je razbesnela, da je tolkel po njih s pestmi.
Naenkrat ga je splašilo ter vzdramilo mu-kanje ter rožljanje živine z verigami. Ozrl se je po hlevu, po katerem se je med švigajočimi plameni kadilo ...
Prešinila ga je zavest, da je razbita svetilka zanetila ogenj, ki bo usodepoln v nočni temi in na bolj samotnem kraju. Z vsemi zbranimi močmi je zbil vrata s tečajev. Val svežega zimskega zraka je podpihal steljo. Na mah je bila vsa notranjost nizkega hleva v plamenih, kateri so se poganjali proti lesenemu stropu.
Še živi mrlič na goreči slami se je pretresljivo zvijal s poslednjimi močmi kot črv, če stopiš nanj, živina je rohnela, njene ovratne verige so rožljale, plamen je že toliko zago-spodaril po hlevu, da na reševanje ni bilo niti misliti...
Ponđelak je kričal iz obupanih prs na pomoč v samotno — sveto noč, iz katere je odmeval klenk farnega zvona, ki je vabil k polnoč-nici...
Nebo je zažarelo v jasni zimski noči... Sij razkačenih plamenov se je poganjal daleč proti nebu iz vse Podhostnikove domačije, ko
fari med sv. mašo. Za prepustitev te častne službe je dajala njegova mati mežnarju obilno biro.
Pogled na Kasjakovega marinarja ni omamil nikogar tako kot Pušnikovega Poldeta, kateri je že tudi dozoreval za vojaški stan. Mladi Pušnik, kateremu se pred snidenjem s Petrom nikoli ni sanjalo o vojaštvu, kaj šele o marinarjih, je na mah vzplamtel za marinar-sko uniformo. V mesecih Petrovega dopusta je pozabil na zvonove, v cerkvi se je počutil nepopisno počaščenega, da je smel stati poleg Kasjakovega marinarja.
Kaj vse je moral Peter razlagati Poldetu o službovanju in doživljajih na morju, ni znano. Na vsak način je tiščal mladi Pušnik tako dolgo vanj, da mu je izročil pri odhodu z dopusta črno na belem beležko: »Leopold Pušnik z Rdečega brega prosi naborno komisijo, naj ga dodeli bergmarinarjem.«
Kakor hitro je hranil Polda v žepu s črnilom na papirju, da ga bodo vzeli k »bergmarinarjem«, je bil v devetih nebesih. Vsem nevernim Tomažem, ki so si upali na glas briti norce iz njegovega vojaškega opređelenja, je molel pod nos pisanje Kasjakovega Petra, prvega marinarja iz Dravske doline.
Koliko smeha ter zabave je bilo z omejenim Poldetom, ko se je predstavil naborni komisiji in pokazal pisano željo, kam naj bo dodeljen! Gospodje so se krohotali, da so tle-skali po kolenih. Vtaknili so Poldetovo prošnjo v njegov žep, najvišji ga je celu brez vsake preiskave potrepljal po rami z besedami:
»Lepo zopet hrani prošnjo, ti bo še prav prišla.«
S to opazko se je imel Polda za potrjenega marinarja, kateremu je bilo treba samo še uniforme in barke.
Preteklo je nekaj mesecev. Od vojaške oblasti ni bilo še nobenega poziva, v katerem bi bilo sporočeno mlademu Pušniku, da mora na barko in na širno morje. Čas je nekoliko potolažil in ublažil Poldetovo nestrpnost na vpoklic. Toliko mu je bil pripomogel Kasjak z omenjeno prošnjo, da je veljal međ domačini za »bergmarinarja«, čeprav je cesar pozabil nanj. Mladi Pušnik je bil drugi marinar v Dravski dolini, in to ni bil nobeden pred njim, pač pa za njim, in sicer radi njegove izredne ter nenadne smrti, ki je globoko pretresla vso brezniško faro in njene sosede.
Nenadna smrt
Božični prazniki so bili ono leto, ko je veljal Pušnikov Polda za »bergmarinarja«, brez
so se zbirali na mestu maščevalne nesreče posamezni sosedi, ki so bili na poti proti fari...
Nikdo ni gasil, ker je bil ogenj popolen gospodar po vsem deloma zrušenem in vpepelje-nem imanju ...
Nihče od gledalcev ni vpil na pomaganje, nihče ni tekal zmedeno sem ter tja, vsi so zrli v obračun božje pravice molče, v zavesti, da propada in se spreminja v pepel na mah, kar je sejala, gojila, negovala in grešno uživala človeška izprijenost skozi desetletja ..
Pogorela je do tal ono sveto noč nekdaj ponosna Podhostnikova domačija z vsem, kar je bilo pod njeno streho.
Pondelak se je zgubil najbrž ob izbruhu nesreče neznano kam in se ni več vrnil k brezsrčni ženi, kateri ni hotel nikdo pomagati, da bi si zgradila na pogorišču vsaj zasilni dom. Zemljo je razprodala na malo in se klati nekod po svetu... —
Tevžekovo razkrivanje skrivnosti se šele pričenja
Ko je stari Tevžek zaključil povest Pod-hostnikovega preužitkarja, je pogledal zmagoslavno po nas poslušalcih in pribijal, da je njegov doživljaj še nekaj bolj strašnega, kakor to, kar je čital v časopisu, da se je zgodilo letošnjo jesen v Slovenskih goricah.
Mislili smo, da se je dobričina dovolj na-klepetal in se bo poslovil, a smo se zmotili.
snega. Prevladovalo je južno in toplejše vreme.
Brezničani so bili zbrani polnoštevilno pri polnočnici, pri kateri je pozvanjal in pri povzdigovanju in obhajilu celo trjančil Polda. Ko je bila polnočna služba božja končana, so se porazgubili vsak na svoj osamljeni dom. Samo farani z Rdečega brega so šli v večji skupini skupaj preko župnijske posesti na brod, ki obratuje še danes dnevno preko Drave in bil v teku desetletij povzročitelj več smrtnih nesreč.
Brodar je čakal na običajni prevoz s svetilko v roki in vabil v čoln moške ter ženske, ki so hotele po bližnjici preko Drave na Rdeči breg.
Zadnji je prikolovratil mladi Pušnik. Brodar je hotel že odbiti čoln od brega v reko, ko je opazil zakasnelega zvonarja in je počakal nanj. Polda v čolnu ni sedel k sosedom, ampak je zamišljeno stal ter se razgledoval po ravno tamkaj močno valoveči, deroči in na vsej poti od izvora do iztoka najbolj padajoči Dravi. Brodnik je krenil čoln na odhod. Kakor hitro je zadrčalo vozilo v pravo smer ter je zaškripal škripec po vodilni vrvi, je pritrdil brodar krmilo z železnim klinom ob stranico čolna in začel z lučjo v roki pobirati brodnino od potnikov. Ker je Polda še vedno stal liki kapitan na poveljniškem mrrtu ladje, ga je potisnil brodar pri mimohodu ob stran z opazko: »Bergmarinar, popazi na krmilo, da ne bi valovi izbili klina!«
Komaj je stopil neroda proti ročaju krmila, že je bil klin iz luknje in deroči Dravi prosto prepuščeno krmilo je z enim zamahom po-smuknilo dolgopetega »bergmarinarja« iz čolna v reko.
Slišati je bilo mogočen plusk, pretresljiv krik nenadno v vodo padlega, čoln se je zasukal in valovje ga je skušalo odtrgati od glavne vrvi. V obči zmedi ter kričanju v čolnu se ni nikdo zmenil za nesrečnega Poldeta, katerega je Drava odnesla, ne da bi se bil kdo zmenil zanj.
Velike duhaprisotnosti je bilo treba, da je preizkušeni ter močni brodnik osvojil krmilo, čoln pravilno uravnal in ga srečno dotiščal do drugega brega. Iz smrtne nevarnosti srečno oteti so šele na drugem bregu opazili, da so se vsi sosedi z Rdečega brega prepeljali, le »bergmarinarja« je odnesla Drava na samo sveto noč.
Naplava trupla in pogreb
Vest o smrtni nesreči na Dravi na sveto noč se je z bliskavico razletela po vsej Dravski
Po kratkem oddihu je povzel znova besedo in rekel:
»Svarilni zgled, katerega sem vam zaupal, je pokazal meni na stara leta pot do res prave, zaslužene in brezskrbne preužitkarske sreče. Sedem otrok je zaupal Bog meni in že žali-bog rajni ženi v odgojo. Spravil sem jih do kruha ter samostojnosti. Vesela sta jih poleg mene Bog in domovina.
Dolga leta sem se ubijal z zemlj'o in kmečko barantijo. Oboje je bilo deležno božjega blagoslova.«
Stari si je ponovno oddahnil, segel pod stol po klobuk in kovčeg. Nobeden se ga ni hotel radi pomanjkanja časa dotakniti z vprašanjem po umetnosti, s katero si je pričaral lepa ter tako srečna stara leta. Jubilant je pa položil klobuk ter kovčeg na mizo in ne da bi vstal ter se poslovil, je nadaljeval:
»Vidim in čutim, da bi že moral izginiti skozi vrata, pa še ne bom. S seboj nosim preužitkarsko srečo in prav to vam še moram razložiti in vsaj od zunaj pokazati. Potrpite in poslušajte, saj bom kratek in bo mogoče služila moja iznajdba še drugim vdovelim pre-užitkarjem v pouk.
Lahko vsak potiplje ta-le moj kovčeg in se prepriča, da je okovan z rjavo popleskano pločevino. Tri ključavnice s ključi zapirajo in stražijo njegovo notranjost. Če ga hočeš odpreti, se moraš lotiti ključavnic po posebnem in samo meni znanem redu, sicer ostane za-
dolini. »Bergmarinar« Polda je bil vse božične
praznike predmet globokega sočutja, ker je bil obče priljubljen in je bila Pušnikova premožna domačija a sinom-edincem daleč na okrog na najboljšem glasu.
Trupla smrtno ponesrečenega ni nikdo iskal. Iskanje bi bilo tudi brezuspešno. Drava odna-6. z vso naglico ugrabljene žrtve in posebno še prej, ko ni bila zajezena na Fali.
Dobrih 14 dni po nesreči je prejela občina Brezno iz Dupleka pod Mariborom obvestilo, da je naplavila Drava moško truplo. V žepu obleke je bil molitvenik in listič z besedami: »Leopold Pušnik z Rdečega brega prosi naborno komisijo, naj ga dodeli bergmarinar-jem.«
Beleženo smešenje je pripomoglo, da je bilo truplo utopljenca prepeljano na brezniško pokopališče. Pogreb s številnimi udeleženci od
blizu ln daleč je pričal, kako narod sočustvuje s krščansko kmečko hišo, ki je po tako izredni nesreči izgubila na sveto noč sina-edinca.
Ko so se ljudje razhajali i njive božje, bo bili pogrebci glasno izraženega mnenja: »Pu-šnikovemu ,bergmarinar ju' smo posodili zadnjo pot. Živel je po hribovsko, umrl pa kot pravi marinar, dasiravno ga je zadela nenadna smrt v hribovitem kraju.«
Ljudsko smešenje
Pušnikov Polda je zaslužil privesek »bergmarinar« s svojo nesrečno smrtjo. Od njegovih številnih naslednikov po gorskih farah v Dravski dolini pa najbrž nihče več ne ve, kdaj in kje se je rodilo ime »bergmarinar«, ki je postalo z leti ljudsko smešenje gorskih kro-fastih velikanov — s temi besedami je končal rajni Gross svoje pripovedovanje.
Чувј,.
Na Faiurjevo kot priznano ljudsko pisateljico je »Slov. gospodar« še posebno ponosen, ker je v njem stopila prvič pred javnost s podlistkom »Črni vitez pa hudi grof«, ki j« Izšel 8. in 15. novembra leta 1883.
Kratka vsebina prvega nodlistka Faturjeve
Kot mlado ln preprosto dekle opisuje Fa-turjeva v dveh itevilkah našega lista dobrega grajskega gospoda, ki ima edino hčerko Milico. Lepo ln d~bro Milico zasnubi hudoben nemški grof. Ker oče in hči odklonita snubitev, zapusti klati-vitez grad. Na bližnjem Hrvatskem zbere četo malovrednežev. V noči napade grad dobrega grofa in se ga polasti. Vitezova druhal poseka vse služabnike. Vitei sam z lastno roko umori dobrega grajskega gospoda. Ko ga pa Milica tudi po pokolju zavrne, jo da vreči v ječo in jo pusti brez hrane. Tretjo noč mlada grofica goreče moli v ječi. Prikaže se ji rajni oče in ji pokaže izhod ia podzemskih grajskih prostorov.
Kakor hitro opazi hudobni vitez Miličin pobeg, začne klicati hudiča na pomoč. Hudoba se mu res pridruži v črni viteški preobleki. Črni vitez razodene hudemu grofu, da se je poročila pobegla Milice na Jelšanskem gradu z ondotnim mladim gospodom.
Hudobni grof in črni vitez brezuspešno na-padeta ta grad. Hudi grof je bil celo nevarno ranjen, a črni vitez mu je rano zacelil.
Ozdraveli hudobni grof se začne strašno znašati nad svojimi podložnimi. Ko pa poman-dra s konjem nedolžnega otroka, ga prekolne jokajoča mati in mu napove, da ga bo tresel mraz, dokler se ne bo grel s svojim tovarišem v peklu!
Od tega prokletstva se hudobni grof ni mogel več ogreti. Njegov spremljevalec, črni vitez, zakuri okrog prezebajočega grofa. Črnemu vitezu se pridružijo še druge peklenske pošasti. Črni vitez se naenkrat spremeni v vraga in pleše z grofom, da bi ga ogrel.
Od hudobnega grofa neusmiljeno tlačeni kmetje so videli, kako je grad gorel in kako so plesali v plamenu. Ko je petelin prvič zapel, je izginilo vse. Namesto ponosnega gradu stoji — kakor je še dandanes videti — koe črnega zidu.
Spodbuda »Slov. gospodarja«
Objava kratko očrtanega podlistka v »Slov. gospodarju« je mlado Faturjevo tako vzpodbudila ter ojunačila, da enkrat za pouk in zabavo slovenskega naroda zastavljenega peresa nI več odložila in ji še danes pri 75 letih gladko ter plodonosno teče.
Hb 75 ietfnici najboljše slovenske pisateljice
Osemdesetletnica Mohorjeve družbe
Letos je obhajala Mohorjeva družba meseca julija 80 letnico. Ob tej priliki je poudarjalo časopisje ogromno kulturno delo, katerega je že izvršila družba v teku desetletij med slovenskim narodom. Knjige, katere je razposlala Mohorjeva v omenjeni dobi med podeželsko ljudstvo, so bile zanj nekako ljudsko vseučilišče glede pouka o napredku, obenem pa so služile tudi zabavi v dolgih zimskih večerih. Poudarek zaslug Mohorjeve družbe se je nanašal ob 80 letnem jubileju tudi na ljudske pisatelje, ki so se trudili vsa ta dolga leta, da so bile Mohorjeve knjige slovenskim čita-teljem res v pouk ter zabavo.
Znamenita jubileja leta 1940.
Med vnete sodelavce, ki zaslužijo ob jubileju Mohorjeve zahvalo in posebno pohvalo, Spada znana pisateljica Lea Fatur.
Jubilej Mohorjeve družbe in 75 letnica Faturjeve si podajata roko v letu 1940.
Ob 75 letnici pisateljice v novembru se je spomnilo časopisje in mesečniki njenega plo-donosnega kulturnega dela. Vsi sestavki o
njenem pisateljskem delovanju so naglašali zasluženo priznanje: Lea Fatur je najbolj nadarjena, najboljša in najbolj plodovita slovenska pisateljica!
Dolgoletna sotrudnica Mohorjeve družbe
»Slov. gospodar« jubileja Faturjeve ni prezrl, ampak ga je le odložil za bajni božični čas, ko imajo naročniki in čitatelji našega lista največ prilike, da pazljivo čitajo ob zimskih večerih in obujajo spomine na lepe povesti, s katerimi jih je razveselila Mohorjeva družba v »Večernicah« in »Koledarju«. Nobena od slovenskih pisateljic ni znala z mičnim in napetim"* kramljanjem ter pripovedovanjem nuditi našemu kmetu toliko pouka in zabave kakor ravno Lea Fatur, katero šteje v zadnji gorski kotiček segajoča Mohorjeva družba za svojo dolgoletno \iieo.
Pisateljska plodovitost
Težko bi naleteli v Sloveniji na krščanski dnevnik, tednik ali riesečnik, v katerem bi Faturjeva ne bila objavila svojih poučnih, zabavnih in gospodarskih spisov.
prt. Glavno za vas časnikarske radovedneže pa ni tale .plehasti kufer s fiksirjem', ampak razlaga, da mi ta skromna naprava ne samo lajša, da celo siplje rožice zadovoljnosti na stara leta.
Za možitev, ženitev ter samostojno življenje godne otroke sem poslal od hiše. Najmlajšemu sem namenil dom. Nisem bil nikdar prijatelj reka: Ti meni luč, jaz tebi ključ! O, ne! Najmlajši se je oženil po svoji volji na dom. Ni mu bilo treba šteti niti pare dediščine drugim, katere sem izplačal ter oskrbel sam toliko, da bodo preskrbljeni, če se bodo držali Boga ln dela za vsakdanji kruh.
Še to moram posebej poudariti, da si pri predaji posestva, ker sem bil že vdovec, nisem zbral v lastnem domu ne pedi zemlje in niti kota za preužitek. Stari Tevžek ve iz zgledov na drugih, kako bridek in s solzami omesen je preužitkarski kruh.
Pouk otrokom
Na dan izročitve domačije sinu-gospodarju sem zbral krog mize še ostale otroke. Po pogostitvi sem vsakemu pustil potehtatl tale kovčeg. Brž ko je preromal roke vseh, sem rekel:
,Vsak izmed vas sedmih in od vas pretehtani kufer na trojni fiksir je moj preužitek. V kovčegu so moji prihranki v denarju in hranilnih knjižicah s poslednjo voljo vred. Vsakega od vas bom obiskal parkrat na leto za
nekaj časa. Prosim samo za streho in hrano za dobo obiska. Oni, pri katerem me bo zalotila smrt, je po napisanem in v kovčegu shranjenem testamentu glavni dedič prihrankov, kolikor jih bo še preostalo. Za vse druge so določene vsote, katere lahko glavni dedič po svoji volji zviša.'
Vsak mi je stisnil med solzami hvaležnosti roko in me je hotel imeti s seboj.«
Tevžek na veselih romanjih
Po teh besedah je srečni preužitkar vstal, pograbil za klobuk in kovčeg ter bil pripravljen na slovo. Preden nam je ponudil roko, se je počil med krohotom po stegnu in razkladal ves vzradoščen kar stoje:
»Hvala Očetu nebeškemu, dočakal sem jih že osemdeset in še bom tudi za naprej živel zdrav in vedno vesel, če mi mojih računov kaj posebnega ne prekriža.
Pri nobenem otroku ne ostanem nepretrgano dalje kot en mesec. Vsak me je vesel, ko se nenapovedan prikažem s temle ,kufrom* na pragu. Starejše in mlajše skače krog mene, se obeša name' in sili vame z vprašanji: odkod prihajam, kako se imajo tam, kjer sem bil dozdaj, kako so mi stregli in kaj sporočajo.
Med odgovori na vsa mogoča vprašanja mine mesec dni, kot bi se osmeknil pod nosom, še za kako delo nimam čas prijeti, že sem в .kufrom' na potu k drugemu.
Posledica izvirnega greha
Povem vam pa, da so bili moji otroci strogo vzrejeni za odgovornost pred Bogom radi izpolnjevanja četrte božje zapovedi, a ključ do tolike gostoljubnosti in skrbi za 80 letnega starca je tale »kufer', kojega vsebina je znana doslej le Vsevednemu in meni! Vsakega od mojih dobrih otrok se drže skriti nasledki podedovanega greha. Vsak se čuva, da bi se ml ne zameril in bi mu jaz ne odnesel ,kufra' In bi se z njim ne vrnil več pod njegovo streho. Enkrat bom umrl. Eden od mojih sedmerih otrok bo glavni dedič preostalih prihrankov. Prav na dnu duš mojih otrok tli pohlep: morda bom jaz tisti, ki bo prvi za rajnim očetom smel odpreti skrivnostni .kufer', prečitati testament in pospraviti glavni posmrtni delež.
Slovo
Povedal sem vam vse, s čimer sem se hotel oddolžiti za laskavo čestitko k 80 letnici in sedaj pa resnični: Zbogom! Zapišite kmečkim gruntarjem v pouk, kako uživa stari Tevžek na romanju krog sedmih otrok ,s kufrom na trojni fiksir' redkost — preužitkarske sreče in popolne zadovoljnosti.«