—    122   —
Zgodovinske pisma
7. pismo iz Vertovcove „obcne zgodovine" §.  10.
Pervi omikani  narodi na  zemlji.    Kitajci
ali Kinezi.
Konfiici, ki je živel 500 let pred Kristu-sam, je bil eden nar glasovitniših modrijanov na svetu, in njih nar veči dobrotnik; žlahniga stanii, ali še celo, kakor neki terdijo, cesarske kervi, se povzdigne s svojimi vednostmi in čednostmi gor do ministerske službe; vidši pa od blizo dvorne napake in pregrehe, kterim ni mogel v okom priti, popusti visoko službo, se poda med ljudstvo, in postane njega učenik. Kako de je o božanstvu mislil, ni več na tanjko znano: to se pa gotovo ve, de je učil ljubezin do ljudi, prijaznost, priljudnost', zmernost, poštenost in tanjko pravičnost; učil je lastno zatajenje in strahovanje hudiga po-željenja, pokoršino staršem in vsim oblastnikam; učil je še celo razžaljenja odpustiti: učil je, z ena
—    123    —
besedo, vse človeške čednosti, ktere v povzdigo mirniga, prijetniga in veseliga življenja služijo. Učencov na zlo velike trope se ga je bilo popri« jelo, in zgodovinarji terdijo enoglasno, de so po njegovih izgledih prav čedno živeli. Učeni in imenitni Kitajci še današnji dan Konfucia visoko spoštujejo in mu božjo čast skazujejo.
Več ver je na Kitajskim, ki vse uče preselovanje duše do popolne pokore; učeni so nekoliko bolj čistih ver, prosto ljudstvo je pa zgol malikovavsko. Ra-zun 300 drazih in bogato okinčanih tempelnov imajo še posebne glasovite oltarje, na kterih ob raznih godovih sam cesar daruje. Svojim predhodni-kam skazujejo božjo čast, ravno tako cesarjevi podobi, njegovimu prestolu, in tudi njemu samimu, pred kteriga se vsi na obličja mečejo. Cesar je la-majske vere, po kteri imajo v Tibetu, neki veliki duhovni ali cerkveni deržavi, visociga miniha — Lama imenovaniga — za božjiga namestnika, pa tudi za samiga neumerljiviga boga, zakaj ako-ravno umerje, gre berž njegova duša v druziga miniha, ki ga je ali sam pred smertjo naznanil, ali kteriga drugi minihi berž za enaciga boga spoznajo in ga na božji prestol postavijo, detakozmi-rej naprej živi.
Cesar se imenuje sina nebes, gospodovavca zemlje in očeta svojiga ljudstva. Otroci morajo staršem, žene možem, ljudstvo mandarinam, mandarini zmirej višejim mandarinam, zadnjič vsi cesarju slepo, nepremakljivo in sužno pokoršino skazovati.
Stolno mesto se imenuje Peking; jenarveči na svetu; okoli cesarjeviga poslopja je čez i uro hoda; v tem mestu so štiri kailoljške cerkve; dru-gimu nekdaj stolnimu mestu pravijo Na n k ing; je tudi silno veliko; mestu pa, kjer imajo Europejci barkostajo, je ime Kanton. Sicer je še čez 1500 velicih mest na Kinežkim.
Kadar se cesar očitno pokaže, ga spremlja 2000 vezačev ali beričev, ki nosijo verige, sekire, meče in druge znamnja aziatskiga samosilja. Prihodkov ima 4 do 600 milionov gold,, vojakov pa do 900.000, ki so zlo babji ali plašljivi. Pred malo leti so bili Angleži s petimi vojnimi ladjami in 800 vojaki cesarja z vsimi njegovimi armadami tako v strah deli, de je ž njimi mir sklenil, in jim več milionov na vojšnih stroških poverniti mogel. Ako bodo Angleži, kakor so jo nastavili, z dru-zimi narodi tako pometali, se zamore misliti, de jim bo tudi Kinežko čez malo časa davk plačevalo; 4000 pogumnih vojakov bo dovelj celo Kitajsko cesarstvo pod njih oblast pripraviti.
Žlahnijo imajo dvojno: ena je po rojstvu, kar je je cesarske kervi, in te je več tavžent; pa za vsaki rodni člen je eno stopnjo niže, dokler se zadnjič z ljudstvam pomeša in njemu enaka postane; druga žlahnija je po službi; te je pa devet verst ali razredov, od nar nižejih donarviše-jih, zakaj vsi njih služabniki ali vradniki, tudi vojaški častniki se mandarini imenujejo; razločijo se pa med seboj po raznih našivih na persih in herbtih njih zidanih ali svilnatih sukinj. Mandarini so dostikrat spodkupljivi, lakomni in požrešni odert-niki ljudstva; čez take se ni kam pritožiti, ker vrana vrani očesa ne skluje. —
Njih jezik ne obstoji kot drugi jeziki iz čerk ali pismenk, ampak iz 450 besedic; — z vsako tako besedico, ko jo drugači zavijejo ali zakrožijo, zaznamvajo 10 do 15 reči; tako imajo 4 do 5000 besedi. Iz teh 450 besedic skladajo pa še druge besede, in sicer do 80.000.   Življenje je za Ki-
tajca prekratko, de bi se zamogcl svojiga jezika popolnama naučiti, vender kdor zna 10 do 15.000 besedi, zamore njih bukve razumeti. Nobenimu Kitajcu pa ni dano, de bi le eno europejsko besedo prav izrekel. Tisti, ki bi hotli mandarini postati, to je, kakošno cesarsko službo doseči, morajo veliko veliko let na svoje stroške v šolo hoditi, in se ojstrim spraševanjem podvreči; če pa potem službo dosežejo, poskerbe z zatiranjem in grabenjem svoje velike stroške si nekoliko poverniti. Od starih časov so v svojim jeziku zlo veliko, zlasti zgodovinskih bukev spisali; spisali so pa tudi veliko vernih, modroslovskih, zvezdo-slovskih , zakoniških itd. bukev. Radovedni Europejci so si že od 150 let doli glave belili, se Kitajsko naučiti, in so iz Kitajskiga že mnogo bukevv europejske jezike prestavili. Za samo po sebi obstoječe , živeče in od sveta odločeno bitje — za Boga, je ni v Kitajskim jeziku besede.
Njih gospodje si veliko prizadevajo, se dobro zrediti in obdebeliti, zakaj od medlega in suhiga gre med njimi govorica, de mora delati«* in de nima ob čem se obdebeliti; v dokaz dobro-stanja si tudi nohtov ne odrezujejo, kar bi naša gospoda za malo posnemala. Njih gospe pa in gospodične imajo in morajo imeti majhne nožice, de hodijo po račje; v ta namen nosijo vse iz perve mladosti obilno pretesno obuvalo, de jim noge ne morejo rasti. Koliko terpljenja za tako praznost! — Vsi Kitajci imajo po svojih stanovih s pozdrav-ljenjem in priklanjenjem po stopnjah zmirej višejim, in s svojimi vsakdanjimi vernimi ali cerkvenimi šegami toliko opraviti, de jim celo malo časa ostane na kaj druziga misliti. Tergovino domačo, ali kupčijo med sabo imajo grozno veliko; zlatih in sre-bernih denarjev pa ne špogajo; denarje imajo iz druzih rudo vin; za več blaga pa zlata in srebra odvagajo.
Učeni Greki inRimci niso Kitajcov še po imenu poznali; v 6. stoletji sta prinesla dva miniha, ozna-novavca sv. vere, seme ali jajčica zidnih gosenc iz Kitaja v Carigrad cesarju Justinianu; tačas so že v Carigradu zidane pa grozno drage .oblačila poznali, pa niso vedili od kod in iz česa de so. Zidne gosence so se po križanskih vojskah iz Carigrada v Europo zaplodile, de zdaj več milionov ljudi od njih reje in Žide živi. Marko Polo je bil v 13. stoletji v izhodne Indie od Venečanov poslan; on je bil tam in na Kitajskim blizo 40 let; vse kar je vidil in zvedil, je v bukve zapisal, ktere je domu pridši vladi izročil. Takrat niso še umeli bukev natiskati; Tenečani so tedaj bukve shranili in na-nje pozabili, in le v teh poslednjih časih so na dan prišle. Pred 200 leti so nekteri serčni Z a-vitarji v Kino se bili podali sv. Evangeli oznano-vat; ker so bili visokoučeni in v zvezdoslovju zlo znajdeni, jih je Kitajski cesar — sam zvezdoslo-vec — zlo spoštoval, jim dovolil pridigovati; sča-sama jim je bilo to prepovedano, pa sopet dopu-šeno, dokler so zadnjič oznanovavce sv. vere preganjali in mučili. Po teh misionarjih se je bilo nar-več od Kitajskiga zvedilo; pred malo leti pa so si Angleži pri sklenitvi mini ž njimi zgovorili, de se bo pri njih brez overali zaderžkov smela kristjanska vera oznanovati, in upati gre, ker je že več škofov in druzih duhovnikov tam, de se bo tudi sv. vera med njimi dobro ukoreničila, tudi europejska kupčija se bo počasi na Kitajskim razširila — počasi, ker Kitajci zmirej raji prodajajo kot kupujejo*