Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. L	1 500
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L	3.000
PODUREDNISTVO:	Letna inozemstvo . .	. . . L	4.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410	
Wi
Leto XXIII. - Štev. 44 (1175)
Gorica - četrtek, 11. novembra 1971 - Trst
Posamezna številka L 80
časov
ITALIJANSKI NARODNI
EVHARISTIČNI KONGRES V VIDMU
V Vidmu je odbor za narodni evharistični kongres v Italiji izdal posebno brošuro z naslovom Evharistija in krajevno občestvo (Eucaristia e comunita locale). Iz te brošure povzemamo nekaj misli.
V Italiji so, kakor po drugih državah, v navadi narodni evharistični kongresi, ki se vršijo vsako toliko let izmenoma v eni ali v drugi škofiji. Prihodnji kongres bo 18. v vrsti takih italijanskih narodnih evharističnih kongresov. Na pobudo videmskega škofa Zaffonata bo v Vidmu in sicer v mesecu septembru 1972. Tako je odločil stalni odbor za evharistične kongrese v Italiji. Nadškof Zaffonato je organizacijo in pripravo kongresa poveril pomožnemu škofu Emiliju Pizzoniju. »Njemu so dana vsa pooblastila, da uredi in organizira vse, kar se tiče priprave in poteka kongresa«, se glasi nadškofovo pooblastilo.
Videmčani so sedaj že v polnih pripravah na kongres. Izvolili so številne komisije, sestavljene iz duhovnikov in laikov, kajti za ta prvi pokoncilski evharistični kongres v Italiji so v veliki meri poklicali k sodelovanju tudi laike tako v škofijske komisije kot v dekanijske odbore. Kot glavno temo, to je kot vodilno misel kongresa so izbrali: »Evharistija in krajevno občestvo«, želijo namreč poudariti važnost, ki jo ima sv. Evharistija kot daritev in kot zakrament za življenje in oblikovanje krščanskih občestev kot so škofija, župnija in manjša spontana občestva vernikov. Kajti v soglasju z liturgično obnovo mora biti sv. maša tisto središče, okrog katerega se zbirajo verniki za skupno obhajanje Gospodove daritve pa tudi za skupno rast v krščanskem življenju in delavni ljubezni.
DVE ZAMISLI O KONGRESU
Ob izbrani temi so pa organizatorji v iskanju avtentičnega obraza, ki naj ga dobi prihodnji kongres. Stoje namreč pred izbiro, ali naj bo to kongres samo videmske in italijanske Cerkve ali pa naj bo istočasno tudi poziv drugim sosednim Cerkvam za skupno obhajanje evharistične skrivnosti.
Prva zamisel o kongresu v Vidmu je bila prav ta. Ko je nadškof Zaffonato leta 1961 prvič zaprosil, naj bi bil 18. narodni evharistični kongres v Vidmu, je imel pred očmi dejstvo, da je Videm mesto ob meji treh ljudstev s tremi kulturami in da bi lahko bil kongres most med njimi in tudi vzhodnimi Cerkvami.
Predsednik stalnega odbora za evharistične kongrese msgr. Boccadoro je v tem oziru leta 1964 pisal nadškofu v Vidmu: »Sv. oče v svoji očetovski skrbi določa Videm kot sedež 18. narodnega evharističnega kongresa... Iz tega slavnega mesta ob meji naj se razširijo žarki presvete evharistične skrivnosti ne samo na Italijo, temveč tudi proti vzhodu...«
In kardinal Florlt, doma iz videmske škofije, je v govoru, ki ga je imel v videmski stolnici leta 1965, med drugim rekel: »Ta katoliška dežela Furlanija sc nam zdi kot od Boga poklicana, da tudi ona gradi most meti rimsko in pravoslavno Cerkvijo. Ali bi prihodnji evharistični kongres ne mogel postati eden od stebrov tega mostu? Ali ne bo morda mogoče videti v Vidmu poleg škofov tn katoliških laikov iz Jugoslavije, Bolgarije, Romunije tudi skupine pravoslavnih bratov z druge strani Jadranskega in Egejskega morja do Ca-
En kruh - eno telo
bo geslo bodočega
narodnega
evharističnega
kongresa,
ki se bo vršil
prihodnje leto
v Vidmu
in o katerem
govori
pričujoči
uvodnik
rigrada, sedeža patriarha Atenagora? Smemo upati.«
Takšni so bili torej prvi nameni, ko se je začelo misliti o evharističnem kongresu v Vidmu. Danes pa se zdi, da so odstopili od te prve zamisli. Podoba je, da bo kongres kot vsi prejšnji do sedaj v Italiji. In vendar bi lahko izpeljali prvotno zamisel vsaj do neke mere, kot predlaga Dino Me-nichint v članku »Furlanija, Koroška, Slovenija, most za troje ljudstev«. Ta članek namreč kaže na kulturne In verske vezi, ki družijo vernike omenjenih treh dežel in ki bi mogle najti zaželeno manifestacijo ravno na prihodnjem evharističnem kongresu v Vidmu. Kakor nas družijo skupne Marijine božje poti na Stari gori, na Sv. gori, na Barbani, v Marijinem Celju in zlasti na Sv. Višarjah, tako naj bi se združili v skupnih proslavah v čast evharističnega Kristusa. »Narodni evharistični kongres bi lahko nudil dokaz, da je verska edinost vseh treh ljudstev še zmeraj trdna. In upamo, da se bo to zgodilo, ker si Furlani res želijo, da bi svoje sosede čutili blizu svoje duše, sodeležne pri ve~ likem dogodku, ki jih bo zbral.«
Iz omenjenega članka je razvidno, da si Furlani žele, naj bi pri evharističnem kongresu v Vidmu bili navzoči tudi zastopniki Cerkva iz Koroške in Slovenije, se pa istočasno bojijo, da do tega ne pride.
KAJ RECI K TEMU?
Ko je Janez XXIII. sklical drugi vatikanski koncil, je rekel, da mora Cerkev razumeti »znamenja časov«. In znamenja časov v naši deželi so ravno zmeraj bolj po-
m
Sinoda škofov
je zaključila svoje delo
gosti stiki vseh ljudstev, ki živijo tu ob meji. Gre za stike na vseh poljih: v gospodarstvu, turizmu, industriji, kulturi in tudi v politiki. Laiki se sestajajo, prirejajo skupne kongrese, posvete, kulturna gostovanja, tečaje in srečanja vseh vrst, iščejo sindikalne stike, vodijo politične razgovore na vseh ravneh, med vsemi strankami razen z neofašisti.
Kaj pa naše Cerkve? Ali je bilo že kdaj slišati, da so se sestali škofje obmejnih škofij pri kakem skupnem razgovoru? Na cerkvenem področju vse teče, kakor je teklo ob času Mussolinija in v časih pred drugim vatikanskim koncilom.
In vendar se je v teh 25 letih na javnem političnem področju toliko stvari spremenilo. Te spremembe čutimo tudi med verniki. Toda se li odgovorni predstavniki cerkvenega načelstva tega zavedajo, Nekaj samorastniških pobud za zbližanje tudi med verniki obmejnih področij moremo beležiti. Med temi je v zadnjih dveh letih skupno obhajanje praznika sv. Mohorja in Fortunata v oglejski baziliki. Toda tudi to tako skromno prizavedanje ima tisoč težav prav tam, kjer bi jih ne smelo biti in bi jih mogli najmanj pričakovati.
Mnenja smo zaradi tega, da so časi zreli in da je nujno potrebno, da tudi tu v obmejnih škofijah spoznamo »znamenja časov«. Prihodnji italijanski narodni evharistični kongres v Vidmu bi lahko bil najlepša priložnost za to.
Bodo organizatorji razumeli »znamenja časov«? Vprašanje ostane za sedaj odprto, želeli pa bi, da bi prišlo do povoljnega odgovora.	MIKLAVŽ	BOŽIC
V soboto 6. novembra je sinoda škofov zaključila svoje delo. Zasedanje je trajalo 38 dni in v tem obdobju so se sinodalni očetje zbrali sedemintridesetkrat na plenarnih sejah.
ZADNJA GLASOVANJA
V zadnjem tednu so glasovali tako o vprašanjih, ki so v zvezi z duhovništvom kot s pravičnostjo v svetu. Glede ohranitve celibata v latinski Cefkvi so bili škofje zelo soglasni. Velika večina se je izrekla za njegovo ohranitev. Zanimivo je, da so celibat podprli zelo odločno zlasti škofje domačini iz misijonskih dežel. Najbolj so imeli pomisleke za absolutni celibat škofje iz zapadne Evrope in anglosaksonskih dežel. Je to vpliv protestantizma, s katerim so te Cerkve v vsakdanjem dotiku ali pa gre za težnjo, duhovnika čim bolj vključiti v vsakdanje dogajanje, tudi v družinsko življenje?
Niso pa bili škofje tako enotni glede vprašanja, ali naj Cerkev v bodoče posveča tudi oženjene moške. Večino, a le relativno, je dobil predlog, ki je sploh zavrnil možnost take vrste duhovništva. Za ta predlog je glasovalo 107 sinodalnih očetov. Za drugi predlog, ki je predlagal, da lahko sv. oče v posameznih primerih, ko gre za dobro Cerkve v določenih pokrajinah ali škofijah, dovoli pristop v duhovništvo oženjenim možem, se je izreklo 87 sinodalnih očetov. Vsekakor bo moral sv. oče imeti mnenje te precej velike manjšine pred očmi, ko bo v bodoče prišlo do posebnih razmer v določenih področjih.
Glasovanje o raznih vprašanjih, ki so se nanašala na pravičnost v svetu, je pa našlo škofe precej razdvojene. Edini so si bili v načelih, razhajali pa so se v naobra-čanju teh načel na sodobno družbo.
Tako so glede vloge žene v Cerkvi nekateri škofje predlagali, naj bi imele žene enak delež kot možje, kar je na tihem vključevalo tudi misel, da lahko žene opravljajo duhovniško službo. Večina je to formulacijo o enakosti deleža žene z možem nadomestila s formulacijo, naj imajo žene lasten
Pogled na dvorano v Vatikanu, v kateri se je vršila zadnja škofovska sinoda
delež odgovornosti v Cerkvi.
Odklonjen je bil tudi predlog o skupinski spovedi z besedilom, ki pravi, da »sedanja praksa zakramenta sv. pokore zelo dobro osvetljuje socialno razsežnost greha in zakramenta.« Torej nič skupinskih spovedi s splošno odvezo.
BESEDE SV. OČETA
Ob zaključku sinode škofov je sv. oče pohvalil sinodalne očete za opravljeno delo, pa obenem dejal, da bo treba spremeniti metodo dela na bodočih sinodah. Udeležencem sinode je tudi obljubil, da »bomo upoštevali vaša mnenja, ko bo treba sklepati glede zadev, ki se tičejo dobrobita vesoljne Cerkve.« Brez dvoma je hotel sv. oče pomiriti tiste, ki so pri glasovanjih ostali v manjšini.
Glede celibata, ki so ga sinodalni očetje potrdili, je sv. oče dejal, da »potrjujemo, kar je bilo o celibatu sklenjeno... Prepričani smo, da bodo zato duhovniki, prežeti nadnaravnega duha in pokorščine do Cerkve, rade volje vztrajali na svetli poti, ki so jo po božjem klicu sA^obodno izbrali.«
Pravičnost v svetu je bila druga misel, ki se je je sv. oče v svojem govoru dotaknil. »Gotovo ni bil naš namen v tako kratkem času dati izčrpen odgovor na tako zapletena vprašanja s tega področja. Ste pa govoto pred svetom izpričali, da se Cerkev v tem tako težkem trenutku zgodovine zaveda svoje dolžnosti, doprinesti nov napor za uveljavljanje bolj popolne pravičnosti med ljudmi, dati sama zgled te pravičnosti, usmeriti svojo skrb do ubogih in stiskanih, vzgajati človekovo vest za socialno dejavnost ter podvzeti in pospeševati spodbude za olajšanje bede med ubogimi. Ni sicer svojstveno poslanstvo Cerkve reševati gospodarski, družabni in politični red človeštva, toda kljub temu Cerkev more in mora dati svoj prispevek k uveljavitvi pravičnosti tudi v časnih zadevah.
JE BILA SINODA USPEŠNA?
Je sinoda škofov izpolnila pričakovanja, ki jih je svet vanjo položil? Je dala sv. očetu dovoljne napotke za bodoče vodstvo Cerkve? Je zadostno osvetlila katoliško duhovništvo in utemeljila važnost ter potrebo celibata v latinski Cerkvi? Je nakazala nova pota, po katerih naj Cerkev hodi, da bo kvas človeštva in pomoč narodom v razvoju?
Težko je nekaj dni po končani sinodi na ta vprašanja zadovoljivo odgovoriti. Eno dejstvo je gotovo: udeleženci sinode so bili v analizi in presoji Cerkve v današnjem svetu pogumni, odkritosrčni, dostikrat skoraj neusmiljeni v kritiki sedanjih prijemov, ki jih Cerkev v današnjih okoliščinah uporablja.
Irski kardinal Conway je dejal: »Popolnoma jasno je, da bo sv. oče upošteval ne samo dokumente, sprejete na sinodi z glasovanjem, temveč se bo tudi oziral na vse, kar je bilo v razpravah izrečenega in kar se je že prej govorilo na raznih škofovskih konferencah.«
Sinoda je z delom končala. Sv. oče pa bo moral temu delu dati v prihodnosti konkretno obliko in Cerkev usmeriti na pot prenove sveta. Gotovo bo Sv. Duh z njim.
Prireditev rimskih Slovencev v spomin nadškofa dr. Fogarja
Brez lisMi snremenb » Ben
Versko-kulturno društvo rimskih Slovencev »Slomšek« je s spominsko svečanostjo za pokojnim škofom dr. Alojzijem Fogar jem odprlo letošnjo versko-kultu rm> sezono. Slovesna žalna akademija se je začela s somaševanjem škofa dr. Janeza Jenka, msgr. Vladislava Bavdaža in g. Rina Markiča iz Beneške Slovenije. Škof Slovenskega Primorja je v homiliji poudaril pomen praznika Vseh svetih in spomina rajnih. Pozdravil je slovenske goste iz Benečije in rimske Slovence. Med mašo je pre peval beneški slovenski zbor »Rečan«, ki ga je pripeijal v Rim g. Rino Markič na povabilo hotelirja g. Vinka Levstika.
Po bogoslužju v cerkvi je bila spominska svečanost v dvorani. Predsednik društva g. Dekleva je pozdravil slovenski beneški zbor »Rečan« in njegovim članom zaželel .prijetno bivanje v Rimu. Zbor je nato zapel rečansko narodno pesem Boži-me, moje djete. Nato je msgr. Vladislav Bavdaž imel spominski govor. V njem je orisal podobo pokojnega nadškofa dr. A. Fogarja, nekdanjega tržaškega škofa, ki je bil velik graditelj miru in sprave med obema sosednima narodoma, med Slovenci in Italijani. Odločno se je v času črnega fašizma postavil za pravice Slovencev in Hrvatov. Zato se je moral umakniti v prisilni pokoj po 12 letih uspešnega škofova-nja. Govornik prelat Bavdaž je omenil tudi protest škofa Fogarja, ko niso italijanske fašistične oblasti dovolile ljubljanskemu škofu dr. Jegliču priti na 25-letnico škofovanja goriškega nadškofa dr. Sedeja. Fašistična zver se je pa razbesnela, ko je škof Fogar odrekel blagoslovitev spomenika anarhistu Oberdanu v Trstu. Pritisku se je Sv. sedež vdal potem, ko si je zagotovil, da ne bodo oblasti vztrajale pri zah-
V ponedeljek 8. novembra je Društvo slovenskih izobražencev v Trstu priredilo večer v spomin msgr. Jakoba Ukmarja. To predvajanju posnetka odgovora, ki ga je poslal msgr. Jakob Ukmar teološki fakulteti v Ljubljani ob podelitvi častnega doktorata, se je spominu pokojnika v imenu društva poklonil Miro Opek.
Spominski govor je imel prof. Alojz Rebula. V njegovih besedah, ki so bile edinstveno pričevanje o pokojniku, je bila izražena vsa preprostost, moralna žlahtnost in izredna umska razsežnost velike skromnosti dr. Jakoba Ukmarja. Zablestelo je vse njegovo življenjsko delo, izobrazba, strokovno poznanje dogmatike, cerkveno sodniško delo, nenehno zanimanje za znanost, njegovo stalno spremljanje sodobnih problemov.
Kot primer naj omenimo njegov doprinos encikliki Pacem in terris z odstavkom o narodnih manjšinah. Rebula je še posebej poudaril, kako je msgr. Ukmar vskladil svojo vizijo vesoljstva s slovenstvom, ki pa je istočasno poznala veliko strpnost do drugih. Msgr. Ukmar ni bil Slovenec s frazami ali z gestami, ampak z dejstvi. Bil je Slovenec iz najgloblje vži-vetosti v organizem svojega naroda. V tem svetniškem človeku ni bilo najmanjše dvoumnosti.
Monumentalen dokument je pridiga, ki jo je prebral v škedenjski cerkvi 31. maja 1931, iz katere sije jasnost in neustraše-rost, v dobi, ko je bil fašizem na pohodu proti svojemu črnemu zenitu, po konkordatu. V času, ko so Ukmarju grozili s smrtjo, ko so se visoki predstavniki cerkvene hierarhije klanjali fašizmu, je ta pridiga izraz veličine, ki jo danes le težko izmerimo. Dokument največje strpnosti, napisan v italijanščini za italijanske -vernike, ki raste v kristalno neustrašenost. Prof. Jože Peterlin je po Rebulovih besedah prebral to markantno pridigo iz zbirke Zadnja večerja, kateri je ganjeno sledilo izredno veliko število občinstva.
M. O.
★
Preimenovanje Škedenjskega doma
V nedeljo 7. novembra se je zbral odbor Škedenjskega kul turnega društva, ki ima svoj sedež v Domu, ul. Soncini 112 ter odločil, naj se preimenuje v Dom Jakob Ukmar. Knjižnica, ki je nastala v Domu po nasvetu blagega pokojnika, se bo imenovala knjižnica J. Ukmar. Omenjeni sklep je predsednik društva prebral v torek 9. t. m. v škedenjski kino dvorani pred občin -
tevi po odpravi cerkvenega pouka v materinščini in ko je bil tudi tržaški prefekt Tiiengo odstranjen. Ko je škofu Fogarju kardinal Corsi sporočil željo Sv. sedeža, ga je škof vprašal, ali je to tudi želja sv. očeta. Kardinal je to potrdil. Za škofa Fogarja vprašanje ni več ohstajalo. Mirno je podpisal prošnjo za odstop in začel pripravljati ,poslovilno pismo na svoje škofljane.
(Prelat Bavdaž je v govoru orisal tudi uelo škofa Fogarja za mladino. Poudaril je njegovo ljubezen do vseh, zlasti do mladine in duhovnikov. Bil je velik v odpuščanju svojim nasprotnikom, dostojanstven kot duhovnik in škof. Svojega poslanstva m dostojanstva se je vedno zavedal z vso ponižnostjo, kot -pričajo pisma dobrotnikov, prijateljev in duhovnikov, ki so prejeli od njega duhovno ali materialno pomoč.
Proti koncu meseca avgusta 1971 je zaspal v Gospodu. V Rim so prispela številna sožalna pisma in brzojavke. Še pred nedavnim bi bilo skoraj nezaslišano, da bi tržaška cerkvena in civilna oblast ter politična večina poveličevale delo nadškofa Fogarja v smislu gradnje mostu med narodi, da bi govorili o tržaških Slovencih in v imenu teh izrekli sožalje lateranskemu kapitlju v Rimu. Nekateri pravijo, da je bil nadškof Fogar videc, prerok bodočnosti. Ni bil videc, ampak le dosleden kot mož, kristjan, duhovnik in škof.
Spominu tega velikega moža in duhovnega očeta so se poklonili rimski Slovenci z beneškim zborom »Rečan«, ki je na koncu zapel še tri pesmi: Oj, božime, furlansko Stelutis ter Slišala sem ptičko pet. Akademija se je zaključila z družabnim večerom.
stvom iz Skednja in Kolonkovca ob nastopu Slovenskega gledališča. Prisotno občinstvo je potrdilo sklep odbora s ploskanjem.
^TRŽAŠKEGA
Število dijakov na Tržaškem
V šolskem letu 1971-72 je število vpisanih učencev v osnovne, srednje in višje srednje šole na Tržaškem 35.832. Od tega števila odpade na šole s slovenskim učnim jezikom 2.250 dijakov.
Razpored med posameznimi stopnjami šol pa je naslednji: v osnovne šole je vpisanih 18.005 šolarjev (od teh 1.179 v šolah s slovenskim učnim jezikom); v nižje srednje šole 9.437 učencev (v slovenskih srednjih šolah 634); v višje srednje šole 7.679 dijakov (od teh 437 v slovenskih šolah).
V glavnem imajo vse šole za silo dovolj učilnic. Največja stiska je na industrijskem zavodu »A. Volta« v Trstu.
Prebivalstvo tržaške pokrajine
Prebivalstvo občin tržaške pokrajine nakazuje rahlo, a stalno upadanje. Če si ogledamo gibanje stalnega prebivalstva v tem letu, opazimo malenkosten prirastek za mesec maj, ki je znašal 14 oseb. Najnižje število prebivalcev so našteli letos marca in sicer 305.098, največ pa jih je bilo januarja in sicer 305.302. Težnjo po upadanju oziroma nepremičnosti prebivalstva bodo verjetno potrdili tudi rezultati ljudskega štetja, ki je sedaj v teku.
Rahle prirastke v prvih šestih mesecih tega leta so zabeležili v devinsko-nahre-žinski občini za 28 oseb (skupaj 7.503), za 40 oseb v miiljski (skupaj 12.129) ter za 31 oseb v dolinski občini (skupaj 5.678). Padlo pa je število prebivalstva v repen-tabarski občini za 9 oseb (vsega prebivalstva je sedaj 700), za dve osebi v zgoniški občini (skupnega prebivalstva je 1.340) ter za 277 oseb v tržaški občini.
Afriški škofje so mladi
Leta 1951 je imela afriška Cerkev le dva črna škofa, leta 1971 pa že 142. Njihova poprečna starost je 50 let. V 35 duhovskih semeniščih študira trenutno 1.600 bogoslovcev modroslovje, tisoč pa teologijo, črna Afrika ima danes okoli 35 milijonov katoličanov. Duhovno jih oskrbuje 4.500 domačih duhovnikov in 12.000 misijonarjev iz raznih izvenafriških dežel.
1.500 ljudi
■W
na Šmarni gori
Neki Fran Vodnik iz Vižmarij pri Šentvidu nad Ljubljano ima nenavadne skrbi, ki jih je priobčil v ljubljanskem »Delu« 21. oktobra letos.
Na Šmarni gori se je namreč zbralo prejšnji mesec 1.500 ljudi, ki so ob udeležbi visokih cerkvenih dostojanstvenikov proslavili obnovo cerkve, za katero so verniki zbrali precej denarja. Pomagal je tudi Zavod za spomeniško varstvo, ki je dal prekriti streho, ker je vlaga začela v cerkvi uničevati znamenite Langusove freske iz leta 1847. Istočasno so na Šmarni gori proslavili tudi 400-letnico zadnjega turškega vpada na slovensko ozemlje. Šmarna gora je bila v tistih hudih časih namreč tudi mogočen naraven branik proti turškim nasilnikom.
Fran Vodnik nato razmišlja o tej proslavi in ugotavlja, da »pri nas organiziramo številne proslave za obujanje na bližnjo zgodovinsko preteklost, na malo daljše obdobje pa pozabljamo, kar izkoristijo potem drugi. Ob tem verskem obredu nekaj ni jasno: so ljudje svoj čas pred napadi branili vero ali svoje življenje in s tem slovanski živelj na jugozahodu srednje Evrope? Ob tokratnem verskem obredu je bilo toliko ljudi, da morda že iz turških časov ne več. Popestrile so ga narodne noše brez dnevnic, kar kje drugje ne gre. Vse to pa govori, da nekdo jemlje družbi vajeti iz rok in vse skupaj usmerja po svoje...«
Gomje razmišljanje je po svoje zanimivo, ker pove dvoje: da se v Sloveniji uradna zgodovina prične z zmago komunistične revolucije, saj se »organizirajo številne proslave le za obujanje na bližnjo zgodovinsko preteklost« in drugič, da so drugače plačani za vsako uradno prireditev (in to so skoro vse!) tisti, ki se oblečejo v narodno nošo.
Pisec se sprašuje, zakaj verski obred na Šmarni gori. So ljudje pred napadi branili vero ali svoje življenje? Kot materialist ne more doumeti, da sta bili vera in življenje za naše prednike enakovredni dobrini, saj je prav vera njih življenju dajala smisel kot ga daje še zdaj sredi marksistične družbe premnogim Slovencem, ki se brez vsake prisile ali uradne propagande zberejo na Šmarni gori v številu 1.500 in spontano prisostvujejo verskim svečanostim.
Zato drži zaključek pisma, čeprav je Vodnik vanj položil drugo misel kot je naša: »Ne bo napak, če se ob teh pojavih malo zamislimo, da bo za našo družbo prav.«
Bralci pišejo
Za Slovence žaljiva izjava
Ob ljudskem štetju so štirje predstavniki najmočnejših italijanskih strank (DC, PSI, PSDI, PCI) v Trstu dali »Primorskemu dnevniku« kar zanimive izjave, žal pa je tudi tokrat Komunistična partija Italije preko ust svojega tajnika izkoristila priložnost in napadla Slovenska skupnost. Takole pravi Antonino Cuffaro: »Moram pa reči, da nosi za nastali položaj težko politično odgovornost Krščanska demokracija. v Rimu in Trstu, a da se ji ne morejo izogniti (zaradi vloge, ki jo igrajo v večinski koaliciji) tudi SS, PSDI in tovariši socialisti.« (PD 30.10.1971).
Kot Slovenca me je prizadelo, da je edino komunistični zastopnik polemiziral s Slovensko skupnostjo, torej s Slovenci. Kaj še ni razumel, da smo Slovenci v zamejstvu siti napadov, pa nai prihajajo z desne ali leve strani. 7.000 slovenskih volivcev, ki zaupa v delo in politično smer Slovenske skupnosti, so najboljši dokaz takim trditvam. V izjavi Antonina Cuffara, tajnika tržaške KPI, smo pričakovali prej poziv, naj tržaški komunisti slovenskega rodu, posebej tisti iz predmestja, napišejo na popisovalno polo, da so slovenske pripadnosti, pa smo brali napad na Slovensko skupnost.
Seveda, eno je kričanje, drugo pa je dosledna in trda borba, ki jo neka organizacija ali stranka vodi glede reševanja problemov slovenske narodnostne skupnosti. Brez demagogije in poceni izjav, ampak vztrajno leta in leta (tudi v dobi Komin-forma!) in to delajo predstavniki Slovenske liste, oz. Slovenske skupnosti. Kar so si priborili v okviru in izven sodelovanja s strankami leve sredine, so si priborili pravzaprav z nohti. In dosegli so marši-kako zmago in še jih bodo, dokler ne bo položaj slovenske narodnostne skupnosti pravično rešen.
Zato pa so takšne opazke, kot jih je dal Antonino Cuffaro, milo rečeno — neokusne.
Slovencc iz Trsta
V	Belgiji so imeli preteklo nedeljo volitve, ki pa niso prinesle bistvenih premikov. Dosedanjo vladno povezavo krščanskih socialcev s socialisti so volivci ponovno odobrili. Krščanski socialci bodo imeli 67 sedežev (prej 69), socialisti pa 61 (prej 59). Zelo so napredovali valonski francosko govoreči nacionalisti (od 12 mest na 24), silno pa so nazadovali liberalci (34 namesto prejšnjih 47 sedežev). Tudi komunisti so izgubili en sedež (4 v primeri s prejšnjimi 5).
Tudi na Filipinih so volili. Volilnih upravičencev je bilo 11 milijonov. Volilna borba je bila zelo krvava, saj so do nedelje zabeležili kar 171 mrtvih in nad 200 ranjenih. Ker je država v rokah nekaj izredno bogatih družin, ki se poslužujejo za uveljavljenje svojega vpliva nasilja vseh vrst, celo roparskih tolp, se temu ne smemo čuditi.
Na volitvah so Filipinci morali izvoliti 24 senatorjev, guvernerje 66 pokrajin in
1.500 županov. Vodilni stranki, ki sta se pomerili v borbi za glasove, sta bili vladna stranka sedanjega predsednika Marcosa in opozicijska liberalna stranka. Zaradi velikih razdalj in številnih otokov bodo dokončni rezultati znani šele čez nekaj dni.
Pogovori Indire Gandbi
Predsednica indijske vlade Indira Gan-dhi je že nekaj časa na potu. Doslej je obiskala Bruselj, Dunaj, London, Washing-ton in Pariz, odtod pa je šla še v Bonn.
Njen osnovni namen na tem potovanju je jasen: prepričati je hotela zahodne državnike, da osem milijonov pakistanskih beguncev ni le človečanski problem, ampak predvsem politično vprašanje. Bedo te silne množice beguncev je po mnenju Indire Gandhi mogoče rešiti ne toliko z darilnimi paketi in denarno pomočjo, ampak predvsem z ureditvijo neznosnega položaja v vzhodnem Pakistanu.
Najmanj razumevanja je Indira Gandhi doživela do sedaj v Washingtonu. Ameriški predsednik Nixon ji je dal vedeti, da ne odobrava zbiranja indijskih čet Ob pakistanski meji in da ZDA nimajo volje zaradi Indije ali pakistanske Bengalije spreti se s Pakistanom, ki je z vojaško pogodbo povezan s Sev. Ameriko.
Več razumevanja je bila deležna Indira Gandhi v Parizu. Nekateri časnikarji, ki so v zadnjem času obiskali begunska taborišča v Indiji, so zlasti po radiu in televiziji pa tudi v tisku javno mnenje zelo razgibali v korist pakistanskega problema. Tudi sama vlada je nedavno dodelila še dodatno pomoč za begunce in dvakrat celo umerjeno posredovala pri pakistanskih oblasteh. Toda kaj več uradna Francija ni pripravljena storiti, ker se noče spustiti v kako politično akcijo, ki bi jo .preveč obvezovala. Obenem pa je Francija po pogodbi dolžna prodajati Pakistanu orožje in letala.
Tako je indijska predsednica povsod naletela na človeško razumevanje, politično pa ostala praznih rok. Tudi to je značilno za naš egoistični čas.
Strahotni zločin DOiasnien
Umor itreh deklic v Maršali na Siciliji ki je skoro tri tedne držal v živčni nape tosfci vso italijansko javnost, je dokončno pojasnjen. V torek 9. t. m. je 30-letni Mi-chele Vinci, stric ene izmed deklic, Anto-nelle, priznal, da je ugrabil in nato umoril vse tri deklice, Antonello Valenti ter sestrici Nimfo in Virginio Marchese.
Morilec je povedal, da je popoldne 21. oktobra povabil v svoj avto omenjene tri deklice, ko so se vračale iz šole domov. Ker so deklice moža dobro poznale, so se rade odzvale. S tem pa so zapečatile svo jo usodo. Vinci je sestrica Ninfo in Virginijo že spotoma odvrgel v deset metrov globok kamnolom, Antonello pa je ubil šele čez nekaj časa. Njeno truplo, napol sežgano, so kmalu našli v zapuščeni šoli
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Zahvalno pismo argentinskih Slovencev msgr. R. Klincu
Vsako leto z večjim zanosom slavijo demokratični Slovenci v Argentini dan slovenske osvoboditve izpod avstrijskega jarma. Praznik 29. oktobra, kateremu so zadnje čase priključili tudi Dan slovenske zastave, jih povezuje v celoto, saj vidijo v
njem tisti odločilni trenutek, ko je slovenski narod nastopil pot svoje dokončne osamosvoj itve.
Letos je bila proslava slovenskega narodnega praznika v soboto 30. oktobra v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Najprej je bila sv. maša v slovenski kapeli, nato pa svečanost v dvorani. Temu je sledila slavnostna večerja.
G. Miloš Stare je na svečanosti v dvorani tudi predlagal navzočim, da bi s tega slavja poslali zahvalno pismo kanclerju goriške nadškofije dr. Rudolfu Klincu in pa protestno pismo celovškemu škofu dr. Jožefu Kostnerju v zvezi s protislovensko knjigo župnika pri Gospe Sveti W. Mu-cherja. Besedilo obeh poslanic, ki sta bili odposlani na Koroško in Goriško, so prisotni odobrili z viharnim ploskanjem.
Življenjski jubilej
Prof. Jože Peterlin je pred kratkim obhajal 60-:letnico svojega življenja. Ob tem življenjskem jubileju se tržaški in goriški Slovenci s hvaležnostjo spominjamo profesorjeve obširne dejavnosti, ki jo je vsa leta po zadnji vojni vršil med nami. Slovenska prosveta, Radijski oder, revija Mladika ter delo vzgojitelja in prosvetitelja na slovenski šoli, vse to so področja, kjer je g. profesor zapustil trajne sledove svojega neutrudnega dela. Želimo, da hi še naprej ostal pri moči in zdravju ter mogel še dolga leta razvijati svojo vsestransko dejavnost v korist slovenskega rodu v Italiji.
Demonstracije proti dvema kardinaloma
V	Rimu so skupine krščanskih tradicionalistov že ponovno protestirale proti nizozemskemu kardinalu Alfrinku in belgijskemu kardinalu Suenensu. Na njunih naslovnih cerkvah so grbe že večkrat pomazali in obmetali z jajci. Kardinaloma očitajo, da sta nasedla hudiču. Sicer pa tudi o papežu Pavlu VI. ne mislijo dosti bolj blagohotno.
Jesenske lučke
h.
V	jeseni se odprejo šolska vrata, začenja se po društvih nova delovna sezona, znova se začne organizirano kulturno delo. Leto za letom opažamo v tem času, da se naša mladež vrača v šole, ker je tako ukazano ali ker se staršem zdi potrebno. Izven šole, po društvih, mladinskih organizacijah, pri pevskih zborih je pa mladine tako malo.
Mladina ne sme rasti prepuščena sama sebi. Kar je prepuščeno samo sebi, raste kot plevel. Poleg tega se zavedajmo, da družina in šola ne moreta nuditi mladim vsega, česar potrebujejo za svojo rast in za svoje oblikovanje. Morajo se družiti med seboj tudi izven šole in izven domače hiše zato, da morejo razviti socialne čednosti kot so strpnost, družabnost, prijaznost, požrtvovalnost, delavnost, podjetnost; pa tudi zato, da lahko razvijejo tiste osebne darove in talente, ki jih v domačem in šolskem okolju ne morejo. Gre za petje, za dramske nastope, za igre, za poglobljeni študij, za razne »konjičke«, ki jih vsakdo ima, za razne skupinske iniciative, ki najdejo svojo možnost le v skupnem delu in Življenju. Pa tudi zaradi narodne zavesti je potrebno zbiranje mladine izven šole in družine. Izkušnja uči, da družina in šola navadno naučita otroke po slovensko govoriti in pisati, po slovensko čutiti pa ne. Do tega se mora človek dokopati v vsakdanjem delu in življenju v družbi s sebi enakimi.
Kako je vse to res, pričajo številni zgledi ljudi na vseh položajih od kmetov in delavcev do obrtnikov, trgovcev, izobražencev vseh vrst, ki bi o njih mogel le potožiti z latinskim pesnikom: »Homines ad fruges consumere nati«. Ljudje rojeni zato, da jedo in pijejo.
Mladina torej potrebuje družbe in ni zapravljen čas, ki ga prebije v dobri družbi, in ni zapravljen trud, ko se uči peti, igrati, nastopati v javnosti, debatirati. S tujo besedo bi rekel: potrebno je, da se mladina tudi izven šole in družine angažira. Sicer se bo dogajalo, kakor se dogaja: Ko stopi mladina izven šole v življenje in se tam ne znajde, meče vso krivdo na šolo, češ da jim ta ni vzgojila narodne zavesti, da jih ni pripravila za življenje. Ne vidijo pa, da so sami pogrešili, oziroma da so družine pogrešile, ker so otroke hotele imeti le zase do univerze in še čez.
Čas je, da do tega spoznanja pridemo.
(r+r)
iiiiiiiiiiiiiiMiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiiiiii
Borec za slovenske pravice
Prenehalo je biti srce msgr. dr. J. Ukmarja
Govor dr. Lojzeta Škerla v cerkvi med pogrebno sv. mašo
Ko sem premišljeval, kaj naj danes povem ob krsti msgr. Jakoba Ukmarja, sem poiskal med svojimi papirji pismo, ki mi ga je pred 30 leti poslal za novo mašo. Med drugim mi v pismu izraža sledeče voščilo: »Želim in prosim, da boste vedno prav dober duhovnik, mož notranjega življenja in apostolskega delovanja; sedaj vedno skromen in ponižen, majhen pred svetom, pa vso večnost velik pred Bogom.«
To je bil življenjski ideal, za katerega se je boril msgr. dr. Ukmar, delal in trpel, pisal in govoril, molil in žrtvoval. Kolikokrat je sam sebi ponovil to željo, kolikokrat je nas duhovnike spodbujal, naj bomo res dobri duhovniki: Bodite dobri duhovniki in gorje narodu, ki ne bo imel dobrih duhovnikov. Prosite in žrtvujte, da nam Bog pošlje duhovnikov, ki bodo po njegovem Srcu.
Bratje in sestre! Zbrali smo se ob božjem oltarju, da se poslovimo od zaslužnega moža in da se mu zahvalimo za vse dobro, poznano in nepoznano, ki ga je storil za našo rast v svetosti, za pravičnost in skupno blaginjo ter za čast svete Cerkve. Dočakal je 93 let, duhovnik je bil 70 let, nad 50 let je tu v tej župni cerkvi ponižno opravljal službo cerkvenega in župnijskega pomočnika: v spovednici z razumevajočo besedo oznanjevalca božje ljubezni, na prižnici s toplo, jasno in odločno besedo, pred oltarjem s tiho in pobožno molitvijo in premišljevanjem.
Zahvalimo se Bogu, da nam je dal tako dobrega duhovnika. Da je po njegovem delu med nas razlil toliko obilnih milosti. Bil je mož globokega notranjega življe-nja in mož apostolskega delovanja. Bodimo Bogu hvaležni, da smo imeli prav v današnjem času in vrvežu duhovnika, ki nam je bil zgled trdne vere, nesebične ljubezni in jasne načelnosti za pravičnost. In to do vseh, brez razlike. »Bogu čast in hvala za vse to,« kakor je sam msgr. Ukmar rad pripomnil, ko mu je prijatelj ali znanec povedal kaj lepega in razveseljivega.
Pokojni monsinjor je bil ponižen in skromen. Kdor ga je le malo od bliže poznal, je to dobro vedel. Služil je šestim škofom in to v težkih časih. Zaupanje predstojnikov mu je odkazalo delikatna, težka in odgovorna dela. Vzgoja bogoslovcev, vzgoja duhovnikov, skrb za redovnice, cerkvena sodišča in zakonske pravde, škofijska sinoda, to so bile odgovorne službe, o katerih more svet le malo vedeti, a so dolžnosti, katerim je posvetil v dolgih letih vse svoje moči, študij in napor.
Ni bilo vedno vse prav v našem življenju, ni bilo vse prav v našem cerkvenem življenju. To je mirno in odločno povedal. A zanj je bila cerkvena avtoriteta nekaj svetega.
V	njej je videl izraženo sveto Cerkev, božjega Odrešenika. Vedno je zagovarjal pravico in dolžnost, da verniki in duhovniki jasno in odkrito povedo svojemu škofu, če kaj ni v redu, a ostro je obsojal pisanje po listih proti cerkvenim predstojnikom, kajti na ta način se rahlja dolžno spoštovanje do oblasti in se ljudstvu jemlje zaupanje v sveto Cerkev.
Ni se hvalil in se ni ponašal. A zdi se mi, da smem tu omenili dva dogodka, na katera je bil ponosen. Reči »ponosen« je morda preveč, toda beseda naj kar ostane.
Kako je bil vesel in srečen, ko ga je teološka fakulteta v Ljubljani ob svoji 50-letnici imenovala za častnega doktorja bogoslovja! Pri znali so mu s tem njegovo znanstveno delo, pa tudi njegove zasluge v borbi za pravičnost in za medsebojno razumevanje.
Na diplomi je našel priznanje
za svoje študije: za študij materinega jezika, ki ga je tako ljubil; za študij in poznanje cerkvenega prava, jezikov in drugih znanosti. Med temi ni bila zadnja astronomija. Zlasti pa je prejel priznanje za študij in poznanje svetega pisma, to je božje besede, ki jo je vedno oznanjal in razlagal: na prižnici, v svojih spisih in knjigah, po radiu, s konferencami, pri duhovnih obnovah in vajah, v šoli, v spovednici, v privatnem razgovoru.
Bil je skromen in ponižen. Cerkvena odlikovanja so mu dajala možnost, da bi se lahko oblekel v rdečo barvo, pa celo mitro bi lahko položil na glavo. Tega ni storil. Pri njem niste našli talarja z rdečimi gumbi. Hranil pa je talar, ki ga je oškropila njegova kri, ko so ga leta 1947 v Lanišču pobili nasprotniki vere.
Tržaški g. škof Santin ga je tedaj z dovoljenjem Sv. sedeža poslal v Istro na birmovanje. Ali so hoteli nasprotniki pobiti prav njega ali škofa samega, ni povsem jasno. Vsekakor je šlo za napad proti oznanjevalcu božje besede in delivcu milosti Svetega Duha. Pri
•lit'
Ena zadnjih slik pok. msgr. Ukmarja
napadu v župnišču v Lanišču je obležal mrtev mlad hrvaški duhovnik. Msgr. Ukmar je ostal pri življenju, ker so bili napadalci prepričani, da so ga že do smrti pobili.
Kdor je v zadnjih letih ali še bolj v zadnjih mesecih stopil k monsinjorju, je opazil, da študira in celo piše o smrti, o posmrtnem Življenju, o poslednji sodbi, o nebesih in peklu, o vicah in podobno. Jaz osebno sem prepričan, da ga je zelo mučila misel, kam bomo šli po telesni smrti in kaj bo Z nami po smrti. Razlogi za to so lahko različni. Večkrat mi je potožil, da ne najde v svetem pismu in v cerkvenem nauku dovolj odgovorov na vsa ta vprašanja. A je iskal in kar je odkril, je z vso natančnostjo in s svojo še tako lepo pisavo pripravil za knjigo. Bal se je, da ne bo tega dela dokončal. Malo pred smrtjo je v svojem 93. letu knjigo o poslednjih rečeh dovršil. Gospod Bog pa ga je poklical k sebi, da bi mu razodel, kako vse drugače in kako vse lepše je v nebesih.
Dragi monsinjor, Bog z Vami! Počivajte v miru.
IIIIIIIIIIIIIIII!IIIIIIIIIIIIIIIII!IIIIIIIIIII!IIIII!IIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIINIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!IIIIII||||I1||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||!||||||||||||||||||||MIIIIII!IIIIIIIIIII!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIU
Zadnje ure velikega pokojnika
Te vrstice naj bi ustregle prošnji mnogih: Povejte nam kaj o gospodu Ukmarju, kako je umrl.
Naš stari pregovor: »Kakršno življenje, takšna smrt« je dobil polno veljavo tudi ob smrti msgr. Ukmarja. V svojem dolgem življenju je prehodil razburkane čase in dogodke, pa je ostal vedno miren, veder, trezen, čist. Tako je tudi umrl: dobesedno je zaspal v Gospodu.
Svoj običajni red (malo spremenjen v zadnjih dveh letih) je držal do sobote, 30. oktobra. Tega dne se je vrnil kot po navadi iz cerkve od večernega obiska Najsvetejšega in spovedovanja. Ob 8. uri zvečer se je vsedel k mizi, da použije skromno večerjo. Ob 20.15 je vstal, da bi odprl radijski aparat in poslušal kot vedno večerna poročila. Kratka pot od stola do radia mu je bila usodna. Padel je na tla in si pri tem ni mogel več sam pomagati. Počasi so ga posedli na stol in s pomočjo sosedne družine zanesli v posteljo kar na stolu.
Naslednji dan se je pojavila mrzlica ; vse ga je bolelo. Toda takoj je zaprosil: ne v bolnico. Pregledal ga je zdravnik v nedeljo zvečer in znova v ponedeljek, na praznik Vseh svetih. Tokrat je svetoval, naj bi msgr. Ukmarja takoj peljali v bolnico, toda bolnik je vztrajal pri svojem. Zakaj ne bi spoštovali njegove želje?
Na praznik Vseh svetih ob 17.30 sem spremljal g. župnika, ki je dal monsinjorju sveto popotnico, sveto olje ter običajni papeški blagoslov. Nekaj časa za tem je bolnik izrazil željo, da bi rad vstal in se lotil svojega dela. Prinesel sem mu iz lekarne zdravila, da se mu je srce opomoglo.
Od sobotnega večera pa do smrti je bila ob njem neprestano skrbna gospodinja Ema Kofol in mu noč in dan stregla. Ves čas so bili na razpolago tudi sosedje, posebno Marij Selan.
V ponedeljek zvečer je večerjal, drugače je vedno spal ali počival. Težko je začel dihati, tu pa tam popil malo kave. Bil pa je ves čas pri zavesti. V torek zjutraj 2. novembra ga je obiskal škofov vikar, ob 11.30 pa nadškof. Če se ga je vprašalo, kako mu gre, je kratko odgovarjal: Dobro ali srednje dobro.
V torek je ves dan dajal vtis, da mu gre na bolje. Od 15'* do
20.30 je neprestano spraševal, koliko je ura. Naročil mi je, naj mu naslednji dan prinesem sv. obhajilo. Zajelo nas je upanje, da se bo opomogel.
V	torek, na vernih duš dan proti 23. uri ga je sosed malo obrnil. Tedaj je opazil, da je začel bolnik težko dihati. Kmalu potem je srce prenehalo biti. Mimo in spokojno je umrl. Prešel je iz tega sveta v večnost.
Ležal je — mrtev — mimo, spokojno, bled, na svoji preprosti postelji, v sobici, bolj podobni celici. Pri njem ni bilo nikoli in nikjer kaj odveč, nikjer ni bilo zaznati najmanjšega razkošja.
Treba je bilo pripraviti njegove zemeljske ostanke ter izpolniti njegove želje.
Mrtvega duhovnika se običajno obleče v mašna oblačila violičaste barve. Msgr. Ukmar ga je že imel, namenjenega za v krsto. Toda večkrat je izrazil željo, da hoče ležati v krsti v tistem talarju, ki ga je nosil, ko so ga napadli v Istri.
To, kar se je dogodilo v Istri avgusta 1947 je globoko seglo v njegovo dušo...
Tuj sovražni človek ga je nedolžnega zaprl v ječo in mu grozil z napadom, človek njegovega ljudstva pa ga je pretepel. Že začetni prizor ga je pretresel: navalili so v sobo, vse razbili in pometali skozi okno, z njim samim pa se igrali kakor z žogo ter ga pretepli do krvi. Padel je na tla nezavesten,
oblit od lastne krvi. Pri življenju je ostal samo zato, ker so bili napadalci prepričani, da je mrtev.
Malo pred polnočjo sem ga oblekel s pomočjo dobrega soseda v talar. Na desni strani je bila podloga še umazana od tiste mučeni-ške krvi. Nato smo mu prekrižali roke, mu dali med prste rožni venec ter križ in tako je ostal do 12. ure naslednjega dne. Njegovo truplo smo iz njegove sobe prenesli v pritličje. Ljudje so ga začeli množično prihajat kropit. Med njimi so bile osebe, ki so bile že leta oddaljene od cerkve. Toda v pokojnem so vsi videli »pravega duhovnika« .
V krsto je skrbna gospodinja položila krizanteme, tiste »martin-ke«, kot pravijo tej roži na Tržaškem, ki jih je še pred smrtjo opazoval, kako so se odpirale. Drugega cvetja ni cenil. »To je velika potrata,« tako je večkrat ponavljal.
V četrtek 4. novembra zjutraj smo ga prenesli v cerkev ob »njegovi« uri, to je ob osmi uri, ko je daroval sv. mašo. V prisotnosti številnih domačinov sem jo to pot jaz opravil. Domačini so spoštovali željo pokojnika in niso prinesli cvetja.
Msgr. dr. Jakob Ukmar je stopil v večnost, stopil je pa tudi v našo zgodovino. Komaj sedaj ga bomo začeli odkrivati, tako zase kot za bodoče rodove.
DUŠAN JAKOMIN
Nienv listam«
S tem spisom izražam svojo poslednjo voljo, kakor sledi:
1. Želim umreti kot zvest sin katoliške Cerkve, vedno pokoren njeni hjerarhiji. Verujem vse, kar Cerkev uči kot versko resnico, zavračam vse, kar ona obsoja. Svojo dušo izročam po Mariji božjemu usmiljenju ter se priporočam v molitev vsem prijateljem in znancem, posebno še duhovnim sobratom. Vsem, ki so mi kdaj nasprotovali, vnovič odpuščam iz srca in jim želim vse dobro. Prosim odpuščen je vse, ki sem jim bil kakorkoli v spotiko.
2. Želim, da bi moje truplo pokopali v škedenjskem pokopališču zato, da bi se me škedenjski žup-Ijani, ki so mi bili vedno zelo dragi, laže spominjali v svojih molitvah. Če bi kdo hotel postaviti na moj grob spominsko ploščo, naj se drži priloženega vzorca, sicer zadostuje tudi lesen križ.
3......
Ta testament sem lastnoročno spisal in podpisal.
V Trstu, dne 10. julija 1970
Jakob Ukmar
Dodatek k testamentu
Sprejmem smrt iz ljubezni do Njega, ki je zame umrl na križu. Pa tudi iz ljubezni do svete Cerkve, da bi laže in uspešno premagala sedanje težave.
V Trstu, dne 14. julija 1971
Jakob Ukmar
Poziv Škedenjskega doma
Vodstvo Škedenjskega doma si je zadalo nalogo, da postavi pokojnemu msgr. dr. Jakobu Ukmarju primeren in dostojen nagrobni spomenik, prispeva k izdaji zadnje pokojnikove knjige ter uredi njegovo zapuščino.
Zato poziva vse tržaške in gori-ške rojake, posebno iz Skednja in s Kolonkovca ter vse pokojnikove prijatelje, da prispevajo v ta namen. Prispevke sprejemajo duhovniki, naši časopisi ter naše organizacije. Lahko pošljete prispevke tudi po poštnem čekovnem računu na naslov: Dušan Jakomin, via di Servola 42, Č. r. 11.975, Trst.
Nabrane prispevke bomo sproti objavili. Hvaležni bomo za vsak dar in nasvet.
Msgr. Ukmar na mrtvaškem odru v škedenjski cerkvi. Ob njem slovenski kaplan
v Skednju g. Dušan Jakomin
Besede dekana teološke fakultete v Ljubljani
Vrsta častnih doktorjev bogoslovnih znanosti na naši slovenski teološki fakulteti v Ljubljani ni dolga: rajni gospod prelat je bil drugi po vrsti, takoj za škofom Vovkom. Ljubljanska fakulteta ga je počastila ob svoji 50-letnici za njegovo obsežno kulturno znanstveno delo, zato ker je bil neustrašen v boju za pravice malega slovenskega naroda in ker je bil do kraja zvest poslanstvu katoliške Cerkve. Tako je dne 29. januarja 1970 njegovo pro})iocijo utemeljil naš profesor škof dr. Vekoslav Grmič.
Svoje bogoslovno raziskovanje je nadaljeval prav do smrti, saj je za obsežno, že tiskano Mariolo-gijo, napisal še Eshatologijo, v kateri je na njemu svojski, lepi in jasni način razložil resnice o smrti, sodbi, peklu, vicah in nebesih. Upajmo, da bo knjiga kmalu izšla ter bo tako dr. Ukmar še po smrti naš «doctor», naš učitelj, ki smo ga vsi vsaj po radiu tako radi kot učitelja poslušali.
Dr. MARIJAN SMOLIK
Poslednja pot msgr. Ukmarja
Simboj vere in slovenstva
Dr. Štoka ob polaganju krsto v grob
Msgr. dr. Ukmar začenja svojo zadnjo pot na škedenjsko pokopališče. Nosijo ga njegovi sobratje v duhovniški službi dr. A. Kosmač, S. Zorko, I. Vončina in M. Gerdol
Novica o smrti dr. Jakoba Ukmarja, zglednega Kristusovega duhovnika in odličnega znanstvenika v teologiji in na drugih področjih, neomajnega in brezkompromisnega zagovornika pravic malih narodov in narodnih manjšin, je vse, ki smo ga poznali in spremljali njegova iskrena prizadevanja za boljši in pravičnejši svet, kljub doseženi častitljivi starosti nekje v podzavesti presenetila, ker je pač prizadela predstavo našega samoljubja, ki smo jo hranili o tem velikanu duha. Širša javnost namreč ni vedela za podrobnejši potek zadnjih tednov njegovega življenja, zato smo morali predramiti v nas samih zavest, da tudi veliki možje čisto naravno in človeško odhajajo s tega sveta.
Toda ob njegovi smrti je naše streznjenje bilo toliko bolj naporno, ker je moralo nujno skozi prizmo predstav in živih spominov na čase in dogodke njegovega nelahkega življenja, tesno povezanega z usodo primorskega ljudstva, ki so mu sovražne sile z najrazličnejših položajev skušale krojiti usodo po nekrščanskih, torej krivičnih merilih. Sam je na lastni koži občutil težo takšnega krivičnega ravnanja, proti kateremu se je vse življenje do zadnjih moči bojeval predvsem s trezno, a pogumno in znanstveno besedo. Z njim smo namreč tržaški in vsi zamejski Slovenci kot verniki in sorojaki izgubili žilavega vodnika, trdno oporo in živega pričevalca naše težke preteklosti.
To je najbolj pristno in občuteno potrdil njegov pogreb, ki je pritegnil ljudi iz vseh koncev in krajev, iz mesta in okolice, od tostran in onstran meje. Že od jutranjih ur v četrtek 4. novembra so se ljudje vrstili ob njegovi krsti v škedenjski župni cefkvi, da se poslovijo od blagega pokojnika. Zadnjo uro pa je bil naval ljudi tolik, da se je človek le z veliko težavo preril do krste. Bili so znani in izobraženi ljudje, pa preprosti delavci in meščani, vseh starosti in stanov, Slovenci in Italijani, tihi občudovalci vzornega duhovnika in človeka ter znanstvenika.
Ob nabito polni cerkvi se je ob pol štirih popoldne pričela pogrebna maša. V družbi šestih koncele-brantov jo je vodil škofov vikar dr. Lojze Škerl. Ta je imel tudi glavni nagovor o zaslužnem pokojniku. Maši je prisostvoval tudi tržaški nadškof msgr. Santin ter ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič, koprski generalni vikar, prošt. msgr. Leopold Jurca in kancler goriške nadškofije dr. Rudi Klinec.
V	italijanskem jeziku se je nato od pokojnika poslovil škedenjski župnik msgr. Latin, ki je v izbranih besedah poudaril njegov svetli lik kot duhovnika. Obenem je prebral v slovenščini in italijanščini napisano slovo, ki ga je sam dr. Ukmar lastnoročno napisal z naročilom, da ga preberejo v cerkvi na dan njegovega pogreba. Takole se je to slovo glasilo:
Skozi petdeset let sem vam oznanjal božjo besedo v škedenjski župni cerkvi. Danes vam jo ozna-
njam za slovo po svojih duhovnih sobratih.
Hvaležen sem vam, da sle toli-krat z molitvami spremljali moje tukajšnje delovanje. Hvala vam za vaše zaupanje, ki ste mi ga skazo-vali v spovednici. Hvala vam tudi za vse dobrote, ki sem jih užival od vaših radodarnih rok. Bog naj vam vse obilno poplača.
Ostanite zvesti sveti Cerkvi, zvesti tudi v sedanjem nemirnem svetu, zvesti do zadnjega zdiha. Bog blagoslovi vaše delo in vaše trpljenje. Živite v miru in ljubezni, da se ob smrtni uri preselite k večni ljubezni.
Molite za dušni blagor gospoda Jakoba, ki vas je zelo ljubil.
Sv. maši je sledil pogrebni obred, nakar se je pričel razvijati sprevod iz cerkve. Ob izhodu je bilo opaziti ganljive prizore, ko so se ljudje poslednjič zaupljivo dotaknili krste, številni drugi pa so vidno ganjeni zadrževali solze, ki so neopazno ovlažile njihove oči in pogled.
Pogrebni sprevod je vodil škofov vikar msgr. Lojze Škerl v spremstvu kakih sto drugih duhovnikov s Tržaškega, Goriškega, Krasa, Istre in ostale Slovenije. Za krsto se je zvrstila večtisočglava množica. Računajo, da je prisostvovalo pogrebu kakih pet tisoč ljudi, saj je bila množica tako rekoč neprekinjena od cerkve do pokopališča.
Ob odprtem grobu so spregovorili : dekan teološke fakultete iz Ljubljane dr. Marijan Smolik, go-riški škofijski kancler msgr. Rudi Klinec ter dr. Drago Štoka, deželni svetovalec. Žalostinko je zapel openski cerkveni pevski zbor pod vodstvom g. Maliča, ki je skupno s škedenjskim pel tudi v cerkvi.
Bil je že pozen mrak, ko so se ljudje začeli razhajati, ponosni nad dostojanstvenim pogrebom odličnega pokojnika, a po drugi strani zaskrbljeni zaradi nenadomestljive vrzeli, ki jo je pokojnik pustil za sabo. Kajti prepričani smo, da je le mož s takšno osebnostjo in čutom za pravičnost do vseh lahko pritegnil tako po prepričanju, starosti in stanu razvejano množico. Vsakdo je v pokojniku videl utelešen del samega sebe in svojih globokih stremljenj
po pravičnosti in ljubezni, ki ne pozna nobenih meja in predsodkov.
Takšno ljubezen je v svojem dolgem življenju obilno izžareval pokojni msgr. dr. Jakob Ukmar kot pravi Kristusov duhovnik.
V	imenu goriških duhovnikov in Goriške Mohorjeve družbe izrekam poslednji pozdrav prelatu dr. Jakobu Ukmarju. Msgr. Ukmar je bil zelo navezan na Gorico, saj je tamkaj študiral, in na Goriško Mohorjevo družbo, pri kateri je sodeloval.
S smrtjo msgr. Ukmarja se je zrušil močan nosilni steber slovenske Cerkve na Primorskem. Dolgih 70 let je tej Cerkvi utrjeval temelje, podzidaval ogrožene zidove, krepil njen ustroj in bogatil njeno notranjo vsebino. Zadnja leta pa se je docela posvetil njeni onstranski poklicanosti in nadnaravni veličini. Zaradi starosti se je umaknil iz javnega življenja, le tu pa tam smo ga slišali še po radiu. Škedenjci so ga imeli v svoji sredi in pri njem iskali nasvetov in duhovnega vodstva, zlasti ko je dolge ure presedel v spovednici v domači cerkvi.
Medtem je msgr. Ukmar, črpajoč iz svojega bogatega znanja, življenjske izkušnje in milosti, ustvarjal temeljita teološka dela. Predvsem je razmišljal o Mariji v Zgodovini odrešenja in napisal bo-slovno študijo o Mariji, Mariolo-gijo, ki je izšla leta 1969 pri Goriški Mohorjevi družbi. Nato se je poglabljal v skrivnosti Srca Jezusovega in napisal razpravo »Razlaga svetopisemsko utemeljenih vzklikov litanij presv. Srca Jezusovega«. Delo je v rokopisu in čaka na tisk. Nato se je lotil svojega vrhunskega dela, ki mu je bilo hkrati razmišljanje o poslednjih resnicah in priprava na smrt v dveletnih duhovnih vajah. Ena sama prošnja ga je trajno spremljala: »Daj mi, o Bog, da živim, dokler tega spisa ne zaključim!«
Pred enim mesecem je delo dokončal. Dne 5. oktobra 1971 mi je
Skoro pred sto leti nam je kra-ška zemlja dala enega svojih najboljših sinov: njegov um je znal prodreti v globine vednosti in znanosti, njegov duh je znal iti v najgloblje verske resnice in dogme, njegovo srce je znalo ljubiti v razsežnostih in širinah. Skoro stoletje je ta sin kraške zemlje in Jadranskega morja razdajal svoje znanje in ljubezen ne samo svojemu narodu, ampak vsemu človeštvu.
Dr. Jakob Ukmar se je rodil 30 let po Prešernovi smrti in 16 let po smrti Antona Martina Slomška. Že to nam pove, da je bila življenjska pot našega rojaka izredno dolga in pisana. Nič koliko vladavin, oblastnikov je vstalo in padlo v tem obdobju. Doživeti je moral med drugim tudi dve strahotni vojni; trpel je za življenje svojih rojakov in za usodo svojega naroda.
Bil je med prvimi, ki je obsodil porajajoči se fašizem v Italiji: vedel je, da bo črna diktatura uničila osebno in narodnostno svobodo in da se bo z vso krutostjo
pisal: »Dragi sobrat! Po dveletnem študiju sem pravkar dokončal spis "Eshatologija ali nauk o poslednjih rečeh”. Za našo bogoslovno literaturo je to novost, ker nimamo nobenega zadevnega spisa. Novost je tudi, ker so razna esha-tološka poglavja še teološko premalo ali celo nič obdelana in sem moral marsikje orati ledino... Kdo naj spis izda? Jaz bi rad, da bi ga izdala Goriška Mohorjeva družba, ki je že izdala Mariologijo.«
Poslednje delo msgr. Ukmarja, Eshatologija, je naročilo in testament slovenskemu ljudstvu: »Bodite pošteni, verni in bogaboječi na poti življenja! Ne pozabite na večne in odgovornosti polne resnice: smrt, sodba, nebesa ali pekel! Tako živite, da boste ob koncu človeške zgodovine lahko vstali poveličani in na veke živeli v Kristusu !«
Blagemu pokojniku hvaležna zahvala! Naj živi v Kristusu!
MSGR. RUDI KLINEC
zagnala v slovenskega človeka, zato jo je obsodil z vso odločnostjo že v njenem nastajanju.
Po vojni je bil spet med tistimi, ki so se zavedeli nevarnosti tihe asimilacije slovenske narodnostne skupnosti in je v svojih spisih obsodil vsakogar, ki se je predal iz šibkosti pojavu asimilacije ali ki jo je celo, direktno ali indirektno, kot oblastnik podpiral.
Msgr. dr. Jakob Ukmar je prestopil prag večnosti. Postal nam je že pravi simbol, v verskem in narodnem življenju, in mislili smo, da bo večno živ med nami. Imeli smo ga za svojega vodjo, za nekakega Mojzesa, ki nam je kljub visoki starosti znal povedati to, česar je bilo željno naše srce; imeli smo ga za svojega vladiko, in v resnici je to tudi bil.
Ko sva ga letos za veliko noč obiskala s škedenjskim kaplanom in mu voščila veselo alelujo, nama je v krajšem razgovoru povedal, da vstaja s soncem, nato študira tri ure, potem piše do kosila. Tri ure globokega študija vsak dan dopoldne pri 93. letih! Kak veličasten zgled dela, marljivosti, zavzetosti in vztrajnosti vsem, posebej mlajšim rodovom, s katerimi se današnji čas tako neusmiljeno poigrava in mu vse preveč hoče dokazovati, da mora takoj imeti vse in takoj doseči to, kar si želi.
Dr. Jakob Ukmar je zapustil zgled vsem: najprej tistim, ki postajajo narodnostno mlačni. Njegova ljubezen do slovenskega naroda ni bila samo globoka in pravična, bila je neusahljiva skozi vso njegovo življenjsko pot. Dr. Jakob Ukmar je zgled vsem, ki nas je sodobni čas zmaterializiral in smo pozabili na večne vrednote in duhovne ideale in mislimo celo, da je tako prav.
S hvaležnostjo se poslavljamo od duhovnika, učenjaka, verskega pisatelja, modrijana, velikega človeka in sina slovenskega naroda, poštenjaka, ki je vselej znal ločiti ljuljko od pšenice, ki je vselej vedel, kje je resnica in kje laž, kje zatiranje in kje resnična svoboda in je to imel pogum povedati odkrito, pa čeprav je veter pihal v drugačno smer.
Hvaležni smo Stvarniku, da nam je dal takega človeka; hvaležni smo takemu človeku, da ni svojih talentov zakopal, ampak jih je pomnožil, da se je potem lahko vsega razdajal za svojega bližnjega in za svoje ljudstvo. Z brezmejno hvaležnostjo se zato od pokojnika poslavljamo z Gregorčičevimi verzi:
Umrl je mož značajen, načel jeklenih, neomajen, otajal m ga sončni žar, noben ga zmajal ni vihar. Pač padali so trdni hrasti, on Žalujoč jih je zrl pasti; a sam viharja ni se zbal, za dom, za rod je trdno stal. In skusil je notranje boli, notranj je čutil mnog vihar; a tožil, plakal ni nikoli, sprejel je moški slednji udar. Če tožil je ke-daj, o svojih bolih ni, o krivdah tožil je, ki jih naš rod trpi. Umrl je mož. Ne, ni umrl! Oči le časne je zaprt, da se po trudu in po boju oddahne v blaženem pokoju. Ne, ni umrl! Še duh njegov živi med nami, na delo nas budi in drami...
Pogrebni sprevod s krsto msgr. Ukmarja po Skedenjskih ulicah
Msgr. dr. Ukmar v Trvižu pri Pazinu po končani sv. birmi 18. avgusta 1947
Dr. Stoka govori na grobu msgr. Ukmarja iiitiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiitiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiitiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiuitim1
Beseda »riških Stavncn v slovo
Sadovi plodovitega
Ljubljanski bogoslovci na obisku pri msgr. dr. Ukmarju v škednju 26. aprila 1970
Pokojni monsinjor je zapustil nad 3.000 govorov, ki so skrbno zbrani in ohranjeni. Bil je govornik, odlikoval se je tudi kot neutruden in human spovednik, h kateremu so se zatekali preprosti, izobraženci, duhovniki. Posebno zadnja leta je bilo jasno opaziti najbolj v spovednici, kako je pripravljen na končno srečanje z Bogom in kako svetniška je bila njegova čista duša. Mož molitve, katero je priporočal, naj bo vedno na prvem mestu in mož vdanosti v božjo Previdnost. To so bile njegove glavne misli, ki jih je vedno svetoval, komur se je zatekal k njemu za nasvet in spoved.
Koliko ljudi je spovedal?
Na prvi pogled bi se zdel nemogoč točen odgovor. Toda ne pri g. Ukmarju, čigar točnost in ljubezen do statistike je bila obče znana. Imel je več zvezkov, v katerih je stalno točno beležil osebne stroške, vse svoje dopisovanje (pisma, dopisnice, razglednice, znamke) -in oelo vsebino dopisovanja. To sem dodobra odkril, ko sem mu bil za tajnika v prvih mesecih leta 1963, ko si je zlomil desno roko.
Imel je tudi poseben zvezek: Statistika spovedi od leta 1905... do zadnjega dne spovedovanja, to je do večera sobote 30. oktobra 1971, ko je moral v posteljo in je tri dni za tem podlegel svoji starostni oslabelosti.
Vsak dan si je sproti in redno zapisal s svojim malim svinčnikom na Ordo (to je liturgični koledar, ki ga uporabljamo duhovniki) število spovedancev.
Vsaka stran zvezka je depo začrtana in obrobljena, v lepi pisavi navedeni mesci, število spovedi in prostor za opazke.
Statistika začenja z januarjem leta 1905 s številko 146 spovedi. Meseca februarja je zabeleženo: kaplan v Rojanu. Vsako leto je zapisal skupno število vseh mescev in na naslednji strani sešteto vsoto od prejšnjega leta. Tako je imel vsako leto celoten pregled čez spovedi.
Leta 1906: od 23. novembra dalje župni upravitelj v Ricmanjih. Tako do meseca februarja naslednjega leta. Leta 1907: od
1.	maja dalje kaplan pri Starem sv. Antonu v Trstu. Leta 1910: od septembra dalje ravnatelj malega semenišča, tako do leta 1913. Leta 1913: od septembra dalje profesor verstva na državni gimnaziji, bivajoč v župniji Starega sv. Antona; tako do prvih mesecev leta 1915. Leta 1915: V ječi na ljubljanskem gradu od 8. aprila do 13. maja. Nadaljuje opazka: na državni gimnaziji, z dodatkom: a brez aktivne
Udeležba nemških vernikov pri sv. maši
Najnovejša raziskovanja so pokazala, da gre v Zahodni Nemčiji 35 % katoličanov vsako nedeljo k službi božji, 18,7 % jih gre pogosto, 17,9 % ob raznih priložnostih, 18
službe. Tu pa tam so zapisani kraji potovanja, največkrat Dunaj. Leta 1917: v mesecu avgustu piše: včasih begunec radi bomb. Leta 1918: od novembra dalje privatno poučeval bogoslovce.
Leta 1919: 20. oktobra se preselil v Skedenj. Leta 1920 v mesecu januarju ravnatelj bogoslovja v škednju (bogoslovje je bilo v hiši, kjer je stanoval). Ravnatelj bogoslovja je bil do polovice leta 1922. Pri mesecu avgustu leta 1922 je zapisana beseda: upokojen. V septembru: v službi na škofiji v Trstu, bivajoč v Škednju, tako do leta 1937. Vmes je zabeležil, če je bil kdaj bolan, odsoten in za koliko dni. Zabeležil je tudi, ako je bila huda zima, hud mraz, mila ali ostra zima.
Leta 1947 pri mesecu avgustu je zabeležil: 24. avgusta nezgoda v Lanišču, kar se ponavlja do oktobra. Meseca septembra 1947 ni nikogar spovedal, meseca oktobra je zapisal številko 9, novembra že 147. Leta 1963 pri mesecu januarju je zapisal: 14. januarja sem si zlomil desno roko. Naslednji mesec je zapisal 30 spovedi z opazko: približno. Leta 1968 je zapisana beseda: riposare (tako namreč, kakor mu je svetoval zdravnik). Prejšnje leto od septembra dalje je zapisano: bolan. Leta 1968, od aprila do oktobra je zabeležil: deloma v dušnem pastirstvu. Leta 1969: 6. aprila (na dan velike noči): proti koncu maše padel v nezavest, po padcu malo v spovednico. Leta 1970 v januarju: pomagam v spovednici, pisava je že slabotna. Posluh mu je delal težave, glas je postajal vedno bolj slaboten. Duševno pa je bil vedno zdrav in prožen.
Leta 1971: v mesecu januarju: prve dni januarja mraz in burja. Meseca julija: duhovne vaje. Zapisal je številko 200 za mesec september, potem nič več.
Za oktober sem zbral številke, kakor jih je zabeležil sproti vsak dan v koledarju. Tako pridemo do skupnega števila od januarja 1905 do 30. oktobra 1971: 373.896 spovedi.
Nesel je s seboj naše slabosti in naše skrivnosti. Naj se v Bogu za opravljeno dela spočije.	DUŠAN JAKOMIN
Glasbena prireditev v Rojanu
V sredo 3. novembra, na praznik sv. Justa smo v Marijinem domu v Rojanu prisostvovali nadvse zanimivemu in prijetnemu nastopu gojencev župnijskih glasbenih šol in skupnemu izvajanju ansambla Miramar, ki ga vodi izkušena in glasbeno nadarjena Ileana Zajec.
V prvem delu sporeda so na odru Marijinega doma nastopili najprej posamezni gojenci, ki so pravkar opravili izpite v glasbenih šolah. Ob tem seveda ne moremo mimo važne ugotovitve, ki smo jo zabeležili ob tem nastopu: da so namreč te glasbene šole zajele danes že skoraj vse tržaško ozemlje od Mačkovelj preko Bazovice do mestnega središča. Ce pomislimo, koliko gojencev je v teh šolah deležnih vsaj osnovne glasbene izobrazbe, moramo biti tega delovanja več kot veseli. Mimo neposredne glasbene izobrazbe pa je mladina v teh šolah deležna še marsičesa drugega. Tu dobi neko splošno in ne samo glasbeno vzgojo, nauči se resnega in rednega dela, discipline, natančnosti itd. Skratka deležna je vseh tistih tradicionalnih, pa vendar tako aktualnih vrednot, ki se jih človek lahko navzame od resnega in strokovno podkovanega glasbenega pedagoga.
Sadove takega glasbenega pouka, kot smo ga pravkar opisali, smo lahko občudovali (tudi v rojanskem Marijinem domu. Ne moremo pa se tu spustiti v podrobno oceno vseh nastopajočih, ker bi to preseglo okvir tega poročila. Gojenci so pač bili vsi dobro pripravljeni in je prav, da zabeležimo vsaj njihova imena. Nastopili so: Cobbatti Igor, Žerjal Mauro, Colami Malvina, Suber Anamarija, Grgič Katja, Križmančič Lučka, Veljak Laura, Šturman Marina, Gustinčič Giorgio, Bralni Patrizia in Peraino Glaudio.
Nastop mladih gojencev je zaključil virtuoz Gervasio Marcosignori, ki je poslušalce očaral tako zelo, da je moral na oder še in še.
V drugem delu prireditve je nastopil ansambel Miramar. Izvajal je dve skladbi in sicer zadnji stavek iz Dvoržakove simfonije Iz novega sveta in Lizstavo simfonično pesnitev Preludiji. Ta nastop je seveda predstavljal višek večera, saj smo pod taktirko prof. Ileane Zajec uživali glasbeni spored kot bi nam ga kaka druga skupina le težko mogla nuditi.
M—r.
Ob nameravanih razlastitvah pri Dom ju
Naš list je v zadnji številki poročal o nameravanih novih razlastitvah na področju »Pulje« med Domjom in Logom. Ta novica je vzbudila v slovenski javnosti precejšen odmev. O zadevi nam je Odbor za pomoč razlaščencem poslal dopis, v katerem ugotavlja, da so odgovorni kroga pri EPIThu pred leti zagotavljali, da področja pri Domj-u ne bodo tikali, ker je precej naseljeno. Za tovarno Grandi Moteti pa so se izgovarjali, da je teren pri Orehu premalo trden. Sedaj pa ko gre za navadne obrtniške obrate, so sklenili zasesti zadnje rodovitno ravninsko področje v dolinski občini. S tem bo olbča krajevna iri narodna skupnost izgubila še edino preostalo področje, primemo za njen naravni razvoj.
Zaradi tega zahteva omenjeni odbor, da
odgovorne oblasti popravijo svoja stališča pri izbiranju področij za tako imenovano industrializacijo, ki pomeni za slovenskega človeka nov člen v dolgi verigi razlaščeva-nja in obubožanja, ter da pustijo področje v »Puljah« v sedanjem stanju. Kajti že samo vključitev tega področja v okvir Industrijske cone pred več kot desetimi leti je bila nesmiselna, krivična za naše ljudi in proti interesom ter pravicam slovenske manjšine. Odbor poziva zato vse slovenske kmetijske, strokovne in pravne organizacije ter politične stranke, da nastopijo v obrambo naše zemlje in našega človeka in s tem celotne naše skupnosti.
Cene mesa nespremenjene
Do zadnjega rahlega znižanja govejega mesa v maloprodajni prodaji je prišlo v mesecu juliju, ko je prišel na trg uvoz
40.000	stotov govejega mesa iz Jugoslavije brez carine. Ta količina je omogočila zmanjšanje cen od 46 do 328 lir na kg.
Potrošnikom se zdi to znižanje cen malenkostno, prodajalcem pa seveda znatno. Zato se slednji že pritožujejo, da je sedanje stanje nevzdržno. V tržaški pokrajini je 253 mesnic, poleg teh pa še 14 mesnic v veleblagovnicah.
Pred kratkim so se predstavniki mesarjev na srečanju z oblastmi, ki nadzorujejo cene, obvezali, da bodo ohranili vsaj do prihodnjega januarja nespremenjene cene, razen za nekaj vrst mesa.
10. Memorial »Mirko Filej« 1971
V	okviru tega tekmovanja je pripravilo športno združenje »Brda« iz Števerjana (tekme v streljanju z zračno puško. Kvalifikacijske takme so se vršile v četrtek
11. novembra v Doberdobu, Štandrežu, Gorici in Števerjanu. Vsak tekmovalec je imel na razpolago osem strelov. Prva dva sta bila poskusna, ostalih šest je veljalo za točkovanje.
Tudi v finalnem tekmovanju bo imel vsak tekmovalec pravico do osem strelov.
V	to tekmovanje so se uvrstili vsi, ki so dosegli najmanj 26 točk med moškimi oz. 22 točk med ženskami. Točke, pridobljene v kvalifikacijskih tekmah, pa ne bodo veljale za finalni del tekmovanja.
Odbojka je v polnem teku. Turnirja se udeležuje kar 15 moštev, in sicer 7 članskih (Dom, Sovodnje, Gorica, S te ver j an, štandrež, Skavti, Sv. Ana), 4 naraščajni-ška (Dom, Podgora, Skavti, Sv. Ana) in 4 ženska (Dom, Doberdob, Sovodnje, štever-jan). Dosedanji rezultati so tile:
Člani: Sovodnje-Velox 2 : 0; Skavti: Šte-verjan 2 : -0; Skavti-Sv. Ana 2 : 0; Gorica-Štandrež 2 : 0; števerjan : Dom 2:1 (ta tekma je bila zelo borbena in zanimiva; v zadnjem setu je Dom vodil že z 8 : 0, potem pa ga je števerjan dohitel in pri stanju 13: 13 se je kar osemkrat menjal servis, preden se je dosegla točka!); Dom-Sv. Ana 2 : 0; Skavti-Dom 2 : 0. Turnir se bo nadaljeval če cel teden in v soboto bodo finalne tekme za dečke, v nedeljo pa za člane in ženske.
Dečki: Sv. Ana-Skavti 2 : 0; Sv. Ana-Pod-gora 2 : 0.
Ženske: Sovodnje : števerjan 2 : 0.
Z GORIŠKEGA
O šoli s polnim poukom v Števerjanu
V	preteklem tednu je bil v Števerjanu sestanek staršev osnovnošolskih otrok, katerega so sklicali v smislu novih določil o šoli s polnim poukom, kakršnega so letos po deželnem zakonu uvedli v Števerjanu.
To je bil že drugi tak sestanek in je pametno, da se starši pomenijo na odkrit in jasen način z učitelji, ravnateljem in občinskimi upravljalci. Edino tako se bodo razčistile morebitne nejasnosti, ki so dovedle do lanskoletnih nevšečnosti, ko so nekateri starši z Valerišča začeli pošiljati svoje otroke v šolo izven okraja.
Na žalost pa je o tako spodbudnem sestanku, ki :je vsem koristil, zelo nerodno poročal »Primorski dnevnik«, iz katerega je še bolj neresno povzel »Novi list«. Prvi je zapel visoko hvalnico samo učiteljstvu, drugi pa je vedel celo povedati, da so učitelji sami oskrbeli potrebni kuhinjski pribor...! Ko je vendar znano, da bo oksrbe-la vso opremo občina z deželno podporo in je v ta namen določenih več milijonov lir. Zakaj tako neresno poročanje?
Na sestanku, ki je bil izredno živahen in polemičen obenem, so vsi starši, ki so posegli v diskusijo, izrazili svojo zaskrbljenost in nezadovoljstvo nad novimi sistemi, ki jih danes v šolah uvajajo in se čudili nad tem, da otroci po ves teden ne pišejo nalog (ge. Stanič, Terčič, Mužič). Učitelji so sicer skušali, po mojem mnenju zaenkrat brez posebnega uspeha, razložiti staršem nove metode in prijeme, s katerimi se dandanes poučuje na osnovnih šolah. Razumljivo je, da so starši precej zakoreninjeni v stare pojme o poučevanju in ker jim je pri srcu usoda svojih otrok, stalno pazijo, kako se njih otroke v šoli poučuje. Prav tu pa je potrebna velika požrtvovalnost in zavzetost učiteljstva. Sicer smo pa prepričani, da bodo naši učitelji tudi z novimi prijemi dosegli uspehe in se bodo, kot so to že v samem začetku pokazali, čim bolj potrudili.
Upamo pa tudi, da se ne bo v bodoče tako nerodno poročalo kot zadnjič, ker to samo škodi sporazumevanju staršev z učitelji m ravnateljem ter resnosti šole sanje, posebno še, če bi morda taka poročila izhajala iz šolskega okolja.
Marijan Terpin
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 14. do 20. novembra 1971 Nedelja: 9.35 Po domače. 10.50 Otroška matineja. 11.40 Mestece Peyton. 16.30 Vitezi okrogle mize - film. 18.15 Rokometni finale za pokal »Karpatov«.
Ponedeljek: 17.45 Kljukčeve dogodivščine. 18.30 Ljudje v soseski. 20.35 C. Tuzzi: Zaigraj mi konec sveta - drama. 21.25 Hokej Jesenice: Dinamo.
Torek: 18.35 Ansambel The Seekers. 19.05 Vzgoja za življenje v dvoje. 20.35 Kanal -poljski film. 22.05 Lit. nokturno: A. Kokot.
Sreda: 17.45 Doktor Dolittle. 20.55 M. Uskokovič: Čedomir Ilič. 21.45 Jazz na ekranu: Kvintet Duška Gojkoviča.
četrtek: 18.30 Svet v katerem živimo. 19.05 Enkrat v tednu. 20.55 Četrtkovi razgledi. 21.55 Maupassantove novele.
Petek: 17.10 Naočnik in očalnik. 17.55 Mestece Peyton. 18.45 Vaterpolo za pokal Evrope. 20.35 Apartma - film.
Sobota: 1530 Vaterpolo za pokal evropskih prvakov. 16.30 Košarka Olimpija : Cr-vena zvezda. 18.00 Pesmi starega mesta.
18.30	Mali vitez - serijski film. 22.05 Oddelek S - serijski film.
odstotkov redkokdaj, 10% pa nikoli.
  Hlinim   mirnimi       mm  ........................................................      mmmmmmii..mm....um.....................mi.......................................um.....................................
J. JK.
(6)
V KRALJESTVU SV. ŠTEFANA
Nasproti postaje se je dvigal hrib, na katerem je bilo videti skupek hiš. Kasneje sem odkril, da je to Zgornji Buda, kjer je bila svoj čas trdnjava in je na njem zra-stel kraljevski grad. če bi se nanj povzpel, bi bilo negotovosti takoj konec. Pred menoj bi se pokazala Donava v vsej veličini in onstran nje Pesta s svojim mogočnim parlament om.
Tako pa sem prodiral po ulici nizdol, ne da bi iLrrtel občutek, da hodim prav. Pri bližnji cerkvi ustavim starejšega moža, ki mi je napravil vtis, da bo tudi kaj nemško znal. Nisem se uštel. Povedal je, da je organist v tisti cerkvi, da bo imel poroko, pri kateri (bo igral in da je središče Bar dimpeste za hribom. Vzeti je treba tramvaj, iti čez most, pa bo vse prav. In še to me je poučil, da na tramvaju voznih
listkov ne izdajajo. Po deset jih moraš kupiti v kakem kiosku in potem vsakič po enega preluknjati na v steno postavljenem ščipalnem strojčku.
Storil sem po njegovem nasvetu, stopil na tramvaj 44, ki povezuje obe glavni železniški postaji in že bil na mostu čez Donavo. Hrib Buda s kraljevskim gradom je ostal za mano. še nekaj postajališč in izstopil sem v središču Pešte. Omenjeni organist mi je dal nasvet, naj grem v hotel Astoria, češ da tam sob ne manjka.
Hotel sem sicer hitro našel, a že pri vratih so me odpravili, da je vse zasedeno in da bo sploh težko, da bi v Budimpešti dobil kako prenočišče, ker da je mesec september eden najbolj razgibanih mesecev v madžarski prestolnici. Da bi me prej odpravili, so mi dali tolažilni nasvet, naj še v hotelu »Buda« povprašam. Tisti hotel je največjd, ima tisoč postelj in torej obstaja možnost, da pridem do sobe.
Seveda mi ni bilo prav prijetno pri sicu. Ure so tekle, jaz pa še vedno na cesti. Spet sem stopil na tramvaj 44. Opazoval sem ljudi. Vsi, ki so vstopili, so se mirno vsedli, ne da bi preluknjali svoj listek.
Kmalu sem odkril, da domačini vožnje ne plačajo sproti. Že pri plači jim vzamejo toliko in toliko za mestni transport, oni pa se lahko noč in dan prevažajo na javnih vozilih sem in tja.
Tramvaj se je ustavil na Mosakwa teru. Je to važen trg na severni strani Bude, kjer se steka vrsta tramvajskih prog. Seveda, če je trg važen, naj nosi ime po Moskvi. Tako je 'bolj poudarjeno »prisrčno« prijateljstvo med Moskvo in Budimpešto.
Hitro sem odkril, da ter pomeni trg, ut ulica in utca mahjna ulica. In tudi to sem kmalu spoznal, da imajo Madžari cel kup besed, ki so jih od Slovanov pobrali in so bile v zvezi s poljedelstvom, obrtjo in živinorejo. Madžari so bili spočetka le lovci in pastirji, pa so bili brez številnih besed, ki so jih Slovani že poznali. Tako imajo Madžari besedo plug; za bika so tudi kar našo besedo prevzeli. Ko mi je natakar na mizo prinesel rdeče vino, ki sem ga naročil, je pisalo Bikaver. Pa sem ugotovil, da to pomeni »bikovska kri«. Moram reči, da je napis odgovarjal vsebini...
In ko že omenjam vino, naj mi bralci dovolijo, da samega sebe -popravim. V tretjem nadaljevanju sem zapisal, »da je v gričevju Bakony ob Blatnem jezeru doma slavni tokajec, ki je še v času Avstro-cgrske našel pot v naša Brda in postal tipično vino naših goriških vinogradnikov.«
Pa me je moj prijatelj, iz Prekmurja doma, opozoril, da je tokajec doma po
zračni črti 300 km od Blatnega jezera in sicer na desnem bregu gornjega toka reke Tisze. Grozdje, iz katerega pridelujejo tokajec, raste na nekdanjih vulkanskih tleh v bližini mesta Tokaj. Izvirni tokajec ima tole oznako: »Je kralj vin in vino kraljev«. Naši vinogradniki iz Brd pa naj presodijo, če to velja tudi za goriškega tokajca.
(se ttadaljuje)
Pogled na Budimpešto s hriba sv. Gellerta. Na desno Buda s kraljevskim gradom na hribu. Most, ki povezuje Budo s Pešto, je slavni Szecheny ali Verigasti most
'i
Delegacija Slovenske demokratske zveze iz Gorice, ki so jo sestavljali dr. A. Bratuž, dr. D. Paulin, dr. S. Bratina in Marijan Terpin je v nedeljo 31. oktobra obiskala na gonarskem pokopališču grobove siovenskih žrtev tamkajšnjega taborišča med zadnjo vojno ter položila venec v počastitev njih spomina
Predavanje o ameriških Slovencih
Preteklo nedeljo 7. novembra je predaval na povabilo SKPD »Mirko Filej« v Katoliškem domu v Gorici g. Andrej Košič, ki se je v letošnjem avgustu udeležil slovesnosti 'blagoslovitve slovenske kapele v cerkvi Marije Brezmadežne v Washing-tonu, o čemer je naš list svoj čas že obširno poročal.
G. predavatelj je posnel med svojim potovanjem zelo veliko barvnih slik. Te slike so občinstvu, ki ga je bilo presenetljivo veliko, pokazale pot z letališča Brnik najprej v Washington, nato v New York, potem v Cleveland in končno še v Toronto. Diapozitive je spremljala ozvočena razlaga, prijetna glasba in zvočni posnetki s prireditev, ki jih ob blagoslovitvi kapele ni manjkalo.
Prijetno je bilo slediti dogajanju na film-sikem platnu. Prevzelo nas je zlasti toplo slovensko vzdušje, kii je izžarevalo iz vsake slike. Doumeli smo, da so zlasti slovenska pesem in slovenska narodna noša pa slovenske župnije tista sila, ki ohranja slovenske izseljence v Sev. Ameriki v zvestobi materinemu jeziku do tretjega in četrtega rodu.
Hvaležni smo g. Košiču, da nam je odkril ta do sedaj nam neznani svet in upamo, da nam bo še v bodoče rad posredoval nove posnetke, ki jih bo na svojih potovanjih naredil.
ZVEZA SLOV. KATOL. PROSVETE
V	GORICI
bo tudi letos priredila tradicionalno revijo naših pevskih zborov.
CECILI JANKA 1971
ho v Katoliškem domu v Gorici
v	nedeljo 21. novembra ob 16. uri
Nastopili hodo številni zbori z Goriškega, kot gostje pa tudi posamezni zbori s Tržaškega, iz Ronk, z onstran meje, Beneške Slovenije in Kanalske doline. Prisostvujte zato temu mogočnemu zmagoslavju slovenske pesmi!
Goriški dijaki na Tiepolovi razstavi
Prejšnji teden so dijaki go riških višjih srednjih šol obiskali razstavo beneškega slikarja Tiepola v vili Manin pri Passa-rianu Obližu Palmanove). Razstava je prikazala najlepša dela slikarjev Giambatti-sta (oče) ter Giandomenico in Lorenzo (sinova) Tiepolo, ki so živeli med 17. in 18. stoletjem. Prej si je razstavo ogledalo tudi nekaj zadnjih razredov slovenske nižje srednje šole v Gorici.
Tiepolovo razstavo je obiskalo velikansko število ljubiteljev umetnosti iz vse Evrope. Zadnje dni pa si jo je ogledal tudi ministrski predsednik Colombo, ko je bil na obisku v naši deželi.
Dejavnost duhovniškega sveta
Predsedstvo goriškega duhovniškega sveta je imelo 29. oktobra in 5. novembra dve seji, na katerih je pripravilo dnevni red za bližnji sestanek duhovniškega sveta, kii bo v četrtek 9. decembra ob 9. uri na Mirenskem Gradu.
G. Marijan Komjanc, predsednik komisije za strukture, je razložil metodo dela, ki jo misli ta komisija uporabljati v svojem delovanju. Goriški nadškof msgr. Co-colin je dal predlog, naj se v soglasju s koncilskimi odloki čimprej ustanovi misijonski center v škofiji. Sklenjeno je tudi bilo, naj se na zahtevo administrativnega urada goriške nadškofije (msgr. Ristits) izvolijo trije računski pregledniki.
Predsedstvo duhovniškega sveta je poleg tega sklenilo priporočiti temu svetu, naj pripravi izredno zasedanje, na katerem bo govora o predlogih, ki jih je sestavila paritetna komisija, tj. komisija, ki se foa-
vi	s problemi dušnega pastirstva v župnijah, kjer je prebivalstvo mešano po narodnosti.
Premiera igre »Trije tički« v Doberdobu
Na povabilo obeh prosivotnih društev, ki delujeta v Doberdobu, to je društva »Hrast« in društva »Jezero« je gostovalo preteklo soboto in nedeljo v tamkajšnjem Župnijskem domu Slovensko gledališče iz Trsta s Štokovo komedijo v dveh dejanjih »Trije tički«.
To gostovanje je bilo za Doberdob nekaj posebnega, saj se je prvič zgodilo, da
sl je omenjeno gledališče izbralo za svojo premiero oder na deželi izven mest Trsta ali Gorice. Vse kaže, da bo ta zamisel »Ljudskega odra« naše podeželje hitro osvojila in napolnila naše dvorane kot se je to že zgodilo v Doberdobu.
Seveda so igraloi zelo ugajali v predvajanju svojih vlog. Uspelo jim je ustvariti v dvorani veselo vzdušje, ki je zajelo vse občinstvo. »Trije tički«: krojač, urar in piskrovez so znali dati čisto vsakdanjim dogodkom človeško toplino in jih prepojiti z vedrim humorjem. Zato je bilo med gledalci smeha na pretek.
Po končani pridstavi so se igralci in domačini znašli združeni ob prigrizku in dobri kapljici. Hitro je prišlo do živahnega razgovora in vedre sproščenosti. Ni čuda, da je temu sledila naša pesem, ki Slovence najbolj povezuje v eno skupnost.
—ad
Pojasnilo
V	zadnji številki našega lista smo objavili nastop Slovenskega gledališča iz Trsta v Doberdobu s komedijo J. Štoke »Trije tički«. Pri tem smo zapisala, da bo omenjeno gledališče gostovalo na povabilo kulturnega društva »Hrast«. Dejansko pa je prišlo SG iz Trsta v Doberdob na povabilo obeh prosvetnih društev, ki delujeta v Doberdobu, tj. »Hrasta« in »Jezera«.
Do pomote je prišlo zato, ker ni prejelo naše uredništvo zaradi predčasne pa-ginacije pravočasno uradnega obvestila od Slov. gledališča o gostovanju v Doberdobu. Da ne bi bralci ostali brez obvestila
o	igri, smo na lastno pobudo prireditev objavili. Ker je bilo uredništvu znano, da bo igra v Župnijskem domu v Doberdobu, kjer ima svoj sedež tudi kulturno društvo »Hrast«, je potem objavilo gledališki nastop z zgoraj omenjeno formulacijo. To pojasnilo objavljamo zato, da ne bi bilo zlonamernih podtikanj nasproti tistim, ki z objavo igre niso imeli nobene povezave.
Pač pa bi mi s svoje strani radi nekaj vprašali: zakaj v oglasih, ki so bili objavljeni v drugih slovenskih listih, ni bilo nikjer povedano, da bo igra v Župnijskem domu v Doberdobu? Mar so se prireditelji sramovali širši slovenski javnosti povedati, da bodo nastopali v cerkveni stavbi? Je morda z njimi tako kot z napovedovalci pri ljubljanskem radiu, ki se pri glasibi po željah ne upajo izreči besede »god« in jo nadomeščajo z »osebnim praznikom«? Nikar se me smešimo brez potrebe!
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU bo nastopilo v nedeljo 14. t.m. ob 20h
v Župnijskem domu v ŠTANDREZU z igro Jake Štoka
TRIJE TIČKI
burka v dveh dejanjih
Režija: Adrijan Rustja
Nagrajevanje zmagovalcev III. športnega tedna v Števerjanu
V	nedeljo 14. novembra se bo v mali dvorani župnijskega doma v števerjanu ob 16. uri (po zahvaljenci) vršiilo nagrajevanje zmagovalcev III. športnega tedna, ki je bil v septembru. Program vsebuje naslednje točke: ob 16. uri bo štafeta, nato nagrajevanje v župnijski dvorani, kjer bo igral ansambel »L. Hlede« vesele motive.
ZA KMETOVALCE
Bolezni na povrtnini v jeseni
Jesen je prinesla spremembo vremena. Temperatura se je znižala in vlaga se je močno povečala. Take okoliščine so ugodno za razvoj glivičnih bolezni na vrtu. Mlado setev napada padavica kalčkov, odraslo zelenjavo pa še vedno ogrožata peronospo-ra in rja. Proti vsem tem in podobnim boleznim lahko rabimo Siaprit (250-300 gr na 100 litrov) ali Crittox (20-300 gr). Za manjše potrebe lahko prašimo s Siapritom P. S. v prahu. V tem času se zelo pogosto pojavlja bela plesen ali oddij; njo zatiramo s Super Cosanom (80-100 gr na 100 litrov vode) ali s Karathane WD (30-90 gr). Za prašenje lahko rabimo Karathane P.S.
1	96, katerega porabimo 22-34 kg na ha. Ce imamo opravka z bolj trdovratno sivo plesnijo ali Motrytisam, moramo seči po primernih sredstvih kot je CAP 50, katerega rabimo 250-300 gr na 100 litrov vode.
f RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30	(samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 14. do 20. novembra 1971 Nedelja: 8.05 Slovenski motivi. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 R. Reggiani: »Turi in njegovi godci«. Dramatizirana mladinska zgodba. 11.35 Ringaraja za naše malčke. 11.50 Vesele harmonike.
12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 17.30 T. Afer: »Kaznovalec samega sebe«. Komedija. 19.30 Bednarik: »Pratika«. 20.30 Sedem dni v svatu. 21.00 Iz slovenske folklore: »Ljudske pesmi«. 22.00 Nedelja v športu.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole.
12.00 Kitarist Batista. 17.00 Tržaški man-dolinski ansambel. 17.20 Za mlade poslu-šavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Slavni dirigenti. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 19.40 Zbor Monte Cauriol. 21.00 Kulturni odmevi. 21.20 Orkester proti orkestru. 21.45 Slovenski solisti.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
11.50 Saksofonist Randolph. 12.10 Bednarik: »Pratika«. 17.20 Za mlade poslušavce.
18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert.
18.50 Veliki mojstri jazza. 19.10 Pesniški svet Srečka Kosovela. 19.20 Otroci pojo.
20.35 Mussorgskij: »Boris Godunov«, opera. Sreda: 11.40 Oddaja za I. stop. osnovnih
šol. 12.10 »Jožko Jakončič«. 17.20 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Oddaja za I. stopnjo osnovnih šol. 19.10 Higiena in zdravje. 19.40 Zbor »S. Kumar« iz Vel. Repna. 20.35 Simfonični koncert, četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Prosvetno društvo »Mirko Filej« dz Gorice. 17.20 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 19.40 Zbor »Zoltan Kodaly«. 20.35 A. Leto: »Obljudena samota«, igra v dveh dejanjih.
Petek: 11.40 Oddaja za II. stopnjo osnovnih šol. 12.10 G. Bartolozzi: Otrok v prvih letih svojega razvoja. 17.00 Kvartet Ferrara. 17.20 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Oddaja za II. stopnjo osnovnih šol. 18.50 Sodobni slovenski skladatelji.
19.10 Slovanski narečni dokumenti (7) »Pridige Antona Cosmacinija«. 19.45 Moški vokalni kvartet. Vodi prof. Vraibec.
20.35 Gospodarstvo in deJo. 20.50 Koncert operne glasbe. 21.50 Folklorni plesi.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Prilagajanje v živalskem svetu. 15.55 Avtoradio. 16.10 Album operet. 16.50 Jazzovski koncert. 17.20 Za mlade poslušavce.
18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Družinski obzornik. 19.25 Protagonisti popevke. 19.40 Otroški zbor iz Brežic. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Pred čebelnjakom: »Bridka soparica«. Rad. zgodba.
Delegacija Kmečke zveze pri pokrajinskem odborniku
Pokrajinski odbornik Inž. Sosič je sprejel delegacijo Kmečke zveze iz Trsta. V daljšem razgovoru so člani delegacije, to je predsednik Alfonz Guštin, podpredsednika Alojz Debeliš in Dušan Kodrič ter tajnik L. Volk orisali pokrajinskemu odborniku vrsto problemov, ki tarejo letos tržaško kmetijstvo. Odbornik inž. Sosiič je pazljivo spremljal vsa izvajanja in obljubil vso svojo pomoč in posredovanje pri pristojnih organih.
OBVESTILA
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici
vabi na mesečno sv. mašo po namenih Apostalstva, ki bo v cerkvi sv. Ivana 15. novembra ob 19.30.
Razstava slikarja Vladimirja Klanjščka.
V	Katoliškem domu v Gorici bo od 14. do 28. novembra razstavljal svoja dela, 18 po številu, slikar Vladimir Klanjšček. Otvoritev razstave, ki bo to nedeljo ob 11. uri, prireja Slovensko katoliško akademsko društvo (SKAD) iz Gorice.
Roditeljski sestanek. Ravnateljstvo nižje srednje šole v Gorici, ul. Randaccio 10, sporoča, da se bodo tudi v letošnjem šolskem letu vršili redni mesečni roditeljski sestanki. Prvi tak sestanek bo v sredo 17. t m. ob 18. uri v šolskih prostorih. Vabljeni so vsi starši ali njihovi namestniki.
Premiera Popovičeve komedije »Skopuh« ali »Kir Janja« bo v Kulturnem domu v Trstu v petek 12. novembra ob 21. uri (abonma red A). Naslednje predstave bodo: v soboto 13. novembra ob 20.30 (red B), v nedeljo 14. it. m. ob 16. uri (red C), v sredo 17. novembra ob 20.30 (red D -mladinski v sredo) in v četrtek 18. novembra ob 20.30 (red E - mladinski v četrtek). Komedija »Skopuh«, ki ima tri dejanja, bo tokrat prvič izvajana v slovenščini. Iz srbščine sta jo prestavila Vasja Predan in Borut Trekman, režiser pa je Vladimir Vukmirovič.
| „KatoliŠki glas“ v vsako j j slovensko družinoI !
|   «
DAROVI
Za dom »Jakob Ukmar« v Skednju: v
mesecu septembru: N. N. 100.000; razni prispevki 118.000; v mesecu oktobru: N. N. 40.000; razni prispevki 94.000; namesto cvetja na grob pok. Silvestra Pavletiča družina O. Mari 1.000; družina Sanna 1.000; Mira Fonda 2.000; družina Čehovin 10.000; Mici Furlani 3.000; cerkvene pevke 7500; družina Brajkovič 3.000 lir.
Za Marijin dom v ul. Risorta 3 v Trstu: v septembru in oktobru L. V. 10.000, Lazar Roza 10.000, N. N. 50.000, N. N. 100.000, v blag spomin na pokojno Julko botra 30.000, T. C. 10.000, Marija Novak 3.100, v spomin na Julko Seražin in Ivanko Mozetič sose-stra H. B. 10.000, N. N. v spomin na Julko Seražin H. M. namesto cvetja na grob pok. Štefanije Sturii 25.000, E. L. 500, Ana Goslar v spomin na pok. Jožefo Šabec 2..000, Ana Božič 10.000, N. N. 1.000, N. N. v spomin na Pepco šabec 1.000, sestri Šabec 20.000, C. F. namesto cvetja na grob Julke Seražin 5.000 in nabirka v družbi 125.400 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: Daneu, Opčine, 4.000; družina Kralj, Sv. Križ, namesto cvetja na grob 3.000; N. N., mesečni prispevek, 2.000; N. Sedmak 1.000; A. ži-vic 10.000 lir.
Ob osmi obletnici smrti pok. mame daruje Vanda Jerkič Donati za Katoliški dom 10.000, za Alojzdjevišče in za Zavod sv. Družine pa po 9.000 lir.
Za Alojzijevišče: Z. M. v spomin na pokojno ženo Marijo 1.000; N. N. namesto cvetja na možev grob 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: ob 9. obletnici sestre Dore mati dn sestra Prinčič 2.500; Ana Božič 5.000; Oskar Kovic v počastitev spomina pok. Zofije Cantoni 10.000 lir.
Za begunce v Pakistanu: N. N., Gorica,
5.000	lir.
Za misijone: Met, Gorica, 6.000; Ivanka Kovačič po 10.000 lir za misijonarja Radka Rudeža in Ivana štanta.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI
vabi vse rojake s tostran in onstran meje, da se udeležijo
Gregorčičeve proslave
ki bo v nedeljo 14. novembra v Katoliškem domu v Gorici. Pri proslavi nastopajo:
— mešani zbor
— otroški zbor iz Kobarida
— zbor recitatorjev
— orkester študentov akademije za glasbo iz Ljubljane, skupaj 150 nastopajočih.
Prireditev bo predvajana dvakrat: ob 15. in 18. uri. Prvega nastopa naj bi se udeležili zlasti starši s svojimi otroki in ljudskošolska mladina.
Ta Gregorčičeva proslava je doživela pred nekaj tedni v Tolminu izreden uspeh. Želimo, da bi se tudi v Gorici, ki je pesnika sprejela v šole in mu poslednji dan zatisnila oči, ta uspeh ponovil.
ZAHVALA
Vsem, ki so kakor koli žalovali z nami ob bridki izgubi našega blagega
msgr. dr. Jakoba Ukmarja
se toplo zahvaljujemo. Posebno se želimo zahvaliti tržaškemu nadškofu msgr. A. Santinu, škofovemu vikarju dr. L. Škerlu, ljubljanskemu pomožnemu škofu dr. Stanislavu Leniču, koprskemu generalnemu vikarju msgr. L. Jurci; dr. M. Smoliku, dr. R. Klincu ter dr. D. Štoki za poslovilne besede; škedenjskemu župniku msgr. L. Latinu ter kaplanu D. Jakominu; duhovščini nasploh; škedenjskemu in openskemu pevskemu zboru, sosedu Mariju Selanu in družini in vsem, ki so se udeležili pogreba. Še posebej izrekamo zahvalo gdč. Emi Kofol za vso nego in skrb.
Dragega pokojnika priporočamo v molitev.
Bližnje in daljno sorodstvo
Skedenj, 5. novembra 1971