Pes
(Rnski spisala E. Šelemetjeva; poslovenil A. Berce.)
(Konee.)                                                 
I.                                            
godnje zimsko jutro je v Petrogradu, hladno je in temno. »Jedva se dani. Sredi vrtov za zelenjavo in praznih mest bednejšega dela mesta stoji na polu razpadel star dom s pobitimi okni iu kamenitim podzemskim stanovanjem. Tu v podzemlji so Ijudje, gori ogenj in čujejo se ženski glasovi. Zdajci se odpro vraia pod umazanirai stopni-jcami, ki držeiz podzemlja, in dve ženski izstopita v poluraztrganej ^obleki, hitro se prekrižata, ter škripaje z nogami po snegn , naglo ideta k vratom. BOh, moj Bog, to je mraz! To so po noči vse stene pokale!" govorili sta druga z drugo. To sta dninarici delavki, kateri imata ,,kot" pri čuvajki razpalega doma, katera sama prebiva tukaj za ,,Bog ga plati" in se živi s kakim podnevnicri delom. Sedaj je ona doma, kuri peč in greje vodo: to znači, da je dobila perilo nna dom." Eazdanilo se je. Zopet so se odprla vrata in po stopnicah jelo je lesti bledoličuo štiriletno dekletce, ogrneno preko glave z velikim raztrganim robeem. Skrivnostno skriva nekaj na prsih pod robcem, stiska k sebi z nežno ročico, in se poredno sraeje. BSedaj se je Kutka izvestno vže povrnil, le skriva se kje! Včeraj se je prestrašil" . . . BKutka!" — kliče deklica tihotno in cmoka šaljivo z ustnieama. »Kutka! sem!"
Sedaj pogleda po vrtu in išče svojega Kutke. Zopet gre za ogel doma, gre naprej ob steni in pogleda tudi pod stopnice.
»Kutka sem k raeni! . . . Mamica te ne bode več suvala . . . Kain si se zaletel, tepec?"
Deklica gre okolo vsega doma in pogleduje v dolgi prehod mej dvema plotoma. »Kutka! Kutka! Ti grdoba, le počakaj! . . . Jaz te kličem, jaz, Mašica! Odzovi se mi, pokaži se mi, tepee! . . . Ti še ne veš, maniica je prinesla včeraj zvečer velik zavitek umazanega perila na hrbtu. Sedaj je vesela, pravi: deia je dosti! In po tebi jej je žal; včeraj pa je bila zelo bolna in jesti ni bilo nie; no razsrdila se je in te malo pretepla; čajnika se jej je škoda zdelo; veš, pravi, še oče ga je imel, in ti si ga razbil, tepec! Nu, in pretepla te je, a ne bode te več . . . Saj tudi mene tepe, kadar je huda"  . . .
In nagloma se užalosti veselo lice ubožne dekliee. Sklone polagoma glavico, upre tožni pogled na kamenito, vlažno steno, umazano z blatom. Spomnila se je, kako je veeraj dolgo plakala brez mamice . . . Mamica je hodila dolgo, daleč je bila. Samej jej je bilo dolgočasno ... V dvoru je bilo hladno . . . Ko je mamica odhajala, pokriJa se je z yežjim robcein in ona ni mogla iti ven v čem. No šla je vender s slabim robcem nekolikokrati poklicat svojega prijatelja — Kutko. V dvoru ga ni bilo . . . Pogledala je za vrata —¦ tudi tam ga ni. Hotela je skočiti
—•¦< 43 >*¦•—
do ogla, da bi videla v soseduje ulice, ali zeblo jo je tako hudo v nogi, da je zaplakala in zbežala dom6v . . . In zopet je jokala dolgo in sedela v temnej sobi. Njej je bilo hudo, da je bila sama in žal po mamici, a najbolj jej je bilo žal po bednem, pretepenem Kutki. Ona bi ga utešila, ona bi ga objela okolo suhega vratu in bi se pritisnila k njemu. In Kutka bi jo obliznil s svojim toplim mokrira jezikom po lici in bi rekel: ne žaluj Mašica, mamica pride kmalu in naraa prinese jesti! — in zopet bi jo obliznil po lici.
Nii, to je bilo včeraj, ali sedaj? Mašica se je stresla po vsem životu.
„Vidiš, to je pirog!" to rekši, potegne s srčnim nasmehom z ročico izpod robca mal košeek kruha, odtrga košček ob strani spodnje skorjice in ga drži, kakor bi ga hotela komu pokazati.
,,Kutka! pridi vže vender ktnalu sem, ti grdi psiček! Kako si se mi včeraj smilil, kako sem plakala po tehi. Tako sem tudi zaspala . . . pri pečiei na tleh. Mamica je prišla,  težko me je zbudila . . . Pirog mi je dala . . . Glej!"  . . .
Deklici se? veselo zasvetijo oči in beži skozi vratiea na sosednji prazni vrt. Nu, ni še minula minuta, ko se začuje od ondu nje obupni otročji krik.
Pri nekem okuu odpre se oknice in prikaže se bledo obličje mlade ženske. Hitro in nemirno pogleda v dvor in zopet zapre oknice.
V tera pa joka deklica tiho in žalostno v sosednjem dvoru. Ko je prišla skozi vratica in zavila na desno, ugledala je na kupu namedenih smetij in navaljenega snega mirno speeega Kutko. Deklica je planila k svojemu prijatelju in odlomila zopet košček piroga, hoteč iz rok dati mu jesti, in živo si je predstavljala, kako se bode vzradostil njen gladni Kutka, ko začuti prijetni dub. piroga, kako bode odprl svoje rujave oči. kako bode planil na vse štiri noge, potem se vsedel, zasukal nemirno rep, in pogledoval ganljivo v njene oči in na ukusni pirog, ter požiral slino. Deklica sede poredno se smijoe na kup snega poleg Kutke ter stegne k njerau roko s koščekom piroga.
Nu . . . kaj pa je to? Kutka leži in se ne gane, utaknil je dolgi gobec v hladni sneg in ne zaduha piroga! . . . Mašica pogleda debelo s plašnimi, prestra-šenitni očmi.
nKutka! Kutka!"
Tii se dotakne psa za vrat, prime ga za gobee in — zakriči obupno. Ker se je bala, da bi je ne slišala mamica in prišla k njej ter bi jo pretepla, utihnila je takoj.
nKutka, Kutka, kaj delaš? Kaj je s teboj? Kaj je s Kutko?" —šepeče ob-upno deklica in zaman pretaka solze In nakrat jej pride v njen otročji spomin vse njegovo kratko življenje. Kutka jej je bil varuh, tovariš in tolažitelj v njenih otročjih bolečinah; ljubila ga je bolje, nego-li vse drugo na svetu, da še bolje, nego mamico, katera hodi po vse dni za delom, in Kutka je nadoruestoval otroku mater in ves božji svet. In ta Kutka se jej sedaj ne dobrika več, ne liže vee njenih rok, niti koščeka piroga neče vzeti od nje! Kutka leži zrarznen in nepremakljiv, kakor hlod. nKaj ne ustaneš več? Ali bodeš vedno tak?" Groza izpreleti deklico. Nakrat postalo jej je tako težko, tako hudo, tako mračno v njenej otročjej duši, ves svet jej je postal temen v njeuih očeh. Zdajci zgrabi Kutko z obema ročieama za njegov subi, gubavi vrat in ga prevrne na hrbet, ker se še vedno nadeja, da
3*
—»¦< 44 **¦•—
se morda še oživi. Nu, njen zvesti prijatelj se ne gane, leži na grbastem hrbtu in moli k višku raztegnene, otrple noge! —
»Poginil, poginil, umrl je moj Kutka!" kriei deklica glasno. ,,Kutka, Kutka, Kutka . . . ti moj mali Kntka! Ti Ijnbček moj!" — In jokaje zavali se na prsi otrplega psa ia utakne pod njegov gobček svoj solzni obr-azek, ki je bil ves izpre-menen gorja in strahu. In krepko se pritisne k njemu in poljublja, poljublja, po-ljublja ubogega rujavega psička . . .
^Mašica! kam si se utaknila,. ti grdoba? Ne da bi materi kaj pomagala, umazanka ti," žuje se bijren glas iz sosednjega vrta.
Mašičina mati stopi skozi vrata.
BJaz ti bodem vže pokazala, neporednica ti, kaj se pravi valjati se s Kutko v mojera robci po gnoji!" kriči srdito in hiti k sneženemu kupu. „Ali je Kutka poginil?" Nagloma se ustavi in vidi otrple, zmrznene noge psa, njegov povešen gobček z nepremičnimi slepimi očtni.
nTak6! torej poginil je?!a Zena maje z glavo in premišljuje. ,,Izvestno od lakote," reče po tihem. nNu, obrni se hitro! vstani!" zareži surovo na bčerko: nkaj se bodeš valjala okolo mrtvega psa?"
Sedaj potrese Mašico za ramo, ali — ta se ne gane.
nMašiea! Mašiea! dosti je, neumnica! Me dobive drugega psa," nagovarja mati hčerko: ,,jesti mu bodeve vže dajali, 6e Bog da. Sedaj imave dosti dela, Bog daj le zdravje dobrim ljudem!" in mati se prekriža. ,,Mašiea! mila heerka moja, Mašica!"
Nu Mašica se je krepko oprijela vratii svojega prijatelja in leži, kakor poprej ter se ne gane. Mati se sklone k njej.
„0 Bog moj! pa vender ni umrla moja prisrčna, moja dobra hčerka, Mašica?" kriči raati, zgubanči si obraz in ihti.
Mašica je ležala mrtra na prsih mrtvega Kutke.