^R. O. ILAUNIG: 12 TATENBAH ZGODOVINSKA POVEST. Pred odhodom je poklical Fran Nadasdy še Petra Zrinjskega ter ga rotil, da naj ne pozabi, lzrabiti prilike, prikleniti grofa Tatenbaha za Btvar zarotnikov, saj kakor je spoznal, je pot pripravljena in preprieevalnim besedam Frankopana in spretnosti Zrinjskega se gotovo posreči, da pridobijo grofa Tatenbaha zanesljivo la se. Grof Zrinjski je stisnil Nadasdyju krepko roko ter se poslovil tudi od drugih gostov. Kmalu je postalo v gradu vse tiho. — Peter Zrinjski, Frankopan in Tatenbah so Be podali v posebno sobo, tudi grofica Zrinjska Jirn je sledila, Vsedli so se v naslonjače, grofica Je zavzela prostor pri visokem oknu ter gledala v črne oblake, ki so se podili daleč sem od juga ter padali vedno nižje in nižje. Tu in tam svetel blisk in zamolkel grom. Iz daljine se je slišal blilajoči se vihar. Grofici je ugajal ta veličastni pojav ˇ naravi, saj je bil t skladu z njenim duševnim stanjem. Velike važne stvari se odločijo, mogoče še danes. Ali se razpršijo težki oblaki skrbi in negotovosti ali pa pride svetel blisk, ki razžene temne misli ter se pokaže jasno nebo svobode, neodvisnosti? In danes je tukaj oni, ki ga ljubi, ne zaradi tega, da bi ga privezala na zarotniško stvar, Ijubi ga nesebično, čisto. O, kako ji Je bilo srce nemirno, kako je hrepenela, da bi objela svojega ljubljenca ter mu rekla, da velja njeno mišljenje le njemu. Uprla je večkrat svo] pogled v grofa Tatenbaha, ki je bil danes tako dražesten in v vsej svoji krasni postavi še enkrat tako lep. Nekaterikrat so obvisele njene oČi na njem. grof Tatenbah je to opazil, bilo mu je, kakor bi se izlivala iz njenega srca prijetna milina, ki ga je docela omamila. »Kako ti je ugajalo. dragi Tatenbah,« povzame besedo grof Zrinjski ter pogleda svojega gosta s pomembnim pogledom. »Slišal sem marsikaj, kar mi je novo, če je vse tako, je stališfe res težavno,« odvrne grof Tatenbah. »Dobro, da to sam uvidiš,« pripomni Frankopan in za trenutek Domembno pogleda svojo ,sestro, »ali se še spominjaš na naš razgovor v RaCjem?« »Vse ml je še v spominu,« odgovori grof Tatenbah prostodušno. »Mi se moramo osvoboditi tega Jarma, ne smemo več odlašati. Ti nam moraš pomagati, saj si najveljavnejši plemenitaš na Štajerskem,« povdari Peter Zrinjskl, »vidiš, tudi turški sultan je na naši strani.« »Kaj, turški sultan, on Je vendar druge vere in zatiralec krščanskih narodov,« se začudl Tatenbah. »Ti se temu Cudiš,« odvrne Zrinjski ln se rahlo nasmehne, »vidi se, da sl zelo rahločuten. Poglej, to nf prvi slučaj — zgodovina nas to uči.« »Kakšne dokaze imaš,« vpraša Tatenbah radovedno. »Štajerski rojak Iz Gradca, Mohamed je stopil pri sultanu v službo ter dosegel eno najvišjih i^asti: stotnika na sultanovem dvoru. Tn Korošec Welcer je postal načelnik harema, Gradčan Ahmed pa se je povsnel do mesta velikega vezirja in dobil za žcno Mihrnah, hčer Solimana Velikcga.« »To ml jc novo.« ro?e 7a?udono Tatpnbnh ter pogleda za trenutck grofico, ki se mu na- smehne ter pokima, češ, vse to je res. »S tem pa,« poseže vmes Frankopan, »§e ni rečeno, da se moraš odpovodati krščanski veri. Lahko si kot štajerski vojvoda katoliški knez pod turškim varstvom, saj je tudi Kašper pl. Gradec, nekdanji pisar pri nadvojvodu Ferdinandu, dobil kot plačilo za tolmača in. poslaništvo ime vojvoda otoka Naksos ter bil imenovan za kneza Moldave. Tako tudi ti lahko nosiš vojvodov klobuk grofije celjske ter velikega dela Štajerske.« Nastala je trenutna tihota, kajtl zadnje besede so tako osupnile grofa Tatenbaha, da je samo nemo gledal oba, ki sta mu zrla mirno in resno v obraz, kakor bi se zavedala teže in pomena ravnokar izrečenih besed. Sedaj je bil Tatenbah na jasnem, kaj Je hotela reči grofica Zrinjska z onimi zagonetnlmi besedami v Riegersburgu. Tedaj za to gre: vojvodski klobuk se mu obeta. Ali ga hoče odkloniti, on, ki je bil toliko f.astihlepen in vladeželjen? Posrledal je grofico Zrinjsko, ki se je dvignila s pedeža pri oknu ter stopila bližje. Stala je pred njim kakor boginja, ki m\i nudi roko, da se dvigne visoko, vedno višje, kakor si je on stavil svoje geslo, dokler ne bo na vrhuncu slave ln moči — vojvoda štajerski, naslednik slavnih in mogočnih celjskih grofov. Obšel ga je strah pri tej misli, a zopet se je pokazala njegova narava: omahljivost. »Vrelepomembne so tvoje besede, Frankopane, a pomisli'; je treba, da mora biti še marsikaj Eajamčenega.« »O, ti neverni Tomaž, česa se pa bojiš,« reče Peter Zrinjski pomirjevalno. »Na kakšno moč morete računati zavezniki? Kaj morete pričakovati od Turka, kaj od Kranjcev, Korošcev, Hrvatov,« vpraša Tatenbah v eni •api. »Zavezniki se najdejo, Turk je obljubil pomoč, kakor hitro zavzamemo Riegersburg, Radgono, Ptuj ali Gradec,« odvrne Frankopan. »Toda, kdo da denar, kdo živila, kdo bo poveljnik, kam se rešimo, če se napad ponesreči,« vpraša Tatenbah hlastno, ves razburjen. »O, nič se ne boj, to je najmanjša stvar,« skuia pregnati Peter Zrinjski vse pomisleke, »denar spravimo skupaj in živil nam ne manjka. Vidim, da si zelo previden, Tatenbah, toda bodi tniren, tudi drugi so imeli pomisleke, a so se morali prepričati, da je vse dobro premišljeno.« »Koga si že pridobil za se,« vpraža Tatenbah in radovedno pogleda Zrinjskega. »Če hočeš vedeti in da se prepričaš, da delamo varno, vedi, da sta že podpisala Fran Wesseleny in Fran Nadasdy pogodbo, glasom katere hočejo delati z vsemi silami na to, da po zakonih in ustanovnih pravicah, dobljenih od kraljev, čuvajo Ogrsko in Hrvatsko in branijo do zadnje kaplje krvi. Le žal, da je Wesseleny umrl.« Ker grof Tatenbah nič ne odgovori na to ln gleda z izrazom dvoma, vstane grof Zrinjski ter reče: »Vidim, da si tudi glede tega nezaupen. Zato ti hočem pokazati črno na belem, da govorim resnico.« Rekši stopi k dverim, jih odpre ter zgine v sosedno sobo. Frankopan to videč, pogleda svojo sestro, kl se Je približala Tatenbahu, s pomembnim pogledom. Nato odide za svojim svakom. Tatenbah in grofica Zrinjska sta ostala sama. Prsa so se JI močno dvigala, v obraz ji je šinila rdečica In njene ofi so vzplamtele. Trenutno je nastal molk. Grofica je stopila bližje, položila desnico grofu Tatenbahu na rame, z drvigo pa ga pogladila po mehkih kodrih. mu pogledala bistro v oči ter rekla z odločnim elasom: