Grobovi bodo oživeli (Šolska naloga.) Učitelj Pavlinov sedi v svoji temni sobi in popravlja slovensko šolsko nalogo. V četrtem razredu poučuje, pa so pisali oni dan »Grdbovi bodo oživeli« — prost spis. »Imel sem mamo,« piše mali Gregor, »pa mi je umrla. Pa ata je tudi umrl, ko ga je povozil vlak. Sedaj služim pri Rožmanu. Na Vseh svetih dan foom prosil gospodarja za dva dinarja. Šel bom k Potočniku in bom kupil svečo. S svojim nožem jo bom prerezal čez sredo in bom nesel na mamin grob en konec, drugi konec pa na očetov grob. Cele siveče nočem nesti na grobove, ker jo preveč ostane, pa jo drugi dan ukradejo. Vsako leto pokradejo veliko sveč. Na Vseh svetih dan bomo šli tudi v cerkev. Gospod župnik bodo molili očenaše. Potem bomo sli vsi na pokopališče in bomo prižgali sveče. Jaz bom tudi. prižgal sveče in bom dolgo časa stal pri grobu mame, potem pa še pri atovem grobu in bom molil za oba ...« Počasi bere učitelj Pavlinov Gregorjevo nalogo in popravlja. V desni drži peresnik, z levo podpre glavo in se ozre skozi okno v deževen oktobrski dan. Zamisli se. Tudi on je imel mamo. Šele devet in dvajset let je star, pa že polnih šest in dvajset let ni videl mame. Ali jo je sploh kdaj imel? O, seveda jo je imel. Dobro se spominja tistega dne, ko je nabiral med trnjem vijolice iou jih je nesel mami, ki je ležala v zgornji hiši pri oknu. Samo takrat je videl svojo mamo živo, samo takrat je občutil njeno mehko roko na svojem licu. Ničesar drugega se Pavlinov ne spommja. Pa očeta je tudi imel. Saj so mu drugi povedali, da je bil njegov oče dober mizar in da je šel v Ameriko. Dolgo je že tega. Takrat j|e Še mama živela in ji je tudi enkrat pisal. Ko so mu sporočili, da je njegova žena umrla, ni ničeear odgovoril. Za vedno je utihnil. Zimski dan je. Nov sneg naletava. Pri Bontarju sedi okrog peči šest otrok. Tudi Levček Pavlinov je med njimi, saj že več let živi na domu starega očeta. Danes jim ta pripoveduje storije. »Levček!« zavpijejo vsi ob peči. »Levček po drva!« se sliši glas iz kuhinje. Levček brez besede vstane, natakne Petrove copate in odide čez dvorišče po drva, dvakrat, trikrat, petkrat. Ko pridrsa zopet »v hišo«, sede zopet brez besed na svoje mesto ob mrzli steni. Stari oče pripoveduje že drugo storijo. »jDva po vodo!« zavpije znani glas v kuhinji. »Alo!« pravi stari oče in pogleda Levčka Pavlinova. Le-ta ponovno natakne copate, oddrsa v vežo in z zaledenelim škafom počaka, da pride še Tonček. Sam res ne more prinesti polnega škafa vode. Ko se s Tončkom vrneta, stari oče še enkrat na kratko pove storijo, da jo sliši tudi Tonček. Stari oče pripoveduje zopet dolgo storijo o razbojnikih. Zunaj se mrači. Otroci komaj upajo dihati. V sobo pridejo mati po žlico in mimogrede povedo, da bo moral eden še po olje za fižol. »Jaz že ne grem, preveč zebe^« »Mene je pa strah!« »Mene tudi.« »Jaz sem pa že bosa!« Vsak pri peči se po svoje opraviči, le Levček je tiho. Stari oče se obrne k njemu. »Ti sd pa najbolj korajžen. Saj takega fanta ne sme ibiti strah, kaj ne da?« Levček je vesel očetove pohvale. Petrove čevlje obuje in teče z veliko zelenko k Joštarju na drugem koncu vasi po olje za fižol. Le tu pa tam pogleda za kak pod ali hlev, če ga ne čakajo morda tisti razbojniki, ki je o njih pripovedoval stari oče pri peči. Levček Pavlinov je imel strica — sodnika. Ma-terin brat je bil. Tudi Levčkov birmanski boter je 'bil. Jeseni leta 192.. ga je nekoč prišel iskat. S seboj je vzel Levčka in ga vpisal v gimnazijo. Štari oče je zelo ozmerjal strica tisti dan in dolgo sta bila potcm skregana. Študent Pavlinov je dobro zdeloval. Ni se bal matematičnih nalog, ne konferenc, še manj spričevala. Bal se je pa, in to vsako leto bolj, čim starejši je bil — počitnic. Vsakih počitnic se je bal. Ko je obiskoval učiteljišče, je stanoval v zavodu, v dijaškem konviktu. Prišel je dan pred Vsemi svetimi. Tri dni počitnic. Veselje je zavladalo v konviktu. Pod streho so iskali študentje svoje kovčege, žvižgali so in peli, ko so nosili kovčege v sobe in mašili svoj robo vanje. Zakaj bi se ne veselili. Saj gredo vendar domov. Pavlinov se je prvič zavedel, močno zavedel, da ne more domov, ker ni nikjer doma. Molče je poiskal v podstrešju vrvico in tisti papir, v katerem je prinesel _voje stvari ob vstopu v zavod. Ko je zavezoval, je mislil na starega očeta dom in na mamo. Popoldne se je poslovil od prijateljev in sam odšel proti postaji. Bo že enkrat boljše, je glasno vzdihnil in stopil z zavitkom v roki v trgovino. Tam je kupil svečo, da jo ponese na grob svoje mame. Zopet ie oktobrski dan. Učitelj Pavlinov stopi iz vlaka, V vsaki roki nese kovčeg in ves je nov. Proti šoli zavije — ona svoje prvo službeno mesto. Prav vse, kar mora imeti učitelj, je prinesel s seboj. Tisti dan, ko je prejel namestilni dekret, je šel najprej z njim v roki po trgovinah, nato pa do krojača in šivilje m čevljarja. Kdo bi mu ne zaupal, saj je vendar državni uradnik in bo imel stalno mesečno plačo. Da, da, kmalu jo je dobil. Sedaj je šele začel živeti in — plačevati. Šolski upravitelj je bil d.ber učitelj. Vsi so ga hvalili in tudi šolski nadzomik je pri-poročal Pavlinovu, naj posluša svojega uipravitelja. In Pavlinovu se je zelo dobro zdelo, ko ga je gospod upravitelj klical za tovariša. Čez nekaj mescev je tovariš upravietlj zaupal tovarišu učitelju, da zelo težko živi in da je sklenil najeti nekaj tisočakov posojila,češ da ga dobi pod zelo ugodnimi pogoji. Vsak mesec bo po malem vračal. Manjka mu pa samo še en podpis na zadolžnici. Tovariša sta, prijatelja skoraj, zakaj bi mu ne napravil usluge. In Pavlinov je podpisal. Čez nekaj mescev zapusti upravitelj državno službo. Tovariš učitelj pa dabi poziv, naj začne s plačevanjem. In Pavlinov je začel še v to smer plačevati. Sedem let je Pavlinov v službi. Sedem let plačuje. Bog zna, kdaj bo nehal s tem umazanim po-lom. Morda nikdar. Pa oženil se bo. Saj je vendar tako sam na svetu. Pred letom dni je to sklenil. Zaljubil se je v dekle, ki ne bo imelo ničesar. Kako je le mogel najti tako dekle? O, prav lahko! Saj sta si vendar tako sorodni duši. Sam še nikdar ni imel ničesar, zakaj bi moralo im.ti dekle oziroma žena. Kljub temu živi, še celo precej zadovoljno živi. Tudi z ženo bosta živela. Morda celo dobro živela, saj bosta skupno prenašala vsa bremena tega življenja. Pavlinov se predrami. Kup nepopravljenih zvezkov leži pred njim. Tudi Gregorjeva naloga nima še ocene. O, Gregor, tudi ti si sam na svetu. Pred tednom me je tvoja teta vprašala, kako se učiš. Pohvalil scm te in je teta rekla, da boš šel drugo leto v gimnazijo. Gregor, seveda boš šel. Želim ti vso srečo v življenju. Pavlinov ne pogleda po napakah. Samo peresnik pomoči in napiše pod nalogo — odli.no. VidLn Leon.