TRUBAR IN MESTNI GOVOR
Jakob Rigler je v članku Osnove Trubarjevega jezika (JiS X 161—171) vnovič načel važno vprašanje, kakšni so pravzaprav bili začetaii koraki slovenskega knjižnega jeeika. Vsak srednješolec ,bi mu prepričamo odgovoril, da je dala osnovo knjižnemu jeziku idolanjščina z govorom Tru'barjeve rojstne vasiice Raščica. Itn prav to razširjeno in uveljavljeino mnenje podira Rigler z ajnaliao fonetičnih značiilnosti v Trobarjevih spisih, iz katere sledi zaključek, da osnova Trubarjevega in s tem slovenskega knjižnega jezika ni dolenjisko narečje, marveč ljubljanski govor iz 16. stoletja. Rigler ugotavlja: »Trubar ni povzdignil v slovenski knjižni jezik dolenjskega narečja z Raščice, ampak po domačem narečju nekoliko modificiran giovor Ljubljane.«
Trditev je v nasprotju s Trubarjevo lastno izjavo o jeziku v onem obširnem nemškem predgovoru k Prvemu delu novega testamenta iz 1557, ki nudi podatke o ceM vrsti stvari iz 16. stoletja. Trubar pravi tam: »Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, ibodisi Kranjec, 5po'dnje-štajerec, Korošec, Krašovec, Istran, Dolenjec aH Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri kmetiškem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem ise rodil. Nenavadnih in hrvatskih besed nisem hotel primešavati niti si novih izmišljati« (Rupel, Slovanski protestantski pisci, 26).
Vsak, kdor je s premislekom bral Trubarjevo delo, si je moral zastaviti vprašanje, ali je imel res kmečki govor po dolenjskih vaseh v 16. stoletju toliko tujk, kakor jih
76
piše Trubar. V 19. stoletju so bile zveze med podeželjem in mestom zaradi hitrejšega prometa, večje gospodarske dejavnosti, šol in migracije iz vasi nedvomno mnogo močnejše, in vendar jezik na vasi mi imel toMko tujih primesi. Po tej lizikušnji ni verjetno, da .bi jih bdi imeJ v Tru'barjevd dobi. Toda ta ugotovitev se ne more omejiti samo na be-sed'ni zaifclad, marveč jo moramo prenesti 'tudi na skladnjo. Zal je to najmanj raziskano in raziskavano področje slovemskega jeizika, vseeno pa se da iS.plošno izreči vtis, da način, kako je Trulbar gradil stavek, rabil člen, postavljal glagol, ni kmečki. Poglejmo na primer Ceikovno ordningo. Večina stavkov se končuje z glagolom, kar vsekakor kaže, da jih Truhar ni zlagal na sloveniski način. Ljudstvo ne govori tako. Levstikov dolenjski govor je nekaj disto drugega kakor Trulbarjev, čeprav sta bili njuni vasi, kakor pravi Levstik, le majhno uro hoda vsafcseihi.
Trubar je zgodaj, z dvanajstim letom, zapustil vas iin prebival do svoje prve emigracije čez dvajset let v različnih naših mestih, v Ljubljani, Trstu m okolici Celja. Ambient, v katerem se je gibal, je bil doihoviniäki in meščanski, to je svet srednjeveške inteligence ter trgovcev in obrtnikov. Dolga -leta mestnega življenja so pač morala pustiti svoj odraz tudi v njegovem razvojnem jeziku.
Jezik je družbeno otočilo dn nosi v seibi anake svojega okolja. Posebnost slovenskih ro.est je bila mesarnica njihovega prebivalstva. Osnovna mestna dTUŽibena plast je govorila v Ljubljani in Celju slovenski, medtem ko je bilo v Trstu povsem slovensko prebivalstvo, ki je živelo takoj onstran ožjega mestnega loibzddja. Na to plast je deloval po eni strani pritisk socialne strukture v mestih samih, ker je bil njihov vladajoči družbeni sloj nemški (plemstvo povsem, višja duhovščina in bogato meščanstvo pretežno), po drugi strand pa sta vpMvala nanjo politični ia geografslkd položaj: mesta so ležala v nemški državi in bila viključena v nemški gaspodarski isistem ;in blagovno zamenjavo v prostoru med Dunajem in morjem. V prelivanj'U igospodansikih, političnih An kulturnih tokov je bilo prodiranje nemškega jezaka, to je njegovega besedja in načina izražanja, v razgovoimi jezik slovenskega mestnega prebivalstva naraven pojav. Jezik je pač na svojem področju odseval uzakonjeni družbeni proces in dejansko stanje in čudno bi bilo, če jiu ne bi. Trubar je hiil samo predstavnik ali pnimer iz inteligence, ki se je morala sprijazniti z obstoječimi razmerami. Ni verjetno, da se v njegovem pridigarskem in raz-govornem jeziku ne bi čutile značilne mestne 'jezikovne primesi. Ker so bila mesta tedaj že nekaj stoletij stare tvoflbe in ves čas izpostavljena opisanemu pritiskn, je bila razlika med mestniim in kmečkim govorom verjetno precejšnja.
Versko gibanje, kd se je začelo pri nas v tridesetih letih 16. stoletja, je preneslo nemški poskus izpremembe oericvendh razmer na slovenska tla. Zato se je še poglobila zveza med nemškim in slovenskim jezikom. Dotedanjo latinsko versko tonjigo, dostopno samo dobro šolanemu človeku, je zamenjala nemška verska knjiga, napisana v zelo lepem, svežem knjižnem jeziku, pristopnejša mnogo širšemu krogu. Prapagator, organizator in podipornik luteranstva na Kranjskem je bilo meščanstvo, nosiilec nečistega slovenskega razgovornega jezika. Ko je Trubar pošiljal iz Rothenburga, kjer sii je ipo begu iz domovine našel prvo delovno mesto med Nemci, isvojd prvi dve slovenski .knjigi na oceno v Ljubljano, ju je poslal meščanskemu protestantskemu krožku, Klonibnerju in somišljenikom. Ljubljančani so bili z jezikom zadovoljni. Čeprav pravd Trubar pozneje ob prevodu novega testamenta, da je knjiga »dobro ikmečko sestavljena dn prevedena«, nas npT. stavek, kakršen je ta-le: »Imu on gre noter v to hišo t ig a farizeja inu sede h t i mizi«, ne prepričuje, da bi bil to 'kimečkd jezik.
Spoznanje, da je Trubarjev jezik mestni jezik, je izrekel že Jernej Kopitar.
Njegova generacija se je borila s sllnjimi težavami knjižnega jezdika, ker je vsa inteligenca zaradi nemškega šolanja mislila nemško. Bdi je najmlajši predstavnik racdo-nalistov in ker je vstopil v slavistiko ob koncu njenega razdobja, je mogel premeriti napore preteiklih desetletij, da bd zgradili teikoč, pristen knjižni jezik. Kakor vsa Zoisova generacija je moral tudi on rabiti nemščino, če je pisal zasebno pismio aH znanstveno razpravo. Iste težave je opazil že pri Trubarju in jih skušal razložiti. Romantična teorija o ljudskem jeziku in ljudski besedni ustvarjalnosti kot najčistejšem in najmočnejšem izrazu ljudskega genija, ki je imela svoje korenine pri Maophersonu on zlasti še v Her-derjevdh spisih, je nagnila Kopitarja, da je iskal tak slovenski jezik, ki bi odgovarjal temu idealu. Trubarjev jezdk to ni bil, preveč se je oddaljil od ljudskega razgovornega jezika. Kopitarjevemu jezikovnemu čutu je bilo to tako jasno, da v slovnici ni pristopil k Trubarjevemu jeziku z metodo jezikoslovca in analiziral njegovo fonetično, morfološko dn sintaktično stran, marveč z metodo kulturnega zgodovinarja. Razložil je, zakaj je Trubarjev jezik kot mestni jezik tako poln neorganskih tujih primesi:
77
»Očitek nepotrebnega genmaiiiziranja v rabi posameznih besed in v sintaicsi zadeva, iboij aili manj, vse naše (večidel prevajajoče!) pisce. Da bi to, če že ne ispregledali, pa vsaj razumeli, se vživimo v ikranjiSkega pisarja. V svojem osmem ali desetem letu je zapustil očetno slovansiko ognjišče, da (bi ga v nemškem mestu Nemci v nemškem jeziiku vzgojili za nemškega državnega uradnika. Zdaj se mora pmidrao vaditi, da bo pozabil svojo slovansko materinščinio, ki je v tej dobi starosti v vsej njeni polnosti še niti osvojil ni, da bi ga iblagomilo sprejela tevtonslia gospodarica. Nikar ne ugovarjajte, da govore kranjski vendar tudi po mestih! Prav 'to je tisto, nad čemer tožiimo: Trubarjev leben, lebati žpiža, mo-rdane, štritati, hudobo tribati, jest sem šacan za mertviga, ferž-magati, .punt (Bund), Gospod je vunkaj vlekel (ausgezogen) znašimi vojis.kami, doli jemle, gori jemle, cajhen, šenkinga, poberi se tjakaj, vunkej klicati (ausrufen), gvant, flegar, Rihtar, špendia, folk itd. itd., so take cvetke iz mestne fcranjščine; din če jemljejo novejši pisoi namesto tega domače cvetje, spletaljo venec vendarle na nemšlii način; ali pa, da ne govorimo alegorično, tako mestno spakedranščdno posluša v letih svojega mladostnega izobraževanja bodoči avtor: ker se je v šolah navzel nemških predstav, mu moramo sikoraj odpustiti, če je zadovoljen, da v njegovem kranjskem spisu ni najti nemške besede, in če niti ne sluti, da obstoji tudi kranjska sintaksa. — Tako na pnimer nima naš novi prevod biblije (po 1784.) skoraj nič nemških besedi, M jih je po nepotrebnem Trubar posamič iz lagodnosti prav na mestni način posojal (ker ni mel prave kranjske besede takoj pri iroki), besedi, kakršnih ljudstvo niti ne pozna; toda koliko tega so morali pni drugi izdaji move zaveze pregledovala popraviti in koliko še ostaja za tretjo Blovnično-fcnitično ravizijo!
V pripombi pod črto je Kopitar dodal:
». .. kranjskemu kmetu ni ušla razlika med njegovo domačo govorico in germa-nizirandm jezikom, ki ga sliši z lece! Druščine pri popivkah po gostem zahtevajio od godca ali berašMh škripačev, naj razkažejo svojo umetnost govorstva s svarilinim govorom. Smešno je videti, kako govorec popusti svojo pristno kranjščino, da bi posneli jezik navadnega pridigarja kot nekak visoki stil!« (Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, 1808, 53-55.)
Kopitarjeve izraze kranjski paseir, kranjski jezjifc, kranjščina . .. moramo seveda zamenjati s slovenski, slovenščina. V tem pogledu je bil Trubarjev čas pred Kopitarjevim. Protestantsiki pisci so pisali o Slovencih in slovenskem jeziku kot enotnem pojmu, razsvetljenci pa so si prizadevali odpraviti pokrajinske partikularizme .in da 'bi vnovič nastala zavest narodne celokupnosti. Kopitar je našel ideal slovenskega knjižnega jezika, ki ni bil ponemčen tj. pristen kmečki način izražanja, šele v prvih Ravnikarjevah nabožnih spisih, izšlih leta 1813 (Barth. Kopitars Kleinere Schrilten, 227).
Napačen bi bil zaključek, da je delo utemelj.itelja slovenskega knjižnega jezika in slovensike književnosti manj dragoceno zato, ker ni piisal kmečkega jezika, marveč (nečisti) meščanski govor svoje idobe. Ne, ta Trubarjeva jezikovna posebnosit nam samo še s svoje strani poudarja vlogo, ki jo je imelo meščanstvo pri zlomu srednjeveške miselnosti in srednjeveških oblik življenja na Slovenskem, in s tem v zvem tudi z začetki slovenske književnosti.
Ce je že Kopitar utemeljeval, da je Trubarjev jeaik jezik mestnega okolja iz 16. stoletja, zalkaj ni ostalo v znanosti pri njegovi isodbi? Vzrok bo iskati pri Levstiku in naro'đni idöji.
V liberalni eri je postal bolj med nemškim in slovenskim meščanstvom odprt in ostrejši kot kdaj. Previdni Blaiweis si ni upal začeti z javno kritiko najbolj nevarnega pojava, prehajanja novo nastajajočega slovenskega meščanstva v nemško kulturno sfero. Krmaril je tako, da se je z Novicami obdržal na površini celo pod zelo strogim Bachovim absolutizmom. Osnove slovenske nacionalne eksistence so ostale nejasne večini sodobnikov. Mladi Levstik je zastavil pero, da bi jih razložil. Storil je to z veliko mero osebnega poguma, z naravno bistrostjo in s smislom za stvarnost, o čemer nam govorita oba kritična spisa iz 1858, nastala takoj, ko se je rahljal absolutistični režim. Vprašanje se je osredotočilo okoli dveh tečajev, jezika in književnosti. Levstik je vse naslonil na kmeta, na ljudstvo, kot edinega resničnega predstavnika narodovega hotenja, medtem ko se mu je zdelo meščanstvo vse premalo trdno in prečiščeno, da bi nanj kaj gradil. V taki težnji je moral imeti tudi Trubarjev knjižni jezik svoj izvir v ljudstvu.
Fran Petre
78