Dober in priden otrok.
vrlo dober in priden otrok, vsako jutro rano vstane.  čita na  knjigo in se uči.   Zlato solnčice  pozdravlja ga  skozi  okno  in  vabi iz hiše, rekoč:   »Slavko,  moj  ljubi!  kaj  sediš v  hiši,  pojdi raje takoj igrat se z menoj!" Ali Slavko ne posluša "i zlatoga solnčica,   prijazno se ozre vanje in mu reee: '') ,,Zdaj ne utegnem, solnčice zlato! Kadar se naučiin, kar nioram zuati, pridem in se poigram v tvojih zlatih žarkih.
In Slavko sedi in se uči ter pišc nalogo. Zdajci prileti drobna ptičica, potrka na okno in ga vabi rekoč: ,,Slavko, Slavkecmoj! pojdi brž z meuoj, tam v gozdu je lepo, cveticc taro cveto; in ptičice drobne prelepo žvrgole."
Ali Slavko se ne da zapeljati drobnej ptičici. Prijazno jo pozdravi, pogleda jo in pravi: ,,Zdaj ue utegneni, ptičiea drobna, kadar zvršim nalogo, potlej pojdem s teboj, kamor me vabiš, a zdaj se moram nčiti."
In Slavko sc pridno uči in piše nalogo. — Zdaj završi zelena jablana pod oknom s svojimi košatimi vejami in ga vabirekoč: ,,Kdo učil se bo ves dan? Deni knjigo zdaj na stran. Zrela jabolka imam, pridi k meni, ti je dam!"
Ali vse zaman. Slavko se ue da zapeljati, pogleda jablano in pravi: ,,Zdaj ne utogncm! Ko so pa naučim, kar rai je znati trcba, rad bodcm vzel, kar mi ponujaš."
—.¦< 118 >¦.—
In glej! Slavko se je naučil vse, kar mn je bilo znati, in tndi naingo je spisal. Hitro pobere svoje kujige in hiti na vrt. da malo poskače in se po-igrd z zlatim solačicem, drobno ptieico in zeleno jablano, ki mn vrže dve naj-lepši jabolki v zeleno travo, da si ju pobere in spravi.
In Slavko je vesel. Zlato solnčicc se mu smeje, drobna ptifiea inn poje iu jablana mu dela prijetno senco, v katerej se tako sladko počiva po dobro koncanem delu.                                                                                                                  Ć.