Vsakdo vilvat vse sadove svojega dela In marljivosti I , 3E 31 Rokopisi «• M »r«. aajo. — f»l*6» In tod M * Uubtlanl. - Ur«t- nlltve In uprava I« * i.Ju!)t|anl v Kolodvorih! ulici 11, r. — Telefon nter. it. 560«. — Rilu* »rt postal jiranllnt« It. 14.194. Dr. Janže Novak: za bajtarja in s tem za pravo narodno gospodarstvo. iii. V prvem članku smo ugotovili razvojno smer zemljiške posesti v Sloveniji v zvezi z nujnostjo notranje kolonizacije in industrija- lizacijo Slovenije. Ker se prirastek prebival- stva ne more izseljevati, mora pač živeti do- ma! Da bi to bilo mogoče, je potrebna dru- gačna razdelitev zemlje, da živi od nje več ljudi, in povečanje prilike za mezdni zaslu- žek, kar se da doseči le z •indusltrijalizacijo Slovenije. Tista drugačna razdelitev zemlje, ki omo- goča živeti v Sloveniji večjemu številu ljudi — je cepljenje večjih posestev v male kme- tije do 5 ha. Dobro se samo od take kmetije ne da živeti — ali žrvii se! V zvezi z mezdnim zaslužkom pa se na taki mali kmetiji živi do- stikrat celo bolje kot v čisto kmetekih obra- tih. Zato tam, kjer je prilika za mezdni za- služek, tudi ta oikolnosit sili, da se zemljiška posest cepi v male kmetije, v bajte. Naš bajtar je lačen i zemlje i mezdnega zaslužka, zato je v njegovem življenjskem in- teresu, da se razdelijo med bajtarje vsa vele- posestva. Ima pa agrarna reforma za naše ljudi, ki Obdelujejo za mezdo tujo zemljo, še dosti globlji socijalni in moralni pomen: Če se morajo v interesu preživljanja naroda ce- piti celo srednja posestva, je nujna razdeli- tev veleposestniške zemlje, ker s tem prido- biva prejšnji hlapec in dninar na osebni in politični veljavi! Kolikor zemlje more obde- lati sama družina, toliko je opravičljivo, če je ima. Da 'bi imela ena družina zemlje čez to mero, ni opravičljivo, ker spada tistemu, ki jo obdeluje! Ta najvišja mera je v Sloveniji 50 ha! Zato bo bajtarsko ljudstvo Slovenije zahtevalo strogo izvedbo agrarne reforme ne" samo v mejah obstoječih zakonov, temveč, z ozirom na razmere v Sloveniji, da se ima raz- deliti Obdelovalna zemlja, ki jo ima ena dru- žina nad 50 ha, med tiste, ki jo obdelujejo, ker je družina v hriboviti Sloveniji sama 50 ha ne more obdelovati. To mora postati zahteva zavednega in organiziranega sloven- skega bajtarja! Predvsem pa mora postati to tudi zahteva slov. kmetskega gibanja, ker se mora tudi to naše gibanje po vzgledu češke- ga boriti za tako Obliko zemljiške posesti, ki omogoča čimveč ljudem blagodejno zvezo z zemljo, ki daje čimveč ljudem vsaj možnost golega preživljanja od zemlje. Seveda je za kulturen narod, za Sloven- ce, golo preživljanje premalo! Mi moramo stremeti za gospodarskim blagostanjem vsake družine. Čisto pogrešno pa bi bilo skušati do- seči to s kopičenjem zemljiške posesti v večja posestva. To pomaga enemu — upropašča pa sto drugih. Tako hotenje bi bilo tudi že v na- prej obsojeno na neuspeh, ker je življenje jačje in razvoj v smeri, kot smo spredaj ozna- čili, prirodno nujen. Da bi mogla bajta živeti v blagostanju, ji moramo nuditi — ne toliko zemlje, ki je ni, temveč mezdnega zaslužka v industriji in Obrti. Ker je danes iin bo v bodoče ponudba de- lavne sile s strani naših bajtarjev večja od povpraševanja, je velika nevarnost, da se bo ta delala sila prodajala pod ceno in pod težkimi pogoji. Zato bo tudi to delavstvo mo- ralo končno imeti svojo delavsko politiko, svojo organizacijo in svojo voljo. To bo kmet- ska delavska politika, katere pa ne more biti brez udejstvovanja in organizacije samih baj- ' tarjev. Že danes se da postaviti zahteva po , starostnem in invalidskem zavarovanju vsa- j kega mezdnega delavca, tudi poljedeljskih ; delavcev, hlapcev, deikel in pastirjev. Usode, ki jo je danes tolikokrat deležen slovenski hlapec Jernej, mora biti za vselej konec. Kalko so gigantske borbe vsakega bajtar- jevega sina, ki nima od doma dobiti kaj, pa se poroči »na roko«, kot se pravi, in si začne zidati bajto! To je velik, za splošno gospo- darstvo važen posel — in vendar: kako malo pomoči je deležen! Tu je potrebna samopo- močna organizacija bajtarjev in pomoč držav- nih oblasti. Vprašanje industrijalizacije Slovenije se vse premalo razpravlja s stališča bajtarja, ki bi rad zaposlil v industriji svojo delavno silo. To se posebno vidi pri raznih oblikah hišne industrije (lesena roba, košarstvo, čipkarstvo, čevljarstvo itd.), ki so plen jačjih poedincev, namesto da so organizirane na samopomočni, zadružni podlagi in podpirane ter negovane od državne Oblasti. To je v kratkem obris glavnih bajtarskih zahltev. Te zahteve pa bodo kaj pomenile šele tedaj, če jih bo stavilo organizirano bajtarsko ljudsitvo v svoji posebni organizaciji, kot je to na Češkoslovaškem, kjer imajo bajtarji svojo »Domovino«. Ta organizacija bo tudi skrbela, da se bo tudi bajtar lahko politično in v novih razmerah strankarsko udejstvoval. V razpuščenih strankah se udejstvovati ni mogel, ker ob priliki zborov in sej ni mogel pogrešiti mezde in pogrešiti potnih stroškov, kot so to lahko storili podeželski magnati in župniki. Zato je bil bajtar pove od brez be- sede. Bajtarslka organizacija pa mora omogo- čiti, da bodo bajtarji v vseh strankah, kadar jih dobimo, odločilni možje. Tedaj bo odlo- čala kmetsko-bajtarska gospodarska politika, ki naj živi gosto naseljeno bajtarsko Slovenijo. Pretekli teden so zasedali v Beogradu pod predsedstvom finančnega ministra vsi bani, da se pogovore o banovinskih proraču- nih. Po novem imajo namreč banovine pre- cejšnjo samostojnost in zaikon določa veliko število upravnih poslov, ki jih prevzamejo banovine od države. Za izvrševanje teh poslov pa je treba tudi denarja in ta denar si bodo morale banovine ipresikrbeti deloma na svoj račun, nekaj pa bodo dobile iz; državne bla- gajne. Glede naše — Dravske— banovine je bilo rečeno, kakor so poročali listi, da bo znašal naš banovinski proračun približno to- liko, kolikor sta znašala prej oba oblastna proračuna (ljubljanski in mariborski), raje pa še nekaj več. Zato smemo smatrati, da se bo sukal naš banovinski proračun v višini okoli 150 milijonov dinarjev. Kdo sestavlja proračun? Proračune sestavljajo tiste osebe ali pa korporaciije, ki jim je poverjena skrb za jav- no upravo. Oglejmo si kot primer občino, ker je ob- čina nam vsem najbližja in najbolj znana. Ob- činsko upravo vodi ali od občanov izvoljeni občinski odbor (občinski svet, »možje«) ali pa od nadzorne oblasti postavljena oseba (ko- misar). Stvar občinskega odbora in zlasti žu- pana (ali pa komisarja) je, da dobro pre- udari, kaj mora občina narediti na podstavi veljavnih zakonov, potem mora pa preudariti, kaj bi bilo za blagor oibčanov dobro še poleg obveznih dajatev napraviti. To je proračun potreb ali stroškov. Za vse stroške pa je treba proračun. najti kritje, kajti vse, kar občina naredi, mo- rajo plačati občani na občinskih dokladah. Zato fpa morajo občinski možje dobro poznati gospodarske razmere v svoji občini, da občine ne preobremene, in če vidijo, da bi kakšna sicer zelo koristna in potrebna stvar ali na- prava ali ustanova daleč presegala plačilno sposobnost občanov, jo morajo pač odložiti »na boljše čase«, če se jim morebiti ne po- sreči dobiti posojila pod ugodnimi pogoji, ki ga potem v dolgoletnih obrokih vračajo. Ko pa je vsaj približno določena višina izdatkov, morajo občinski možje (komisar) sklepati o načinu, kaiko bodo od občanov do- bili potrebni denar. Načinov je več. Pobirajo lahiko doklade na direktne državne davke ali pa sklenejo indirektne davke (trošarine itd.). To je pa že stvar občinske politike. Vedno in povsod pa morajo imeti občani in upravniki občin pred očmi dejstvo, da vse občinske stroške plačajo občani. Žu- pan ne daje iz svojega nič in ravno tako ne občinski odborniki razun tistega deleža na davkih (dokladah), ki tudi nanje odpade. To dejstvo je velevažno vedeti, zlasti pri nas. Zakaj je to pri nas važno, bomo takoj po- Banovinski proračun. Na sličen način Ikaikor se sestavljajo ob- činski proračuni, bodo sestavljeni tudi bano- vinski proračuni. Tudi pri sestavi banovin- skih proračunov morajo upravniki (ban in njegovo uradništvo ali pa banovinski sveti in deželni zbori) najprej določiti, za kaj morajo