TEMA MESECA Vojaško gorništvo Z NAMI NA POT Pusterwald in Bretstein VESTNIK 3,90 € REVIJA ZA LJUBITELJE GORA ŽE OD LETA 1895 2018 1 INFORMACIJE∙ NAKUP ∙ NAROČILA PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Ob železnici 30a, Ljubljana (od februarja 2018 naprej), v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico: 10.30–11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si IZ PLANINSKE ZALOŽBE – AKCIJA PLANINSKI KOLEDAR 2018 Slikovite avtorske fotografije, ki so bile izbrane na razpisu PZS, vas bodo popeljale po slovenskem gorskem svetu v različnih letnih časih in delih dneva, tako da bo pristen okus planinstva v podobah svež vse leto. Avtorji fotografij so Anže Čokl, Anže Mihevc, Bor Rojnik, Simon Podržavnik, Piotr Skrzypiec, Aleš Krivec, Alenka Klinar in Franci Horvat. Letošnja novost so namigi za planinski izlet, ki vas usmerijo na gorski cilj, ki krasi posamezni mesec, ali do razgleda nanj. Koledarski del je opremljen trimesečno z luninimi menami. Trinajstlistni koledar je tiskan na kakovostnem papirju in vezan z belo spiralo. Format: 33 x 48 cm; možnost dotiska na pasici, višine 5 cm CENA: V času od 3. 1. 2018 lahko koledar kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 2,25 € (redna cena: 4,50 €*). *DDV je vračunan v ceno. Stroške poštnine plača naročnik. VODNIK SLOVENSKA PLANINSKA POT, Milenko Arnejšek – Prle in Andraž Poljanec To je vodnik, ki vas bo kar najbolj neposredno seznanil s traso najstarejše vezne poti pri nas in v Evropi. Torej s potjo, ki nas že več kot pol stoletja domiselno vodi na najzanimivejše vrhove in nam predstavi vse pomembnejše planinske koče. Pot, ki je bila načrtovana že leta 1950 in urejena leta 1953, povezuje najzanimivejše predele slovenskega gorskega sveta od njenega začetka v Mariboru do cilja v Ankaranu. Kljub 630 km dolgi poti pa je to le majhen delček naše lepe domovine. Vodnik vam bo pričaral lepote slovenskega hribovitega sveta in življenja v njem ter pomagal pri načrtovanju tur in izletov. Format: 120 x 160 mm; 344 strani, PVC ovitek, šivano s sukancem, okrogel hrbet CENA: V času od 15. 1. 2018 do 15. 2. 2018 lahko vodnik kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 12,95 € (redna cena: 25,90 €*). *DDV je vračunan v ceno. Stroške poštnine plača naročnik. ¯ 50 % P ¯ 50 % UVODNIK VESTNIK Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 118. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana Ob železnici 30 a, 1000 Ljubljana (od februarja 2018 dalje) T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4600 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali  po telefonu 080 1893 (24 ur na dan). Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), št. pog. 630- 183/2017-1. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Letošnja zima nam je postregla z veliko snega, ki omogoča uživaško smučanje po pršiču. Foto: Anže Čokl Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Ko smo dandanes s spleta dobesedno zasuti z neizmerno količino najrazličnejših informacij, se pogosto postavi vprašanje, kolikšen pomen ima še pisanje in izdajanje klasičnih planinskih in alpinističnih vodnikov, ki so dolga desetletja bili nepogrešljivi spremljevalci ljubiteljev gora. Mnogi med njimi, predvsem tisti mlajših generacij, v ustvarjanju planinskih vodnikov ne vidijo več pravega smisla, saj so prepričani, da vse potrebne podatke lahko z nekaj kliki najdejo na spletu. In tam jih je res pravo čudo: nešteti opisi označenih poti, brezpotij in plezalnih smeri, podatki o kočah in bivakih ter o drugi gorski infrastrukturi, vse to prikazano in dopolnjeno še z boljšimi ali slabšimi fotografijami, tudi filmi. Številni spletni portali z gorniško vsebino prikazujejo poti tudi s konsekutivnimi fotografijami, tako da imamo občutek kot bi se tisti trenutek znašli na turi v gorskem svetu. V brezpotnem svetu se lahko gibljemo s pomočjo GPS navigacije, in vse to si lahko naložimo v naše ''pametne'' telefone, ki jih imamo seveda stalno s seboj, in – kaj bi pravzaprav še hoteli? Pa je res vse tako čudovito preprosto? Kaj pa pogoste fake news na spletu? Ali so res planinski vodniki postali že obsoletna navlaka? Če sklepamo po številu objavljenih pisnih vodnikov, posebno v večjih deželah alpskega sveta, nikakor ne! Gutenbergovi literaturi so nekateri prerokovali nagel zaton s pojavom digitalnih knjig, pa je tiskanih knjig npr. na veliki vsakoletni knjižni razstavi v Frankfurtu čedalje več. T udi izdajateljske hiše so po začetnem strahu pred popolno digitalizacijo knjižne produkcije zopet dobile optimistični zagon. T udi na sejmu gorniških knjig v Trentu je situacija podobna, konec koncev nas jesenski knjižni sejem v Ljubljani vedno znova prepriča o vitalnosti slovenskega izdajateljstva. T udi na področju slovenske gorniške literature! Za prave zaljubljence v knjigo je knjiga sama po sebi objekt intelektualnega interesa in tudi čustvene zadostitve. Ko jo vzameš v roke, jo natančno pogledaš, in če je lepo oblikovana, se ti oči kar zaiskrijo v nestrpnem pričakovanju, da jo odpreš. In ko jo odpreš, skušaš ujeti njen vonj, ki je skoraj za vsako knjigo specifičen; šele nato jo na hitro prelistaš in pregledaš slike, če so zraven. Pri lepih, večjih fotografijah hitro prebereš še podnapise, nato pa knjigo odložiš, dokler se ne lotiš branja. Torej, knjige ne sprejmeš samo z umom, ampak tudi s srcem. Vse to velja tudi za planinske vodnike. In kakšni naj bodo sodobni planinski vodniki, ki bodo v vsebinskem in oblikovnem skladu z možnostmi, ki se nam ponujajo na spletu? Konec minulega leta sem dobil v roke tri vodnike, ki na dovolj nazoren način kažejo, kakšne planinske vodnike danes v svetu izdajajo. Pri znani münchenski založbi Rother so izdali enciklopedični vodnik Bernharda Kühnhauserja Alpenvereinsführer für Wanderer und Bergsteiger Berchtesgadener Alpen, ki je lična zelena knjižica s sliko Watzmanna na naslovnici in 612 stranmi besedila. Gre že za 21. izdajo tega vodnika, ki je koncipiran na klasičen način: vsako področje je obdelano posebej, posebej izhodišča, posebej koče, posebej prečenja in povezave, posebej končni vzponi na vrhove. Pri takem konceptu si moramo turo na kak vrh prikazati kar s povezavo več parcialnih besedil, ki se včasih nahajajo tudi precej vsaksebi v vodniku. Ni ravno priročno opravilo, knjižica pa je kar zajetna in bo kar znatno otežila Planinski vodniki danes in jutri >> UVODNIK 1 Planinski vodniki danes in jutri Andrej Mašera VOJAŠKO GORNIŠTVO 4 Gorski bojevniki Janez Kavar VOJAŠKO GORNIŠTVO 7 Zgodovinske smučine vojakov Aleš Guček VOJAŠKO GORNIŠTVO 10 Športni vidiki vojaškega gorništva Herman Berčič VOJAŠKO GORNIŠTVO 12 Natov center odličnosti za gorsko bojevanje Boštjan Blaznik VOJAŠKO GORNIŠTVO 15 10-letnica ustanovitve ZVGS Slavko Delalut INTERVJU 16 Danilo Cedilnik-Den Marjan Žiberna GORE IZ ZRAKA 20 Visoko nad Dolomiti Vladimir Habjan SPOMINI NA POVOJNI ALPINIZEM 24 V pogorje Balkana Srečko Klemenc KONTRASTNA INDIJA 29 Zanskar Anastasija Davidova nahrbtnik, če jo bomo vzeli s seboj na turo. Založba Rother je še ena redkih, ki izdaja enciklopedične vodnike, vendar čedalje bolj poredko, kar dokazuje, da ne gredo prav živahno v promet. Drugi vodnik je povsem alpinistične narave, Charlie Boscoe, Jack Geldard: Chamonix. A guide to the best rock climbs and mountain routes around Chamonix and Mont Blanc, izšel pri britanski založbi Rockfax, ki obstaja tudi v digitalni obliki na aplikaciji RockfaxApp. Vodnik je izbirni, osnovni oblikovni koncept pa so brezhibne fotografije z vrisanimi smermi in ocenami, na njih pa so v rumeno in belo obarvanih poljih natančni opisi smeri po posameznih raztežajih. To izjemno delo je gotovo terjalo herkulske napore avtorjev, vendar deluje nekako preobloženo s podatki; čeprav ima knjiga 456 strani, je obilica podatkov oblikovalca prisilila, da so črke besedila zelo majhne, kar pa večini predvsem mladih bralcev ne bo povzročalo kakih problemov. Tak vodnik za običajne planinske podvige nikakor ne bi bil primeren. In tretji vodnik, ki me je najbolj navdušil. Založba Rother je decembra lani izdala sijajen izbirni vodnik Hartmuta Eberleina in Ralfa Gantzhorna Hochtouren Westalpen. Band 2. 101 Fels- und Eistouren zwischen Monviso und Mont Blanc. Kaj je tako posebnega v tem vodniku? (Glej recenzijo v tej številki PV na str. 73). Prvič je bogat s fotografijami in zemljevidi, drugič je količina besedila zmerna, najbolj pa navduši z opisi gora in gorskih skupin, kjer pri bralcu vzbudi pristno, neubranljivo željo po obisku določene gore. To je tisto pravo: navdušenje, ki ga čutimo že doma, ko listamo in prebiramo strani tega vodnika. Vodnik nas mora omrežiti in zapeljati, ponuditi potrebne informacije, če jih pa ni dovolj, se še vedno lahko zatečemo k ''atu Googlu''. Andrej Mašera UVODNIK MEDNARODNO 60 Povezane planinske organizacije Evrope Zdenka Mihelič SPREMEMBE 63 Everest brez znamenite Hillaryjeve stopnje Zdenka Mihelič LEDNO PLEZANJE 64 Evropski pokal v lednem plezanju Domžale 2017 Matej Ogorevc VZGOJA 66 Improvizirana nosila iz astronavtske folije Damjan Slabe DOŽIVETJE 68 Kanjon reke Čikole Aleš Nosan PLANINSKA ORGANIZACIJA 70 Najvišja priznanja PZS za leto 2017 Zdenka Mihelič VSEBINE VSEH PLANINSKIH VESTNIKOV OD LETA 1895 DALJE NA WWW.PVKAZALO.SI. LEDENIKI 32 Še nekaj na temo podnebnih sprememb Janez Pretnar Z NAMI NA POT 35 Turno smučanje na Štajerskem? "Čuj, ka´si ja nor!" Tomaž Hrovat ZGODOVINA PLANINSTVA 43 Orožnova koča nekdaj in danes Jana Remic POTEPANJA 46 Iskanja v kraljestvu Belina Olga Kolenc KOLUMNA 50 Zase se brigaj Aljaž Anderle ZGODOVINA 52 Prihod Rimljanov v Karnijske Alpe Vid Pogačnik MINIATURA 54 Kjer je volja, tam je pot Tatjana Cvetko TURNO SMUČANJE 56 20 let Turnega kluba Gora Igor Jenčič PLANINSKA ZGODOVINA 58 Zaton češko-slovenskega zavezništva Dušan Škodič 72 LITERATURA 74 PLANINSKA ORGANIZACIJA 77 SPM 78 TRIGLAVSKI NARODNI PARK 78 V SPOMIN VOJAŠKO GORNIŠTVO Janez Kavar Za vojaške gornike je pomembna splošna vzdržljivost, ki je povezana s hojo in pohodi, pa tudi tisti del vzdržljivosti, ki je pogojen z večjimi napori in višjo stopnjo intenzivnosti. Arhiv NATO COGB 4 Gorski bojevniki Mi branimo gore, gore nas branijo! Gorske enote so v vojaštvu relativna novost. Pred zadnjim tisočletjem so menili, da so visoka gorata območja osrednje in zahodne Evrope zadostna zaščita pred napadalnimi sosedi. Ko so v 19. stoletju vojaški strategi spoznali, da gore niso več varen naravni ščit, so se s formiranjem specializiranih vojaških enot za bojevanje v gorah, četami alpinov, prvi odzvali Italijani. Sledili so teoriji pruskega vojaškega teoretika Carla von Clausewitza o posebnosti gorskega bojevanja. Italijanom so hitro sledili Nemci, Francozi in Avstrijci. Hribovcem iz alpskih dolin, s prirojenimi sposobnostmi, ki so v začetnem obdobju tvorili glavnino vojaških gorskih enot, so sledili vojaki, načrtno urjeni v gorniških in smučarskih veščinah. Obdobje I. svetovne vojne velja v svetovni vo- jaški zgodovini za najobsežnejše vojskovanje v gor- skem svetu. T edanji pozicijski način bojevanja je nare- koval (topovske) položaje celo na višinah nad 3000 m, kot na primer leta 1915 na Ortlerju (od 3652 m do 3431 m nadmorske višine). Na drugi strani pa je ravno zaradi značilnosti gorskega sveta, še zlasti pozimi, ta- kšen način bojevanja zahteval silne žrtve. Kljub spre- membi načinov vojskovanja se je v obdobju med I. in II. svetovno vojno izredno hitro povečalo število enot za gorsko bojevanje. Nemški vermaht je imel leta 1938 že tri gorske divizije, ki jih je v manj kot dveh letih PLANINSKI VESTNIK januar 2018 5 podvojil na šest in nato celo na dvanajst. Uspeh odlič- no izurjenih in opremljenih finskih smučarskih enot v sovjetsko-finski vojni (1939/40) je spodbudil Ame- ričane k formiranju edine in zadnje pehotne divizi- je, ki je bila uporabljena v II. svetovni vojni na evrop- skem bojišču, slovite 10. gorske divizije  – "vojakov na smučeh". Divizija je pustila svojevrsten pečat tudi na slovenskih tleh, v Posočju in na Mangartu. Poza- bljene izkušnje so Američane drago stale leta 2002 v Afganistanu v obsežni operaciji Anaconda v pogorju T ora Bora, četudi je bila tam posodobljena ista divizi- ja. V aktualnem času si najvišje v gorskem svetu stoji- jo nasproti gorske enote Indije in Pakistana na siačen- skem ledeniku v Karakorumu na nadmorski višini od 5000 m do kar 7500 m. Indija je država z največjim številom specializiranih gorskih divizij, kar devetimi s skupaj okoli 135.000 gorskimi vojaki! Zaradi specifič- ne sposobnosti prilagajanja širokemu spektru različ- nih vrst vojaških operacij so v sodobnem svetu prav gorske enote visoko upoštevane. vojakov gorniško in smučarsko povsem brezzoba. Slovenska TO je bila v strukturi oboroženih sil SFRJ kakovostna posebnost tudi zaradi svojih alpskih izvi- dniških vodov, ki so se vsi po vrsti izkazali v vojni za slovensko samostojnost 1991. S 132. gorskim polkom in Gorsko šolo Slovenske vojske na Bohinjski Beli se zgodovinski lok slovenskega vojaškega gorništva na- daljuje v prihodnost in z zavezniškim Centrom odlič- nosti za gorsko bojevanje, delujočim v Poljčah, na slo- venskih tleh, utrjuje naše tradicije in sposobnosti tudi v mednarodnem merilu. A kaj vojaško gorništvo sploh je? Šport ali zelo zah- tevna gorska aktivnost? Dr. Julius Kugy, avstro-ogrski alpinski referent v I. svetovni vojni, je zapisal: Kako resne so gore v vojni! 1 Ali nasprotno Lionel Terray, v II. svetovni vojni pripadnik francoskega odporniške- ga gibanja v Zahodnih Alpah: Zame je bila tista vojna igra. Nekakšen šport kakor vsi drugi športi v Alpah. In zato sem jo gnal do konca svojih moči in poguma. 2 Popularni ameriški pisatelj T om Wolf se vzhičen nad edinstvenostjo vojakov 10. gorske divizije sprašuje: Kaj le se zgodi, ko se šport in vojna, kot dobro in zlo, združita v eno 3 ? Vojaško gorništvo je preplet sposob- nosti, znanj, fizične moči in izkušenj, nadgrajenih z vojaškimi veščinami za bojevanje in preživetje v geo- grafsko specifičnem gorskem okolju in v ekstremnih vremenskih pogojih. Ob tem se poraja večno vpra- šanje, zelo podobno zgodbi o jajcu in kokoši, ali sta (civilno) gorništvo in smučanje bolj vplivala na voja- ško gorništvo in vojaško smučanje, ali obratno? Ver- jetno bo najobjektivnejši odgovor  – enakovredno vzajemno. Pa naj vprašanje obravnavamo s širokega zgodovinskega mednarodnega vidika, ali poznavajoč našo narodovo in slovensko planinsko ter smučarsko zgodovino. Lepo in dobro, da je bilo in je tako. Ker že govorimo o vojaškem gorništvu, je treba poudari- ti: v nobenem drugem segmentu slovenski narod in Slovenija vojaško ni prepoznavna in upoštevana tako spoštljivo kot prav na področjih vojaškega gorništva in smučanja. Zasluga za to gre zgodovini, tradicijam in dosežkom slovenskega planinstva, alpinizma in smučanja, nacionalnim dosežkom torej. V elikokrat se zdi, kot da pristojni in odgovorni za aktualno sloven- sko vojaštvo tega ne poznajo in ne razumejo. Mi ni- mamo obsežnih vojaških poligonov, ne letalonosilk in desetin mornariških flot, ne eskadrilj nadzvočnih le- tal, ne tisoč tankov in osemkolesnikov. Imamo pa iz- kušnje in dosežke, ki smo se jih naučili in dosegli v do- mačih gorah ter oplemenitili v tujih gorstvih. Imamo čudovite gore, ki so nas očuvale tudi kot narod skozi stoletja. Čuvajmo naše gore, če bo (še kdaj) treba tudi z gorski- mi bojevniki! m Slovenci smo lahko upravičeno ponosni na svo- jo vojaško gorniško zgodovino. Le-ta se uradno za- čenja 11. aprila 1917 s preimenovanjem dotedanje- ga 27.  domobranskega polka avstro-ogrske vojske v 2. gorski strelski polk (k. k. Gebirgs-Schützenregi- ment Nr. 2). Polk je bil najbolj slovenska enota avstro- -ogrskega vojaštva s kar oseminosemdeset odstotki moštva slovenske narodnosti. Zgodovinski lok se od slovitega "slovenskega" 2. gorskega polka pne prek 1. planinskega polka Vojske Kraljevine Jugoslavije v ob- dobju med svetovnima vojnama, v katerem so stro- kovno častniško jedro tvorili Slovenci, do NOB in partizanskih smučarskih enot. V povojnem obdobju nastajanja novih planinskih enot JLA so inštruktor- sko jedro spet tvorili Slovenci in 345. planinska briga- da JLA iz Kranja, z bataljoni v Škofji Loki, na Bohinj- ski Beli, v Bovcu in Tolminu, bi bila brez slovenskih Viri 1 Kugy, Julius, Vojne podobe iz Julijskih Alp, Založba Kres, Lju- bljana, 1995. 2 Terray, Lionel, Osvajalci nekoristnega sveta, DZS, Ljubljana, 1974. 3 Wolf, Tom, Ice Crusaders (Ledeni križarji), Roberts Rinehart Publishers, Boulder, Kolorado, 1999. Vojaško gorništvo je preplet sposobnosti, znanj, fizične moči in izkušenj, nadgrajenih z vojaškimi veščinami za bojevanje in preživetje v geografsko specifičnem gorskem okolju in v ekstremnih vremenskih pogojih. Arhiv NATO COGB 6 Norvežani so prvi ustanovili vojaške smučar- ske enote okoli leta 1200. Smuči so bile odlično prome- tno sredstvo, ki je omogočilo hitro napredovanje enot, hitrejše obkoljevanje in nov način vojskovanja z učin- kovito spremembo vojaških formacij. Švedi so sledili Norvežanom in tem še ruske enote. Smučarska tradi- cija je imela v Sibiriji in ob Belem morju stare korenine. Ruski vojaki na smučeh so osvojili Jugporsko deželo in si s tem odprli pot do Baltika. Največji zgodovinski vojaški podvig se je začel najprej z begom švedskega upornika Gustava, ki je zbežal leta 1552 na smučeh z dvema spremljevalcema. Tako je ušel zavojevalcem. Premagali so 90 kilometrov dolgo pot proti norveški meji od kraja Mora do zaselka Vasa. Gustav je leta 1553 zbral okoli sebe razkropljene voja- ke, se vrnil na bojišče in osvobodil Švedsko. Oklicali so ga za prvega kralja Švedske z imenom Gustav Vasa. Norveški generalmajor Hvidtfjel je 10. aprila 1733 na- pisal prva vojaška smučarska povelja v norveščini in nemščini. J. H. Emahusen in Kjetill Grasbekk sta leta 1977 v letopisu Norveške smučarske zveze ponatisni- la pravila pod naslovom Norsk Väpenhistorrik (Nor- veška zgodovina orožja). Pohod leta 1888 na smučeh čez Grenlandijo Norve- žana Fridtjofa Nansena s spremljevalci je močno od- meval po srednji Evropi. Norvežani so hodili v srednjo Evropo in navdušili "južnjake" za smučanje. T ega so bili deležni tudi vojaki. V ojaško smučanje se je močno raz- mahnilo med oficirji in vojaki v Franciji, Avstriji, Nem- čiji, Švici in Italiji. Najprej s smučanjem po dolinah in nato na pohodih v gore. Avstrijec Wilhelm Artl se je v enem dnevu povzpel na tritisočak Hoher Sonnblick (3106 m) in smučal v do- lino. En vzpon na dan in spust sta pomenila herojski VOJAŠKO GORNIŠTVO Aleš Guček Zgodovinske smučine vojakov 1 Med prebiranjem splošne zgodovine bralec kaj kmalu ugotovi, da je polna bitk in vojn, kot da je to najpomembnejša vsebina naše preteklosti. Zgodovina smučanja je vsaj malo drugačna, a se prav tako ni moč izogniti osvajanju dežel z vojsko na smučeh. Nevešči drsenja na smučeh, so se pozimi vojaki razkropili in preždeli za zapečki, čakajoč pomlad. Bili so lahek plen narodov, ki niso odložili orožja niti pozimi. Smučanje so izkoristili za hitre premike v zaledje nasprotnikov in jih zlahka premagali. Alpski vojaki so zaradi naravnih danosti prenesli zimsko vojskovanje v sredo- in visokogorje. Posnemali so pionirje turnega smučanja. Civilistom in vojakom, ki so obiskovali gore tudi pozimi, je bilo skupno uživanje in sproščenost na svežem gorskem zraku. Le da so morali vojaki spoznati še veščine gorskega bojevanja. Grka Ksenofon in Strabo sta pred našim štetjem opisala, da so azijska plemena v globokem snegu ovila cunje konjem okoli kopit, da so se manj vdirali v globokem snegu. Skica Šveda Olausa Magnusa iz leta 1555, ko imajo konji in vodnik neke vrste lesene krplje. Grunersova skica norveškega vojaka na smučeh iz leta 1765, ki izpolnjuje povelja. dogodek. V ečdnevne smučarske ture so zahtevale hud napor in okrasile smučarje z veliko slavo. Cariniki Mar- tin, Farber in Schram so leta 1895 prečili znano Luknjo plazov pod Flexenpassom in pridrsali v Zürs. Zdrav- nik Michel Payot je z znanim gornikom Ravelom 1 Do 2. svetovne vojne Lachenalom - Rdečim (Le Rouge) in prijatelji presene- til svet leta 1903 z enotedenskim pohodom na smučeh od Chamonixa do Zermatta. Ta pot je še danes zelo priljubljena. Ti številni podvigi so opogumili oficirje in vojake, da so se podali na turne smuke v visokogorje, tudi z zah- tevnimi večdnevnimi prečenji Alp na višini čez 3000 metrov. Francoski vojaki so spoznali koristnost rabe smuči in ustanovili središče "chasseurs alpins" (alpinski lovci) v Briançonu. Norveške smuči so bile drage, zato so zgradili lastno tovarno smuči in v enem letu izde- lali čez 1000 parov. Enako je bilo v avstro-ogrskem ce- sarstvu na Tirolskem in Solnograškem. Norvežani niso imeli posebnega vpliva na smučanje avstrijskih vojakov kot drugje v Alpah. Mathias Zdarsky iz Lilienfelda je leta 1896 izumil in učil prvo alpsko tehniko, poročnik Georg Bilgeri pa nordijsko-alpinsko, kombinacijo tele- mark in alpske tehnike, odvisno od terenskih razmer. A vstro-ogrska vojska je bila zelo pomembna za Sloven- ce, ker jih je mnogo služilo vojsko na smučeh. Slovenski vojaki so se izkazali in za nagrado prejeli smučke, ki so Tržičan Anton Jelenc med služenjem avstro-ogrske vojske (pred 1. svetovno vojno). Tečaj avstro-ogrskih vojakov pod vodstvom Mathiasa Zdarskega, očeta alpske tehnike, v kraju Lilienfeld, kjer je poučeval smučanje (1906). Zdravnik Michel Payot je leta 1907 dal idejo za tekmo v spustu z Breventa. To je bila pobuda za vojaško tekmo leta 1908 v Chamonixu. Nastopile so vojaške patrulje, ki so krenile iz Chamonixa na turno smuko proti prelazu v Švici. Na sliki Norvežani. Ruski vojaki rešujejo ranjenca med rusko-japonsko vojno (1904–1905). Francoski slikar Paul Dufresne je leta 1901 upodobil francoske vojake, ki jih je zajel plaz. Vojaki so bili kar brez rokavic Norveški vojak Trysil-Knut je bil vešč streljanja med skokom, ko je zadel tarčo v polno. Slikar Andreas Bloch, 1895. Norveški stotnik Henrik Angell je leta 1890 napisal knjigo Norveška smučarska saga z opisi vojakov na smučeh. jih prinesli domov, ter širili smučanje na sončni strani Alp. Ciril Cvetko je tako šel leta 1908 s prijatelji oficirji na 1650 metrov visok Pretulalp. Med spustom je naštel 71 "pik" (padcev). Nato je kupil knjigo Zdarskega in jo temeljito predelal. Naslednji smuk je končal le s sedmi- mi padci. V ojaki so med prvim svetovnim ravsom s pridom upo- rabljali smuči. Smuči pa so v visokogorju tudi rešile marsikatero življenje. Ko so patrulje opazile prodira- nje veliko močnejšega nasprotnika, so na smučeh hitro smuknili do svojih enot, ki so se pravočasno umaknile. Prvi tečaj slovenskih vojakov v Vojski Kraljevine Jugo- slavije je bil leta 1925 v Kranjski Gori. Vojake so učili zvezni učitelji smučanja Stane Pelan, Dominik Žvokelj, Hinko Šircelj, Ivan T avčar, Joško Janša in Stanko Kmet. Stotnik Karel Tauber, poveljnik vojašnice v Škofji Loki in zvezni učitelj smučanja, je vtisnil močan pečat smu- čanju slovenskih vojakov v Vojski Kraljevine Jugoslavi- je. Vojake je popeljal najprej po alpskih dolinah in gor- ski planoti Pokljuki, od tam pa v visokogorje. Turni smuki na Kredarici z okolico so bili višek usposabljanja vojakov v smučanju in za bojno pripravljenost v težkih gorskih razmerah. T auber se je veliko naučil na smučarskih tečajih kot ofi- cir v avstro-ogrski vojski. Svoje znanje je nadgradil kot učitelj smučanja v tolikšni meri, da je napisal dve knji- gi o smučanju (Cmyчka и cmyчaњe, 1933, in Smuč- ka i smučanje, 1936). Skice je prispeval študent medi- cine Mirko Derganc. Čeprav gre za civilno smučanje, je Tauber Dergancu naročil, da so v knjigi smučarji v vojaških oblekah. Nato je bil brez utemeljenega razlo- ga premeščen v Bjelovar. Ni bil prvi oficir, ki si je zaslu- žil tovrstno "nagrado". Bilgerija so kazensko premestili v Krkonoše, ker naj bi v prostem času na Tirolskem po- učeval civiliste. Kraljeva družina Karađorđevićev je leta 1930 prosi- la Jugoslovansko zimsko športno zvezo (JZŠZ) s se- dežem v Ljubljani, naj predlaga učitelja smučanja za malega princa Petra. Pogoj je bil, da mora biti aktivni oficir. Vse kronane glave po Evropi so bile tesno pove- zane z vojsko in potomci so se celo šolali v vojaških šo- lah. Generalni tajnik JZŠZ Joso Gorec je dobro poznal in celo prijateljeval s stotnikom Karlom Tauberjem. T ežko je z gotovostjo trditi, da je Gorec nedvomno pre- dlagal Tauberja. Ker je bil Tauber v Škofji Loki, ni bilo daleč do Bleda, kjer so imeli Karađorđevići rezidenco, oziroma so ob pomanjkanju snega hodili na Pokljuko. Princ zagotovo ni smučal vso zimo, zato odsotnost T a- uberja v vojašnici ne bi smela biti ovira. T auber ni niko- li učil princa. Ker ni bilo primernega aktivnega oficirja, je JZŠZ končno predlagal rezervnega oficirja Staneta Pelana, ki je bil odličen učitelj smučanja. Pelan je učil princa smučati na Bledu in po ustnem izročilu tudi na Pokljuki. Z začetkom 2. svetovne vojne je smučanje kraljevih vo- jakov prenehalo s predajo. Začela se je druga zanimiva zgodba smučanja partizanskih enot in na svetu edin- stvene partizanske tekme v smučanju na okupiranem ozemlju. m Viri 1. Årbok, 1997, Skiforeningen. 2. Batagelj, Borut, 2009: Izum smučarske tradicije. Zveza zgodovinskih dru- štev Slovenije. 3. Bompard, Jean-Jacques, 2005: Encyclopedie du ski 4. Guček, Aleš, 1998: Po smučinah od pradavnine. Magnolija. 5. Guček, Aleš, 2012: Planica, Joso Gorec in slovensko smučanje. Schwartz print, d.o.o. 6. Merle, Roger, 1989: Histoire du ski dans le Briançonnais. Ophrys. 7. Polednik, Heinz, 1991: Das Glück im Schnee. Almathea. 8. Razgovor: Andreja Tauber 9. Tauber, Karel, 1933, 1936: Smučka i smučanje 10. Zbornik 3, 1969: Marjan Jeločnik, poglavje alpske- ga smučanja. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo. Zelo pomembno je bilo reševanje poškodovanih in ranjenih vojakov. Italijanski vojaki na Passo Rolle leta 1935 med prevozom ranjenca z akijem. Francoski vojaki so v zasedi pričakali nemške vojake (Vogezi, Francija, 1. svetovna vojna). Francozi imajo značilne baretke. Streljajo brez rokavic, da so bili okretnejši pri ravnanju z orožjem. Italijanski alpini (vojaški gorniki) leta 1902 Odgovorov je lahko več, kot je lahko več tudi zornih kotov ali gledišč za tovrstno obravnavo. Naš razmislek bi med drugim lahko povezali s posame- znimi razvojnimi obdobji planinstva, gorništva in al- pinizma na naših tleh, čeprav praktično zapisov o tem nimamo. Kako bi se, gledano zgodovinsko, na to od- zvala slovita imena naše planinske in gorniške kul- ture? Kaj bi npr. o tem rekli Kugy, Tuma, Jug, Badju- ra ali mnogo kasneje Zaplotnik …, tega ne moremo vedeti. Vemo pa, da se je Rudolf Badjura v vlogi dre- novca, gornika, turnega smučarja in vojaškega častni- ka zelo od blizu srečal s to problematiko, torej v vlogi vojaškega gornika, hkrati pa tudi častilca gora, zasne- ženih gorskih prostranstev ter strmih poti in vršacev. Na osnovi teh uvodnih misli in ob spoštovanju vsega, kar se je v naših gorah v dolgi in častitljivi zgodovini planinstva in gorništva ter alpinizma (tudi med NOB) dogajalo, bomo izbrali tisti zorni kot, ki nam je z vidika športne stroke najbližji. Poskušali bomo torej na kratko odgovoriti na vpra- šanje, kakšna je povezanost med športnim udej- stvovanjem vojaških gornikov in njihovo poklicno Herman Berčič Športni vidiki vojaškega gorništva Planine in gore predstavljajo vabljivo naravno okolje, kjer se v večini srečujemo ljubitelji planinskega in gorskega sveta. Odgovori, zakaj nekateri preprosto ne morejo preživeti tedna, ne da bi svoj korak usmerili na planinske in gorniške poti, ali se podali v ostenja gora, so lahko sila raznovrstni. Vendar pa bi lahko pri slehernem, ki ga notranji vzgibi vodijo v gore, v širši motivacijski strukturi našli skupne motive. Kaj pa, ko se na planinske poti in na gore usmerijo koraki vojaških gornikov? Ali je mogoče najti smiselne odgovore in poiskati povezave med športnim udejstvovanjem (kakor ga razume stroka) in delovanjem vojaških gornikov v okolju, ki nas ljubitelje planin in gora povezuje ter združuje? dejavnostjo in usposobljenostjo. V stroki govorimo o pomembnih in merljivih učinkih rednega in sistema- tičnega gibalno-športnega udejstvovanja na človekov organizem oz. na njegov psihosomatični status, pred- vsem na funkcionalne in motorične sposobnosti. Se- veda gre pri tem tudi za povezanost različnih razve- drilnih športnih aktivnosti (tudi planinskih pohodov, gorniških in alpinističnih tur) s socialnimi, duševnimi in duhovnimi razsežnostmi posameznika. Za celovito biopsihosocialno ravnovesje vojaških gor- nikov je pomembno njihovo redno gibalno-športno udejstvovanje z raznolikimi aerobnimi športnimi re- kreativnimi aktivnostmi, kjer se gibalni oz. motorič- ni vzorci ciklično ponavljajo. Pri tem gre predvsem za pozitivne učinke na funkcionalne sposobnosti, katere bistvena sestavina je splošna vzdržljivost. Ta je pogo- jena s prilagoditveno sposobnostjo srca, ožilja in di- hal pa tudi skeletnega mišičja na dlje trajajoče, vendar ne posebno intenzivne napore. V bistvu pri gibalnih aktivnostih o vzdržljivosti govorimo takrat, ko je telo izpostavljeno dolgotrajnim naporom z nizko ali sre- dnjo intenzivnostjo, pri katerih so dihala in obtočila Arhiv NATO COGB VOJAŠKO GORNIŠTVO 10 sposobna sproti dovajati v aktivno mišičje dovolj hra- nilnih snovi in kisika ter odvajati odpadle produkte presnove. Med posamezne aerobne aktivnosti uvršča- mo predvsem kolesarjenje, plavanje, tek, tek na smu- čeh in seveda hojo ter še celo vrsto drugih aktivnosti. Za vojaške gornike je pomembna splošna vzdržljivost, ki je povezana s hojo in pohodi, pa tudi tisti del vzdr- žljivosti, ki je pogojen z večjimi napori in višjo stopnjo intenzivnosti. Ta je potrebna za obvladanje večjih str- min in daljših tur z opremo oz. z bremeni. V celotni strukturi gibalno-športnega udejstvovanja imajo pomembno vlogo gibalne oz. motorične spo- sobnosti posameznika. Stroka, prav tako na osnovi številnih raziskav, pri tovrstni obravnavi govori o po- zitivnih in vidnih učinkih raznolikega telesnega oz. športnega rekreativnega udejstvovanja. Med posame- zne motorične sposobnosti, ki so pomembne za gibal- no učinkovitost posameznika, uvrščamo predvsem moč, hitrost, koordinacijo, gibljivost in ravnotežje. Moč predstavlja v človekovem življenju temeljno mo- torično sposobnost, brez katere si ni mogoče predsta- vljati opravljanja posameznih enostavnih pa tudi bolj sestavljenih gibalnih nalog in dejavnosti. Moč je torej potrebna za izvajanje osnovnega gibanja, kot sta hoja in tek, pa tudi za premikanje posameznih bremen in premagovanje različnih naporov. Nobenega pohoda ali ture v gore ni mogoče opraviti brez ustrezne moči. Ker so gibalne naloge in telesne ali fizične dejavnosti vojaških gornikov različne, so za njihovo izvajanje oz. uresničevanje potrebne različne vrste moči. Najprej govorimo o splošni moči, kjer gre za hkratno in vza- jemno delovanje glavnih mišic in mišičnih skupin ce- lega telesa. T udi pri vojaških gornikih odločujočo vlo- go pri različnih športnih in drugih telesnih dejavnosti igra statična ali dinamična moč pa tudi vzdržljivost v moči. Ker ima navedena motorična sposobnost toli- kšen pomen, je seveda treba z načrtno in usmerjeno vadbo poskrbeti za njen razvoj in ohranjanje. Koordi- nacija gibanja v sestavu motoričnih sposobnosti omo- goča izvajanje bolj sestavljenih in zahtevnejših gibal- nih nalog, pomembni pa sta tudi ustrezna gibljivost in razvito ravnotežje. Viden vpliv raznolikih gibalno-športnih dejavnosti lahko pričakujemo tudi na psihično zdravje vojaških gornikov in v prvi vrsti na njihovo psihično počutje. Znano je (o tem govorijo izsledki številnih raziskav), da je doživljajska komponenta celovite biopsihosoci- alne narave pomembna usmerjevalka človekove ak- tivnosti in potemtakem tudi vojaških gornikov. Na- sploh je gibanje v planinskem okolju in gorskem svetu dejavnost z ugodnim vplivom na psihično počutje in zdravje. S tem se učinkovito odpravljajo negativ- ne posledice raznolikih stresov. Dejstvo je namreč, da se danes pogoji dela in življenja slehernega med nami bistveno razlikujejo od načina dela in življenjskih po- gojev v preteklosti. Predvsem je sedanjost bistveno bolj stresna in če nenehno ne skrbimo za odpravljanje oz. odstranjevanje posledic stresov, najpogosteje pri- de do psihosomatičnih obolenj. Vojaški gorniki imajo zato ob udejstvovanju v planinskem okolju, sredogor- ju ali visokogorju priložnost za stabilizacijo psihičnih funkcij, spodbujanje pozitivnih psihičnih stanj (vese- lje, radost, zadovoljstvo) in posledično ohranjanje ce- lovitega biopsihosocialnega, duševnega in duhovnega ravnovesja. S tovrstnim udejstvovanjem se zmanjšu- jejo možnosti za pojav različnih depresivnih in nega- tivnih razpoloženjskih stanj, hkrati s tem pa pohodi in ture v gore sproščajo nakopičene napetosti in ugodno vplivajo na samopodobo in samozavest udeležencev. Vojaški gorniki naj bi zaradi narave svojega dela in ra- znolikih (tudi vojaških) dejavnosti načrtno in sistema- tično skrbeli za razvoj in ohranjanje svojih funkcional- nih in motoričnih sposobnosti, posledično pa tudi za svoje zdravje in celovito biopsihosocialno ravnoves- je. Poskrbeli naj bi tudi za ustrezne socialne stike, du- ševno zdravje in duhovno nadgradnjo. Vse to je med drugim mogoče doseči z rednim in sistematičnim gi- balno-športnim udejstvovanjem. To tudi vojaškim gornikom omogoča osmišljanje življenja in opredelju- je njihovo jedro bivanja. m Delo na terenu Foto: Vili Vogelnik, arhiv ZVGS Gibanje v planinskem okolju in gorskem svetu je dejavnost z ugodnim vplivom na psihično počutje in zdravje. Arhiv NATO COGB Države zveze Nato so sprejele odločitev, da podprejo vzpostavitev Natovega centra odličnosti za gorsko bojevanje – NATO COGB (ang. NATO Mo- untain Warfare Centre of Excellence – NATO MW COE), ki je bil konec leta 2015 tudi ustrezno preverjen in akreditiran. RS je za zavezništvo predstavljala kre- dibilno državo za izvedbo te naloge zaradi naše gor- niške zgodovine, tradicije in usposobljenosti pripadni- kov Slovenske vojske. NATO COGB je pred dvema letoma svečano odprl predsednik republike Bo- rut Pahor. Center je tako praznoval drugo obletnico VOJAŠKO GORNIŠTVO Boštjan Blaznik Natov center odličnosti za gorsko bojevanje Slovenija in Slovenska vojska (SV) imata bogato tradicijo s področja bojevanja v gorskem svetu. Zaradi potreb je SV leta 1996 ustanovila Gorsko šolo (GORŠ), ki je bila nosilec strokovnega usposabljanja na tem področju. Poleg usposabljanja za potrebe SV je GORŠ usposabljala tudi pripadnike zavezniških vojska kot del njihovega usposabljanja za napotitev kontingentov na operacije kriznega odzivanja. SV si je s tem pridobila mednarodno zaupanje držav zavezništva kot obrambna sila, ki ima poleg naravnih danosti tudi strokovna znanja in izkušnje s področij vojaškega gorništva in bojevanja v gorah. memoranduma o soglasju o ustanovitvi, podpisane- ga v Washingtonu 25. marca 2015. Center je uspešno vzpostavil pomembne povezave v domovini in tujini. Široke možnosti dodatne podpore pri razvoju vsebin odpira tudi formalizirano sodelovanje s Fakulteto za družbene vede, Fakulteto za šport, Fakulteto za orga- nizacijske vede, Združenjem vojaških gornikov in Pla- ninsko zvezo Slovenije. Centri odličnosti so neodvisne mednarodne vojaške organizacije, praviloma usmerjene na ozka in spe- cializirana področja, in se pri delovanju odzivajo na SV je leta 1996 ustanovila Gorsko šolo. Arhiv NATO COGB 12 ugotovljene pomanjkljivosti v delovanju enot in po- veljstev Nata. Predstavljajo pomembno vez med ope- rativnimi zmogljivostmi Nata in civilnim okoljem ter izvajajo svoje poslanstvo v podporo tem ciljem. Na- menjeni so povečanju in izboljšanju ter predvsem učinkovitejši izrabi že oblikovanih zmogljivosti Na- tovih držav članic ter partnerskih držav. Natovi centri odličnosti predstavljajo zmogljivost, ki Natu, sodelu- jočim in partnerskim državam zagotavljajo preobliko- vanje enot in poveljstev na izbranih vojaških strokov- nih področjih, hkrati pa ponujajo podporo njihovemu operativnemu delovanju. Gorsko bojevanje je bilo prepoznano kot eno izmed teh področij. Analiza je pokazala, da zveza Nato nima na voljo ustreznih standardov, ki bi omogočali uspešno delo- vanje večnacionalnih enot v gorskem okolju. Ena glav- nih nalog centra je tako združiti že oblikovana znanja, jih preoblikovati in standardizirati za potrebe zave- zniških operacij. Na področju standardizacije je zato NATO COGB naredil pomemben korak. Na podla- gi začetne študije je center Natu uradno predlagal pri- pravo usklajenega standarda za usposabljanje na po- dročju gorskega bojevanja. Predlog so tako Nato kot partnerske države sprejele in podprle, center pa je bil imenovan za skrbnika standarda, ki bo eden od osnovnih doktrinarnih Natovih dokumentov za po- dročje gorskega bojevanja. NATO COGB v svoje dokumente vključuje naučene lekcije in preizkušene prakse, ki so na voljo poveljujo- čim strukturam. Za nadaljnji razvoj področja gorske- ga bojevanja je center začel razvijati tudi koncept gor- skega bojevanja, na podlagi katerega bo zavezništvu in partnerjem začrtal smer razvoja v naslednjih desetle- tjih. S tem so povezana različna strateška predvideva- nja glede kompleksnih varnostnih vprašanj. Posebno pozornost namenjamo različnim virom ogrožanja, v katere so npr. vključene tudi pričakovane težave člo- veštva s klimatskimi spremembami ter z vodnimi in Posebej bi rad izpostavil sodelovanje s Planinsko zvezo Slovenije (PZS). S podpisom pisma o sodelovanju z NATO COGB je bila tudi uradno potrje- na vloga PZS pri našem nadaljnjem razvoju ter vzajemni podpori pri izvedbi aktivnosti. Namen sodelovanja je spodbujanje dobrega imena obeh organi- zacij znotraj civilnih in vojaških skupnosti ter predvsem skupno zanimanje za sodelovanje v okviru prizadevanj za mir in upoštevanje človekovih pravic, ohranjanje gorske narave, spodbujanje prijateljstva obiskovalcev gora, nego- vanje spomina na padle vojake v gorah, proučevanje in raziskovanje zgodo- vine gorskega sveta ter proučevanje zgodovine in razvoja planinstva oz. gor- ništva, smučanja ter gorniške in smučarske opreme. S sodelovanjem obe organizaciji prispevata k procesu posredovanja izkušenj s področja tehnike gorskega reševanja in razvoja zmogljivosti opreme za gorsko reševanje, pri- dobljenih pri svojem delu in usposabljanju. Bojevanje v gorskem okolju določajo spremenljivi okoljski dejavniki in prilagodljiv človeški dejavnik. Arhiv NATO COGB PLANINSKI VESTNIK januar 2018 13 drugimi energetskimi viri, kjer je korelacija z gorskimi območji znanstveno potrjena. Strateški pregled varnostnih razmer zahteva celovit pristop. Nestabilne razmere in novi nekonvencional- ni viri ogrožanja pogojujejo dinamičen, vsestranski in prilagodljiv odziv na krize. Gorski svet kot izrazito zahtevno okolje pri tem ni izjema, še več, prav gora- ta območja pogosto predstavljajo žarišče izvora no- vih kriz, saj npr. ponujajo zatočišče ekstremističnim skupinam. Za optimalno izvajanje operacij v gorskem okolju smo zagotovili pregled obstoječih zmogljivosti in zagotovili podlage za nadaljnji razvoj in preobliko- vanje gorskih enot. Še posebej to velja za enote, ki so večnacionalne, oziroma so pod poveljstvom zavezni- štva. S potrditvijo ustreznih standardov in zagotovitvi- jo povezljivosti pa bodo dani pogoji za učinkovito iz- vajanje operacij v gorskem svetu. Bojevanje v gorskem okolju določajo spremenlji- vi okoljski dejavniki in prilagodljiv človeški dejavnik. Okoljski dejavniki so vreme, višina, težavnost terena, itd. Ti dejavniki vplivajo na osebje, opremo in postop- ke delovanja ter narekujejo posebne zahteve in omeji- tve ter na drugi strani priložnosti. Šele ko nas zahtev- ne razmere gorskega sveta več ne omejujejo oziroma postanejo celo naš zaveznik, lahko govorimo o ustre- zni pripravi. T eže dostopna območja zahtevajo teme- ljito spoznavanje in pripravo pred delovanjem. Teren omejuje mobilnost in predvidljive manevre, drastično podaljšuje čas gibanja, omejuje učinkovitost nekate- rih orožij in otežuje oskrbo. Vreme, ki je odvisno tudi od letnega časa, lahko skupaj s terenom močno vpliva na mobilnost, preživetje in taktične postopke. Slednji trije sklopi so bistvenega pomena za uspešno izved- bo nalog v gorskem svetu. T o posledično zahteva po- sebno tehnično opremo, širši spekter specialističnih znanj in višjo psihofizično pripravljenost. Za dosego tega cilja center izvaja vrsto eksperimentov, s katerimi želi optimizirati človeške in tehnološke dejavnike ter s tem zagotoviti minimalne standarde za delovanje zavezništva na misijah in operacijah: fizična pripra- va vojakov gornikov in prehrana, aklimatizacija, pra- vila oblačenja, uporaba tehnične opreme in možnosti improvizacije, zoperstavljanje nevarnostim snežnih plazov, energetska samozadostnost, uporaba avtono- mnih sredstev (dronov). V zadnjem obdobju je aktualno povečevanje inten- zivnosti sodelovanja med Natom in Evropsko unijo. Center odličnosti je vzpostavil vsebinsko osredotoče- no sodelovanje s pobudo EU o usposabljanju in sku- pnem naboru zmogljivosti za gorsko bojevanje (angl. European Union Mountain Training Initiative – EU MTI), kar zagotavlja primer povezovanja zanimanj in ciljev EU ter Nata. NATO COGB ima tudi status opazovalca v Mednarodnem združenju vojaških gor- skih šol. Preoblikovanje zavezništva in njenih držav članic je neprekinjen proces, ki je usmerjen predvsem na ra- zvoj ustreznih zmogljivosti, ki omogočajo skupno in skladno delovanje. Preoblikovanje vojaških zmo- gljivosti v sodobnem in kompleksnem varnostnem okolju je pomembno predvsem z vidika inovativno- sti, mednarodne povezljivosti ter celovitega pristopa. Robustne oborožene sile zavezništva in njenih držav članic so bile že pred dobrim desetletjem zamenjane z lahkimi in mobilnimi enotami, ki naj bi se bile zmožne prilagajati novim nalogam. Proces zagotavljanja no- vih zmogljivosti je tako danes veliko bolj kot v prete- klosti usmerjen v procese t. i. pametne obrambe. T udi Slovenska vojska se seveda ne želi in ne sme izogniti spremembam, ki jih ji narekujejo strateški cilji RS ter potrebe ostalih držav članic zavezništva in njenih par- tnerjev. RS s prevzemom vloge države ustanovitelji- ce NATO COGB aktivno in vidno sodeluje v procesu preoblikovanja poveljniške strukture zavezništva. m Natov center odličnosti za gorsko bojevanje je začel delovati leta 2015. Arhiv NATO COGB 14 VOJAŠKO GORNIŠTVO Slavko Delalut 10-letnica ustanovitve ZVGS Ob 10-letnici ustanovitve Združenja vojaških gornikov Slovenije (ZVGS) je bila v Nato Centru odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah 23. novembra 2017 slavnostna akademija. Udeležili so se je številni ustanovni člani in simpatizerji ZVGS ter mnogi visoki gostje in številni predstavniki organizacij in društev, s katerimi združenje uspešno sodeluje. Slavnostni govornik, prim. dr. Vasja Klavora, je v svojem nagovoru spomnil tudi na nekatere dogodke iz prve svetovne vojne, ki so zelo zaznamovali kraje, kjer so se bile najtežje bitke, in na pomen negovanja tradicije in spomina na ta dogajanja ter številne vojake, žrtve te nesmiselne morije. Pred desetimi leti, 23. novembra 2007, prav na dan generala Maistra, se je začelo uspešno delovanje in potovanje ZVGS po vseh skrivnih in mnogokrat še neraziskanih poteh vojaškega gorništva, pogosto pol- nih dvomov, vprašanj in pomembnih odločitev, ki so spremljala delovanje združenja vse do danes. Osem- inosemdeset ustanovnih članov ZVGS je takrat po- stavilo temelje za delovanje vojaških gornikov in sim- patizerjev, ki vse do danes s svojim delom skrbijo, da se tradicija vojaškega gorništva nadaljuje in razvija tako, kot so si zamislili ustanovni člani združenja. Za- nesljivo si prav veliko ustanovnih članov pred dese- timi leti ni predstavljalo ali celo upalo, da bo njihova pobuda naletela na tako plodna tla in da se bo razvilo združenje, ki povezuje številne občudovalce gora in gorske narave, spoštovalce tradicije vojaškega gorni- štva in zgodovine gorskega bojevanja ter častilce spo- mina na vse padle in umrle v gorah. Iz prvega negotovega tipanja in dilem, kam se uvrstiti, kako se organizirati in predvsem, kako se programsko uveljaviti, so se vedno bolj jasno in konkretno izrisale poti in oblike našega delovanja, ki je postajalo vedno bolj določeno, razvejano, opaženo in cenjeno. Vse to so, kot radi rečemo, "delo in rezultati našega članstva", brez katerega številnih nalog dejansko ne bi mogli iz- peljati, a je kljub temu treba vendarle povedati, da so odločilno vlogo odigrali tudi številni posamezniki, med katerimi moramo še posebej izpostaviti našega neumornega častnega člana Janeza Kavarja, za kar mu gre iskrena zahvala. Skupaj z rastjo in širjenjem združenja so se večale tudi naše ambicije biti vidni in prepoznavni v domo- vini pa tudi zunaj naših meja ter vzpostaviti sodelo- vanje s sorodnimi združenji, strokovnimi organiza- cijami in inštitucijami. S podpisom sporazuma smo vzpostavili tudi temelje za konkretno sodelovanje s Planinsko zvezo Slovenije. V združenju smo zelo po- nosni na dosežke našega pevskega zbora Gorščaki, na delo študijske skupine, ki poskuša iztrgati iz po- zabe dogodke in osebe, ki so v preteklosti v številnih, zgodovinsko usodnih trenutkih naše zgodovine po- membno vplivali na krepitev narodne zavesti in do- moljubja, kot tudi na razvoj pohodništva, gorništva, alpinistike, smučanja, strokovnega izrazoslovja, špor- tnega turizma itd. m Združenje vojaških gornikov Slovenije je praznovalo deset let delovanja. Foto: Tomaž Pirjevec Deset let Združenja vojaških gornikov Slovenije INTERVJU Marjan Žiberna Vzpon mora biti doživetje Danilo Cedilnik - Den Življenje Danila Cedilnika, ki je poleti 2017 praznoval 70 let, je že več kot pol stoletja tesno povezano z gorami. Kot otrok je iz domačih Guncelj, ki so danes del Ljubljane, zahajal v bližnje Polhograjske Dolomite, potem so prišli na vrsto plezališče Turnc in obiski domačih hribov, ki jih je začel v študentskih časih osvajati po vedno bolj zahtevnih smereh. Leta 1970 je bil prvič na veliki odpravi v tujini, v Hindukušu. Tam je bil ponovno devet let pozneje, v vmesnem času pa še na treh odpravah v Himalajo (Makalu, 1972 in 1975 ter Kangbačen, 1974). V tem času je bil tudi inštruktor v novousta- novljeni alpinistični šoli v Manangu, kjer je z Nejcem Zaplotnikom in dr. Jožetom Andlovicem začel ure- sničevati Kunaverjevo zamisel o alpinističnem uspo- sabljanju domačinov. Sledili so Andi in evropski hribi, vmes plezanje in nenehno odkrivanje domačih gora. Bil je odličen plezalec, a mnenju, da mu preplezana stena tudi v časih, ko se je temu najbolj posvečal, ni pomenila največ, prikimava. T ak je tudi vtis ob branju dveh njegovih knjig; obe, Congma je hodil spredaj in Sledovi ptic, sta zelo poetični. Den, ki je kot likovni pedagog poučeval na osnovni šoli v Šmartnem pod Šmarno goro, je v hribih našel tudi navdih za svoje likovno ustvarjanje. Gore so pre- vladujoč motiv mnogih njegovih grafik, tudi razsta- ve akvarelov najbrž ni imel nihče višje kot on. Slike vrhov, ki jih je naslikal sredi Karakoruma, je razstavil prav tam. V gore še vedno zahaja z nezmanjšanim ve- seljem. Pa tudi v plezališča ‒ za plezalne vodnike je iz- risal skice smeri tako rekoč v vseh smereh v Sloveniji, Istri in na Tržaškem. Pa rad gre na velik vrt ob domači hiši, kjer so mu letos med drugim dozorevali paradi- žniki kar petnajstih različnih vrst. Bili ste eden od devetih otrok v času, ko je bilo življenje, vsaj v materialnem pogledu, pri nas še zelo skromno. So vas, ko ste začeli zanimati za "nekoristni svet", čudno gledali? Ja, časi res niso bili lahki. Oče je moral, da smo lahko skromno živeli, zelo trdo delati. Ampak ob nedeljah, ko si je vzel prosto, nas je kljub utrujenosti vedno pe- ljal v Polhograjce. Včasih so bile to precej dolge ture. Seveda so nas čudno gledali, saj takrat pohodnikov ni bilo, ampak so se na nas sčasoma navadili. Ste se takrat okužili s hribi in plezanjem? Morda, ampak stvar, ki je name napravila zelo močan vtis, je bilo plezanje v T urncu ‒ na fraj, seveda, kamor Danilo Cedilnik - Den Arhiv Danila Cedilnika 16 me je peljal starejši brat Milan, ko sem imel kakšnih deset let. Kasneje, ko sem jih imel 16 ali 17, me je bra- tranec peljal pozimi na Jalovec. Nekoč pa sva, prav tako pozimi, šla do Cojzove koče. Nameravala sva prespati v zimski sobi, a sva zgrešila in prišla pod Ko- gel in bivakirala v Gamsovem skretu. Ko sem šel v sre- dnji šoli s svojim profesorjem Dolganom pozimi na Krn, so mi med prisilnim bivakiranjem precej pomr- znili prsti. To so bile prve izkušnje. Kot srednješolec sem s prijatelji kar veliko hodil v hribe, tudi pozimi, ampak plezati sem začel kot študent, ko sem se vpisal v AO Matica. V Guncljah nas je bilo šest alpinistov, brata Silvo in Viki Grošelj, Marjan Brišar, Slavko Šve- gelj, Rado Šerjak in jaz. Mislim, da so bile takrat Gun- clje poleg Mojstrane vas z največ alpinisti. Vaš mladostni idol je bil menda Hermann Buhl. Eden iz klape, mislim, da Šerjak, je prinesel njegovo knjigo o Nanga Parbatu in seveda smo jo vsi navduše- no brali. Sicer pa sem, ko sem prišel na Matico, gledal starejše alpiniste z velikim občudovanjem in se jih niti ogovoriti skoraj nisem upal. Franceta Zupana, Šrau- fa, Tonača, Petra Janežiča, Bora Krivica, Tineta Mi- heliča z Akademskega AO in še mnoge druge. No, s Šraufom sem kasneje veliko plezal. Sem imel pa že na začetku srečo. Ko sem nekoč pozimi soliral Uroševo grapo v Mojstrovki, sem dohitel dva plezalca in eden, bil je Boro Krivic, mi je na nekem skoku rekel: "Na, na- veži se zraven." Že naslednji vikend smo bili na skupni turi. T ako sem prišel v super klapo, v kateri so bili po- leg Krivica še Šrauf, Mitja Košir, Marjon. Mislim, da so bili takrat to naši najboljši plezalci. Imel sem srečo, da so me takoj vzeli zraven. Skupaj smo šli leta 1970 v Hindukuš, ki je bil odlična izkušnja. Kako pa je bilo plezati s Šraufom? Zabavno, zanimivo, vedno je bilo luštno. Bil je odli- čen plezalec, vztrajen in trmast, po naravi malo kole- ričen. Veliko sva lezla pozimi in poleti, nekatere zelo težke stvari, tudi čez več hudih izkušenj sva šla skupaj. Huda preizkušnja je za alpinista tudi smrt so- plezalca. Že leta 1969 se je na primer ponesre- čil Silvo Grošelj, kasneje Nejc Zaplotnik. Kako je to vplivalo na vas? Vsaka smrt je bila šok, a par dni po pogrebu si že po- zabil in smo spet šibali naokrog. Šok je bil predvsem za starše. Malo smo jim lagali, češ, da gremo samo do neke planinske koče, in hodili plezat. Po Silvovi smrti je Viki staršem obljubil, da ne bo več plezal, a je imel pri meni skrito opremo in hodil na skrivaj trenirat na Turnc. Veliko soplezalcev je šlo. Včasih je bilo pleza- nje bolj nevarno. Manj smo se varovali, navezovali smo se z najlonskimi vozli okrog pasu, ni še bilo čelad in plezalnih pasov, oprema je bila nasploh slaba. Zdi se, da niste imeli nikoli tako močno izraže- ne želje po alpinističnih uspehih kot nekateri drugi plezalci, da ste bili manj tekmovalni. Je ta vtis pravilen? Nedvomno, sem pač drugačen karakter. Vedno me je zanimala celotna pustolovščina, ne samo osvoje- ni vrh ali preplezana stena, ampak tudi vzdušje, tova- rištvo. Vzpon mora biti, vsaj zame, doživetje. Včasih smo se prepirali, ali je alpinizem šport ali ni. Seveda je šport, je pa tudi nekaj drugega, ima neko dodatno vrednost, vzbuja veliko čustev. Če jih ne bi, najbrž al- pinisti ne bi toliko pisali, fotografirali, predavali. Vsak šport ima svoj specifiko, alpinizem, kjer so doživetja zelo močna, ima tudi veliko filozofskih razsežnosti. Na zgodnjih odpravah je bilo govora celo o tem, da imena tistih, ki so prišli na vrh, sploh ne bi objavili. Cilj je bil, da nekdo osvoji vrh, zanj pa so delali vsi člani odprave. Dosegel ga je, če je bila odprava uspešna, le tisti, ki je bil ob pravem vremenu na pravem mestu. Če je nekdo na primer slabše prenašal višino, je bil za odpravo izjemno pomemben, ko je organiziral tran- sporte v višinske tabore, da v steni plezalcem nikoli ni zmanjkalo opreme ali hrane. Bil je izjemno koristen za odpravo, pa čeprav ni stal na vrhu. Lahko napra- vim primerjavo z nogometom, kjer neštetokrat pona- vljajo ime tistega, ki je dal gol, čeprav brez celotne eki- pe nikoli ne bi prišel do priložnosti za strel. Nekoč so bile velike odprave nujnost. Oprema je bila neprimer- no slabša, ni se načrtno treniralo, bili smo po službah. Kasneje je hitro prodrl individualizem, uveljavil se je alpski stil. Ne predstavljam si, da bi leta 1975 na Ma- kalu lahko plezala naveza v alpskem stilu. Kaj imate za svoj največji dosežek v športnem pogledu? Prav gotovo to, da lahko danes pripovedujem te sta- re zgodbe. Omeniti moram južno steno Makaluja, čeprav nisem bil na njegovem vrhu. Bil sem odlično pripravljen. Na taboru 5 sem igral orglice, verjetno je to svetovni rekord (smeh), pa čeprav sem vmes lo- vil sapo. Štartal sem proti vrhu, a sem moral obrni- ti. Imel sem smolo, v koleno mi je priletel kos ledu. Jutro drugega dne v prvenstveni smeri Krivic-Cedilnik v Široki peči Arhiv Danila Cedilnika 17 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK Če ne bi pravočasno obrnil, mi ne bi mogel nihče po- magati. Smo pa v Hindukušu na obeh odpravah zlezli par imenitnih stvari. Na prvi sva s Krivicem potegnila novo smer na Kišmikan, ki je takrat veljal za sedem- tisočaka, kasneje pa so mu namerili nižjo višino. Na drugi smo z Zoranom Bešlinom in Vikijem Grošljem v hitrem in zelo tveganem vzponu ‒ plezali smo ne- navezani ‒ v enem dnevu dosegli vrh Gumbaz-e-Sa- feta (6800 m), kjer smo brez vsega bivakirali. Imam pa tudi kar nekaj zelo lepih prvenstvenih smeri v naših hribih. Dobro se spominjam prvega zimskega vzpona čez Direktno smer v Špiku s Krivicem in kar zahteven solo vzpon na še nepreplezani 6500 metrov visoki vrh v pogorju Kangčendzenge. Alpinizem se je od časov, ko ste bili sami naj- bolj dejavni, zelo spremenil. Kako gledate na primer na množično naskakovanje Everesta v zadnjih letih, ko se ga lotevajo celo ljudje, ki še v baznem taboru ne vedo natančno, kako na- takniti dereze? Spremembe v alpinizmu nasploh so razumljive. Pred kratkim je nekdo v Planji ponavljal smer, ki sva jo kot prva preplezala s Krivicem in ima zdaj oceno šest. Midva sva plezala v gojzerjih, kar je čisto nekaj druge- ga kot v plezalkah, ki jih takrat ni bilo. Kar se tiče Himalaje ‒ včasih je bila v dolini pod osem- tisočakom ena odprava spomladi in ena jeseni. Za več ni bilo nosačev, ni bilo dovolj hrane. Potem je drža- va Nepal ugotovila, da lahko dobro zasluži, zgradili so ceste v visokogorje, tako da lahko pripeljejo hrano, zgradili so lodže, na razpolago je bilo vedno več nosa- čev. Nedvomno je dobro, da lahko od tega mnogi do- mačini živijo. Razvpiti Everest je res dostikrat na ta- peti, pa čeprav je v Himalaji veliko lepih gora, kjer je zelo malo ljudi. Ampak očitno si ga mnogi neznansko želijo. Napeljali so vrvi nanj, oprema je veliko lažja in toplejša, problem je čakanje. Ne bi si želel stati v vrsti samo zato, da bi lahko prišel na vrh Everesta. Poleg tega si ne predstavljam, da bi lahko šel mimo umira- jočega človeka, ne da bi mu vsaj poskušal olajšati tr- pljenje. To so slabe plati komercialnega alpinizma. Sam sem za klasični alpinizem, ki pa ni več moderen. V mislih imam plezanje naveze in da se ti, razen če ni nujno, preveč ne mudi. Saj je zraven še toliko dru- gih stvari. Gledaš okrog in doživljaš stvari, se usedeš, pogovarjaš, fotografiraš. Sicer pa zelo občudujem vr- hunske vzpone današnjih alpinistov, zlasti mi je všeč moderni pristop Marka Prezlja in mladih plezalcev, s katerimi se naveže na vrv. Bili ste med prvimi inštruktorji alpinistične šole v Manangu, ki je nastala na pobudo Aleša Kunaverja. Vam je bila ta vloga kot pedagogu in alpinistu pisana na kožo? Ko sem se vrnil z drugega tečaja kot vodja šole, sem ravnatelju v šoli, kjer sem bil zaposlen, rekel, da sem bil ravnatelj v veliko višji šoli kot on, saj je tečaj po- tekal na 3500 metrih. (smeh) To je bila izjemna iz- kušnja. Kunaver je bil vizionar v svetovnem merilu. Odprava Hindukuš 1970, z leve Bor Krivic, Danilo Cedilnik - Den, Mitja Košir, Lojze Šteblaj, Stane Belak - Šrauf Foto: dr. Tomaž Ažman 18 Z Zaplotnikom sva bila inštruktorja, Andlovic je bil zraven kot zdravnik. Napisati sva morala program či- sto od začetka. Pripravil sem na primer plakate o ne- varnostih v gorah, ki sva jih izobesila med teoretič- nim delom tečaja, med praktičnim pa smo ogromno plezali po okoliških hribih. Predvsem sva jim skuša- la vcepiti misel, da so oni tam doma, da smo popol- noma enaki, da nismo mi sahibi (gospod v arabščini, op. p.). Mislim, da nama je kar dobro uspelo. Na teča- ju niso bili le Šerpe, temveč tudi nosači iz drugih ple- men in nekaj predstavnikov nepalske vojske. Z Nej- cem sva imela več kot 30 tečajnikov, ki so morali na koncu opraviti izpit. Dobili so značke in diplome, s katerimi so lahko več zaračunali za svoje delo. Nasle- dnje leto, ko sem bil vodja, nas je bilo že šest inštruk- torjev. Čez leta se je izkazalo, kako pomemben je bil ta tečaj. Nimam sicer podatkov, a slišati je bilo, da je bilo smrti med višinskimi nosači, ki smo jih naučili uporabljati dereze, cepin in se varovati, veliko manj. Kako so se skozi čas spreminjali motivi, zaradi katerih ste zahajali v gore? Po velikih odpravah v 70-ih letih sem raje šel v Ande in druge gore, kjer si v nekaj dneh gor in dol. Kasneje sem cepin vse bolj zamenjeval za čopič. Ko smo imeli 2005. leta jubilejno odpravo na Ama Dablam (ob 30-letnici druge odprave na Makalu, op. p.), sem šel do 6000 me- trov, ko pa bi čez nekaj dni lahko poskusil priti na vrh, sem se odločil, da ga raje namalam, in napravil sem nekaj akvarelov. Ko smo šli nekaj let kasneje na bolj pohodniško odpravo v Karakorum, sem na Concor- dii (na stičišču ledenikov Baltoro in Godwin-Austen, op. p.) napravil 12 akvarelov in jih razstavil v jedilnem šotoru. S ščipalkami za perilo sem jih obesil na vrv in morda imel najvišjo slikarsko razstavo na svetu. Ko sem najbolj intenzivno plezal, slovenskih hribov sploh nisem kaj dosti poznal. Poznal sem vsak opri- mek v T amarju, Vratih, Krmi, drugega pa ne. Pred 20, 30 leti sem začel odkrivati, kako je naš gorski svet lep, zadnja leta sem na primer do podrobnosti spoznal Trento, njene kozje stezice. Z gorami se lahko ukvar- jaš vse življenje, le cilje si prilagajaš. Pred nedavnim smo z Vikijem Grošljem in Rafom Vodiškom, s kate- rima tudi sicer veliko plezam, preplezali Slovensko v Severni triglavski steni. T ja smo šli ob 50. obletnici Vi- kijevega prvega vzpona in bilo je odlično. Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Poleti, ko lahko zračim prostore, se veliko ukvarjam z grafikami, kar zaradi barv in razredčil precej smr- di. Jeseni in pozimi pa je čas za čopič in slikanje. Kar se hribov tiče, zadnja leta hodim najraje novembra in decembra. V dolini je megla in minus deset stopinj, v hribih pa malenkost snega in lahko hodiš po soncu v kratkih rokavih. Z Vikijem in Rafom se ravno dogo- varjamo za grebensko prečenje z Macesnovca na Rja- vino, morda pa se nam bo pridružil še Ivč Kotnik. T o- rej, želim naslikati še kakšno dobro sliko, rad bi imel pregledno razstavo, pa da bi še velikokrat stal na ka- kšnem vrhu in tiho strmel v daljavo. m Gore so motiv na mnogih Cedilnikovih likovnih stvaritvah. Na sliki akvarel Mt. Everesta. 19 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK Dokaj hitro pridobivava višino. Na obzorju vidim belo paro iz zloglasnega šestega bloka termoe- lektrarne Šoštanj. Nenadoma se ostro nagneva in pri- tisk me stisne ob bok letala. Zaokroživa nad ravnino, ki je zdaj videti povsem postrani. Potem Matevž leta- lo spet zravna. Hm, le čemu je bilo tega treba? Morda je to test, ki ga ob vsakem poletu s sopotnikom, za ka- terega ne ve, kako se obnaša v zraku, izvede Matjaž, da se prepriča, kako ob takih dogodkih ali morebitnih turbulencah reagira sopotnik. Sam sem tega dokaj do- bro vajen. Letel sem že z mnogimi letali, enkrat tudi z ultralahkim, pa večkrat z različnimi helikopterji in mi tovrstne vijuge ne predstavljajo posebnih težav. Niso ravno prijetne, a se jih da navaditi. "Enkrat sem enega peljal na polet, ki je trajal tri ure, pa se ni upal niti po- gledati skozi okno," pove Matevž. Matevž tu in tam na družbenih omrežjih objavi foto- grafije s preletov Alp, imam tudi njegovo knjigo Alpe. Kot jih vidijo ptice. V se to so bili magneti, ki so me vlekli z njim v zrak. Matevž je alpinist, ki vsako leto še sple- za deset do petnajst plezalnih smeri, zategne tja do V+. Svoje čase je veliko plezal z Bogdanom Biščakom, Ra- dom Fabjanom, Jankom Humarjem, Igorjem Škam- perletom in drugimi, s katerimi ima še vedno stike. Julija sem bil na njegovi tiskovni konferenci projekta Green Light, World Flight 2017, ki je potekala ob za- ključku poleta nad Sredozemskim morjem. Zanima- lo me je, kako se je lotil tega projekta. "Če hodiš v hri- be, je fajn, če pa to postane rutina, pa ne več. Treba je bilo osmisliti osnovno dejavnost. Dolgi poleti oko- li sveta so bili adrenalinski, če pa ni nič dodatnega, pa nekaj manjka. To vleče, da ni samo kurjenje bencina. Po naključju sem spoznal dr. Griša Močnika, ki je raz- iskovalec na Institutu Jožefa Stefana in se ukvarja s čr- nim ogljikom. S kolegi v podjetju Aerosol je naredil dovolj majhen prototip za merjenje črnega ogljika, da smo ga lahko spravili na ultralahko letalo in tako smo ga leta 2012 pilotno merili. Rezultati so bili presene- tljivi, odziv strokovne javnosti pa tudi ugoden. Takih meritev ni do takrat delal še nihče, niti jih ni lahko me- riti. V bistvu smo sesuli mantro, da so aerosoli črne- ga ogljika lokalni problemi. V resnici so regionalni in globalni problem, saj smo našli onesnažen zrak tudi okoli severnega tečaja. Če priznavamo elemente, ki prispevajo k segrevanju planeta, je takoj za ogljikovim dioksidom (60 odstotkov) drugi največji onesnaževa- lec črni ogljik (25–30 odstotkov)," pove Matevž. Med- narodni projekt je leta 2012 stekel in poteka še zdaj, imajo celo vizijo do leta 2021. Tiskovna konferenca in pogovor z Matevžem sta bila ravno priložnost za dogovor o skupnem poletu. Lepi jesenski dnevi so bili kot nalašč za izvedbo. Kratka ele- ktronska pošta, kje in kdaj naj bom in naslednji dan že GORE IZ ZRAKA Vladimir Habjan Visoko nad Dolomiti Polet z ultralahkim letalom Malce zaleta po travnati stezi, v hrbet čutim rahel pospešek, nos se hitro dvigne in že poletiva. Tako enostavno je doživeti vzlet z ultralahkim letalom WT9 dynamic survey slovaškega podjetja Aerospool, ki ga upravlja pilot Matevž Lenarčič. Takoj zaokroživa nad malim letališčem v Slovenskih Konjicah in že imam možnost opazovati deželo iz zraka. 20 hitim v Slovenske Konjice. Nisem si upal preveč piti, saj v letalu ni veliko možnosti za opravljanje potreb. T o se sicer počne tako, da se polulaš v kondom, ki sem ga našel v žepu poleg sedeža. Dobro da nisem težak, saj za 310 kg letalo več kot stokilogramski posamezniki niso najboljša izbira. Jaz jih imam pa precej manj. Ma- tevž je kar sam letalo odvlekel iz novega hangarja, ki so ga zgradili pred leti. Potem je bilo treba kar nekaj časa čakati, da je pripravil vse potrebno za polet. Leta- lo je polno računalnikov, motor, navigacija, vse je digi- talno. Prostora v kabini je tako malo, da se komaj obr- neš. Ko sedim, imam med nogama komandno palico, ki se premika vzporedno s tisto, ki jo ima Matevž. Kaj vzeti s sabo, je bila precejšnja dilema. Problem namreč nastane ob turbulencah, zato moraš vse, kar imaš mo- bilnega, ves čas držati v rokah ali imeti v žepih. Spet pritiskanje na sto gumbov, pri čemer ima Matevž kar priročno tablico, da česa ne pozabi, da je končno vse pripravljeno za vžig in motor le zarohni. Matevž našteva gore, ki jih preletiva. Sva na višini oko- li 2500 metrov in Kamniško-Savinjske Alpe so že pred nama. Kakšen dan! Kakšni čudoviti pogledi! Kot bi imel gore na dlani. Kar dviga me. Matevž pove, da ima- va srečo, ker je bilo za soboto napovedano poslabšanje in je včeraj (letiva v četrtek) začel pihati jugozahodnik. Do Pohorja je bil stržen močen, vidljivost bi bila sicer dobra, a bi bilo letenje nemirnejše. Ponoči pa se je umi- rilo, stržen se je spustil proti jugu in danes je popolno- ma mirno. V slabem vremenu je dobro, če poznaš gore, saj veš, kje so doline, kam piha veter, iz katere smeri, da se lahko izvlečeš iz težav, pove Matevž. Ojstrica, Planjava, Skuta … "Na Grintovcu pa ni niko- gar." Ura je blizu pol devetih, morda je še prezgodaj. Letiva mimo "moje" Kočne, lepo se vidijo grebeni, ki potekajo na južno stran. Čez Storžič, mimo Karavank se približava Julijcem. Zdaj so glavni vrhovi na levi, na Matevževi strani. Mimo letijo Martuljške gore, sever- na stena Špika je v senci, pa Jalovec, Mangart ... "Pre- sneto dobra vidljivost je danes," komentira Matevž. Verjamem, da res. Kdo drug kot on lahko to potrdi. Zdaj se javi Italijanom, saj bova kmalu preletela mejo. Včasih se ne javijo takoj, tokrat so očitno na mestu. Matevž večkrat ponovi, do kod greva, kaj bo trasa po- leta. "Cortina d'Ampezzo," ponavlja. Končno le razu- mejo. Škoda tega pogovora, da mu nisem mogel po- kazati Šinauca, zanimive gore, ki je bila do nedavnega še zaprta za obisk, saj je imela vojska tam radarsko po- stajo, ki se je dobro videla. Jalovec z verigo Mojstrovk nad Planico Foto: Matevž Lenarčič PLANINSKI VESTNIK januar 2018 21 Severna stena Montaža je impresivna, še je v senci. Razlagam, kod poteka Kugyjeva smer, ki je iz te per- spektive res dobro vidna. Kar naenkrat so pred nama karnijski vrhovi, gore nad Mokrinami na desni, sku- pina Zuc dal Bora in Sernia na levi. Lej ga, lej, Hoher Trieb, na katerem sem bil pred tremi dnevi, pa Sasso Nero, kjer sem bil pred štirimi! Ne morem kaj, da ne bi našteval vse vrhove na obzorju. Na vseh pomemb- nih sem že stal in to je odlična priložnost za preverja- nje spomina. Tiarfin, skupina Monfalconov, Spalti di T oro, pa zadaj Cima dei Preti, Col Nudo, na desni Pe- sarinski Dolomiti, skupina Cogliansa, Peralba, Bren- toni ... Nori Karnijci, lepi, privlačni. Od kod veselje do letenja, me zanima. "Dvojčki smo zračni. V bistvu me je bilo v hribih na začetku zelo strah, sem imel kar probleme dol pogledati. Dobro se spomnim vzpona na Begunjščico, ko sem imel 7 let, sem se kar plazil. Ko pa začneš plezati, to ni več pro- blem. Kasneje sem začel leteti še s padalom, ki pa so bila na začetku precej slaba." Matevž se še spominja poleta s T urske gore, ko je komaj uspel pristati na prvi jasi v Logarski dolini. "Paše mi, ni kaj," pove. Ima le- tenje kakšne vzporednice z alpinizmom, ga vprašam. "Tam imaš vibram, tu imaš avion, gre pa za enako stvar. Povsod je malo adrenalina, moraš se pripravi- ti, ambient je podoben. Gore težko postaviš v prostor, ko pa letiš čeznje, je to lažje. Strah je prisoten tako kot pri alpinizmu, le da je zadeva malo bolj dokončna, če gre tu kaj narobe ..." Je pa razlika v tehniki, tu je več strojnih zadev in računalnika. Pravi, da se mu ni bilo zoprno tega naučiti, kasneje pa je postalo rutina. Ma- tevž je opravil PPL (Private Pilot Licence), ki je osnov- na licenca tudi za komercialno letenje, kasneje še iz- pit za ultralahka letala, ki je v pristojnosti nacionalne zakonodaje. Prečkava dolgo dolino reke Piave, ki je ločnica med Karnijci in Dolomiti. Pred nama se pojavijo mogočne silhuete. Prvi – drugi najvišji v Dolomitih – je Ante- lao. Na desni je veriga Marmarol, ki se veže nanj. Na severnih straneh je nekaj malega snega, prej, na nižjih gorah, ga ni bilo skoraj nič. Kako človek sploh pride do svojega letala? "Leteti sem začel star čez 30 let, prej sem letel s padalom. Veliko denarja nisem imel, izpit pa sem si plačal s fotografijami, ki sem jih posnel iz zraka. T akrat se je zračne fotke še dalo prodati. Podje- tje smo sprva imeli trije, deset let smo delali za razvoj turizma v Zgornji Savinjski dolini in marketing, po- tem pa smo se naveličali. Do letala je težko priti. V eči- noma s krediti, z veliko tveganja in s pomočjo spon- zorjev. Leta 2002 sem imel kanadski avion, narejen na Češkem. Aviacija denar samo kuri, nič ni od njega, pa že taki mali avioni so velik strošek. Z normalno služ- bo in poprečno plačo si tega ne moreš privoščiti. Zdaj sva v podjetju zaposlena dva, razvoj je omejen, tako kot misliva, da je treba, saj ni potrebe po rasti. Nalož- be si težko privoščiva, vsake toliko skombinirava za novega, s tem da starega prodamo. Tole letalo je sta- ro dve leti." "V Civetti imam pa eno prvenstveno, prečenje celo- tne stene z Bogdanom Biščakom," pove Matevž, ko letiva čez to mogočno goro s strašljivim zahodnim ostenjem, kjer se je odvijala alpinistična zgodovina. Že prej sem na desni občudoval vrhove Sekstenskih Dolomitov, Zwelfer, Tri Cine, pa Cristallo in Piz Po- peno, v daljavi rdeči Hohe Gaisl. Zdaj letiva više, saj so vsi ti vrhovi tritisočaki. Mraza ni čutiti, kot pravi pilot, je le pozimi hladneje. Matevž ves čas fotografira skozi malo lino, ta čas pa letalo vodi s koleni. Polet je miren, prav nič tresenja. Pred Marmolado zavijeva na desno. V daljavi so beli vrhovi, prav gotovo Presanella, Marmarole (v ospredju), zadaj gorska velikana Antelao (levo) in Monte Pelmo Foto: Matevž Lenarčič 22 Vrnitev s pogledi na Grossglockner od zahoda Foto: Matevž Lenarčič skupina Ortlerja, v daljavi izstopa visoki Wildspitze, Stubaiski ledeniki in veriga Zillertalskih Alp. Tu in tam v kabini zapiska, Matevž pravi, da preletavava vojaške cone. "Kaj so tele bele plošče, nad katerimi le- tiva?" me vpraša. T o bi pa težko rekel, niso neki visoki vrhovi. Vseh je seveda preveč, da bi jih poznal, že to, da so ti znani najvišji, je veliko. Matevž se javi Avstrij- cem. Letiva namreč ravno čez dolino Drave. Na levi so zahodni obronki Visokih tur, kjer izstopa Hochgall. Pred nama so beli ledeniki z vrhovi Dre- iherrnspitze, Rötspitze, Grossvenediger idr. Približa- va se toliko, da je videti celo ledeniške razpoke. "Da- nes je res dobra vidljivost, a za fotografiranje je bolje, če so vrhovi malce pobeljeni." To rad verjamem, saj tam, kjer ni skal, prevladuje preveč nevpadljive rjave barve jesenskih trav. Zdaj se usmeriva proti najvišje- mu, Grossglocknerju, in sicer od zahoda. "Iz te smeri ga pa še nisem preletel, od tu je precej drugačen," ko- mentira Matevž. Sam vrh, kjer se vedno vidijo ljudje, kot pravi pilot, preletiva čisto blizu. In res, nekaj ljudi je prav na vrhu, nekaj tik pod njim. Čez južno stran zaokroživa na severno, da se odkrije stena z lednim žlebom Pallavicini. Ledenikov je vsako leto manj, pravi Matevž. Prav žalostno je vse to videti. Postav- na špica Wiesbachhorna je na severu, midva pa letiva mimo Sonnblicka, kjer je meteorološka postaja. T udi tu merijo vsebnost črnega ogljika, pove Matevž. Koliko je sploh onesnažen zrak v naših gorah, ga vpra- šam. "T o, kar vidimo, so aerosoli, ki so različnih barv, v glavnem pa gre za črni ogljik. Nanj se nalepijo še drugi in to postane še veliko bolj škodljivo. Uživamo marsi- kaj, česar sploh ne vemo, tudi po gorah. Vse pa je od- visno od trenutnih razmer, kje je mešalni nivo, znotraj katerega vse skupaj plava. Poleti je to malo više, pozimi niže. Če je inverzija nizka, je v hribih fajn zrak. Poleti pa termika vse premeša in grejo nesnage tudi do 4000 metrov. Na taki višini smo ga izmerili v Indiji. Veliko onesnaženosti prihaja iz severne Italije, iz Padske niži- ne, kjer je ogromna industrijska cona. Letos smo me- rili okoli Monte Simone, kjer je res umazano. Ko letiš čez Benetke, sploh ne vidiš nič naprej. Vse to prihaja k nam. Od nas gre pa naprej, iz Šoštanja v glavnem v Avstrijo in na Madžarsko." Najčistejši zrak je torej po frontah, ko pritisne severni veter in prepiha doline. Zadnji višji gori sta Hochalmspitze in Ankogel, naprej pa je ena sama nižina. Še so hribi, a tako nizki, da je videti vse enako. Na severu si ogledujeva vršiček Wa- tzmanna in skalni barieri Hochköniga ter Dachstei- na. Na južni strani izstopa Hochgolling, najvišji vrh Nizkih tur. Kje so Gesäuse, zanima Matevža. Precej bolj na vzhodu, kolikor je meni znano. Pa to je manj- ša skupina, ki sicer slovi kot odličen plezalski poligon. Zato ga pa Matevž tudi pozna. Daleč na jugu je veri- ga Karavank, pa Grintovci. A do tja je še daleč, skoraj celo uro letenja. Ko so visoki ledeniški vrhovi že daleč za nama, leti- va visoko nad pokrajino, ki jo prekrivajo meglice. Ma- tevž potegne zaveso, da nama sonce ne pribija preveč v obraz. Ves čas se pogovarjava s slušalkami in mi- krofonom, saj drugače ne gre. Čas je za rekapitulaci- jo. Kakšna izkušnja je zate danes tale polet, vprašam Matevža: "Vesel sem, ko pride kakšen pod 80 kg, ker takih skorajda ni več. Vsak normalni človek ima zdaj čez 100 kg …, potem pa težko dihaš. Gore si v glav- nem ti dešifriral, sam poznam tiste osnovne še iz ča- sov, ko sem delal knjigo o Alpah. Sem si mislil, ti se kar šopiri, zapomnil si itak ne bom nič …" No, jaz sem samo na glas razmišljal. Zadnji višji kucelj je bila Konjiška gora. T am naju je tudi prvič malce bolj streslo. Po treh urah leta je že delala termika. m 23 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK Na sestanku pred šolskimi počitnicami je načelnik Lojze Kraiger razkril seznam udeležencev. Počasi je bral ime za imenom in na koncu prebral še moje. Upal sem, da bom zraven, in bilo mi je, da bi počil od veselja. Bil sem najmlajši in šel bom daleč, v skrivnostno Črno goro, kjer so pokrajina in prebi- valci tako bojeviti, da jih Turki kljub petstoletni za- sedbi Balkana niso podjarmili. Tako v mojih šolskih spominih. Z vlakom smo šli najprej do Sarajeva. Bil je sončen dan, ko smo prispeli v prestolnico Bosne. Z Viktor- jem Hazlerjem - Fičem sva stala pri oknu, ko je vlak zapeljal mimo skupine deklet. Fič me je dregnil pod rebra. Vlak je ustavil in nekaj nas je poskakalo iz va- gona, ostali pa so podajali prtljago skozi okna. Sredi dela so pritekla tista dekleta in nas obkrožila. Nasmi- hali smo se in zlagali prtljago v piramido. Ko smo bili vsi zunaj, je eno dekle pristopilo in zaklicalo: "Dobro- došli, Slovenci!" Bile so predstavnice Planinarskog društva Sarajevo. Rekle so, da nam bodo razkazale mesto in nam dela- le družbo do odhoda večernega vlaka proti Črni gori. Fič je predlagal, da bi jih kar vpisali v naše društvo in 1 Durmitor ima površino 390 km² in 48 vrhov prek dva tisoč metrov. Danes je to narodni park. Ime naj bi bilo keltskega izvora in pomenilo gore mnogih voda. SPOMINI NA POVOJNI ALPINIZEM Srečko Klemenc V pogorje Balkana Odprava na Durmitor Bilo je leto 1953 in šušljalo se je, da bo organizirana odprava v gore Balkana. V alpinističnem odseku PD Maribor so stekle priprave za Durmitor 1 , kar bo za mariborski alpinizem velik podvig. Podrobnosti so pripravljali starejši člani, mlajši pa smo predvsem pobirali novice, ki so padle z mize. vzeli s seboj. Zame so morda malo prezrele, sem po- mislil, nasmejanega in veselega Fiča pa so obletavale kot ose kozarec medu. Obiskali smo nekaj znameni- tosti, nato odšli na most, pred katerim so ustrelili pre- stolonaslednika Franca Ferdinanda, ter nato dalje, v staro mesto na kosilo. Zvečer pred odhodom vlaka poslavljanja kar ni bilo konca, za kar je Fič, ko je tekel za vlakom, trčil s čelom v steber svetilke, tako so ga očarale lepe Bosanke. Med vožnjo mu je za spomin zrasla lepa, debela buška. Oddrdrali smo v noč in zdramil me je Lojze, ko je gla- sno govoril, naj česa ne pozabimo. Zunaj je bila tema. Presedli smo na ćira (vlak ozkotirne železnice) in ča- kali na odhod, ki je bil predviden šele čez tri ure. V bli- žini smo opazili dvoje medlo razsvetljenih oken. Lojz in Fič sta ugibala, da bi lahko bila gostilna, in trije smo šli to preverit. Res je bila, majhna, slabo razsvetljena in zadimljena. Okrog edine mize je sedelo nekaj mož. Večina je nosila volnene jahalne hlače in jopiče iz ov- čje kože. Pred seboj so imeli drobne stekleničke. Lojz je naročil tri sladke. Dobili smo vsak svojo stekle- ničko, ki smo jo spili na dušek. Bilo je žganje, vendar precej milejše kot naše. Lojz je naročil še tri in zraven nekakšen malinovec proti žeji. Pri vratih se je pojavilo še nekaj naših, točaj je pridno dolival, in oglasila se je pesem, najprej rahla in mirna, sčasoma pa vedno gla- snejša. Ko smo ob svitu končno krenili, se je med bo- sanske hribe razlegala glasna slovenska pesem. Čiro je več ur sopihal in ropotal skozi soteske, na končni postaji pa nas je čakal tovornjak, velik in mo- čan italijanski OM. Ponjave ni, je povedal visok in po- staven voznik. Lepo vreme je in lepa je tudi okolica. Mimogrede je še omenil, da dobimo skupino sopo- tnikov iz Beograda. Ob Črnem jezeru je nov hotel in turisti že prihajajo, je dodal z zanosom. Naložili smo prtljago in posedli nanjo. V ozili se bomo po kamniti cesti preko mostu čez znameniti kanjon Tare do Žabljaka. Da je vožnja na tovornjaku po sla- bih cestah na prtljagi bolj udobna kot na klopi, se je kmalu potrdilo. O črnogorskih voznikih smo že nekaj slišali in kmalu ugotovili, da ni bilo pretirano. Cesta, vrezana v strmo pobočje, je bila ponekod tako ozka, da se je ob pogledu čez rob stranice videlo naravnost v prepad. Dame iz Beograda so zato stale na sredi Pogorje z vrhom Bobotov Kuk Arhiv Srečka Klemenca 24 kot na tramvaju in se držale letev za podporo ponja- ve ter gledale v bližnje skale, da ne bi videle praznine pod nami. Lojz pa meni na uho: "So kot tvoj maček, ki sede na štedilnik in gleda v kot, kadar je okregan." Čez manjši hudournik je namesto mostu ležalo le ne- kaj debel v razmiku širine koles in voznik je pred nji- mi komaj kaj zmanjšal hitrost. Na mostu čez kanjon T are je ustavil, da smo sestopili in pogledali v sotesko. Dame so raje ostale na kamionu. Rekle so, da jim je dovolj globin. Zvečer pred hotelom pa, ko smo razto- varjali opremo, je ena med njimi izdavila: "Koliko vam plate, da to radite?" (Koliko vam za to plačajo?) Ni- smo vedeli, ali se norčuje ali res ne razume, za kaj gre. V odstvo je odločilo, da bomo prespali v hotelu, zjutraj pa ob jezeru poiskali prostor za tabor. Ko sem v sobi odprl nočno omarico, so mi vratca ostala v roki. Za- nimivo doživetje, sem pomislil in to pri zajtrku glasno omenil. Smejal se je samo Fič, načelnik pa je razložil, da moramo to sprejeti z razumevanjem, ker je hotel še nedokončan. Po zajtrku smo prtljago znosili na jaso ob zalivu jeze- ra, obdanem z debelimi drevesi. V bližini je žuborel potoček, ki nam bo dajal pitno vodo, in onstran jeze- ra se je iz gozdov dvigala gora kot hrbet mogočnega medveda, ki nam kaže svojo zadnjo plat – Medjed (2287 m). Postavili smo težke vojaške šotore, kuhinjo in na obali še ognjišče za taborni ogenj. Prve dni smo obiskali nekaj vrhov in si na dolgih po- hodih ogledali pogorje, saj kaj dosti literature o njem nismo imeli. Srečali smo tudi pastirje ‒ čobane, kate- rih ovce so se pasle daleč naokoli. Njihove planšarske koče so dvokapnice, postavljene na okvir iz zložene- ga kamenja, kakšnega pol metra visoko – imenova- ne katun. Ponujali so nam sveže in kislo ovčje mleko. Katuni so stali daleč vsaksebi, uro ali dve hoda je bilo do naslednjega. V kakšnem je bival le pastir , v drugem družina. Ženske, ki so predle volno, so nam ponujale tudi sir; le kruha so imeli malo. Če nas je kateri od pa- stirjev videl od daleč, je zakričal: "Druže, koliko ima sati?" (Tovariš, koliko je ura?) Zanimivo, občutek za čas je obstajal, čeprav jim v tej samoti verjetno ni ve- liko pomenil. Beograjskim študentom iz sosednjega tabora, ki so nas povabili k svojemu ognju, je načelnik Lojz oblju- bil, da jim bomo pokazali, kako plezamo, kako se na- vežeta plezalca in varujeta s klinom ali brez njega. "Bomo tudi mi naredili nekaj za pomoč nerazvitim," sem ga slišal iz teme, ko smo se po obisku spotikali preko drevesnih korenin proti taboru. Na dan, ko je bil predviden počitek, smo s študenti res odšli med strme skale. Udeležencev je bilo veliko in bali smo se zdrsa katerega teh živahnih, a strmin ne- vajenih mladincev. Razpeli smo dve vrvi, ob katerih so se vzpenjali. Prikaz je bil zabaven, za zaključek pa je Fič prikazal še abzajl in se po vrvi spustil preko pre- visa. Požel je bučen aplavz. Pri sestopu si je neko dekle poškodovalo gleženj. Na- čelnik in Roman Pukl sta ji ga povezala, ostali pa so ob vrvi previdno sestopili. Treba jo bo nesti, je godrnjal Pogled z Bobotovega Kuka Arhiv Srečka Klemenca Člani odprave nekje v Durmitorju. Od desne: Roman Pukl, Viktor Hazler- Fič, pred njim Lojze Kraiger; od leve: Rudi, Marica, Lojze Petelinšek - Lojz, Srečko Klemenc - Srečo, nad njim Berto Bahun, desno Nezir Arhiv Srečka Klemenca Čakanje na prevoz v Plevlji Arhiv Srečka Klemenca Lojze. Na srečo punca ni bila velika niti obilna, pogle- dal sem Lojzeta in se javil: "Bom jaz". Prikimal je in pri- čel vleči vrv, Roman pa je poiskal primerno špranjo za varovalni klin. Navezal sem se in s hrbtom proti dekletu sedel pred njene noge, da me je objela preko ramen. Lojze in Ro- man sta mi jo pripela na hrbet. Dvignil sem se in ugo- tovil, da ni pretežka. Del poti čez s travo poraslo ska- lovje je bilo vse tiho. Vsi so strmeli navzgor, le Fič se je zopet vzpenjal. Mi hoče priti naproti? Z rokami sem se oprijemal skal in pazil na vsak korak. Prenekateri kamen se je pod dvojno težo sumljivo po- dal. Lojze in Roman sta popuščala vrv, na pol poti pa me je pričakal Fič in z nasmejanim obrazom vprašal, ali bom malo počíl. Ustavil sem se. Ne. Hoditi je laže kot ponovno vstati, sem se mimogrede spomnil na ti- stega pol teleta, ki sem ga nekoč v poletni vročini mo- ral nesti v Šmartno na Pohorju. Kakšen izraz je imelo dekle, žal nisem mogel videti. Fič jo je pobožal po licu: "Nemojte se plašiti. U dobrim ru- kama ste," (Ne bojte se, ste v dobrih rokah) je povedal v lepi srbohrvaščini. Koraku v položnejši teren je sledil rahel aplavz. Mislim, da prvi v mojem življenju. Prija- telji so med tem že improvizirali nosila, na katerih jo bodo odnesli v dolino, študentje pa so poleg pouka o plezanju lahko videli še reševanje z gora. S Fičem se nisva mogla nagledati Bobotovega Kuka (2522 m, najvišji vrh Durmitorja), ki naju je spominjal na Špik. Menila sva se, kako bi bilo preplezati njegovo severno steno. Posebno dolga ni, a gora je lepa in z njo tudi stena. Le v sredini ima rjav madež kot rahlo udar- jena hruška. "Tam je krušljivo," je opozoril Fič. "Najlepše bi bilo, če se iz vznožja stene povzpneva kar na vrh, toda tisti rja- vi flek je ravno na tej liniji. Če bi prišla do tja, bi ga obšla po levem robu, kjer je skala videti zdrava." Zvečer je načelnik poslušal najin načrt, premišljujoče nagnil glavo, dvomil, a ga na koncu sprejel in dovolil. Takrat še nismo imeli najlonskih vrvi. Izraz najlonke je pomenil izredno priljubljene ženske nogavice, do- segljive le na črnem trgu. Plezali smo še z manilo ali konopljo, pa ne takšno prepovedano in v papir zavito. Če se je ta vrv zmočila, je postala toga in trda. Ni več tekla in plezalca sta jo morala izpenjati, da sta napre- dovala. So pa nekateri že imeli vrvi iz poželjive snovi, ki ni vpijala vlage. Ta je ostala mehka in tekla gladko skozi vponke, vendar teh vrvi ni bilo lahko kupiti. Pla- ninska zveza jih je dodeljevala društvom z uspešnimi alpinističnimi odseki, kar pa mi nismo bili. Alpinizem v Mariboru je bil še v povojih in o njem so na Gorenj- skem kovali šale, da imamo na Štajerskem strme samo gorice. Pred vzponom, ko sva imela že vse pripravljeno, je na- čelnik Lojze pred naju položil v kolobar zvito in po- vezano vrv. Bila je prava najlonka, popolnoma nova. Vojaško zelena, svetlikajoča se in gladka. Od kod jo je dobil, ni povedal, le smehljal se je, ko sva ga gleda- la brez besed. Raztegnila sva jo, vsi so jo otipavali in odobravajoče kimali, nato sva jo po alpinistično zvila za jutrišnji vzpon. Proti steni Kuka sva se vzpenjala po visoki rebri. Pastir v katunu spodaj je moral še spati, kajti tokrat ni klical Koliko ima sati. Hodila sva hitro in molče. Ko so naju sončni žarki začeli ogrevati, sva bila že pod steno. Zle- zla sva na vrh snežišča, se navezala, prestopila krajno poč in vstopila v steno. Soliden, trden apnenec, dovolj oprimkov in tudi špranj ni manjkalo. "Če bo skala takšna, bo užitek," se je smejal Fič. Vrv je enakomerno tekla preko ramena in skozi dlani, se ustavila, ko je zabijal varovalni klin, in ponovno te- kla. Ko sem zakričal, da je le še nekaj metrov vrvi, se je ustavila. Slišal sem zabijanje in zven klina, nato se je vrv napela in slišal sem klic Pridi! Oprijel sem se stene, hitro našel potrebne prijeme in stope, se enakomerno Katun, v ozadju Bobotov Kuk Arhiv Srečka Klemenca Srečko Klemenc (avtor) Arhiv Srečka Klemenca 26 dvigal, na pol poti izbil klin in priplezal do Fiča. Stal je na ozki polički. Prvi raztežaj je bil za nama in oba sva bila navdušena. "Ko bi le tako ostalo". V edela sva, da apnenec prinaša presenečenja, in plezal sem naprej. Bila sva že visoko, ko zaslišiva iz globine: "Čovječe! Kuda ideš? Vrati se!" (Človek, kam vendar ri- neš? Vrni se!) Bila sva previsoko, da bi ga lahko odkri- la. Tičati je moral nekje med borovci in kar je videl, je bilo zanj očitno tako čudno, da je pozabil vprašati, ko- liko je ura. Naprej ni šlo tako lepo. Oprimki niso bili zanesljivi in špranje so bile puhle. Morala sva biti na mestu, kjer je imela hruška udarnino. Za raztežaj sva porabila precej več časa. Stena je postala položnejša, a tudi bolj krušlji- va. Iskala sva smer in trdno skalo in se nekako prelisi- čila do daljše police. Stena nad nama je kazala trdnejše razmere in vzbujala zaupanje. Sonce je bilo preko ze- nita in ura je kazala dve popoldan. Nekaj morava pojesti. V zagonu nisva pazila na čas in ko sva gledala v globino, sva menila, da sva vsaj na po- lovici stene, če ne više. Na polici sva se lotila jedi. "Poglej, Fič, ta konzerva je še od UNRRA 2 . Ata jo je hranil in pravi, da so v njej jetra morskega psa v oliv- nem olju in da dajejo moč." Smehljal se je, jedel in pri- dno namakal kruh v olje, pri tem pa sukal vrat in sku- šal videti steno nad seboj. "Mislim, da imava večji del poti za seboj. Skala je zo- pet trdna in pred večerom bova zunaj," je glasno raz- mišljal. "Hrane ne bova več potrebovala." Toda vode je zmanjkalo in Fič mi je prepustil zadnje požirke. Jaz ne potrebujem veliko, je rekel, in tudi znojim se niko- li. Res, na njem še nisem videl kaplje znoja. Bil je nekaj posebnega. 2 United Nations Relief and Rehabilitation Administration. Povojna pomoč Organizacije združenih narodov ‒ predvsem v hrani ‒ državam, prizadetim med drugo svetovno vojno. Izpod stene sva slišala glasove. Štiri osebe so se pomi- kale preko melišča proti Kamenim devojkam. To so lahko samo naši. Visoko v steno so se nerazločno sliša- le posamezne besede. Zakričala sva. Niso naju slišali. Zvok se očitno ni prenašal v obe smeri enako. Pono- vila sva klice, in ustavili so se. Skušala sva jih opozoriti, a brez uspeha. Nekaj časa so stali. Verjetno pa naju s pogledom niso mogli izslediti, zato so nadaljevali pot. Nekoliko žalostna sva pospravila nahrbtnik in se za- gledala navzgor. "Tukaj levo, nato malo v desno in navzgor. Zgoraj je videti zelo navpično, če ni celo previsno. Potem pa bi moralo biti bolje. Greš ti ali grem jaz?" je vprašal Fič. "Dobro, pa grem." Pod navpičnim delom, ki sva ga ogledovala s počivališča, sem iskal špranjo. Našel sem samo eno trdno in vanjo zabil klin. Splezal sem do ra- hlo previsnega dela. "Samo še nekaj metrov imaš," sem zaslišal. Nisem po- gledal navzdol. S trebuhom sem se skoraj dotikal stene in leva roka je iskala oprimek, da bi se potegnil nekoli- ko više in našel oporo za desno nogo. "Ja! Vidim poličko. Dovolj bo." Še nekaj poizvedovalnih prijemov in stopinj in prijel sem za poličko. Bila je majhna, nad njo pa trebušasta skala. Dvignil sem se ob njenem robu in ko sem bil z glavo nad njo, ugotovil, da je pravzaprav luska, ki je že rahlo odstopila od stene. Dvignil sem se za dva razteža- ja roke in jo z nogo previdno potipal. Bila je trdna. V vi- šini glave sem zabil klin. Lepo je zapel in zadišalo je po kremenu. Vpel sem vponko, potegnil vrv, ki je tekla od mojega pasu v globino, z eno roko napravil zanko in se vpel. Bil sem varovan. Nekaj sekund sem se še držal za vpeto vrv in opazil, da luska, na kateri stojim, ni tako zanesljiva, kot sem upal. Bila je kot mlečni zob prvo- šolca, in pogled je iskal špranjo, s katero bi izboljšal va- rovanje. Gora je bila radodarna in zabil sem še en klin. Zaklical sem in Fič je pričel izbijati. Poslušal sem, kako je zaklical Pridem!, nato pa vlekel vrv in skrbel, da je bila rahlo napeta. Kmalu je priplezal pod mene. "T u ni prostora za dva, moraš naprej. Poskusi levo, de- sno je vse gladko." Našel je prijeme, me obšel in se ustavil, ko so bili nje- govi čevlji v višini mojih ramen. Slišal sem, kako brska po skali in išče oprimek. Opazoval sem njegov desni čevelj, katerega konica se je opirala na majhen skalnati zob. Dolgo ne bo vzdržal, sem pomislil, sam pa se ni- sem upal premakniti, bal sem se, da bi se moj "mlečni zob" zamajal. Čutil sem, kako se steguje in išče z roka- mi. Nagniti se nazaj in pogledati navzgor si tudi nisem drznil. "Kako stojiš?" je rekel polglasno. "Slabo, zdi se mi, da se stojišče ziblje." "Če ti stopim na ramo, bi morda dosegel oprijem." "Pa stopi." Stopil mi je na levo ramo, čez čas še na de- sno, se naprezal, pa nič. Luska, na kateri sem stal, je pri vsakem gibu bolj popuščala. "Štant miga, Fič!" "Manjka mi deset centimetrov." "Stopi na glavo!" Lojz Petelinšek in Berto Bahun, za njima Kamena devojka Arhiv Srečka Klemenca PLANINSKI VESTNIK januar 2018 27 Z obema čevljema mi je stopil na vrh lobanje – pritisk je popustil in čevelj za čevljem je izginil v višino. Vrv je stekla, se občasno ustavila in zopet tekla. Nekje na po- lovici vrvi je zapel klin. "Še osem do deset metrov, Fič!" Počasi sem podajal vrv in ponovno je zapel klin. "Pridi! Potegnil te bom čez trebuh," je veselo prišlo iz višine in vrv se je napela. Izbil sem oba klina, si pustil pomagati čez trebušasto pečino in po trdni skali z do- brimi oprijemi je šlo lepo navzgor. Stena je bila v senci in vročine ni bilo. Izmenično sva plezala dalje in do- segla vrh. Skozi zavest nama je steklo nekaj zelo pozitivnega, zadovoljnega in osrečujočega. Fič je pristopil in prijel sem ponujeno roko. Bila sva na najvišji točki in pod nama je bila čudovita divjina, prepredena z dolgimi sencami vrhov, ki jih je risalo zahajajoče sonce. "Mislim, da sva zlezla prvenstveno," je prišlo iz Fiča. "Kmalu bo tema, poiskati morava pot navzdol. Če nama sestop prepreči kakšen skok, kjer se bo treba ab- zajlati, se nama lahko zgodi, da bova tudi bivakirala." " Ali ni bilo rečeno, da gre z vrha planinska pot?" "Ja, rečeno je bilo." Žejna sva bila, zelo žejna. Toda čutara je bila prazna. Sonce je medtem naglo lezlo za obzorje in po kota- njah pod nama se je nabiral mrak. Greva! Zvito vrv si je oprtal kot nahrbtnik in začel sestopati. Brez težav je šlo in še pred temo sva bila na sedlu. Poskakovala sva po grušču. Hotela sva priti čim niže. Bila sva brez sve- tilke in vedela sva, da tabora to noč ne bova dosegla. Lune, ki bi nama razsvetlila pot, tudi ni bilo. Bilo pa je čudovito nebo s tako velikimi zvezdami, kot jih še ni- sem videl, in njihova svetloba je zadostovala, da sva dr- žala smer . Bila sva že daleč pod grebenom, po katerem sva se zjutraj vzpenjala in zašla med borovce. Hodil sem spredaj, odrival vejo za vejo in nenadoma izgubil tla pod nogami. Padel sem za višino moža in obsedel v nekakšni vrtači. "Kje si?" "Tukaj spodaj." Tipal sem okoli sebe. Pod nogami imam trdna tla in sedim v jami ali vrtači. Bil sem hudo utrujen in pomislil sem, da imam prisluhe, ko slišim kapljanje vode. A kapljanje kar ni ponehalo. "Si poškodovan?" se je oglasil Fič. "Tiho! Vodo slišim." Z roko sem drsel pred seboj, saj oči niso zaznale ničesar. Kapljanje je nenadoma utih- nilo, ko sem na roki začutil debele kaplje. "Skušal bom nabrati nekaj vode." Snel sem nahrbtnik, izvlekel čutaro, odvil pokrov in iskal kapljajočo vodo. Nenadoma je kaplja glasno padla v aluminijasto poso- do. Sedaj jo je slišal tudi Fič. Molčala sva in prisluško- vala kapljicam. Vsaka je imela nekoliko drugačen glas in nama povedala, da se v čutari nabira voda, počasi, a vztrajno. "Pridi bliže, samo pazi, da ne padeš name." Borovci so zašumeli in na glavi sem začutil Fičevo roko. " Aaa, tukaj si." Še je šumelo nad menoj, potem je zdr- snil k meni v jamo. Ponudil sem mu čutaro. "Ne. Ti najprej." "Ne. Pij!" Pri vsej tisti žeji sva se ponujala z vodo. Ne spomnim se več, kdo je popustil, toda Fič je o tem še večkrat pripovedoval. Ugotovila sva, da sediva v ne- kakšni vrtači, še kar na varnem. Izmenično sva drža- la čutaro pod nevidno pipo in pila. Do tabora ne bova našla, sva vedela, in sklenila tam prespati. Razrahlja- la sva vrv in sedla nanjo. Izpraznila sva nahrbtnik in vanj porinila noge. Udobno ni bilo, nabrala sva še ne- kaj vode in utrujena zaspala. Ob svitu sva se pretegnila in ugotovila, da voda kaplja iz ostanka snega nad jamo. Visoko sva še bila in Črno jezero, obdano s temnimi gozdovi, je ležalo globoko pod nama. Pred jezerom sva morala skozi tabor beograjskih štu- dentov. Ni jih bilo veliko videti, menda so še spali. A ko so naju zagledali, je postalo živahno. Prilezli so iz šo- torov in vse vprek govorili, da so naši v skrbeh, in naju trepljali po ramenih. V tabor sva prišla po zajtrku. Lojz naju je že od daleč gledal, nato pa se obrnil proti jeze- ru in gledal nekam v Medjed. Rokovanje, čestitanje in vprašanja, kako je bilo. Moral je biti zelo zaskrbljen; bil je vodja in nama ta vzpon dovolil. Sam se njegove skr- bi tedaj nisem zavedal. Čestital nama je z obema roka- ma. Vprašanja so se prehitevala, jaz pa sem bil lačen in bi rad popil tudi nekaj toplega. Berto in Lojz sta men- da pomislila tudi na to in okrog ognjišča začela ropo- tati z lonci.  m Fič pri vajah na Uršlji gori Arhiv Srečka Klemenca 28 KONTRASTNA INDIJA Anastasija Davidova Zanskar Majhna dežela velikih src Norbert Sandner (Alpin and Climbing Patagonia Manager, predstavnik podjetja Patagonija v Evropi) me je nekoč vprašal, katera odprava je bila zame najtežja. Pa sem mu odgovorila, da je bilo vseh devet posebnih in na vsako sem šla dobro pripravljena, tako da za nobeno ne morem reči, da je bila zelo težka. Z vsake prinesem nove izkušnje, ki mi pomagajo v prihodnjih plezalnih izzivih. Med plezalno zahtevnejše vzpone štejem Aljasko 2008, kjer sem v navezi z Moniko Kambič in Majo Apat ponovila dve smeri v stenah The Stump in Eye Tooth. Tura od baznega tabora in nazaj je trajala 46 ur, in to brez spanca. Leta 2006 sem skupaj z Miho Bogatajem in Petrom Jeromlom pod okriljem Planinske zveze Slovenije šla v Himalajo. Za vse tri je bil to prvi obisk Himalaje, zato smo bili prepuščeni sami sebi; pogrešali smo koga z izkušnjami. Leta 2013 sva se s Tino Di Batisto kot druga ženska naveza v treh dneh povzpeli na vrh Fitz Roya po smeri Afanassieff. Bilo je prelepo in želja z moje prve odprave iz leta 2004 se je uresničila. Izkušnje so se nabirale in zaželela sem si ple- zanja na šest tisoč metrih nad morjem. Poleti 2015 sem na pobudo Matica Jošta z njim obiskala gore v pogorju Raru v indijski Himalaji. V dolini Tetleh in gorah nad njo sva prebila dober mesec in splezala na tri deviške vrhove. Mislim, da je bil to velik preizkus zame: da nisem po štirih dneh plezanja in iskanja pre- hodov odnehala tik pod vrhom, da sem zaupala vase in v soplezalca. Matic je že imel izkušnje s plezanjem na tej višini, za njim je bilo že kar nekaj odprav v Hi- malajo in ves čas je deloval kot človek, na katerega se lahko zaneseš. Je oseba, ki ne pritiska na soplezalca in ga vedno upošteva. Kako je potekala najina odprava v indijsko Hima- lajo, lahko preberete na spletnih straneh Planinske Anastasija Davidova in Matija Jošt Foto: Anastasija Davidova Bazni tabor smo postavili v dolini Rangtik v pogorju Haptal na višini 4900 metrov. Foto: Anastasija Davidova 29 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK Odprava je trajala od 20. julija do 15. septembra 2016. Med 3. in 6. avgustom sva za aklimatizacijo opravila vzpon na zahodni vrh Remalaye, 6266 m. Vrh so poi- menovali domačini in je viden iz doline. Povzpela sva se na njegov zahodni vrh, saj glavni zaradi padajočega kamenja in talečega ledu ni bil primeren za začetek avgusta, ko so temperature čez dan kar visoke. Z vrha Remalaye sva dobro videla stene, ki obkrožajo petki- lometrski ledenik. Dolino obkroža več vrhov, visokih do šest tisoč tristo metrov, ki ponujajo plezanje tako v kopnih stenah kot v snegu in ledu. Najde se tudi več nižjih skalnih stolpov in sten. Najin glavni cilj je bil preplezati nove, pretežno skalne smeri na neosvojene vrhove. Po zbranih informacijah je bil najbolj izzivalen cilj velikanska jugovzhodna ste- na na koncu ledenika, ki je udeležence odprave Cerro Kisthwar 2015 spominjala na Fitz Roy, ko so jo opazili ob pogledu z vrha Chomochior. Vendar pa je poletje prineslo precej padavin in zaradi nestanovitnega vremena sva v skalni steni 14. avgusta opravila le poskus vstopa v zahodno steno Phobran- ga, ki je visok blizu šest tisoč metrov, in 16. avgusta poskus vzpona v jugovzhodnem stebru H8, 6193 m. 20. avgusta nama je uspelo opraviti verjetno prvo po- novitev edine smeri, ki je bila preplezana v stenah, ki so obkrožale bazni tabor, in sicer Rolling Stones (500 m, D+, v ledu do 65°, v skali UIIA V+), ki se konča na vrhu Shawa Kangri (GPS: 5728 m). Leta 2008 sta jo prva preplezala španca Luc Pellissa in Sergi Ricart. zveze Slovenije http://pzs.si/novice.php?pid=10479 in v najinem spletnem dnevniku http://raru2015.blo- gspot.si/. Po Himalaji sva se odločila še enkrat obiskati alpini- stično slabo raziskano območje v Zanskarju, tokrat v pogorju Haptal, kjer ni odmevnih imen gora, ni pre- tirano visoke nadmorske višine, ni preveč zahtevne logistike. So pa hribi, kamor le redko zaide človeška noga, če sploh, in so deviške stene. Niže ob glavni cesti, ki te pripelje iz Kargila do Paduma, so vasi in so stran- ske doline, ki skrivajo svoje gore. T udi domačini ne ho- dijo nanje, ampak ostajajo v dolini, kjer ne manjka vsa- kodnevnega dela na polju, vrtu in doma. Zime trajajo od novembra do aprila, zato morajo ljudje poleti pri- delati dovolj hrane zase in krme za živino. Bila sva pri- sotna, ko so pobirali pšenico in kosili travo s srpi ter jo posušeno zlagali na strehe hiš. S takim shranje vanjem krme izboljšajo toplotno izolacijo svojih domov. Na koncu žetve vsak klas posebej poberejo ročno, pšeni- co pa po nekaterih vaseh izluščijo s stroji. Zamisel za odpravo se je porodila, ko sva doma rado- vedno gledala slike iz preteklega leta in se začela zani- mati za eno izmed dolin, ki sva jih videla s ceste pred Padumom (glavno mesto Zanskarja). Izbrala sva do- lino Rangtik T okpo v pogorju Haptal in se odločila za enako časovno obdobje kot prvič. Dolina je do da- nes doživela le en dokumentiran obisk alpinistov, t. j. dveh španskih plezalcev leta 2009, ki jima je uspelo opraviti prvi pristop na Shawa Kangri, 5728 m. Plezalca sta opravila tudi prvi pristop na goro. Oblika vrha spominja na kozorogov rog, zato sta jo poime- novala Shawa Kangri (shawa v ladaškem jeziku po- meni rog). Glede na slabo vremensko napoved sva se 25. avgu- sta odločila, da pospravimo bazni tabor in da greva na ogledni treking v sosednjo dolino, ki je slabše alpi- nistično raziskana. Tako sva obiskala dolini Shimling in Denyai. Obe sta obkroženi s privlačnimi šesttisoča- ki, popolnoma neobljudeni in alpinistično neobdela- ni. Menim, da bodo informacije, ki sva jih zbrala, zelo koristne za nadaljnje odprave. Vendar se je po 3. septembru vreme izboljšalo. Od- ločila sva se, da po snežnih vesinah severne stene še enkrat poskusiva splezati na še neosvojeni vrh H8. 5. septembra zjutraj sva se odpravila iz vasi Tungri, 3500 m, v dolino Rangtik, 5600 m, kjer sva prespala pod jugovzhodno steno H8. Naslednji dan sva po- skus vzpona v severni steni končala približno šest ti- soč sto metrov visoko. Nizke temperature in trd ter steklen led so naju v zgornjem delu tako upočasnili, da sva se odločila za vrnitev v dolino. Doživetje v Zanskarju, druženje z domačini in spo- znavanje njihove kulture so posebni darovi, ki mi bodo ostali za celo življenje. Ljudje v Ladaku še ži- vijo z naravo, spoštujejo družino in si sami pridelu- jejo hrano na majhnih površinah, ki jih vsakodnevno namakajo z vodo iz potokov ledeniških voda. Ima- jo tradicijo in ohranjajo običaje, delijo dobroto in so odkritosrčni. Vse to sem imela priložnost doživeti med najinim dvomesečnim obiskom te majhne deže- le velikih src. Če ne bi toliko časa preživela v dolini, ne bi spoznala njihovega življenja, to pa je nekaj pozitiv- nega, kar je prineslo slabo vreme. Ne vedo za olimpij- ske igre, verjetno nimajo penzije, socialnih pomoči in zavarovanja. Tudi odpadkov ne. Vsi imajo približno enako veliko premoženje in si medsebojno pomaga- jo. Med njimi ni bilo čutiti opravljanja, nevoščljivosti in hudobe. So samo prebivalci Sveta, ki živijo na svoj in prvinski način. Hvaležna sem jim za vso dobroto in pomoč. Zelo zadovoljna sva tudi z izbrano agencijo (http:// www.skitpotravel.com), s katero sva se povezala zgolj po naključju. Yeshi Dorjay, ki organizira trekinge, je videl najino poročilo z odprave Raru 2015, in ker je to blizu njegove rojstne vasi T ungi, me je prosil za pa- noramsko fotografijo iz doline T etleh Nala. In smo se povezali. V se to se je zgodilo na dan, ko sva z Maticem začela razmišljati o ponovnem obisku gora Zanskar- ja. Zaupanje agenciji se je obrestovalo in dobila sva še več, kot sva pričakovala. T ega pa se ne da kupiti. m Za pomoč se iskreno zahvaljujeva Planinski zvezi Slovenije, Komisiji za alpinizem, Slovenski vojski, podjetju Patagonija, Treking - Športu, distributerju opreme Petzl v Sloveniji, AMM, zastopništvu očal Adidas v Sloveniji, T opAtletu, Iglu športu, Marmotu, Medexu in Garminu.. Panorama z zahodnega vrha Remalaye Foto: Anastasija Davidova PLANINSKI VESTNIK januar 2018 31 Tudi sam skušam nekaj prispevati k tej pro- blematiki. Imel sem srečo, da sem več kot petdeset let opazoval zmanjševanje ledenikov, najprej na Zele- nem snegu pod Triglavom, kasneje v Visokih Turah, posebej pa še na drugih celinah, zlasti v Afriki z naj- višjim afriškim pogorjem Kilimandžarom s Kibom in Mawenzijem ter v Južni Ameriki, kjer sem obiskoval Cordillero Real s Chacaltayo nad bolivijskim La Pa- zom. Starejša generacija smučarjev in planincev se še spo- minja poletnih smučarskih tekmovanj pod Prisojni- kom in na Triglavskem ledeniku. V  sedemdesetih letih je bilo po navadi letno prvenstvo v slalomu na snežišču pri Koči na Gozdu, veleslalom pa na ledeni- ku, klubi so občasno trenirali tudi v Vratih, nad Češko kočo in na Ledinah. Šestega avgusta 1975 je bil kot običajno organizator Smučarski klub Radovljica, ker ima naša občina v tistem obdobju občinski praznik. Start veleslaloma je bil vkopan visoko pod Müllerje- vim kaminom pod Triglavom; na precej odprti pro- gi so tekmovalci dosegali čas nad minuto, to pomeni, da je bila proga daljša od kilometra. Cilj je bil pri ka- mniti glavici nad Steno. Podobno je bilo s slalomom. Takrat so se odlikovali brata Kozelj, Bojan Križaj in Boris Strel. Na ledeniku so se ob ugodnih razmerah preizkušali tudi v hitrostnem smučanju. Če se prav spomnim imen, sta prednjačila Andrej Klinar in Mi- ran Gašperšič. Opremo in smuči je na Kredarico pre- tovoril legendarni Psnak iz Radovne s svojimi konji. Ko smo se nekdaj namenili na Grossglockner, smo prespali včasih na stari Hofmanci/koči Hofman- nshütte in v  temi kmalu prikolovratili na ledenik LEDENIKI Janez Pretnar Še nekaj na temo podnebnih sprememb Spremembe ledenikov na Kibu in Chacaltayi v 50 letih Šesta številka Planinskega vestnika letošnjega leta je bila tematsko namenjena podnebnim razmeram, ki seveda tudi gorskega sveta niso obšle. O vzrokih, gotovo jih je več, ne morem govoriti, saj si še strokovnjaki niso enotni glede tega. Res pa je, da običajni ljudje, ki se gibamo pogosteje v gorskem svetu, najprej opazimo nazadovanje ledenikov in manjšo snežno odejo. Kibo (1988), s poti proti koči Kibo. Na skrajnem levem robu je ledenik Kersten, bistveno manjša sta Decken in Rebman, vidimo ostanke Ratzela in desno Vzhodno ledeno polje. Foto: Janez Pretnar Kibo ima leta 2000 le še manjša ledenika, ledenika Ratzel ni več, seraki so na Vzhodnem ledenem polju. Foto: Janez Pretnar 32 Pastirica/Pasterza. Ko se danes pripeljem s skupina- mi na ploščad, je ledenik globoko spodaj, gazi, ki so se včasih vlekle proti koči na Adlersruhe, pa ni več toli- ko. Večina obiskovalcev gore se je preselila v Kals, na južni pristop. Kibo, 5890 m, in Gillman's Point, 5685 m, v Tanzaniji Prvič sem bil na Kilimandžaru 1976. leta. Takrat so bile koče, ki so jih zgradili Norvežani v okviru pomoči T anzaniji, na običajnem pristopu iz Maranga še čisto nove. Imel sem priložnost, da sem se takrat prvič in zadnjič od koče Kibo z unimogom, terenskim tovor- njakom, peljal z njimi do koče Horombo. Res vratolo- mna vožnja! S pokojnim Matjažem Černetom sva se odločila, da greva še prej z vodnikom na težji Mawen- zi. Uspelo nama je, zato tudi prilagam sliko z Mawen- zija s pogledom proti Kibu, kjer se dobro vidi, koliko snega in ledu je bilo takrat na gori. No, naslednji dan naju je "zmanjkalo", tako da sva se komaj privlekla na Gillman's Point. Kasneje sem to večkrat nadoknadil z vzponi na Uhuru Peak, 5890 m, z drugimi skupinami v kombinaciji z Merujem, Mt. Kenijo in Ruwenzori- jem v Ugandi. Na fotografijah vidimo, kako so se ledeniki krčili. To velja zlasti za Vzhodno ledeno polje/Eastern Icefie- ld, ki je v štiridesetih letih iz enotnega stopničastega ledenika nazadovalo v posamezna ločena ledeniška polja in serake. Ledenik Ratzel v bližini Gillman's Po- inta je popolnoma izginil, ostali pa so se krepko skrči- li. Verjetno je podobno stanje tudi na severozahodni strani Kiba z velikim Severnim ledenim poljem, ki z ledom in snegom hrani več ledenikov. Nikoli ni bilo priložnosti za vzpon s Shire, posnetki s kenijske strani in narodnega parka Amboseli pa so zaradi oddaljeno- sti premalo natančni. Chacaltaya, 5396 m, v Boliviji Podobno je z ledeniki v Andih, ki sem jih lahko opa- zoval pri vodenju skupin po andskih državah, zlasti v Boliviji. Enaka zgodba je z nazadovanji ledenikov v Mehiki, čeprav je tam treba upoštevati še aktivno ognjeniško delovanje Popocatepetla. To delovanje je z nanosom pepela povzročilo izginotje ledu na gori in zmanjšanje ledene površine na Ixtaccihuatlu, ki služi kot nadomestni vzpon. Višina Ixte, kot jo poimenuje- jo skrajšano, je še vedno spoštljivih 5286 metrov. Sko- raj identično se je zgodilo z zaledenitvijo Ampata in sosednjih vrhov, ko je bruhal ognjenik Sabancaya. T a je dodobra načel ledene gmote, da so začasno skoraj izginile. Vendar ima vsaka zgodba dve strani – zara- di izginotja ledu na vrhu Ampata, 6310 m, so namreč našli mumificirano truplo deklice Juanite. O njeni zgodbi in žrtvovanju lahko zveste več v muzeju v pe- rujski Arequipi. Cordillera Real nad La Pazom je bila zaradi rudniških cest že dolgo lahko dostopna. Za to ni naključje, da so si podjetni planinci in ljubitelji smučanja v štiride- setih letih prejšnjega stoletja omislili preprosto vleč- nico. Chacaltaya, 5396 m, s svojo višino ostaja v sen- ci veliko bolj znanega šesttisočaka Huayne Potosíja, ki je zaradi dostopnosti in koč kar oblegan. Ima pa Chacaltaya to posebnost, da se z avtom lahko pripe- ljete na višino 5150 metrov in tako občutite veličastje gorskega sveta z razgledi na sosednje gore, modrino jezera Titicaca, ob dobri vidljivosti pa tudi na stožce ognjenikov na čilski meji. Seveda pa lahko staknete višinsko bolezen, če niste dobro aklimatizirani, a to je že druga zgodba. Dolgo so se ponašali z nazivom najvišjega smučišča na svetu, potem pa so se razme- re drastično spremenile – zaradi upadanja padavin in dviga temperatur se obseg in debelina snega in ledu zmanjšujeta. Kibo leta 2007. Posnetek z istega mesta kaže samo še posamezne serake, ki jih neusmiljeno topita sonce in od sonca osvetljena vulkanska kamenina. Foto: Janez Pretnar PLANINSKI VESTNIK januar 2018 33 V začetku osemdesetih let sem še uspel doživeti čar smučanja. Kot člana večje planinske skupine sva z Markom Štendlerjem edina imela s seboj smuči. No, smuka ni bila kaj posebnega, saj nisva bila še dobro aklimatizirana, vendar smučala sva! Čeprav je bilo smučišče prepreženo z manjšimi, sicer nenevarnimi ledeniškimi razpokami, se je dalo smučati prav z vrha do konca ledenika, ki je segal precej pod kočo in par- kiriščem. Ob kasnejših obiskih Chacaltaye se je lede- nik hitro manjšal, kar nazorno kažejo priložene foto- grafije. Ledenik sta predstavljali dve neizraziti kotanji in ko ju je ločil pas skrotja, se je proces nazadovanja še pospešil. Konec devetdesetih let žičnica ni mogla več delovati, posamezni smučarji so sicer še silili gor, da so napravili nekaj zavojev. Danes pa o ledeniku ni nobenih sledi. Grušč in morene kdaj pa kdaj prekrije na novo zapadel sneg, ki pade v veliko veselje domači- nov in naključnih obiskovalcev. Planinska koča je ob- časno odprta, že dolga leta jo oskrbuje moj znanec. Pomembnosti ledenikov in oskrbe z vodo so se zave- dali že predinkovski narodi. Skrbno so načrtovali in gradili akvadukte, ki delujejo še danes. Od ledenikov je odvisen tudi milijonski La Paz. Vode, ki jih zbirajo v akumulacijah, napajajo vodovod in številne hidro- centrale, v verigi zgrajene s sedla Zongo, spuščajoče se v vlažno amazonsko območje. Na Chacaltayi že desetletja deluje geofizikalna posta- ja, ki je bila posodobljena. Danes je to najvišje delujo- ča postaja te vrste. V okviru Svetovne meteorološke organizacije proučuje tudi globalne vremenske spre- membe. Problem globalne otoplitve (Calentamiento global) so ovekovečili tudi na dveh znamkah, ki sta izšli leta 2010, na znamki v vrednosti 2,5 boliviana je Chacaltaya z ostankom ledenika, na tisti za 10 boli- vianov pa je letalski posnetek iz leta 1940, ko je bila Chacaltaya še globoko zaledenela. m Chacaltaya na znamkah z ostankom ledenika leta 2010 in slikana iz letala leta 1940, ko je bila Chacaltaya še globoko zaledenela. Letalski posnetek Chacaltaye okrog leta 1940. Dobro je viden ledenik, ki sega daleč v dolino. Foto: neznan avtor Chacaltaya leta 1983; s parkirišča so bile razpoke še dobro vidne. Foto: Janez Pretnar Chacaltaya leta 2016 kaže žalosten pogled na golo melišče. Foto: Janez Pretnar 34 Lansko sezono (2016/17) smo turni smučar- ji iskali sneg po bližnji in daljni okolici, pa vendar je večinoma škrtalo pod drsnimi ploskvami. Ker je ne- kaj snežnih obrokov padlo bolj severovzhodno, smo se spomnili dveh odročnih, neturističnih dolinic, po katerih smo nekoč že dričali. Tam notri ga je moralo biti zadosti … in res je bilo tako. Pusterwald in Bret- stein. Zakotni dolini, da se ju je nekoč še cesar usmilil in ju oprostil davkov. T oliko o strateškem razmisleku vladarjev glede poselitve odročnih območij – nekoč. In danes? Pusterwald Položna in dolga ledeniška dolina leži na tisoč metrih nadmorske višine in jo na levi in desni obkroža veriga gora. Spodaj je obroč porasel s temnimi smrekovimi gozdovi, zgoraj pa ležijo že na prvi pogled idealna po- bočja za bele užitke. Redke kmetije so razmetane po dolini, strnjeno naselje okrog vaške cerkve šteje le ne- kaj deset hiš. Petsto prebivalcev Pusterwalda se pre- življa z gozdom, lovom in govedorejo. Stacionarne- ga turizma praktično ni, planinskih koč prav tako ne. Jesti in spati je mogoče v eni sami gostilni, še pred leti so bile tri. Mogoče pa je najeti kar nekaj ličnih samoo- skrbnih koč prav na samem izhodišču turnih smukov. Pusterwald je bil naseljen že v času Ilirov in Keltov. Kasneje so prišli Rimljani in kopali srebro in zlato. Zlato so izpirali tudi še pred kratkim. Tako si spro- ti lahko ogledamo izpiralne naprave v slogu Divjega zahoda. Sledi Slovanov, ki so sicer šarili vsepovsod, v ledinskih imenih Pusterwalda ni zaslediti. T uristično poskušajo Pusterwald tržiti pod sloganom Majhen košček Kanade! Naziv nas spominja na že omenjeno odročnost, pa tudi na hlad, kar pa v povezavi z zimo navadno pomeni tudi sneg. Z NAMI NA POT Tomaž Hrovat Turno smučanje na Štajerskem? "Čuj, ka´si ja nor!" Pusterwald in Bretstein Vedno, kadar me turne smuči odpeljejo na avstrijsko Štajersko, se ne morem načuditi, koliko odličnih gora premore ta dežela za turno smučanje. Na južni strani Nizkih Tur sta tovrstna prvaka gotovo skorajda že razvpita Preber in Greim. O Prebru smo nekoč že pisali (Planinski vestnik, 3/2007), pa tudi Greim je opisan v domači turnosmučarski literaturi. Od kulturnozgodovinskih znamenitosti ob poti do izhodišča ve- lja omeniti vojvodski prestol na Gosposvetskem polju, zibelki Ka- rantanije, ki stoji neposredno ob poti. Zelo navduši tudi pogled na ohranjeno srednjeveško mesto Breže/Friesach prav na koncu Go- sposvetskega polja. Mestece je vredno vsaj hitrega ogleda, če nam pri povratku ostane kakšna urica časa. Scharnitzfeld obeta lepo smuko. Foto: Tanja Jankovič 35 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK Morda je zaradi tega Fuchsgraben manj obljuden kot naslednji Scharnitzgraben, ki je osrednje turno- smučarske izhodišče Pusterwalda. Od tod imamo na voljo kar pet turnih smukov in sicer na Grosser und Kleiner Hansl, 2315 m, in 2217 m, Scharnitzfeld, 2282 m, Hühnerkolgel, 2242 m, in Steineck, 2260 m. T ežavnost vseh tur je podobna, torej precej enostav- na in v kategoriji lahkih turnih smukov. Tri od teh tur , in sicer Malega Hanzla, Scharnitzfeld in Hühnerko- gel, boste našli tudi v podrobnejšem opisu. Tretjega izhodišča Hinterwinkel, ki je obenem tudi zatrep Pu- sterwalda, ni mogoče zgrešiti. Dovoz je zložen, tako da ni težav niti takrat, ko morda cesta ni najbolje splužena. Na koncu je označeno parkirišče in od tam Turnosmučarske vstopne točke so tri, in sicer v tri stranske doline. Po vrsti so to: Fuchsgraben, Schar- nitzgraben in zadnja Hinterwinkel, ki je pravzaprav zatrep glavne doline. Vse tri stranske doline so izho- dišča za več turnih smukov. Na vseh izhodiščih so urejena parkirišča in table s preglednimi kartami, na katerih so poleg turnih smukov označena zaščitena območja, ki se jih velja izogibati. Fuchsgraben je prva stranska dolina, ki se odcepi levo prav iz glavnega zaselka. Glavni turnosmučar- ski vrh je Schieβeck, 2275 m, ki ga je mogoče doseči po več variantah. Pri Fuchsgrabnu je malce moteče, ker na vrhu skorajda dosežemo smučišče Lachtal na drugi strani gore in pa vetrne elektrarne na grebenu. Prijazni in neobljudeni tereni Foto: Tanja Jankovič Izhodišče v Scharnitzgrabnu Foto: Tanja Jankovič 36 se napotimo na Hohenwart, 2363 m, Velikega Han- zla od zadaj, ali pa na Breiteckkoppe, 2144 m. Vse ture v Hiterwinklu odlikuje precejšnja samotnost. Hohenwart je sicer glavna trofeja pusterwaldskih turnih smukov in poleg dolžine vzpona je tehnično nekoliko zahtevnejši. Cepin in dereze za vršno strmi- no so priporočljive.  Bretstein Dolina Bretstein je severni dvojajčni dvojček Puster- walda. Je še za odtenek malce bolj odročna, turistično prav tako premore gostilno s prenočišči. Turnosmu- čarsko se od Pusterwalda vseeno pomembno razli- kuje. Domala vsi turni smuki v Bretsteinu ležijo na desnem bregu doline in so obrnjeni na jug. Kombina- cija nebesne lege in geografskih koordinat za turnega smučarja pomeni, da se bo tja napotil ob koncu viso- ke zime (februar–marec) in zelo verjetno našel prvi pravi firn sezone. Ker sta Pusterwald in Bretstein bli- žnji sosedi in ker je smiselno priti vsaj na dve turi na- enkrat, bomo po prvem dnevu enostavno zamenjali dolino, če bodo razmere tako kazale. Z vrhov se na- mreč lepo vidijo tudi pobočja sosednje doline. Kon- kurenca v najboljšem smislu besede. Tudi v Bretsteinu so izhodišča udobno dostopna. Morda malce manj tista iz stranske doline Authal, pač pa vsa ostala neposredno z glavne ceste, ki vodi po dnu doline. T ako kot v Pusterwaldu tudi glavna cesta Pogled v dolino Bretsteingraben Foto: Tanja Jankovič Hohenwart se na ogled postavi. Foto: Tanja Jankovič Skromne domačije v Bretsteinu Foto: Tanja Jankovič skozi Bretstein nima posebnih strmih mest, zato se samega dovoza ni treba bati niti po sneženju. Glav- ni turni smuki v Bretsteinu so Zinkenkogel, 2233 m, Hochschwung, 2196  m, Schattnerzinken, 2156  m, Seitner Zinken, 2164 m, in Schrattner Kogel, 2104 m. V opisih bomo podrobneje predstavili turna smuka na Hochschwung in Schrattner Kogel. Hochschwung nas pritegne že s samim imenom (nekako kot "visoka vnema", tudi "visoki kup"), vizu- alno pa z lepo vršno streho, ki jo imamo ves čas pred očmi. Schrattner Kogel pa je skrita miniatura, na ka- teri se bomo zagotovo do sitega navijugali. T udi osta- le naštete ture so precej podobne, kot je podobna ve- čina imen teh gora (der Zinke pomeni rogelj ali zob), in jih s pomočjo topografske karte ne bo težko samo- stojno raziskati.  m Informacije Kako v Pusterwald in Bretstein: Podrobno opisovanje potovanja je v času sodobnih navigacijskih naprav in spletnih pripomočkov postalo pravzaprav odvečno. Zato na tem mestu podajamo le nekaj vsebinskih poudarkov. Za vse, ki se odpravljamo iz Ljubljane ali okolice, je najprimernejša pot čez Ljubelj in skozi Celovec. Vinjete ne potrebujemo, razen za krajši odsek pri Celovcu, ki pa se ga lahko ognemo z vožnjo skozi mestno središče. Pot zaradi tega ni nič daljša, le malce več se zamudimo. Od Celovca proti severu po udobni cesti prečimo celotno Gosposvetsko polje. Za dvestokilometrsko pot bomo porabili skupaj nekaj manj kot tri ure. Čisto druga pesem je dovoz za štajerske in koroške turne smučarje. Iz Maribora smo skozi Gradec na cilju v uri in pol in to večinoma po avtocesti. S Koroške je potovalni čas podoben, razdalja pa le kakšnih 130 km. Skratka, oboje zelo na dosegu roke in smučarskih zavojev. Literatura: Kurt Schall, Adi Mokrejs: Schitouren-Atlas Österreich Ost. Schall Verlag, 2005; Günter in Luise Auferbauer: Schitourenparadies Österreich. Styria, 2003. Zemljevid: Wölzer Tauern - Sölktal - Rottenmanner Tauern - Maßstab, WK 203, Freytag & Berndt, 1 : 50.000. Spletne povezave: www.pusterwald.at/. www.freizeitkarte.at/pusterwald/index_winter.htm. www.poelstal.gv.at/. www.poelstal.info/de/. https://vimeo.com/92587523 Vremenska fronta se bliža. Foto: Tanja Jankovič 38 PLANINSKI VESTNIK\ januar 2018 39 Idilična Wildalm pod Malim Hanzlom Foto: Tanja Jankovič Ker bo oba vrhova brez težav v enem dnevu obdelal tudi manj nabrušeni tur- ni smučar, opis za oba vrhova podajamo skupaj. Vrh Hühnerkogla je skoraj kopen, a smuka je bila odlična. Foto: Tanja Jankovič Kleiner Hansl je prisrčna turnosmučarska miniatura, kot nalašč za vsakogar, ki mu je estetski trenutek na turah še posebej po- Kleiner Hansl, 2315m Nizke Ture, Wölzer Tauern Nizke Ture, Wölzer Tauern Scharnitzfeld, 2282 m, in Hühnerkogel, 2242 m Zahtevnost: Nezahtevni turni smuk. Če smo pozni, moramo biti pozorni na plazovno izpostavljenost vzhodnih po- bočij pri vzponu na Scharnitzfeld. Oprema: Osnovna turnosmučarska oprema, plazovni trojček Višinska razlika: 1450 m (pri opisani kombinaciji) memben. Na dostopni poti do planine Wil- dalm prečkamo ducat mostičkov, sama planina pa ima lepo izolirano lego v smi- slu "daleč od ponorelega sveta". Tudi če je vzhodno pobočje videti uborno s snegom, je dovozna cesta praviloma lepo belo zalita. PLANINSKI VESTNIK \ januar 2018 PLANINSKI VESTNIK\ januar 2018 PLANINSKI VESTNIK\ januar 2018 40 na Kleiner Hansl. Mi pa nadaljujemo naravnost po cesti, ki poteka vsesko- zi po dnu doline potoka Scharnitz. Na nekaj cestnih okljukih so možne manjše bližnjice. Še preden doseže- mo planino Scharnitz, 1724 m, (konec gozdne ceste), se svet pregledno odpre. Nadaljujemo vzpon v zatrep doline. Naklonina se počasi in vztrajno povečuje. Še preden dosežemo sedlo Stailertörl, 2090 m, se obrnemo de- sno in spet zložneje dosežemo mizasti vrh Scharnitzfelda, 2282 m. Od tod je možen podaljšek tudi na Gr. Hansl, kar pa zaradi manjšega protivzpona smu- čarsko ni posebej smiselno. Lepše je odsmučati nazaj po smeri vzpona do približno 1800 metrov nadmorske viši- ne, si spet nadeti kože na smuči in se povzpeti še na sosednji Hühnerkogel, 2242 m. S Hühnerkogla odsmučamo po prostranih pobočjih nazaj v Schar- nitzgraben in udobno po gozdni cesti do izhodišča. Tomaž Hrovat Izhodišče: Parkirišče (spluženo) pri na- pravah za izpiranje zlata (Goldwasch- -Anlage), 1265 m, Pusterwald. Cena parkiranja je simpatično vabilo na pija- čo v okrepčevalnici. Včasih je mogoče peljati tudi više – upoštevajte pro- metno signalizacijo! V Scharnitzgra- ben zavijemo z glavne pusterwaldske ceste pri opuščeni gostilni pri mostu (Bruckenwirt). WGS84: N 47,322446°, E 14,326959° Čas vzpona: 4 h Sezona: December–marec Vodnika: Kurt Schall, Adi Mokrejs: Schi- touren-Atlas Österreich Ost. Schall Verlag, 2005; Günter in Luise Aufer- bauer: Schitourenparadies Österreich. Styria, 2003. Zemljevid: Wölzer Tauern - Sölktal - Rottenmanner Tauern - Maßstab, WK 203, Freytag & Berndt, 1 : 50.000. Opis: Od izhodišča se nezgrešljivo na- potimo po zložni gozdni cesti, kmalu pridemo do desnega odcepa (most) za Wildalmhütte, kamor vodi tura Zahtevnost: Nezahtevni turni smuk Oprema: Osnovna turnosmučarska oprema, plazovni trojček Višinska razlika: 1050 m Izhodišče: Parkirišče (spluženo) pri na- pravah za izpiranje zlata (Goldwasch- -Anlage), 1265 m, Pusterwald. Cena parkiranja je simpatično vabilo na pija- čo v okrepčevalnici. Včasih je mogoče peljati tudi više – upoštevajte pro- metno signalizacijo! V Scharnitzgra- ben zavijemo z glavne pusterwaldske ceste pri opuščeni gostilni pri mostu (Bruckenwirt). WGS84: N 47,322446°, E 14,326959° Čas vzpona: 3 h Sezona: December–marec Vodnika: Kurt Schall, Adi Mokrejs: Schi- touren-Atlas Österreich Ost. Schall Verlag, 2005; Günter in Luise Aufer- bauer: Schitourenparadies Österreich. Styria, 2003. Zemljevid: Wölzer Tauern - Sölktal - Rottenmanner Tauern - Maßstab, WK 203, Freytag & Berndt, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča se nezgrešljivo na- potimo po zložni gozdni cesti, kmalu pridemo do desnega odcepa (most) za Wildalmhütte, kamor vodi tura na Kleiner Hansl. Tu sledimo dostopni poti, ki na več mestih prečka manjše potoke. V zgornjem delu dostopa do planine je možna precejšnja bližnjica po sicer strmi markirani poti. Odlo- čimo se glede na snežne razmere. Na planini Wildalm, 1752 m, si bomo gotovo vzeli čas za počitek in razgled. V nadaljevanju jo uberemo po izrazi- tem žlebu proti levi in brez težav dose- žemo vrh malega Hansla. Spust: Smučamo po smeri vzpona. Tomaž Hrovat Kleiner Hansl, 2315m Nizke Ture, Wölzer Tauern Nizke Ture, Wölzer Tauern Scharnitzfeld, 2282 m, in Hühnerkogel, 2242 m PLANINSKI VESTNIK \ januar 2018 PLANINSKI VESTNIK\ januar 2018 41 Pogled na sosednji Seitner Zinken s Schrattnerkogla Foto: Tanja Jankovič Hochschwung velja med bretsteinskimi firn turami za prvega med enakimi. Nje- gova zadnja strmina, ki jo imamo sicer Po smuki s Hochschwunga se nam lahko samo smeji. Foto: Tanja Jankovič Schrattner Kogel je sicer nižji od sose- dnjega vrha Seitner Zinken, 2164 m, pa vendar pri izbiri med levo in desno pre- Schrattner Kogel, 2104 m Nizke Ture, Wölzer Tauern Nizke Ture, Wölzer Tauern Hochschwung, 2196 m pred očmi ves čas vzpona, po naklonini in izpostavljenosti močno spominja na našo Krnovo streho. Torej prvovrstna tura, pra- va poslastica, vendar v pomrznjenih raz- merah lahko tudi precej zahtevna. mami enakomerna vzhodna vesina prve- ga. Sicer pa, kakor komu ljubo, nasmučali se bomo v obeh primerih lepo! Zahtevnost: Zahtevni turni smuk v zgornjem delu, ostalo nezahtevni turni smuk PLANINSKI VESTNIK\ januar 2018 PLANINSKI VESTNIK\ januar 2018 42 Oprema: Osnovna turnosmučarska oprema, plazovni trojček Višinska razlika: 860 m Izhodišče: Označeno parkirišče na koncu bretsteinske ceste, 1244 m, Bretstein. WGS84: N 47,371786°, E 14,318651° Čas vzpona: 3 h Sezona: Februar–marec Vodnika: Kurt Schall, Adi Mokrejs: Schitouren-Atlas Österreich Ost. Schall Verlag, 2005; Günter in Luise Auferbauer: Schitourenparadies Österreich. Styria, 2003. Zemljevid: Wölzer Tauern - Sölktal - Rottenmanner Tauern - Maßstab, WK 203, Freytag & Berndt, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča, ki je obenem ko- nec plužene ceste po dolini Bretstein, se napotimo naprej proti zatrepu glav- ne doline. Neplužena cesta je položna in po približno kilometru dosežemo prvi koči in odcep desno, ki pa nas ne sme zavesti. Nadaljujemo še slab kilometer in dosežemo zelo moderno urejeno kočo Gamper. Tukaj zavijemo desno in po serpentinasti cesti zagri- zemo v južno pobočje. Kmalu dose- žemo čistino. Desno od nas je večja grapa s potokom. Vzpenjamo se ob njej proti sedlu in glede na razmere do sedla ali pa kar proti levi v pobo- čja Schrattner Kogla, 2104 m. Še pred vrhom dosežemo greben in po gre- benski rezi pridemo na neprostorni in neoznačeni vrh. Z vrha smučamo direktno proti vzho- du po strmem pobočju v krivuljah, ki se nikakor ne končajo. Ko končno do- sežemo gozdno cesto, vozimo nekaj časa po njej, nato pa na primernem mestu zavijemo naravnost dol po čisti- nah do koče Gamper. Do izhodišča se končno vrnemo v položnem in poča- snem smuku. Tomaž Hrovat Koine. Dosežemo gozdno cesto in po njej pridemo do prve planine Tubay. Tu nadaljujemo po gozdni cesti, ki vodi po orografsko levem bregu potoka Se- ebach. Na nekaj mestih gozdno cesto smiselno prečimo in po kakšni uri do- sežemo svet nad gozdno mejo. Na naši desni je manjša lovska koča. Hochsch- wung je nezgrešljivo pred nami, nada- ljujemo po zatrepu. Ko dosežemo vršno strmino, se je ne ustrašimo (navidezno je lažje levo na greben, vendar ni pre- hodno!), temveč zagrizemo vanjo proti desni. Tu bodo gotovo potrebni srenači. Zdrs na dolgem izpostavljenem pobočju bi bil lahko tudi usoden, zato v primeru zares slabih razmer rajši obrnimo. Na maloprostornem vrhu s kovinskim kri- žem nadenemo smuči in odsmučamo. Spust: Smučamo po smeri vzpona. Pri lovski koči pa glede na razmere ocenimo, ali bomo smučali po orografsko desnem bregu potoka. Ta smuk je dosti lepši, le nad planino T ubay nas čaka bolj ali manj zanimiv prehod čez potok. V nadaljevanju pridemo preprosto nazaj do izhodišča. Tomaž Hrovat Zahtevnost: Zahtevni turni smuk v zgornjem delu nad lovsko kočo, ostalo nezahtevni turni smuk Oprema: Osnovna turnosmučarska oprema, plazovni trojček, srenači Višinska razlika: 1075 m Izhodišče: Označeno parkirišče deset metrov desno pod glavno bretsteinsko cesto, 1121 m, Bretstein. Če ga zgrešimo, bomo v naslednjem kilometru dosegli zadnje parkirišče, ki je obenem izhodi- šče za druge turne smuke (Schattner Zinken, Schrattner Kogel, ...) WGS84: N 47,369839°, E 14,335803° Čas vzpona: 3 h Sezona: Februar–marec Vodnika: Kurt Schall, Adi Mokrejs: Schi- touren-Atlas Österreich Ost. Schall Verlag, 2005; Günter in Luise Aufer- bauer: Schitourenparadies Österreich. Styria, 2003. Zemljevid: Wölzer Tauern - Sölktal - Rottenmanner Tauern - Maßstab, WK 203, Freytag & Berndt, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča se napotimo čez most in po travniku mimo kmetije Schrattner Kogel, 2104 m Nizke Ture, Wölzer Tauern Nizke Ture, Wölzer Tauern Hochschwung, 2196 m Orožnova koča nekdaj in danes ZGODOVINA PLANINSTVA Jana Remic Orožnova koča nekdaj in danes Strašno počasi sva se vzpenjali. Gazili sva mehak, puhast pršič, ki se je mlel pod nogami, in vsakokrat, ko sva naredili korak, je noga za malenkost zdrsnila. Gazili sva skozi strm gozd, med pustimi, zimsko golimi vejami, pod dokaj debelo odejo mehkega puhca se je skrivalo suho listje, ki ni zdržalo koraka. Vremenska napoved je bila obetavna, zato sva se odločili za vzpon na enega lepših bohinjskih razglednikov, za vzpon na Lisec. Pobočje, ki je prebivališče kač, naju je odvračalo od vzpona v kopnem. Vendar pa je megla v pasovih lebdela pod nama in nad vrhom, ki naju je vabil. Vztrajno sva gazili in sopihali v vse bolj strmo pobočje. Skozi veje sva opazili, da se je iz dimnika Oro- žnove koče začelo kaditi, ter se razveselili prijetnega klepeta z oskrbnikom in toplega razvajanja ob peči. Prijateljici je zazvonil telefon s sporočilom, naj čim prej pride v službo zaradi bolniške odsotnosti sode- lavke. Spogledali sva se in tehtali možnosti. Bili sva pod strmim, travnatim pobočjem, nedaleč od gre- bena. Zavedali sva se, da do vrha ob najini hitrosti in utrujenosti rabiva še kar nekaj časa. Mogoče je bil klic celo odrešitev od mučenja po pršiču? Ne, tistega dne res nisva obrnili z velikim obžalovanjem. " Ampak, pri Franciju se bova pa ustavili," sva si bili edini. Ko sva vstopili v Orožnovo kočo, naju je sprejela to- pla jedilnica, od nekod se je prismejal oskrbnik Fran- ci Beguš: "Samo še nekaj pripravim v kuhinji. Kaj bo- sta?" T oplina koče ne pomeni le toplote iz peči, pač pa resnično prijazen oskrbnikov sprejem. Franci Beguš je bil pet let oskrbnik Kranjske koče na Ledinah, le- tos pa se je odločil, da bo prevzel oskrbo Orožnove koče tudi čez poletje. Pozimi namreč skrbi za kočo že nekaj let, vsak teden od četrtka zvečer do nedelje. Ima kup zamisli, kako v osrčju bohinjskih planin ustreči planincem, jih pocrkljati z okusno hrano in udobjem ter jim pokazati kaj novega. Še preden sva v suhih ma- jicah sedli za mizo, je med delom v kuhinji postregel z vrsto informacij o prijetni, leseni, novo postavljeni Orožnovi koči. Na stenah koče so slike, ki nas popeljejo v preteklost, tisto daljno, ko je stala še prva Orožnova koča, prva planinska postojanka Slovenskega planinskega dru- štva, ter v le dobro desetletje oddaljeno gradnjo seda- nje stavbe. Franci mi je svetoval, naj obiščem Lovra Vojvodo, češ da mi bo povedal veliko več. Obiskala sem ga v nekem deževnem zimskem popoldnevu in ko sem se zvečer vračala skozi Sotesko proti domu, so po vetrobranskem steklu avtomobila ropotale tež- ke dežne kaplje, jaz pa sem bila polna vtisov. Dotakni- lo se me je pripovedovanje Lovra Vojvode in spozna- nje, koliko ljubezni je bilo vložene v gradnjo sedanje stavbe. Ljubezni do preteklosti, do domače zemlje, do Foto: Janko Arh 43 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK gora in planincev. Sicer pa je Lovro najprej poudaril, da do gradnje verjetno ne bi prišlo, če se ne bi za to dolga leta vztrajno prizadeval Lojz Budkovič. Resnič- no, kot je dejal, o koči je že marsikaj napisanega, pa vendar zagotovo ne bo odveč, če se zleknemo na son- čen poletni travnik in se prepustimo nekaterim utrin- kom iz preteklosti. Pomen Orožnove koče v preteklosti … Leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD) je imelo poleg planinske tudi narodnobuditelj- sko vlogo, in tako je istega leta gostilničar in občinski tajnik iz Bohinjske Bistrice Josip Ravhekar predlagal gradnjo planinske koče. Odbor je predlog sprejel in sklenil, da se na planini Za Liscem zgradi koča. Pri- prave za gradnjo so stekle hitro in že marca 1894 so delavci pričeli pripravljati les. Pašna skupnost je dala zemljišče za postavitev koče, Bohinjci so sodelovali pri delih in s sredstvi. Les so sekali uro hoda daleč, v strmih pobočjih, in ga na saneh vlačili na gradbišče. Delo je bilo težavno, zamudno in brez dvoma tudi ne- varno. Vendar so bili delavci pridni in vztrajni, koča je bil v prvih dneh julija že pod streho. Dolga je bila 11,5 metra, široka 6,5 metra in prav toliko tudi visoka. Kočo so slovesno odprli 15. julija 1894, to je bil pra- znik vse bohinjske doline. Imenovali so jo po takra- tnem predsedniku SPD, profesorju Franu Orožnu. Orožnovo kočo so zgradili narodnozavedni Slovenci, ki so spoznali, kako Nemci stremijo k osvajanju naših gora. Prva slovenska planinska koča ima za slovensko planinstvo izjemen zgodovinski pomen, saj je sledila vrsta gradenj slovenskih planinskih koč in slovenskih planinskih poti s slovenskimi oznakami. Zapis na prvi strani spominske knjige v koči potrjuje, da so se pla- ninci zavedali pomena gradnje: "… Pozdravljajo sive me glave gora – dežela slovenska dežela čudes, – bodi zdrava! Po kterej radosti oko se solzeče mi plava, ko tu na višavi stojim, strmim…" V naslednjih letih je obisk koče počasi rasel. Leta 1914 so se pričeli dogovori osrednjega odbora in odbora tržaške podružnice SPD, da bi Orožnovo kočo pre- stavili na Črno prst. Razlog je bila oddaljenost koče za primorske planince. Sledila je prva svetovna vojna in leta 1921 je bila koča popolnoma oropana in razbita. Naslednje leto so jo za silo popravili, bila je tudi oskr- bovana. Primorci so hodili na izlet na Črno prst, da so videli domovino, iztrgano iz njihovih rok. Bili so raz- očarani, saj je novo postavljena meja preprečila tudi načrte za prestavitev koče na Črno prst. Leta 1934 so stavbo temeljito obnovili, obiskovalo jo je lepo število planincev. Drugo vojno je koča pričakala odlično za- ložena in v dobrem stanju, taka je bila v pomoč par- tizanom pri gradnji skrivališč. Dan pred božičem leta 1944 pa je koča pogorela. Po vojni so dobili Bohinjci v upravljanje postojan- ki pod Bogatinom in Vodnikovo kočo na Velem po- lju ter nalogo, naj obnovijo eno od požganih koč pod Črno prstjo. Po vrsti dogovorov, raznih pritiskov in različnih interesov do obnove Orožnove koče ni pri- šlo, pač pa so začeli popravljati opuščeno karavlo na Črni prsti. … in danes Minilo je šest desetletij. Lojz Budkovič je večkrat spo- mnil na obnovo planinske koče na planini Za Liscem, na njen pomen, ob okrogli obletnici koče je izdal celo bilten z opisom zgodovine Orožnove koče. Na prehodu v novo tisočletje so dejavnosti društva bolj ali manj mirovale. Na predlog Janka Arha je dru- štvo sklenilo obnoviti Orožnovo kočo. Takrat je pri- šel k Lovru Vojvodi Lojz Budkovič in ga prosil, ali bi sodeloval v gradbenem odboru pri novogradnji Oro- žnove koče. V času, ko je bil sklican občni zbor, je Lo- vro Vojvoda zbolel in ostal doma, občni zbor pa ga je imenoval za predsednika društva. "Stvari so se po- klopile, saj sem ravno odšel v pokoj," se je nasmehnil Lovro. Ogromno energije in živcev je šlo ob urejanju papirjev, pridobitev dovoljenj je trajala strašno dol- go. Navedel je, da so morali pridobiti sedem požarnih dovoljenj za gradnjo, spisek trinajstih soglasij, celo so- glasje od železnice naj bi pridobili. Ker so se javljali na razpis Fundacije za šport, so bili tik pred tem, da zno- va vse skupaj pade v vodo." Toda vsi napori urejanja papirologije so se na koncu obrestovali, prav zadnji dan smo uspeli pridobiti vso potrebno dokumenta- cijo," se je spominjal Lovro Vojvoda. "Potem so stvari stekle. Organizirali smo delovno akcijo čiščenja pro- stora, prišlo je precej prostovoljcev, ki so složno, za- gnano delali, bilo je lepo." Po dobrih sto desetih letih so Bohinjci znova stopili skupaj in oktobra 2004 pričeli graditi temelje za novo kočo. Prevoz je bil tokrat brez dvoma lažji, saj je he- likopter Slovenske vojske opravil kar štiriinšestdeset preletov z gradbenim materialom. Izjemno je bilo so- delovanje domačinov ‒ pri gradnji je sodelovalo več kot sto ljudi iz spodnje doline. Vse delo je bilo opra- vljeno prostovoljno, prispevali so tudi les za gradnjo. Bohinjski planinci in domačini so upravičeno ponosni na svojo novo planinsko postojanko. Foto: Janko Arh 44 Lovro V ojvoda ne skriva ponosa: "24 m 3 lesa je prispe- vala Agrarna skupnost Bohinjska Bistrica, 20 m 3 moja žena Marija, ostalo pa domačini. Glavni cimperman je bil Franc Rozman pa prostovoljci, domačini, koliko jih je prišlo delat!" Ob pripovedovanju bivšega predsednika PD Bohinj- ska Bistrica sem začutila, kako velika je ljubezen Bo- hinjcev do domače zemlje, danes ali pa pred sto dese- timi leti, kako pomembno je stopiti skupaj, kako lepo se je složno lotiti dela in prispevati k uresničenju cilja. Orožnova koča je za slovenske planince zgodovin- skega pomena in kako zelo prav je imel Lojz Budko- vič, ko je leta vztrajno opozarjal in končno tudi uspel z idejo, da se koča ponovno zgradi. Popolnoma sem razumela Lovra Vojvodo, ko je sredi stavka utihnil in se mu je utrnila solza sreče, ker je aktivno sodeloval pri vseh dejavnostih in ker je doživel moč ljudi, ki sto- pijo skupaj in zgradijo; ne samo stavbe, pač pa vse ti- sto neotipljivo, pa vendar najbolj dragoceno – srečo, veselje in prijateljstvo ob skupnem dosežku, ob pro- stovoljnem delu, ob zavedanju, da so bili del nečesa velikega. Zdi se mi, da je bilo pri gradnji 1 bistvenega pomena prav sodelovanje Bohinjcev. Dela ne zmanjka Franci Beguš oskrbuje kočo z veseljem, ima polno no- vih zamisli, kako še kaj popraviti, dodelati in izboljšati, da bi se obiskovalci dobro počutili. Stalni obiskoval- ci so Prijatelji Orožnove koče, največkrat pristopijo tudi s pomočjo, če je potrebno. Malenkosti se zbira- jo v mozaik, v katerem nastaja slika z naslovom T u je prijetno. Zdi se, da je majhna koča postala njegova mala sreča, saj že ob četrtkih popoldne prinaša v kočo 1 Gradnjo je podrobno opisal Matej Šurc v Planinskem vestniku, julij 2014. hrano, pijačo in vodo, ki jo potrebuje za oskrbo. Pozi- mi je cesta neprevozna in nošnja je kar dolga, vse od vasi Ravne. Poleti pa od ceste nosi stvari približno pol ure. "T o je dobro," se veselo smeji, "da ohranjam kon- dicijo. Približno trideset kilogramov nesem naenkrat. Običajno nesem dvakrat, trikrat, poleg tega pa veli- ko prinesejo domačini. V edo, kje imam stvari, ki jih je treba prinesti, in stalno sodelujejo. Res so fajn ljudje." Francijeva velika želja je malce popraviti botanično pot, ki sta jo nad kočo leta 2009 osnovala in naredi- la Ivan Veber in Branko Zupan. Obljublja celo, da bo v poletnih mesecih poskrbel za strokovno vodenje med cvetjem. V erjamem, da mu bo uspelo, to bo pika na i planincu, ki obišče znano, cvetočo Črno prst nad kočo. S prijateljico sva nazadnje le morali oditi v dolino. Obveznosti so naju dvignile iz tople jedilnice in od prijetnega druženja. Sestopali sva po ozki stezici, ki se je vila po zasneženem pobočju. Bili sva si edini: "Kma- lu se spet vrneva, Lisec naju še čaka ter prijetno do- mača in topla jedilnica Orožnove koče!" Ko sem se letos udeležila občnega zbora PD Bohinj- ska Bistrica, sem bila vesela srečanja s Francijem, Lo- vrom in skromnim Lojzom Budkovičem. Bohinjski planinci in domačini so upravičeno ponosni na svo- jo novo planinsko postojanko. Lovro Vojvoda je bil imenovan za častnega predsednika PD Bohinjska Bi- strica in prisotni so imenovanje pospremili z bučnim ploskanjem. Lovro Vojvoda je kar žarel od sreče; oči- tno se planinci v Bohinju zavedajo, kako pomembno in odgovorno je, da si nekdo upa vzeti vajeti v roke in zastaviti delo. m Viri: Budkovič, L. 2004. 50 let Planinskega društva Bohinjska Bistrica. Bohinjska Bistrica. Strani 69–73. Planinski vestniki, 1894–1950, 2014/7. Orožnova koča na planini Za Liscem (izdajatelj razglednice Franc Pavlin) Foto: Slavko Budkovič 45 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK POTEPANJA Olga Kolenc Iskanja v kraljestvu Belina Deveti konfin (930 m) Ko dolga leta delaš v geodeziji, hitro opaziš kakšen konfin. Ko pa konfin dobi ime, postaneš pozoren in radoveden. Kakšen Deveti konfin? Zakaj ravno "deveti" in kje je? "Tam gori je, v slemenu Kolovrata, med Ježo in Očno, bogu za hrbtom," sem izvedela na Kambreškem. Ti na videz nezanimivi in pozabljeni griči v svojih nedrjih skrivajo prenekatero tako zgodovinsko kot duhovno skrivnost. Po lanskem prečenju grebena, ki se je čez Sa- botin nadaljevalo vse do Kuka nad Livkom, so mi za celotno zgodbo ostali samo še mali, proti vzhodu od- maknjeni griči, kot so Ježa, Deveti konfin in Očna. Poleti so bili prevroči, z nadležnimi mokrimi trava- mi, klopi in podobnimi stvarmi. Zaključek sestavljen- ke se je odmikal. Jeseni, ko se listavci kitijo v barvah, je ves mesec padal dež in Deveti konfin se je decem- bra tudi brez mene razgalil do zadnjega lista. Tik pred novim letom se je odprlo nebo in v jasnem jutru se je zasrebrila slana. Tudi cesta iz Volč do Solarijev se je srebrila, a hrabra Metka nas je s svojim poskočnim, v zimske čevlje obutim konjičkom, srečno pripeljala na start. T olminska je tiho ždela pod nami. Značilne prosojne tančice, ki se dvigajo nad reko Sočo, so silile navzgor in se stapljale v luč novega jutra. Sledile smo ozna- kam, ki jih je na pretek, nazadnje se je izkazalo, da ob novih gozdnih vlakah in mestoma tudi zaraslem te- renu orientacija ni tako enostavna. O podobnih teža- vah planincev sem brala tudi po spletu. Deveti konfin je z gozdom porasla vzpetina, ki stoji na vzhodnem delu slemena Kolovrat nad vasjo Či- ginj. Tabla in velika sveža markacija pod Solarji nam sporočata, da smo na pravi poti. A glej ga zlomka, zalomilo se nam je že na samem začetku. Svet je zara- ščen, požled pred leti je naredila svoje in nikjer ni bilo opaziti odcepa za star kolovoz, ki vodi mimo vojaške kaverne do ceste pod Ježo. Poti, ki na samem začetku obrne navzdol, se po nekaj minutah spusta pridruži nova gozdna vlaka. Znašle smo se na neprehodnem grebenu in hitro nam je bilo jasno, da bo treba nazaj. S pogledom smo skrbno tipale strm breg pod nami in nedaleč stran od parkirišča le odkrile v grmovju skri- to stezo. Pod vojaško kaverno sledi jeklenica, ki nam pomaga čez kočljivi del, in po kratkem spustu smo že stale na spodnji cesti. Tu so nove table za Ježo, za Dom pod Ježo in Deveti konfin. Vse je jasno kot beli dan. Z ma- kadamske poti kmalu opazimo novo oznako in ozka steza nas usmeri na desno, v breg nad nami. Steza vi- juga po z drevjem poraslem pobočju in kmalu dose- že greben. Zložen greben se razpotegne v razgaljeni vrh, ki ga po prihodu s te strani komaj opaziš. Klopca iz hloda in vpisna skrinjica sta nam dvignili samoza- vest, da smo v tem hladnem zaspanem jutru že osvo- jile prvi zastavljeni vrh. Sledil je kratek spust po stezi skozi gozd in že smo sta- le na novem razpotju. Gozd je počival v tišini, nikjer ni bilo žive duše. Star zaraščen kolovoz tukaj obrne levo navzgor, višje zgoraj ga prekine nova gozdna pot oziroma vlaka. Kje je odcep za Deveti konfin? Bomo danes videle ta Deveti konfin? Na desno hitro opazi- mo našo pravkar prekinjeno smer in po njej doseže- mo še eno staro gozdno cesto. Poraščen teren, ki se zložno dviga, se malce odpre in položi. Prišle smo do zajetne skale s prislonjeno leseno tablico z napisom Deveti konfin, tik nad njo pa nam je velika sveža mar- kacija z rdečo puščico kazala smer v desno. Odlično! Na dobri poti smo, da pridemo na Deveti konfin. Na- daljevale smo, kot je kazala rdeča puščica, proti vzho- du in uživale v prijetni hoji. Kmalu smo prišle do opu- ščene barake in velike kaverne. Markirana steza tukaj obrne levo navzgor, do velikega belega konfina. Tako velik je, da mi seže vse do ramen. Na Devetem konfinu se stikajo meje devetih čiginjskih posesti. Foto: Olga Kolenc 46 Je to Deveti konfin? V eliki markaciji nam ne dasta od- govora. T o ne more biti Deveti konfin, na sliki s spleta je bil videti čisto drugačen, bolj nobel, pa še kapico je imel. Je to Očna? Na eni izmed spletnih strani, kjer je opis poti za Očno, obstaja fotografija prav tega mejni- ka, pod njo pa piše, da je to Očna. Ajde, gremo naprej! Gola vzpetina, kjer so nekoč pele kose in je poleti di- šalo seno, se prevesi navzdol in že smo med starimi strelskimi jarki. Čas, ko sonce potuje k ničelni točki v vesolju, daje pokrajini skoraj grotesken pridih. Nara- va se krči vase, umira. Gozd pritajeno ječi, nedavne rane polomljenih udov dreves so pod težo ledu zasta- le v krču. Čez breg je povlekel hlad, suho listje in trave so nam prekrili še komaj opazno stezo. Nekam bomo prišle, ni pomembno kam, pomembno je le, da prete- gnemo svoje ude. Dosegle smo tretjo, z drevjem poraslo vzpetino. Dar- ja, ki nas je vpisala v knjigo, je dejala, da smo na Očni. V redu, pa bodimo na Očni, a kje je vendar Deveti konfin? T a se neizpodbitno nahaja med Ježo in Očno, a kje, za vraga? Radovednost je naraščala predvsem zaradi kratkih razdalj, ki so med temi tremi hribi, kjer nam z gozdom poraščen teren ne dovoljuje razgleda. Saj smo vendar le "pretlačile" nekaj tega sveta, zdaj pa nas zafrkava ta kucelj! Kar vidim starega znanca, kako bi se pritajeno nasmihal. "Nimate orientacije, ne zna- te brati zemljevida, ne gledate označb!" Danes nam res ne teče prav gladko, a žive duše, ki bi pojasnila, kje se nahaja Deveti konfin, ni od nikoder. Pod nami se širi dolina, z lahkoto bi jo dosegli z zma- jem ali podobnim zračnim plovilom. Daleč nazaj je na samem vrhu stala stavba, od nje je ostal samo še s travo porasel obris tlorisa. Po razgledu okolice obsto- jimo pred navpično zidano odprtino v bregu. Zlahka bi kdo padel vanjo, čudim se, da že ni, kajti v visoki travi jo z zgornjega roba sploh ne opaziš. Naravnost strašljiva je in ko smo zalučale kamen, je ta pristal ne- kje globoko pod nami. Le kaj bi to bilo, le čemu je to služilo, kajti kaverna ni, tudi jarek ni. Hlad je kmalu zlezel za oblačila, vse do mokre tople kože. Poiskale smo zavetje, sledili sta malica in kosi- lo hkrati. Vse je bilo dobro, bolje kot doma, manjkala je le topla goveja župa. Sonce je bilo še visoko, svetilo sicer je, ni pa oddajalo niti najmanjše toplote. Treba je bilo nazaj, po poti prihoda, do avtomobila na So- larjih. Metka mi je ponujala še en požirek zdravilnega zvarka, pa sem ji svetovala, da mi ga prihrani še za De- veti konfin. Na malce razglednejših delih poti smo se zaman ozirale levo in desno, nobene vzpetine ni bilo več, kjer bi lahko dosegle naš glavni zastavljeni cilj. Od dobrega poznavalca teh krajev sem kasneje izve- dela del bogate zgodovine, ki jo v svojih nedrjih skri- vajo ti zarasli, odmaknjeni in pozabljeni kuclji. Vidni obrisi tlorisa na Očni so ostanki cerkve sv. Florjana, ki je stala tu do leta 1511. Po vzpostavitvi meje jo je prepovedal vzdrževati sam cesar, saj so se tu združe- vali verniki z obeh strani meje, tako iz Benečije, kot z V olčanskega in T olminskega. Izvedela sem tudi, da so na Očni ostanki betonskega kesona, premera 3,5 me- tra in globokega 8 metrov, kjer so imeli Italijani name- ščen premični reflektor. Z njim so ponoči osvetljevali Mengore, Lom in T olminsko mostišče ter kontrolirali premike na prvi frontni liniji soške fronte. Reflektor je posvetil nekaj trenutkov, nato so ga takoj spustili v Greben Kolovrata Oton Naglost 47 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK keson in ga tako zaščitili pred granatami z avstro-ogr- ske strani Banjščic ali Bučenie, kjer so imeli Avstrijci topovske položaje. Vrnile smo se na vzpetino, do tistega velikega starega konfina, ki ni bil Deveti konfin in ni bil Očna. T a veliki konfin – zidana piramida, je mejnik z beneško-avstrij- ske meje iz leta 1511. Te oblike so postavljali na tiste točke, kjer se je meja obrnila v naravi, pri spremembi smeri za več kot 45 kotnih stopinj. Kdo je Belin? Belin naj bi bil po izročilu eden glavnih urejevalcev tega sveta in v krajih zahodno od Soče so menda nekateri verjeli vanj še v letih pred prvo sve- tovno vojno. Deveti konfin in druga z Belinovimi ka- mni zaznamovana mesta so bili kraji moči, ljudje so jih obiskovali, da bi si tam obnovili energijo ali celo ozdraveli, saj je veljalo, da Belin pomaga pri ozdravi- tvah. Od piramide smo se po poti pristopa spustile do opu- ščene barake in sledile stari gozdni poti. Ob njej nas je v zatišnem bregu pozdravilo nekaj trobentic. Za nekaj minut smo ponovno stale pred tisto veliko skalo, kjer na leseni deščici piše Deveti konfin, in veliko marka- cijo s puščico v desno, ki nam je poleg naše premajh- ne pazljivosti zmešala štrene. Vendar o tem čisto na koncu zgodbe. Že po nekaj naslednjih minutah hoje nam je bilo jasno, da smo v grmovju pod cesto zgreši- le že drugi odcep. Samozavest mi je padla daleč pod dopustno mejo. Cesta se je položila, na levo se ji je pri- ključila nova gozdna pot. "Za vraga, kje pa smo? Poglejmo še malce naprej, do že vidnega malega prevala!" Glej, čudo čudes, po ne- kaj korakih smo že stale pred novo tablo z napisom Deveti konfin in veliko informativno tablo. Svet se je prevesil na sever, pogled nam je segel v breg pod So- larji, kjer nas je čakal avto. Nič ni pisalo, kako daleč je do konfina. Fotografirala sem podatke na tabli, preveč jih je bilo in bili so pre- več zanimivi, da bi jih moja glava še zmogla sprejeti. Ura je bila dve popoldne, dan je bil res najkrajši, a me bi rade videle vsaj na daleč, kje je Deveti konfin. T ako da bomo vedele drugič. Le nekaj zavojev je bilo treba, morda je trajalo pet, morda kakšno minuto več, in že smo stale na cilju. Smeh je odmeval po gozdu in Be- lin je bil srečen. Kdaj je tukaj zadnjič odmeval smeh, smeh treh po srcu mladih deklet? Z opisne table smo izvedele, od kod ime Deveti kon- fin. Tukaj se namreč stikajo meje devetih čiginjskih posesti, priložen pa je tudi detajl velike mapne kopi- je. Čiginjci so vsako leto junija po slemenu kosili svo- je senožeti, sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pa so košnjo opustili. Izročilo pravi, da je stal na Deve- tem konfinu bel kamen, ob katerem so se poravnavali spori med beneškimi in tolminskimi lastniki. Beli ka- mni – energijske točke s pozitivnimi in zdravilnimi učinki, povezanimi z božanstvom Belinom, so bili še na dveh vrhovih, trije na Belinu in dva na Očni. Zna- menje ali svetišče Belina naj bi morda stalo tudi na grebenu Sv. Jakoba, od kasneje zgrajene cerkvice, po- svečene sv. Jakobu, pa danes pričajo le ruševine. Ljudsko izročilo med drugim navaja, da je pred prvo svetovno vojno na Devetem konfinu, Očni in na Be- linovem vrhu (864 m), ki je vzpetina pod Očno, stalo devet belih kamnov. Pomen teh kamnov, ki naj bi jih postavili staroverci, pa tudi pomen in obstoj Belino- vega vrha ostajajo nedorečeni. V našem prostoru in času smo ozavestili védenje o božanstvu Belinu in to védenje bomo prenesli tudi zanamcem. Praelementi, ki so jih na naših tleh uporabljali staroverci, vsekakor segajo v davno preteklost in si na podlagi ohranjenih izročil zaslužijo raziskavo. Ostaja nam tudi zapis o pomenu belinove rože, tako so namreč prebivalci Kolovrata poimenovali arniko. V ljudskem zdravilstvu je bila lek za številne bolezni. Učinkovitejša od arnike naj bi bila le še belinova zel, ki je bila sestavljena iz mešanice devetih zelišč. Da je bilo zdravilo učinkovito, so morala biti zelišča nabrana na točno določen dan. Nabrana zelišča so nato dali v ka- mnito posodo, ki so jo pokrili s posebnim kamnom, Deveti konfin Foto: Iztok Sinček 48 naletimo na živ vodni izvir, smo si natočile novih za- log čiste vode. V ožnja skozi V olče mi v spomin večkrat prikliče staro gospo, vhod v njeno stanovanje je bil tik ob cesti. Na poti s smučanja me je kolegica k njej odpeljala na čaj, ki ga nikoli ne bom pozabila, čeprav je od tega že več kot tri desetletja. Morda je bil ta poparek belinova zel, morda je imel vmes prste Belin, morda tudi ne, vem le, da ga je gospa sama nabrala. Bila je ena izmed tistih ljudi, ki jih nikdar ne pozabiš. Preden smo se poslovi- le, je prijazno dodala: "Človek mora biti prijazen in dober do vseh ljudi, kaj- ti nikoli ne veš, koga in kdaj v življenju lahko potre- buješ." Po prihodu domov sem takoj preverila nekaj fotogra- fij. Posebno tisto z leseno tablico za Deveti konfin in oznaki nad njo. Gledala sem in se čudila. Nato sem le povečala fotografijo in na začetku lesene deščice, ob napisu Deveti konfin, opazila mali trikotniček v levo!  m ki so mu rekli belinova kapa. Po 21 dneh so zeli po- sušili v senci, njihov poparek pa naj bi imel izredno zdravilno in krepčilno moč. Deveti konfin je močno zaznamovala tudi prva sve- tovna vojna. Čezenj je potekala tretja italijanska fron- tna črta, katere ostanki so vidni še danes. Leta 1917 so ga kljub močni utrdbi z dveh strani napadle in zavzele enote 26. nemške divizije. Hvaležne, ker nam je pot pokazal Belin, smo jo ubra- le po novi vlaki navzdol in to v upanju, da si v iskanju odcepa prihranimo čas. Le malce nižje v gozdu smo naletele na zjutraj prehojeno in markirano pot in ji sledile do table pod Ježo. Razmišljale smo o sestopu do Doma pod Ježo, vendar bi nas ob povratku zaje- la noč. Znova je vmes posegel Belin in nas usmeril na stezo, ki vodi čez Ježo. A ne zastonj, na vrhu Ježe nas je na tleh čakal izgubljeni žepni fotoaparat in lastnica, ki ga sploh ni pogrešala, ga je bila resnično vesela. Dan je počasi ugašal, krotek greben, ki se v daljavi vleče do Kuka, se mi je zdel kot lepo zapečen božični kolač. Drobile smo korake čez hrbet Ježe in kljub doseže- nim ciljem mi črv v moji glavi ni dal miru. Kako smo sploh lahko zgrešile tako enostaven in kratek pristop na Deveti konfin, če pa sta rdeča puščica in markaci- ja kazali v desno? Žal mi je bilo, da ob povratku nisem še enkrat pobliže pogledala skale s prislonjeno tablo. Izognile smo se strmi, zjutraj prehojeni bližnjici, ki vodi s kaverne do Solarjev, ter se po vozni cesti zlo- žno povzpele do parkirišča. Krn je zažarel, travne str- madi nad planino Kuhinja so me spomnile na čoko- lado. Tisto toplo in sladko lepljivo. Metka je ta dan že tretjič izrazila željo, da bi naslednje jutro odšle še na Krn. Darja bi tudi šla, jaz pa sem kljub svoji veliki lju- bezni do Krna in povsem prepričana o sebi izjavila, da grem samo v primeru, če mi kdo nakaže tisoč evrov. Ustavile smo se ob vodnem izviru ob cesti, kjer je do- mačinka pravkar natakala vodo. Vprašale smo, če je ta voda zdravilna. Gospa je rekla, da tega sicer ne ve, ve pa, da vsaj ne vsebuje klora. Tako kot običajno, ko Na tem mestu bi morale zaviti levo, me pa smo nadaljevale v desno, kot kaže rdeča puščica. Foto: Olga Kolenc Tolmin in Volče s Kolovrata Foto: Oton Naglost KOLUMNA Aljaž Anderle Zase se brigaj Smuči počasi režejo smučino v svež napihan sneg. Mežikam v veter in škilim na okoliška pobočja. Zaradi velike nevarnosti plazov je moj edini namen ostati na varnem. Z manjšim moralnim mačkom sem odšel od doma ob objavljeni 4. stopnji nevarnosti plazov. Počasi v glavi povezujem varne cone, pripravljen na to, da se bom obrnil, če mi kaj ne bo všeč. Nisem želel izzivati in komu dajati napačne- ga zgleda, zato sem odšel na poznano domačo lokaci- jo, predvsem zato, da bi se malo razgledal. Pričakoval sem, da bom sam, kvečjemu morda še kdo … Opti- mist. Tam zgoraj so že množice … Na smučeh, peš, s sankami, z otroki, s psi, kanarčki. Ni da ni! Z najve- čjim zanimanjem opazujem ljudi okrog sebe. Kje se gibljejo, kaj počno, kako se odločajo, kako so opre- mljeni. Vedno znova sem predvsem šokiran nad šte- vilom ljudi, ki danes silijo pozimi v hribe. Dobesedno silijo, ker očitno jih precej tja sploh ne spada, saj se ve- dejo tako, da bi jih človek najraje za ušesa odvedel do- mov. Ampak raje za ušesa vlecimo sami sebe, saj ima- mo dovolj kosmata. Pot, ki se pobočju smučišča izogne desno skozi izpo- stavljen gozd, je bila zaradi velikih količin novega sne- ga seveda zaprta. Tam sem se ustavil in si pomel oči, ko sem videl, kako se je neka družina gladko usmerila nanjo. Oče, ki vse ve. In oni, ki mu zaupajo. Dva otro- ka. Mamica. Pa še pes. Kljub ograji in tabli, ki je opo- zarjala na nevarnost plazov in označevala njeno sto- pnjo. In niso bili edini. Malo više, ko strmina postane hujša, začnem slediti smučini, ki so jo potegnili najzgodnejši junaki dneva. Pa ne dolgo. Ozka, prestrma in z neprimernimi zavoji me hitro odvrne od tega, da bi ji sledil. Poleg tega pa je prvotna smučina skoraj izginila v kraterjih borderskih čevljev. Medtem ko vlečem novo, razmišljam, da bo tudi mojo kmalu napadel kak pešak v želji, da si olajša posledice dejstva, da bodisi ni dobro opremljen, ni te- lesno dovolj vzdržljiv ali pa je skregan z gorniško eti- ko. Morda pa vse skupaj. Na polovici poti srečam dva deskarja, ki se spušča- ta v dolino. Ustavita se točno na razcepu – ena pot vodi po zaprti, plazovom izpostavljeni cesti, druga po smučišču, na katerem so solidne razmere. Dekle še pogleduje proti smučišču, fant pa ga le ošvrkne in se spusti po cesti – mimo velike table z napisom "Prehod prepovedan! Velika nevarnost plazov!". Ona samo še skomigne z rameni in mu sledi … Jaz pa gledam in se čudim. Trenutek oklevanja, ali bi jima kaj rekel, je mimo in že izgineta za ovinkom. Po eni strani nisem tam zato, da mi kdo od njiju reče, naj se brigam zase, saj sem bil pred kakimi tridesetimi leti ravno tako Kaj bi se zgodlo, če bi bili tukaj morda pol ure prej? Foto: Vili Vogenik 50 nespameten, po drugi strani bi jima pa naenkrat rad dal vse, kar lahko, zato da bi se mogoče kdaj izognila nepotrebni buški ali izkušnji, ki bi jima za vedno za- znamovala življenje. Ob odjugi je izpostavljeno pobočje pričakovano od- vrglo svoje snežno breme, in to točno takrat, ko je bil pod njim teptalni stroj. Seveda ga je plaz zasul. Na pomoč je priskočila ekipa naključno prisotnih gor- skih reševalcev in ga hitro odkopala. Ko se je tepta- lec umaknil, so od zgoraj prigrmeli novi plazovi. Prav takrat sta se našla dva "Nezemljana", ki sta si dotične razmere razlagala kot nadvse primerne še za vzpon na bližnji dvatisočak. Razloga, da se odpraviš na turo v razmerah, ki niso primerne za to, sta lahko dva: res veš, kaj delaš, ali pa misliš, da veš, kaj delaš. V to drugo kategorijo običaj- no pademo vsi, ki si domišljamo, da vemo dovolj in da imamo situacijo pod kontrolo. Seveda to velja le, dokler se stvari ne zakomplicirajo in kontrole ne pre- vzame situacija. Iz leta v leto me je bolj groza hoditi po hribih in sreče- vati, kar srečujem. V Steni, na zasneženih pobočjih, v slapovih. V lovu za instantnimi doživetji z veliko kiča za nizko ceno je preveč niča in premalo tistega, kar zares šteje. Z malo zavedanja (ali celo brez njega) o tem, kako hitro lahko pride račun z najvišjo ceno. V hribih s svojimi odločitvami vplivamo v prvi vr- sti nase, posredno pa tudi na številne druge. Če to- rej sprejemamo nespametne ali nevarne odločitve, se moramo zavedati, da imajo vpliv na ljudi, ki nas opa- zujejo, ki so z nami v skupini, berejo naše famozne ob- jave ali pa nam pridejo na pomoč. Čredni nagon je danes že tako ali tako najdejavnejše gibalo; kadar lju- dje dvomijo ali nimajo znanja, se pogosto odločajo po zgledu drugih. Slepo sledenje pa se lahko hitro izkaže za kratko in nevarno ulico. T udi zanašanje na sodob- no opremo je psihološki fenomen: opremljenost med Vabljivo … Bi šli kljub visoki stopnji nevarnosti plazov? Foto: Aljaž Anderle obiskovalci gora je čedalje boljša. Te ravni pa ne do- segata usposobljenost za uporabo te opreme in zave- danje njenih omejitev. Zračna vreča na primer ne za- gotavlja preživetja v plazu, le poveča možnosti za to. Preživeli smo desetletja dolgo dobo, polno prask in scenarijev iz rubrike "več sreče kot pameti". Hkrati pa tudi leta šolanja in nabiranja izkušenj, ki so postopo- ma prevzele primat nad odločanjem. Prevečkrat sem bil priča dejanjem, dogodkom, nesrečam in njihovim posledicam, da bi lahko bil ravnodušen do tega, kar se dogaja v gorah. In izključno zaradi tega si ne morem zatiskati oči pred bleščečimi novodobnimi gorniški- mi turisti in njihovimi nastopi na odru. Pa četudi bo kdaj kdo rekel: "Zase se brigaj!" Saj se brigam zase. Zato sem pa moral napisati tale spis. Mogoče ga bo pa kdo vzel resno. m Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi ure- dništva in Planinske zveze Slovenije. Koliko ljubiteljev zime v gorah zna narediti prerez snežne odeje? In koliko jih to tudi zares naredi? Foto: Vili Vogenik Kolonija Aquileia (Oglej) je bila ustanovlje- na v 2. stoletju pred našim štetjem in je doživela na- gel razcvet. Kmalu je Oglej postal eno največjih mest na svetu. Iz njega so Rimljani širili svoj vpliv pro- ti vzhodu in severu. V Karnijskih in Julijskih Alpah sta bili kmalu za njim ustanovljeni še dve mesti: Iu- lium Carnicum (današnji Zuglio) in Forum Iulii (da- našnji Čedad/Cividale del Friuli). Ker se v tem pri- spevku osredotočamo samo na Karnijske Alpe, nas v prvi vrsti zanima cesta z imenom "Iulia-Augusta". Ta je povezovala Oglej, Iulium Carnicum, nato pa prečkala karnijski glavni greben in šla skozi Lonci- um v Ziljski dolini, pa naprej v Aguntum v Dravski Prihod Rimljanov v Karnijske Alpe Že stari Rimljani so razlikovali med Karnijskimi Alpami (imenovali so jih Alpes Carnicae) in Julijskimi Alpami (Alpes Juliae). Po Pliniju so prve poseljevali Carni, ljudstvo domnevno keltskega izvora. Iz železne dobe, ko so keltska plemena v Vzhodnih Alpah zagospodovala nad avtohtonim prebivalstvom, je arheoloških najdb veliko. Kelti so živeli v utrjenih naseljih, običajno na vzpetinah in trgovali z zelo oddaljenimi kraji po današnji Evropi in Sredozemlju. A širitvi Rimljanov proti severu, čez Alpe, se – tako je videti – niso resneje upirali. Celotno veliko kraljestvo, ki so mu Rimljani rekli Noricum regnum in se je razprostiralo čez večji del Vzhodnih Alp, je bilo leta 16 p. n. š. bolj ali manj mirno vključeno v rimski imperij. Južni del, gorato ozemlje nad današnjo Furlansko nižino, pa so Rimljani zavzeli že prej, v času Julija Cezarja in Oktavijana Avgusta. ZGODOVINA Vid Pogačnik dolini, in nato proti zahodu, kjer se je pod današnjim prelazom Brenner združila s cesto, ki je tja gor pri- šla iz Verone. En krak ceste Iulia-Augusta pa je šel iz Ogleja proti severu, nato pa proti vzhodu v Virunum (pod keltsko metropolo na Magdalenski gori, sredi- šče rimske province Noricum). T a krak je šel po doli- ni današnje reke Bele/Felle in je torej obšel Karnijske Alpe po vzhodni strani. Po severni strani Karnijskih Alp, torej po današnji dolini reke Zilje/Gail, je bila tudi zgrajena dobra cesta. Končno tudi številne arhe- ološke najdbe v dolini Piave pričajo, da je morala do- bra cesta obiti Karnijske Alpe tudi po zahodni strani. Vzdolž teh svojih "avtocest" so Rimljani imeli cestne postaje, ki so podpirale promet in trgovino. Številne od njih so do danes povsem izginile, a o mnogih dru- gih obstajajo dobri arheološki dokazi. Poleg na novo ustanovljenih rimskih mest in vojaških taborov so bile širom celotnih Alp na vzpetinah številne utrje- ne naselbine. Rimljani so jim rekli oppida (koren be- sede se je ohranil v številnih jezikih), po naše bi jim rekli gradišča. Po razpadu starega Rima so nekatere naselbine propadle, od drugih so se ohranile nemara samo starokrščanske cerkvice, spet v drugih pa se je življenje nadaljevalo v srednji vek. Če gremo iz kraja Ponte nelle Alpi, kjer so od- krili bivališča in nekropole, ob Piavi proti seve- ru, lahko pri sedanjem Castellavazzu obiščemo Castellum Laebactium, še naprej nekropolo in svetišče pri Pieve di Cadore, blizu Lozza di Ca- dore pa tudi nekropolo in utrdbo, ki je nadzo- rovala promet od vzhoda (čez prelaz Mauria) in proti severu (proti San Candidu /Innichenu). T am, kjer se iz Karnijskih Alp izvije reka T ilment, je za- nimivo geološko območje – razsežno hribovje, ki so ga v zadnjih ledenih dobah preoblikovali veliki lede- niki. Na teh hribih so danes številna živahna mesteca, Pieve di San Pietro nad dolino reke But Foto: Vid Pogačnik 52 mnoga med njimi so se razvila iz predrimskih, rim- skih in poznorimskih utrjenih naselij. Če boste kraje, kot so: San Daniele del Friuli, Buja, Artegna, Gemo- na, Osoppo, Ragogna, Col Monaco, Castel Raimon- do in drugi, obiskali s kolesom, bo na turah kar nekaj vzponov in spustov. A obiska so vredni tudi z avtom. Naprej je cesta Iulia-Augusta šla po dolini Tilmenta (v jeziku Furlanov: Tiliment, v jeziku Rimljanov: Tili- aventum ali T aliamentum), na sotočju z Belo/Fello pa se je razcepila. Glavni krak je šel proti severozahodu in se blizu današnjega Tolmeča/Tolmezza še enkrat razcepil. Proti zahodu je šla cesta čez prelaz Mauria, od V ille Santine (Ibligo) pa en krak tudi ob potoku De- gano proti severu. T a krak je bil manj pomemben, saj ob koncu te doline ni dobrega prehoda čez Alpe. Pri kraju Raveo sta bili dve gradišči (Cuel Budin in Mon- te Soranti), višje pri Ovaru pa starokrščanska cerkev. Glavna cesta Iulia-Augusta pa je šla po dolini rečice But. Ta prometna povezava je bila zelo pomembna. Blizu današnjega Zuglia je bilo veliko mesto Iulium Carnicum, na hribih nad dolino so še danes števil- ne stare cerkve, v Arta Termah so imeli Rimljani to- plice (in so še danes). Ob koncu imperija so ti kraji hudo trpeli zaradi vpadov barbarov s severa. Iulium Carnicum je bil, potem ko so ga leta 808 opustošili Avari, opuščen. Prebivalci so se zatekli v kaštel nad njim, okrog današnje Pieve di San Pietro, sedež škofi- je pa so preselili v Čedad. Starokrščansko cerkev San Pietro danes imenujejo "mati vseh cerkva v Karni- ji". Podobno stara je tudi Pieve di San Floriano, bli- zu Illegia, in še številne druge "pieve" (beseda pome- ni podeželsko cerkev s krstilnico, od katere so bile odvisne druge cerkvice, ki baptisterija niso imele). Višje v dolini rečice But je bilo rimsko mestece Sutrio, v današnji Paluzzi je bila cestninska postaja (Statio Timaviensis). En njenih stolpov stoji še danes. Nato pa se je cesta, ponekod široka zgolj 1,5 m, strmo pov- zpela na Passo di Monte Croce Carnico/Ploecken Pass, 1357  m. Na drugi, danes avstrijski strani, so številni odseki ceste še dobro ohranjeni, po njih gre markirana pot v Kötschach-Mauthen (po slovensko Koče-Muta). T o je bil verjetno nekoč znani Loncium. Na bližnji planini (Würmlach Alm) najdeni napis v venetskem jeziku je jasen dokaz, da je prelaz v upora- bi že vsaj od antičnih časov naprej. V kraju Mauthen je ohranjen stolp, tam je bila pomembna mitnica (kar nemška beseda Maut, ali naša Muta, tudi pomeni). V času Rimljanov je bilo še bolj pomembno bli- žnje mesto Gurina. Že od časov Keltov je stalo na sončni terasi nad današnjo vasjo Dellach, opu- ščeno je bilo šele v srednjem veku. Razcvet Guri- ne je temeljil na bogatih rudnikih na gori Jauken. Nazadnje pa se napotimo še po vzhodnem kraku ce- ste Iulia-Augusta, tistem po Kanalski dolini. Ob reki Bela/Fella so bile naslednje cestne postaje: pri Resiut- ti (Statio Plorucensis), pri Klužah (Larice) in pri Žab- nicah/Camporossu, blizu Trbiža (Statio Bilachinien- sis). Na skrajnem vzhodu Karnijskih Alp si je rečica Ziljica/Slizza utrla pot med Karnijskim Alpami in Karavankami proti severu. Že sedlo pri Žabnicah je en najnižjih glavnih prelazov v Alpah (800 m), zato je bilo območje okrog današnjega kraja Thörl/Maglern vedno strateško zelo pomembno. Rimljani so imeli tudi tam cestninsko postajo, poleg nje pa še utrdbo in svetišče. Če obiščete Stražo/Hohenthurn in ruše- vine gradu Straßfried, boste občutili nekaj vzdušja iz tistih časov. Potem ko je Rim izgubil oblast tudi nad temi kraji, je območje Karnijskih Alp ostalo poseljeno z roman- sko govorečimi ljudmi. Kljub vpadom številnih bar- barskih ljudstev, kot so bili Goti, Langobardi, Avari, Slovani, in stapljanju z njimi (Langobardi in Slova- ni so tam ostali), so ljudje v tej gorati deželi ohranili svoj romanski dialekt, danes imenovan furlanščina. Z njim pa tudi svojo kulturo, tradicijo, navade in po- nos. Danes se jezik Furlanov vedno bolj jasno ločuje od uradnega italijanskega jezika.  m Gurina, Herkulov tempelj. Popolnoma obnovljen je v glavnem turistična atrakcija. Foto: Vid Pogačnik Pieve di San Floriano Foto: Vid Pogačnik Sledile so priprave, nekaj v organizaciji Cen- tra za slepe in slabovidne Iris iz Ljubljane, organizi- rali smo tudi spoznavanje in skupne plezalne vaje na Šmarni gori. Vse je teklo kot namazano. Kjer je želja, je tudi pot, bi se temu reklo. In že je prišel dan odhoda, srečali smo se v Krmi. Štir- je slepi in štirje slabovidni, športni pedagogi in spre- mljevalci Centra Iris, predstavnik Lions kluba in moja malenkost, planinska vodnica in – kot je pozneje v nekem prispevku napisal mlajši sin in fotograf Ma- tevž – zaljubljenka v hribe. Malica, razporejanje pr- tljage, uvodni nagovor in že smo zakorakali po stezi, Kjer je volja, tam je pot S slepimi na Triglav Zgodaj spomladi je prišel Grega, starejši sin: "Mami, na Triglav bi šel. S slepimi. Ali boš zraven?" Sledilo je nekaj mojih nasvetov o smeri vzpona, kako zaprositi za ugodnejše prenočevanje, za obutev, za hrano in pijačo, kaj vzeti s seboj na pot. Ko sem v zbornici omenila idejo za pohod s slepimi na Triglav Mariji Štremfelj, je izstrelila kot iz topa: "Midva z Andrejem sva zraven!" MINIATURA Tatjana Cvetko za večino v neznano. Slepi in slabovidni so se vsak svojega spremljevalca dotikali, držali za nahrbtnik. Ovire, zavoje, vzpone vsak zazna glede na gibanje svojega spremljevalca, ki hodi pred njim. Nekaj k laž- ji hoji pripomore tudi govorna komunikacija. Hodili smo, malce klepetali, se učili prisluhniti drug druge- mu neverbalno. Prvi vodnjak nas je osvežil in odžejal, pri pastirski koči smo si privoščili malico. T udi naprej nismo imeli težav. Pod Kalvarijo smo zavili levo pro- ti Konjskemu sedlu in niti zadnje vzpetine do Plani- ke nam niso vzele moči. Prevzeli so nas občutki otro- škega veselja, čudenja in vznemirjenja. V strmini nad Vzpon v navezah nam je šel dobro, pravzaprav neverjetno dobro. Foto: Matevž Hribar 54 Konjskim sedlom sem ustavila skupino za nekaj tre- nutkov: "Tisti, ki vidite, poglejte planike, polno jih je." Miha vpraša: "Kakšne pa so planike, ali so bele?" "Bele, sivkaste, rahlo kosmate, lepe, nežne in ne dišijo," od- govorim. "Kakšno je danes nebo, so oblaki na nebu?" vpraša Robi. "Modro je, močno modro in le tu in tam pla- va kakšen oblak." Nihče ne vidi solza v kotičkih mo- jih oči, ki vidijo planike in nebo in oblake in še mno- go več … Vsi smo srečni, ko pridemo do Planike. Na sedem ur trajajočem vzponu niti enkrat nihče ni zajamral, da je utrujen, lačen ali žejen, da ima žulje. Čeprav se je pred kočo pokazalo, da so lačni in žejni in da imajo tudi žu- lje. Takoj po večerji smo šli počivat. Fantje, najstniki, niso mogli verjeti sami sebi, da so ob osmih zvečer že ležali v postelji. Marija in Andrej sta prišla do Planike, ko smo že spa- li. Ob petih zjutraj smo se zbrali in se pozdravili pred kočo. Namestili smo plezalne pasove, čelade, neka- teri opazovali, drugi le slutili sončni vzhod. V nave- zah smo se začeli vzpenjati. Dobro nam je šlo. Prav- zaprav neverjetno dobro. Mi, ki vidimo, smo lahko samo občudovali svoje varovance, kako z rokami in stopali raziščejo teren in najdejo položaj, ki jim po- nudi varno nadaljevanje. Na vrhu nas je objelo vese- lje. In neskončnost dežele, ki tam na vrhu nima meja. Slepi so otipali stolp, začutili božajoč udarec vrvi po zadnji plati, ostali smo zrli v daljave, hvaležni za dan, za izkušnjo … ob zavedanju, da smo (šele) na polo- vici poti. Sestop je bil za večino trši oreh, a še vedno znotraj obvladljivega. Le časovne razdalje med nave- zami so se podaljšale. Dobro kosilo, ki ga je postreglo prijazno osebje na Planiki, nas je osvežilo in napol- nilo z močmi za sestop. Le ena trojka se je odločila za še eno noč in počitek v koči, ostali smo sestopili. Preko Konjskega sedla in čez Kalvarijo do pastirske koče. Prijetno kramljanje, šale in smeh so nam kraj- šali čas. Marija in Andrej, slovenski legendi Everesta in alpinizma, sta bila za skupino slepih kot vzgonski veter za jadralce. Vse je šlo gladko, medsebojna ener- gija je vibrirala, ob nevihti pod Kalvarijo smo se za- bavali, mokra obleka in mokra telesa niso pokvarila našega razpoloženja. Zdelo se je, da se pot tudi proti koncu sestopa nikomur ni zdela dolga ali celo pre- dolga. A bilo je pravo olajšanje sezuti planinske čevlje in odložiti nahrbtnik. Ločili smo se z močnimi stiski rok in sijočimi pogledi. Takrat je bil julij, vroče poletje. Ko to pišem, zunaj sneži. Bližajo se decembrski prazniki, udeleženci tri- glavske avanture se bomo kmalu srečali na "večerji v temi" in se za kratek čas vživeli v vlogo naših slepih in slabovidnih triglavskih sopotnikov. Letošnja izkušnja s slepoto me je obogatila, razmišlja- nje o doživetem pa mi je polepšalo veliko tihih veče- rov. m POHODNI ČEVLJI, IZDELANI S STRASTJO ROJENI NA BAVARSKEM - NOŠENI PO CELEM SVETU PRAVO EVROPSKO ROČNO DELO // LEPLJENA SESTAVA ČEVLJA // MOŽNA MENJAVA PODPLATA // IZJEMNA TRPEŽNOST WWW.HANWAG.DE Hanwag Friction II GTX ® Izolirani za mrzle dni, izdelani za uporabo na ledu in na skali ter za uporabo s polavtomatskimi derezami. Popolni za uporabo v visokogorju. Zahvaljujoč GORE-TEX® podlogi ter mešanici materialov Velour-, Cordura®- in neoprena so čevlji Friction II GTX® odlična izbira za zahtevne skalne terene, za sneg, led ter poletne dni v gorah. 17_Hanwag_FrictionII_GTX_Planinski Vestnik.indd 1 27.11.2017 13:03:09 PLANINSKI VESTNIK januar 2018 55 Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila leta Bojana Križaja, nagradne igre Podarim-dobim in ne- skončno dolgih vrst za žičnice na slovenskih smu- čiščih. V senci te vsesplošne evforije nad (alpskim) smučanjem je tudi turno smučanje pritegnilo čedalje več navdušencev. K povezovanju turnih smučarjev je dodatno prispeval pojav računalniških mrež. Prva taka mreža je bila Decnet, v katero so bili povezani računalniki znamke VAX, in na tej mreži se je konec leta 1988 vzpostavila računalniška konferenca (da- nes bi ji rekli spletni forum) Gore. Čeprav je bila na- menjena vsem gorniškim temam, so na njej zelo hi- tro zaživela poročila o trenutnih razmerah na turnih smukih – pozimi namreč razmere bistveno bolj vpli- vajo na turo kot pa v kopnih razmerah. Prav tako so se pojavili številni opisi turnih smukov. Mreža Decnet, in z njo konferenca Gore, je ime- la omejen krog uporabnikov; poleg tega se je sre- di devetdesetih uveljavil svetovni splet (internet) in Ponosni na prehojeno pot 20 let Turnega kluba Gora Turno smučanje ima v Sloveniji dolgo zgodovino. Že pred prvo svetovno vojno so člani prvega slovenskega alpinističnega društva Dren gojili smučanje kot pomemben del svojih gorniških aktivnosti. Njihovo smučarsko tradicijo so med obema vojnama nadaljevali člani Turistovskega kluba Skala. Seveda takrat še niso razlikovali med alpskim in turnim smučanjem, saj sploh ni bilo žičnic in urejenih oziroma poteptanih prog. Po drugi svetovni vojni med organizirane aktivnosti za turne smučarje lahko štejemo postavitev zimskih markacij na Triglavski smučarski magistrali in drugod, pa tudi tečaje turnega smučanja in organizirane turne smuke, med katerimi je bil najbolj znan Triglavski smuk. TURNO SMUČANJE Igor Jenčič Decnet je postajal vse bolj zastarel. France Sevšek je leta 1995 postavil prvo turnosmučarsko spletno stran pri nas; sprva je vsebovala predvsem opise turnih smukov in fotografije, v začetku leta 1997 pa so se po- javili prvi opisi trenutnih razmer, ki smo mu jih poši- ljali turni smučarji iz cele Slovenije. Junija tistega leta je France organiziral prvo srečanje turnih smučarjev na Rašici. Na tem srečanju je poleg predavanj in dru- ženja vzniknila tudi pobuda o ustanovitvi turnosmu- čarskega kluba. Ideja je dozorela 2. decembra 1997, ko se je na Šmarni gori zbralo deset ustanovnih čla- nov, sprejelo statut, za predsednika izvolilo Franceta Sevška in formalno ustanovilo Turni klub Gora. Po ustanovitvi smo se člani začeli redno sestajati, orga- nizirali smo predavanja, se neformalno dogovarjali za skupne ture in se družili na raznih družabnih dogod- kih. Vzporedno s tem je France svojo turnosmučar- sko stran prenesel pod okrilje turnega kluba in njena obiskanost je začela strmo naraščati. Zlasti poročila o razmerah na turnih smukih so doživela nesluten raz- mah. Zadnjih 15 zim je skoraj vsak dan najmanj eno poročilo, ob lepih vikendih pa je objavljenih na duca- te poročil z različnih koncev. Čeprav so z leti mnogi posamezniki in klubi postavi- li svoje spletne strani in forume, kjer se tudi objavlja- jo poročila o turnih smukih oziroma o snežnih raz- merah, vsi ti forumi ostajajo bolj ali manj na lokalni oziroma društveni ravni. Nasprotno pa na Razmere v gorah T urnega kluba Gora prihajajo poročila iz cele Slovenije in število dopisnikov (bralcev pa je še mno- go več) močno presega število formalnih članov TK Gora. Javljajo se celo dopisniki iz tujine. Priljubljenost spletne strani TK Gora temelji deloma na prepoznav- nosti, ki si jo je ustvarila kot prva taka stran, mogoče pa še bolj na dejstvu, da je po svoji zasnovi razmero- ma preprosta in razen pisanja poročil o turah in pri- padajočih fotografij (ter GPS sledi) ne omogoča dosti Fotografija z ustanovitve TK Gora Foto: Bojan Pograjc 56 drugih možnosti. Prav slednje, to je, da se ne morejo pojaviti odgovori in komentarji tujih objav (kar je obi- čajno ena osnovnih funkcij spletnega foruma), je one- mogočilo prepucavanje, ki se tako rado zgodi na foru- mih in ki mnoge tudi odvrne od objavljanja. Od januarja 1997 do poletja 2017 se je na strani Raz- mere v gorah nabralo preko 12.500 objav; te objave je prispevalo skupno 801 različnih dopisnikov (za pri- merjavo: TK Gora ima formalno 50 članov). Čeprav so poročila o turnih smukih iz preteklih sezon dobe- sedno lanski sneg, ima arhiv razmer na TK Gora vse- eno nezanemarljivo vrednost, saj iz njega lahko raz- beremo marsikaj zanimivega o zgodovini in razvoju turnega smučanja pri nas. Med drugim lahko ugoto- vimo, da so največkrat opisani Begunjščica, Viševnik in Mojstrovka, kar najbrž pomeni, da so to najbolj po- pularni turni smuki pri nas. Vendar pa opisi razmer oziroma opravljenih tur še zdaleč niso omejeni na Slovenijo; sodeč po številu po- ročil so avstrijske gore slovenskim turnim smučarjem enako domače kot Julijci ali Karavanke, Viševa, Mon- taževa in Kaninska skupina v Italiji pa sploh. T ako re- koč ni evropske smučarske destinacije, od koder ne bi že kdo poročal. Prav tako so člani oziroma dopisniki smučali na drugih kontinentih: v Maroku, Libanonu, T určiji, Armeniji, Iranu, Čilu, na Aljaski, v Boliviji. Za- nimiva je statistika objav z nekaterih najvišjih vrhov: v 20 letih je bilo 111 objav z (zimskega) Triglava, 50 ob- jav z Grossglocknerja, 15 objav z Mont Blanca in 11 objav z Elbrusa. Precej nepričakovan je tudi podatek, da je o Haute Route (Chamonix–Zermatt) 13 objav, medtem ko je z domače Triglavske smučarske magi- strale zgolj 6 objav. Enako število objav (6) je tudi z Vi- sokega Atlasa v Maroku … Marsikdaj se je zgodilo, da je nekdo poročal o dobrih razmerah na neki turi in naslednji dan je bilo na tisti turi pol Slovenije. Še en dan kasneje tam ni bilo več tako idealnih razmer … Niso pa poročila o razmerah namenjena zgolj informaciji, kam se trenutno splača iti, kje je še dovolj snega, do kam se lahko pripelješ z avtom ipd. Poročila z bolj oddaljenih ali manj pozna- nih tur lahko še čez leta vsebujejo uporabne informa- cije za morebitne ponavljavce. Včasih zgolj kot ideja, pogosto se tudi zgodi, da dopisniki dobimo prošnjo, naj bolj podrobno opišemo potek ture, težavnost in dostop do izhodišča ter podamo druge informacije za tiste, ki tam še niso bili. Prvi zapisi na strani Razmere v gorah so bili skoraj iz- ključno suhoparni podatki o razmerah. Z leti so po- ročila postajala čedalje bogatejša, daljša in so vsebo- vala tudi vedno več osebne note. Ti osebni dodatki so naredili spletno stran še bolj privlačno in so tudi do- pisnike bolj povezali med seboj. Sčasoma je dozorela ideja, da bi se spoznali v živo. Maja 2009 smo vse do- pisnike in bralce Razmer povabili na turnosmučarski piknik. Poleg znanih obrazov iz TK Gora je prišlo kar nekaj zvestih dopisnikov ter drugih ljubiteljev turne- ga smučanja, ki smo jih dotlej poznali zgolj virtual- no. Ob hrani in pijači smo uživali v klepetu, obujanju spominov, izmenjavi izkušenj in kovanju načrtov za naslednjo sezono. Piknik je odlično uspel, zato ga od- tlej organiziramo vsako leto ob koncu smučarske se- zone. Zadnji dve leti je posebna žirija izbrala tudi naj- boljše fotografije, ki so spremljale objave v tisti sezoni, kar je skupaj z razglasitvijo zmagovalcev ter podelitvi- jo nagrad je še dodatno popestrilo piknik. Upam si trditi, da objave o razmerah v zasneženih gorah do določene mere povečujejo varnost zim- skih obiskovalcev gora. Da se ne bi spuščal v predol- go utemeljevanje te trditve, naj navedem, da je najbolj obiskani turnosmučarski forum v Avstriji postavila salzburška služba za varstvo pred plazovi ali da ima koroška GRS na svoji spletni strani samo eno pove- zavo na kako slovensko spletno stran – to je stran TK Gora. Zato objave na Razmerah v gorah nimajo samo zabavne vrednosti, ampak so prispevale k varnosti, kvaliteti in razmahu turnega smučanja. Spletna stran ni edina pomembna dejavnost TK Gora. Priljubljena so tudi predavanja, ki jih redno or- ganiziramo že od svoje ustanovitve. Doslej se je zvr- stilo že 336 predavanj, ki so pokrila zelo širok spekter tem, kot so smučanje, alpinizem, planinstvo in popo- tništvo, trekingi, prva pomoč, vremenski pojavi, var- stvo pred plazovi, predstavitev strokovne literature, zgodovina planinstva, kolesarjenje, uporaba lavinske oziroma ledeniške opreme, padalstvo in še marsikaj. Skozi predavanja smo obiskali malodane vse dežele sveta. Med predavatelji so bili legendarni slovenski alpinisti, himalajci, gorski vodniki, zdravniki, strokov- njaki za vreme, razvijalci smuči, pisci strokovne litera- ture … in seveda mnogi smučarji in gorniki, ki so delili svoja doživetja v gorah. Čeprav so bili nekateri preda- vatelji res zveneča imena, so vsi predavali brezplačno. Če smo le mogli, smo se jim oddolžili z drobnim da- rilcem – kako majico ali kapo z napisom TK Gora. Turni klub Gora je v dveh desetletjih obstoja svojim članom dal kar veliko, vse od skupnih tur do zabavnih druženj ob različnih priložnostih. Za širšo gorniško javnost je pomembno turnosmučarsko obveščanje, ki zajema tako objave na spletni strani kot predava- nja. Zato smo člani TKG lahko upravičeno ponosni na prehojeno pot. m Karikature članov TK Gora so delo Andreja Kelenca. Foto: Igor Jenčič 57 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK Zaton češko- slovenskega zavezništva V lanski oktobrski številki smo se spomnili 120-letnice Češke podružnice SPD v Pragi, ki je bila v tedanjem planinskem dogajanju skoraj dve desetletji izredno aktivna, nato pa je s prvo svetovno vojno in razpadom monarhije praktično čez noč ugasnila. Popolnega mirovanja ni bilo, a naroda sta se takrat znašla vsak v okvirih druge državne tvorbe, od katerih nobena ni čutila posebne potrebe po nekdanjem sodelovanju. Čehi so se povezali s Slovaki in poslej lahko hodili v Visoke Tatre, ki so jim bile prej zaprte, Slovenci pa so se s svojim, z rapalsko mejo zelo okleščenim ozemljem priključili kraljevini Jugoslaviji. PLANINSKA ZGODOVINA Dušan Škodič Češka koča je imela veliko srečo, da med vojno ni bila požgana. T udi kasneje kljub obnovam ni bila povečana, zato je do danes ohranila svoj videz tipične češke kmečke hiše. Foto: Andrej Trošt Nemci in aktivna germanizacija, kar je gnalo nacionalni boj, ki je po naših gorah sejal nove planin- ske poti in koče ‒ vse to je izginilo in izgubilo doteda- nji smisel. Slovensko planinsko društvo je nenadoma zaman iskalo nove izzive in ideje za svoj obstoj. Našle pa so jih predvsem mlajše generacije, ki so se v večji meri začele posvečati alpinizmu in turnemu smuča- nju, kar je v naslednjem desetletju pripeljalo do tako imenovane menjave generacij na čelu SPD, ki so jo povzročili Skalaši. Po zapisih Jiříja Čermáka, najvidnejšega med češki- mi plezalci iz obdobja delovanja praške podružnice, je sodelovanje po razpadu monarhije še najbolj priza- del zakon, ki je zapovedoval, da se morajo ukiniti vse podružnice tujih društev, ki so nekoč delovale zno- traj državnih meja. Šlo je za zakon, ki je imel namen zapreti predvsem nemške klube in njihova turistična društva na področju nove češkoslovaške države, po- družnica SPD v Pragi pa je tedaj na nek način postala "kolateralna škoda". Bogato knjižnico in zalogo svojih številnih publikacij je predala Klubu češkoslovaških turistov (KČT). Povezava nekdanjih planinskih zaveznikov s Sloven- ci je bila komaj še opazna. T uristi so prihajali, a ne več tako množično in organizirano. Češka koča na Spo- dnjih Ravneh pod Grintovcem je v medvojnih letih živela predvsem ob spominih slovenskih planincev in domačinov, ki so zanjo zgledno skrbeli. Tako so ji sredi tridesetih let zamenjali streho in popravili pot iz doline. Občasno je Vestnik še poročal, kaj se dogaja v deže- li graditeljev Češke koče. Treba je priznati, da so bili Čehi na svojih tleh zelo aktivni, saj je imel njihov glavni klub KČT sredi tridesetih let več kot 120.000 članov, gospodaril je s stotinami planinskih koč in hotelov ter skrbel za nekaj deset tisoč kilometrov markiranih poti. Naklada njihovega mesečnika Časopis Turi- stu je štela kar 60.000 izvodov, v precejšnji meri pa je bila pridobljena s članarino. Bogati proračun jim je 58 omogočal, da so v božičnem času uspešno izvajali ob- darovanje otrok revnejših družin. Naša tedanja planinska organizacija je lahko seveda zgolj fantazirala o tako obsežnem programu, kot ga je imel KČT, ki je s svojim delovanjem segal krepko preko delovanja naših planinskih društev. Bilo je sicer nekaj drobnih poskusov, da bi se obnovilo predvojno sodelovanje, vendar razen nekaj bežnih srečanj naših in čeških funkcionarjev, ki so prišli predvsem obču- dovat Bled, Bohinj in Kranjsko Goro, zamisel ni za- živela. Nastopila je druga svetovna vojna, ki je ponovno pre- kinila planinski turizem. Češka koča je imela v pri- merjavi z večino naših koč ogromno srečo. Čeprav so se v njej večkrat na kratko ustavili partizani, njena lo- kacija ni omogočala daljšega bivanja, zato je okupator ni požgal in vojno je preživela v dokaj zadovoljivem stanju. Domačini z Jezerskega so že leta 1945 očisti- li kočo in prinesli nazaj pohištvo, ki so ga pred vojno znosili na varno v dolino. Spomladi leta 1949 je koča iz rok PD Kranj tudi uradno prešla v upravljanje Jezer- janov, ki so postali njeni dolgoletni, zgledni skrbniki. V petdesetih so z Zgornjih Ravni do koče potegnili vodovod, konec šestdesetih pa iz doline še težko pri- čakovano tovorno žičnico za lažjo in nemoteno oskr- bo. Kočo so kasneje večkrat prenovili, kljub temu pa je ohranila svoj izvirni zunanji videz vse do današnjih dni. Ko je leta 1967 na naslov Planinske zveze Slove- nije iz Ostrave priromalo pismo, je povzročilo pravo malo presenečenje, saj je v njem tamkajšnji planinski klub spraševal, ali Češka koča, postavljena leta 1900, še vedno stoji in ali morda obstajajo shranjene vpi- sne knjige izpred prve svetovne vojne. Prejeli so od- govor, da je s kočo vse v najlepšem redu, knjig pa žal niso uspeli najti. Manj sreče je imela njihova druga, Koritniška koča pod Mangartom, odprta leta 1909. Po rapalski raz- mejitvi se je znašla pod Italijo, ki ji nekaj let ni po- svečala pozornosti, saj se je bolj ukvarjala z ureditvi- jo nove meje in njenega zavarovanja kot s turizmom. Propadajočo kočo je odkupil Club Alpino Italia- no (CAI) iz Trsta, jo usposobil in ponovno odprl 10. oktobra 1926 pod novim imenom, rifugio Cla- udio Suvich. Koča ni bila rentabilna, saj njena lo- kacija v Loški Koritnici ni bila ugodna za vzpon na Jalovec, za vzpon na Mangart pa je na sedlu že obsta- jala prenovljena, prvotno še avstrijska Manhart hűtte. Prišla je zima 1932, ki je poleg obilice snega prinesla še tatove. Ti so vlomili skozi streho in odnesli vse po- hištvo, vrata in okna pa pustili na stežaj odprta. Slabo grajena lesena zgradba ni bila kos razmeram, in se je sesedla, je v letniku 1933 poročala revija Alpi Giulie, kjer je še omenjeno, da storilcev niso uspeli odkriti. CAI Trieste se je odločil, da koče na tej lokaciji ne bo več obnavljal. Nekaj več stikov v obdobju po drugi vojni je bilo za- slediti na področju alpinizma. Po novi ureditvi obeh držav potovanja v tujino, zlasti na zahod, še zda- leč niso bila preprosta, vendar so tako eni kot drugi občasno uspeli plezati tudi tam. Večinoma so seve- da oboji pridobivali izkušnje v domačih gorah, Čehi predvsem v Krkonoših in Tatrah, prosto plezanje pa pilili v znamenitih stolpih peščenjaka, v narodnem parku Česky Raj, severovzhodno od Prage. Zaradi te- snejših navezav s Sovjetsko zvezo sta se Čehom zelo približala Kavkaz in Pamir. Alpinisti so se med seboj srečevali, izmenjavali informacije, Planinski vestnik je občasno poročal o zahtevnih vzponih Čehov, ki so se dokaj lahko udeleževali množičnih alpinističnih ta- borov v Sovjetski zvezi. Aktivno so gojili zimski alpi- nizem in se odkrito pripravljali na svoja prihodnja de- janja v gorah Pamirja, Hindukuša in Himalaje. Ko so se v zgodnjih šestdesetih začele njihove naveze poja- vljati tudi v naših Alpah in začele nizati prvenstvene smeri, jih je bilo treba jemati zelo resno. m Koritniška koča pod Mangartom, ki so jo Čehi postavili leta 1909, je za rapalsko mejo nekaj let še živela kot italijanska koča, po tem pa je propadla. Danes lokacijo prerašča gozd, temelji pa so še vidni. Foto: Michele di Bartolomeo Ko so se v zgodnjih šestdesetih začele češke naveze pojavljati v naših Alpah, jih je bilo treba jemati zelo resno. Tako je bilo tudi pri prvi ponovitvi Čopovega stebra v zimskih razmerah. Srečanje z reševalci na Velem polju.Foto: Kazimir Drašler Povezane planinske organizacije Evrope Ustanovljeno Evropsko združenje planinskih organizacij Zadnjo novembrsko soboto lanskega leta je v Nemškem planinskem muzeju v Münchnu potekala ustanovna skupščina Evropskega združenja planinskih organizacij (European Union of Mountaineering Associations, EUMA). MEDNARODNO Zdenka Mihelič O začetkih, razvoju in ciljih EUMA je predsednik PZS Bojan Rotovnik za Planinski vestnik povedal, da je bila v različnih oblikah mednarodnega sode- lovanja planinskih organizacij že več kot dvajset let prisotna potreba po učinkovitem povezovanju na- cionalnih planinskih zvez na evropskem nivoju. " Ak- tivnejše obdobje tovrstnega povezovanja se je začelo leta 2009 s sestankom v Trstu, ki so ga organizirali ko- legi iz Planinske zveze Italije (CAI) in na katerem so sodelovali tudi predstavniki PZS. Od ideje do ustano- vitve EUMA je preteklo osem let in v tem času je bilo potrebno mnogo usklajevanja, saj ni bilo enostavno poenotiti različnih interesov in želja evropskih pla- ninskih zvez. Kljub nekaterim črnogledim napove- dim so se ustanovne skupščine udeležili predstavniki planinskih zvez iz kar petindvajsetih evropskih držav, od tega jih je triindvajset podpisalo ustanovno listino, med njimi seveda tudi PZS. V se to je dobra popotnica novi organizaciji in v PZS upamo, da bo EUMA pri- dobila pomembno vlogo predvsem v odnosih z EU pa tudi v še boljšem sodelovanju med nacionalnimi planinskimi zvezami. Planinstvo je v svetovnem me- rilu najrazvitejše in najbolj vsestransko ravno v Evro- pi, zato je bil že skrajni čas, da smo se evropske pla- ninske zveze povezale in začenjamo skupno pot na področju, kjer do sedaj skoraj nismo sodelovali, in si- cer pri zastopanju interesov planinstva na ravni EU." Ustanoviteljice nove planinske organizacije so na- cionalne planinske zveze Albanije, Avstrije, Belgi- je, Cipra, Črne gore, Češke republike, Francije, Grči- je, Hrvaške, Italije, Lihtenštajna, Makedonije, Malte, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Srbije, Španije in Velike Britanije. Kaj naj bi nova planinska organizacija prispevala k planinskemu svetu? Obstaja zelo širok spekter možnih oblik sodelovanja in skupnih aktivnosti nacionalnih planinskih orga- nizacij Evrope, a zagotovo se bo EUMA v prvih letih delovanja posvečala predvsem iskanju enotnih stališč do predlogov dokumentov Evropske unije s področja gora ter do uveljavljanja teh stališč na ravni EU v raz- ličnih fazah sprejemanja dokumentov. Zagotovo pa je takšna organizacija lahko odlična osnova za boljše spoznavanje med sorodnimi planinskimi organiza- cijami in možnost, kako prek tega priti do izmenjave primerov dobre prakse ali do novih oblik bilateralne- ga sodelovanja, kar lahko koristno vpliva na vse sode- lujoče organizacije. Statut EUMA omogoča različne oblike interne or- ganiziranosti, in tako bo predsedstvo v letu 2018 pri- pravilo predlog, ki ga bodo uskladili s članicami in z Predsedstvo EUMA, z leve Bojan Rotovnik, Ingrid Hayek, Roland Stierle, Jan Bloudek in Juan Jesús Ibáñez Martín Arhiv DAV Ustanovno listino EUMA je podpisalo tri- indvajset planinskih zvez, med njimi tudi Planinska zveza Slovenije (PZS), v petčlansko predsedstvo s šti- riletnim mandatom z možnostjo ponovne izvolitve pa je bil kot eden od treh podpredsednikov izvoljen predsednik PZS Bojan Rotovnik. Člani predsedstva EUMA so še predsednik Roland Stierle iz Planinske zveze Nemčije (DAV), namestnik predsednika Jan Bloudek iz Planinske zveze Češke (CHS) ter pod- predsednika Ingrid Hayek iz Planinske zveze Avstrije (OeA V) in Juan Jesús Ibáñez Martín iz Planinske zve- ze Španije (FEDME). 60 obema regionalnima organizacijama, z Združenjem planinskih organizacij Alpskega loka (CAA) in Zdru- ženjem planinskih organizacij Balkana (BMU). Kot pravi predsednik Rotovnik, naj bi v različnih medna- rodnih planinskih organizacijah čim manj podvajali področja dela oz. naj bi se poskušalo doseči čim več sinergijskih učinkov. "Tako kot na nacionalnem ni- voju je tudi na mednarodnem nivoju za prostovoljno delo težko pridobiti ustrezno usposobljene posame- znike, ki morajo poleg znanja in izkušenj z določene- ga področja obvladati angleški jezik v tolikšni meri, da lahko samostojno delujejo v mednarodnih organiza- cijah," je razložil Rotovnik. Glede podpore novi orga- nizaciji je dejal, da zaenkrat (ker je nova) še ne more imeti podpore EU, ima pa kot prva planinska organi- zacija, ki deluje na območju Evrope, zelo dobre mo- žnosti, da se aktivno vključi v različne postopke v EU. "Glede na podporo skoraj vseh planinskih organizacij Evrope in glede na podporo tako regionalnih planin- skih organizacij, kot sta CAA in BMU, kot tudi Med- narodnega združenja planinskih organizacij (UIAA), pričakujemo tudi priznanje reprezentativnosti za po- dročje planinstva s strani EU," je še dodal Rotovnik. Kakšna so splošna pričakovanja planinskih zveze od nove planinske organizacije? Pričakovanja velike večine članic, izražene na usta- novni skupščini, so previdno optimistične, kar pome- ni, da se članice zavedamo težavnosti in zahtevnosti sodelovanja z organi EU, hkrati pa optimizem kre- pi velika pripravljenost članic za skupno pot do čim enotnejših stališč evropskih planinskih organizacij, kar do sedaj v praksi ni bilo izvedljivo. Šele na podlagi enotnih stališč in čim večje homogenosti lahko pla- ninske organizacije upamo na kakšen uspeh v sodelo- vanju z administracijo v Bruslju. Vsa ostala področja delovanja nove organizacije pa se bodo šele začela oblikovati, zato je za konkretnejša pričakovanja sedaj še prekmalu. Po prvem letu delovanja EUMA bo na takšna vprašanja mnogo laže odgovoriti. Kakšne izzive vidiš pri tem delu kot podpredsednik organizacije? Predsedstvo EUMA je sestavljeno iz petih članov, kar je mogoče na prvi pogled malo glede na predvi- deni obseg dela, a takšna skupina je lahko v organi- zacijskem in logističnem smislu izjemno prilagodlji- va, kar je še posebej pomembno za začetno obdobje delovanja nove organizacije. Osebni izziv je pred- vsem v tem, da poskušam znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil kot predsednik PZS in kot večletni pred- stavnik PZS na skupščinah različnih mednarodnih planinskih organizacij, čim bolje izkoristiti za ustvar- janje konstruktivnega okolja za sodelovanje in eno- tni nastop evropskih planinskih zvez do EU. V EU Predstavniki evropskih planinskih zvez, ustanoviteljic Evropskega združenja planinskih organizacij EUMA Arhiv DAV • EUMA je mednarodna nevladna in neprofitna organizacija s sedežem v Belgiji. • Njen glavni namen je iskanje skupnega stališča evropskih planinskih organizacij do predlogov dokumentov EU, ki pose- gajo na področje dejavnosti v gorskem svetu, ter uveljavljanje skupnih stališč pri ustreznih organih EU. • Članice so organizacije iz držav, članic EU (vključno z državami kandidatkami za članstvo v EU), ter iz tistih evropskih držav, katerih večina ozemlja je geografsko v Evropi. Iz ene evropske države je lahko samo ena polnopravna članica v EUMA. • Uradni jezik je angleščina. • Najvišji organ je skupščina, ki jo sestavljajo predstavniki vseh članic in je organizirana vsaj enkrat letno. • Organizacijo vodi petčlansko predsedstvo. 61 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK se namreč sprejemajo dokumenti, katerih vsebina se potem prenaša v zakonodaje članic EU, in če ni so- delovanja pri pripravi, potem tudi pri implementaciji v nacionalne zakonodaje ni veliko manevrskega pro- stora za morebitno specifiko planinske dejavnosti. PZS in EUMA PZS je trenutno včlanjena v devet različnih medna- rodnih organizacijah in v vseh skušajo biti predstav- niki aktivni na tistih področjih, za katere PZS oce- njuje, da so zanjo pomembna in da lahko z aktivnim sodelovanjem tudi nekaj pridobi. "Upam in želim, da bo EUMA s svojim delom in razvojem postala orga- nizacija, v katero bodo nacionalne planinske zveze Stanje zaprtih poti 7. 1. 2018 Zaradi viharnega vetra v decembru je na planinskih poteh mnogo podrtih dreves. Trenu- tno stanje na planinskih poteh si lahko ogledate na spletni strani https://stanje-poti.pzs.si/. Spoštovani naročniki Planinskega vestnika, v naslednji, februarski številki PV bo priložena položnica za plačilo naročnine na Planinski vestnik za leto 2018. Do konca januarja imate še čas, da si priskrbite članski popust. Kaj morate za to storiti? Sklenite ali podaljšajte svojo planinsko članarino do konca januarja 2018 in na položnici bo upoštevan 25 % članski popust. Planinsko članarino lahko uredite v izbranem PD, na sedežu PZS ali na spletu (https:// clanarina.pzs.si) Več informacij dobite na 01 43 45 690, pv@pzs.si, pzs.si delegirale svoje predstavnike, ker bodo menile, da to prinaša obojestransko korist. Glede na to, da je PZS tako po vsebini dela kot po razširjenosti planinstva v mednarodnem planinskem okolju prepoznavna kot ena izmed najaktivnejših organizacij, sem skoraj pre- pričan, da bo imela PZS še več predstavnikov v orga- nih EUMA," je o možnostih vključevanja predstav- nikov PZS v novo evropsko planinsko organizacijo razložil Rotovnik, podpredsednik EUMA. V PZS so predlog za ustanovitev EUMA obravnava- li in potrdili na različnih organih, na več sejah pred- sedstva in upravnega odbora PZS, na skupščini PZS 2016 in na sestanku predstavnikov PZS v mednaro- dnih organizacijah januarja 2017.  m Pot na Kamniško sedlo, 8. januarja 2018 Foto: Ivan Resnik 62 Mosedale je po primerjavi slik z vzponov pred potresom in po njem dejal: "Hillaryjeve stopnje ni več. Zrušenje le-te pomeni konec nekega obdobja, saj je bil ta predel neločljivo povezan z zgodovino vzpo- nov na Everest, zato je velika škoda, da je izginil tako pomemben del alpinistične folklore." Ta zadnji težji odsek pred vrhom Everesta so poime- novali po novozelandskem alpinistu Edmundu Hil- laryju, ki se je skupaj s šerpo Tenzingom Norgayjem 29. maja 1953 (kot je evidentirano) prvi povzpel na najvišjo goro sveta. Nekdaj več ali manj skalna sto- pnja, ki je sedaj le še bolj kot ne snežno pobočje, je bila na 8790 metrih nadmorske višine jugovzhodne- ga grebena na nepalski strani gore nad Južnim vrhom (8750 m). Znamenitega velikega balvana v tem skla- du ni več. Strokovnjaki domnevajo, da je bil za steno usoden rušilni potres, ki je leta 2015 močno prizadel Nepal, hkrati pa dopuščajo tudi možnost, da je krivec za izginotje stopnje gravitacija. Mosedaleovo izjavo o zrušenju Hillaryjeve stopnja sta potrdila tudi izkušena ameriška plezalca Garrett Madison in Ben Jones, ki sta vrh Everesta dosegla ko- nec maja 2017. Madison je razložil, da imamo na- mesto Hillaryjeve stopnje sedaj snežno pobočje pod 45-stopinjskim kotom ter da bo dejansko plezanje se- daj manj zahtevno, saj ne bo šlo več za plezanje po navpičnem skalnem delu, ampak le za golo vzpenja- nje po snežnem pobočju s pritrjenimi vrvmi. V preteklosti so se v tej točki oblikovale dolge in ne- varne čakalne vrste, pogosto sta bili nameščeni dve fi- ksni vrvi – ena za vzpon, druga za spust, in sicer z na- menom, da ne bi prihajalo do zamaškov, čeprav brez velikega uspeha. Ker se je stopnja porušila, pa ni na- tančno znano, ali bodo tudi v bodoče pritrjevali po dve vrvi. Mosedale v nasprotju z Madisonom opo- zarja, da bo zaradi novih razmer ta del zahtevnejši in nevarnejši, čeprav bo šlo sicer za lažje vzpenjanje po snežnem pobočju, kar bo sicer za neizkušene plezal- ce in gornike pomenilo manj plezanja, vendar pa bo del tvoril ozko grlo, saj bo na račun ogromnih nesta- bilnih skal na smeri težko namestiti še vrv za sestop. Kar pomeni, da bodo nastajali zastoji in bodo plezal- ci morali pri nizkih temperaturah in na visoki nad- morski višini čakati dlje časa na sestop med vzponom ostalih. "Če je dan lep, ni toliko pomembno, ali čakaš eno uro ali dve. Če pa se vreme spreminja, sta dve uri čakanja tik pod vrhom lahko že vprašanje življenja ali smrti," je še dodal Mosedale. m Hillaryjeva stopnja leta 2017 (leva slika) in leta 2013 (desna slika), kjer je dobro viden znameniti veliki kamniti balvan, ki ga danes ni več. Foto: David Liaño SPREMEMBE Zdenka Mihelič Everest brez znamenite Hillaryjeve stopnje Že lani maja so alpinisti poročali, da se je pod vrhom 8848 metrov visokega Mount Everesta zrušila znamenita Hillaryjeva stopnja, ki je kot dvanajstmetrska navpična stena veljala za zadnjo večjo oviro pred dosegom vrha najvišje gore sveta. Na skupščini Azijskega združenja planinskih organizacij (UAAA) je vest kot verodostojno dejstvo potrdil tudi Ang T shering Sherpa, nekdanji predsednik UAAA in Planinske zveze Nepala, ki je podal tudi podrobno poročilo o odpravah v Nepalu od jeseni 2016 do jeseni 2017. Novico o sesutju Hillaryjeve stopnje je svetu sporočil britanski alpinist in vodja komercialnih odprav Tim Mosedale; potem ko je 16. maja 2017 že šestič stal na Sagarmati oz. Everestu, je za BBC in Planet Mountain potrdil domneve iz leta poprej, ko so alpinisti po prvih vzponih po rušilnem potresu leta 2015 posumili, da znamenite stopnje ni več. Zaradi velike količine snega na vrhu Everesta pa takrat niso mogli ugotoviti, ali je skalni del izginil ali je le globoko pod snegom. Od simplonskih rid do prvega sestanka orga- nizacijskega odbora tekmovanja je minilo nekaj me- secev, točneje kar cel letni čas. Od zgodnjega poletja naprej pa se je začelo vse skupaj odvijati precej hitreje. Ideje in želje so vodile k dogovorom o obliki tekmo- vanja, ti k sestankom s športnimi in političnimi ob- činskimi veljaki, nato k iskanju drugih partnerjev in končno k preureditvi plezalne stene in športnega par- ka pred njo v prvovrstno športno prizorišče. Prvovrstno in edinstveno prizorišče je bilo plod na- štetega sosledja dogodkov, predvsem pa nikoli pre- štete količine opravljenih prostovoljnih ur skoraj pet- desetčlanske ekipe, ki je na takšen ali drugačen način poskrbela, da smo 2. decembra 2017, nekaj po 20. uri, več kot zadovoljni, izklopili razsvetljavo plezalne 1 Slovensko-hrvaško-srbski pokal. Štirke, devetke, led, les in granit v središču mesta Evropski pokal v lednem plezanju Domžale 2017 Z novo plezalno steno na domžalski garažni hiši se je vse spremenilo – tudi pogovor med vožnjo z lanskega lednoplezalnega tabora Alpinističnega odseka Planinskega društva Domžale. Ne spomnim se več, kako smo med vožnjo nekje med vzponom na prelaz Simplon pomislili na organizacijo tekme. Med ogledovanjem sinjemodrih ledenih skulptur smo najprej sanjali o organizaciji tekme pokala SHS, 1 ampak tekma evropskega pokala, uf, to bi šele bil zalogaj, smo si mislili. In res je bil pošten zalogaj, ki si ga je več kot uspešno razdelilo skoraj štiri ducate prostovoljcev, večinoma članov domžalskega alpinističnega odseka oz. planinskega društva. LEDNO PLEZANJE Matej Ogorevc stene in se ob zvokih priljubljenih slovenskih glasbe- nikov predali občutkom "zmagoslavja". Tekmovanje je potekalo pod okriljem Mednarodne- ga združenja planinskih organizacij (UIAA) in po- kroviteljstvom Občine Domžale, organizirala pa sta ga Planinsko društvo Domžale in Komisija za gorske športe Planinske zveze Slovenije. Zatakni, zabij, poštirkaj je bil moto petnajstih tek- movalk in tridesetih tekmovalcev iz dvanajstih dr- žav, ki so se prvič zbrali na tekmi evropskega pokala v lednem plezanju. Vsi so se najprej "spoznali" z dve- ma kvalifikacijskima smerema, najboljša osmerica tako gospodičev kot dam pa je prekrižala ledna orod- ja tudi v večernem finalu. Smeri je z veliko mero do- mišljije in iznajdljivosti, stena je namreč precej nizka, pripravil Janez Svoljšak, Škofjeločan z zmagovalnimi izkušnjami s svetovnega pokala v lednem plezanju, zagotovo najprimernejši postavljavec tekmovalnih lednoplezalnih smeri na južni strani Alp. T o so potr- dili tudi tekmovalci in tekmovalke, ki so v anketnem vprašalniku večinoma pohvalili tako smeri kot orga- nizacijo in izvedbo tekmovanja. Vrnimo se h glavnim akterjem tekmovanja. V ženski konkurenci je bila nepremagljiva trikratna svetovna prvakinja, Italijanka Angelika Rainer, ki ji je kot edini finalistki uspelo priplezati na vrh smeri. "V Domžalah je bilo odlično tekmovanje, pohvala organizatorjem in postavljavcu smeri, ki so dobro opravili svoje delo. Zelo sem vesela, da mi je uspelo zmagati," je bila za- dovoljna favoritinja domžalske tekme. Drugo mesto si je pred nekaj stoglavim občinstvom priplezala Ni- zozemka Marianne Van der Steen, tretje pa, navkljub štirimi šivom po poškodbi v kvalifikacijah, Francozi- nja Coralie Jary. Moški finale je, za razliko od ženske- ga, postregel s kar tremi vrhovi, zato je o zmagovalcu odločal čas. Z  granitnimi oprimki, lesenimi deska- mi in ledenim sodčkom je najhitreje opravil Francoz Louna Ladevant. "Imenitno tekmovanje je za nami. Foto: Urban Urbanc 64 Pred prvo tekmo v sezoni nisem bil najbolj prepričan o svoji formi, zato me je zmaga zares presenetila. Pri tem so mi pomagali glasni navijači, vzdušje je bilo res odlično," je bil navdušen francoski reprezentant, ki je ugnal srebrnega Švicarja Lukasa Goetza in bronaste- ga Rusa Nikolaja Primerova. Med slovenskimi tekmovalkami je bila najuspešnej- ša Marija Jeglič (PD Ljubljana Matica), v kvalifikaci- jah celo četrta, napaka na lednem sodu v finalu pa ji je prinesla končno sedmo mesto. "Zelo sem zadovoljna, da sem bila mirna in sem lahko zbrano plezala. Smeri so bile zelo dobre, za kar gre pohvala postavljavcu Ja- nezu Svoljšaku, tako v kvalifikacijah kot v finalu, ko- likor sem plezala, potem pa opazovala preostale tek- movalke. Bilo je težko, više je začelo 'navijati', gibi so bili tehnično zahtevni, v kvalifikacijah pa se je vide- lo, da so imele več težav tekmovalke, ki niso navaje- ne plezati v ledu ali lesu oz. zabijati cepinov," je pove- dala Ljubljančanka, ki pa je pred domačimi navijači imela nekaj treme. Slovenske barve je sicer zastopa- la sedmerica tekmovalcev. Poleg Jegličeve še Sara Jaklič (PD Kranj), Maja Šuštar (PD Domžale), Jaka Hrast (PD Domžale), Nace Grgorinič (PD Kranj), Ed- vin Nepužlan (PD Železničar Ljubljana) in Uroš Grilj (PD Ljubljana-Matica). Domžalska preizkušnja je bila hkrati tudi sklepno dejanje petega odprtega slovensko-hrvaško-srbske- ga pokala v lednem plezanju, v katerem sta slavi- la Slovenca Maja Šuštar in Jaka Hrast. Tradicional- nim prizoriščem na Češnjici pri Kropi, v Bjelovarju in Zagrebu se je letos prvič pridružila tudi srbska Ov- čar Banja. Srbski organizatorji so se odlično izkazali, zato lahko pri njih upravičeno pričakujemo ponovno tekmo. Širi pa se tudi interes med drugimi državami s področja nekdanje Jugoslavije in v nekaterih dru- gih državah iz soseščine. Že na Bjelovarski tekmi je sodelovala tudi tekmovalka iz Bosne in Hercegovine, tako da se tudi zato se lahko nadejamo nadaljnje širi- tve tekmovanja.  m Plezanje po ledenih svečah, ki so v resnici lesene. Foto: Urban Urbanc Foto: Urban Urbanc Zamisel, da bi dvostransko metalizirano foli- jo (DMF) uporabili za izdelavo improviziranih nosil, smo prvič preizkusili leta 2007 na Zdravstveni fakul- teti Univerze v Ljubljani. Primere prenašanja pone- srečenca z DMF navaja tudi Magdič (2011), potreb- nega pa je bilo še kar nekaj časa, da smo idejo tudi laboratorijsko preizkusili (Tatar, 2016). V nadaljeva- nju opisujem prirejen postopek izdelave takih nosil (Derganc, 1994, in Ahčan, Slabe in Šutanovac, 2008) ter predstavljam ključne ugotovitve izvedenih testov: kakšna je nosilnost DMF in kakšna je subjektivna ocena prenašanja na DMF (Magdič, 2011, in Slabe, T atar in Kovačič, 2017). 1 Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani Postopek improvizacije nosil Na razgrnjeni DMF (160 × 210 cm) nekoliko zapogne- mo obe krajši stranici (približno 10 cm, odvisno od ve- likosti poškodovanca) in jo s tem na teh mestih ojača- mo (Slika 1). Folijo lahko dodatno utrdimo s tremi do petimi široko zloženimi trikotnimi rutami, ki jih polo- žimo v oba zapognjena dela DMF , ostale tri pa po eno pri plečih, v ledvenem delu in pod stegni oz. v razmiku približno 50 cm. Večjo čvrstost nosil dosežemo tudi s sočasno uporabo dveh folij, tako da položimo eno preko druge. Prvi par pohodnih palic skupne dolžine okrog 200 cm (ali primerno močan drog), ki smo ga povezali s povojem (ali z vrvico ali z lepilnim trakom), položimo po dolžini na 85 cm širine DMF . Ožji del fo- lije ter trakove rut, če smo jih uporabili, zapognemo Tanka, a vzdržljiva rešilna bilka Improvizirana nosila iz astronavtske folije Dobršen del poti je bil za nami in skrajni čas je že bil, da se okrepčamo. Prehoditi Polhograjske dolomite od Zaplane do Škofje Loke v enem dnevu le ni mačji kašelj! Še zlasti ne, ker smo imeli v ekipi kar nekaj "drobiža". Najmlajše Mance je prav hitro zmanjkalo, nas pa je priganjal čas. S pomočjo dveh parov pohodnih palic in astronavtske folije smo naredili zasilna nosila in nanje preložili dekliča. Pokrili smo ga še z jopico in nadaljevali s pohodom. Štirje prostovoljci smo zaspanko nesli kakšno uro, preden je zopet prišla k sebi. Začudena je otresla z glavo in sama nadaljevala pot vse do cilja. VZGOJA Damjan Slabe 1 Postopek izdelave improviziranih nosil iz DMF Foto: Damjan Slabe SLIKA 1 SLIKA 2 SLIKA 3 66 preko prvega para pohodnih palic (Slika 2). Drugi par palic položimo preko dveh slojev folije v razmiku širi- ne bokov ponesrečenca (približno 50  cm). Nato pre- pognemo preko drugega para palic oz. droga še pre- ostanek folije (Slika  3). Na tako pripravljena nosila prestavimo poškodovanca v ustrezen položaj, odvi- sno od vrste poškodbe in splošnega stanja. Za varen prenos poškodovanca s tako improviziranimi nosili je potrebnih šest oseb, po ena pri vsakem »ročaju« ter po ena v sredini na levi in desni strani nosil. Nosilnost DMF Nosila, pripravljena z uporabo DMF in dveh drogov po opisanem standardnem postopku (brez dodatnih ojačitev), so zdržala obremenitev do 172,5 kg. V nad- zorovanih pogojih smo na improviziranih nosilih uspešno prenesli vseh 35 preiskovancev (v povprečju težkih 70 kg, najtežji je tehtal 115 kg), ne da bi se DMP kadar koli strgala. Ob upoštevanju previdnostnih ukrepov (uporaba rokavic, izogibanje predmetom oz. površini z zareznim učinkom), s katerimi se izo- gnemo poškodbam folije zaradi ostrih robov, je mo- žno s pomočjo šestih oseb zgolj na razgrnjeni foliji (na enem sloju) prestaviti poškodovanega na standardna nosila, vakuumsko blazino oz. ga prenesti na kratki razdalji. Pri naših preizkusih prenašanja so bile pro- blematične zlasti namerno povzročene poškodbe na robovih krajših stranic folije, kar potrjuje, da se DMF lahko pretrga že ob manjših učinkih zareznih sil. Ocena doživljanja prenosa z DMF Trikotne rute, ki jih uporabimo za dodatno ojačitev nosil iz DMF, ne vplivajo na večji občutek varnosti med prenosom, vendar so objektivno gledano tako nosila varnejša. Po prenašanju so bili preneseni na splošno pozitivno presenečeni in so opredelili prenos na nosilih iz DMF kot relativno varen. V primerjavi mnenj prenesenih posameznikov na nosilih z odejo in tistih z DMF se je odeja sicer izkazala za boljšo iz- biro. Nosila, narejena iz DMF in z gladkimi čvrstimi drogovi, so dovolj čvrsta, vendar so preiskovanci, ki smo jih na takih nosilih prenesli s pomočjo štirih oseb, poročali tudi o nelagodju med prenašanjem. Alumi- niziran kapton daje DMF kljub njeni majhni debelini izjemno trdnost (Kraft, 2013), vendar se folija ob taki uporabi razteguje, podlaga nosil pa postane usločena. Pomembna je tudi usklajenost reševalcev, saj z uskla- jenim prenašanjem nosila manj nihajo in dajejo večji občutek stabilnosti. Po prenosu so bili tudi prenašal- ci začudeni nad vzdržljivostjo nosil iz DMF. Nestabil- nost prenašanja z nosili iz DMF zmanjšamo z večjim številom oseb (vsaj šest), ki sodelujejo pri prenosu. Ob- čutek varnosti prenesenega pa bi povečala tudi razla- ga, da so bila nosila iz DMF v raziskavah že preverjena. Gore so mikavne, dokler gre vse po načrtu, lahko pa se hipoma znajdemo v zelo zahtevnih razmerah. To še zlasti velja v primeru poškodbe ali nenadnega obo- lenja. T akrat so na preizkušnji vse naše zmožnosti: te- lesna in duševna klenost, iznajdljivost, znanje in spre- tnost. V takšnih trenutkih so improvizirana nosila z uporabo DMF, kljub njihovim omejitvam, možna re- šitev. m Viri 1. Magdič, D. 2011: Uporaba dvostranske metalizirane folije v prvi pomoči. Diplomsko delo. Ljubljana, Zdravstvena fakulteta. 2. Tatar, D. 2016: Evalvacija nekaterih možnih načinov uporabe dvostranske metalizirane folije v prvi pomoči. Diplomsko delo. Ljubljana, Zdravstvena fakulteta. 3. Derganc, M. 1994: Osnove prve pomoči za vsakogar. Ljubljana, Rdeči križ Slovenije. 4. Ahčan, U., Slabe, D., Šutanovac, R. 2008: Prva pomoč: priročnik za bolničarje. Ljubljana, Rdeči križ Slovenije. 5. Slabe, D., Tatar, D., Kovačič, U. 2017: Dvostranska metalizirana folija kot možni pripomoček za izdelavo improviziranih nosil. Ujma, 31 (v tisku). 6. Kraft, A. 2013: Charting the Curiosities at JPL. Discover, 34 (8): 10–1. Pohodniški nahrbtniki. Vsi letni časi, vse poti. Na voljo v: Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj) www.factorystore.si PLANINSKI VESTNIK januar 2018 67 Ko prideš v poznem septembru, je struga po- časna, včasih suha, mlake vode se pretakajo in odkri- vajo velika kamnita usta na dnu soteske. Pozimi in spomladi je pesem reke drugačna. Divja voda vzbuja negotovost in grozo. Tako je pot – prava ferata, za- varovana plezalna pot – psihično morda manj zah- tevna v poznem poletju, takrat, ko je reka mirna in se najbolj žgoča vročina že umakne. Pot je avantura. Odkriti začetek – to je že zgodba. Iz Šibenika drviš proti Drnišu, v Pakovem selu zaviješ levo, prečkaš most v kanjonu Čikole, po ovinkih zle- zeš na planoto. Slediš vsem smerokazom za Drniš, torej se držiš desne vse do označenega odcepa v vas Bašići. Pol kilometra dalje na vstopu v zaselek parki- raš. Spraševati ni smiselno, domačini ne vedo nič o kakšni zavarovani plezalni poti. Vseeno obstaja maj- hen orientir. Ena od hiš na levi strani vaške cestice, že krepko pomaknjena v polje, ima na vrtu Mariji- no kapelico. To vprašaš. Ko najdeš kapelico, slediš mimobežnemu kolovozu, ki počasi zavija v desno in Kanjon reke Čikole Via ferata Ure v kanjonu so ure, ki jih imaš rad. Ure med orjaškim modrim nebom in velikim rdečim večerom. Višnjevi griči kamenja valovito spreminjajo barve kakor noč in spet dan. Reka teče v kanjonu. Imenitna zelena cesta v dalmatinskem slogu. Mehko in gotovo se giblje v ozki dolini, vtisnjena v skale, igra vode na spinetih osušene dežele. DOŽIVETJE Aleš Nosan Kanjon proti zahodu Foto: Aleš Nosan 68 privede do roba kanjona. Tam se začnejo možici in markacije in hitro sledi začetek zavarovane plezal- ne poti. Prvo zahtevno mesto je takoj na vstopu. Varovala so zanesljiva, poti ni, stopaš na trenje. T eh nekaj metrov premagaš, pot takoj postane lažja, ugnezdi se v lepo naravno polico, ki reže desni breg kanjona vse do iz- stopa. Vse naprej je čisti užitek. Polica se malo vzpe- nja, nekaj sestopa, včasih moraš stopnjo više ali niže, jeklenice in skobe so varne, nove, odlično speljane. Zdaj lahko gledaš. Kanjon teče pod tabo, ob tebi, nad tabo, njegove stene so strme, prepadne, včasih prileti kamen, sem in tja vidiš jastrebova krila. Čikola, naj- daljši pritok Dalmatinske Krke, izvira pod Svilajo. Po mirnem toku čez Petrovo polje vstopi v kanjon, zdaj se pretvori v divjo reko, ustvarjajočo majhna jezerca, brzice, slapove, draslje in okljuke. Globina kanjona je tudi do sto trideset metrov. Poleti je reka suha, sote- ska je svet za soteskanje, plezanje, pešačenje – počasi ga odkrivajo ljubitelji športov v naravi. Pokrajina, kjer se zdaj giblješ, je značilen kras. V es čas po polici, ki nezmotljivo išče zanesljive prehode. Na polovici se varovala spustijo čisto nad strugo, le me- ter te loči od reke. T am te je strah, divjina je popolna. Kako je šele pozimi, ko prestopaš tik nad podivjano silo in se ti zdi, da te bo ujelo strašno vodovje. Za- dnji hip, res zadnji, te skoba spet potegne navzgor. T o je drugo zahtevno mesto zavarovane plezalne poti. Dvesto osemindevetdeset rastlinskih vrst so našteli v kanjonu, štiri vrste rib, dvaindvajset vrst sesalcev, štiri vrste dvoživk. Kolonij netopirjev je seveda naj- več v obeh jamah, Topli peći in Špilji v Brini, kjer so našli tudi sledove ledenodobnega človeka. Počutiš se zelo pustolovsko. Kot na snemanju filma o Divjem zahodu. Sonce sije tudi točno opoldne. Bliskanje iz Informacije Zahtevnost: Zavarovana plezalna pot A/B, 2 x D. Oprema: Samovarovalni komplet, rokavice, čelada. Izhodišče: Bašići. Sem se pripeljemo po cesti Šibenik–Drniš. Časi: Bašići–vstop v zavarovano plezalno pot 30 min. Zavarovana plezalna pot 3 h Izstop–cesta 30 min. Cesta–Bašići 45 min. Skupaj 5 h Seveda se da vse opraviti bistveno hitreje, saj na polovici zavarovane plezalne poti varovanje ni potrebno. njegovih žarkov se odbija v žadasti vodi. Čisti stožci kanjona poskakujejo za tabo in tam je tudi nekaj dre- ves goste globine. Ta stara pogumna drevesa s kro- šnjami v obliki mehiških klobukov te spominjajo na kavbojske filme. To je stari svet dalmatinskega juga, toplina v očeh. V zadnjem delu se ferata počasi vzpe- nja, nenaporno leze navzgor, iščoč izstop iz kanjona. Skalna zareza ob tebi je zdaj res veličastna. Razvali- ni dveh nekdaj mogočnih trdnjav, Gradine v Drnišu in Ključice v spodnjem toku Čikole, zapirata vizuro globoke doline. Razgledišče na koncu je pravi poči- tek, sonce se uliva v kamen, zaliva stene in pada v eni sami zlati črti, kakor bi spočenjalo nekaj od Boga. Vrnitev je spet avantura. Po brezpotju diagonalno prečkaš planoto, orientacija ti je planina Svilaja na vzhodu ali še bolje: z razgledišča slediš kolovozu, levo vidiš na začetku zgodbe omenjeno cesto, ki se vzpenja iz kanjona. Dosežeš jo točno na odcepu za vasico Ključ. Dvigneš prst in prijazni domačini (sem in tja kdo pripelje mimo) ti olajšajo štiri kilometre, ki te ločijo od Bašičev in avtomobila.  m Pot je avantura. Foto: Aleš Nosan Polica nezmotljivo išče zanesljive prehode. Foto: Aleš Nosan 69 januar 2018 PLANINSKI VESTNIK Odlikovani prizadevni planinski delavci Najvišja priznanja PZS za leto 2017 Planinska zveza, ena največjih in najbolj množičnih nevladnih organizacij v Sloveniji, kot skromno nagrado in izraz spoštovanja vsako leto podeljuje posameznikom najvišja priznanja za njihovo dolgoletno prizadevno, prostovoljno delo v tej organizaciji. PLANINSKA ORGANIZACIJA Zdenka Mihelič Priznanja za leto 2017 je planinska organizacija po- delila na svečani slovesnosti v Mislinji 2. decembra. Na podelitvi, ki jo je PZS pripravila v sodelovanju s Planinskim društvom (PD) Mislinja in Občino Mislinja, je kot slavnostni govornik nagrajence na- govoril nekdanji vrhunski alpinist in pedagog Ivan Kotnik: "To je prireditev, ko se na svečan, dostojen in spoštljiv način zahvalimo za odlično dolgoletno delo vsem tistim planinskim delavcem, ki so zaje- ten kos svojega, predvsem prostega časa namenili delu v planinskih organizacijah." Vsem prejemni- kom priznanj je tudi čestital z željo, naj bodo njiho- vi koraki še naprej čvrsti in varni vedno in povsod. Zbranim so spregovorili tudi ministrica za obram- bo Andreja Katič s poudarkom na pomembni vo- jaški gorniški tradiciji Slovencev, podpredsednik Prejemniki svečanih listin, najvišjih priznanj PZS, za leto 2017 s podpredsednikom PZS Mirom Erženom in ministrico za obrambo Andrejo Katič Foto: Bojan Šinko 70 PZS Miro Eržen, ki je poudaril, da je predano in nesebično prostovoljsko delo v vseh osnovnih vse- binah temelj planinske organizacije, na kar so po- nosni, saj to med drugim daje tudi pečat pozitivne družbene prepoznavnosti, ter župan Občine Misli- nja mag. Bojan Borovnik in predsednik PD Mislinja Ivan Arko. Prireditve, ki so jo kulturno obogatili kvintet Pojoči gorniki, mešani komorni zbor Carinthia Cántat in folklorna skupina Rej, so se udeležili tudi častni član PZS Franci Ekar, predsednik Ribiške zveze Sloveni- je dr. Miroslav Žaberl, policijski svetnik Rajko Li- kozar Šimunkovič, v. d. direktorja Triglavskega na- rodnega parka Janez Rakar, vodja izpostave UZRS Slovenj Gradec Alan Matijevič in predsednik Med- društvenega odbora planinskih društev Koroške Mirko Tovšak. Vsi skupaj so si po koncu podeli- tve ogledali še razstave Lepote Mislinje skozi foto objektiv Foto-firbcev sekcije DU Mislinja, klekljaric DI Mislinja in likovnih del učencev OŠ Mislinja ter obiskali rojstno hišo slikarja Jožeta Tisnikarja. Svečane listine, najvišja priznanja PZS za leto 2017, so prejeli Rudolf Ambrož (PD Radlje ob Dravi) za dolgoletno delo v PD, predvsem na gospodarskem in vodniškem področju ter za delo z mladimi, Ja- nez Brojan (PD Dovje - Mojstrana) za zelo preda- no dolgoletno delo na področju planinstva, pove- zovanje z GRS in za nesebično pomoč planincem, ki so se znašli v nesreči, Franc Bricman (PD Misli- nja) za neutrudno delo domačem društvu in pri vo- denju planincev, Peter Čufer (PD Podbrdo) za velik prispevek pri obnovi koče na Črni prsti in izgradnji žičnice do nje ter za vodenje kronologije zgodovine gorništva v Baški grapi, Anton Marko (PD Šempe- ter v Savinjski dolini) za dolgoletno delo v PD in za zasluge pri spodbujanju k množičnemu planinske- mu udejstvovanju v občini Žalec, Ljudmila Merc (PD Prevalje) za zelo obsežno in prizadevno delo v PD, predvsem na gospodarskem in finančnem področju, Franc Onič (PD Poljčane) za dolgoletno delo na področju vodništva, orientacije in marka- cijskega dela, Bogdan Rojc (PD Sežana) za dolgole- tno vsestransko delo v PD, predvsem na področju vodništva in za velik prispevek pri razvoju planin- skih aktivnosti odraslih, Anton Šterban (PD Laško) za izjemno obsežno, predano delo v PD in PZS in za več kot petdesetletno vodenje planincev po go- rah, ter Ivan Velikogne (PD Paloma Sladki Vrh) za dolgoletno zelo prizadevno delo v PD, predvsem na področju planinskega gospodarstva. Spominske plakete PZS, ki jih podeljuje PZS ob ži- vljenjskih jubilejih svojim najzaslužnejšim članom za njihovo dolgoletno zvesto in uspešno delo, so za petinšestdeset let prejeli Marko Dakskobler (PD Podbrdo), Alojz Jerman (PD Kamnik), Franc Kržan (PD Brežice), Zvonko T avčar (PD Javornik Koroška Bela), za sedemdeset let Franc Breznikar (PD Rim- ske Toplice), Marija Kotnik Čreslovnik (PD Preva- lje, posthumno), Franc Donša (PD Mura Murska Sobota), Stanislav Golob (PD Kum Trbovlje), Ma- rija Lesjak (PD Vinska Gora), Peter Orešnik (PD Ljubno ob Savinji), Marica Praznik (PD Krka Novo mesto), Ljudmila Požun (PD Rimske T oplice), Olga Rener (PD Križe), Rozalija Skobe (PD Krka Novo mesto), Mirko T ovšak (PD Mislinja), Marjan Zupan (PD Kum Trbovlje), za petinsedemdeset let Aleš Arih (PD Maribor Matica), Karel Mali (PD Poljča- ne), Danica Padjan (PD Vrelec Rogaška Slatina) in za osemdeset let Vinko Caf (PD Ruše) in Matevž Pogačnik (PD Radovljica). V imenu vseh prejemni- kov priznanj se je za izkazano čas zahvalil Rudolf Ambrož. Na prireditvi so podelili tudi priznanja vodstva PZS za posebne dosežke v letu 2017. Zlati častni znak so prejeli Roman Benet in Nives Meroi za vse alpini- stične dosežke in promocijo alpinizma, Stojan Bur- nik za zelo obsežno delo pri izobraževanju in uspo- sabljanju alpinistov in planincev, Elizabeta Gradnik za izjemen prispevek pri zbiranju in ohranjanju slo- venske planinske zgodovine in družba Eles, d. o. o. za dvajsetletno sodelovanje in pomoč na več po- dročjih planinstva. Pohvali PZS pa sta prejeli Na- talija Štular za izjemno delo na področju muzejske pedagogike in Petra Udrih za magistrsko delo Do- ločanje ogroženosti zaradi snežnih plazov v Kamni- ško-Savinjskih Alpah s pomočjo geografskih infor- macijskih sistemov.  m PLANINSKI VESTNIK januar 2018 71 LITERATURA Vladimir Habjan, Irena Mušič Ha- bjan: Alpe brez meja. Najlepši vrho- vi Vzhodnih Alp. Ljubljana, Sidarta, 2017. 256 str., 34,90 EUR. Kadar se je nekdanjemu uredniku Planinskega vestnika Tinetu Orlu ujel v uredniško malho posebno toplokr- ven spis, mu je srce zaigralo in za oce- no se je zatekel v antično sentenčnost: "Ex ungue leonem!" (Po šapi spoznaš leva!). Za pohvalo uspelega izdelka se mu je le bleščeča latinska klasika zde- la dovolj izbistrena in udarna. V Orlove čevlje je stopil zdaj urednik in pisec predgovora zgoraj v naslovu na- vedenega vodnika Andrej Mašera, ki nas je za oceno Habjanove stvaritve razveselil (ali poučil?) z motom For- tis est, qui se vincit. (Močan je tisti, ki premaga sebe.). Morda nam prvi hip ni docela jasno (tu mislim le na sebe), na katero plat alpinizma se veže zna- meniti izrek, očitno pa stopa (ali želi stopati) v korak s Habjanovim vodni- kom, in, sklicevaje se na tisočletja utr- jeno klasiko, krona spoznanje, da nas v športu nič manj kot v modroslovnih globinah in širjavah nagrajujejo du- hovne vrednote. Naš vodnik seveda ni modroslovni uč- benik ali pesniška zbirka, toda skozi debele plasti zunanjih učinkov se na- zadnje dotipamo prav do teh. Dano mi je bilo to doživeti, ko so ob listanju po vodniku izza zgodovinskih kulis vsta- jali stari znanci. V vodniku sem zagle- dal svoj obraz, ki me je čakal na več kot polovici tu opisanih vrhov, kot da je vodnik moja knjiga spominov – in slo- vesa. "Prijazno me pospremite zdaj, ko stopam po dolini navzdol," je rekel Kugy. Ne bi se čudil, če bi dognal, da je še marsikateri bralec tega vodnika na njegovih straneh srečal samega sebe in se vznemirjen in pomirjen zatekel v skrit kotiček, da v miru pregleda in pretehta svoje (!) bogastvo. Pa se za hip poslovimo od lirske- ga drhtenja in poudarimo trdo reali- stično, vodniško plat našega vodnika. Brez skrbi! Opisi so zanesljivi, iz prve roke, ker sta avtorja vsak korak, ki sta ga ovekovečila v knjigi, sama preho- dila. In zakaj jima ne bi verjel, saj sam vodnik to potrjuje. Preglednost je bla- goslovljena z dosledno istovetnimi vzorci opisov, ki uporabniku prihrani- jo navzkrižno beganje po straneh, pe- stro slikovno gradivo pa je na moč lju- bezniv ter seveda tudi dokumentaren spremljevalec. Ostane le kak droben drugorazredni slogovni in slovnični pomislek. Reci- mo ena prvih besed našega vodnika, na kateri obvisijo bralčeve oči, je "naj- lepši" na sprednji platnici, potem pa se sklicevanje na "lep", "lepši" itd., v vseh slovničnih variacijah, izdatno ponavlja na mnogih straneh. Čutim, da je "lep" (itd.) nekoliko preradodarno rabljen in zaradi prepogoste rabe postane pre- malo poveden, hkrati pa nekoliko na- silen, ker že vnaprej nalaga bralcu "le- potne" ugotovitve, do katerih pa naj bi se ta raje sam dokopal in tako pomno- žil svoje veselje. Podobno zapažanje velja za pridevnik "prestižen", ki nas kot vsiljiv berač skoraj za vsakim dru- gim ali tretjim vogalom cuka za rokav. Večni krvoses pa je (ne)določna oblika pridevnikov. To je podivjani konj brez uzde. Upam si domnevati, da v Slove- niji ni nobene vsaj zmerno zajetne pu- blikacije, ki bi znala to slovnično kurje oko brezbolečinsko nevtralizirati. 1 Komur se zahoče malo trših 1 Vodilni slovenski jezikoslovec je na vprašanje, ali bi si upal kot izjemna jeziko- slovna avtoriteta dodelati to za občo rabo zadevno slovnično poglavje, odvrnil z od- ločnim NE! Tako se tudi lektorica našega vodnika le nemočno vdaja, ko jo valovi nedodelane morfosintakse butajo sem in tja in ob tla, vendar sme upati, da ji bodo vpričo problemov vesoljskih razsežnosti (ki jim noben Slovenec ni kos) "odpuščeni njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila". (prim. Lk, 8; 49) Če zamižimo pred tem, z alpinističnega vidika malo pomembnim drobižem, si lahko mirne duše priznamo, da je dobro urejena knjiga brez dvoma tudi zasluga dokaj visoko rangirane lektoričine srčne skrbi. konkretnih podatkov o vodniku, naj si prebere Mašerov uvod na začet- ku knjige. Sicer sodim, da vsega na- pisanega ni treba vzeti za suho zlato, a bralec bo trditve izravnal z zdravim realističnim dvomom in bo ob kočljivih izjavah ohranil trezno ravnotežje. Ma- šera med drugim pravi: "Lahko rečem, da sem v življenju bral, prebral, upo- rabljal ali vsaj prelistal dobesedno na stotine gorniških vodnikov evropskih alpskih narodov, zato zagotavljam, da je vodnik sijajno pripravljen in sodi v sam vrh podobnih publikacij v svetu." Jaz bi prvi del izjave vzel za rahlo pe- sniško pretiravanje, gotovo zelo zani- mivo – in dobrodošlo za razplod dobre volje – "na stotine" je vsekakor več kot sto, a koliko je to? Dvesto, tristo, pet- sto? "Dobesedno na stotine" je im- presivna izjava – kdo jo upa prekositi ali vsaj doseči? Je ob taki orjaški gmo- ti knjigožerstva avtor še utegnil zaiti v hribe? – Druga polovica izjave nam vseeno poravna hrbet, je popolnoma zanesljiva in jo rade volje sopodpišem. V današnjem navalu junaške osemti- sočakovske literature se zdi vodnik, ki le enkrat, domala bežno (na Bernini), napoti uporabnika na štiri tisoč me- trov, in se tudi sicer ogiba predlogov s težavami nad III. stopnjo težavno- stne lestvice, nekako srednjega ranga in bolj za družinsko uživancijo kot za športne napore. No, himalajci in andi- nisti naj mirne duše vodnik prelistajo, si ga vzamejo za zgled v slogovnih, je- zikovnih, sporočilnih in uredniških za- devah, nato pa odložijo. Srednja plast gorniških duš pa si bo – tudi s tovari- ško pomočjo tega vodnika – za svoj teren brez dvoma razpihala žgoči pla- men novih poželenj. Čas je, da končam. Naslov Alpe brez meja ni bil mišljen časovno. Saj res, v katerem pomenu pa JE mišljen? Pri- vesek "brez meja" najdemo danes v nenavadnih zvezah in najbrž ni vedno jasno, kaj hoče sporočiti. S tem odpr- tim vprašanjem pa naj iz hvaležnosti do pesniške nagnjenosti, s katero nas bogati ta vodnik, pomaham v slovo s prgiščem ljubeznivih verzov Mojce Luštrek, ki še čakajo, da jim bomo od- prli hrepeneča srca. Po ozki skalnati stezici hodi gornik, ki ga srce v višave vodi, med skalne stolpe, na zelene trate, 72 kjer najde mir, spokoj, po duši brate. Oko spočije si na barvah cvetja in v skromni koči najde si zavetja. (Mojca Luštrek, Ceste in stezice) S to izkaznico skromnega planinca se poslavljam, kličem srečno in že- lim zvrhano mero užitka na razgle- dnih poteh! Stanko Klinar Divja. Izgubljena in najdena na pešpoti življenja. Cheryl Strayed. Prevod Danica Križman. Mladinska knjiga, 2014. 452 str., 15,99 EUR. V svetovnem in domačem merilu Slovenci veljamo za pripadnike naro- da, ki z veseljem uživajo v ekstremnih podvigih, ne nujno le fizičnih, večino- ma pa ravno v teh. Javnost posame- znikov niti ne pozna, a večinoma je dovolj, da se ozremo okoli sebe in se spomnimo tega ali onega, ki odstopa od silhuete povprečnega rekreativca. Nimam v mislih tistih, ki se pripravijo in odtečejo celotni maraton, temveč take, ki ne rekordno, vendar za svojo dušo v enem zamahu prehodijo deni- mo Slovensko planinsko pot, Pot ku- rirjev in vezistov, dolge poti v Alpah in preko Pirenejev, da ne omenjam kole- sarskih izzivov, katerim smo se pridru- žili tudi Slovenci z novo Slovensko tur- nokolesarsko potjo. Gre za izzive, ki so dolgi stotine kilometrov, in ob normal- ni 6–8-urni aktivnosti dnevno človeku vzamejo od trideset do petdeset dni, nekateri tudi več. Kaj žene človeka, da se namesto z olimpijskim motom Ci- tius, Altius, Fortius (hitreje, višje, moč- neje), raje spoprime s potjo, ki je dolga, daljša ali kar najdaljša? Je razlog ta, da se povprečen človek lažje kot v konku- renčni eksplozivnosti najde tam, kjer namesto telesa prevlada predvsem glava, ki usmerja in vodi v dejanja, to- rej v vztrajnosti? Odgovorov je morda toliko kot ljudi, ki se podajo na spošto- vanja vredne izzive in jih premagajo. Mnogi, ki kasneje o teh preskušnjah pripovedujejo, končne občutke opisu- jejo na podoben način. To ni evforija zaradi uspeha ali neskončno olajšanje po koncu mučenja, temveč predvsem pogrešanje vsiljenega urnika, doživetij na poti, novih znanstev, razmišljanja o samem sebi, sporov s popotnimi pri- jatelji in tisoč malenkosti, ki sestavljajo mozaik zgodbe, katera jim bo morda za vedno ostala v spominu. Knjiga Divja je prvoosebna pripoved 22-letnega dekleta, kateremu se ob izgubi mame, ki umre zaradi nena- dne težke bolezni, poruši svet, temu pa sledi razpad preostale družine in tudi njenega, sicer na videz zglednega zakona. Izgubi samo sebe, kot opisuje posledice trenutkov lastnega brezupa in neprimernih dejanj v iskanju smisla, nazadnje pa, štiri "prazna" leta pozne- je sklene, da se bo podala na Pacifiško gorsko pešpot. Dejanje, med katerim naj bi ob fizičnem premagovanju pu- ščav in visokih gorskih verig našla čas za razmislek in smisel za nov začetek nekje drugje – kot nova oseba. Kar nas lahko kot planinsko populaci- jo pritegne k branju, je poleg zgodbe predvsem naivnost pristopa, saj dekle odide na dolgo in nevarno pot samo in brez kakršnih koli pohodniških ali skavtskih izkušenj. Opremo, pravza- prav na kupe opreme, nabavi na pod- lagi priporočila prodajalcev v raznih specializiranih trgovinah, ki ji prodajo vse od osnovne pohodniške in skavt- ske do turistične in specialne opreme za preživetje v skrajnih okoliščinah, za katero seveda niti ne ve, kako se upo- rablja. Tega se sproti uči šele iz prilo- ženih navodil in lastnih neprijetnih iz- kušenj, med potjo tudi iz nasvetov mnogo izkušenejših, redkih poho- dnikov. Ko začne svojo pot v puščavi Mojave in prvega dne porabi pol svo- je energije zgolj za to, da se postavi na noge skupaj z orjaškim nahrbtnikom, ki tehta več kot pol njene teže, se z zanimanjem sprašujemo, ali je sploh možno, da se bo zgodba nadaljevala, a debelina knjige kaže, da se bo. Za- četna porogljivost, ki nas kot planin- ce, vajene hoje skozi gozdove in gorski svet, prevzema ob opisih njenih na- pak in neumnem trpljenju, zlagoma preide v zabavno branje in sčasoma, ko minevajo njeni naporni dnevi in te- dni na poti, prehaja v sočustvovanje in nazadnje v odkrito spoštovanje. Nje- na volja, nepopustljivost, prežeti s spo- mini na travme, ki so jo pognale na 1700 kilometrov dolgo pot od Mehike do Kanadskega gorovja, nas z vsakim novim poglavjem bolj prepričata, da si zasluži globoko spoštovanje. In zelo verjetno tudi željo, da bi se ji še sami lahko vsaj za kakšen dan pridružili na poti. Morda bi se med nami celo našel kavalir, ki bi ji del poti nesel še vedno pretežak nahrbtnik, da bi si spočila uničena stopala, saj je zaradi premajh- nih gojzarjev ostala brez več kot polo- vice nohtov. Knjiga je v ZDA in kasneje tudi dru- gje postala velika uspešnica, po njej so že posneli film, vendar če imate možnost, se raje lotite knjige. Film ne more nikoli zadovoljivo prikazati vseh njenih dobro opisanih občutkov in ču- stev. Nikar se ne ustrašite njene de- beline (preko štiristo strani), kajti tudi pisateljica se ni ustrašila več kot treh mesecev dolge naporne hoje, ki so jo po naših podatkih prehodili tudi že ne- kateri Slovenci. Dušan Škodič Hartmut Eberlein, Ralf Gantzhorn: Hochtouren Westalpen, Band 2. 101 Fels- und Eistouren zwischen Monviso und Mont Blanc. Bergver- lag Rother GmbH, München 2018. 344 str., 35,90 EUR. Kar devet let je moralo preteči, da so pri znani münchenski založniški hiši Rother izdali drugi del velikega iz- birnega vodnika po zahodnih Alpah. Prvi del, ki je obsegal ture od Tödi- ja v Glarnerskih Alpah na vzhodu do Grand Combina nad Aosto na zaho- du, so napisali štirje avtorji, nadaljeva- nje pa so zaupali uglednima in uvelja- vljenima piscema gorniških vodnikov H. Eberleinu (roj. 1952) in R. Gantzhor- nu (roj. 1964), zadnji je poleg tega še odličen gorski fotograf. Rezultat PLANINSKI VESTNIK januar 2018 73 njunega dela je prikaz sto ene viso- kogorske ture od Monvisa v Kociških Alpah do velikanov skupine Mont Blanca. Takoj na začetku lahko pri- bijemo: to je sijajna knjiga, bogata po vsebini in bleščeča po videzu, ki mora navdušiti še tako zahtevnega bralca. Z vodnikom potujemo od strumne piramide Monvisa v pravljično Da- uphinejo, nato proti severu v Graji- ške Alpe ter končno do masiva Mont Blanca, ki ga vodnik obdela v sme- ri od zahoda proti vzhodu. Vodnik začenja splošni del, v katerem dobi uporabnik vse potrebne informacije za uporabo, na kratko so omenjene tudi zahteve, ki jih opisane ture po- stavljajo pred obiskovalca. Pri tem avtorja ne zgubljata veliko besed, ker verjetno domnevata, da so gorniki in alpinisti, ki se bodo podali na opisane poti, dovolj izurjeni in izkušeni. Izbor tur temelji na zanimivosti in le- poti posameznega vzpona, ne ozira pa se preveč na težave, ki nas lah- ko na turi doletijo. Tako so v zbirki vzponi, ki jih v spremstvu gorskega vodnika lahko opravi tudi dobro pri- pravljen gornik nealpinist, do skrajno težavnih plezalnih tur, ki so prihra- njene le za zelo izurjene alpiniste. Avtorja na začetku vsakega poglav- ja najprej dokaj izčrpno opišeta posa- mezno gorsko skupino, geografske posebnosti in alpinistično zgodovi- no. Že v tem delu skušata bralcu čim bolj nazorno poudariti zanimivosti opisanih gora. Na začetku opisa vsa- ke ture so najprej navedeni tehnični podatki, predvsem težavnost vzpo- na (francoska težavnstna lestvica), naklon snega oz. ledu, časi hoje oz. plezanja, izhodišča, zemljevidi in pr- vopristopniki. Sledi uvodni opis ture, ki skuša bralca pritegniti in navdušiti, nato opis dostopa do izhodišča, opis vzpona in sestopa. Opisi so stvarni in jedrnati, bralcu pa zelo pomagajo tudi lični in pregledni zemljevidi, pri nekaterih vzponih tudi skice smeri. Poseben čar dajejo vodniku sijajne panoramske in akcijske fotografije z izčrpnimi podnapisi, ki dodatno po- udarijo in orišejo značaj posamezne ture. Pri fotografijah avtorja nista varčevala, saj sta jim namenila kar največ prostora, tako da majhnih sli- čic ''znamkic'' v vodniku ne najdemo. Eberleinov in Gantzhornov izbirni vodnik po zahodnih Alpah vseskozi upošteva načelo, da je treba sodobne vodnike koncipirati tako, da niso pre- obremenjeni s podatki (saj jih v veči- ni najdemo na spletu), ampak da je treba za opisane vzpone gornike naj- prej navdušiti in jim ponuditi zagon- ski impulz, da se določene ture sploh lotijo. Vodnik bo lahko zelo koristil sposobnim gornikom in alpinistom, pa tudi gorskim vodnikom, ki bodo svojim gostom lahko ponudili turo po njihovih željah in sposobnostih. Andrej Mašera Marko Žerovnik: Opojnost gora. Samozaložba, Komenda, 2017. 248 str., cena. 2 V potopisu Opojnost gora avtor dr. Marko Žerovnik predstavlja številne dogodivščine, ki jih je doživel v skal- natih objemih slovenskih in tujih vr- hov. Opisuje sprva samotne vzpone na Veliko in Malo planino in njegovo prvo srečanje z ostanki divjanja II. sve- tovne vojne, skupinske pohode, ne- varna srečanja z visokogorskimi ži- valmi, doživetje neverjetno redkega svetlobnega fizikalnega pojava, beg pred navidezno nedolžnimi ovcami in umik pred razkačenim nebom. V go- rah je spoznal in nato planinaril z bo- dočo ženo Angelco, skupaj sta doži- vljala neponovljive prigode tudi v tujih gorstvih. Opiše nam zanimivo, a vča- sih tudi težavno šolanje na terenu na Velikem Kleku, duhovito predstavi od- pravo v Zahodne Alpe ter prva sreča- nja z grozečo nevarnostjo serakov in ledeniških razpok, ob katerih bralca oblije srh, obenem pa lahko začuti pri- stno spoštovanje do mogočne narave. Med branjem smo priča hudemu boju med jekleno voljo in fizično utrujeno- stjo, ki tudi najbolj izkušene planin- ce postavi pred resno preizkušnjo, saj se odloča o vprašanju, ki ga pogosto 2 Ni določena, odvisna je od prostovolj- nega prispevka. (op. ur.) srečamo v najfinejših delih svetovne literature: "Biti ali ne biti?" Skozi resnično pravljični svet se bra- lec začaran vzpenja na najznameni- tejše vrhove Avstrije, Švice, Francije in Italije, se podaja v skrivnostno divjino Afrike in nacionalne parke Argenti- ne, v zapeljiva, a kruta ubijalska oste- nja indijskega in pakistanskega dela Himalaje, pri koncu pa doživi sreča- nja še z neverjetno barvito, a pogosto narobe razumljeno kulturo ljudožer- cev, ki domujejo v zahodnih prostran- stvih Papue Nove Gvineje. V potopisu so tudi številni pesniški vložki za bolj rahločutne, umetnosti željne bralske duše. Celotno delo prikaže življenje enega od mnogih ljudi, ki se je odzval klicu gora. Le-te so mu odprle oči za drugačno, bolj divjo in nepredvidljivo naravo, ki večkrat zahteva svoj davek v krvi, žuljih, potu in solzah, a se prav zaradi tega še bolj neizbrisno vtisne v duše in spomine ljudi, ki so se z njo spopadli in preživeli. Sara Kokelj PLANINSKA ORGANIZACIJA Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Svetovni dan gora (11. december) v letu 2017 je v središče razmisleka postavil gore pod pritiskom podnebja in člove- ka. V imenu PZS je tradicionalno po- slanico pripravil podpredsednik PZS Miro Eržen, in sicer na temo množič- nega obiska gora. PZS je društva pozvala k oddaji pre- dlogov tem za obravnavo na Skup- ščini PZS, ki bo 21. aprila v Šoštanju. Rok za oddajo predlogov je 21. februar. Planince pa je spodbujala k nameni- tvi dela dohodnine našim goram ozi- roma planinskim društvom in/ali PZS. Rajko Slokar iz PD Nova Gorica je ob mednarodnem dnevu prostovoljcev v Državnem svetu prejel plaketo Držav- nega sveta Republike Slovenije. Naj- zaslužnejših društvenih delavk in de- lavcev – prostovoljk in prostovoljcev, prejemnikov plaket je bilo skupno 14. Olimpijski komite Slovenije – Zdru- ženje športnih zvez je 16. decem- bra v Zrečah podelil tudi priznanja 74 prostovoljcem v športu, med njimi sta prostovoljski plaketi prejela delov- na skupina PZS Planinstvo za invali- de/OPP in Bogomir Soban iz PD Aj- dovščina, prostovoljska častna listina je šla v roke Jožetu Rovanu (PD Lju- bljana - Matica, načelnik Komisije za turno kolesarstvo PZS), prostovoljsko plamenico za življenjsko delo v športu pa prejel Jurček Nowakk (PD Morav- če, delovna skupina PZS Planinstvo za invalide/OPP). Mladinska komisija (MK) je objavi- la razpisa za leto 2018, in sicer za na- jem tabornega prostora v Mlačci in za cestne prevoze opreme za planinske tabore. Rok za oddajo prijav na razpis za prevoze je 31. januar. Do 7. januarja pa so zbirali prijave za prosto delovno mesto na področju mladinskega dela v mladinskem sektorju. Vodniška komisija (VK) je poroča- la z Zbora predstavnikov vodniških odsekov PD, ki je bil 25. novembra na Igu. Na zboru, ki se ga je udeleži- lo 61 predstavnikov vodniških odsekov, sta načelnik VK Franc Gričar in pod- predsednik PZS Roman Ponebšek šestnajstim vodnikom PZS za njiho- vo tridesetletno delo na področju vo- dništva podelila priznanja častni vo- dnik PZS. Gospodarska komisija je posredova- la povabilo PD Celje - Matica k ogledu večkrat nagrajenega filma Nosačeva svoboda, ob katerem so zbirali prosto- voljna sredstva za nov planinski dom na Korošici. PD Iskra Kranj je objavi- lo razpis za oskrbnika ali za oskrbniški par v Domu Čemšenik; rok za odda- jo vlog je bil 9. januar. PD Nova Gori- ca pa prav tako išče zanesljive, odgo- vorne, prijazne in dinamične osebe, ki so pripravljene za delo v njihovih pla- ninskih kočah: v Domu dr. Klemen- ta Juga v Lepeni, v Planinskem domu pri Krnskih jezerih ter v Gomiščkovem zavetišču na Krnu. Rok za oddajo vlog je 31. januar. Številne planinske koče so tudi ob koncu minulega leta povabile na silve- strovanje v njihovem objemu, nekate- re so ponudile silvestrsko večerjo ob živi glasbi, nekatere pa celoten paket z nočitvijo. Planinski dom pri Krnskih jezerih bo tudi letos odprt v zimskem času, in si- cer med 17. februarjem in 3. aprilom 2018. Komisija za planinske poti. Ob za- dnjem vetrolomu sredi decembra je bilo veliko planinskih poti poškodova- nih, predvsem na Notranjskem, Do- lenjskem, Koroškem in Savinjskem, tako da so imeli prizadevni markacisti PZS veliko dela. Zaradi precejšnje ško- de so nekatere planinske poti še zapr- te, zato njihovo stanje pred odhodom v gore preverite na spletni strani PZS, https://stanje-poti.pzs.si. Komisija za varstvo gorske nara- ve (KVGN) je objavila razpis zbiranja predlogov za diplomo dr. Angele Pi- skernik za leto 2017, najvišje priznanje KVGN. Rok za oddajo predlogov je 31. januar. Alpska konvencija je ustanovila po- svetovalni odbor za alpsko podnebje z namenom združevanja vseh najpo- membnejših aktivnosti Alpske kon- vencije na področju podnebnih spre- memb. Do 22. januarja KVGN zbira predloge kandidatov za člane organov KVGN, in sicer za načelnika in za sedem do de- vet članov izvršnega odbora komisije. Komisija za alpinizem (KA) je alpini- stične inštruktorje povabila na obnovi- tveni seminar alpinističnih inštruktor- jev v soboto, 13. januarja. Peter Bajec in Primož Bregar sta poročala o od- pravi Kyajo Ri, s katere sta se vrnila 7. novembra. Komisija za športno plezanje (KŠP). V Kranju so na 12. plezalnih dnevih Kranja med 24. in 26. novembrom okronali nove državne prvake v težav- nostnem in balvanskem plezanju. KŠP je decembra objavila razpis za mesto selektorja članske in selektorja mladinske reprezentance za obdobje 2018–2021 in razpis za organizatorje tekem državnega prvenstva v špor- tnem plezanju 2018. Če ste med plezanjem opazili majavo skalo ali obrabljeno sidrišče ali se vam zdi, da bi bilo potrebno odstraniti ne- varno vejo ali popraviti del dostopne poti ipd., lahko vse težave v plezališčih javite prek spletnega obrazca Projek- ta OSP, https://projektosp.si/prijavi- -tezavo/. Člana slovenske paraplezalne repre- zentance, gluhoslepa plezalka Ta- nja Glušič (AK Ravne) in Gregor Se- lak (ŠPD Gre gor), ki zaradi multiple skleroze tekmuje v kategoriji Rp3 (z omejenim gibanjem, močjo ali ravnotežjem), ter selektor slovenske paraplezalne reprezentance Jurij Rav- nik so na slavnostni prireditvi Invalid športnik leta 2017 6. decembra v Lju- bljani prejeli bronasti znak Zveze za šport invalidov Slovenije – paraolim- pijskega komiteja za tekmovalne do- sežke v letu 2017. Janja Garnbret (Šaleški AO) pa se je na izboru športnice leta 2017 uvrstila na drugo mesto v ženski konkurenci po izboru Društva športnih novinarjev Slovenije. Komisija za gorske športe. PD Dom- žale je pod okriljem Komisije za gorske športe PZS in pokroviteljstvom Obči- ne Domžale 2. decembra na lednople- zalni steni na garažni hiši v Domžalah organiziralo prvo tekmo evropskega pokala (EP) v lednem plezanju v disci- plini težavnost. Prvi mesti sta osvojila Italijanka Angelika Rainer in Francoz Loun Ladevant. Med 45 tekmovalci iz 12 držav je pred domačim občinstvom nastopilo tudi sedem Slovencev, naju- spešnejša je bila Marija Jeglič na sed- mem mestu. Na drugi tekmi EP v Bratislavi na Slovaškem sta nastopila Maja Šuštar in Jaka Hrast, ki sta z dru- gim oz. petim mestom dosegla svojo najboljšo uvrstitev v evropski konku- renci do zdaj, ter Edvin Nepužlan, no- vinec na večjih tekmovanjih. Na tretji tekmi odprtega 5. slovensko- -hrvaško-srbskega pokala v lednem plezanju v tekmovalni sezoni sta zma- gala Maja Šuštar in Janez Svoljšak, skupno zmago letošnjega pokala po zadnji tekmi na evropski preizkušnji v Domžalah pa sta si priplezala Šuštar- jeva in Jaka Hrast. Na preventivnem področju je PZS po- ročala s trinajstega posveta Gore in varnost, kjer je bil poudarek na varnej- šem gibanju v gorah pozimi, na sta- tistiki nesreč v gorah v letu 2017, na plazovnih žolnah in na nahrbtnikih z zračnimi baloni. V začetku decembra so opozorili na nevarnosti proženja snežnih plazov, na Obvestilo Konec lanskega leta sta nas zapustila dva odlična gornika, Pavle Šegula in Cveto Kem- perle. O njiju bomo več pisali v naslednjih šte- vilkah. Uredništvo PLANINSKI VESTNIK januar 2018 75 novinarski konferenci, ki so jo pripravili skupaj z Gorsko reševalno zvezo Slo- venije (GRZS) in Združenjem gorskih vodnikov Slovenije, pa na primerno opremo in potrebno znanje za varnej- še obiskovanje gora pozimi v snežnih razmerah. Komisija za reševanje iz plazov GRZS organizira tradicionalne Dneve varstva pred snežnimi plazo- vi, ki bodo potekali 20. in 21. januarja v Vadbenem centru Slovenske vojske na Pokljuki. PZS je tudi letos objavila seznam vseh krajev in planinskih društev, ki so so- delovali v akciji Brati gore, s čimer se je planinska organizacija že tretje leto pridružila pobudi Alpske konvencije ob svetovnem dnevu gora 11. decem- bru. Dogodki so med drugim poteka- li v Mojstrani, Šentjurju, Medvodah, Brežicah, Radljah ob Dravi, Polhovem Gradcu, Kranju, Ljubljani, Nazarjih, Pirničah, Rimskih Toplicah, Kamni- ku, Senovem, Sevnici, Sežani, Trzinu, Šmarjah pri Jelšah, Sežani in Postojni. Planinska založba je ob koncu leta kot idejo za darila ponudila nakup določe- nih vodnikov in literarnih del s 30-od- stotnim popustom. PZS je posredovala zanimiv razpis za sodelovanje na drugem planinskem filmskem večeru E. M. Savellija v or- ganizaciji PD Črna na Koroškem, ki se bo zavrtel 23. februarja. Člani uredništva Planinskega vestni- ka (Vladimir Habjan, urednik, Du- šan Škodič in Irena Mušič Habjan) so 1. decembra sodelovali v Slovenskem planinskem muzeju na podelitvi na- grad najboljšim fotografom, izbra- nim v okviru natečaja #LjubimGore, obenem pa so z literarnim večerom v okviru festivala Alpske konvencije Brati gore obeležili tudi mednarodni dan gora. Zdenka Mihelič 95 let Planinskega društva Laško Večletno planinsko dejavnost v La- škem so leta 1922 okronali z ustano- vitvijo odseka Slovenskega planin- skega društva, katerega načelnik je postal sodni svetnik dr. Arnold Pernat in to ostal vse do leta 1936. Sledila so leta aktivnega delovanja. Kmet Če- šnovar je ob cerkvi sv. Mohorja posta- vil prvo kočo, ki so jo slavnostno odprli 9. junija 1929. Leta 1936 so imenova- li gradbeni odbor za izgradnjo doma, po 2. svetovni vojni so z deli nadaljevali in 17. avgusta 1952 slovesno odprli nov planinski Dom na Šmohorju. 95-letnico društva in 65-letnico doma smo praznovali na Šmohorju 30. sep- tembra skupaj s srečanjem planin- cev Zasavja. Zbranim je o dejavno- sti društva spregovorila predsednica PD Laško Zdenka Pešec, nagovorili pa so jih še župan občine Laško Franc Zdolšek, podpredsednik PZS Anton Jesenko, predsednik MDO PD Za- savja Borut Vukovič, predstavniki so- sednjih planinskih društev iz Zasavja, Savinjske in iz Lendave. Zbor so po- častili praporščaki zasavskih planin- skih društev. V kulturnem programu so sodelovali Moški pevski zbor Laško, Godba na pihala Laško, najmlajše čla- nice društva OŠ Primoža T rubarja La- ško, Marku Mavriju, Cvetu Brodu in Jožetu Videcu pa so podelili bronaste častne znake PZS. Občinski svet Laško je društvu ob obletnici podelilo srebrni grb Obči- ne Laško, sredi novembra pa sta PD Laško in STIK Laško pripravila boga- to razstavo v prostorih muzeja Laško. Želje, da se ohrani spomin na ustvar- jalnost v preteklosti in nadaljuje uspe- šno delo tako v društvu kot v širši sku- pnosti, so uresničljive, a le s skupnimi močmi. Fanika Wiegele 90 let PD Slovenske Konjice V letu 2017 je PD Slovenske Konji- ce praznovalo svojih 90 let, ki smo jih slavnostno obeležili 20. oktobra v Domu kulture v Slovenskih Konjicah. Dogodka so se udeležili tudi župan občine Konjice Miran Gorinšek, pod- predsednik PZS Roman Ponebšek, predsednica Savinjskega meddru- štvenega odbora planinskih društev Manja Rajh in predstavniki sosednjih planinskih društev Oplotnica, Loče, Vojnik, Dramlje in Vitanje. V osre- dnjem delu sta podpredsednik PZS Ponebšek in predsednica PD Konjice Lidija Pučnik zaslužnim članom za delo v društvu podelila bronaste, sre- brne in zlate častne znake PZS, za- hvalo za požrtvovalno delo v društvu sta prejeli članici Vida Kamenšek in Marta Marija Šmalc. Razvili smo tudi društveni prapor z grbom PZS na eni in z grbom PD Konjice na drugi stra- ni, ki je bil zaupan v varstvo prapor- ščaku Tomažu Drofeniku. Proslavo so kulturno obogatili mladi iz Glas- bene šole Slovenske Konjice, Pevski zbor Ivo Štruc in Pevski zbor OŠ Pod goro Slovenske Konjice. V mali ga- leriji Doma kulture je bila ob tej pra- znični priložnosti postavljena razsta- va o razvoju društva skozi čas. Uradni začetki društva segajo v leto 1927 in so tesno povezani s Peskom in ka- sneje s Kočo na Pesku, zato je bil ve- lik poudarek prav na tem. Razstavi- li smo maketo Koče na Pesku, ki jo je izdelal ustanovni član društva Ru- dolf Podlogar, sodelujoč tudi pri iz- gradnji te koče. Razstavljena je bila tudi planinska oprema članov izpred petdesetih let in več. Zbirka je nasta- jala več mesecev, sodelovalo je veli- ko članov in vloženih je bilo veliko ur prostovoljnega dela. Ob 90-letnici smo izdali tudi zbor- nik, v katerem so zbrani utrinki iz zgodovine ter popisi utripa društva Praznovanje PD Laško in srečanje zasavskih planincev pri Domu na Šmohorju Foto: Andrej Gobec 76 danes. Iz te publikacije vejeta pozi- tivno vzdušje in veselje do dela v PD Konjice. Lidija Pučnik 25 let PD Ribnica na Pohorju 28. oktobra smo s prijetnim druže- njem obeležili 25-letnico uradnega obstoja PD Ribnica na Pohorju, usta- novljenega 27. oktobra 1992. Planinsko društvo je sicer mlado po organiziranem delovanju, a že dej- stvo, da leži Ribnica na Pohorju v osrčju severnega Pohorja in na nad- morski višini 730 metrov, pove, da so tukajšnji ljudje od rojstva vpeti v trdo življenje sredogorja. Morda sta ravno to dejstvo in ustanovitev lastne ob- čine botrovala temu, da so se posa- mezniki opogumili za organizirano delovanje. Ob obletnici je predsednik društva Dušan Švajger povedal, da je bilo društvo ustanovljeno na pobudo čla- na takratnega Turističnega društva Ribnica na Pohorju in kasnejšega dolgoletnega predsednika Boža Ko- tnika iz Josipdola. Društvo danes šte- je nekaj nad petdeset članov ter ima dva aktivna vodnika PZS in nekaj markacistov. Na tokratnem druženju v planinski koči MPZ Radlje ob Dravi pri Bol- fenku na Pohorju (927 m) smo se spominjali planinskih stihov ljubite- lja Pohorja in narave Janka Glazerja. Druženje sta popestrila znana goz- darja Janez Skerlovnik in Mihec Kri- stan iz Radelj, ki sta nas ob prihodu pogostila s friko, jedjo iz koruznega zdroba, na sto in en način. Seveda pa so se z dobrotami, kot so bili oku- sen bograč, narezki, ocvirki, različne vrste peciva, izkazali člani in članice društva. Tako je bila obletnica obe- ležena na prav poseben, kulinarično pester in zanimiv način. Janko Kolar SPM Praznično in novo Z decembrskim vzdušjem v Sloven- skem planinskem muzeju nismo dol- go čakali. Že prvega decembra smo namreč praznovali dvojno: podelili smo nagrade najboljšim fotografom, izbranim v okviru natečaja Ljubim Gore, obenem pa z literarnim veče- rom v okviru festivala Alpske kon- vencije Brati gore obeležili mednaro- dni dan gora. Matej Planko, sekretar Planinske zveze Slovenije, je pode- lil nagrade fotografskega nateča- ja prvim trem nagrajencem: Primo- žu Šenku, Sandiju Bertonclju in Roku Vovku. Direktorica Slovenskega pla- ninskega muzeja Irena Lačen Bene- dičič je v prazničnem vzdušju par- tnerjem podelila zahvale ob prejemu nagrade Živa za najboljši slovanski Prejemniki priznanj PZS in PD z društvenim praporščakom ter s predsednico Savinjskega MDO PD Manjo Rajh (prva z leve), predsednico PD Lidijo Pučnik (tretja z leve) in podpredsednikom PZS Romanom Ponebškom (četrti z leve) Foto: Jože Kamenšek Otroška Miklavževa delavnica v Slovenskem planinskem muzeju Foto: Andraž Sodja Društvo danes šteje nekaj nad petdeset članov. Arhiv PD Ribnica na Pohorju muzej v letu 2017. V nadaljevanju so gosti Vladimir Habjan, Irena Mušič Habjan in Dušan Škodič v pogovoru s Sašo Mesec, kustodinjo za planin- stvo, predstavili svoja izbrana planin- ska literarna dela. Umetniški večer se je prelil v prijetno družabno snidenje. V času pričakovanja Miklavža in pra- znikov so otroci ob pomoči Društva prijateljev mladine Mojstrana izde- lovali testene parkeljne ter planin- ske novoletne okraske. V avli mu- zeja je od adventa do svečnice na ogled scenska postavitev jaslic pri stari Triglavski koči na Kredarici. Va- bljeni ste, da nas obiščete tudi v ja- nuarju. Stalno razstavo Vzpon na goro smo v okviru platforme izi. TRAVEL opremili z zvočnimi vodni- ki v slovenskem, angleškem in nem- škem jeziku, da bodo njene vsebi- ne še razumljivejše in dostopnejše. Od sredine meseca bomo v našem muzeju gostili fotografsko razstavo Alpske konvencije ter v petek, 19. ja- nuarja, ob 18. uri s predavanjem Ja- neza Pretnarja odpotovali v Patago- nijo. V okviru občasne razstave Na vrhu gora, blizu neba ste 22. januar- ja ob 16. uri vabljeni, da ob vodenem ogledu in s pomočjo zanimivih fizi- kalnih poskusov spoznate svetlobne pojave in njihov nastanek v gorah. Vsem bralcem se zahvaljujemo za podporo v minulem letu ter vabimo k soustvarjanju in spletanju novih vezi tudi v novem letu! Saša Mesec Delo z mladimi v TNP Delo z mladimi je eno osrednjih po- dročij delovanja Javnega zavoda TNP. V teku leta ob različnih aktiv- nostih gostimo preko štiri tisoč mla- dih udeležencev iz vse Slovenije, v okviru formalnega izobraževanja šole in vrtce, za druge obiskovalce pa pri- rejamo različne delavnice in dogodke. Posebej smo pozorni na mlade iz par- kovnih občin TNP in drugih delov bi- osfernega območja Julijske Alpe, saj predstavljajo bodoče nosilce trajno- stnega razvoja. Prav tako pomemb- ni so dijaki in študenti iz okolice TNP, ki so neposredno usmerjeni v vsebine naravovarstva. V letu 2018 načrtujemo vzpostavitev formalne mreže osnovnih šol – pred- vsem tistih, ki sodijo v parkovne ob- čine (Bohinj, Bled, Jesenice, Kranjska Gora, Gorje, Bovec, Kobarid, Tolmin). Te šole že sedaj povezuje pester ce- loletni (brezplačni) program, ki osnov- nošolcem omogoča spoznavanje TNP in s tem povezanih zanimivosti. Pripravljamo naravoslovne dneve, ek- skurzije v partnerska območja (bios- ferno območje Nockberge, Naravni park Julijsko predgorje), udeležbo na dogodkih alpskega loka (Y outh on the Top), sodelovanje na Dnevih evropske kulturne dediščine, izobraževanja za učitelje itd. Na področju srednješolskega izobra- ževanja sodelujemo z Biotehniškim centrom Naklo. Javni zavod TNP je v letu 2018 z omenjenim šolskim cen- trom začel projekt YOUrALPS – Izo- braževanje mladih za Alpe: (ponov- no) povezovanje mladih in gorske dediščine za svetlo prihodnost v Al- pah (Interreg, Alpine space). Dvanajst projektnih partnerjev iz petih alpskih držav bo v okviru projekta izdelalo pi- lotni model alpske šole, ki bo mladim omogočila uvideti priložnosti alpske- ga sveta in jih usposobila za boljše ži- vljenje v njem. Na podlagi sodelovanja med Javnim zavodom TNP in Biotehniškim cen- trom Naklo so bile oblikovane štiri delavnice na teme alpskega sveta in biotske raznovrstnosti, kulturne de- diščine, tradicionalnega znanja, foto- grafije alpskega prostora ter upravlja- nja zavarovanega gorskega območja. V izvedbo so vključeni deležniki iz lo- kalnega okolja, ki znanje prenaša- jo na dijake. V oktobru in novembru 2017 je na delavnicah sodelovalo bli- zu sto dijakov. Aktivnosti so poteka- le na območjih Kobarida, Bohinja in Trente. Delavnice se bodo nadalje- vale spomladi 2018, kar bo mladim omogočalo sledenje spremembam zaradi spreminjanja letnih časov. S tem bodo pridobili širši vpogled v na- ravo in kulturo alpskega prostora. Projekt YOUrALPS izpostavlja po- men medsebojnega sodelovanja de- ležnikov na področju izobraževanja, upravljanja in gospodarjenja v zavaro- vanem območju. Prakso želimo pre- nesti tudi na druge skupine mladih, saj je sodelovanje in povezovanje pri izobraževanju ključnega pomena za mednarodno konkurenčnost bodočih nosilcev trajnostnega razvoja. Anže Krek in Majda Odar V SPOMIN Janez Lušina (1924–2017) Marš je trajal že tretji dan in že tretji dan je neustavljivo snežilo. Nad Idrijo smo gazili proti T rnovski planoti. Sne- ga je bilo že do pasu. T udi najmočnej- ši na čelu kolone so izmučeni padali v sneg. Enostavno ni šlo več naprej. Nekje od zadaj je prigazil do nas dro- ban in nizkorasel major. Pograbil je puškomitraljez, si ga oprtal na rame in zagazil v prhek sneg. Ne vem, od kje smo našli moč, šli smo za major- jem in do jutra dosegli Trnovski gozd. Pripoved vojaka planinske enote iz leta 1966 pove o Janezu skoraj vse! Bil je človek, ki mu pritiče vzdevek – mož beseda. Odkrito in odločno je iz- ražal svoje življenjsko prepričanje, ni- koli ga ni nikomur vsiljeval, niti ni tega komurkoli dovolil. Bil je človek ostre- ga spomina. Poštenjak, skromen, ve- dno poln idej, vzpodbud, trdne vo- lje. Odličen učitelj, strog, a pošten 78 častnik, iskren prijatelj. Predvsem pa Slovenec in domoljub! Rojen je bil v Dražgožah 12. oktobra 1924. Bil je tisti Janezek, ki ga je v svoji knjigi Vrnitev v rodni kraj omenil Luis Adamič. V bližnji Kropi se je učil za ko- vinarja in nesreča pri uku je bila vzrok, da se je znašel v domači vasi prav v času dražgoške bitke januarja 1942 ter se pridružil partizanom. Partizanil je na Gorenjskem, med Dobrčo, Konj- ščico, Kofcami, Kriško goro, Storžičem in Kokro. Z Bazoviško brigado se je ja- nuarja 1944 podal v Benečijo in Rezijo, na skrajni zahod slovenskega etnič- nega ozemlja. Kako slikovito je znal pripovedovati o lakoti, ki jih je spre- mljala pri povratku nazaj čez Sočo, in kako so si jo tešili s kostanjem. Konec vojne je dočakal kot gojenec oficirske šole v Beogradu, kamor je z drugimi kandidati poletel iz Črnomlja s slovi- tim ameriškim letalom DC3, ki so ga pilotirali ruski piloti. Zavezal se je po- klicu vojaškega častnika. Janez Lušina je bil eden tvorcev izvi- dniških in planinskih enot naše nek- danje skupne vojske ter ob koncu poklicne poti tudi tvorec novonasta- lih alpskih izvidniških enot slovenske Teritorialne obrambe (TO). Že de- cembra 1945 je bil udeleženec ene- ga prvih vojaških smučarskih tečajev izvidniških enot. Tečaje na Kredarici in v Vratih je takrat večinoma vodil major Stane Pišljar - Stric, nekdanji častnik predvojnega 1. planinskega polka, ki ga je Lušina neizmerno spo- štoval. Kot inštruktorja sta sprva so- delovala Kropar Tone Ažman, ob Ru- diju Finžgarju pobudnik Partizanskih smučin januarja 1945 v Cerknem, in Jeseničan Stane Koblar. Med izvajal- ci tečajev je bil že v letu 1946 tudi Lu- šina. Tudi po Lušinovi zaslugi so kot inštruktorji na tečajih začeli sodelo- vati Andrej More - Gandi, Maks Med- ja, Joža Čop, Stane Koblar in Dolfe Kramžar. Vmes je Lušino pot zanesla v Bosno, kjer je sodeloval pri urjenju izvidniških enot takratne VI. arma- de. Zraven pa je prekrižaril bosanske gore podolgem in počez, od Jahorine do Sutjeske, od Foče do Prenja, po- leti peš in pozimi na smučeh. V pet- desetih letih se je vrnil v Slovenijo in kot inštruktor deloval v vojaškem al- pinistično-smučarskem centru za urjenje v Mojstrani ter kasneje na Bohinjski Beli in na Pokljuki. Koliko stotin najboljših slovenskih smučar- jev in alpinistov je šlo skozi Lušinovo vojaško pokljuško šolo! Kako je s svo- jo pokljuško enoto februarja 1968 tre- petal in čakal na poziv za pomoč troj- ki pri prvi zimski ponovitvi Čopovega stebra! Njegovi vojaki so par noči pre- spali v popolni opremi, da bi lahko kar najhitreje odšli na pomoč. Aleš Ku- naver, Stane Belak - Šrauf in Tone Sazonov - Tonač so se jim oddolžili z obiskom na Pokljuki, Lušina pa jih je počastil s pasuljem. Kot aktivni smučarski učitelj in gor- ski reševalec je nenehno plemenitil svoje bogato vojaško znanje in izku- šnje ter jih nesebično delil in prelival v strokovno vojaško gorniško litera- turo in desetine scenarijev za voja- ške učne filme. Bil je tudi eden tistih vojaških častnikov, ki je v letih po- manjkanja alpinistične opreme znal zamižati na eno oko, ko so marsika- teri cepin, kladivo, vponka ali vrv iz vojaškega skladišča odšli v roke na- dobudnih mladih slovenskih alpini- stov. Kot Dražgošan, partizan in voja- ški častnik je bil z Milošem Rutarjem in množico sodelavcev pobudnik Poti po stezah partizanske Jelovice, ki v nekoliko drugačni obliki žive še da- nes. Dolga leta je sodeloval v organi- zacijskem komiteju prireditve in skr- bel za povezave s Slovensko vojsko. Še komaj šest let nazaj, pri častitlji- vih sedeminosemdesetih letih, je kot predtekmovalec prvi zarezal smuči- no na Mangartu, na prvi spominski smučarski tekmi vojakov ameriške 10. gorske divizije (10th Mountain Di- vision) 3. junija 1945. Leta 2007 je začelo nastajati Združe- nje vojaških gornikov Slovenije. Sku- paj s Srečkom Tušarjem in Milošem Rutarjem je bil neprecenljiv motiva- tor in vir izkušenj nastajajočega zdru- ženja. Bil je pravi leksikon slovenske- ga vojaškega gorništva. Zapustil je vsebinsko bogat in zgodovinsko dra- gocen arhiv strokovnih člankov o ra- zvoju vojaškega gorništva v Sloveniji po letu 1945, ki mora biti nekoč obja- vljen v knjižni obliki. Janez Lušina je bil nosilec odličja par- tizanske spomenice 1941. Leta 2008, ob slovenskem dnevu vojaških gorni- kov, je poleg Dinka Bertonclja in Sreč- ka Tušarja, med prvimi tremi prejel naziv častnega člana Združenja voja- ških gornikov Slovenije. Med mnogi- mi priznanji je za svoje tvorno delo na planinskem in smučarskem področju prejel listino in zlati znak Planinske zveze Jugoslavije, listino in srebrni znak Planinske zveze Slovenije, listi- no in zlato plaketo Smučarske zve- ze Jugoslavije, priznanje Smučarske zveze Slovenije in Bloudkovo plaketo. Od Janeza smo se poslovili v Kra- nju, 24. oktobra 2017, na prav simbo- len dan – ob stoletnici preboja soške fronte pri Kobaridu, tj. začetku konca najobsežnejšega vojskovanja v gorah v svetovni vojaški zgodovini. Vojsko- vanja v gorah, gorništva in smučanja, ki jim je Janez zapisal svoje življenje. "Gorščaki" so mu v slovo zapeli smu- čarsko Zelenico in simbolni Oj Triglav moj dom. Počival bo pod svojimi go- renjskimi vršaci, pod svojim Krvav- cem, ki ga je presmučal dobesedno neštetokrat. Janez Kavar Kurt Dellisch (1925–2017) Dne 18. novembra 2017 opoldne smo se zbrali na celovškem pokopališču, da profesorju doktorju Kurtu Dellisc- hu izkažemo poslednjo čast. Kot da bi se avstrijska Koroška skupaj z gora- mi želela posloviti od svojega dolgo- letnega občudovalca, vsestranskega gornika ter častilca narave, se je ode- la v svojo najlepšo podobo, k čemur je prispevalo še čudovito vreme. Dvorana za žalne slovesnosti je bila premajhna za vse, ki so se želeli po- sloviti od pravnika, deželnega sve- tnika in člana vlade dežele Koroške v pokoju, predsedujočega združe- nju pravnikov avstrijske Koroške in Štajerske ter doajena avstrijske gor- ske reševalne službe. Kar osem- najst let je bil njen podpredsednik ter PLANINSKI VESTNIK januar 2018 79 enaindvajset let predsednik gorske reševalne službe Koroške. Pod njego- vim vodstvom je služba postala so- dobno organizirana ter ustrezno fi- nancirana. Sočasno je bil predsednik Planinske zveze Koroške, član pred- sedstva Kuratorija za varnost v gorah Avstrije, dolga leta delegat Planinske zveze Avstrije v UIAA in ICAR, pred- sednik pravne komisije pri Planinski zvezi Avstrije, predsednik komisije za ocenjevanje varnosti na smučiščih Koroške in še bi lahko naštevali. Z svojim delovnim elanom, široko razgledanostjo, vizijo in jasnimi pred- stavami, kako do ciljev, je pri izvajanju svojih funkcij opravil dragoceno delo in pustil svojim naslednikom dra- goceno zapuščino. Slovenska gor- ska reševalna služba (GRS) je imela v Kurtu Dellischu konstruktivnega par- tnerja tako pri urejanju tekočih ope- rativnih, tehničnih, reševalnih, prav- nih ali organizacijskih nalog kot tudi pri pripravi meddržavnih dokumen- tov ter urejanju odnosov ter doku- mentov, najprej med Avstrijo in Ju- goslavijo in kasneje med Avstrijo in Slovenijo; en tak primer je bilo do- govarjanje za prehod gorskoreševal- nih moštev izven regularnih mejnih prehodov za potrebe reševanja. Na- dalje je GRS z njim sodelovala tudi pri pripravi meddržavnih dokumentov za primere naravnih in drugih hudih nesreč, za potrebe zaščite in reševa- nja ... in to od let, ko je slovensko GRS vodil Miha Potočnik, pa vse do pred nekaj leti. V Kurtu Dellischu smo imeli vso pod- poro, ko je slovenska GRS s ciljem po hitrejšem alarmiranju in za primer potrebe po skupnem reševalnem delu v mejnih področjih leta 1983 v Tamarju ustanovila delovni odbor gorskoreševalnih organizacij imeno- van Alpe–Jadran. V njem sodelujejo reševalci avstrijske Koroške in Štajer- ske, italijanske Furlanije in slovenske GRS, ki se sestajajo vsako leto v eni od treh držav ter delujejo uspešno tudi danes. Delovni odbor Alpe–Ja- dran je razvil široko vsakoletno delov- no sodelovanje, tako da se med dru- štvi reševalcev in njihovimi specialisti prenašajo izkušnje, znanje, razvija se tovariško sodelovanje, kar je pri teh nalogah ključnega pomena. Kurt Dellisch je pred več kot petdesetimi leti aktivno spodbujal in soustanavljal trodeželno sodelova- nje planinskih organizacij avstrijske Koroške, italijanske Julijske krajine in Slovenije. Sleherno leto so se vrstila strokovna posvetovanja, izmenjave izkušenj ter znanj med planinskimi delavci, mladinci, alpinisti, odpravar- ji ..., ki so se zaključila z krajšimi vzpo- ni na bližnje vrhove. V okviru tega so- delovanja je Kurt Dellisch omogočil dragoceno podporo tudi slovenskim planinskim društvom na Koroškem, kar je bilo še posebej v začetnem času tega sodelovanja velikega po- mena. Leta 2006 je PZS dr. Kurtu Dellischu za njegovo vsestransko pomoč, so- delovanje in tovarištvo podelila zlati znak Planinske zveze Slovenije. Pokojniku sva z Dušanom Polajnar- jem izkazala poslednjo čast in v ime- nu predsednika slovenske GRS ter njenih reševalcev in Planinske zveze Slovenije njegovi družini, prijateljem, koroškim gorskim reševalcem in pla- nincem izrekla najglobje sožalje. Danilo Škerbinek Janko Pribošič (1945–2017) S tesnobo smo prejeli sporočilo, da je Janko Pribošič sklenil življenjsko pot in s tem tudi planinarjenje, na kate- rega je bil navezan že od rane mla- dosti. S planinstvom je bil povezan tudi drugače, saj je julija leta 1988 v predsedstvu Planinske zveze Slove- nije postal vodja delovne skupnosti PZS, v letu 1990 pa je bil imenovan za tajnika PZS. V "planinskem" okolju na Dvorakovi 9 v Ljubljani je ostal do upokojitve julija 2002, skupno sko- raj štirinajst let. To je bil čas, ko je na- stajala samostojna slovenska država in so se zgodile določene spremem- be tudi za civilne institucije, društva, zveze. Znanja, ki jih je pridobil kot predmetni učitelj geografije in zgo- dovine, so mu pomagala voditi de- lovne procese in uravnavati odnose v planinski skupnosti, tudi v nepred- vidljivih situacijah. S strpnim pogo- vorom in prijazno besedo je razre- šil napetosti, nastale zaradi različnih pogledov in interesov. Lahko pa je ob nekaterih dogajanjih tudi na glas, z robato, vendar pravično besedo stva- ri umiril in pojasnil. Kot tajnik PZS je bil vedno v sredi- šču usklajevanj med željami, interesi in zmožnostmi za uresničevanje ci- ljev. V tem obdobju si je na vse na- čine prizadeval, da bi bili Slovenci na vseh področjih, tudi v planinstvu, v svetu kar najbolj prepoznavni po svo- jih uspehih. To pa v administrativ- nem pogledu pomeni množico nevi- dnih opravil. Janko ni bil samo vodja, ampak tudi član planinskega društva in razmi- šljajoč planinec, ki so ga gore tako ali drugače izoblikovale. Morda je prav zaradi teh nagnjenj našel zaposlitev na PZS. Kar je v notranjosti čutil, je velikokrat izrekel in zapisal: "Vsakega člana stanovskega društva je potreb- no čim bolj spoznati in ga približati matični organizaciji, se truditi za stro- kovno tehnično usposabljanje kot si tudi prizadevati, da so člani kodeksno in etično izoblikovani." V Planinskem vestniku pa je zapisal: "Gorje nam, če je nakup članske izkaznice, znamki- ce edina vez, ki nas resnično druži, in še bolj gorje nam, če bi bila ta izka- znica edini način, s katerim bi dru- štvo, zveza morala člana seznanjati z filozofijo, s katero plemeniti slovenski družbeno-društveni prostor." S temi besedami je Janko poudaril pomen društvenega planinstva kot vredno- te, spoštovanja, tovarištva z medse- bojnim povezovanjem in dopolnje- vanjem. Z globokim spoštovanjem in dosto- janstvom smo se poslovili od naše- ga bivšega sodelavca, družinskega očeta in prijatelja Janka Pribošiča. Za njegov doprinos planinstvu se mu is- kreno zahvaljujem tako v osebnem imenu kot v imenu predsednika PZS Bojana Rotovnika. Zadnjo bitko v ži- vljenju je žal zgubil. Slava njegovemu spominu. Franci Ekar 80 http://oddaje.ognjisce.si/dozivetja z Blažem Lesnikom vsak petek ob 17.05 h na radiu Ognjišče narave zimska doživetja Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. V prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste lahko prebrali … TEMA MESECA Planinske koče na rapalskem ozemlju INTERVJU Maurizio Zanollo-Manolo, Andreja Jagodic Z NAMI NA POT Sekstenski Dolomiti, Nad Vršičem POČITNIŠKA PLEZALNA ŠOLA AKTIVNE IN ZABAVNE POČITNICE | ZA ZAČETNIKE IN IZKUŠENE MLADE PLEZALCE 10 TERMINOV PREKO CELEGA POLETJA | WWW.PLEZALNICENTER.SI Natour Alpe-Adria 31. januar – 3. februar 2018, Gospodarsko razstavišče natour-alpeadria.si 29. sejem turizma NAA18 Oglas PZS 200x280mm.indd 1 05/12/2017 11:54