GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	pe
LETNIK XXII. / ŠTEVILKA 43	CELOVEC, DNE 22. OKTOBRA 1970	CENA 2.50 ŠILINGA
QUEBEC
Veliko je bilo pred dvema letoma začudenje sveta, ko se je katoliško prebivalstvo Severne Irske uprlo proti zapostavljanju in vsem socialnim krivicam. Vzroki so bili le deloma narodni in verski. Čudili smo se, kako je sploh mogoče stanje, ki privede do takega izbruha sovražnosti in nasilja.
Čudimo se samo, ako zvemo kje na koncu naše zemlje za kak upor. Obsojamo ljudi, ki motijo mir, se dvigajo zoper življenje, ki jim je določeno. Mnogo pa jih je tudi, ki nimajo niti razumevanja za zmajevanje z glavo. Iz njihovih ust čuješ samo besede najostrejše obsodbe.
Pred tremi leti je povzročil bivši predsednik general de Gaulle močno ogorčenje v anglosaksonskem svetu, ko je bodril svoje rojake v Kanadi, jim zagotavljal, da stoji ves francoski narod za njihovimi težnjami v boju za enakopravnost, ko je javno podprl struje, katerih namen je popolna avtonomija, če ne odcepitev province Que-t>ec od Kanade. De Gaulle je povzročil takrat celo majhno državno krizo med Francijo in Kanado. General je šel, gibanje za neodvisnost Quebeca pa se je poživilo. Sicer ga je kanadska oblast zatirala, ga sedaj celo prepovedala. Toda vse lepe besede o sožitju in enakopravnosti niso mogle zakriti ne odstraniti dejstva, da so zapostavljeni Frankokanadčani na vseh področjih.
Po velikih zmagah Angležev nad Francozi v drugi polovici 18. stoletja je vse močneje propadal francoski vpliv v Ameriki. Nekdaj obširne francoske pokrajine so postale angleške kolonije, Francozi so se zaprli vase. Ko je pred 100 leti nastala Kanada kot samostojna država v sklopu angleškega Cornmonwealtha, je bila zagotovljena Francozom papirnata enakopravnost. Resnica pa je bila še vselej močno oddaljena od lepih natiskanih zagotovil. Po kanadski ustavi sta francoščina in angleščina enakopravna jezika. Po zamislih kanadskih y°diteljev naj bi znal vsak Kanadčan oba jezika. Po postavah ima Francoz celo mož-n°st, da se poslužuje svojega jezika nekje v čisto angleških provincah zahodne Kanade. Samo da ga tam najbrž ne bo razumel nihče, če bo govoril svoj jezik. Vlada Je sicer proglašala važnost znanja obeh državnih jezikov, kot ideal so si zamišljali družbo, v kateri bi lahko vsak od obeh velikih narodov govoril svoj jezik, pa bi ga drugi razumel brez nadaljnjega. To je pač 'e ostalo sanjska zasnova nekaterih idealistov. Tudi možnosti za osebno napredovale so pri Frankokanadčanih mnogo bolj skrčene kot pri Anglokanadčanih. Delni Vzroki temu stanju so v zgodovinskem raz-v°ju. Katoliška francoska skupnost se je mprla vase, tam je bila vsakemu določena m zagotovljena življenjska pot. Tako se je zgodilo, da so večino donosnih poklicev in poslov pobrali dragorodni priseljenci. Da-®es npr. zasluži povprečni Francoz v Que-^cu za okoli 30 do 35 odstotkov manj kot njegov anglokanadski sosed. Francozi, sla-* tretjina kanadskega prebivalstva, ži-,J° v zaostalih krajih. Provinca Quebec, ^cer naravno precej bogata, mora dobiva-i državne podpore, če hoče dohiteti v raz-.V°ju druge kanadske province. Ravno ta lezupni položaj je dal vzkliti gibanje za °dcepitev Quebeca od Kanade.
Fo je postal pred dvema letoma kanad-rjv ministrski predsednik Francoz Pierre
rudeau, so nekateri začeli upati, da se °do le zboljšali odnosi med Frankokanad-c®mi in osrednjo vlado v Ottawi. Toda
last je zasledovala še bolj poostreno pri-padnike gibanja za odcepitev. Ta čedalje uJsa napetost in seveda tudi vzarledi drugod
napetost in seveda tudi vzgledi dru-po svetu so privedli do zadnjih dveh ugrabitev. Angleški diplomat James Gross
Položaj zamejskih Slovencev
Slovenija in Jugoslavija morata podpreti zamejske Slovence
Predsedstvo in izvršni odbor republiške konference Socialistične zveze Slovenije sta na skupni seji v Ljubljani razpravljala o položaju slovenskih narodnostnih skupnosti v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Zadnji čas je mogoče ugotoviti delen napredek v izboljšanju položaja slovenskih narodnostnih skupnosti v teh deželah.
Položaj posameznih delov slovenske narodne skupnosti je v različnih državah različen. Zaradi tega je treba povečati napore vse družbe in sili doma in v zamejstvu za dokončno ureditev vseh vprašanj Slovencev, ki še zmerom čakajo rešitve. Sem sodi uresničevanje načel Združenih narodov o pravicah človeka, izvajanja zakonskih in ustavnih pravic iz mednarodno dogovorjenih določil, kar naj omogoči dejansko jamstvo za zaščito slovenske narodne skupno-
jenost, če nastopajo enotno v vseh temeljnih vprašanjih. Njihova neenotnost ob temeljnih točkah nacionalneg aprograma slabi njihova prizadevanja.
Socialistična zveza je odprta vsem Slovencem ne glede na njihove nazorske, verske ali druge razlike. Pripravljena je sodelovati tudi z vsemi Slovenci v zamejstvu z izjemo tistih, ki v zamejstvu ali v tujini razvijajo sovražno politično dejavnost proti Jugoslaviji.
NARODNI SVET KOROŠKIH SLOVENCEV vabi na
SPOMINSKO PRIREDITEV
ki bo v nedeljo, dne 8. novembra 1970, ob 14. uri v Domu glasbe v Celovcu. SPOMNILI SE BOMO:
15 let podpisa avstrijske državne pogodbe 25 let osvoboditve in konca druge svetovne vojne 50 let plebiscita
100 let slovenskih taborov na Koroškem SODELUJEJO: Folklomo-glasbene skupine koroških Slovencev, primorskih Slovencev in gradiščanskih Hrvatov.

sti. To naj bi tudi preprečilo nadaljnje narodnostno odtujevanje slovenskega življa na Madžarskem, v Italiji in Avstriji. Na seji so ugotovili, da morata Slovenija in Jugoslavija učinkovito podpirati zamejske Slovence pri uresničevanju njihovih pravic. Položaj, zamejskih Slovencev je treba izboljšati po vseh poteh, ki jih odpirajo sodobni odnosi v svetu, to je povezovanje med narodi in državami. Zlasti je treba doseči' v okviru meddržavnih odnosov, da bodo rešeni vsi temeljni problemi zamejskih Slovencev in izpolnjene vse določbe mednarodnopravnih dogovorov. Korist Slovenije iin Jugoslavije in v korist vseh sosednih držav je, da se dokončno uredijo vsa odprta vprašanja iz mednarodnih odnosov.
Ugotovili so tudi, da se odnosi med matično domovino in zamejskimi Slovenci u-godno razvijajo. V prihodnje bo treba še bolj razvijati gospodarske, kulturne, prosvetne, znanstvene, športne, turistične in vse druge odnose. Pretekli razvoj je tudi pokazal, da zamejske slovenske skupnosti mnogo laže izboljšujejo svoj kader ne glede na različno nazorno in politično usmer-
Ob 25-lefnici ustanove OZN
V stekleni palači v New Yorku -se je začel slavnostni del jubilejnega zasedanja glavne skupščine Organizacije združenih narodov. Do 24. oktobra, na dan 25. obletnice ustanovitve svetovne organizacije, se bo na govorniškem odru zvrstilo 90 govornikov. Prisotnih je več kot 50 državnih poglavarjev ali vlad ter številni zunanji ministri. Ne bo pa pričakovanega vrha v Srednjem vzhodu med štirimi velesilami, za katerega se je zavzemal U Taint; prišla ne bosta niti Kosigin niti Poimpidou. Pač pa bosta prisotna ameriški predsednik Nixon in angleški premier Heath. Ob zaključku jubilejnega zasedanja bi morala glavna skupščina odobriti štiri dokumente: splošno deklaracijo o ciljih in pomenu OZN, programsko izjavo o »strategiji« razvoja v prihodnjem desetletju in resolucijo o utrditvi mednarodne varnosti ter o odpravi kolonializma.
Glavni tajnik OZN U Tant je ob začetku zasedanja izjavil, da je OZN storila v minulih 25 letih mnogo, ne pa dovolj.
in qnebeški minister za delo Pierre Lapor-te sta postala žrtvi. Ker vlada ni hotela izpolniti vseh zahtev, je moral Laporte umreti. Osrednja vlada v Ottawi je proglasila izredno stanje. Začela se je prava gonja proti quebeškim narodnjakom. Ugrabitelje so imenovali morilce, ki da z zločini uničujejo cilje svojega gibanja. Toda težko je reči, da je ta politični umor — ogabno dejanje —, škodoval osvobodilnemu gibanju. Trditev, da je pripravljena samo peščica Frankokanadčanov, iti celo zadnjo pot za dosego zastavljenih političnih ciljev, je namreč docela izvita iz trte. Pregloboko je medsebojno sovraštvo, preočitno zapostavljanje Frankokanadčanov. Naravnost čudno je dejstvo, da je pri zadnjih volitvah v Quebecu dosegla stranka za neodvisnost Quebeca sicer 24 % vseh glasov, a samo kakih 7 % sedežev v provinčnem zastopstvu.
Ako bi se odcepil Quebec od Kanade, bi bila ogrožena politična samostojnost in neodvisnost Kanade. Obmorske province bi se morale potem, odrezane od lastne države, priključiti ZDA. Gospodarski vpliv južne sosede pa je že sedaj političnim opazovalcem premočan.
Kako rešiti enotnost Kanade, je gotovo hudo pereče vprašanje, ki bo zahtevalo krepke preosnove v javnem življenju te orjaške države. Gotovo pa se položaj ne bo dal rešiti z vojaškimi posegi. Edina možnost je dejanska enakopravnost za Franko-kanadčane na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Tu pa je treba precejšnje spremembe v mišljenju in ravnanju anglo-kanadske večine. Zanikanje, zamolčanje in preziranje važnih problemov dajejo samo hrano podtalnim gibanjem.
26. oktober ■ državni praznik

Sele pet let je od tega, odkar obhaja Avstrija svoj nacionalni praznik. V sredo, 19. oktobra 1966, je avstrijski parlament z glasovi Ljudske in Socialistične stranke sprejel zakon, po katerem je 26. oktober plačan državni praznik. Proti predlogu je glasovala samo Svobodnjaška stranka, češ da pri nas nimamo nobene avstrijske narodnosti.
Sicer je že prva republika imela svoj državni praznik, bil je to 12. november, dan proglasitve republike, a nacionalnega praznika ni poznala in ga tudi ni bila pripravljena praznovati. Se preveč je bilo takrat, tudi pri vodilnih politikih, zakoreninjeno prepričanje, da majhna država, ki je preostala od velike monarhije in katere nihče ni maral, nima življenjske zmožnosti. Zlasti pa je manjkala avstrijska nacionalna zavest. O priključitvi k Nemčiji niso sanjali le nemški nacionalci, temveč je bila to skrita želja večine avstrijskega ljudstva.
Po Hitlerjevi tiraniji so se šele ogromni večini prebivalstva odprle oči. Začeli so verovati v samostojno, neodvisno avstrijsko državo. In tudi spoznanje, da posebnost avstrijskega človeka ne pripušča istovetnosti z nemškim, je prodrlo v miselnost množice.
V tem je tudi pravi pomen 26. oktobra. Večina Avstrijcev s tem dnevom ne ve kaj pravega početi. Celo politiki, kot vidimo zgoraj, niso bili vsi istega mnenja. Ni važno, ali je pred 26. oktobrom 1955 res zadnji zavezniški vojak zapustil avstrijsko deželo, po državni pogodbi bi moralo tako biti, točno ugotoviti se ne da. Važno je le, da je parlament tega dne sklenil trajno nevtralnost Avstrije, hkrati pa je potrdil, da bo Avstrija za vse večne čase in pod vsakim pogojem branila svojo neodvisnost. Ali ni to potem, kar je le-ta doživela v zadnjih desetletjih, dovolj povoda, da z veseljem praznujemo 26. oktober!
Sestanek predsednikov štirih velesil o Srednjem vzhodu
Te dni so se sestali predstavniki štirih velesil pri OZN v New Yorku na 45. seji, na kateri so sklenili okrepiti prizadevanja za dosego politične rešitve spora na Bližnjem vzhodu. Ta rešitev — je rečeno v poročilu, ki so ga objavili po seji — mora temeljiti na resoluciji varnostnega sveta OZN iz 22. novembra 1967, ki jo je trdba v celoti izvesti.
OD TEDNA DO TEDNA
TITO OB POVRATKU Z OBISKA V
BELGIJI, LUXEMBURGU
IN ZAHODNI NEMČIJI
Predsednik republike maršal Tito je na beograjskem letališču po vrnitvi z uradnega obiska v Belgiji in Luxemburigu im razgovorov z zahodnem emškim kanclerjem Willyjem Brandtom med kratkim obiskom v Zahodni Nemčiji, ocenil svoje potovanje kot potovanje miru in poudaril, da se z obiska v Belgiji in Luxemburgu in razgovorom z Willyjem Brandtom vrača z zelo ugodnimi vtisi. »To je prvič — je dejal Tito — da sem istočasno v Evropi, skupno s svojimi sodelavci, obiskal tri dežele in se z voditelji teh držav razgovarjal o vprašanjih, ki danes obremenjujejo svet. Do sedaj sem nekako več obiskal države v Aziji, Afriki in drugod, sedaj pa smo se bolj angažirali, da bi prispevali k napredku sodelovanja v Evropi, kjer so se do sedaj začenjale in končale vse vojne. Zato je po mojem mišljenju zelo važno, da narodi Evrope pristopijo k ustvarjanju take evropske skupnosti, ki bi bila, da tako rečem, temelj za zavarovanje miru na celem svetu«. Tito je poudaril, da je tako v Belgiji kot v Lu-xemburgu izmenjal z voditelji teh držav misli o dvostranskih odnosih, o mednarodnih vprašanjih in pri tem ugotovil enakost oziroma podobnost pogledov o mnogih mednarodnih vprašanjih. Raz/govoiri z za-hodnonemškiim kanclerjem Brandtom »o mnogih vprašanjih', ki se tičejo ne le obeh držav temveč popuščanja napetosti v Evropi in na svetu so bili sploh zelo plodni«, je dejal Tito in pripomnil, da imajo vodilne osebnosti Zahodne Nemčije »zelo« dobro voljo, da prispevajo kolikor je mogoče, da bi se sporna vprašanja predvsem v Evropi odpravila in da bi se postopoma pristopilo k zagotovitvi evropske varnosti.
PREDSEDNIK TITO
OBIŠČE ITALIJO
Beograjski časopis »Politika« je objavil, da bo jugoslovanski predsednik Tito obiskali uradno decembra letos Italijo. Znano je, da gre za 'povratek obiska italijanskega državnega poglavarja Saragata, ki je bil na uradnem obisku v Jugoslaviji lanskega oktobra. V tej zvezi pravijo, da bo Tito obiskal tudi Vatikan, kjer se bo pogovarjal s papežem Pavlom VI.
To je pravzaprav prva neuradna vest o obisku Tita v Italiji, o čemer se je govorilo že dalj časa in s čimer se zaključuje cela vrsta pripravljalnih sestankov na ravni obiskov zunanjih ministrov in predsednikov vlad, ki so bila med obema državama rešena številna vprašanja in ko se je razvilo sodelovanje na vseh ravneh.
IIRVATSKA IN GRADIŠČANSKA ZA
POGLOBITEV STIKOV
Na Gradiščanskem se je mudila delegacija izvršnega sveta Hrvatske pod vodstvom predsednika Dragotina H arami j e.
Po razgovorih z deželnim glavarjem dr. K eri jem ter člani deželne vlade, na kate-
rih so obravnavali možnosti poglobitve gospodarskih in kulturnih stikov, so popeljali goste po notranjosti dežele, kjer so si ogledali kulturne znamenitosti ter nekatere industrijske in kmetijske obrate.
ITALIJA UVEDLA RAZPOROKO
V	petek, 9. oktobra, so senatorji v Rimu s poimenskim glasovanjem odobrili zakon o razporoki. Tako imenovana »laična fronta«, od desničarskih liberalcev preko socialistov vseh odtenkov do komunistov, so uspeli po dolgih prizadevanjih s svojim predlogom, da se tudi v Italiji uvede razporek a. Za zakon je glasovalo 104, proti pa 150 poslancev.
Stališče Cerkve
Sv. stolica senatorju Leoneju očividno ni delala težav v njegovem posredovanju. (Ta je predlagal, naj bi nekatere točke zakona popravili, tako da bi bil sprejemljiv tudi za demokristjane.) Ko je bila Leone-jeva akcija v polnem raizma.hu, je sv. oče sicer govoril v splošni avdienci o nerazvez-ljivosti zakona, a se je pri tem skliceval le na evangelij, »naj človek ne loči, kar je Bog združili«, ne da bi konkretno kaj omenil glasovanje v italijanskem senatu. Pravijo, da če bi bil sv. oče zavzel izrecno odklonilno stališče, bi lahko sprožil v enem delu Krščainiške demokracije odpor do Leo-nejevega; posredovanja in s tem morda povzročil, vladno krizo.
Sv. stolica se zaveda, da je vprašanje raz-poroke bolj stvar življenja po veri kot civilne zakonodaje. Minili so časi, ko - je skušala Cerkev braniti evangeljske zapovedi s pomočjo državnih zakonov. Danes je mogoča le ena pot: kdor je katoličan iz prepričanja, se sploh o razporoki ne bo menil, ker ve, da je zakon zakrament in zato neločljiv. Kdor pa po veri ne živi, bi bilo nesmiselno, da ga Cerkev z državnim zakonom sili k nerazvezlj ivosti zakona, ki ga je on že zavrgel.
MOSKVA O NIKONOVIH
PREDLOGIH ZA INDOKINO
V	Moskvi je glasilo sovjetske vlade »Iz-vestja« objavilo komentar o novih Nixo-novih predlogih glede Vietnama ter zavrača, zlasti zamisel o sklicanju mednarodne konference, na kateri bi obravnavali problem celotne Indokine. List pravi med drugim, da je politična ureditev v Laosu in Kambodži, »notranje vprašanje obeh držav.«
»Izvestja« menijo, da Nixonovi predlogi ne vsebujejo inič »novega in gradečega« ter da sklicanje mednarodne konference ni potrebno glede na to, da je že v teku pariška konferenca o Vietnamu.
Pred kratkim je ameriški predsednik iitnel v Washingtonu govor o Vietnamu. Nixoin je predlagal pet točk za rešitev vietnamske 'krize:
I.	prekinitev ognja v vsej Indokini; 2. sklicanje mednarodne mirovne konference za rešitev sporov v vseh treh državah: Viet-
namu, Laosu in Kambodži; 3. umik vseh ameriških čet po dogovorjenem tempu v okviru v obče rešitve spora; 4. »nasprotna stran« naj se pridruži iskanju politične rešitve, ki naj hi resnično utrezala željam vseh južnih Vietnamcev; 5. takojšnja in brezpogojna osvoboditev vseh vojnih ujetnikov obeh strani.
SOVJETSKI VELEPOSLANIK
V	PEKINGU
V	Peking je prispel novi sovjetski veleposlanik Vasilij Tolstikov v .zvezi z znanim sporazumom o obnovitvi diplomatskih odnosov med Kitajsko in Sovjetsko zvezo. Za veleposlanika je bil imenovan 15. septembra, potem ko so bili diplomatski odnosi tri leta na ravni apolnom očeniih predstavnikov.
V	GRČIJI NE BO VOLITEV
VSAJ DO LETA 1973
Minister za informacije grškega režima Georgalas je izjavil, da v Grčiji ne bo parlamentarnih volitev vsaj do leta 1973, ker se ni še uresničilo pet »pogojev«, ki naj bi bili potrebni za razpis volitev. Ti pogoji so: I. Porast letnih osebnih dohodkov, ki bodo morali doseči višino tisoč dolarjev. Po uradnih podatkih znašajo sedaj ti dohodki 800 dolarjev letno, petletni gospodarski plan, ki bi moral te dohodke zvišati, pa je po mnenju opazovalcev težko izvedljiv. 2. Reorganizacija državnega aparata. 3. Bolj uravnovešena porazdelitev narodnega dohodka. 4. Izvedba šolske reforme. 5. Uvedba potrebnih pogojev za zdravo politično funkcijo tiska, potreba po večji informaciji javnega mnenja in ustvarjanje čuta enotnosti med Grki.
Georgalas je dejal, da Grčija še zmerom ni sposobna, da bi si dala politično ureditev, ki bi temeljila na parlamentarni demokraciji.
NOVA DRŽAVA FIDŽI
Dne 11. oktobra 1970 je otočje Fidži postalo neodvisna država in hkrati trideseta
Deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka je izrazil svoje globoko zadovoljstvo ob zmagi deželnega sveta nad rimskim centralizmom. Poudaril je, da je zmagovita pot zakonskega osnutka, ki odpravlja krivično besedilo, ki je imelo doslej v deželnih zakonih Slovence za »nosilce posebnih interesov« odprla nove perspektive v iskanju pravičnih rešitev narodnostnih problemov slovenskega prebivalstva. Dokončna odobritev tega zakonskega osnutka, ki
članica britanskega Commonwealtha, nekaj din,i zatem pa 127. članica OZN.
Otočje Fiidlži leži v južnem delu Tihega oceana in ga sestavlja 322 otokov s površino 18,3 tisoč kvadratnih kilometrov. Naseljenih je 106 otokov. Največja otoka sta Viti-Levu (10,4 tisoč kvadratnih kilometrov) in Vanua-Levu (5,5 tisoč kv. kilometrov). Od 512.000 prebivalcev je 200.000 Fidižijcev, 250.000 Indijcev, ostalo pa so Evropejci, Melamezijci, Polineizijci, Kitajci in Japonci. Glavno mesto in pristanišče je Suva, ki ima 55.000 prebivalcev.
Poglavitna gospodarska panoga je kmetijstvo. Važen pomen v gospodarstvu ima- — jo še pridelovanje banan, riža, tobaka in gojitev kokosovih palm, iz katerih pridobivajo kopro in olje. Precej je razvita živinoreja.
Industrijo predstavlja rudarstvo (pridobivanj e zlata in mangana), štiri sladkorne tovarne, tri tovarne za predelavo kopre, dve tobačni tovarni in ladjedelnica za ladje do sto ton. Večji del sredstev je v rokah avstralsiko-angleškega kapitala.
Denarna enota je fidrijski dolar (209 fidižiijskih dolarjev je 100 angleških funtov).
Otočje Fidži je leta 1643 odkril A. Tas-mam. V devetnajstem stoletju so se začeli na otoku priseljevati Angleži. V sredini stoletja je Velika Britanija zaradi zaostritve odnosov i ZDA razglasila otočje za svojo kolonijo, pod upravo generalnega gubernatorja, ki ga je imenoval angleški kralj.
PODPISAN SPORAZUM MED
HUSEINOM IN ARAFATOM
Na sedežu tunizijskega poslaništva v jordanski prestolnici je bil podpisan globalni sporazum med kraljevo vlado in palestinskimi organizacijami. Sporazum sta podpisala kralj Husein in predsednik centralnega komiteja palestinskega odporništva Ja-ser Arafat. Pri podpisu je bil prisoten tudi tunizijski ministrski predsednik Babi Lad-gam, ki vodi medarabsko nadzorno komisijo o premirju.
uvaja prvič v deželno zakonodajo izrecno imenovanje slovenske manjšine, je prva večja etapa na poti globalnega reševanja v deželnem okviru naših slovenskih problemov, je rekel dr. Štoka, in to v korist ne samo slovenskega, ampak vsega prebivalstva dežele Furlanije-Julijske krajine, saj je spoštovanje pravic narodnih manjšin osnova za mimo sožitje med tu živečimi narodi.
Rim priznal predlog dr. Sloke
Slovencem v Italiji priznana pravica, da se imenujejo z lastnim imenom
V sredo, 7. oktobra, je bil dokončno potrjen deželni zakon, s katerim se imenuje slovenska narodna skupnost s svojim pravim imenom, bodisi v deželnem gospodarskem in socialnem odboru, kot tudi v deželnem zakonu o kulturni dejavnosti. Zapadel je namreč rok, v katerem bi morala dati vlada svoje protipredloge, kot je že enkrat storila.
Zakon je predlagal v deželnem svetu svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka. Ko ga je deželni svet prvič odobril, ga je rimska vlada zavrnila s pripombo, nakar ga je deželni svet odobril še drugič v septembru.
Koroška demarkacijska črta in plebiscit
(14. nadaljevanje)
VPRAŠANJE STALNE MEJE
Toda prof. Coolidge se s tem še ni zadovoljil. Komaj je Milesova komisija končala svoje delo na Koroškem, ji je poveril takoj tudi nalog, naj v posebnih spomenicah izrazi svoje mnenje in stavi svoje predloge o črti, ki naj postane dokončna in trajna državna meja med Jugoslavijo in Nemško Avstrijo v vsej dolžini od italijanske do madžarske meje.
Zaradi tega spadajo v sklop »Mileso-vega poročila« ne samo dokumenti, ki smo jih objavili, ampak tudi nadaljna, prav tako 33 let v tajnem arhivu shranjena poročila, tri po številu, ki jih je prof. Coolidge že 14. februarja poslal ameriški mirovni delegaciji v Parizu v posebnem zgodovinskem referatu štev. 80. Tukaj sledi kratek cpiis vseh treh listin, ki so vsebinsko podobne koroškim in jih zaradi pomanjkanja: prostora ne kaže objavljati v celoti, d asi so silno zanimive glede »dokazovanja« zemljepisnih, narodnostnih in gospodarskih prilik na Pohorju, na Ptujskem polju in v Slovenskih goricah, ki jih
obe večinski poročili priporočata, naj ostanejo Avstriji, med tem ko profesor Ker-ner dosledno zagovarja svojo Dravsko črto tudi na Štajerskem.
1. Poročilo, podpisano skupno po polkovniku Milesu, poročniku Kingu in majorju Martinu, in poslano prof. Coolidgeu dne 12. februarja. V poročilu podpisniki ponavljajo razloge, ki so jih vodili, da so za začasno razmejitveno črto predlagali razvodje Karavank, samo da še bolj naglasa j-o zemljepisno in gospodarsko enotnost Koroške iin proavstrijsko usmerjenost koroških Slovencev, ki da jo je treba spoštovati pri končno veljavni razmejitvi. Iz podobnih razlogov zagovarjajo tudi dokončno razmejitev na štajerskem, kjer da vlada glede nacionalnega razpoloženja Slovencev podobno razmerje kot na Koroškem. Kot mejo predlagajo črto, ki sledi razvodnici vrh Pohorja, tako da bi Slovenj gradeč in Šent Uj pod Turjakom ostala še v Avstriji, Sveti Martin na Pohorju pa bi bil jugoslovanski. Od tam, kjer razvodnica prehaja na ptujsko polje, naj bi
bodoča trajna meja ptujsko raven presekala na dvoje, šla izpod Šent Lenarta v Slovenskih goricah in dosegla reko Muro juž-novzhodno od Radgone. To, tako pravi poročilo, je meja, ki najbolj odgovarja zemljepisnim in gospodarskim nujnostim in tudi načelu samoodločbe.
2.	Drugo poročilo, ki ima 17 strani, je posebej napisal zemljepisni strokovnjak komisije, major Martin, ki zemljepisne razloge iz predhodnega poročila še bolj na podrobno razlaga.
Na Koroškem je imel zemljepisje za zaveznika v toliko, kjer je pač mogel trditi, da je karavanška črta »bolj jasna in nesporna meja«, kot pa bi bila recimo Dravska. Na štajerskem se tega argumenta ne more poslužiti, ker so pohorska razvodnica, osobito pa slovenjgraško polje in ptujska ravan, da ne govorimo o Slovenskih goricah, mnogo manj jasni in nesporni razmejitveni črti kot pa na primer Drava. Toda težave obide s podčrtavanjem enotnosti gospodarskega območja Maribora, z bodočimi elektrarnami v dravski dolini in s proav-strijskim čustvovanjem tamošnjega slovenskega prebivalstva. Poročilu je priložil 16 zemljevidov, ki so vsi nemškega izvora, in
8 obsežnih statističnih tabel in grafikonov, prav tako nemškega izvora.
3.	Tretje poročilo, sedem strani dolgo, je napisal profesor Kern er. Kakor je to storil pri poročilu o začasni razmejitveni črti, tako tudi tukaj z velikim poudarkom ponavlja razloge za Dravsko črto. Zato ima tudi lažje stališče pri razpravljanju o bodoči dokončni razmejitvi na Koroškem kakor tudi na Štajerskem. Na obeh ozemljih naj bo Drava dokončna meja med Avstrijo in Jugoslavijo, od Zilje do Mure. Prekmurskih Slovencev tudi njegova črta ne zajema. še bolj kot v prvem poročilu poudarja profesor Kerner v drugem, ko gre za. dokončno mejo, vlogo, ki jo je germanizacija igrala v novejši zgodovini Slovencev.
4.	Četrti dokument v tem spisku je
spremno pismo, ki ga je prof. Coolidge poslal ameriški delegaciji na mirovni konferenci obenem s temi tremi dokumenti-Daši se to pismo ne nanaša izključno na začasno razmejitveno črto na Koroškem, je tako važno za spoznavanje miselnosti tega moža, ki je imel tako tehten in usodepolfl vpliv na izoblikovanje ameriškega stališča v vprašanju jugoslovanske severne meje z Avstrijo, da ga je treba na tem mestu objaviti v celoti.	(Dalje prihodnjič)
(Nadaljevanje in konec)
Umetnik med dvema svetovoma
(Srečanje s kiparjem Francetom Goršetom)
Tako je ustvaril življenjsko veselo »Plavalko«, ki v bronu na pročelju ljubljanskega kopališča »Ilirije« vabi k užitkom kopanja. Bronasta »Eva« krasi Izvršni svet v Ljubljani, »Baletna skupina« Umetniško galerijo' v Mariboru, »Industrija« pa zvezni parlament v Beogradu.
Težki prelomi, beda in gorje ter krivice druge svetovne vojne so prizadeli tudi Gor-šeta kot človeka in umetnika. Nemirni, vihravi. razvoj življenja po vojni je zbudil nove umetnostne tokove tudi v umetnosti po' svetu. V Trstu, še bolj pa v Ameriki, je
skrivnost materinstva, vir življenja. Iz zanimanja, radovednosti do človeka Gorše rad portretira. Poleg monumentalnih portretov, kot npr. pesnika Zormana, ki stoji v jugoslovanskem parku v Clevelandu, univerzitetnega profesorja Ivana Prijatelja pred univerzo v Ljubljani, pisatelja Finžgarja za slovenski licej v Trstu in Andreja Einspielerja, očeta koroških Slovencev, ki bo .stal v domu Einspielerjev v Svečah, pa se umetnik posveča tudi [podajanju živečih ljudi. Pri tem mu daje njegova neusahljiva fantazija cesto peruti. Tako mu
Gorše prisluhnil novim časom, saj je poslanstvo umetnika v tem, da daje svoje pričevanje o svetu, v katerem živi. Leta vojne grozote in trdote življenja v svetu so izostrile Goršetov pogled in vrezale v njegov duhovni obraz globoke črte. Tok časov je pokazal minljivost vsega, kajti le tega, kar ima človek v sebi, mu nihče ne more vzeti. Zato so religiozne teme, ki so od vsega začetka tvorile eno izmed glavnih komponent Goršetovega ustvarjanja, stopile močneje v ospredje. Daleč od rodne domovine se Gorše znova približa k poudarjeni ekspresionistični izrazni formi, k poglobljeni duhovnosti. Našel je svoj osebni stil, ki ga sam imenuje »novo gotiko«. Umetniški stili so plod umetniškega pojmovanja in življenjskih razmer hkrati. Prvotna gotika se je rodila v srednjem veku mističnega pojmovanja življenja in sveta, v katerem najde trpljenje svoj. posebni, odrešujoči pomen. To se izkaže kot posebno veljavno v časih velikih stisk. Zato spadajo Diirerjeve podobe iz tridesetletne vojne med najpre-tresljivejše dokumente časa in so tudi prepričljive umetniške izpovedi.
V Ameriki je Gorše opremil več cerkva, med temi dve slovenski. V Buenos Airesu v Argentini visi njegov križev pot v kapeli slovenskega semenišča. V židovski sinagogi v Chicagu stoji Goršetov Mozes. Njegova dela stoje tudi v muzeju verske umetnosti v* * * * v Vatikanu. Za »National Shrine«, ameriško nacionalno svetišče v prestolnici Was-hingtonu, v kateri imajo narodnosti priseljencev lastne kapele, bodo postavljeni štirje marmornati reliefi, ki predstavljajo štiri glavne momente slovenske zgodovine: Slovenski škof-misijonar Baraga krščuje ame-riške Indijance, lavantinski škof Slomšek Vzgaja slovensko mladino, škof Modest kršenje slovenskega kneza Gorazda in slovenski priseljenci-pionirji pomagajo graditi Ameriko. In vedno znova zajema Goršeta
Gledališka razstava
V okviru Borštnikovega gledališkega sre-čanja (članek prinašamo na dragem mestu) Prirejata SNG v Mariboru in Slovenski gledališki muzej v Ljubljani v gledaliških *oyerjih razstavo nedavno umrlih umetni-yov: Hinki Nučiča, Bojana Stupice in Jo-Zeta Tirana. Vsi trije igralci so namreč del svojega ustvarjanja namenili vprav Taliji-nemu hramu v Maribora.
Bojan Stupica je v začetku tridesetih let na tem oidru pripravil svoje prve režije, zlasti komedijo Valentina Ratajeva »Kva-. ra'tur aikroga«, uveljavil pa se je tudi kot rgralec in scenograf.
Hinko Nučič je prišel obogaten z ljub-Hnskinii in zagrebškimi izkušnjami, kot Zreil mož v letih po prvi svetovni vojni v Mariborsko mesto in 'postavil tam temelje Za novo slovensko gledališče, zbral je prvi ansambel, sestavil repertoar in dve leti vo-c d mlado ustanovo.
Jože Tiran, mojster umetniškega pripovedovanja, je v tem gledališču sklenil svoje režisersko delo, v zadnjem letu pred prezgodnjo smrtjo, z nedokončano režijo Rok-Saindičeve igre »Andrea«.
ženska glava zraste v simbolični lik »Kmetice«, glava mladeniča z a dobi prešerne or-fejevske poteze, cvetoča deklica se mu prelevi v »Sanje«.
Pri svojem ustvarjanju se umetnik po-
služuje vseh materialov: gline, lesa, ‘kamna, kovine. V zadnjem času je našel poseben material »orešek«. Je to orehovo žaganje, zlepljeno na kovinske konstrukcije. V tem materialu najraje podaja bajeslovne motive kot npr. »Boj s hudičem« in »Ikair«. Ta material mu omogoča posebno zgoščenost izraza, ki že prehaja v abstraktni izrast bistvenega, ne da bi se ločil od predmeta samega, kajti za Goršeta je »brezpredmetna abstraktna umetnost« — brezpredmetnal Do materiala ima Gorše nekakšno sovraž-no1prijateljsko razmerje. On se -z materialom spoprime in z njim tako dolgo bori, da se z njim spoprijatelji. In umetnina je rojenai. To velja tako- .za mehko glino, kot zia 'trdi les in kamen ali uporno kovino. Boj iz materijo za umetniški izraz je Gor-šetu slast. Z isto slastjo gnete pod prsti mehko glino, da dobi hoteno formo, ki bo potem žgana ali vlita v bron postala trdna, vekovita; iz isto slastjo obdeluje iz dletom kamen ali las, ali s kladivom baker. Iz orehove deske nastane »Zmaj«, ki ga je saima hud-oha, iz hruškovega čoka zraste »Pridigar«, zanositi glasnik božji, iz bakrene plošče obraz. Simbol razpona med dobrim in zlom, v katerega je postavljen človek.
V vrsti .plastik je Gorše upodobil človeka pri delu in naporu (Kosec, Drvar, Tesar, Plezalec), kajti kiparstvo je trdo telesno delo, s katerim je treba premagati materijo in jo vkleniti v obliko, ki si jo je zamislil duh s svojo fantazijo. »Zato, dragi prijatelj, mi verjemi, da sem obiska .drvarjev’ v mojem ateljeju bil posebno vesel,« mi je dejal Gorše ob slovesu. a. 1.
„Borštnikovo gledališko srečanje66 v Mariboru
Peti jubilejni slovenski gledališki teden, ki se je začel 16. in bo trajal do petka, 23. oktobra, lahko po pravici imenujemo največji kulturni dogodek slovenskih gledališč. Na „Borštnikovem gledališkem srečanju" v Mariboru so navzoča vsa poklicna gledališča v slovenskem kulturnem prostoru, to je drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani in Mariboru, Celjsko ljudsko gledališče in Ljubljansko mestno gledališče, Tržaško slovensko gledališče, Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice, Mladinsko gledališče iz Ljubljane in Akademija za igralsko umetnost, radio in televizijo iz Ljubljane.
Vse gledališke hiše so za „ Borštnikovo srečanje", imenovano po slovenskem gledališkem organizatorju, režiserju, igralcu in gledališkem vzgojitelju Ignaciju Borštniku, izbrale svoje najboljše uprizoritve, tako da pomeni gledališki teden tudi najcelovitejši pregled slovenske dramske ustvarjalnosti.
„Borštnikovo srečanje" v Mariboru je za slovensko kulturo tisto, kar je za jugoslovansko dramsko ustvarjalnost Sterijino pozorje ali festival malih scen v Sarajevu in podobne gledališke prireditve v drugih jugoslovanskih republikah. Ravnatelj mariborske Drame Branko Gombač je dejal, da je to gledališko srečanje slovenskih gledališč v Mariboru postalo tisto, kar je o njem rekel eden izmed njegovih snovalcev pred petimi leti Fran Žižek: „Teden slovenskih gledališč bi moral postati širok okvir za obravnavanje vseh gledaliških vprašanj umetniške, tehnične in organizacijske narave."
„Borštnikovo srečanje" je tudi ustvarjalna in umetniška tekma, ker bodo najuspešnejši slovenski gledališki ustvarjalci na tem festivalu prejeli zadnji dan srečanja blizu ducat nagrad, ki jih bodo podelile najrazličnejše ustanove.
Nobelova nagrada Aleksandru Solženicinu
Kakor smo že v prejšnji številki našega lista omenili, je švedska akademija znanosti in umetnosti izrekla visoko priznanje ruskemu pisatelju Aleksandru Solženicinu. V obrazložitvi sklepa najvišje švedske ustanove je rečeno, da so nagrado podelili Solženicinu zaradi »etične sile, s katero je pisatelj ponovno ovekovečil tradicijo ruske literature«.
Nobelova nagrada za literaturo znaša letos 400.000 švedskih kron (ali v našem denarju okoli dva milijona šilingov). Solženicinu jo bo izročil švedski kralj Gustav Adolf na slovesnosti, ki bo v Stockholmu 10. decembra, na obletnico smrti inž. Alfreda Nobela.
S Solženicimoim, ki je .leta 1962 z objavo svojega dela »En dan iz življenja Ivana Denisoviča« v reviji »Novi mir« sprožila v svetovni javnosti ogromno senzacijo, je bil, po Borisu Pasternaku (1958) in Mihaelu šolohovu (1965), že tretji sovjetski pisatelj ipoiviojnejga časa, ki je bil odlikovan z Nobelovo- nalgrado ,za literaturo. Boris Pasternak, kot je znano, mi mogel iz političnih razlogov sprejeti tega najvišjega odlikovanja švedske akademije.
Za jmdelitev te nagrade Solženicinu se je izreklo veliko število mednarodnih osebnosti umetniškega in literarnega življenja. Toda pred sklepom akademije so nastali dvomi, če se bo Nobelov odbor sporazumel k tej »politični odločitvi«.
Solžcnicin je našel »polifonski roman«
Švedska akademija je priznala Solženicinu, da se je v svojih delili prizadeval uresničiti idealen romam: klasična pravila dogodkov, enotnost časa in prostora, naj hi veljali tudi za pripovedna dela. Pri
njem se jasno vidi pripadnost k tradiciji ruske epike, skrbno izdelani kompoziciji, kot jih najdemo apr. v delih Leva Tolstoja »Idiot» ali Dostojevskega »Zapiski iz mrtvega doma«, ki spominja na petaktmo tragedijo Pierra Corneilla.
»Solženicin je v svojem pisateljskem dejanju in nehanju inaišel novo ime, ki ga imenuje .polifonski roman’, pripovedovanje 'brez glavnega junaka, ter razločno pojasnil, kaj meni s to poliifonskostjo: posamezna oseba bo vsakokrat tedaj glavni junak, če se dejanje tiče nje. Solženicin ni hotel nič novega, marveč samo renesanso. Ni mu šlo za obliko, temveč samo za inštrument svojega pisateljskega ustvarjanja.« Pravzaprav pomeni polifoinski roman objektivno človeško udejstvovanje.
Aleksander Solženicin je bil rojen 1918 v Kisiovodsku, v osrednjem Kavkazu. Že zgodaj je izgubil očeta, toda trdna volja mu je pomagala, da je dvakrat doktoriral iz matematike in fizike. Leta 1940 je začel pisati dramska dela, toda brez uspeha; tri njegova dela niso bila nikoli uprizorjena.
Leta 1945, nekaj mesecev pred koncem vojne, so ga aretirali in obsodili na 8 let prisilnega dela v Sibirijo. Vzrok za aretacijo je bil v dopisovanju z nekim prijateljem. Umetnik je v svojih pismih pisal precej svobodno o Stalinu, čeprav ga ni
SLOVENCI
d&ma in fLO- metu
Priznanje za pogum
V	prostorih republiškega sekretariata za notranje zadeve, je minuli teden namestnik republiškega tajnika za notranje zadeve Anton Stipanič izročil skromno darilo miličniku Francu Pečavar-j n, ki je 4. oktobra letos rešil iz Ljubljanice utapljajočega se delavca gradbenega podjetja Grosuplje. Stipanič je ob tem pohvalil pogum, požrtvovalnost in spretnost miličnika Pečavarja.
Za 70-Ietnico pesnika Mirana Jarca
V	počastitev 70-letnice rojstva pesnika Mirana Jarca so v študijski knjižnici v Novem mestu priredili spominsko razstavo. Obsega 172 enot; uvaja jo izbor prvih Jarčevih objav od 1915—1918, sledijo objave pesmi v periodikah od 1918 dalje ter natisi dramskih del, proze, esejev in knjižnih ocen. Med razstavljenim gradivom, ki ga popestrujejo rokopisi, so tudi pesmi, ki so nastale v partizanih. Na tej spominski razstavi je pesnik predstavljen tudi kot prevajalec.
Trio Lorenz in Eva Novšak-Houška v Kanadi
Te dni so odpotovali na dvomesečno turnejo po Kanadi bratje Lorenz in mezzosopranistka Eva Novšak-Houška. Turnejo, ki bo obsegala preko 50 koncertov, organizira »Glasbena mladina Jugoslavije« v sodelovanju z »Glasbeno mladino« Kanade.
nikoli omenjal z imenom. Kvečjemu je omenjal »učitelja«, ali pa za zelo »zaposlenega človeka«. V teh pismih je Solže-nicin ostro ‘kritiziral vodenje vojne ter se posmehoval Stalinovim jezikoslovnim naukom.
V kaznilnici, kjer je bil zaprt, so delali posebne poskuse, ki bi utegnili priti v po-
štev pri sovjetski tajni službi, Te življenjske izkušnje so ga navdihnile za pisanje romaina »Prvi krog«, ki spominja na Dantejev »Pekel«.
Na svobodo je prišel pisateljski genij 1953, tik pred Stalinovo smrtjo. V zaporu je zbolel za rakom ter so ga tudi operirali. Po osvoboditvi je preživel še tri leta pod nadzorstvom policije. Leta 1957 je bil rehabilitiran in se vrnil v Rusijo, kjer je bil
v Rjazamu profesor matematike. Tu je spisal svoje znamenito delo »En dan iz življenja Ivana Denisoviča«, kjer opisuje življenje zapornikov v Stalinovih koncentracijskih taboriščih. Pozneje je objavil še nekaj manjših del iz življenja sovjetskih vasi v času Stalinovega režima.
Njegovo ime je znova zažarelo na literarnem obzorju, ko je 1. 1967 poslal nekim tujim časopisom dopis, v katerem je obtoževal sovjetsko policijo, da ga preganja (zaplemba knjig in rokopisov) in da mu ne dovoljuje objave knjig in spisov. Pri tem je šlo posebno za romam »Rakov oddelek«. Pozneje so Solženicina izključili iz Zveze sovjetskih pisateljev ter zahtevali, da se izseli v inozemstvo, toda pisatelj je izjavil: »Rusija je moja domovina in je ne bom nikoli zapustil. Pač pa bom pisal o njenih problemih, o problemih njenega ljudstva. Pisal bom zmerom o splošnih problemih, o tajinstvenosti srca in duše, o spopadu med življenjem in smrtjo ter o zmagi nad duševno tesnobo.«
Medtem so Solženiciinova dela doživela izreden uspeh v tujini, kjer je prišlo do številnih izdaj- njegovih .romanov v naj-različnih jezikih.
Moskva: Podelitev Nobelove nagrade »nečastna igra«
Zveza sovjetskih pisateljev je začela po podelitvi letošnje Nobelove nagrade za literaturo Aleksandru Solženicinu le-tega še bolj napadati. »Priznanje je bilo Solženicinu izrečeno iz čisto golih protisovjetskih motivov. Nobelov odbor se je zapletel v nečastno -igro.« To so glasovi, ki prihajajo iz Moskve. So pa tudi ljudje, zlasti sovjetski izobraženci, ki so odločno na strani zatiranega pisatelja. Tako je skupina sovjetskih državljanov razposlala med ljudi pismo, v katerem čestitajo Solženicinu, ,po ■drugi strani pa imenujejo zapostavljanje njegovih del v Sovjetski, zvezi kot »nacionalno sramoto«. Med podpisniki tega pisma je tudi znani zgodovinar Peter Jakir, eden izmed voditeljev gubanja za človeške pravice v Sovjetski zvezi.
Iz spominov
rajne Figovčeve Micke na Blafu
Na stara leta se vračajo spomini iz mladosti jasno in razločno, človeku se zdi, kakor da bi vse to doživel šele pred kratkim čalsoim, čeprav so medtem minila že leta . ..
Nekoliko besed o moji rojstni vasi. Na meji naše države, to je v spodnji Podjuni, leži mesto Pliberk s svojim starodavnim gradom. Če se napotiš iz Pliberka proti severu, boš približno v pol ure hoje zagledal vas, ki se imenuje »Blato«. Proti jugu je hrib z imenom Libič. Ob vznožju tega hriba pa se razprostirajo travniki, ki- pa so močvirnati. Ob deževnem vremenu nastane majhno jezerce, v katerem imajo žabe svoj večerni koncert, na katerega so vaščani tako navajeni, da jih zaziblje v mirno spanje kot uspavanka. V poletni vročini se tudi to posuši, in beseda Blato gotovo ne pove, da bi vedno po blatu gazili in je Blato moja rojstna vas, res čedna vas. Na vsaki strani ceste stoje lepe, nove hišice in lepa gospodarska poslopja, ki so bila nedavno še s slamo krita. Proti severu, kjer valovijo žitna polja, se vidi grič Sv. Katarine, na katerem je lepa cerkev istega imena, katero je blagoslovil naš svetniški škof Anton Martin Slomšek. Cerkev sv. Katarine so naši predniki imenovali tudi cerkev »Blačanov«, veliko so pomagali pri zidanju te romarske cerkve. Proti vzhodu se vidi cerkev Božjega groba in ne daleč od nje Marijina cerkev »Na pesku« ah Nonča ves. Od daleč pozdravlja siva Peca, pod katero spi kralj Matjaž s svojo črno vojsko, ter čaka na čas, ko nastopi za svojo staro pravdo.
Vas Blato je razdeljena v tri skupine, zgornje, srednje in spodnje Blato. Rada bi omenila naša vaška znamenja ali križe. Na zgornjem Blatu je ob cesti postavljen velik križ, razpelo s Križanim. Ljudsko izročilo pravi o teh križih sledečo zgodbico: pred davnim časom so živeli v našem kraju silno veliki in močni ljudje, rekli so jim »haj-
LJUBITELJI PROSVETE, POZOR!
V	sredo, 28. 10. 1970, bo v Celovcu v Kolpingovi dvorani nadvse zanimiv prosvetni večer, župnik Vinko Zaletel ga priredi pod naslovom
»ROŽ, PODJUNA, ZILJA, ZEMLJA IN LJUDSTVO«.
V	sliki in pesmi nam bo prikazal lepoto naše domovine. Prireditev se začne ob 19.30. Pridite nanjo iz Celovca in bližnje in daljne okolice!
Vabita: Katoliška prosveta in Krščanska kulturna zveza.
di« ali velikani. Tako pravi izročilo, da je žena velikanka prinesla v svojem predpasniku tri velike kamne, katere je položila na mesta in kraj, za vsako vas po en kamen. Postavili so jih naši predniki. Pri teh križih je blagoslavljanje velikonočnih jedil. Toliko o naših križih, postavljeni so nam v spornih in opomin, ker so verovali in kar je nam pel škof Slomšek: »Držimo se svetega križa, sveti križ nam nebesa odpre.«
(Se nadaljuje)
ŽIT ARA VES (Občinska seja)
V sredo, dne 8. oktobra, je zboroval občinski odbor žitrajske občine. Razpravljalo se je o pripravah za 10. oktober. Frakcija OVP je predlagala, naj odbor imenuje Steinacherja zaradi zaslug za občino za častnega občana. Občinski odbor je zavrgel ta predlog, nakar so imenovali Steinacherja za častnega občana samo zaradi zaslug v Abwehrkampfu. Občinski sklep pa ni bil soglasen. 10 glasov je bilo za predlog, 3 pa proti njemu. Pač pa je odbor imenoval soglasno za častnega občana bivšega ■socialističnega župana Valentina Omelka.
#
Častni listini bo izročil župan na dan starih, ki bo letos pri Škofu v št. Lipšu. Bomo videli, če bo občinsko vodstvo tokrat bolj pravično upoštevalo dejstvo, da je treba uresničiti tudi parole in transparente. Pri deželni proslavi, 10. oktobra v Celovcu, je namreč prav naša občina proglašala dvojezičnost.
Na soncu in v morju
(Z bralci našega lista kramlja Alojzij Vauti, selski župnik)
Nisem štel teras, ki se v zložnem vzponu druga za drugo, od daleč vidne kakor stopnice, dvigajo po hribu navzgor. Morda jih je 25 do 30- Ob strani vodijo stopnice od ene terase do druge, poleg njih nasadi visokih, vitkih cipres. Vsaka terasa je prostorna, rob zgoraj nosi od konca do kraja velike, iz kamna izdolbene napise: presen-te, presen te, presen te... Umrli iz teh napisov kličejo: tu smo navzoči s telesnimi ostanki, naj ostanemo trajno tudi v vašem spominu! Pod temi napisi pa so istotako daleč vzidane bakrene plošče z imeni padlih ali iz označbo »neznani«. Do 100.000 trupel počiva pod njimi. Na vrhu teras je kapela, stene in stebri iz temnega marmorja, kar vzbuja turoben vtis. Ob vznožju spomenika sta dva muzeja, ki hranita in kažeta zbirko vseh mogočih predmetov iz vojne: uniforme, kape in čelade, orožje od bajoneta in pištole do topa, kolajne, denar, jedilni pribor, in še na stotine drugih spominkov na strašno vojno.
Na eni strani spomenika se dviga nad podstavkom ogromna kamenita kocka, ki tehta 75.000 kg. To je nagrobnik vojvode D’Aosta, poveljnika tretje armade, ki je tu na soški fronti v enajstih bitkah hotela prodreti v Avstrijo, pa se je po avstrijski zmagi pri Kobaridu leta 1917 morala u-makniti za Piavo. Ta vrhovni poveljnik je umrl leta 1931 »po svoji volji«, to je s samomorom. Njegovo truplo so pripeljali semkaj, da bo počivalo sredi med nekdanjimi oficirji in vojaki. To sem razbral iz prospekta, ki ga v muzeju dele obiskovalcem.
Nedaleč od tega res impozantnega vojnega spomenika je še drugo vojno pokopališče, menda za avstrijske vojake- Je lepo negovano, obraslo s cipresami, ob strani stopnišča štrlijo navzgor za okras na podstavkih topovske krogle.
Pretresljivo! Živi armadi sta se zagrizli ena v drugo, v toči krogel so padali vojaki, pri naskoku so se klali z bajoneti, zdaj pa njihove kosti tako mimo počivajo v soseščini! Živi vojaki so bili poslani v smrt,
Golgota
Vedino, kadar se peljem skozi Skoči jan, stopim v duhu na grob Maričke, da se v globokem spoštovanju priklonim spominu te velike žene. Služila je pri kmetih in s svojimi pridnimi rokami pridelovala kruh svojemu študirajočemu sinu in sebi. Slediti je znala tako, da tega mladi rod, sedaj ko bo to bral, razumeti ne bo mogel. S coklami je Marička hodila iz Grabalje vesi v Dolbrlo vels. Pri vhodu v Dobrlo ves je na desni strani nekdaj stal mogočen grm. V ta grm je stisnila svoje cokle, obula čevlje ter nadaljevala pot v cerkev. Domov grede se je pri istem grmu spet preobula; Skoda je bilo čevljev za to dolgo, tedaj še hrapavo pot v Grabaljo ves. Pa saj noge so bile navajene cokel, kamnatih poti, raz-oraniih njiv in roke najtežjega dela. Ona je delala, molila in štedila za njeno najljubše — za sina, katerega je Bog klical za pastirja v svoj pašnik.
Minila so leta. Mati Marička je z veseljem in ponosom dočakala prvo glorijo svojega sina. Za sina — duhovnika in za mater Maričko je bil cilj dosežen. Mislila sta, da bosta šla v boljše življenje. O blažena mati, o srečen sin! Tako je sama večkrat rekla.
Prišlo je drugače. Prišla je »zmaga nemške noči«. Prišlo je preganjanje, izseljevanje, bombardiranje, Dachau, Mauthausen, Auschwitz, vojaščina — vse povezano s smrtjo.
Slovenska filharmonija gostovala
V okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo je v torek v celovškem Domu glasbe gostovala Slovenska filharmonija iz Ljubljane pod taktirko Antona Nanuta, stalnega dirigenta dubrovniškega mestnega orkestra. Kot solist je nastopil znani slovenski pianist A c i Bertoncelj. Na sporedu so bile skladbe: Ravelov klavirski koncert v G-duru, Beethovnova 3. simfonija »Eroica« in delo slovenskega komponista Zvonimira C i g -1 i č a Obala baletk.
mrtve pa naj slavi veličasten spomenik! Naj vsemu svetu neprestano kliče: Nikoli več vojne! Pa zaman! Že 21 let po prvi vojni sta oholi Hitler im prevzetni Mussolini s svojimi nacisti in fašisti pahnila svet v novo, še strasnejšo vojno. Oba mogočneža sta klavrno končala. Kdor za meč prijemlje, ‘bo z mečem pokončan!
Za ogledovanje v Redipuiji sva porabila precej časa. Odrinila sva dalje in se vozila proti severu v krajih nekdanjih hudih bitk. Vsi hribi naokoli so v veliki množini pili človeško kri. O Doberdobu poje znana pesem: Oj Doberdob, oj Doberdob, slovenskih fantov grob ...!
V Novi Gorici sva prekoračila mejo in bila spet v Jugoslaviji. Nova Gorica se močno širi, ker se tam industrija zelo razvija. Pred Solkanom sva se vozila mimo tovarne, ki žge apno. Ta tovarna je naj večja te vrste v Jugoslaviji.
Nad Solkanom se diviga Sveta gora z znamenito Marijino romarsko cerkvijo. Tja gor se pride ali peš (za pokoro) ali z vzpenjačo (najhitreje), ali z avtom- Midva sva se seveda peljala z avtom.
Na vrhu pozdravi romarja veličastna cerkev- Sedanja je že četrta, prejšnjo je razbila vojna. S cerkvijo je združen frančiškanski samostan, ki nudi prenočišče tudi romarjem, ako ga v bližnji restavraciji ne morejo več dobiti. Je ,pa tam tudi nekdanja romarska hiša, ki pa prazna razpada. Ne vem, ali jo je Oblast zasegla ali ne dovoli .poprave.	(Dalje prihodnjič)
QLEDALI$CE v CELOVCU
PETEK, 23. oktobra, ob 19,30 Franz Kafka: Proces. — SOBOTA, 24. oktobra, ob 19,30 Johan StrauB: Netopir (Fledenmaus) — opereta. — NEDELJA, 25. oktobra, ob 19,30 Colin Spencer: Kot jajce jajcu podobno (Wie ein Ei dem and er en), predstava Studio odra. — TOREK, 27. oktobra, ob 19,30 ponovitev iste predstave. — SREDA, 28. oktobra, olb 19.30: Netopir.
Maričke
Tone j Kutej, Maričkin sin je v tem času bil kaplan v Šmihelu pri Pliberku. Trdno je stal in a prižnici in odločno oznanjal nauke Kristusove: mir, ljubezen do bližnjega, spoštovanje do vsakega človeka in .posebno do Boga in lastne matere. Nasprotniki niso mogli prenašati teh krščanskih in človečanskih resnic. Pograbili so mladega duhovnika in ga odpeljali v Dachau.
Čez leto dni je dobila mati Marička pepel od svojega sina. Ni besedi, da bi z njimi opisal bolečino te matere. Klečala je pred pepelom svojega sina in iskala tolažbe p od križem tako kot mati Kristusa. Podobni sta bili njih poti življenja.
Pokopali so pepel duhovnika pri stolpu ,š'kocijanske farne cerkve. Dobri gospod župnik Koglek se je usmilil matere Maričke in ji dal v župnišču stanovanje in hrano m kar je še več — dobroto.
Trpljenje je sklonilo ubogi ženi hrbtenico. Hodila je po dveh palicah in na nogah je dobila rane. Dobre roke so ji izpirale in obvezovale te rane.
Navajena slednje in skromnega življenja si je zadala nalogo, da si hoče od njene male podpore prištediti toliko, da bi zgradila pri Sv. Danielu žagrad. Imela je pi-ško, katero je nosila pod pazduho, kadar je šla za dalj časa k sorodnikom v Podjuno. Ta piška je vedno znesla jajček pred svojo gospodnijo in še ta jajček je Marička prodala za žaigrad.
Ko me je nekoč obiskala, je doživela še eno ponižanje, čez stopnice ni mogla hoditi brez pomoči. Prosila je stanovalko naše hiše, da naj pokliče mene. Zaklicala je ta gospa za menoj: »Eine Bettlerin vvartet auf Sie.« Meni je vzelo sapo, takšno i poniža,nje. Namesto da bi se gosp e j zahvalila, sem jo nahrulila, češ da je ta žena mati duhovnika, katerega so hitlerjanci umorili v taborišču.
Ko smo čez nekaj let Maričko pokopali poleg pepela sina-mučenika, mi je bilo, kot bi nesli kos dobrote iz tega sveta in izjokati sem morala svojo bridkost, kot ob grobu svoje rodne matere.
RADKE
Slovensko prosvetno društvo na Ra-dišah, vljudno vabi vse prijatelje petja na
PEVSKI KONCERT ki bo v nedeljo, 25. oktobra 1970, ob 14,30 v dvorani pri cerkvi na Radi-šah. Koncert bo izvajal moški zbor »Društva upokojencev iz Laškega«. K številni udeležbi vabi odbor.
VABILO
Ob odkritju spomenika »Mojcej« bo Slovenski oktet priredil
PEVSKI KONCERT
■	v soboto, 24. oktobra 1970, ob 19,30 v farni dvorani v Škocijanu, in
■	v nedeljo, 25. oktobra 1970, ob 19,30 v farni dvorani v Št. Jakobu v Rožu.
Ljubitelji umetne in narodne pesmi
prisrčno vabljeni!
ŠT. JUR
Kdor bi slučajno ne vedel, odlkod se o-glašamo, se naj ozre, če bo hodil čez Mežiško goro, v sosedno Jugoslavijo tik pred mejo na levo. Nudila se mu bo lepa slika idilične cerkvice sv. Jurija na malem holmu. Sv. Jurij ni vas v pravem pomenu besede, ima le par hišnih številk in še te so precej oddaljene druga od druge. Pred leti pa je naš kraj postal skorajda svetovno znan! Začeli so namreč kopati premog, čigar žile :se menda raztezajo tja do Pece. Zaposlenih je bilo precej delavcev. Ker je nudila pomoč tudi država, se je podjetje držalo nekaj časa. Investirati je bilo treba mnogo, a kmalu se je izkazalo, da cela stvar ni rentaibinla. Obračuni so pokazali deficit in podjetje je razpadlo, prišli smo v pozabo.
V »Našem tedniku« se oglašamo le redko. Ker je vasica mala, se le malokdaj kaj pripeti, kar bi bilo vredno povedati širši javnosti. Novica pa, ki jo hočemo napisati1 za naš list danes, sicer ni več nova, a je lepa in nekaj vredna. Ker so v današnjem času dobra dela redkost, je ne smemo pozabiti! Torej zgodilo se je v juliju, takrat ko obhaja naša podružnica žegnanje ali prošče-nje. To je za Št. Jurčane vsako leto praznik, katerega obhajamo kar se da slovesno. Letos pa je svečanost še podčrtalo dejstvo, da se je nam oglasil iz stolpa »novi« zvon, ki se je ujemal s »starimi« tako lepo in harmonično, da nam je bilo v duši toplo in praznično. Za mnoge je bilo to presenečenje, ker je prišel tiho in brez slovesnega sprejema. »Žegnan« je bil in pravzaprav le menjal svoje mesto. Nonča ves je dobila novega in večjega, torej je bil ta odveč. Slučajno se je uglašal s šentjurskim, in to priliko je izrabil Gradišnikov Anzej ter ga kupil z lastnimi sredstvi za našo podružnico. Ker je Anzej ves čas svojega življenja zelo štedil, sam pa je bil nadvse skromen,
Prodam LONČENO PEC (Kachel-ofen), 180 cm visoko in 150 cm široko. Je nova in jo lahko uporabi vsak, kakor tudi gostinsko podjetje. Cena: 3000.— šil. Naslov: Hajnžič Lado, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec.
je njegov velikodušni dar še enkrat toliko vreden. Pri sveti maši, ki je bila ob tej priliki na prostem, se je naš gospod kaplan zahvalil Anzeju za njegovo dobro delo naši podružnici. Prosil je tudi farane, da bi se še spomnili vsak po svoji moči poprave potrebne zunanjosti našega božjega hrama. Zadnji čas je, da mu posvetijo pozornost, ker se nam v nasprotnem primeru lahko zgodi, kot stolpu v Večni vesi in to bi bilo škoda!
Od opisanega žegnan ja, pa do danes, je preteklo že precej časa. V jeseni smo in narava je odela letnemu času primerno obleko. Redno kot le malokdaj prej, nas novi zvon kliče in vabi ob veselih, opominja pa olb žalostnih urah, kajti naš novi mežnar opravlja svoj posel nadvse vestno! Daj Bog, da bi njegov klic ne ostal brez od-,meva, ter si utiral pot do src vseh vaščanov, jih združeval in ne razdvajal!
Obisk ljubljanskih pevcev
Cerkveni pevski zbor župnije sv. Cirila in Metoda gostoval na Koroškem
Med letošnjimi slovenskimi jubileji je vsekakor eden najpomembnejših: 1100-let-nica posvetitve sv. Metoda, brata sv. Cirila, za painomsko-slovenskega nadškofa s sedežem v Sinmiju, nekdanji rimski metro polij i. Papež Hadrijan II. je b-Iaigovestniško delo sv. Cirila in Metoda ne samo potrdil in blagoslovil njune bogoslužne slovanske knjige, marveč je njunemu slovanskemu misijonu dal stvarni temelj, samostojno cerkveno upravo v lastni metropotliji. Čeprav sv. Ciril, voditelj slovanskega misijona, ni doživel tega sadu, ker je v Rimu tako kmalu umrl (869), je pa njegov brat, ki je bil opat polyhronski (carigrajski) in je od papeža Hadrijana bil v Rimu posvečen v duhovnika, dočakali veliki cilj, ki so ga imeli slovanski krščanski knezi: Rasti-slav, Svetopolk na Moravskem ter knez Kocelj v slovenski Panoniji. Za krščanske Moravane in Slovence je bila ustanovljena slovanska nadškofija — metropoli!ja. Seveda je prvi metropolit nadškof sv. Metod naletel na hudo nasprotstvo v bavarskem epi-skopatu in bil od njega in od nemškega kralja Ludovika Nemškega v Regensburgu (v novembru 870) obsojen in vržen v ječo v Elhvangenu.
Ta jubilej so letos omenjali na III. -mednarodnem slavističnem kongresu za slovansko zgodovino v Salzburgu in Regensburgu. Oba škofa teh mest, salzburški nadškof dr. Macheiner in regensiburški škof dr. Gra-ber sta krivično obsodbo obžalovala in jo Ua neki način želela popraviti. Najbolj vidno in častno se je za krivico oddolžilo mesto Ellwangen s svojim županom, ki j(e uaročil in dal vzidati sredi mesta krasno spominsko ploščo — Grku, sv. Metodu, slovanskemu blagovestniku in mučeniku.
Slovenci imamo poseben razlog, da se spominjamo te dvojne obletnice sv. Metoda, ker je sv. Metod bil najprej naš sloven-sko-panomski nadškof, nato šele moravski. Tudi ima prvenstveno zaslugo, da je sv. Metod postal naš nadškof, slovensko-pa-uonski knez Kocelj, ki je k papežu poslal dvajset svojih uglednih velikašev, da so Podprli knezovo željo. Slovenski narod bi mogel letos narediti veliko, vsenarodno versko-kulturno proslavo, ki bi jo kakšen drug narod nedvomno storil, toda v sedanjih razmerah se zadovoljujemo tudi z drobtinami.
Romanom Tomincem, v nedeljo pripeljali v Železno Kaplo, kjer je v župnijski cerkvi in nato v fami dvorani bila slovesnost. Sv. mašo je daroval g. p. Roman in imel lep nagovor v zvezi, z misijonsko nedeljo in misijonskim poslanstvom sv. solunskih bratov, ki sta bila visoko naolbražena Grka, a sta iz ljubezni do Kristusa pohitela k Slovanom ter jim prinesla krščansko blago-vest in krščansko kulturo v njih lastni besedi in prvi, Slovanslki knjigi. Visoki govornik, ki je tudi profesor bogoslovja na ljubljanski bogoslovni fakulteti, je naglasil vrednost in važnost domače besede, ki jo tako poudarja 2. vatikanski koncil. Omenil je razveseljivo dejstvo, da sfe slovenska beseda, hrani tudi že v starem zlatem kodeksu (codex aureus), ki ga pod steklom hranijo v knjižnici v Munchnu. Toda slovenska beseda je tudi živa in jo govorimo tokraj in on/kraj, Karavank. Kakor jeziki drugih narodov je tudi slovenska beseda ustvarjena
od Boga; Zato spoštovanje in čast naši besedi!
Po siv. maši je pevski zbor 24 pevcev in pevk mogočno zapel Foerster j evo' himno v čast sv. solunskima bratoma.
Drugi del slovesnosti je bil v farni dvorani. Pevski zbor je vodil prof. Anže Močnik, napovedoval je inž. Leskam. Kot prva pesem je zadonela Prešernova Zdravljica. Sledila je Jenkova Lipa, nato štiri narodne, dive primorski, koroška Pojdem v Rute in na Gorenjskem je fletno. Izbrani, zveneči glasovi iso ganili občinstvo. Bil je velik užitek slišati ljubljanske goste.
Po slkupnam kosilu so se izletniki v spremstvu pisatelja Turnška odpeljali v Podjuno, obiskali zgodovinske kraje: Mobil če, Kamen, škod jan, Klopinjsko jezero, šentviško planoto in zgodovinsko Rebrco, kjer jim je reibrški komendator razkazal umetniško tako bogato in zanimivo farno cerkev. V njej so pevci in pevke iz veliko ubranostjo zapeli latimsiko pesem »Kako umira pravični« (Quotmodo moritus justus). Sledila je še molitev za vse žrtve obeh vojn.
Polni naj lepših vtisov so se gostje vrnili čez Karavanke.
SLOVENSKI FILMSKI KLUB
Nagradno tekmovanje v fotografiranju
Kdor je v zadnjih dneh količkaj, z odprtimi očmi še:l -skozi naravo, je moral opaziti, kako slikoviti so jesenski motivi. Slovenski filmski klulb vabi torej vse prijatelje fotografiranja, da sodeluje ipri jesenskem nagradnem tekmovanju v fotografiranju.
Veljajo sledeča pravila:
1.	Sodeluje lahko vsak: Skupina A — do- 20. leta; skupina B — od 20. leta naprej. Vsak lahko odda do pet -slik.
2.	Tema: Jesenski motivi,
3.	Slike so laihko črno-bele, barvne ali pa diapozitivi. Slike naj imajo velikost 9 x 13, diapozitivi pa 5 x 5 cm.
4.	Dela bo ocenjevala posebna strokovna komisija (vsako skupino posebej).
5.	Najboljša dela bomo nagradili (:za vsako skupino posebej):
L Fotoaparat, Kodak Instamati-c;
2.	2 Agfa CT 18 diafilma;
3.	-5. Po 1 Agfa CT 18 diafilm.
Prvi dve sliki vsake skupine bomo objavili v slovenskih tedinikih (Naš tednik, Slovenski vestnik).
6.	Nagrade -bomo razdelili samo, če bo oddanih v vsaki skupini najmanj 20 slik.
7.	Slike pošljite najkasneje do 5. -decembra na- naslov: Slovenski filmski klub, 9010 Celovec, Postfa-ch 395. Priložite list z naslovom in rojstnim letom.
NI VAŽNO DOBITI NAGRADO, AMPAK SODELOVATI!
PS: Kdor bi rad sodeloval, pa in ima aparata, naj, -čim prej piše na naš naslov, da mu ga preskrbimo.
Ena takšna slavnostna drobtina je bil abisk cerkvenega pevskega zbora iz župnije sxj- Cirila in Metoda v Ljubljani. Z velikim, 11 metrov dolgim avtobusom so se cerkveni pevci s svojim župnikom dr. p.
SELE
(Zanimive obletnice)
Naš šolski ravnatelj, priznan šolnik, g. Janko Jaklič, slavi letos 25-letnico svojega službovanja v Selah, šolski vodja na Kotu, Herman Velik, poučuje selske otroke že 'b let. Nadučitelj g. Tonej Hribernik pa •■udi že 15 let deluje na isti šolli, ki jo je ^ot šolar obiskoval. Veroučitelj župnik Alojzij Vauti pa uči selske otroke že 50 let, Nadaljnjih 5 let pa zaradi neprostovoljne odsotnosti med vojno ni mogel. Čez eno et° 'pa bo tudi g. kaplan Ivan Matko 20 et v službi veroučitelja.
Večina Selanov je v šoli dobivala pouk zgoraj imenovanih.
Smrt v Košutinih stenah
V sredo, 14. oktobra, popoldne, simo za-u-deno gledali, ko se je pojavil mrliški pogrebnega zavoda iz Borovelj. Koga Naj odpelje? Kmalu pa smo zvedeli, da se je Prejšnji dan popoldne pri turi na severni strani Košubnikovega turna smrtno po n e-^CU 24-letni mehanik radioodajne posta-le Heinz Gruber iz Beljaka. Hotel jo je v ružhi s tovarišem Rudolfom Wemichom, ^Preim-ljen z vrvjo, preplezati, a je sredi -pe-N strmoglavil -navzdol in si pri padcu pre-lobanjo. Werni-chove klice na pomoč so vojaki na Mrzlem logu in posrečilo jim je ga rešiti, truplo ponesrečenca pa pomnožena reševalna skupina -našla in Prenesla šele naslednji dan.
u Maj a jo -nas gore z lepim razgledom, Pr- Obir, ki so lahko brez nevarnosti do-v°lP|ne. Tudi na Košutnikov tum vodi za-rovana steza. Čemu torej laziti po nevar-stezah, kjer drznost lahko vodi v smrt?
Srečanje planincev treh dežel
Preteklo soboto in nedeljo je Planinska zveza Slovenije vabila na letošnje srečanje planincev treh -dežel v Ljubljano. Poleg planinskih društev iz Slovenije s-o se tega srečanja udeležili zastopniki slovenskih in italijanskih planinskih društev iz Furlani-je-Julijske krajine. Koroško pa so -zastopali člani Alpskega društva, Gorske reševalne službe, Prijateljev prirode in zastopnika Slovenskega planinskega društva Celovec.
Ob tej priliki so v Ljubljani na Mestnem trgu 5 otvorili »Razstavo planinskih fotografij«. Pokazane črno-bele slike so zanimive ne le po dobri tehniki, temveč tudi po izbranih motivih. Prvi -del razstave, ki kaže slike članov fotokluba Planinske zveze Slovenije, prikazuje samo gorske motive oziroma planinca v odnosu do planin. Poleg planinskih slik so razstavljene tudi razne publikacije o planinah v slovenskem in nemškem jeziku. Poseben del razstave je rezerviran fotoklubu iz St. Michaela na Štajerskem. Motivi niso povzeti zgolj iz planin, pa tudi tu obiskovalec opazi, da fotoaparat ostri oči za lepa tihožitja in zanimive življenjske situacije. To razstavo, ki, bo odprta ves oktober, priporočamo vsakemu prijatelju planin in fotografije.
Na dnevnem redu zborovanja planincev so bile tri točke. O referatu Marka Selana o varstvu narave bomo pozneje -podrobneje poročali. V tej zvezi se je ustanovila komisija za varstvo narave. Sestoji -iz treh članov, ki naj bi koordinirali delo v treh deželah. Koroško bo za-stoipal Helmut Havra-nek, vodja koroške Gorske straže.
Naslednja točka je obravnavala »turo treh -dežel«. Po želji imiciatorjev naj bi planinci ne spoznali samo svoje, temveč tudi planine sosedov. Tura naj bi se uresničila že prihodnje leto. Na Koroškem vodi tura od Ho-chalmspitze -preko GroBglo-cknerja proti jugu na Karnijske Alpe in bo vsebovala kot v ostalih deželah deset vrhov. Tu-
ra po Italiji še ni znana, v Sloveniji gre tura v Julijskih in Kamniških Alpah. Vse tiste, ki bodo s ,posdhno knjižico za štampiljke prehodili to turo, to seveda v obrokih, d-o-bi plaketo. Knjižice in plakete boste dobili tudi pri Slovenskem planinskem društvu v Celovcu.
Zborovanje so zaključili z vabilom -za sodelovanje pri »Razstavi planinske fotografije treh dežel v Ljubljani leta 1971«. Za-željene so fotografije v črno-beli tehniki v formatu 30x40 cm. Mednarodna žirija bo izbrala najboljša dela, ki bodo odlikovana s plaketami in diplomami. Slike bodo nato razstavljali tudi na Koroškem in v Italiji. Kdor želi sodelovati, dobi podrobnejše podatke pri Slovenskem planinskem društvu v Celovcu ali pa pri kakem drugem planinskem društvu.
V nedeljo se je srečanje nadaljevalo na Veliki planini v Kamniških planinah, kamor so udeleženci prispeli z vzpenjačo iz Kamniške Bistrice. Arh. Vlasto Kopač je odlično rešil stavljeno nalogo, naj po eni st-raini ohrani Veliko planino v njeni -prvotni Obliki, po drugi stirani pa -le zadosti turističnim interesom. Pastirske koče Velike planine so povsem svojstvenega značaja, kajti take koče so našli samo še na Krvavcu. Kot središče imajo štirioglato sobo, kjer pastirji spijo in kuhajo. Ovalna streha, ki krije to soibo, pa na vseh straneh sega skoraj do tali in tako nudi tudi živini zavetje. Turistična naselja so gradili po istem vizorcu, samo da so pod streho našli svoje mesto- sedaj stranski -prostori.
S kosilom v Kamniški Bistrici se je zaključilo srečanje treh dežel v prijetnem o-zraeju. Planinci so se razšli v prijetni zavesti, da niso le spoznali prijatelje planin sosednih dežel, temveč da so tudi okrepili prijateljske vezi med planinskimi- organizacijami ene dežele.
Slov. planinsko društvo Celovec
Grillparzerjeva „Medeja“ v Mestnem gledališču
Minuli teden je dunajski Burgtheater v velikem umetniškem naskoku osvojil mnogoštevilno, izbrano občinstvo celovškega Mestnega gledališča. Dunajski gledališčniki so se predstavili ljubiteljem odrske umetnosti z Grillparzerj evo antično tragedijo v petih dejanjih »Medejo«.
Medeja je tragedija ženske, ki -branil člo-vdško srečo proti puhli obsedenosti argonavtov. Ta 'boj, ,za človeško srečo ima nečloveško veličastne razsežnosti, je neugnan, pa tudi krut in morilski. Medeja ubija na ljubo Jazonu, ter je pripravljena zaradi njegove obsedenosti žrtvovati vse, prav vse. Jazon se vrne iz čudežne dežele svojih idealov domov v -povprečnost, v življenje prostaškega razuma. Otopel je njegov zanos, nespodobna- je postala njegova poltenost, uničen je čar idealov. Medeja mu je na poti. Za nebrzdano jo imajo raziumni, za čarovnico pošteni. Ni čuda, da je -zares postala čarovnica: ubili so ji srce in dušo, njeno humanost, v svojem nadaljnjem življenju je -postala večkratna- morilka.
Martha VVallner (Medeja), Sebastian Fischer (Jason), Erich Auer (Kreon, tebanski kralj), Helma Gautier (Kreuza, njegova hči), Liselotte Schreiner (Gora, Medejina dojilja), in vsi drugi, ki so predstavo pod režijskim vodstvom Adolfa Rotha -pomagali izpeljati, so s svojo igralsko kulturo, izpovedno močjo in stilno ubranostjo dosegli izjemen uspeh.
B. L.
Danes prinašamo odgovor srednješolca Ewalda W. iz Podkloštra, ki pogumno in s tehtnimi besedami zavrača zastarelo miselnost mladega Korošca Rudolfa P. iz Celovca, ki je v časopisu »Kleine Zeitung«, dne 13. 10. 1970 napisal članek pod naslovom »Gedanken eines jungen Karntners zum 10. Oktober« (op. ur.).
Kleine Zeitung, 17. 10. 1970.
Gedanken eines anderen jungen Karntners
Lieber junge Kdrntner Rudolf P., wie jung sind Sie eigentlich? Pflegt man in lhrem Kreis auch den Terminus vom Dreckjuden, Sautschu-schen und vom Katzinger? — Ja? VJissen Sie, ich distanziere mich auch energisch von Schmieraktionen von der Ari, zvie sie in der Nacht zum 10. Oktober geschahen. Sind Sie schon einmal in Jugoslazvien — genauer gesagt, in lstrien — geivesen? Doch nein — in dieses Land fahren Sie ja nicht. VJenn ja, iverden Sie bemerken, daj? die Ortstafeln von Koper, Izola, Portorož etc. ziveisprachige Aufschriften tra-gen: Slozvenisch und ltalienisch — fiir Mehr-heit und Minderheit gedacht. Haben die Orts-tafelbeschmierer von Hundsdorf und St. Johann nicht auf etzvas aufmerksam gemacht, was von den Behorden schon liingst hdtte nachgeholt iverden miissen? Auch Ihre „Kdmtner" haben nicht mit Provokationen gespart: Sie haben von den ziueisprachigen Plakaten der Katho-lischen Aktion den slozoenischen Teil herunter-gefetzt. Das zvar der Beitrag zur Versohnung von der Seite der „Kdrntner". Und, zver ist „der Kdrntner", der vom Verrat am Volk spricht? Ist nur der einer, der deutsch spricht? Jener, der in den einschichtigen Talem der Ka-razvanken lebt und Slozvenisch als Mutterspra-che hat ist dann kein „Kdrntner", viel zveniger Jugoslazve, vielmehr Kosmopolit? Was zvaren diese Slozvenen der Zone A, die 1920 fiir das demokratische Osterreich gestmimt haben. Mejne Groflvdter zvaren Slozvenen. Sie haben am Abzvehrkampf teilgenommen in der Hoffnung auf ein besseres Osterreich. Waren sie keine Kdrntner? lntoleranz, Unduldsamkeit, Ressen-timent und Vorurteiie gegen den Andersartigen — den Juden dort, den Slozvenen hier — sind die Merkmale vieler unserer alteren Zeitgenossen. Hier liegt die Tragik der Nacht zum 10. Oktober: Ein extremer Kreis aus der Minderheit trotzt ohnmachtig und sinnlos der intoleranten Mehrheit. Sie, junger Karntnet, sollten von der „Aktion Minderheitfeststellung" abkommen, sie verrat nur den Geist Ihrer Umgebung. Wdhrend de s looojahrigen Reiches zvurden genug Kdrntner Slozvenen in Mauthausen ausgerottet. VJeil ich den zzveiten VJeltkrieg nicht mehr erlebt habe und auch noch sehr jung bin, zveil ich — so zvie Sie hoffentlich auch bald — tolerant sein und mir immer unseren groflen ]. F. Per-konig als Vorbild nehmen. Ich griifie Sie!
Ezvald W„ Mittelschiiler, Arnoldstein
*
NOGOMET V
Admira še nadalje na čelu lestvice
V	avstrijskem nogometnem prvenstvu devetega kola ni prišlo to soboto in nedeljo do nobene spremembe na vrhu lestvice. Admira, ki je senzacionalno porazila salzburško Avstrijo s 4:0 (2:0), se je še bolj utrdila na prvem mestu. Drugi je Ra-pid, ki je premagal Vienno’ 2:1 (1:1). Od 4. na 6. mesto je zdrknila salzburška Avstrija, Sturm iz Gradca pa iz 2. na 5. mesto po porazu s Sportkluborni 1:2 (1:2). Innsbruški Wacker se je z zmago naid graškim GAK ■povzpel na 3. mesto (1:0). Sredina lestvice je nespremenjena, ker so Wattens in LASK (rezultat 1:1) ter Simmering in dunajska Avstrija (0:0) igrali neodločeno. Na repu lestvice je dunajski, Wacker, ki je izgubil tekmo z Bregenzom 1:2, medtem ko se je VoEST iz Linza z zmago nad koroškim novincem Radentheinom (rezultat 2:1) povzpel malo navzgor.
Jugoslovanski nogomet
V	desetem kolu jugoslovanskega nogometnega prvenstva v prvi zvezni ligi sta slovenska predstavnika v nedeljo dosegla le polovični uspeh. To se pravi, zmagal je le en slovenski klub, drugi je bil premagan. Ljubljanska Oliimp-jia. je v Tuzli premagala tamkajšnjo Slobodo z rezultatom 1:0. Olimpija se je dobro branila proti izredno močni Slobodi, znala pa je z redkimi napadi ustvariti nevarne situacije pred nasprotnikovimi vrati. Iz takega položaja je Pejo-
vič (Olimpija) v prvem delu igre enkrat zatresel Sloibodino mrežo. Ta rezultat so Olimpijini igralci obdržali do konca tekme. Maribor je v Nišu izgubil proti Rad-ničkemu 1:2. Rezultat priča, da je bil Maribor precej enakovreden partner. Prvi del igre se je končal 1:1. V drugem polčasu je imel Radnički delno premoč.
Jugoslavija vodi
V sedmi skupini, kjer nastopa Jugoslavija, so odigrali že dve tekmi. Jugoslavija— Nizozemska (v Amsterdamu) 1:1. Tekma je bila na visoki, nogometni ravni; Nizozemci so igrali zelo grobo. Drugo tekmo so odigrali Jugoslovani z Luxemburgom 2:0, njeni napadalci pa so le s težavo prodirali skozi močno luxeimburško obrambo. Jugoslavija vodi v svoji, skupini s tremi točkami.
Pretekli teden so še igrali Danska proti Portugalski 0:1 (tekma je bila v Kopen-hagn.u), in Poljska z Albanijo 3:0.
Italijani branijo naslov svetovnega prvaka
Že v prejšnji številki smo zapisali, da se je začelo evropsko nogometno prvenstvo državnih reprezentanc. Razdeljene so v osem izločilnih skupin (glej štev. 42), katerih zmagovalci se bodo udeležili nadaljnjega tekmovanja. Osem zmagovalcev skupine se bo srečalo v medsebojnih izločilnih tekmah, štiri preostala moštva bodo odi-gra-
V okviru svoje turneje po Avstriji, bo prišel Udo Jiir-gens, najuspešnejši nemški popevkar, tudi v Celovec. Koncert bo priredil v nedeljo, 25. 10. Ker je zanj vsaka dvorana in hala premajhna, da bi mogla sprejeti vso tisto množico mladine, ki obožuje Uda, si je prireditelj izmislil pametno idejo: koncert bo v letalskem hangarju celovškega letališča. Hangar bo lahko sprejel do 4000 sedežev.
la finale, ki bo zmerom po sistemu direktne izločitve. Kje bodo odigrali finale, še ni, znano.
Nas zanima, v kateri izločilni skupini je avstrijska reprezentanca. Je v šesti skupini, v kateri nastopajo še Italija, švedska in Irska. Rožnata predvidevanja za lahko uvrstitev Italije, evropskega prvaka in svetovnega podprvaka, niso povsem upravičene. Švedska je moštvo, ki bi Italiji lahko pošteno zmešalo štrene, da ne govorimo o Avstriji, ki je tradicionalni težak nasprotnik za, »az-zure«. Italija pa je kljub temu favorit v tej skupini,
Piraivijo-, da je Irska najlažji nasprotnik, toda to verjetno ne bo držalo, saj sta se za evropsko prvenstvo v Dublinu razšli švedska in irska reprezentanca neodločeno 1:1. Irci so celo vodili prvi polčas 1:0, kar priča o’modi slednjih. Kot vidimo, bo še marsikaj: drugače, kot so si na papirju izračunali nekateri.
Svetovno prvenstvo v
V Ljubljani se je začelo 22. oktobra letošnje svetovno prvenstvo v gimnastiki; prizorišče te športne zvrsti je v tivolski hali. Prvenstvo bo trajalo do 27. oktobra.
Japonci bodo prvi, Miro Cerar bo prvak na konju, v osmeroboju pa Vzhodni Nemec Janz — to so prerokovanja svetovnega prvenstva. Tako bi ostalo le še devet naslovov, za katere se 'bo potegovalo preko 300 telovadcev.
Štiri znana imena manjkajo na ljubljanski listi: Vera Časlavska, najbolj talentirana telovadkinja iz Prage, Nataša Kučinskaja iz Leningrada in Japonca Yuio Endo in njegov rojak Sawao Kato, ki je v Mehiki v dvanajsteroboju zmagal za petstotink točke pred Mihaelom Voroninom (Sovjetska zveza); torej bi moral le-ta tokrat zlahka osvojiti prvenstvo v moški konkurenci. Pravijo pa, da je za sedaj Voroninov spored prostih sestav premalo atraktiven, da bi. se v Ljubljani povzpel na naj višje mesto. Najnevarnejši tekmeci mu 'bodo Japonci, na posameznih orodjih pa verjetno tudi Severni Korejci, ki so veliki mojstri prav v atraktivnosti,
Kar zadeva posamično žensko konkurenco, tokrat ne bo prave favoritinje.
Tudi Avstrijska vrsta je zraven, vendar ne bo igrala velike vloge. Važno je da na-
1 Ivanhoe 1
33 mmmml
»Pax vobiscum!« je rekel burkač, iko je stopil v sobano; »blagoslov svetega Dun-stana, svetega Denisa, svetega Duthoeka in vseh ostalih svetnikov bodi z vama.«
»Le bliže,« je rekel Cedric dozdevnemu menihu; »kakšen je namen tvojega prihoda?«
»Prišel sem vaju opomnit, da se pripravita na smrt,« je odvrnil Wamiba.
»To ni mogoče!« je vzkliknil Cedric in planil s stola. »Kakor jih ni strah ne Boga ne ljudi, tako očitnega in nesmiselnega grozodejstva se vendar ne bodo upali storiti!«
»Joj,« je rekel buifltač, »človeško čustvo je tem ljudem toliko kakor splašenemu konju povodec iz svilene niti. Izprašajte si vest, plemeniti Cedric, in tudi vi, junaški Athelstane; mislita na svoje grehe, zakaj še danes bosta odgovarjala zanje pred Sodnikom.«
»Slišiš, Athelstane?« j,e vprašal Cedric; »pripraviti morava svoji srci; za ta poslednji korak. Res je bolje, da moško umreva, nego da Ibi živela kakor sužnja.«
»Pripravljen sem pretrpeti najhujše, kar zmore njihova hudobija,« je rekel Athelstane; »v smrt pojdem tako mirno, kakor sem le kdaj sedel ;k obedu.«
»Prični tedaj svoj sveti posel, častiti oče,« je rekel Cedric.
»Počakaj še malo, dobri ujec,« je dejal 'burkač s svojim naravnim glasom; »koristno je, da človek ve, kam stopi.«
»Tako mi vere!« je vzkliknil Cedric, »tvoj glas mi je nekam znan!«
»To je glas vašega zvestega sužnja in burkača,« je odvrnil Wamba in vrgel o-glavnico nazaj. »Da ste včeraj poslušali norčev svet, ne bi zdaj sedeli tu. Poslušajte ga vsaj zdaj, da vam ne bo treba dolgo ostati.«
»Kako misliš, nepridiprav?« je. vprašal Sas.
»Tako,« je rtikel Wamiba, »da vzameš ti to haljo in vrv, ki sta vse moje cerkveno dostojanstvo, in mirno odideš iz gradu, meni pa pustiš plašč in pas, da morem namesto tebe na veliko pot.«
»Tebe da naj pustim tu!« je vzkliknil Cedric, strmeč nad njegovo ponudbo; »veš li, da bi te obesili, ubogi dečko?«
»Le naj store, česar jim ne morete braniti,« je odvrnil Wam-ba. »Bog ne daj, da bi omalovaževal vaš plemeniti rod; a nadejam se, da ne bo visel Witlessov sin na svoji verigi nič manj dostojanstveno, nego je visela veriga na njegovem predniku, ki je bil starešina.«
»Dobro, Wamba,« je rekel Cedric, »vdam se tvoji želji, a le s pogojem, da zamenjaš . svojo obleko z lordom Atfael-sta-nom namesto z menoj.«
»Ne, tako mi svetega Dunstana,« se je odrezal Wamba; »čemu neki! Pravično je, da se Witlessov sin žrtvuje za rešitev Here-wardovega sinu; a kaj nespametno bi ravnal, če bi dal glavo za tistega, čigar očetje so bili njegovim očetom tujci.«
»Lopov,« je rekel Cedric, »Athelstanovi očetje so bili vladarji Anglijel«
»Naj bodo, kar jim drago,« je odvrnil Wamba; »moj vrat je preveč ravno zaraščen med pleča, da bi ga dal zaviti njim na ljubo. In tako, moj dobri gospodar, sprejmite moj predlog sami ali pa dovolite da svobodno odidem iz te ječe, ikakor sem prišel.«
»Pusti staro drevo,« je povzel Cedric, »naj ovene, da se ohrani šume ponosni up! Reši plemenitega Athelstana, moj zvesti Wamba; to je dolžnost vsakogar, komur
se pretaka v žilah saška kri. Midva bova družno kljubovala gnevu brezbožnih zatiralcev, on pa naj živi in prost hrabri rojakom duše za osveto!«
»Ne, ne, oče Cedric,« je relkel Athelstane, zgrabivši ga za roko; njegova čustva in dejanja, kadar se je razgibal, so bila vredna potomca visokega rodu. »Ne tako,« je povzel; »rajši bi ostal v tej izbi teden dni in stradal ob vodi in pičlem jetniškem kruhu, nego da bi se okoristil s priliko za beg, ki jo je sužnjeva ljubezen iz lastnega nagiba pripravila gospodarju.«
»Za modra vaju imajo, gospoda-,« je dejal burkač, »in meni pravijo, da sem bedast norec; toda, stric Athelstane in ujec Cedric, dajta norcu, da odloči ta spor namesto vaju in vama prihrani nadaljnjo potrato vljudnosti. Vidita, podoben sem John a Du-ckovi kobili, ki se ni dala jahati živemu krstu mimo svojega lastnika. Tudi jaz sem prišel z namenom, da si rešim gospodarja; če on ne mara, se vrnem domov in mir besedi. Prijaznosti ne gre metati iz rok v roke kakor žogo ali klobčič. Obesiti se dam samo za svojega dednega gospoda.«
»Bežite, plemeniti Cedric,« je rekel Athelstane, »ne zanemarite ugodne prilike. Zunaj bo vaša navzočnost hrabrila prijatelje, da nam pribite na pomoč; če pa ostanete tu, smo izgubljeni.«
»Ali je kaj upanja, da bi prišla od zunaj rešitev?« je vprašal Cedric, gledaje-norcu v oči.
»Upanja?« In še koliko!« je rekel Wam-ba. »Vedite, da se oblečete za generala, če zlezete v -mojo haljo. Okoli gradu je zbranih pet sto mož in jaz sem bil še davi eden njihovih višjih zapovodnikov. Moje burkaško pokrivalo je pomenilo šlem in moja plasika je veljala toliko kakor bulava. Nu, videli bomo, koliko pridobe, ako zamenjajo norca za modrijana. Res strah me je, da ne bi manjkalo hrabrosti, kolikor bo- pameti več. Zbogom, gospodar; bodite dobri do ubogega, Gurtha in do Fangsa, njegove-
Italija in Zvezna republika razočarali
Dva- nosilca medalij preteklega svetovnega nogometnega prvenstva v Mehiki sta v soboto razočarala svoje navijače: Italija, druga v Mehiki, ki bo 31. oktobra igrala proti Avstriji prvo tekmo za evropsko nogometno prvenstvo, je pred 42.000 gledalci komaj rešila proti Švici neodločen rezultat 1:1 (0:1), medtem ko je skoraj v istem času Z vezin-a--republika Nemčija, tretja v Mehiki, pred 53.000 ljudi, v Kblnu v prvi tekmi svoje skupine (8.) igrala s Turčijo prav tako le remi 1:1 (1:1).
e Brazilci vedo, kako -si ustvarjati -prijatelje. Ob koncu prijateljske nogometne tekme med Brazilijo in Mehiko., so Brazilci -po-darili Mehikancem prekrasen pokal, v katerem je bilo 2,5 kg zlata (v -pokalu Julesa Rimeta, ki so ga, kot je znano, osvojili Brazilci v Mehiki letos, je 6 kg zlata).
gimnastiki v Ljubljani
stopa, da se bo kaj naučila. V moški vrsti nastopa sedem telovadcev, v ženski pa dve telovadki.
HOKEJ NA LEDU KAC-IEV 3:3 (3:3, 0:0, 0:0)
V tekmi za alpski pokal v hokeju na ledu skupine B, sta v soboto zvečer v innsbru-škem olimpijskem stadionu igrala stara rivala IEV in KAC, pred 3000 gledalci, remi 3:3 (3:3, 0:0, 0:0). Prvo srečanje obeh moštev je bilo zanimivo le v prvi tretjini igre: zanimivi so bili dvoboji, dobra kombinacija in pa izredno lepi goli na obeh straneh. Od drugega dela igre je pošla igralcem sapa, zaradi tega je postala tekma nezanimiva in brez poleta.
DVA TISOČ VIOLIN
Kakor vsako leto so priredili tudi letošnjo jesen v Tokiu koncert najmlajših violinistov. Nastopajoči, -škripa,či so stari od tretjega do -desetega leta in igrajo na skupnem koncertu dela iz klasične glasbene literature -in popularnih pesmic. Na tem edinstvenem koncertu nastopi hkrati 2000 najmlajših izvajalcev.
ga psa, in obesite mojo burkaško ‘kapo v rothervvoo-dski dvorani, v spomin, da sem dal življ-enje -za svojega gospoda, 'kakor »e spodobi zvestemu-------norcu.«
To besedo je izrekel na pol dvoumno, na pol šaljivo, na pol resnobno. Cedricu so se -orosile oči.
»Tvoj -spomin ostane živ,« je dejal, »vse dokler bodo častili na zemlj-i vdanost in zvestobo. Ako ne bi upal, da najdem zunaj možnosti, pomagati Roweni, tebi Athelstane, in tebi, ubogi moj Wamba, se ne bi dal pregovoriti, da bi sprejel tvojo žrtev.«
Že sta se preoblekla, ko je zdajci -pograbil Cedrica dvom.
»Nobenega jezika ne znam razen našega,« je dejal, »in še nekaj njihovih spakljivih normanskih besedi. Kako naj se vedem, da bom predstavljal častitljivega brata?«
»Vsa umetnost je v dveh besedah,« je odvrnil Wamba. »Pax vobiscum odgovarjajte na vsa vprašanja. Bodisi, da prihajate ali odhajate, jeste ali pijete, blagoslavljate ali preklinjate, pax vobiscum je vedno prava beseda. Koristna in potrebna je me' nihu tako kakor čarovnici metlišče ali čarodeju prot. Izgovarjajte jo z globokim i® svečanim glasom, takole: — pax vobiscum-— in videli boste, da je neodoljiva. Čuvaj in vratar, vitez in oproda, pešec in -konje-nik, vse je podvrženo njenemu čaru. Ako me jutri povedejo na vešala, kar je zelo verjetno, se kaj lahko zgodi, da poizkusimo njeno moč nad izvršiteljem obsodbe-*
»Če je tako,« je -rekel gospodar, »tedaj se brž j>omenišim; pax vobiscum. Nadejam se, da ne pozabim tvojega gesla. Zbogom-plemeniti Athelstane: in zbogom ti, ubog1 dečko, ki imaš tako dobro srce, da -bi odtehtalo še dosti slabšo glavo-. Ali vaju rešim ali pa se vrnem, da po-ginem z varna-Vladars-ka kri naših saških kraljev ne bo prelita, dokler utriplje moja v žilah tethle rok, in niti las ne bo pail z glave dobrega sluge, ki je tvegal življenje za svojega g0'
PODBLEGAŠKI:
n Hruška v klancu
V klancu olb poti pod mežnarjevo hišo v Leskovici, je bila v mojih šolskih letih velika iin močna hruška, katera je vsako leto rodila veliko lepih zlatoiramenih hrušk. Te hruške sicer niso bile tako dobre, kot so bile lepo rumene, vendar pa so bile tik ob vaški poti s svojo lepo barvo tako vabljive, da je celo ofdrasel človek nehote stegnil rolko in utrgal sad, ki se mu jie ponujal z nizke, kot grozdje polne veje.
Če je ta hruška vabila celo odrasle, je seveda še e veliko večjo silo vabila otroke, ki so hodili mimo nje v lesikoviško šolo. Toda čeprav so bile veje hruške zaradi o-bilnega sadja, ki je bilo na njih, globoko povešene, je vendar bila za nas šolarje nedosegljiva. Vselej, ko so bile hruške zrele !n smo mi šli v šolo, je komaj, nekaj čez dvajset metrov od nje v vežnih vratih Na-
DANA:
KAKO?
Kako je v poljanah, ko žito rumeno zori, ko slavec pod nebom žgoli, ko jagned v viharju ječi? Kako? Povej!
Kako je v poljanah, ko sniva vse belo polje, ko pesmi stotere molče, ko jagnedi bolno drhte?
O, ne povej!
voiške hiše stala Navdšika Katra in s palico v roki kot čuvar pri božjem grobu čuvala dragocene sadeže. Gorje tistemu, ki bi ga bila zgrabila, če hi se bil drznil stegniti foiko po hruškah! Ona bi mu jih gotovo Pošteno naložila s tisto veliko, sulici podobno palico. Res, hali smo se je in nihče ni segel po hruškah. Ko pa je zazvonilo Poldne in smo se vsi lačni usuli iz šole, je kila Katra spet na svojem mestu in tako' vneto stražila, da ni bilo mogoče niti pobrati hruške, ki je bila sama padla na tla, haj šele, da bi bil kdo kakšno utrgal!
Hruške pa so bile čedalje bolj zrele in čedalje bolj vabljive. A tudi Katra je povečala svojo pazljivost. Velikokrat smo u-krepali, kako bi naredili, da bi se mogli po šoli, ko smo bili najbolj lačni, vsaj enkrat najesti sladkih hrušk. Vedeli smo, da bo težko, ker 'Katra budno straži in ima poleg tega še, četudi je že precej stara, še zelo gibčne noge.
Toda česa vsega se ne izmislijo otroci, zlasti pa šolarji! Tudi mi smo jo končno »pog-runtali«. Ko je bil nekega dne ob enajstih desetminutni odmor, smo se zbrali na »posvetovanje« in kar na hitro odločili, da se moramo ta dan najesti Katrinih hrušk.
»Ti,« smo rekli Vandrovčevemu Tinetu, »boš, ko bomo prišli iz šole, šel sam po poti naprej. Ko boš prišel pod hruško, pa poskoči in pograbi najbolj polno vejo in jo dobro in močno potresi! Ko pa bo priletela Katra s palico,, pa skoči in teci vedno le toliko- pred njo, da te ne bo mogla oplaziti ali dregniti s tisto ,sulico’. Glej, da jo boš zvabil čim dalje od hruške!«
Tine, ki je bil od nas vseli največji in najbolj suh, je seveda imel tudi najdaljše noge, zato se ni bilo bati, da 'bi ga Katra ujela, je bil takoj pripravljen, da nam natrese hrušk, zlasti še, ko mu je vsak obljubil po dve hruški, seveda če jih 'bo dosti natresel.
Ura je 'bila poldne, ko smo se usuli iz šole. Navoška Katra je že bila na svojem stražneim mestu. Ustavili smo se pred mež-narjevo- hišo, se pogovarjali in suvali med seboj, da ne hi bilo Katri sumljivo, da se nekaj pripravlja. Tine pa je počasi in brezbrižno korakal proti hruški. Ko je bil zraven nje, je odskočil kvišku in pograbil za vejo, ki je visela ravno nad pot in bila najbolj polna, ter jo potegnil s svojo težo še bolj k tlom in jo močno potresel. Joj, kako lepe in dobre zrele hruške so padale na tla, vse polno jih je bilo! Katra pa je bolj zavpila, kot pa če bi ji bil padel s hruške njen mož Janez, in z neverjetno naglico skočila k hruški, ki jo je stresal Vandrov-čev Tine.
»Mrha, le počakaj, te že dobim! Tako ti bom ustrojila kožo, da ti ne bo treba nikoli več šivati hlač!«
Toda Tine je v spretnih skokih tekel nekaj metrov pred Katro dol proti Koritnici, tako da ga Katra ni mogla ujeti- Mi pa smo v popolnem miru pobrali hruške, ki jih je bil natresel Tine. Polne žepe smo jih imeli.
Ker pa se nam ni zdelo varno, da bi srečali Katro, ko bo šla nazaj, ker bi gotovo opazila naše -polne žepe, smo šli kar skozi polje in se je tako ognili. Od takrat dalje pa Katra ni več stražila svojih hrušk, mi pa jih tudi -nismo več tresli, temveč v miru pobirali, samo one, ki so same padle na tla. Katri so se takrat smejale sosede in ji, privoščile; bilo jo je sram, da nam ni
privoščila ene same hruške. Ni pa bilo sram samo Katre, temveč tudi nas, da smo ji bili na -premeten način obrali celo veliko vejo hrušk.
Povedati moram še to, da je bila Navoška hiša ena največjih v Leskovici in da je tudi njena kmetija sama spadala med najve-čje v vasi.
Ko pa je bila drugo leto spet jesen in so bile hruške zopet zrele, pa Katre ni bilo več v vratih. Hrušk pa ni nihče več tresel, ker jih je bilo na tleh dovolj in m bilo nikogar, da bi nas preganjal, če smo jih pobirali.
V okviru moralno utemeljenega novega reda ni mesta za javno ali prikrito omejevanje kulturnih ali jezikovnih posebnosti, ki pripadajo narodnim manjšinam, ni mesta za preprečitev ali omejitev njihovega gospodarskega razvoja, ni mesta za omejevanje ali preprečevanje njihovega naravnega porasta. Kolikor vestneje odgovorna državna oblast spoštuje pravice manjšine, toliko varneje in učinkoviteje more zahtevati od njenih članov postavno izpolnjevanje državljanskih dolžnosti, katere jih vežejo kot ostale državljane.
Pij XII. v radijskem govoru „Nell’ alba", 24. decembra 1941.
Kako postaneš cesar
Nekoč je živela v srcu Kitajske čudovito lepa princeska. Koža njenega zalega telesca je bila bolj bela od slonovine. Vonj njenih las je bil slajši od češnjevega cvetja, če je zjutraj skakljala po očetovem vrtu v rosni travi, ni pustila njena nožiča sledu na tleh.
Toda vse v deželi je bilo žalostno. Princeska se ni še nikoli posmejala.
Vsa -dežela, ves narod si je želel samo nečesa: da hi pripravil princesko do smeha! In jeli so prirejati slavnosti in najboljše glumače in bedaste Avguste vsega sveta so poklicali na dvor.
Zaman! Tedaj je cesar v obupu sklical veliki svet in učeni možje so sklenili, da bodo dali tistemu princesko za ženo, ki jo 'bo pripravili do smeha. In komaj so se poslanci razkropili po svetu, že so jeli prihajati tisoči, da 'bi si osvojili ra dragoceni zaklad.
Nesrečna cesarjeva hči pa je stiskala ustnici in molčala.
Tedaj je prišel nekega dne kot poslednji mlad, neznan pesnik.
Že dolgo je skrivaj ljubil lepo princesko
in ta priložnost se mu je zdela najprimernejša, da ji odkrije svoje srce.
Ponižno se ji je vrgel pred noge in, ko še je zardelega obraza dv-ignil, da bi jo ogovoril, je ves dvor prisluhni-l:
»O, devica!« je zajecljal.
Tedaj pa se je princeska zasmejala ... zasmejala ... zasmejala ....
In mladi pesnik je postal kitajski cesar!
dohto ooljo
Samostojen mož. — »Kdo vozi avtomobil, ti ali tvoja žena?« — »Ne vem pravzaprav. Takole je: jaz držim za krmilo, ona pa pravi, kam naj krenem, kje naj ustavim, kdaj je treba oditi in tako naprej.«
*
Otroška prostodušnost. — Milica: »Glej, mama, koza ima prav tak obraz ko teta Micka!« — Mati: »Te ni sram, Milica? Tako ne smeš govoriti!« — Milica: »Ah kaj, saj me koza ne razume.«
'»podarja, dokler mu m-ore biti Cedric na pomoč — zbogom.«
»Zbogom, plemeniti Cedric,« je rekel Athelstane; »če bi vam kdo ponudil tikrep-ClL>, pomnite, da ga pravi menih nikdar ne odkloni.«
S tem naukom se je odpravil Cedric na sv°je podjetje; in kmalu je dobil priliko, Preizkusiti čarobne besede, o katerih je tr-c L burkač, da premorejo vse. V nizkem in temnem obokanem hodniku, po katerem je trudil dospeti v grajsko dvorano, ga le zadržala ženska postava.
»PaK vobiscum!« je rekel nepravi menih, loteč se izmuzniti mimo nje; toda nežen §las mu je odgovoril: »Et vobis — quaeso, (°mine revendrissime, pro misericordia v°stra.« (In z vami; prosim vas, prečastiti gospod, d,a iz usmiljenja . ..)
»Naglušen sem,« je odvrnil Cedric v do-ri sašči-ni. »Vrag naj- vzame norca im njegov pax vobiscum,« je zamrmral sam pri Seibi; »izgubil sem kopje pri prvem lučaju.« A tiste čase ni bilo nič posebnega, da je ak svečenik slabo slišal na svoje latinsko pf10, in osebi, ki je ogovorila Cedrica, je lla ta bolezen dobro znana.
Boga vas prosim, častiti oče,« mu je odgovorila v domačem jeziku, »blagovolite oukati jetnika, ki leži ranjen v tem gra-u> s svojo duhovno tolažbo in izkažite nje-11111 in nam usmiljenje, ki je vašemu svete-?lu stanu dolžnost. Nobeno blago dejanje . 'ni obrodilo- vašemu samostanu boga-'koristi, nego vam jo obljublja za ta
Adči,« j-e odvrnil Cedric v silni zadregi, Prep-ičlo je odlmerj-en moj čas v tem gra-u’ da- Ibi utegnil vršiti dolžnosti svojega a,nu ... Odpraviti se moram takoj; moja ILaglica odloča o življenju in smrti.«
Ažh, oče,« je vztrajala prosilka, »na vašo Svečeniiško' obljubo vas zaklinjam, ne pu-^llte človeka, ki j-e zatiram im v nevarnosti, rdz svojega sveta in pomoči.«
>yDa bi me vzel peklenšček in bi zletel ' ni enoj v Ifrin k dušam Odina in Thora!«
se j-e nestrpno odrezal Cedric. Gotovo bi še na-da-ljev-al to nesvečeniško molitev, da ni zmotil -pogovora osorni glas stare Ur-fri-de, prebivalke stražnjega stolpa.
»Kaj, deklina,« je rekla ženski postavi, »tako mi plačuješ dobroto, da sem ti dovolila zapustiti celico, v kateri si bila zaprta? Res hudih besed se mora posluževati častiti mož, da bi odgnal -nadležno Židinjo!«
»Židinjo!« j-e vzkliknil Cedric, pograbiv-ši, priliko, da bi se otepe! zadržka-. »Pusti me, ženska, če ne, gorj-e ti! Pravkar sem opravljal svoj sveti posel — gledati moram, da se ne omadežujem.«
»Tod pojdi, oče,« je rekla stara čarovnica; »tujec si v tem gra-d-u in brez vodnika ne moreš nikamor. Stopi semkaj, rada bi govorila s teboj, — Ti pa, hči prekletega rodu, vrni $e k bolniku i-n strezi mu, dokler ne pridem jaz; go-rje ti, ako se iznova ganeš kam brez mojega dovoljenja!«
Rebeka se je odstranila. Z nujnimi prošnjami si je izmoled-ovala Urfndino dovoljenje, da je smela zapustiti stolp, in Urlrida ji je odkazala delo, ki ga je bila sama iz srca vesela: velela ji je, naj streže ranjenemu Ivanhoeju. V svesti si nevarnosti, ki je pretila obema, je bila Rebeka pripravljena pograbiti rešilno sredstvo; zato je mislila, da jima utegne koristiti prisotnost redovnika, o katerem ji je povedala Urfrida, da je prispel v brezbožni grad. Čakala je domnevnega svečenika, hoteč ga ogovoriti na povratku in zbuditi v njem sočutj-e do jetnikov; bralec je pravkar videl, kako majhen j,e bil njen uspeh.
SEDEMINDVAJSETO POGLAVJE
Ko je Urfrida z vpitjem in grožnjami zapodila Rebeko v čumnato, iz katere ji je ušla, je peljala obotavljajočega se Ce-driica v majhno izbo. Skrbno je zaklenila vrata; nato je vzela s police vrč vina in dve čaši, postavila vse troje na mizo in rekla z glasom, ki j-e bolj ugotavljali dejstvo nego zadajal vprašanje: »Sas si, oče! Nič ne taji!« je nadaljevala, videč, da se
Cedricu ne mudi odgovoriti; »glasovi rodnega jezika so sladki mojim ušesom, dasi jih slišim le -redko drugače nego iz ust ponižanih in bednih sužnjev, ki jim nalagajo oholi Normani najsraimotn-ejša -dela v tem gradu. Sas si, oče — svoboden Sas, 'ki -ne služi nikomur mimo Boga. Tvoje besede so sladke mojemu ušesu.«
»Ali se saški svečeniki ne oglašajo na tem gradu?« je vprašal Cedric; »bila bi vendar njihova drilžnost, da bi tolažili pregnane in zatirane otroke svoje dežele.«
»Ne oglašajo se — in če se oglašajo, se rajši nalivajo za -mizo podjarmljencev, nego da bi poslušali ječanje svojih rojakov,« je odvrnila Urfrida; »takšen je vsaj glas o njih, zakaj sama imam premalo izkušnje. Zadnjih deset let se ni odprl grad nobenemu svečeniku razen malopridnemu nor-manskemu kaplanu, ki se je udeleževal Front de Boeufov-ih nočnih pijančevanj; in ta je -zdavnaj mrtev. A ti si Sas in saški svečenik; rada bi te nekaj vprašala.«
»Sas sem,« je rekel Cedric, »čeprav nevreden, da me imenuješ svečenika. Daj mi, da grem svojo pot; prisežem ti, da se vrnem, ali pa ti pošljem koga od naših očetov, ki bo vrednejši, da -sprejme tvojo izpoved.«
»Ostani še malo,« je dejala Urfrida; »glas, ki ga slišiš iz mojih ust, se bo kmalu utrnil v mrzli zemlji; nerada bi legla vanjo kakor žival, -čeprav sem tako živela. A vino mi mora dati moči, da ti povem svojo strašno zgodbo.« Na-lila si je čašo in jo izpraznila tako lakomno, kakor 'bi hotela vsrkati v-se do poslednje kaplje na njenem dnu. »Omamlja me,« je rekla, gledaje kvišku, »a razveseliti me ne more. Pij tudi ti, oče, ako hočeš poslušati mojo povest, ne da bi se zgrudili na te kamnite plošče.« Cedrica ni mikalo, da 'bi ustregel zloveščemu vabilu, ali kretnja, s katero ga je izrekla, je bila polna nestrpnosti in obupa. Storil je po njeni želji ter izpraznil veliko čašo.
»Vedi, oče,« je nadaljevala Urfrida, ka-
kor -pomirjena ob njegovi ugodij ivosti, »zmaj, da »e nisem rodila tako bedna in za-viižena, kakor me vidiš zdaj. Bila sem svobodna, srečna iin spoštovana; ljubila sem in drugi so ljubili mene. Zdaj sem sužnja, nesrečna in ponižana; igrača strasti svojih gospodarjev, dokler je bilo na meni še kaj lepote, sem postala žrtev njihovega roganja, zaničevanja in sovraštva, kakor hitro mi je zvenel obraz. Se li čudiš, da sovražim ■ljudi, bolj od vseh pa prekleto pleme, ki me je tako iizpremenilo? Onemogla, zgrban-čena starka, ki stoji pred teboj in daje z jalovimi kletvami duška svojemu gnevu, ne -more pozabiti, da je bila nekdaj hči plemenitega tha-na torquilstonskega, ki je tisoč vazalov trepetalo pred najmanjšo gubo na njegovem čelu!«
»Ti da si hči Torquilia Wolfgangerja?« je vzkliknil Cedric in odskočil. »Ti — ti — -hči plemenitega Sasa, ki je bil mojemu očetu sobojevnik in drug?«
»Drug tvojemu očetu!« je ponovila Urfrida. »Tedaj stoji pred menoj Cedric, ki ga imenujejo Sasa, zakaj plemeniti Here-ward Rotherwoods'ki je imel le enega sina in njegovo ime je širom znano med rojaki. Toda, ako si ti Cedric Rothenvoodski, odkod redovna obleka? Ali si mar tudi ti obupal nad rešitvijo svoje dežele in poiskal v samostanu zavetja pred trinogi?«
»Zame zdaj ne gre,« je rekel Cedric; »nadaljuj bedna ženska, svojo strašno in grešno povest. Greh je — še to je greh, da živiš iin -pripoveduješ.«
»Da, greh je,« mu je odgovorila nesrečna ženska, »velik, črn, nedopusten greh, ki mi tlači dušo kakor svinčeno breme — greh, ki ga vsi ognji pokore tam onkraj groba ne izbrišejo. Da, v teh sobanah, ki so oškropljene s plemenito in čisto krvjo mojega očeta in mojih bratov — v teh dvoranah sem bila ljubica njihovih morilcev,-njih sužnja in deležnica njihovih zabav... Sleherni dih mojih prsi je kletev in zločin!«
(Dalje prihodnjič)
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 25. 10.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo — Ponedeljek, 26. 10.: 7.00 Ob 25. obletnici vzpostavitve zvezne republike Avstrije. — TOREK, 27. 10.: 13.45 Informacije — Znane operne arije — Športni mozaik. — SREDA, 28. 10.: 13.45 Informacije — Poper in sol. — ČETRTEK, 29. 10.: 13.45 Informacije — Koroška kronika — Slovenski solisti — Našim malim poslušalcem. — PETEK, 30. 10.: 13.45 Informacije — 900 let krške škofije. — SOBOTA, 31. 10.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca
—	Rubrika za jugoslovanske delavce v Avstriji. —
14.00	Zeleni gozd je lovčev raj.
AVSTRIJSKA TELEVIZIJA
PETEK, 23. oktobra 10.00 TV v šoli: Gost pri Ernstu Lotharju — 10.30 Zveza narodov — Združeni narodi — 11.00 Program za delavce: »Nad strehami Nice« — 18.20 »Družina Petz«, lahko noč za naj mlajše — 18.25 Avstrija-slika — 18.50 Cesa-rični sel: »Nov polkovnik« — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 čas v sliki — 20.15 Salto mortale. Zgodba cirkuške družine: »Miinchen« — 21.15 Časovni potek dogodkov — 22.15 Čas v sliki — 22.35 Mednarodni dunajski dnevi Jazza 1970.
SOBOTA, 24. oktobra: 15.05 Koncert - 15.45 Za otroke od 6. leta dalje: »Hišica« — 16.10 Za otroke od 6. leta dalje: »Hop in Hup« — 16.20 Za otroke od 11. leta dalje: Goofy kot peteroborilec — 17.05 Za mladino od 14. leta dalje: Kaj lahko postanem? — 17.35 Za družino: Za prijatelje znamk —
18.20	»Družina Petz«, lahko noč za najmlajše —
18.25	Kultura — aktualno — 18.50 Heinz Conrads
—	19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 »Storilcu na sledi«, kriminalna uganka — 22.05 športni žurnal — 22.35 čas v sliki
—	22-50 »Bilo jih je 13«, igra.
NEDELJA, 25. oktobra: 14.25 10 skladb za kvintet na pihala — 14.50 Za otroke od 6. leta dalje: »Lolek in Bolek« — 15.00 »Conny in cirkus«, lutkovna igra — 15.30 Za otroke od 11. leta dalje: Film za tč — 16.00 Mednarodno prvenstvo v namiznem tenisu; prenos Dunaja — 16.50 Za mladino od 14. leta dalje: Stik — 17.10 Brez nagobčnika
—	18.25 »Družina Petz«, lahko noč za najmlajše
—	19.00 Čas v sliki — 19.30 šport — 20.10 Kristjan v času — 20.15 Svečani večer z glasbo — 21.45 Čas v sliki — 22.00 »Štirje v džipu« — 23.25 Svetovno prvenstvo v gimnastiki; prenos iz Ljubljane.
PONEDELJEK, 26. OKTOBRA: 14.00 Mednarodno prvenstvo v namiznem tenisu na Dunaju —
16.00	Za mladino od 14. leta naprej: Mladina s preteklostjo — 16.30 Za otroke od 8. leta dalje: »Cappuccetto« — 16.55 Za otroke od 11. leta dalje: »Te Flash«, angleški mladinski film — 17.55 »Večni goslač« — 18.40 »Družina Petz«; lahko noč za najmlajše — 19.30 čas v sliki — 20.00 šport — 20.15 Naši otroci in njihova dežela — 21.05 Preživeti —
22.20	Čas v sliki — 22.35 Svetovno prvenstvo v gimnastiki; prenos iz Ljubljane.
TOREK, 27. oktobra: 16.00 Svetovno prvenstvo v gimnastiki v Ljubljani — 18.00 Walter in Conny: Angleščina — 18.20 »Družina Petz«, lahko noč za najmlajše — 18.25 Kultura — aktualno — 18.50 »Rečni gusarji«, Vancy Derringer — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Vaš nastop, prosim — 21.15 »Veliki zvon«, satirična zabavna oddaja — 22.30 Čas v sliki — 22.45 Svetovno prvenstvo v gimnastiki v Ljubljani.
SREDA, 28. oktobra: 10.00 TV v šoli: Prva pomoč odločilna — 10.30 Mesto dela zgodovino —
11.00	Program za delavce: »Bilo jih je 13« — 16.30 Za otroke od 6. leta dalje: »Potovanje na rojstni dan« — 17.15 Za otroke od 11. leta dalje: Mali športni ABC — 17.40 Mednarodni mladinski magazin — 18.00 Francoščina — 18.20 »Družina Petz«, lahko noč za najmlajše — 18.25 Avstrija — slika — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Reportaže ORF — 21.15 »Tovariš Bruggemann«, prenos iz graške Drame — 22.10 Čas v sliki.
ČETRTEK, 29. oktobra: TV v šoli: Kaj lahko postanem? — 10.30 Obisk razstave: Angelika Kaufmanu in njen krog — 11.00 London — 11.30 Sv. Wolfgang — 12.00 Gost pri Ernstu Kreneku —
18.00	Italijanščina — 18.20 »Tutu«, lahko noč za najmlajše — 18.25 šport — 18.50 Dezemat M: »Kdor plača takoj, živi bolj dolgo« — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 šport —
20.15	Stari prijatelji; igra Georga Hurdelaka — 21.40 Svet knjige — 22.40 Čas v sliki.
PETEK, 30. oktobra: 10.00 Televizija v šoli: Potovanje za rojstni dan — 10.45 Uči se bojevati, ne
da bi ubijal — 11.00 Program za delavce: Torero VValter — 18.20 »Tutu«, lahko noč za najmlajše —
18.25	Avstrija — slika — 18.40 Kmečka zbornica — 18.50 Očarljiva Jeni: »Toni je najmočnejši« — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 šport
—	20.15 Komisar: »Mala Schubelnik« — 21.15 Časovni potek dogodkov — 22.15 čas v sliki — 22.30 Mednarodni dunajski dnevi jazza 1970 (4).
TELEVIZIJA LJUBLJANA
PETEK, 24. 10.: 9.30 TV v šoli - 11.00 Angleščina — 17.45 Bratovščina sinjega galeba — I. del —
18.15	Obzornik - 18.30 Mladinski klub - 19.05 Karamoja — nerazviti? — oddaja Svet na zaslonu
—	20.00 TV dnevnik - 20.35 Oddaja o OZN -
21.20	Pogled nazaj — češki film — 22.55 Poročila. SOBOTA, 24. 10.: 9.35 TV v šoli - 11.00 Osnove
splošne izobrazbe — 11.30 Oddaja za prosvetne delavce — 15.05 Dunaj: Koncert ob 25-letnici OZN —
18.20	Obzornik — 18.25 Ivanhoe — serijski film — 18.50 Po domače z ansamblom Rudija Bardorferja
—	19.20 S kamero po svetu: Ritem Afrike — 20.00 TV dnevnik — 20.35 TV magazin — 21.40 Skrivnosti morja — dokumentarna serija — 22.05 Nepremagljivi — serijski film — 22.55 TV kažipot —
23.15	Poročila.
NEDELJA, 25. 10.: 9.35 Ptujski festival narodno zabavne glasbe — 10.05 Kmetijska oddaja — 10.55 Otroška matineja:	Bratovščina sinjega galeba,
Letošnji jesenski Graški velesejem je potekal »pod zelo ugodnimi zvezdami«. Tudi nebo mu je bilo naklonjeno kot že dolgo let ne tako, saj ni bilo tako rekoč niti enega zares deževnega dne. Obisk je bil že takoj prva dva dni za 20 odstotkov večji kot lani.
Večji ali manjši uspeh vsakega velesejma kažejo kupnoprodajni zaključki. Z letošnjega Graškega jesenskega velesejma so razstavljavci odhajali v veliki večini zadovoljnih obrazov. Tudi tu se je namreč pokazala trenutno še vladajoča visoka gospodarska konjunktura, ki je nudila razstavljavcem vseh strok precejšnje prodajne zaključke. Temu so ne malo pripomogli prvovrstni, prikupno in urejeno nudeni razstavni predmeti.
Domači obiskovalci so prve dni le bolj ogledovali izredno veliko razstavljenega blaga, medtem ko so številni kupci iz Slovenije marsikaj nakupili. Dinar je namreč tudi v Gradcu priljubljen oziroma zaželen. V zvezi s tem naj povemo, da je bilo naj-
TIROLIA peči na olje 90 m*
samo šil. 1750.—
AEG-avtomatični pralni stroj 4 kg že za šil. 4.600,—
Tako ugodno dobite samo v trgovini
™"F KRIVOGRAD
9143 St. Michael / Bleiburg Šmihel nad Pliberkom Tel. 04235-34 1 97
Vsakovrstne električne stroje dobite na 24 mesečne obroke brez obresti!
SADNA DREVESCA ODDAJA POCENI, ČEŠPLJE CELO ZA POLOVIČNO CENO, DREVESNICA
MARKO POLZER, pd. LAZAR PRI ŠT. VIDU.
VES GRADBENI MATERIAL, kot npr. čistilne vodne naprave, betonske izdelke, ureditev ponL kovalnih jam in LECA-izdelkc — tudi na obroke — ugodno dobavi
FERLACHER BET ON WERK
J. PAGITZ, Ferlach—Borovlje Telefon 04 2 27 / 375 (Dostavljamo tudi ob sobotah!)
Skrivnosti morja — 17.30 Svetovno prvenstvo v gimnastiki — ženske prosto — prenos v barvah —
20.00	TV dnevnik — 20.35 Humoristična oddaja — 21.55 športni pregled — 22.25 Svetovno prvenstvo v gimnastiki — 23.05 Poročila.
PONEDELJEK, 26. 10.: 9.35 TV v šoli - 10.30 Nemščina — 10.45 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 16.10 Francoščina — 17.30 Svetovno prvenstvo v gimnastiki moški prosto — prenos v barvah — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Svetovno prvenstvo v gimnastiki — moški prosto — 22.00 Posnetek newyorškega koncerta ob 25-letnici OZN
—	23.00 Poročila.
TOREK, 27. 10.: 9.35 TV v šoli - 10.40 Ruščina
—	11.00 Osnove splošne izobrazbe — 16.00 Svetovno prvenstvo v gimnastiki — finale žensk — 18.00 Mala lupinica — nadaljevanje in konec — 18.35 O našem govorjenju — 19.00 Nega telesa — 19.30 TV dnevnik
—	20.00 Svetovno prvenstvo v gimnastiki — finale moški — 22.45 Poročila.
SREDA, 28. 10.: 9.35 TV v šoli - 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 16.45 Zaklad kapitana Paran-gala — 17.30 Moskva: Nogomet SZ—Jugoslavija —
18.25	Nadaljevanje nogometnega prenosa — 19.20 Mladi ob jubileju OZN — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Teh naših petdeset let — ... Flavio Ambro-setti na mednarodnem jazz festivalu v Ljubljani — ... Poročila.
ČETRTEK, 29. 10.: 9.35 TV v šoli - 10.30 Nemščina — 10.45 Angleščina — 11.00 Francoščina — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.50 Veseli Tobogan: Zagorje — II. del — 18.20 Kratek film — 19.05 Enkrat v tednu — 19.20 Doktor v hiši — serijska oddaja - 20.00 TV dnevnik - 21.35 A. J. Cronin: Primeri dr. Finlaya — serijski film — 22.25 Beethovnova simfonija — II. — ... Poročila.
manj četrtina obiskovalcev iz Jugoslavije (večina seveda iz Slovenije). Zadnjo soboto je bila prava invazija z juga: prišlo je nekaj sto avtobusov in posebni vlaki. V nasprotju z nerazumevajočim celovškim trgovskim svetom so graški trgovci in druga podjetja proglasili to soboto kot »nakupovalno« in so imeli tudi popoldne odprto, kajti mnogo tujih gostov ne obišče le velesejma, ampak si hoče hkrati ogledati mesto in njegove izložbe trgovin ter seveda tudi kaj kupiti.
Kot je bilo povečano zanimanje inozemskih razstavi jalcev, tako tudi kupcev. To se je obenem pokazalo ob večji udeležbi inozemskih časnikarjev. Tu je treba še posebej poudariti vedno večji interes jugovzhodnih držav, posebno Jugoslavije. Njihovi vidnejši gospodarski in politični zastopniki so letos ponovno izjavili, da je Graški velesejem postal tako važen, da bodo njihove države skušale v bodoče v še večji meri razstavljati svoje proizvode. Tokrat so razstavljale sledeče vzhodnoevropske države: češkoslovaška, Jugoslavija (iz Slovenije je bilo navzočih 25 večjih podjetij s svojimi proizvodi), Madžarska, Poljska, Romunija in Sovjetska zveza. Ker postaja tok kupcev iz teh držav vedno večji, so se zahodnoevropske države in tvrdke istočasno odločile, da bodo na prihodnjih velesejmih v Gradcu povečale svoj razstavni kontingent.
Ne majhno pozornost so na tem velesejmu vzbujale vzorno pripravljene in urejene številne posebne razstave: šestnajst tujih držav je bilo pri tem udeleženih v »hali narodov«, Jugoslavija pa v svojem lastnem velikem paviljonu. Nadalje je bila pomembna turistična in gastronomska razstava, na kateri so bile zastopane poleg Avstrije Madžarska, Sovjetska zveza in posebno obširno in nazorno Jugoslavija.
Veliko zanimanja so bili nadalje deležni paviljoni s tujskoprometnimi potrebščinami, kot npr. steklovina, porcelan, namizno in posteljno perilo in ostala oprema za gostinske obrate, dalje oprema za točilnice, hladilnice in kuhinje i. pd. Ker predstavlja ogrevanje vedno večji problem, so se obiskovalci v veliki meri zanimali za najbolj ekonomične in učinkovite ogrevalne naprave, posebno za manjše, katere je možno brez večjih priprav spraviti v pogon.
Nič manj uspešni niso bili prodajni rezultati v skupini kmetijskih potrebščin in gospodinjstva; za
ARMADA VARUJE PREMIERA
Enote kanadske armade so mobilizirali za varstvo premiera Trudeauja in drugih uglednih funkcionarjev Kanade. Armada varuje tudi poslopje kanadskega parlamenta. Tako skušajo pomagati policiji, ki ima polne roke dela, potem ko so ugrabili najprej britanskega diplomata Grossa in nato še ministra za delo Laporta, ki so ga že našli mrtvega.
BOJIJO SE ZA KRALJICO
Scotland Yard in britanske obveščevalne Službe so do pičice natančno pripravile načrt za varovanje kraljevske družine, britanskega premiera, članov vlade in tujih diplomatov.
V Londonski pbliciji imajo še več skrbi, odkar so v Montrealu ugrabili britanskega diplomata im kanadskega ministra.
Pač pa pravi policija, da v zadnjih dneh ni bilo groženj kraljevski družini ali članom vlade.
KANADA IN KITAJSKA NAVEZALI
DIPLOMATSKE ODNOSE
Kanada in Kitajska sta navezali diplomatske stike. Istočasno je Formoza prekinila diplomtaske stike s Kanado, diplomatski predstavnik nacionalistične Kitajske pa je zapustil Ottarvo.
Sporazum o navezavi diplomatskih odnosov so dosegli po dolgih pogajanjih. Sporočilo o doseženem sporazumu so objavili istočasno v Pekingu in Ottawi ter pravi: »Vlada Ljudske republike Kitajske in vlada Kanade, na podlagi načel recipročnega spoštovanja suverenosti, ozemeljske nedotakljivosti, nevmesavanja v notranje zadeve obeh držav, enakopravnosti in medsebojne koristi, sta sklenili, da se medsebojno priznata in da navežeta diplomatske odnose začenši s 13. oktobrom 1970.«
NOVA JEDRSKA ELEKTRARNA V FRANCIJI
Upravni svet ustanove Eleictricite de France je na seji 26. sept. odločil, kdaj naj .se začne delo za novo elektrarno na jedrski pogon. Zmogljivost elektrarne bo znašala 800.000 kilovatov. Elektrarna bo stala v Fessenheimu ob Renu-
TEDEN KNJIGE V CELOVCU V nedeljo, 25. oktobra, ob 10,30 bodo v dvorani Trgovske zbornice v Celovcu odprli 23. teden avstrijske knjige.
te predmete je bilo posebno veliko interesentov it Jugoslavije, nič manj seveda tudi za gospodinjske aparate.
Posebno novost je vodstvo Graškega velesejm3 napravilo pri jesenskem velesejmu v pohištveni stroki: zaradi boljšega pregleda je ločilo razstavo modernega in stilnega pohištva, katero je namestilo v posebni hali. Na drugi strani pa smo videli lepe primerke oblazinjenega pohištva, kmečkih sob, stilnega pohištva, modeme kuhinske oprave id osvetljevalnih predmetov.
Ob koncu naj omenimo še dve posebni razstavi, in sicer »Tvoje sadje in zelenjava« ter »Kemija potrebna vsakomur«. Nadalje ne smemo pozabiti na razstavo sodobne embalaže in na vsakodnevno zelo pisano in zanimivo modno revijo.
Za zaključek naj še enkrat poudarimo, da se je vodstvu Graškega jugovzhodnega velesejma v veliki meri posrečilo doseči zastavljene cilje, in to 1 pomočjo obsežnih sistematičnih priprav in z oja-ceno propagando. Zato se sme brez nadaljnjega trditi, da je bil letošnji jesenski velesejem še lepši od vseh dosedanjih, njegova odlična organizacija je bila deležna splošne pohvale tako od razstav-ljalcev kot tudi od obiskovalcev, ki so ponovno izrazili svoje mnenje, da je ta Jugovzhodni velesejem eden najlepših v Evropi. Zato je lahko žal vsakomur, kdor ga ni videl.
ZIMA PRIDE!
Peči na olje Vrata za garaže
pri RUTARIU v Dobili vesi
Podjunski trgovski center Bratje RUTAR & Co.
Uspešna bilanca Graškega velesejma
Nad 450.000 obiskovalcev — Odlična organizacija — Jugovzhod kaže vedno večje zanimanje — Prodajni zaključki zelo ugodni
Has tednik
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 KlagenfurL - Telefon uprave 82-6-69. - Telefon uredništva in oglasnega oddetitij 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.- šil., letno 100,- šil. Za Italijo 3400.- tir, za Nemčijo 24,- DM, za Francijo 30.- tir., za Belgijo 300.- bfr., za Švico 25,- šfr., za AngUJ 3.- f. sterl., za Jugoslavijo 60.- N. din, za USA in ostale države 7.- dolarjev na leto. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev - Odgovorni urednik: Jan* Tolmajer, Radiše, p. žrelec. - Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.