List 39
Vertni in poljski čuvaji.
Našim županom v prevdarek.
Od več strani se sliši,   da so vertni   in  poljski čuvaji silno potrebni  in zlo koristni.
Njih opravila so pa različne.
Opravilo ali služba vertnega čuvaja je, da ima skerb za sadno drevje; njemu  ni samo mar ga škode varovati, da ga otročaji ne oklatijo in tatje ne tresejo, temveč ima sker-beti, da se sadjoreja na višo stopnjo povzdigne; zato mora pa tudi nekoliko vediti, kako se morajo sadne drevesa gle-štati,   da   spešno   rastejo.    Toraj mora za   tako službo pripraven biti in kar more   uriti se,   in srenja,   ki   ga hoče v svojo službo udinjati,   ima   pravico   se prepričati,   ali je za vertnega čuvaja dober ali ne. Njegova dolžnost je ne samo na to gledati, da se drevje ne pokvari, temuč tudi pokvarjeno in poškodovano zopet v dober stan pripraviti. On mora, če na drevesu kakosno nepotrebno ali   že suhljato vejo odžaga ali odseče, rano z drevesnim mazilom zamazati in, če bi bilo treba, tudi z mahom oviti in obvezati.   Zastran tega je tudi spodobno, da vertni čuvaj  vživa boljšo  plačo in njegovi službi primerno spoštovanje. Verten čuvaj zna tudi več kakor eni srenji služiti, poljski pa nikdar ne več kakor eni. Vertnemu čuvaju ni treba  vsaki  dan   svojega okroga obhoditi; on si zna dni in ure sam odločiti,   ob kterih bo verte enega do druzega   ogledal   in   opravil,   česar mu  je  treba, kar pa poljski čuvaj vse bolj pogostoma ogledovati in opazovati mora.    Vertni čuvaj   ima celo leto po vertih svojega okraja opravkov dovelj, poljski pa le toliko časa, dokler so pridelki na polji, kar malokdaj  čez pol leta terpi.
Vertni čuvaj je posebno v tistih krajih velike koristi, kjer se ljudje prav pridno s sadjem pečajo, in imajo daleč od hiš sadne verte, posebno pa ondi, kjer ima srenja na spašnikih in ob cestah in srenjskih potih obilo sadnega drevja zasajenega. V tacih krajih je posebno verten čuvaj potreben, da za sadje skerbi, sicer bi bilo drevje poškodovano in sadje pokradeno.
V tem ko vertni čuvaj za sadjorejo po vertih, na pašnikih , ob cestah in potih skerbi in si jo kolikor more na višo stopnjo povzdigniti prizadeva, nima poljski čuvaj nič druzega opraviti, kakor čuvati poljske pridelke, h kterim se tudi drevesno sadje prišteva, da se ne poškodije in ne pokrade. Njegovo opravilo je edino le to, da polje po dolgem in širokem obhodi s palico v roki in bistrimi očmi v »lavi. Zato mora biti tudi čverst človek, da ga vsaka uima ne potlači ali vsaka tatinska pokveka ne premaga. Le takega poljskega čuvaja bo srenja veliko obrajtaia ¦ in čislala, kteremu je poljsko čuvarstvo sveta dolžnost, kteri je pošten in le za prid srenjčanov skerbi. Za poljskega čuvaja je vsak dosti močan in pošten človek pripraven, če tudi sicer ni poljodelstva izučen.
Ce pomislimo, zakaj vertne in poljske čuvaje udinju-jemo, zadenemo tukaj zopet na drug očiten razloček. Vertne čuvaje jemljemo najbolj le zato v službo, da skerbe za boljo sadno rejo, da pridelamo več in boljega sadja, ktero nam za vžitek veliko veliko odieže, naj je za dom ali za prodaj.
Edini gospodar ne more vedno na vertu stati in ga na vse strani varovati , ker ima pri svojem gospodarstvu po cele tedne in mesce opraviti dovelj. Zadovoljen je, ker ve, da ima zanesljivega človeka, kteri ima skerb za njegovo sadno drevje, da ga škode varuje in v praven) redu ohrani. Ce je pa sadjoreja skupno blago ali skupni delež, tako se zna najbolj z enim pooblastenim vertnim čuvajem ohraniti in na višo stopnjo povzdigniti. Zato je koristno za srenjo, da si pridnega, zvedenega in zvestega čuvaja udinja, ker si po njem jako opomore in več sadja pridela. Ako bi tudi ne bila tatinska derhal, ki rada po ptujih vertih stika in sadje krade, bi bilo vendar le želeti, da bi se vertni čuvaji tu in tam upeljali, posebno ondi, kjer imajo srenje obilo sadnih dreves.
Zakaj pa naj se poljski čuvaji udinjujejo in v službe jemljejo? bo marsikdo radoveden poprašal. Odgovor na to vprašanje zares odkriva napake človeštva. Za to — rečemo, ker se polje ne more več nezvestobe in hudobije, zlobe in tatvine obvarovati in ker niso z velikimi stroški in v potu obraza obdelani poljski sadeži človeške sile več varni, le zato se najemajo poljski čuvaji.
Da so poljski čuvaji več ali manj potrebni, nam ni treba razlagati posebej*; oni odvračujejo poljske hudodelstva in jih kolikor toliko po svoji moči tudi zmanjšujejo, da srenjam tatinska roka toliko škode in kvara ne prizadene. Ce bi bili na svetu le samo pošteni ljudje, gotovo bi tudi poljskih čuvajev ne   bilo treba.
Pa le škoda, da tudi poljski čuvaji niso zmiraj v stanu, kakor vsakdanje skušnje uče, polja tatinskih rok obvarovati, in čeravno tatinska roka po vseh poljskih sadežih rada sega, se vendar le najraje po krompirji steguje. Kdor hoče svoje poljske sadeže pred tatovi zavarovati, mora zastran tega dostikrat druge potrebne opravila opustiti ali pa odložiti; on mora večkrat, namesti da bi se po prestalem dnevnem trudu brez skerbi vlegel in svoje izterpinčene ude okrepčal, v slabem vremenu na polji pod milim nebom prenočiti in na straži stati , da mu sadeža tatje ne pokradejo, če ga hoče vsega srečno domu spraviti. Dostikrat se mu še celo primeri, da čuvaju tat izpred nosa sadež krade, in če mu hoče braniti, ga ošteje, napade in še celo otepe.
Ako pa poljski čuvaji ne zadostijo svoji službi, vendar ne smemo zavoljo tega reči, da sploh naprava čuvajev nič ne velja.
Krivo je dostikrat to in uno. Morebiti se niso zvesti in pravični možje za varhe udinjali, ali se jim prepičlo plačuje, morebiti jim ne gre politična gosposka na roko, če koga zastran  poljskega tatvinstva tožijo itd.         (Dal. pr.)