225
Podučne stvari.
0 naši ženski odgoji.
Dobrovoljen epistel našim gospem in gospodičiuam.
Med tetu, ko z veseljem opazujemo, kako v naši moški družbi slovenski živelj nemškutarskega odriva, vidimo nasprotno na našo veliko žalost, da med našim ženskim spolom po mestih švabščina vedno dalje rije. V prvi vrsti so temu kriva dekliška odgojiš ča, kjer se natihoma, pa trdovratno nernškutari. Naše gospodičine, ki stopijo iz dekliške šole, znajo prav lepo „taje" govoriti, odpirati in zapirati ustlca pravilno po regeloah »Saksonskega dialekta, a malokatera zna cel stavek v slovenščini pravilno zapisati. Vrh tega so ženske še sužinje „mode", in ker je do zdaj še zmirom „tajč" v „modi", zato se veselo naprej nemškutari domd, na ulicah in v salonu. Le s kršenco in kuharico se je treba meniti po „krajnsk".
Slovenka v Trstu ti odgovori na slovenski ogovor: „mi no pario schiavo", in če prideš v Ljubljansko čitalnico na ples, boš na svoje začudenje zapazil, da se konverzira v tistem „aber"-jeziku, kakor v kazini. Ne rečem, da ni izjem, — da! častne izjeme se najdejo, dobijo se gospe in gospodičine, bolj izvedene o slovenski literaturi ko marsikak vseučiliščnik, a to so žalibog le izjeme.
Pa ne samo to nemškutarenje, še kaj več mora gnjilega biti v naših dekliških šolah, kajti nikjer ni videti med našimi gospemi in gospodičinami tistega zdravega duševnega gibanja, kakor, na priliko, med Ce-hinjami in Rusinjami. Rusinje imajo tako veselje do znanosti, do napredka, da gredo celo v daljno Švico na vseučilišče, doma v Rusiji^pa zahtevajo svoje ženske gimnazije, svojo univerzo. Čehinje imajo svoj časopis, in pri vsaki priliki pokazujejo svoje rodoljubje, in svoje veselje do veče vednosti, do napredka. Večino naših krasotic pa ne veseli in ne zanima nič druzega ko lišp in koncert ali ples, in če znajo „tajč" govoriti, mislijo, da imajo že zadosti „bildunge", ne pomisleče, da „tajč" govori vsaka pesternja in branjevka na Dunaji in v druzih nemških mestih. Tudi Ruski profesor, ki je potoval po Slovenskem (imena se ne spominjamo več), je opazil, da je našel med našimi kmečkimi dekleti veliko več veselja za u k, ko med gospodičinami.
Marsikdo se bo morda smehljal tem tožbam in rekel, da to nima nobene važnosti. Tudi jaz ne dajem temu — Bog vedi — kake posebne važnosti, in silno žalostno bilo bi za nas možke, ako bi v svojem političnem boji morali nježni spol na pomoč klicati. Al tega vendar ne moremo trpeti, da bi žene naše in dekleta jezik svojih m6ž in očetov demonstrativno zaničevale in da bi se na ljubo tisti nori babi, ki se imenuje „moda", porivala v salonih slovenščina v kot! Kedar so ženske med sabo, naj blebetajo v svoji ljubi švabščini, kolikor jim je drago, a v naši družbi imamo pravico jih prisiliti, da z nami govorijo v našem jeziku. Vsakako pa moramo enkrat pogledati tudi v naše dekliške šole,
kako in kaj se tam uči, in kaj delajo z dekleti, da nam jih pošiljajo nazaj kot — popolne nemškutarice.
Tiste gospe, ki so izobražene v narodnem duhu, mi bodo gotovo pritrdile, da nisem prečrno risal, in prav do njih se obračam, naj ustanovijo časnik za Slovenke. Naša častita gospd Lujiza Pesjak ova naj bi prevzela vredništvo; našle se bodo gotovo izobražene Slovenke, ki bodo to podvzetje rade duševno podpirale; naj se ne bojć kritike! Pošten Slovenec tega časnika gotovo ne bo hudobno kritikoval, saj se ve, da vsak začetek je težak; s časom se bodo moči pa izurile. — Gotovo bi bil tak časnik za naše gospe in gospodične jako koristen , da bi jih spodbujal k večemu hrepenenji po znanosti, da bi jim blažil srce z lepoznan-skimi spisi, da bi jih izobraževal z zgodovinskimi, pri-rodoslovnimi in drugimi spisi, pa jih tudi učil gospodinjstva v kuhinji, pri šivilni mizi itd., vrh tega pa jim še kazal nove iznajdbe v ženskih delih, in — če že ni drugače — tudi v „modi". In če se nam hoče ta list prav prikupiti , naj skuša odvaditi naše gospe in gospodičine dolgočasnega nemškutarenja, ki ga je vsak pravi Slovenec že do grla sit.
Namesti dr uzi h slovenskih časnikov, ki nam rastejo kakor gobe iz mokrih tal tako, da že vsak kot Slovenije hoče svoj lastni časnik imeti, s tem pa škoduje , kakor je unidan „Obzor" dobro rekel, že ustanovljenim časopisom, svoji okolici pa nič ne koristi ter kmalu zopet žalosten testament naredi z napisom: „ni bilo ga treba", bil bi časnik našemu ženstvu gotovo na velik mnogostranski prid. Ustanovite ga — „Slovenka" naj mu bode ime! — in „pričal bode vašo modrost na levo in desno."                                  —a—
226