T. B.
210
UPRAVIČENO VESELJE, UPRAVIČENA ZASKRBLJENOST
Slovenska kulturna kronika je v januarju, ob zaključeni in potrjeni knjižni bilanci za lansko leto, z upravičenim veseljem ugotovila, da je bil v letu 1969 delež slovenske izvirne knjige kar razveseljiv in da je bila pesniška bera — triindvajset pesniških zbirk — naravnost rekordna, brez primerjave v vsej naši zgodovini. Ta podatek je toliko bolj razveseljiv, ker ga beležimo v času, ko zaskrbljeni govorimo o vse bolj očitnem upadanju zanimanja zlasti za domačo knjigo in ko to tudi potrjujejo povsem zanesljivi statistični podatki. Ta očitni paradoks vsiljuje torej kar sam naslednji sklep: pisatelji, zlasti pesniki, bolj kot kdaj,
Upravičeno veselje, upravičena zaskrbljenost
vsaj v praksi, verjamejo v svoje »poslanstvo«, pišejo torej »nehvaležni« publiki navkljub, slovenske založbe pa jim v tem boju junaško stojijo ob strani. Vsaj na eni fronti je torej kulturna zavest visoka in neomajna.
In vendar ni čisto tako. Kroniki, ki je lanskoletno knjižno bero pobliže razčlenjevala, ni ušla podrobnost, da nosijo rojstni listi ene tretjine lani izdanih slovenskih avtorjev pečat in podpis ene same slovenske založbe, ki povrh vsega ni po obsegu svoje »proizvodnje« niti največja. Tudi ni kulturna kronika pozabila poudariti izjemnih zaslug te nič manj izjemne založbe, ki pa je izjemna že nekaj let, v odnosu do drugih celo vsako leto bolj izjemna, v svoji lastni fiziogno-miji pa domala že tradicionalna.
In tu se, po mojem, ob upravičeno veselje vriva upravičena zaskrbljenost. Namreč: če vemo, da slovenska knjiga je in bo najbrž še dolgo ostala komercialno neprivlačno blago, in kako majhen, vsako leto manjši, je delež družbene subvencije, kar pomeni, da mora biti delež tako imenovane notranje subvencije, se pravi samofinanciranja založbe, vedno večji (zdaj je pri založbi Obzorja menda 28:72 v breme založbe), potem ni povsem neupravičen strah, da bi se utegnila znajti Obzorja, morda ob kaki večji motnji ali celo krizi na knjižnem trgu, v položaju, ko tega svojega »poslanstva-bremena« čisto preprosto ne bodo več zmogla. Ali se upamo ob tej misli z vso odgovornostjo vprašati: In kaj potem?
Šele ob podatku, da je bilo lani med triindvajsetimi pesniškimi zbirkami kar deset prvencev, smo se zavedli, da se je v zadnjih dveh, treh letih skoraj do neslišnosti stišal očitek, da je mladim pot do knjige zaprta; stišala se je tudi tožba, da dramske literature pri Slovencih ne kaže pisati, ker da taki teksti že po tradiciji niso deležni knjižne časti. V kolikšni meri je torej za-
sluga prav Obzorij, da je zdaj celo na tako nevralgičnih točkah, kot so pesniški prvenci in dramska literatura, ne samo zatišje, temveč že kar »normalno stanje«? (Delež te založbe — naj zapišem misel, ki se mi ves čas vriva med vrstice — je tako obsežen in v sedanji slovenski književnosti tako pomemben, da bi si založba, kot ustanova, zaslužila naše največje nacionalno priznanje: Prešernovo nagrado).
Položaj je nekako takšen, kot bi na en kamion naložili očitno pretežak tovor, medtem ko bi drugi, v isti kompoziciji in nekateri tudi z močnejšimi motorji, nemarno ropotaje polprazni poskakovali po isti razdrapani cesti. Umesten je očitek: takšno programsko usmerjenost mariborskih Obzorij sprejema večina slovenskih založb že s tako samoumevnostjo, da same pomalem, a zanesljivo izgubljajo občutek, da založništvo, če hoče ostati kulturna dejavnost, kar je pri nas največkrat bilo, le ne more izriniti iz svojih programov domače knjige. Morda ne bi bilo odveč, če bi sedanji sklad za pospeševanje založništva ali ustrezni oddelek pri ustanavljajoči se republiški kulturni skupnosti nekoliko bolj kritično po-težkal tovrstna bremena posameznih založb in jih, človeško pošteno, podprl ustrezno njihovi resnični teži in vrednosti.
Prve začetke sedanje usmerjenosti mariborskih Obzorij je mogoče razbrati vsaj za deset let nazaj. Toliko časa je bilo torej potrebno, da so Obzorja postala, vsaj v nekem smislu, edina resnično slovenska založba. Druge založbe so hitreje in laže našle svojo sedanjo podobo. Potrebna pa bi bila prav gotovo dolga leta, če bi se spet hotele (in zmogle) usposobiti za funkcijo, ki jo zdaj očito bolj zaradi videza kot iz prepričanja komajda še opravljajo... v primeru seveda, če bi mariborska založba (denimo da zaradi kake težje motnje ali nepričako-
211
C. Z.
212
vane krize  na našem  knjižnem  trgu)     pravdi   za   pravo   Prešernovo   podobo
nenadoma več ne zmogla tega svojega     spet tako zavzeti, ob njegovem praz-
»poslanstva-bremena«,  ki  mu  prepro-     niku,   za   slovensko   kulturo,   pa   mi
sto pravimo: skrb za slovensko knjigo,     zlobna misel ni dala, da ne bi napisal
(P. S.:   Smo  pač   spet  v  februarju;     te glose.) letos,   kot   že  dolgo  ne,   ob   misli  in                                                    C. Z.