ANGELJČEK otrokom prijatelj, učitelj in voditelj. (Priloga Vrtcu.) Št. 2. Ljubljana, dnd (. februvarija 1898. VI. tečaj. Prvo sv. obhajilo. 2. Dobri otroci so zelo hrepeneli po prvem svetem obhajilu. r" "*" fekegadne so privedlepobožne matere svoje otroke k Jezusu, da bi roke na nje pokladal in molil l| nad njimi. Ker je bil Jezus že iitrujen, učenci niso hoteli otrok pustiti k njemu in so jih odganjali. Zavoljo tega je bil Jezus nad njimi .„ nejevoljen in je rekel: ,,Pustite otročiče k meni t* in nikar jim ne branite, zakaj takih je nebeško kraljestvo." In Jezus je poklical k sebi otroke, jih objemal, roke na nje pokladal in jih blagoslavljal. Srečni so bili otročiči, ki so jih objemale svete roke Zveličarjeve. Silno jim je koristil blagoslov Sina božjega. Kakor spomladi namoči gorak dež zemljo, in povsod začno poganjati koreninice in ozelene polja in travniki, tako je napolnil Zveličarjev blagoslov mlada srčeca teh otrok, ki so bili potem dobri in pobožni. 2 18 Veliko srečnejši si pa ti, otrok, ki se pripravljaš na prvo sv. obhajilo. Jezus ne bode le rok nate po-ložil, ne bo te samo blagoslovil, on sam pride k tebi, on se ti daruje pri sv. obhajilu. Oj, to bo zatc pre-srečen, prevesel dan! 1. Kako so se veselili pobožni otroci tcga dne. Sv. Janez Berhmans kar čakati ni mogel prvega sv. obhajila. Naki praznik je bil zjutraj zgodaj pri sv. maši. Veliko ljudij je šlo k sv. obhajilu. Ko jih vidi, kako drug za drugim pristopajo k mizi Gospo-dovi in prejemajo Jezusa, vname se v njegovem srcu neizrečno hrepenenje po nebeškem Zveličarju. Kar vleče ga nekaj, da bi šel tudi za drugimi. Srce mu utriplje, oko žari. Zdaj se mašnik obrnejo in kažejo sv. hostijo, rekoč: ,.Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta." Želje po Jezusu se malemu Janezu vedno glasneje ogla-šajo; komaj se jim ustavlja in le s silo ostane še na svojem mestu. Ljubemu Jezusu v sv. zakramentu je bilo gotovo všeč tako živo hrepenenje. Navda mu tudi misel, naj gre k spovedniku in jih prosi, da bi ga kmalu pustili k sv. obhajilu. Njegova prošnja je bila uslišana_ 2. Prav srčno je hrepenela po prvem sv. obhajilu že v zgodnji mladosti sv. Marija Magdalena Pa-ciška. Tistih dnij, ko je bila njena mati pri svetem obhajilu, se je posebno veselila. Vscdala se je blizu njih in kar ni se mogla odstraniti. Cutila je, da so mati prejeli zjutraj ljubega Jezusa. 3. Prav tako hrepenenje po sv. obhajflu je imela pobožna Jalika, ki je prav svetniškcjlživela pred nedavnim časom v Slovenskih goricah nL§ Štajerskem. Ko se je pripravljala za najlepši dan svojega življenja, rekli so gospod katehet: ,,Nikdo ne pojde k prvemu sv. obhajilu, kdor ne bode znal vsega, kar je v kate-kizmu o sv. Rešnjem Telesu." Julika se je natanko vsega naučila. Kadar so prišli gospod v šolo, svetile so se ji oči, in morali so jo kaj prašati, da ji niso skazili nedolžnega veselja. Kolikorkrat je prišlajulika iz šole, vselej je razlagala materi in očetu, kar so gospod kaplan novega povedali o presvetem zakra-mentu; kadar je prišla do konca, začela je v otroški 19 priprostosti znova praviti. Modri stariši se pa niso naveličali pnslušati, kar je otrok govoril, in so rekli, naj le zvesto posluša nauk, da jo bodo gospod katehet pustili k sv. obhajilu. — ,,Bela nedelja, ljubi moj oče, kdaj bode bela nedelja, dan mojega prvega sv. obhajila? Kako dolgo je še do bele nedelje?"' takojejulika toli-kokrat prašala, da so ji oče komaj utegnili odgova-rjati. Slednjič je prišel presrečni dan. Veseli se otrok, tega dne. Čaka te sreča, kakoršne dozdaj še nisi bil deležen. 3. Pobožni otroci so se skrbno pripravljali za prvo sv. obhajilo. 1. V svojem dvanajstem letu je prišel sv- Alojzij v Breščijo, da bi prejel blagoslov sv. škofa Karola Boromeja. Skofu se je mladi Alojzij, ki mu je odse-vala nedolžnost iz obraza, jako prikupil. Prašajo ga, ali je že bil pri sv. obhajilu. Ko zved6, da šc ni prejel Zveličarja, pouče ga, kako naj se začne pripravljati za imenitni čas.-Potem mu obljubijo, da mu bodo sami dali prvič Jezusa v sv. zakramentu. Sv. Alojzij je natanko vse storil, kar so mu škof ukazali. Prav skrbno se je začel pripravljati za naj-lepši dan svojega življenja. Natanko si je i z p r a š a 1 v e s t, ali ni morda kaj v njegovem srcu, kar bi ne bilo dopadljivo presvetemu Zveličarju. Šel je potem k sv. spovedi in sc z obilnimi solzami obtožil svojih. malih pregreškov. Zadnje dni je mislil in govoril le o najsvetejšem zakramentu. 2. ,.Glejte, Marija gre, da me odpelje v nebesa; glejte, kako je lepa!"' govorila je Malvina D' Connor, ki je v dvanajstem letu 26. oktobra 1835. sladko v Gospodu zaspala. Kako skrbno se je pripravljal ta otrok za prvo sv. obhajilo! Učiteljice so jo opozorile na nekatere napake, da je nagnjena k lenobi, da je zamerljiva in nepotrpežljiva. Precej je začela o d p r a v-ljati te napake. Vsak dan si je izprašala vest; * na koncu tedna je primerjala število napak s številom prejšnjega tedna. da je videla, koliko se je poboljšala. 2- 20 Ljubi Bog je obilno poplačal njeno prizadevanje. Ste-vilo pregreškov se je manjšalo od tedna do tedna. Srčno žalost je občutila nad svojimi grehi. Ko je pri pouku slišala, kaj je greh, hotelo ji je srce žalosti počiti. Da jc slabo nagncnje toliko lažje premagovala, nalagala si je malo zatajevanje. Prosila je stariše, da jc smela zjutraj bolj zgodaj vstati ali pri jedi si kaj pritrgati. Posebno goreče pa je m o 1 i 1 a in prosila božje pomoči. Kadarkoli je mogla, je šla v cerkev, obiskat sv. Rešnje Telo. Akoravno je bila bolehna, ni nikdar zamudiia sv. maše; tako pobožna je bila pri sv. daritvi, da je večkrat točila solze, zlasti, kadar so mašnik ob-hajali. 3. V neki delavski družini so dali mati malemu Francku, ki se je pripravljal za prvo sveto obhajilo, vsak dan kos kruha in še 2 krajcarja, da bi si opol- • dne kupil sadja; v. šolo je bilo daleč in Francek opoldne ni hodil domov. Deček je vselej opoldne pojedel kruh, za denar pa ni kupoval sadja, ampak je shranjeval krajcarje. Kar najdejo neki dan mati shra-njeno svotico. Prestrašijo se, pokličejo sinčka in ga vprašajo: .,Odkod imaš denar? Pa ga vsaj nisi kje vzel ?"' ,.Ne, mati, denar je moj; shranil sem vsak dan dva krajcarja, ki ste mi ju dali za sadje." ,,In zakaj to ?" prašajo mati. ,.Na dan prvega sv. obhajila bi rad dal denar za odkup jednega poganskega otroka, ki bi bil krščen na moje ime in bi za me molil. Ako bi kaj ostalo, prosil bi gospoda župnika, naj dajo to najbolj ubožnemu otroku izmej prvoobhajancev in potem naj ga tudi odločijo, da bodeva skupaj šla k prvemu sve-temu obhajilu." — Mati se niso mogli solz zdržati. Kako ljuba pa je bila taka priprava šele nebeškemu Zveličarju!