IVE ŠUBIC - V SPOMIN (1922-1989) Ive Šubic, ta mnogostranski umetnik, slikar, risar, grafik, ilustrator, freskant in mozaicist, skratka popolna, skoraj renesančna podoba umetnika, ta človek, ki se je znal tudi hudomu šno predstaviti: »Ive Šubic, slovenski slikar«. Ta slovenski slikar, ta človek nas je tik pred začetkom praznovanja novega leta zapustil. Umrl je zvečer 29. decembra in za njegovo smrt smo zvedeli zgodaj zjutraj, v soboto, spoznali smo, da nas je zapustil Človek, pisano z veliko začetnico, in nam zapustil svojo umet niško zapuščino, ostala nam je njegova umet nost, njegove slike, ilustracije, grafike in fre ske ter mozaiki, skratka, ves njegov opus, prežet z doslednostjo slikarja, ki je v svojem življenju in s svojim delom izničil prvi del besed Ivana Cankarja: »Slovenski umetniki, v nikoli plačanem, od nikogar priznanem napo ru, zasmehovani in v boljšem primeru pomilo- vani, so napravili za čast svojega naroda več, nego tisti neštevilni in vseskozi prezaslužni kričači različnih naših strank, ki pretresajo dan za dnem nedolžni zrak s svojim dobrodej- nim rodoljubjem.« Ive Šubic pa je bil še za življenja priznan slikar, ki je na primer samo za svoje delo na ilustratorskem področju likovne umetnosti prejel okoli deset Levstikovih nagrad, pa Ka- juhovo nagrado in nagrado Mladega pokole- nja, prejel je tudi za svoje umetniško delo Red dela z zlatim vencem (1965), priznanje občine Škofja Loka, nagrado Prešernovega sklada leta 1968, nagrado Festivala kurirček, Prešer novo nagrado gorenjskih občin 1972 in še druge nagrade in priznanja ter leta 1979, torej deset let pred smrtjo, še veliko Prešernovo nagrado za svoj umetniški opus. Nagrade so priznanje za njegovo delo, ki nam je ostalo v zakladnici slovenske umetnosti, ki jo je Ive Šubic obogatil z zvestobo figuraliki in krajin ski motiviki. Njegova uravnovešenost se je izkazovala v tem, da je umetniško delo pojmo val kot poklic in predvsem kot poslanstvo in se je zato s prav spoštljivim odnosom loteval tudi skromnih slikarskih nalog. Tako si je na primer s prijazno gesto polno humornega zna čaja privoščil tudi svojevrsten ekskurz v kmečko-ljudsko umetnost. Tu mislimo na nje gova znamenja in freske na fasadah hiš v Poljanski in Selški dolini in še tudi drugod, tudi izven meja naše ožje domovine. Prav s freskami na hišah in znamenjih in s svojimi monumentalnimi freskami in mozaiki (Skup ščina SRS, Dražgoše, Slovenijales), nam je pripovedoval, da nadaljuje izročilo prednikov, Štefana, Janeza in Jurija Šubica, in da sta mu enako blizu Jernej iz Loke iz druge polovice 16. stoletja kakor tudi Picasso ali katerakoli moderna umetniška veličina, kot je ob njegovi razstavi v Groharjevi galeriji v Škofji Loki zapisal Ivan Sedej. Z enako zavzetostjo in odgovornostjo do umetniškega sporočila je ustvarjal vse od skromne risbice, skice, ilu stracije (kdo jih bo sploh preštel v Cicibanu, Kurirčku, Pionirskem listu in v knjigah) do lesorezov, grafik, slik, s katerimi je izražal svoj intimni odnos do sveta, in monumentalnih podob, ki so hkrati izpoved in pomemben del arhitekturnega prostora. Ive Šubic je začel leta 1940 študirati slikar stvo na zagrebški akademiji, študij je preki nila vojna in ga zanesla med borce Cankarje vega bataljona - z njimi je bil boje v Dražgo- šah, se potem kot risar kalil v raznih tehnikah in tiskarnah in potem tudi izjavil, da je bila to njegova najtrša in najboljša partizanska akademija. Med narodnoosvobodilno vojno je ustvarjal v času v »katerem je bil izjema edinole parti zanski tisk: v živahnem ilegalnem delu, ki je zahtevalo predvsem nazorno sugestivno raz lago in agitatorsko obveščanje, v katerem so se kalili naši bodoči ilustatorji.« V tem času je nastala tudi partizanska gra fika, ki se ni uveljavila samo kot dokument časa, ampak tudi kot velik umetniški dosežek in kot edinstven pojav v okupirani Evropi. Delo v partizanskih tehnikah in tiskarnah je 134 za mladega Subica pomenilo trdo šolanje na »partizanski akademiji«. Ko je po osvoboditvi doštudiral na pravi akademiji v Ljubljani, se je znašel v likovno zelo zanimivih in razburlji vih razmerah. Prelom z normami socialistič nega realizma, pojav abstrakcije v slovenski umetnosti in srečanje Iveta Šubica z dosežki evropske umetnosti v Parizu, vse to je zapu stilo globoke sledove v Šubičevi umetnosti. Že v ilustracijah za Bevkove Pastirce iz leta 1947 se pojavljajo rahle ekspresionistične deforma cije s poskusi geometriziranja in s kubističnim poenostavljanjem oblik. V Šubičevem slikar stvu in tudi v ilustracijah ter grafiki, posveče nih tematiki NOB, se pojavi omiljeni surreali- zem, kar pa tedaj ni bilo sprejeto z odobrava njem. Poleg partizanske motivike, h kateri se je vedno vračal, je Šubic enakovredno obrav naval tudi kmečko motiviko, kar izvira iz njegove izjemne navezanosti na rodno grudo Poljanske doline, ki ji je ilustracije sora zmerno pozno posvetil v Tavčarjevi Visoški kroniki (1978). Navezanost na rodno Poljan sko dolino pristno prežema risbe, ki so večkrat dokumentarističnega značaja, a prelite v gra fike tako s kmečko kakor tudi s partizansko motiviko, izpričujejo trdno izgradnjo likov nega prostora, nadih liričnosti in nostalgije. Trem zvrstem Šubičevega umetniškega iz povedovanja v risbi, grafiki in ilustraciji bi se morala podrejati tudi izrazna sredstva: svinč nik ali tuš, lesorez ali linorez in barva. Toda vedno ni tako in prav lahko zamenjamo okoli dvesto risb za Visoško kroniko za grafike, ker jih je izdelal v načinu starega lesoreza. Prav tako je delal slikanico Most pogumnih, med tem ko je za knjigo V. Winklerja Pot na Lisec izrezal prave lesoreze. Lesorezni način njego vih ilustracij ima svojo osnovo v grafiki. V barvnih ilustracijah se povsem približa svo jemu slikarstvu, ker pojmuje vsako ilustracijo kot enakovredno delo, ki mora biti narejeno z vso umetniško odgovornostjo. Zato pa tudi pri eni barvni ilustraciji presedi dalj kot za slikarskim stojalom, kadar ustvarja sliko. Za Subičevo barvno ilustracijo je značilna nave zanost na magični in lirični kubizem, ki se prelivata v črno-bele risbe z značilno lesore- zno potezo, in v grafike s partizansko motiviko kakor tudi s kmečko motiviko. Osnovna pr vina je dosledno vztrajanje pri prirodnih izho diščih in vedno prisoten izjemen smisel za red. Avtorja pritegne usklajevanje črnih in belih ploskev, razbrazdanih z lesoreznimi potezami z vsemi vmesnimi gradacijami. Ilustracije so močno vplivale na Šubičev slikarski in gra fični svet. Ta prizvok je bilo mogoče občutiti skoraj v vseh njegovih stvaritvah. Čeprav se je v slikarstvu ta prizvok zabrisoval s prehaja njem v nadresnični svet, je vedno bila na prvem mestu pripovedna nuja. Toda Šubičev delež v grafiki, risbi in ilustra ciji je izjemen, kakor je izjemna tudi snovna raznolikost od že večkrat omenjenih partizan skih motivov v slikanicah ali samostojnih ris bah, mimo knjižne ilustracije, od Hlapca Jer neja do Kuntnerjeve Lesnike in dalje od vseh drobnih sličic v raznih revijah in časopisih; povsod je prisotna ustvarjalna resnost, izje men posluh za tekst in končno pečat, ki priča o nesporni kvaliteti in osebnosti Iveta Šubica. Brez dvoma je slikar Ive Šubic umetnik, ki se je šolal v naravi in naravo tudi izjemno zavzeto študiral in to na zelo širokem področ ju, od tihožitja do panoramsko uglašene kra jine in od posamezne upodobitve človeške figure do figuralnih kompozicij. Na svoji sli karski poti je vedno trezno premagoval težave in dosegel smiselno sintezo trdne izgradnje prostora, ki jo je prevzel od kubizma, rahlo lirično ubranost pa od surrealizma in ekspre sionizma. Tej sintezi podreja konkretne inspi racije, ki jih najde v pokrajini, na katero je navezan tako tesno, kakor je tudi navezan na kmečke očance in delavce ali na partizanske borce. Slikar se odpoveduje goli opisnosti in zato motiv studiozno stilizira in v premišljeno kompozicijsko ureditev vnaša kar klasične prvine modernega likovnega nauka. Na ta način se spreminja prvotna realistična podo ba, ki pridobiva tudi na poudarku notranje vsebine s spreminjanjem zunanje oblike, s poudarki na primer na rokah upodobljene figure, z brazdanjem obrazov borcev, s poeno stavitvami v krajinski sliki. Pripovednost v dramatičnem tonu se izkristalizira v prikazu zunanjega videza in v poudarjenem notranjem življenju ne samo pri figuralnih slikah, ampak tudi v mrtvih stvareh, ki se ravno zaradi slikarjeve prizadetosti spreminjajo in posta jajo nekaj drugega tudi zaradi našega gledanja in čustvovanja, usmerjanega od slikarja in njegove volje. Upodobljenci, tihožitja, krajine postajajo likovno trden organizem, znotraj katerega biva ustvarjalčevo hotenje, da bi predmeti dobili trajen značaj in prizvok sim- 135 bola. In nato sledi še vdor fantastike, ki obo gati slikarjevo pripovedovanje o vaškem živ ljenju in iz partizanskega sveta do tiste mere, ko slikar motiv dvigne nad golo zunanjo govo rico in ga poglobi z notranjim dialogom po etičnih prispodob in vizualnih pomagal. Pred nami zaživijo Šubičevi portreti: sovaščani pri delu na polju ali pri kozarcu vina v gostilni - prispodoba življenja, ujeta na slikarsko po vršino. Šubic je tako dovzeten za najbolj pri maren likovni prikaz in tudi najbolj samosvoj slikar, ki enakovredno ustvarja ne samo v oljni tehniki, ampak se izraža še v grafiki, v ilustraciji in risbi in v freskah. Ni važna tehnika, v kateri je ustvarjeno Šubičevo delo, povsod je navzoč s svojim slikarskim rokopi som, s katerim izraža svoje neposredno obču tje, ujeto v preoblikovano resničnost in trajno podobo iskrenega likovnega izraza in umetni ške dovršenosti, kakršno imajo le zreli umet niki. Ive Šubic je bil tudi eden izmed študentov na takrat na novo ustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki so jim rekli tudi partizanska generacija. Bil je tudi med tistimi, ki so po letu 1950 obračunali s socre- alističnim slikarstvom in je na temeljih izku šenj in ogledov slikarstva v Parizu izbrusil svoj posebni tip oblikovanja v nekakšni inačici polkubizma. Toda brez dvoma je bil Ive Šubic tisti slikar in umetnik, ki se je šolal v naravi in naravo tudi izjemno zavzeto študiral in to na zelo širokem področju od tihožitja do široko zasno vane panoramske upodobitve pokrajine. Tudi upodobitvam človeške figure je bil nadvse predan, saj so pred nami še danes Šubičevi portreti sovaščanov na delu ali v gostilni pri kozarcu vina ... Vsega, kar je naslikal Ive Šubic, ne bomo mogli opisati, veliko je njegovih slik, grafik, ilustracij in vse to smo skušali spremljati kot njegovo umetniško pot, ob kateri smo lahko utrgali le tu in tam kako rožico, da bi jih povezali v šopek v spomin Ivetu Šubicu, slo venskemu slikarju. On nam je spletel venec iz svoje umetnosti, mi smo mu v zahvalo in v spomin uspeli podariti le preskromen šopek. Pa vendar... Andrej Pavlovec 136