Jtovo/zo/ v vi&aKju*
Izhaja vsak četrtek • Posamezna itevilka stane Din 1*50	^	Izdaja:	Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: J. N a t e k
Celoletna naročnina Din 40*— • Čekovni račun: „Straža t viharju", Ljubljana, it. 16.790	V \t J	Uredništvo	in uprava: Ljubljana, Semeniika 2/11, • Tisk Jugoslo v. tiskarne (J. Kramarič)
Ljubljana, 3. oktobra 1940
Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: J. Natek Uredniitvo in uprava: Ljubljana, Semeniika 2/11. • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič)
Leto VII — Številka 3
ZAKAJ TAKO. BRATJE ?
Kje ie resnica?
Resnica je nekaj svetega, velikega, božjega.
Resnico je treba povedati celo, čeprav je v prid drugemu, resnico je treba povedati v polnem in pravem sijaju, ne pa 'Zmaličeno in izumetničeno ter prikrojeno, da je nam vprid, drugemu pa v Š k o d o.
4. številka Revije Kat. akcije prinaša "a str. 401 in nasl. članek »Akademska Zveza«, Ki ga je podpisal g. T. Kraner.
V članku je zbrano mnogo dragocene sAovi. Toda v njem je tudi poteza, ki odbija: ves razvoj A. Z. se umetno prikazuje tako, da se blestijo Mladci v najlepši luči, bi imajo v preteklosti in sedanjosti levji del zaslug za vse, kar je bilo dobrega. Stražarje pa prikazuje v manj ugodni, ®epravi in nepopolni luči. Da bodo imeli bodoči zgodovinarji več virov na razpolago la da bodo lahko spoznali celo resnico, bodo stražarji, posebno oni, ki so bili ŽIVE Priče dogajanja, POPRAVILI IN DOPOLNILI to sliko v posebni publikaciji.
Papeževe besede?
Papeževa beseda je nekaj Svetega, velikega! Papežu ne s m e m o pripisovati besed brez trdiniih dokaz/tov, da jlih je res § o v o r i 1!
S papeževimi besedami ne smemo poljubno šariti.
Že drugo leto izrabljajo g. prof. Ernest ^omec in razni člani Kat. akcije besede Papeža Pija XI., s katerimi je baje naročil Zastopnikom Pax Romane specializacijo, °Z. »stanovsko« preureditev akad. društev.
Klub Straža je protipapeški, ker se baje bo ukloni papeževemu naročilu o specializaciji, Najhuje je lormuliral ta očitek g. Proi. Ernest Tomec na akademskem dnevu dhe 18. avgusta v Kranju, kjer je nastopil * imenu Narodnega odbora Kat. Akcije in ^ va*al:
Specializacijo akademskih društev je baročil papež Pij XI. Letošnja Straža v viharju je pisala, da dobri otroci (pravi katodni) ne čakajo ukazov svojega očeta, *harveČ ga že prej v vsem poslušajo. Straža
piše tako, dela pa popolnoma drugače, saj je papež dovolj jasno naročil specializacijo, a Straža tega ne stori. Tu je mnogo HINAVŠČINE IN NEISKRENOSTI!
Z navednicami pričaran citat
Na kaj se sklicuje g. prof. Tomec pri svoji težki obdolžitvi?
Na citat iz govora, ki ga je imel prof. Robert Garric, ustanovitelj tkzv. Equipes Sociales (Pariz) na kongresu Pax Romane v Pragi 1. 1935 prve dni septembra in ki so ga »Mi mladi Borci« dne 26. julija 1940 priobčili v sledeči obliki:
»K misli stanovske reorganizacije katoliških akademskih društev in zvez.
»Stanovska misel je, kot sem že omenil, tista, ki bolj in bolj zajema katoliško gibanje in tudi Pax Romano. Zveza ima to smernico od sv. očeta samega, ki ji je naročil lansko leto v Rimu: ne govorimo več o katoliških intelektualcih, ampak o katoliških juristih, katoliških zdravnikih itd.
Iz referata profesorja Garrica na kongresu Pax Romane v Pragi (Slovenec, 8. decembra 1935)«. Tako »Mi mladi Borci«.
Prva bolj slučajna napaka je v tem, da poroča Slovenec o tem 3. septembra 1935, ne pa 8. dec. Druga usodna napaka pa je v tem, da pripisujejo M. m. b. to izjavo govorniku Robertu Garricu. Toda Slovenec poroča bistveno drugače: Slovenčevo poročilo z dne 8. sept. 1935 se glasi: ... je nastopil težko pričakovani Robert Garric, ustanovitelj in predsednik francoskih Equipes sociales ter predaval o vzgoji. V stanovskem oziru je treba ločiti tehnično stran posameznega stanu in krščanski duh. Prva je za vse enaka. Kristjani imajo še posebno dolžnost, da so v njej vedno odlični. Specifičen za nje pa je krščanski duh v posamezni stroki. Vsaka ima nekatere probleme, ki jih je nemogoče rešiti brez krščanstva. Naloga katoliških visokošolcev je, da doprinesejo k tej rešitvi. Zato naj se že v letih študija pripravljajo tako, da vsaki stroki dajo njeno pravo mesto v stvarstvu, in jo preštudirajo prav do njenih zadnjih mirnih posledic. Stem kon-
ča referat Garrica o stanovstvu. Temu referatu dostavlja SLOVENČEV POROČEVALEC one usodne besede; Stanovska misel je, kot sem že omenil...
Vsak, kdor pazljivo čita poročilo v Slovencu, lahko to takoj opazi. V prvi osebi govori poročevalec c sebi, ne pa o Garricu. Omenil pa je poročevalec to misel že v svojem poročilu v Slovencu dne 6. sept. 1935. »Odbor si je prizadeval za profesionalno usmerjanje katoliške aktivnosti.«
Nevednice pred navedenimi besedami in za njimi so »Mi mladi borci« sami dodali in jih nikjer v Slovencu ni. Čeprav imamo dve poročili o Garricovem govoru (Osservatore Romano z dne 9.—10. sept. 1935 in Agence Universilaire Catholique internationale z dne 15. okt. 1935), vendar kljub vestnemu iskanju nismo našli ne duha ne sluha o omenjenem citatu.
Ali ie Papež kaj naročil P.P.?
Izjava Slovenčevega poročevalca, da je Papež Pij XI. naročil L 1934 v R i m u P a x Romani specializacijo itd., sloni očitno na nesporazumu in napačnem razumevanju prejšnjih poročil na kongresu o specializaciji.
Za papeževe besede ni ni -
k j e r nobenega dokaza:
Na kongresu Pax Rom. v Rimu 1934 papež ni niti v a v d i e n c i, ko je bil sprejet odbor Pax Romane, niti v skupni avdienci govoril o specializaciji. Omenjene besede: »ne govorimo več o katoliških intelektualcih« ... niso omenjene ne v izčrpnih poročilih, ki jih je prinašal Osservatore Romano v svojih številkah z dne 4, 5, 6 in 7 aprila 1934, ne v fo-lijih, ki jih je priobčevala Pax Romana.
Toda še več! Imamo izjavo člana odbora Pax Romane, profesorja dr. Ljubomira Marakoviča iz Zagreba, ki je nam osebno dne 20. septembra 1940 izjavil, da f o r-malno zanika, da bi bil papež Pij XI. kdaj Pax Romani naročil k a j p o d o b n e g a. Dr. Marakovič je bil na kongresu v Rimu kot član vodstva Pax Romane in je prisostvoval vsem avdiencam.
Temu dodajemo še stvarni dokaz: Na zadnji seji Pax Romane v Rimu (že po av-
dienci pri papežu) je odbor predlog dr. Marakoviča, naj se osnuje literarni sekretariat (torej specializiran odsek) odklonil, česar bi gotovo ne mogel, če bi bil papež zahteval od P. R. specializacijo.
Po vsem tem je nedokazana trditev g. prof. E. Tomca, da je papež »naroči 1« Pax Romani specializacijo akad. društev. P. R. ni dobila nobenega naročila in je zato očitek hinavščine, češ da se klub Straža ne ravna po papeževih naročilih težka,nadvse žaljiva inkriminacijami jo dostojno,a odločno odklanjamo in zahtevamo primerno zadoščenje.
Ako je papež ob drugi priliki naročil specializacijo svetnih akad. društev po fakultetah, prosimo, da se nam to dokaže.
O vprašanju specializacije same po sebi in stališča Pax Romane do njega pa drugič kaj.	AK	Straža.
Misijonska misel med diiaštvom
Veliko misijonsko gibanje, ki je zajelo svet, se pojavlja predvsem v širokih slojih ljudstva, izobraženci pa so doslej ostali še precej tuji tej nalogi Cerkve. Prvi zametek za organizirano misijonsko gibanje med izobraženci so dijaška misijonska društva, ki so jih ustanovili v Belgiji, Franciji, Italiji in Poljski. Pri nas so akademiki ustanovili pred leti društvo Baraga. V teh društvih morajo akademiki spoznati probleme verstev, ras, jezikov in predvsem socialne probleme v misijonskih deželah, da bodo razumeli velikansko kulturno poslanstvo misijonarjev.
Dne 20. oktobra t. 1. je misijonska nedelja. Zato hočemo poživiti misijonski ogenj tudi med dijaki. Misijonsko društvo Baraga naj spet ži-vahneje deluje in uvede redne sestanke. O misijonski nedelji bomo govorili prihodnjič. Danes pa priporočamo papeški misijonski namen za oktober: moliti za pomočnike in laike v misijonih, za katehiste, učitelje in zdravnike.
Katehisti so najeti domačini, ki poučujejo v oddaljenih vaseh novokrščence v veri in vodijo cerkveno življenje v odsotnosti misijonarjev. Katehistov je nad 75.000,
Učiteljskega osebja za ljudske in srednje šole je zdaj okrog 63.000. Saj vzdržujejo 34,000 ljudskih in 3.600 srednjih šol. Veliki del učiteljstva so laiki-domačini.
Misijonskih zdravnikov laikov je zdaj okrog 220.
Medicinska fakulteta je popolna
Prosvetni minister dr. Anton Korošec je na podlagi § 1. uredbe o spremembah in dopolnilih zakona o vseučiliščih z dne 28. junija t. 1. in splošne uredbe o vseučiliščih z dne 11. decembra 1931 predpisal uredbo o postopnem odpiranju 5. do 10. semestra na medicinski fakulteti v Ljubljani.
Po tej uredbi se bo postopno odpiranje nadaljnjih semestrov izvršilo tako, da se bo od zimskega semestra 1940-41 pa do letnega semestra 1942-43 z zaključitvijo prejšnjega semestra odprl po en nov semester. Tako se bo v zimskem semestru 1943-44 pričel na medicinski fakulteti v Ljubljani popoln pouk vseh 10 semestrov. Pouk in izpiti se bodo tudi v semestrih, ki se bodo odprli, izvajali na podlagi uredbe o medicinski fakulteti vseučilišč v Belgradu, Zagrebu in Ljubljani, tako da slušatelji ne bodo mogli polagati izpitov iz predmetov, ki se predavajo v semestrih, ki- še niso odprti.
Zaradi postopnega odpiranja novih semestrov na medicinski fakulteti v Ljubljani se bodo na isti fakulteti odprli naslednji znanstveni zavodi:
V šolskem letu 1940-41 patološko-anatom-ski institut, interna klinika, kirurška klinika, fizikalni institut.
V letu 1941-42 centralni rentgenološki institut, institut za radio-terapijo, institut za farmakologijo in toksinologijo, higijenski in bakteriološki institut, dermatovenerološka klinika, klinika za nalezljive bolezni, klinika za nevrologijo in psihiatrijo, klinika za ginekologijo in obstetricijo,. ortopedična klinika, za-' vod za fizikalno terapijo in balneologijo.
V letu 1942-43 zavod za sodno medicino in kriminalistiko, klinika za očesne bolezni, pe-diotrična klinika in otorinolaringološka klinika in odontostonaloška klinika.
Vse klinike, ki se bodo po tej uredbi odprle, bodo imele začasno svoje prostore v splošni bolnišnici v Ljubljani.
*
Z ustanovitvijo popolne medicinske fakultete v Ljubljani je postala naša slovenska univerza popolna. Borba za popolno slovensko vseučilišče je trajala vse od ustanovitve pa do danes. Težka je bila ta borba vsega slovenskega naroda, zlasti univerzitetne oblasti in akademske mladine; večkrat je celo grozila nevarnost, da bomo izgubili še tisto, kar smo 2e imeli. Temu je bilo krivo nerazumevanje Belgrada, pa tudi na žalost protinarodno mišljenje in delovanje naših slovenskih centralistov, ki so nas takrat zastopali v vladah. Padale so izjave, kakor: Kaj nam mar popolna univerza ▼ Ljubljani, glavno je, da je v Jugoslaviji, pa čeprav v Djevdjeliji. Po letu 1935, ko je vstopil v vlado dr. Korošec, so nastopili tudi za ljubljansko vseučilišče boljši časi. Začela se je postopna izgraditev naše univerze. Tako smo prišli do dvajsetletnice slovenske univerze. — Medicinska fakulteta v Ljubljani pa je imela še vedno samo 4 semestre kot ob ustanovitvi leta 1919. Zahteve vsega slovenskega naroda so se izpolnile šele leto«, ko je ministrski svet na svoji se|i dne 29. marca sprejel sklep, da se v preračunskih dvanajstinah vnese postavka, ki določa kredite za ustanovitev petega in šestega semestra na
tukajšnji medicinski fakulteti. V zvezi s to odobritvijo je bilo sklenjeno, da se s posebno uredbo črta znani § 51. zakona o univerzah, ki je omejeval medicinsko fakulteto v Ljubljani samo na štiri semestre. S tem so splahneli vsi nevzdržni ugovori proti popolni slovenski medicinski fakulteti, ki so izhajali od onih, ki jim rast samobitne slovenske kulture ni šla v račun.
In isti dr. Anton Korošec, p od čigar predsedstvom je osrednja vlada v Beogradu 30. junija 1919 sprejela zakonski predlog o ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani, je letos julija kot tokratni prosvetni minister predpisal uredbo o popolni medicinski fakulteti v L j u b 1 j a ni.
Tako se bosta letos odprla na medicini peti in šesti semester. Vpisovanje v peti semester se že vrši. Dobili smo tri nove redne profesorje, ki bodo predavali v petem in šestem semestru: dr. med. Hribar Franc, dr. med. Lušicky Karel in dr. med. Lavrič Božidar.
v-
Novačenje na
Prišli so dnevi nabora za našo armado razumnikov.
Sedaj prihajajo k vratarju v avli po vpisne listine, z nemim ali glasnim začudenjem gledajo pred sabo kup papirjev, ki jih vratar nameče pred nje. Nehote se ozirajo po pomoči, po nekom, ki bi jim utegnil in hotel kazati pot v labirintu vpisovalnih formalnosti. Nekoč, včasih pred vojno (sedanjo seveda) je bila pomoč kar neposredno pri roki v univerzni veži, kjer so bile postavljene informacijske in obenem agitacijske pisarne vseh treh taborov na univerzi. Tod so se gnetli novinci in pisali, pisali brez konca in kraja. Zaradi nervoznosti se marsikomu pripeti, da se rodi šele na dan opisa na univerzo. Letos teh informacijskih »pisarn« v veži ni več, rektor je prepovedal vsako agitacijo na svobodnih akademskih tleh. Zato so se pa letos preselile informacijske »pisarne« o klu-bove lokale, kjer so postale iz d pisarn« res pisarne. Tako ima pisarno Akademska Zveza na Miklošičevi cesti 5 (glej »Slovenec« z dne 25. sept. 1940 na 6. strani), ki se je pa spremenila v pisarno zgolj kulturno-stanooskih društev »Danice«, »Kladiva«, »Vira« in »Pravde«. Stražarji imajo pisarno v svoji društveni izbi, kjer je te dni zelo živahno.
Rde(a navskrižja In protislovja
Ko se je začelo vpisovanje na univerzo, se je ponovila stara pesem, ki jo slišimo vsaki-krat ob začetku šolskega leta: pričel se je lov na novince. Sicer se je duhovna in politična usmeritev mladine, ki sedaj prvič stopa na akademska tla, v glavnem izoblikovala že na srednji šoli. Ta ali oni pa se še le ni odločil, bojazljivcem in omahljivcem je treba vliti poguma, zato so vse skupine marljivo na delu. V veži na univerzi ni več miz z »informativnimi pisarnami«, drugo je vse po starem.
Da smo dobili popolno medicinsko fakulteto in da je naša univerza popolna, posebno veseli nas katoliške akademike. Vedno smo se z vsemi silami borili za pravice, obstoj in izpopolnitev naše »Almae matris«. Tako je delegacija AA s poslevodečim podpredsednikom na čelu že v mesecu januarju letos predložila prosvetnemu ministru spomenico, v kateri so obrazložene vse potrebe slovenske univerze — v prvi vrsti pa medicinske fakultete. Prepis spomenice je izročila tudi predsedniku senata dr. Korošcu, gradb. ministru g. dr. Kreku ter senatorju g. Smodeju. Zastopniki so povsod dobili polna zagotovila pomoči. Vse priznanje pa gre univerzitetni oblasti (g. rektorju in senatu), ki je storila vse, kar je bilo v njeni moči za izpopolnitev med. fak. Pri tem moramo tudi omeniti g. bana dr. Natlačena, ki je večkrat osebno posredoval.
Slovenski katoliški akademiki smo za volitve v AA jese-nil. 1937 postavili naslednji program, s katerim smo šli na volišče: Do 1. 1940 popolna univerza v Ljubljani. Marsikdo je takrat zmajeval z glavo, češ: To je samo »volilni šlager«. Toda danes je ta »volilni šlager« na tem, da postane dejstvo.
naši univerzi
Pred novince stopajo zopet stare tri skupine: katoliška s svojimi društvi, liberalna in levičarska. Vsi so se predstavili s programom za bodoče leto. Tudi v programih ni opažati večjih sprememb, razen ene: rdeči »Slovenski klub«, ki je zadnja leta tako krčevito skrival rdečo barvo, je prišel do prepričanja, da je sedaj že nastopil čas, ko lahko svoje karte bolj očito pokaže. Isti ljudje, ki so pred leti še grmeli nad nami in nam očitali denunciant-stvo, če smo jim posvetili s pravo lučjo v obraz, v svojem letaku sami postavljajo trditve in zahteve, ki jih lahko beremo v malo spremenjeni obliki v vsakem komunističnem letaku. To vidimo iz letaka, ki so ga delili med novince, podpisal pa ga je »Slovenski klub«.
Program »Slovenskega kluba"
Zahteve in program »Slovenskega kluba« lahko na kratko izluščimo ▼ sledeče:
1. Priboritev in zagotovitev osebne in duhovne svobode. 2. Vzpostavitev neokrnjene univerzne avtonomije in akademskih svoboščin. 3. Graditev neodvisnega akademskega doma. 4. Izhajajo iz spoznanja, da je delavski razred edini, ki more danes stati na čelu najširših plasti slovenskega ljudstva. 5. Za najpozitivnejše, kar se je v dvajsetih letih jugoslovanske zunanje politike dogodilo, smatrajo vzpostavitev rednih diplomatskih odnošafev s sovjetsko zvezo — to edino dosledno zaščitnico pravičnega miru in malih narodov pred barbarstvi imperialistov. 6. So za resnično demokracijo delovnega ljudstva ter za tesno naslonitev na Sovjetsko Zvezo.
Nai odgovor
Tako z navzkrižji in protislovji prepleteno ideološko stavbo morejo postaviti le naši dični levičarji. Ta program predstaivlja vso go-
loto in duhovno revščino salonskih Marksovih učencev na univerzi. Polovica programa vleče v eno, polovica v nasprotno smer, na sredi pa ostane prava vsebina levičarske frazarsko-demagoške ideologije, namreč praznina i° votlina. Le poglejmo! Res iz srca in s polnim navdušenjem se zavzemajo le za eno: za Sovjetijo in za vse, kar se za tem pojmom skriva.
Sovjetski raj
Vsi vemo, kaj Sovjeti vedno in povsod p°' udarjajo: komunizem, materializem, svetovno revolucijo, diktaturo proletariata. »Slovenski klub« skriva diktaturo proletariata pod krilatico, da je »delavski razred edini, ki more da' nes stati na čelu najširših plasti slovenskega ljudstva«. Sedaj pa vprašajmo naše marksiste v »Slovenskem klubu«, kakšno vlogo ima v rdeči diktaturi osebna in duhovna svoboda« ki jo zase zahtevajo? Vprašajmo jih naprej' kakšne so akademske svoboščine in kaka ie univerzna avtonomija v Sovjetiji, ki jo tako povzdigujejo v oblake. Pisca tega letaka 1 vsem rdečim spremstvom bi bilo dobro poslat* na »oddih« in v šolo v Sovjetijo ali na sovje' tizirane univerze v po Sovjetih zasedeno Poli' sko in Litvo, da bi se tam naučili sovjetske »svobode«, to je, da bi se naučili molčati, ali pa bi šli v Sibirijo, če že ne na oni svet. Vpra' šajmo jih nadalje, če je morda njihova »edina dosledna zaščitnica pravičnega miru in malih narodov« zaščitila svoje vojaške zaveznik® Čehoslovake, ali je morda ščitila Poljake, Fin' ce, Litvance, Letonce in Estonce? Kdo pa je bil tisti, ki je pripravljal notranji razkroj Francije? Zavijanje oči in zgražanje o početju nad »neusmiljeno pogaženimi n arodi« je najbolj prostaška nesramnost ljudi, ki povzdigujejo glavnega grešnika v nebo, nad njegovimi grebi pa se zgražajo. Ali si moremo misliti bolj be' dasto protislovje, kot zahtevo zagovornikom sovjetske diktature po demokraciji in osebo* svobodi? Nimamo tako sarkastičnih izrazo^ j s katerimi bi dovolj krepko ožigosali te vsak* naravni pameti upirajoče se vratolomnosti. Ko gledamo ta v sračje gnezdo znešen program z ! istočasno zahtevo po diktaturi in svobodi, z zahtevo za naslonitev na največjo zatiralk0 malih in izdajalko slovanskih narodov, vidim0 resnično podobo prevladujoče miselnosti v »Slovenskem klubu«: na fasadi stoje lepa na' čela o duhovni svobodi ter osebnih svoboščinah in o neokrnjenosti univerzne avtonom*)®* za njo pa se reži mefistofelevski obraz rdečeg* propagatorja!
Slovenska akademska mladina, tesno P°' vezana s slovenskim narodom, ddbro ve, kd° gre »jalovo pot protiljudskega izobraženca, k1 nima o najosnovnejših potrebah slovenskega naroda, prav nobenega pojma«. Posebno v s®' danjih nevarnih časih se bo slovenski študent kot lev vrgel proti oznanjevalcem rdečeg8 evangelija, ker ve, da s tem ne bo branil s®' mo kulture, koristi našega delovnega ljudstva* ampak tudi našo drago kupljeno svobodo, kJ jo rdeči prenapeteži stavljajo na kocko s sv°' jim nesmiselnim ravnanjem in to za ceno
zgol)
strankarskih uspehov! Kdor v teh resnih časib nima smisla za narodno celoto, ampak še na' prej slepomiši, ta naj nosi tudi vse posledic« za svoje razdiralno delo. Vsem rdečim izro^' kom na slovenski univeirzi napovedujemo bor bo, kot je še niso doživeli!
3. oktobra 1940
11
»STRAŽA V VIHARJU«
Pravilno postavljen problem
V belgrajski tedenski gospodarski reviji ‘Narodno blagostanje« z dne 17. in 24. avgusta je profesor ljubljanskega vseučilišča, dr. Aleksander Bilimovič v dveh člankih izrazil Svoje mnenje k napovedanim gospodarskim in socialnim reformam pri nas. Ker gre za eno •zmed redkih mnenj poklicanega strokovnjaka v javni razpravi, ki se je vodila na dokaj nizki ravni, bo primerno, če opozorimo slovensko javnost na nekatere zaključke dr. Bilimoviča.
V prvem članku pod naslovom »K vprašaju o korporativnem gospodarstvu« prof. Bi-limovid objasnjuje svoje poglede na vprašanje, kateri osnovni gospodarski lik bi našim razmeram najbolj odgovarjal.
Bilimovič tako-le razlikuje: Narodno gospodarstvo more biti svobodno ali dirigirano (uravnavano). O dirigiranem gospodarstvu govorimo takrat, kadar sta lastnina Proizvajalnih sredstev in podjetniška dejavnost oblastveno uravnavani.
Oblastveno uravnavanje produkcijske lastnine in podjetniške dejavnosti pa more biti Popolno (totalitarno) ali delno. Delno Uravnavanje je lahko širše ali ožje, pač Po tem, kako daleč oblastveno uravnavanje
Po svoji vsebinski strani se more Uravnavanje nanašati bodisi na razvoj in organizacijo produktivnih sil (proizvodnja, Promet, trgovina, kredit, denarstvo), bodisi uresničenje enakostnega načela ozir. znianjševanje gospodarske in socialne neenakosti (razdeljevanje imovine in dohodkov).
Ako se naznačeno uravnavanje izvaja po nekem načrtu, potem postane uravnavano gospodarstvo načrtno. Po B-u. mnenju sili ^°gika zamisli same vsako uravnavano gospodarstvo, da si zgradi nek načrt uravnavanja.
Z ozirom na o r g a n e , ki jim je zaupana naloga narodno - gospodarskega uravnavanja, n*orejo biti ti organi ali b i r o k r a t i č n i ali Pa korporativni, t. j. sestavljeni iz zaupnikov organiziranih gospodarskih stanov predstavnikov javne oblasti). V tem dru-8em
primeru govorimo o korporativnem
Gospodarstvu.
/
In končno razlikuje Bilimovič uravnavano Gospodarstvo z ozirom na la s t n i n s k i in Podjetniški pravni red. Ako se odpravi Osebna lastnina in zasebno podjetništvo ter 5e oboje prenese v eni ali drugi obliki na jav-no oblast, potem imamo opravka s kolektivističnim gospodarstvom.
Prof. Bilimovič ugotavlja, da sta izven dileme svobodno gospodarstvo, ker tega tipa da-nikjer ni in tudi ni zaželjeno, in kolek-Cistično načrtno gospodarstvo, ki zaradi svo-znane nesmotrenosti in drugih pritiklin ni Prineslo sreče niti blagostanja prebivalstvu S°vjetske države.
Ostanejo torej ostale enačice unavnavanega G°spodarstva.
Izvedba totalitarno uravnavanega gospodarstva zahteva izredno velikih žrtev od pre-'valstva, poleg tega pa predpostavlja vrsto nu’no potrebnih pogojev (zanesljiv upravni apa-veliko discipliniranost prebivalstva; do-0 organizirano gospodarsko statistiko), ki omogočijo prebroditi težek problem smo*
trenosti totalitarno uravnavanega gospodarstva. Če namreč raste oblastveno uravnavanje in kolektivizacija v aritmetični postopici, raste samovoljnost in z njo nevarnost za smotre-nost gospodarstva v geometrični postopici.
Bilimovič ugotavlja, da v Jugoslaviji danes niso podani navedeni pogoji za izvedbo totalitarno uravnavanega gospodarstva. Zato prihaja do zaključka, da bi bil za nas najprimernejši reformni lik iskati v smeri «d e 1 -n o uravnavanega in načrtnega gospodarstva, vendar ne biroktratičnega, temveč korporativnega sloga«. B. opozarja, da kaže dosedanja praksa delnega uravnavanja pri nas (uravnavanje zunanje trgovine, kontrola cen, razdeljevanje nekaterih surovin in pod.), na to, da bo tudi delno uravnavanje v naših razmerah zelo težka naloga, ako bo hotelo biti za gospodarstvo uspešno, narodu pa koristno. (Menimo, da gre dosedanja neuspešnost v veliki meri na račun namernega birokratizma in zapostavljanja korporativnega načela. — op. pis.).
(Konec, prih.)
Tečaj Straže
Letos smo bili gostje Škofovih zavodov v Št. Vidu. Mnogo nas je bilo: članov, novincev in starešin, pa vendar smo se čutili kot ena družina, ki je povezana med sabo po enakih stremljenjih, skupnem delu in skupnih preizkušnjah in težavah, pa tudi po skupnih zmagah. Z nami je bil seveda tudi naš duhovni vodja.	8»--«*	■	-....-— —
Mnogo stvarnega smo slišali na tečaju, pa tudi sami smo katero rekli. Predočili smo si sedanji gospodarski položaj Evrope in Jugoslavije, vprašanje gospodarskih reform v Jugoslaviji. Spoznali smo skušali naše naloge v sedanjem času. Poučili smo se o vplivu katoličanov na slovensko znanost, pri čemur smo poudarili potrebo po sistematičnem vzgajanju katoliško zavednega znanstvenega naraščaja. Spomnili smo se 80. obletnice Družbe sv. Mohorja in sklenili, da jo bomo pri njenem kulturnem delu z vsemi močmi podpirali. Pokazali so nam, kako vsa Evropa propada in se demoralizira. Rešitev je samo v temeljiti obnovi krščanskega nravnega življenja.
G. ban dr. Marko Natlačen nas je poučil o tujih vplivih, ki prihajajo k nam. Spoznali smo se tudi s trdo in težko borbo za sloven* slo samoupravo. Prav nazorno smo bili poučeni o položaju naše srednje šole in o njeni vzgoji. Uvideli smo, da so za res krščansko šolo potrebne še mnoge reforme. Kot akademiki nismo mogli prezreti onih znanstvenih panog, kjer skušajo nekateri prikazati načelno ali vsaj praktično neskladnost med vero in določeno znanstveno panogo. Za letos smo se podrobneje ogledali poglavje medicine in naravoslovja, ki in kolikor imajo zveze s svetovni nazorom. Pobliže pa smo si tudi ogledali razmere na naši univerzi na sploh, posebej pa še na filozofski in pravni fakulteti ter ugotovili, da nas čaka še mnogo dela, da bo pregled razmer na slovenskem vseučilišču razve-seljivejši z narodnega in katoliškega stališča. Tovariši, ki študirajo v Belgradu in Zagrebu, pa so nas temeljito seznanili z razmerami na tamkajšnjih vseučiliščih.
Svoje delo smo zaključili z romanjem na Brezje, da bi Marija tudi nam pomagala pri našem notranjem in zunanjem delu, ki ga postavljamo v službo Kristusu Kralju. Klubov starešina dr. Wraber Maks nam .je po sv. maši predočil ideal katoliškega akademika - stražarja.
Romanje smo zaključili z izletom na Bled, kamor sta nas povabili ga. Natlačenova in ga. Švrljugova. Za prijazno pogostitev smo se skušali oddolžiti s pevskimi točkami, deklamacijami in recitacijami izvirnih del klubovih članov.
Zvečer smo se zopet vrnili v gostoljubne škofove zavode, naslednje jutro pa smo se po sv. maši razšli, da jeseni s podvojenimi močmi nadaljujemo svoje delo.
Naše zborovanje je brzojavno pozdravil tudi g. predsednik dr. Anton Korošec.
Stražar.
Dejavna krši ljubezen
Težki in črni dnevi se bližajo za ubogo akademsko mladino. Brez zadostnih sredstev iti danes v mesto študirat in to celo redno in pridno študirat je silno težka stvar. Niso to prazne besede in morda že tisto znano jadikovanje in tarnanje o bedi in revščini! Ne. To je gola in bridko zevajoča resnica. Niso le taki, ki nimajo morda le zadostnih sredstev za štu-diranje, ampak tudi taki — in to celo mnogo — ki so sploh brez sredstev. A tudi ti hočejo študirati. Hočejo, ker vedo, da dobri ljudje nanje ne bodo pozabili. Kako napačno bi bilo, če bi tem res idealnim mladeničem vzeli ta gonilni in plemeniti idealizem.
Vincenci jeva konferenca za akademike je, smemo trditi, še o pravem času, spoznala ta bridka dejstva. Že osmo leto neumorno in uspešno deluje med akademiki, skušajoč jim čim bolj ublažiti težki življenjski boj.
Kaj vse hi mogle povedati prošnje v našem arhivu, ki so jih akademiki naslavljali na Vin-cencijevo konferenco za akademike? Razkrile bi mnogim nepoznano bedo, ki gospodari med revnimi akademiki. Razkrile bi tisto tajinstve-no in uničujočo morilko — revščino, ki jemlje mladim in krepkim fantom videz mladeničev in jih kuje v videz onemoglih starcev. Povedal bi, da delo Vincencijeve konference za akademike ne obstoji samo v brezplodnem in škodljivem govoričenju o bedi in socialnem vprašanju, ampak da v svojem delokrogu socialno dela in podpre, kogar le more. Pa še drugače deluje! V akademike skuša vcepiti idejo dobrodelnosti, idejo aktivne ljubezni do bližnjega.
Hvala Bogu, so ljudje, ki so razumeli težnje Vincencijeve konference za akademike. Upamo, da bodo ti ostali zvesti še v bodoče, ker so potrebe še večje in revščina še bolj kričeča. Prihajajoča zima in težki oblaki, ki napovedujejo še večje pomanjkanje med akademsko mladino, vpijeta po dobrotnikih.
Zavedajmo se, da krščanska ljubezen do bližnjega ne obstoji v besedah, ampak v dejanju. Stari Tobija govori Tebi, ki morda ne veš, kaj je siromaštvo in lakota: »Dajaj miloščino od svojega imetja in svojega obraza ne odvračaj od siromaka; potem tudi Bog ne bo odvrnil od tebe svojega obličja. Z lačnimi in ubogimi jej svoj kruh.« Dejavna dobrodelnost je najbolj prepričevalna zagovornica krščanstva. — Odbor Vincencijeve konference
Iveri
Ameriška zveza za pobijanje nenravne literature v eni zadnjih statistik ugotovila, da opeva in hvali zločine v Združenih državah Severne Amerike samo še 14 magacinov.
Slovaki so dali zgraditi veliko rečno tovorno ladjo »Andrej Hlinka«. Ima 1200 k. s. in jih je stala 6.5 milijona slovaških kron. Služila bo za blagovni promet po Donavi.
V nakladi knjigarne »Libreria Vaticana« je nedavno izšla pod naslovom »Codicis Juriš Ca-nonici interpretationes authenticae« zbirka službenih tolmačenj cerkvenega zakonika. Zbirka spopolnjuje Cerkveni zakonik in je ne* obhodno potrebna vsakemu, ki ima opraviti s cerkvenim pravom.
Statistika redovnikov, ki 90 jih komunisti ubili v Španiji. Publikacija »De rebus Hispa-niae« prinaša statistiko ubitih redovnikov po podatkih redov in škofijskih kurij. Ni bilo pa še mogoče ugotoviti števila ubitih vernikov. Zbirajo tudi statistiko redovnic, ki so padle kot žrtev preganjanja. Statistika bo predvsem poučna, ker za redovnice ni bilo mogoče dokazati, da so se »pečale s politiko«, da sodelovale v »zaroti proti demokraciji«. V Madridu samem je bilo ubitih 90 redovnic. Statistika ubitih redovnikov nudi tole sliko: Sinovi Marijinega Srca 269, Frančiškanov 216, Puščav-nikov Avguštincev 205, Dominikancev 178, Bratov Maristov 179, Bratov kršč. šole 161, Jezuitov 119, Salezijancev 109, Bolničarjev sv. Ivana od1 Boga 97, Kapucinov 95, Bosih Karmeličanov 93, od Misijonske kongregacije 97, Karmeličanov 52, Bratov sv. Gabrijela 50, Benediktincev 47, Mercedari 43, Pasionistov 35, Trimitarov 22 in mnogo drugih iz manj znanih redov, tako da je bilo ubitih skupno 2514 redovnikov.
Mnogo redovnikov je bilo mučenih ne glede na starost in zasluge. Nekateri so bili mučeni in živi vrženi v morje, drugi živi pokopani, tretji so si morali pred usmrtitvijo skopati lasten grob. Dva šolska brata o. Manuela Se-gura in o. Davida Carlosa so polili z bencinom in zažgali. Bencina pa je bilo premalo, zato so jih do smrti mučili. Enega redovnika so sežgali v apnenici, enega benediktinca so na vzklik »Živel Kristus Kralj« ustrelili v usta. Zlasti so komunisti preganjali tiste redove in ustanove, ki so se bavili z dobrodelnostjo.
V Litvi so Sovjeti vzeli univerzam avtonomijo. Profesorji ne morejo več voliti ne rektorja ne dekanov. Prve in druge imenuje sovjetski komisar.
Cerkvena posestva v Nemčiji
Tudi v Nemčiji so se neprestano ponavljali očitki, koliko plodne zemlje ima v svoji posesti katoliška Cerkev. Toda statistični pregled je podal naslednjo sliko: Od poldne zemlje, sposobne za poljedeljsko ali pa gozdno obdelovanje imajo zasebniki 73.6%, država in dežele 12,7%, občine 6.9%, fidejkomisi 1.9% in cerkvene ustanove 1.6%, 3.3% pa odpade na razne druge ustanove. Vsa zemlja, ki odpade na cerkvene ustanove, meri 703.516 ha. Od tega ima približno dve tretjini protestantska cerkev. Katoliški Cerkvi pripada le okoli 240.000 ha zemlje, toda od tega je dajejo 228.000 ha letno v zakup. (Podatki se nanašajo na nemško državo pred priključitvijo novih ozemelj.)
Še en primer lahkovernosti
V eni zadnjih številk lanskega letnika Svv smo hoteli objaviti naslednji sestavek. Tega pa nismo mogli storiti iz razlogov, za katere ne moremo odgovarjati. Ker se nam zdi, da je stvar še vedno aktualna vsaj kot poučen zgled, kako se znajo komunisti premeteno skrivati, dokler se jim ne zazdi primerno, da javno pokažejo svoj pravi obraz, in pa še kot dokaz, kako ,	prav smo imeli, da smo opozo-
rili na levičarsko usmerjenost »Slovenske mladine« že davno poprej, predno so svoj komunizem izpovedali tako odkrito, da so ga morali videti vsi — objavljamo članek sedaj. Uredništvo.
V Ljubljani je pred dvema letoma začel izhajati mesečnik za srednješolsko mladino z imenom »Slovenska mladina«. Izdajal in urejeval ga je v prvem letu g. Ivo Grahor.
Vrgli so mroio
Takole se je ta »mladinski« (s psevdonimi so se v njem izurjeni propagandisti predstavljali za iskrene mlade ljudi) mesečnik predstavil krogu, ki mu je bil namenjen:
»Prihajamo z novim listam. Ničesar novega ni v bistvu tega našega nastopa. Z njim hočemo izpolniti le vrzel, ki zeva v današnjem slovenskem mladinskem časopisju, kajti naše gledanje na vse življenjske probleme je popolnoma nezavisno in brez predsodkov« (»Slovenska Mladina« I., št. 1, str. 1).
Podčrtana krilatica v uvodni besedi je ljudem z odprtimi očmi zaupala, da se je na slovenskem publicističnem trgu rodilo novo dete ovinkarske levičarske propagande.
Nakazali to svojo smer
V tretji številki so udarili na sentimentalno struno breznačelnega .kulturnega slo-gaštva, tega starega motiva vseh ljudi vseh časov, ki se jim je zahotelo ribariti v kalnem: »... je zadnji čas, da srednješolci opustimo pogubonosno sektaštvo in strankarstvo ter da se skupno, brez ozira na svetovni in politični nazor, enotno borimo« itd. (S. M. I., št. 3, str. 48).
. • Začutili so se močnejše in so za hip postali jasnobarvnejši. V četrti številki prvega letnika so ugotovili:
»V Jugoslaviji se je doslej najbolj organizirala srbska mladina, ki je razvila že zavidanja vreden mladinski pokret (komunističen, kot znano, op. ur.), tako da zavzema pri mednarodnem mirovnem mladinskem gibanju (od komunistov vodena mladinska »ljudska fronta«, op. ur.) eno najvidnejših mest... Pri Slovencih žal še nimamo nikakega pravega mladinskega gibanja« (S. M. I., št. 4, str. 50) (komunističnega namreč; pač pa je pravi slovenski katoliški mladinski pokret močan. Op. uredništva).
Peta kolona
Ko so menili, da je prva neorganizirana, splošna, neurejena, čustvena, psihološko spletena vez med skritim generalnim štabom v zaledju »Slovenske mladine« in lahkovernimi bralci vzpostavljena, so dali prva bolj splošna strateška povelja:
»... povsem napačno bi bilo, če bi morda sedaj kdo sklenil nič več sodelovati v naših dosedanjih, večinoma kvazi-mladinskih organizacijah ... Organizacije S tem in takim pro-
gramom so za nas skoraj življenjskega pomela ... In zato je naša dolžnost pristopati k ikavtom, Počitniški zvezi, Jadranski straži, Rdečemu križu, Trezveni mladeži, Sokolu in Fantovskim odsekom ter drugim takim mladinskim organizacijam. Prav tako pa je naša dolžnost še aktivneje kot doslej delati v vseh teh organizacijah« (S. M. I., št. 5—6, str. 69).
Pošteni bralci in dobrodušni vzgojitelji so seveda videli v tem pozivu znak nesebične ljubezni »Slovenske mladine« do omenjenih mladinskih organizacij in skrbi za njihov procvit.
Medtem se ,je na platnicah »Slovenske mladine« zadeva v toliko izpremenila, da je na II. letniku bil podpisan kot »odgovorni urednik g. dr. Anton Slodnjak, profesor v Ljubljani.« Predstavnik konzorcija pa je ostal g. Ivo Grahor.
Prišlo je podrobnejše povelje:
»V šoli je dana kolikor tolikšna možnost delovanja in vse te možnosti naj aktivist izrabi. Novi odlok o seminarjih daje aktivistu možnost, da predava o mladinskem vprašanju; prav tako je mogoče pri nekaterih predmetih doseči, da nam profesor dovoli referat o mladinskih problemih ... Razred bo te referate gotovo pozitivno sprejel, kajti odprli mu bodo popolnoma nove vidike ... stvar bo vzbudila široko zanimanje In začele se bodo razprave. Tudi v okviru nekaterih šolskih društev n. pr. RK, bi bilo možno imeti predavanje o mladinskih problemih« (S. M. II., št. 3, str. 72).
Kar po najnovejši vojni terminologiji imenujemo »člane pete kolone« in smo v mirnih časih imenovali »minerje« in se je po prvotnem komunističnem slovarju imenovalo »član celice«, — je dobilo novo ime »aktivist«.
Vodniki slovenske mladine
»Slovenska mladina« je z II. letnikom začela objavljati odgovore nekaterih starejših gospodov na njeno »anketo o slovenski mladini«. Na anketo so krajše ali daljše odgovorili naslednji gospodje: Vseučiliški profesor dr. Rajko Nahtigal, predsednik Akademije znanosti in umetnosti; dr. Štefan Sagadin, predsednik Državnega sveta; dr. Dragotin Lončar, predsednik Slovenske matice; dr. Boris Furlan, vseučiliški profesor; dr. Karel Oz-vald, vseučiliški profesor; prof. Čopič Venčeslav, predsednik društva »Šola in dom«; prof. dr. Ferdo Kozak, urednik »Sodobnosti«; prof' Edvard Kocbek, urednik »Dejanja«; dr. Bratko Kreft, režiser Nar. gledališča v Ljubljani: Fran Albreht, pisatelj in kot poslednji g. Miško Kranjec, slovenski pisatelj in posestnik i* Polane.
Ne moremo ponatisniti misli, ki so jih »Slovenski mladini« izročili imenovani gospodje. Je pa ena skupna črta, ki so jo v efli ali drugi obliki izrazili vsi in ki jo je najkrajše im najbolj preprosto formuliral g. Fra® Albrecht: »Predvsem pa: treba se je korenit0 otresti predsodkov preteklosti!«
G. prof. Furlan pa je tem »aktivistom« dal na pot tole navodilo o »vzgoji in idealu človeka«: Smisel vsega zapadnoevropskega duha povzame zelo dobro Hegel, ko pravi, da je zgodovina zavest v napredovanju svobod«-Humanitetni ideal je ideal humanizma, se pravi, da je predvsem racionalen in skuša pototf razuma doseči izravnavo človeških konfliktov.«	(Nadaljevanje.)
Tiskarski škrat.
V prvi številki se je na str. 2 v četrtem stolp«11 vrinila neljuba pomota pri besedah prevzv. gosp-škofa Tomažiča; prvi stavek se smiselno pravilo0 glasi:
1.) »Ali naj odloča cerkvena oblast in bodo vS* pokorni tudi glede discipline, metode, taktike, Š* je to tako tesno združeno z načelnim, da se 0* more opustti.--------
Ž. M.
Doromali so
(Konec.)
Pozno v noč potihne šumenje, ugasnejo ognji in luči, celo glasovi so redki in se zgubljajo v noč. Le iz cerkve je slišati molitev, zahvalno molitev, prošnje za zdravje, za razsvetljenje svetega Duha, za srečo in srečno smrt.
Komaj se zdani, že prihajajo ljudje iz cerkve. Noč je bila kratka, krajša od božične noči. A sončnega vzhoda so nemirno pričakovali. Ker to jutro so trenutki slovesa — ne bodo se več videli. Zato naj zadnjič pričakajo jutra na Žalostni gori. Doma, na poljih so čakali jutra vsak dan. In v ajdovi setvi jim je že pred soncem lil pot lica, se je mokra srajca oprijemala hrbta, se jim je za plugom in za brano pri lomljenju brazd in drobljenju kep kadilo v obraz, da so bili umazani. Mora biti tako, da ajda bolj obrodi, da je sad devetkrat zaslužen.
Sonce je obsijalo hribček in polja lesketajoča se v rosi, in na gosto posejane vasi. Na obrazih romarjev vlažnih od jutranje megle, se je razlilo prvo sonce in na njihovih ustnicah je bila resnost in zamišljenost. Veli Obrazi, ostro zarezane črte, ki jim jih je zarisalo delo, skrb, trpljenje v petdesetih ali šestdesetih letih, so vpijale prvo sonce. Starci pa so stali nemi in se pozdravljali brez besed. Njih pogledi so
se zgubljali v poljih in njihove misli niso imele obstanka — zadnje romanje.
Prihajali so se drugi romarji in domačini k prvi jutranji maši. Novo življenje je nastalo okrog cerkve. Starci so ostali pri maši na prostem, združeni z zemljo in zatopljeni v molitev.
Sonce je bilo že visoko, a romarjem se ni nikamor mudilo. Okrog cerkve so pohajali in iskali znancev in prijateljev. Obrnjeni v dolino so sedeli po travi in starke so zaman opominjale može, da je treba iti.
Med zadnjimi sta France in Matjaž s svojima ženama krenila v dolino. Noge so jima bile trudne in sta drsala po peščeni poti počasi, ustavljajoč se in če je gruča romarjev obstala, se tudi njima ni nikamor mudilo.
V dolini, v polju so se pota ločila. Obstala sta in Matjaž se je sklonil k ajdi.
— Medi in polna bo. Da bi le bilo vreme lepo!
— Kaj. Sejala je ne bova več.
— Tudi Zakrajšek je ne bo več.
— Kaj? Zakrajšek? Kako, da ne več?
— Letos zadnjič.
— V dve gube je zlezel zadnja leta, je dejala Julka.
— Ampak, Jože. Kakšen fant je bil. Pa ni mogoče, da bi ga bilo tako hitro konec.
— Kaj češ! Zet ni za nobeno rabo, pa je sam delal. Saj veš, tisto veliko njivo v Brezo-
vici je z ajdo obsejal. Že tri leta je bilo v pušči. Pa je prvi napregel voz in šel orat. Saj ne bo raslo, so rekli ljudje, že tri leta ni bilo gnojeno. Tudi sam ni gnojil, s čim pa, ko ni gnoja. Kravo in voličke imajo samo. V dveh dneh je zoral in obsejal. Že ob treh je bil na njivi in gonil voli ter kričal kot bi bil iz uma. Kaj tako nori! so rekli ljudje. Ne mudi se nikamor in prva seva ni dobra. Tako je bilo.
— Pa kaj mu je bilo, da ga je pobralo?
— Eh, kaj! Kakor kljuka je hodil za plugom, do enajstih je gonil voli po njivi v najhujši vročini. Ko je šel z njive so mu noge opletale.
— Pa potem?
— Nič. Drugi dan je legel in umrl. Ljudje so rekli: Saj je vedel, da bo moral umreti, zato je tako norel in brž sejal. Če bi en dan pozneje sejal, pa bi ga smrt prehitela.
— Ne vem, ali res človeku tako pride, da sluti konec.
— Bog ve. Zakrajšek ga je že moral. Malo je govoril, delal ko živina. Mudilo se mu je. In ajda je zrasla in je lepa kot nikjer. Lepo delo je napravil pred smrtjo.
— Glej Zakrajška. Tako naglo ga je prijelo. Pa pravijo ljudje: Saj je vedel, da bo moral umreti. Kaj bi se meni ne moglo tako zgoditi? Nič ne bi vedel. Potem bi ljudje spet rekli: Saj je vedel.
Mimo so hodili romarji in pozdravljali. Od-
govarjali pa sta ženi. Matjaž in France jih sta čula.
Mimo so prišli fantje i n dekleta in se nis° zmenili zanju.
Mimo so prišli tudi otroci: deklice v b«' lem in razposajeni dečki s peresom za klob°' kom. Tudi ti se niso menili zanju, ker so bil’ kričavi in veseli. Nobene težke misli ni bil® v nihovih srcih, nič skrbi v besedah.
Matjaž jih je videl, besede ni bilo z njegovi11 ust, tudi s Francetovih ne. Bilo je nedeljs^® dopoldne, čisto nedeljsko in praznično. Sreč® otrok na ustnicah, smeh in petje vseokrog cvetoča, dišeča ajda in čebele na belih čaša11' vse to je bila ena sama ves svet napolnjujoč pesem in starcu je segla v srce. Tudi na njlvJ Jožeta Zakrajška je bilo čebel brez števila. ni bilo sejavca, da bi se sklonil k cvetju, & bi ga s pestmi v šop objel, da bi videl be1®' mlečno zrnje, da bi videl v čašicah iskreči sC nektar, med, sladak in dišeč, da bi Jožeta 2®' krajška omamil, kakor omami človeka safli® sreča. Otroci zdaj hodijo mimo in se morda Č ne zmenijo ne, morda poreko: Stari Zakraj^*1 je sejal, potem je umrl.
Matjaž in France sta stala upognjena ®1’ ajdi na križpotju, zroča v nedolžno belo po1!* in z njunih oči je odsevala dozorela starost
Z Bogom!
Poravnajte naročnino1