Izhaja vsak ♦ petek. •» UredniStvo in upravništvo V Kopitarjevih ulicah «► štev. 2. •» ha očnina znaša: celoletna . . K 3•— poluletna . . „ 1'50 četrtletna . . ,, 0'75 Posam. štev. „ 0-10 D i GLASILO SlOVmSKNA V LJUBLJANI, 1 marca dne 1907. Stev. 13. Leto II. SK} SEi SSi Korotanski spomini. Nikdo ne dvorni, da bije zdaj na Koroškem slovensko ljudstvo najhujši boj za narodni obstoj. Častno za naše slovensko delavstvo je, da stoji i ono v lepem številu na braniku za ono milo govorico, ki ga je učila mati. Mnogi se boje in skrbi jih, da utone slovensko pleme na Korotanu v nemškem morju. Mi ne. Hud je sieer naval ptujcev na koroško slovensko pleme, s kruto peto ti tišče ob tla vsak pokret našega rodu, zadajajo plemenu našemu boleče, krvaveče rane, a motijo se, ki sodijo, da raznarode korotansko slovensko pleme. Bili so hujši časi že, ko so zdaj, in niso zatrli slovenskega rodu. Časi so bili, ko narodne zavednosti nihče poznal ni. In kljub temu sta se pleme in govorica slovenska ohranila. Ne domišljujemo se, da smo vsegavedni, nimamo preroškega duha, a to pa le vemo, da se ljudska govorica ne zbriše liki pisava z mokro gobo na šolski deski. In če se posreči, da se razgibljejo te velike korotariske slovenske ljudske množice v navdušenju za svojo materinščino, da se vse koroško slovensko ljudstvo zave, kako da je vzvišena materinščina, ni dvoma, da ljudstvo samoobrani svoje narodne pra- vice. In zakaj bi li ne bilo mogoče, da se to zgodi? Kar je mogoče poznanjskim Poljakom, ki jih tako kruto, a brezuspešno zatirajo pruski vladni nemški učitelji in uradniki, je mogoče tudi koroškim Slovencem. V boju za slovenska prava na Korotanu slovenskem, starodavnim, stoji častno in vneto naše slovensko delavstvo. Ponosni smo lahko nanj. V naših, ne ravno posebno prosvitljenih časih kljub vsemu zunanjemu lesku in bahariji pa ošabnosti, ko vlada surova sila nad pravico, ko ti je postala že kar navada, da se kvari, pači in zavija resnica, tako dobro dene človeku, ako naleti na ljudi vedrih obrazov, navdušenih za ideal', za lepo stvar, ki ljubijo svoje ljudstvo, in to kljub temu, kar dobro vedo, da to ljudstvo sovražijo oni, ki jih ima za malike naš neumni narobe svet. Ti li ne bodo razvedrili obraza, navajenega, da sc naslajaš na topih, brezumnih obrazih, vsakdanjih, naši zavedni, žuljavi, slovenski delavski fantje in možje, naše slovenske koroške delavske dekleta in žene? Velik pustež si, če si ti ne zgodi. Le tako naprej, pogumno, neustrašeno, odločno v boju za prava svojega zatiranega rodu in stanu! X X X Ne posebno daleč od tistega novega karavanškega predora ob železniški progi Jesenice-Celovec leži Bistrica. Bravci »Naše Moči« že veste, da tu kruto vlada in straši slovensko delavstvo nemški »Faust«. Kakih dvajset let je, ko je postal bistriški ravnatelj F'r. Tobajc. Zdaj je mož v pokoju. Ta gospod je bil hud Nemec, nemški nacionalec. Bil je odločen in brezobziren. Ni strahoval zgolj delavcev, marveč vso sosesko. Kdor je bil njemu podložen, ga je prisilil, da je volil, kakor on. Če tega storil nisi: marš in stal si brez dela in jela na cesti. Ljudstvu je prešel strah v kri in meso. Delavstvu je komandiral, kako da more voliti v bolniško in pa v blagajno za starostno zavarovanje. Mož je znal že napraviti taka pravila za starostno zavarovalnico, da ima delavec zgolj dolžnosti, dobi pa le bore malo. Imeli so delavci tudi svoj konzum. Omogočila jim ga je bivša lastnica fužin, grofica Eker, ker je založila lepo vsoto denarja. Delavci so vračali ta založeni denar po obrokih in so imeli od konzuma dobiček, lobajc je to videl in pregovoril je nekaj mojstrov in delavcev, pa tudi prisilil, da so njemu odstopili konzum. Njemu je prinašal nato dobiček, delavstvo je pa gledalo skozi prste in je moralo v Tobajcevem konzumu dražje plačevati živila, kakor po prodajalnicah. Kakor vrag križa se je ta nemčurski krutež bal delavskega gibanja. Ukazal je mojstrom, naj dolu o pazijo na delavsko gibanje. Gorje delavcu, ki je slovensko kihnil ali čez to nasilno gospodarstvo godrnjal! Takoj ga je postavil pod kap. Ko je leta 1897 Tobajc stopil v pokoj, si je oddahnilo delavstvo. A enemu trinogu so sledili drugi. Pri Tobojcu izšolani delavci so pregovorili Tobejčeve naslednike, da so liki Tobojc kruto postopali z delavstvom. Mojstri in tudi nekateri uradniki so izprevideli, da pridejo do mastne službe, ako pregamajo slovenščino in delavstvo. Fužinsko vodstvo je bolj skrbelo za nemško narodno politiko, kakor pa napreduje obrt. Konec te gonje je bil, da so prišie fužine na kant. In to nemško narodno vodstvo je zvrnilo vso krivdo na delavstvo, češ, da so delali delavci preleno. Sedanji ravnatelj Faust je bil, ko je prišel v Bistrico, nasproti delavstvu zelo prijazen in ugodil mu v marsikaterem oziru. A kmalu se je vsedel slovenskim odpadnikom mojstrom. Vedno boli breoziren je postajal. Lani je pričel nasproti delavstvu osobito kruto postopati, ko se je ustanovilo sedanje delavsko društvo. Odslovil je fejst fanta Jožefa Rutarja, ki mu je pa take zasolil, da je dal društvu celo leto mir. A ko se je pričelo delovati na ustanovitev strokovnega društva, je pa mož zopet pokazal svoje roge. Odslovil je 12. decembra lani delavca Klančnika, ker je šel na jeseniško delavsko akademijo. Tukajšnjim Nemčurjein osoi-bito ni všeč, da hodijo v Bistrico kranjski govorniki in pa kranjski delavci. Čisto podivjali so. V delo sprejemajo v Bistrici fante 14 let stare, ko izstopijo iz šole. Od 14. do 20. leta delajo proti borni dnevni plači 80 vinarjev do /vo Česnik. Ako bi ju družil križ. Črtica. (Dalje.) »Prinesi temu staremu možu merico vina in kos kiuha!« Urša je jezno gledala in odšla. Kmalu je postregla Štefanu, dasi nerada. »Svet je vedno slabši, kaj ne, Štefan? Včasih je bilo vse drugače. Poštenost so zapodili v kot, odkritosrčnost se mora lizati in hliniti hinavščini. Saj že veste, tisto žensko so našli.« »Gospod župnik, nekaj bi vas prosil.« »Kaj pa, Štefan, le povejte!« Potegnil je papir in ga razgrnil pred župnikom. Povedal mu je vso zgodbo, ki jo je doživel ponoči. »Z Bogom, Egon, ti lump! — Svet je ječa. Moram iz nje. — Lump, za Egončka skrbi!« »Čudno, čudno. Da se je morala ta ženska ravno tukaj vtopiti. Zmešalo se ji je najbrže. kakor kažejo te vrstice. Bog sc je usmili!« je govoril tiho župnik. »Kako je ime fantičku, gospod župnik?« »Egonček.« »Egonček. Nenavadno ime. Nisem ga še slišal.« »Egonček, Egon? Kdo bi bil tukaj Egon? Čakajte no! Mladi grajščakov sin je.« »Ravno prej je hitel iz mrtvašnice, ko je ugledal vtopljenko. Prebledel je, se obrnil in odšel urnih stopinj.« »Ali je bil res on?« »Seveda je bil, kajpada. Vsi smo se mu čudili.« »No, je že dobro. Le vzgojujte otroka dobro!« Župniku sc je zasvetilo v glavi. »Pismo pustite le meni.« Štefan se je zahvaljeval, nerodno vrtel svoj klobuk in izginil skozi vrata. Župnik se je nalahno smejal. »Ne boste menda dolgo vzgojevali. No, bomo videli.« Hodil je gori in doli po sobi in premišljeval. Zunaj je pa kraljeval prijazen dan. Hribi in doline so bile ovenčane s solnčnimi prameni, ki so se igrali po zelenih listih sadnega drevja. Zaplesali'so po zlatem jabolku vrhu zvonika in si razposajeno nagajali. Ob mrtvašnici so pa stali ljudje in govorili med seboj. Stresle so se šipe in okno se je odprlo. Iz mrtvašnice je zavel neprijeten vonj. Egon je splezal k utopljenki. Bled je bil in ves upadel. Zdelo se je, da se je hipoma postaral. Rjava brada je bila razmršena, lasje so štrleli kvišku, oči so gledale preplašeno in zbegano. Priplavala je bleda luna izza oblakov in lila svoje medle žarke skozi odprto okno na utopljenko. Egon je stal poleg okna kot izklesan kip in gledal neprestano v mrtvo, bledo lice, ki je bilo nekdaj tako lepo. Šelestcli so listi na češpljah kraj pokopališča, lahen veter je zavel in zazdelo se je, da sc pogovarjajo duhovi, tako skrivnostno jev šumelo. Vse drugače vrši v vrhovih, vse drugače se zibi ja jo veje v tihi noči kot ob jasnem dnevu. Zdi se, da se dviga senca na pokopališču, ve- 2 kron. Z 20. letom si navadno išče sreče drugod vsak, ki le more. Stareti delavci zaslužijo navadno 2 do 2 K 8 vin., tri- do štirikronska dnevna plača je izjema. Preskrbljeno je, da se v prihodnji državni zbornici prav natančno opiše celemu svetu, kako neusmiljeno postopajo nemški trinogi s slovenskim delavstvom v Bistrici. Naj celi svet izve Tobojčeva stara nasil-stva in Faustova mlajša junaštva. Pravijo, da je Faust na »Našo Moč« zelo hud. No, le mirno naj spi, imamo zanj še veliko prostora v našem listu, katerega se niti tožiti ne upa, ker ve, da bi povedali porotnikom o njem jako, jako ki bo pa v bližnji bodočnosti še važnejša, pravim, času primernim duhom. X X X X X Borovlje, Podljubelj sta slovenska delavska kraja. Komu ni znana povest »Kortonica«, koroška dekiica. Kdor je še ni čital, čitaj jo. Ni moderno socialno delo, to je že res, in je, kakor se vzame. Meni je bila všeč, ko sem jo čital pred dvajsetimi in še več leti. Zdaj smo postali že vse preveč učeni. Saj si kmalu že ne boš upal vzeti v roke moderne slovenske knjige in modernih slovenskih dnevnikov, časnikov hočem reči, ako nimaš slovarja in ne znaš najmanj vseh jezikov, ki ti jih, ali pa tudi že več ne govori svet. Naši moderni spoštujejo le svojo učenost in mislijo, da imamo vsi ljudje tako moderne možgane, kakor oni, ki znajo vse jezike in zato ne prestavljajo stavkov in besedi, ki jih znesejo med slovensko besedo od vseh vetrov iz vseh živih in mrtvih jezikov skupaj. Ker se že celo v Ljubljani manj govori »kuhel-dajč«, kakor ob Brencelj Alešovičevih časih, pa skrbe naši najmodernejši pisatelji, znanstveniki in časnikarji, da ohranijo našemu slovenskemu ljudstvu nedosegljivi, ne samo »kuheldajč«, marveč dajo v ratih (obrokih) ubogim potrpežljivim bravcem celo kuhelmišnico vseh »Šprah« (jezikov) v neprebavljenje. Neprestav-ljenega Heineja, Haeckla in kdosigavedi kaj še bomo imeli kmalu v naši moderni slovenski dnevni in drugi književnosti. Da si ne bo treba napenjati možgan in da ne pozabimo slovenščine, čitajmo »Kortonico«. V Podljubelu živi krepko, slovensko, zavedno delavstvo. Tudi v Borovljah. Imajo sicer precej rdečili močeradov, a ker upamo, da jim zavedna naša delavska četa odpre še pravočasno oči, pustimo jih za zdaj pri miru in jim ne očitajmo njihovih »nevljudnostij« nasproti našim fantom in možem. V nedeljo smo imeli Podljubeljem mesečno zborovanje. S. K. S. Z. v Ljubljani prireja namreč tu vsak mesec svoje predavanje. Preteklo nedeljo je predaval »Zvezin« tajnik. Zbo- Ako se voziš po koroških železnicah, čul ti boš bore malo nemščine, slovenščina ti doni na uho, dasi ti koroške Slovenke in Slovenci znajo jako dobro nemško. In ta rod naj bi se potopil v nemškem morju? Kaj še! Za hip pač navidezno, a trajno ne. Je nemogoče. V tistem čistonemškem Celovcu, kakor mu pravijo Nemci, čuješ gotovo povsod več sloveščine, kakor pa n. pr. po ljubljanskih izprehajališčih in po drevoredih. Narodove duše in moči ne kaže vedno soditi po uspehih raznih volitev in ne po izidu ljudskih štetij. Vlada po svojih uradnikih, bogataši po svojem bogastvu, učitelji iz servilizma strahujejo in zakrivajo pravo sliko slovenskega Korotana. A vse te sile niso trajne, Krivica ni ostala še nikdar in ne bo večna. Manj povoda, da obupamo, imamo zdaj, ko nekdaj. Sanjači nismo. To pa le vemo, da je nemška strahovlada strta v Avstriji za vedno. Prihodnji državni zbor ne bo imel več dosedanje vsemogočne nemške podobe. Posledice se pokažejo morebiti prej, kakor mislimo. Nemška sila, zgrajena na lončenih podstavkah, v naši državi pade. To stoji. Ni dvoma, da se gospodarsko okrepi koroški slovenski živelj z združenjem zdaj še razcepljenih gospodarskih sil koroških delavskih stanov v obliki raznih družabno izobraževalnih in pa gospodarskih društev. Ko se pa to zgodi, ni sile več, ki bi zamorila slovenski naš koroški živelj. 'l isti izberačeni »Siidmarkverein« in »šulvereinski« groši ne bodo pomenili nič proti gospodarsko okrepljenemu Korotanu. Sicer pa beračija le nekaj časa trpi. Gospodarsko in društveno ter družabno združeno slovensko prebivalstvo v celovški okolici in mestu samem je močno dovolj, da to izvrši v tistem nemškem nenemškem Celovcu .Seveda tako delo pa ni delo enega dne, tudi ne enega leta, je delo dobe petih, morebiti desetih in magari petdesetih let. Kaj pa pomenja ta doba v povestnici plemen in narodov? Bore malo. Le kratko dobo. Menjajo se morebiti osebe, morebiti pade marsikateremu utrujenemu borilcu orožje iz rok. A če je za boj na razpolago izkušena, dasi tudi mala, trezna, požrtvovama, združena četa, delala ti bo čudeže. Tudi bela Ljubljana se ni iztrgala Nemcem iz rok tekom enega leta. Bilo je delo let, da, malone pol stoletja, dobe človeškega življenja. V Celovcu obstoji krepka slovenska kr- rovanje je bilo dobro obiskano: fantje, možje, * ščansko socialna delavska organizacija. Ne mL dekleta in žene. Govoril je o pomenu splošne in osobito gospodarske organizacije našega ljudstva. Prav pazno so poslušali Podljubelci govor. Po govoru so pa krepko peli dobro izvež-bani podljubelski društveni pevci. Ustanovilo se je ob tej priliki Podljubelom tudi stanovsko delavsko društvo: »Podporno društvo za kovinarje na Koroškem, s sedežem v Podljubelu«. Podljubelski že združeni Slovenci in Slovenke imajo tudi mlado »Čebelico«, ki ima v svojem panju že nabranih 1.200 kron. Lep začetek. Podljubelska »Čebelica« je popolnoma na varnem. Zvesto jo čuva tisti prijazni podljubelski veliki »Stambul«, ki, dasi je hud, si prisvoji naklonjenost vsakega, ki občuje ž njim. Podljubelci se ti hitro prikupijo. Še abstinenta imajo v svoji sredi. Ne dvomimo, da si pridobi še druge. Narodno in socialno zavednega budstva dovolj, da prekvasi že zdaj važno postojanko. slite, da je morebiti le na popirju. Dela, giblje se. Gibanje je pa življenje. Vse slovensko delavstvo in vse slovensko ljudstvo je lahko ponosno nanjo. V nedeljo je imelo celovško »Slovensko krščansko socialno delavsko društvo« svoj občni zbor. Obiskan je bil sijajno. Na občnih zborih se ti drže ljudje navadno pusto. Stvar je, ki mora biti, ker to zahteva postava. Zato je pa tudi toliko občnih zborov nesklepčnih. No, celovškega slovenskega krščansko socialnega delavstva je privabil ne samo člane, ampak tudi druge. Zborovanje je vodil predsednik tov. Ravnik, o društvenem delovanju je poročal zapisnikar tov. Tavčar, naravnost izvrstno je govoril tov. Weincerl. Tudi zapisnikar osrednje S. K. S .Z. je govoril na zborovanju. O delu ženskega društvenega oddelka je poročal dr. Ehrlich. Naglašati nam je, da so tov. Ravnik, Tavčar, Weincerl delavci. In izvršili so nad vse častno svojo nalogo. Celovško naše društvo ima najeto v svoje namene celo hišo. Delavci in delavke, ako pridete v Celovec, obiščite dom svojih tovarišev: Kaserngasse št. 30 poiščite in čudili se boste ne samo domu, veselila vas bo tudi živahnost in življenje, ki vladata v njem .Kaj pa še hočete in morete zahtevati od mlade naše delavske, še tako nežne in zato ljube cvetlice celovške? Ob nedeljah zborujejo ženske, ob ponedeljkih se uči nemščina in knjigovodstvo, ob torkih se poučuje nemščina, ob sredah pojejo, ob četrtkih je socialni tečaj, ob petkih imajo pouk v knjigovodstvu in dopisovanju, ob sobotah vplačujejo ženske v »Čebelico«. Izrabljen je vsak dan. Celovški naši soborilci in somišljeniki so lahko zgled marsikateremu delavskemu društvu in velikemu številu zaspancev po slovenskih delavskih krajih, tam kjer se presneto leno dela. Tudi glede *na naročitev »Naše Moči« so koroški slovenski in osobito celovški delavci in delavke naravnost vzgledni. Delajo za list, dopisujejo mu in ne drže križem rok, kakor se to godi marsikje, ko se zdi ljudem škoda, da bi dali na leto za svoj list tiste tri krone in bljuvajo ogenj in žveplo na list v svoji omejenosti, ako jim kak stavek ni všeč. Izbornega mešanega delavskega pevskega zbora in pa društvenih tamburašev ne smemo prezreti. Na občnem zboru so dokazali, da znajo svojo stvar. In milo se je glasilo petje mladega slovenskega mešanega zbora iz Timenic, ki leže čisto ob nemški jezikovni meji, iz kraja, o katerem se je mislilo, da, še pred malo meseci, da je narodno izgubljen. A navdušeni, zavedni narodnjak je dokazal, da se z delom slovensko ljudstvo prav povsod probudi. Dovolj! Klobuk doli! Ne hvalimo, delo se hvali samo! Tudi abstinente imamo med celovškimi Slovenci. X X Potrebno je, da se seznani vse slovensko delavstvo s svojimi koroškimi sorojaki. Nekaj ur, prežitih med njimi, ti dokaže, da se dela. Iu sicer se dela več, kakor splošno sodijo oni, ki ne stopijo, ko potujejo po Korotanu, v kraje, kjer se dela. V delu bodočnost slovenskega, Korotana, združenega, mogočnega, samostojnega. Združitvi izobraževalni, družabni, gospodarski sledita samozavest, blagostanje Med brati in sestrami. Maribor. Kdor zna, pa zna. Tukaj še vedno vlada oni stari socialnodemokratični terorizem. Oni vedno govorijo pri vsakemu zborovanju, ki ga priredijo: »Prostost zahtevamo, prosti hočemo biti!« Sami pa pritiskajo tako na one, ki niso še pri njihovi organizaciji, in se takih sredstev pri tem poslužujejo, da si mora vsak, če ima le še malo možgan v glavi, misliti: »Da jih le sram ni!« Pa jih potegnejo, ker mlačne-žev, omahljivcev in strahopetnežev je še povsod zadosti. E, možje, pamet, pamet, potem bo pa zopet marsikateri tožil: »'koliko kron sem izdajal, zdaj pa nočem več!« Kar se ne začne, tudi ni treba nehati. Zapomnite! Maribor. Delavsko g i b a n j e. V »delavnici Južne železnice« je v oddelku, kjer z raznimi stroji prirejajo različen les za napravo železniških vozov neki preddelavec, z imenom Kocmut. Ta mož se posebno odlikuje s tem, da dno večja je, nad gore raste, pa se utrne zvezda, in senca izgine. S težkim srcem je stal Egon poleg mrtvega, nekdaj tako dragega bitja. Pokleknil bi poleg odra in prosil odpuščanja, pa se niso mogle pripogniti noge; sklenil bi roke v pobožno molitev liki mlado dete pred podobo Marije Brezmadežne, pa so bili prsti trdi. Ravno na oči so padli utopljenki trije drobni plamenčki luninega sija. In tedaj se je zdelo Egonu, da se je zasolzilo njeno oko. Namignila je z glavo, roka ji je ušla iznad prsi in padla na oder. Zganil se je in padel na kolena po|eg mrtvega trupla. Solze so mu orosile oči. »Odpusti, Anica! Glej, solzne so moje oči in moja kolena se šibi:o. Mnogo hudega sem ti storil, Anica. Ali ljubil sem te vendar vedno. In tudi zdaj te ljubim, neizmerno te ljubim, Vse mine, ali ljubezen moja ne. Dober večer, dragica! Ali me imaš še kaj rada? Ne smeš me zapustiti, posebno zdaj ne, Anica, ko sem tako sam, čisto zapuščen, brez prijatelja in zvestega tovariša.« Vzdignila je roko in se zravnala pokonci. Solzne in krvave so ji bile oči, srepo je gledala v Egona. »Kako je lepa noč. In vendar, dragec, kako je žalostna! Glej, brez pri:ateljic sem in tovarišic, ne zapusti me vsaj ti! Pojdi z menoj, dragec! Temno je in neprijetno pri meni. In nekdaj. Egon! Jasni dnevi. Zakaj si me zapustil? Bolečine sem trpela sama. Ni te bilo. Odšel si, ko si se nasitil moje lepote. Zakaj si odšel ? Ostal bi bil in me čuval in varoval, ker sem bila tako majhna in revna, potrebna tolažbe in podpore. In glej! Dete sem ti porodila, zdravo, lepo dete., pa sem ga prinesla včeraj — no tebi sem ga prinesla, pa te ni bilo. Kam si bil šel? Morda si bil na lovu? Si li veliko ustrelil? Odšla sem, ko te nisem dobila, blodila sem naokrog, strašne misli so me obhajale. Domov nisem smela. Oče je postal pijanec, radi mene je postal pijanec. Zapodil me je in prepovedal prikazati se še kedaj pred njegovimi očmi. Nisem vedela, kam bi šla. Še tebe bi rada enkrat videla, pa te ni bilo, ljubček. In Egončka nisi še videl. Lep je in močan deček. Pri tisti koči s.em ga pustila ob gozdu.« »Odpusti, Anica. Vse vem, župnik mi je piavil. Doli pod gradom sem ležal in težko mi je bilo v srcu, Anica. Počasi pristopi župnik in me ogovori: »Dober dan, mladi gospod! Kaj ste tako zamišljeni?« , , Nikoli mi ni bil bolj zopern kak človek, kot danes župnik. No, pa sem vedel, da je pošten človek. Ali nisem ga mogel. Ko mu nič ne odgovorim, mi začne pripovedovati zgodbico, ki sem jo doživel v mojih mladih letih. IDalje prihodnjič.) se dostikrat neopravičeno zadira nad delavci in prav nečlovško ž njimi ravna. V sredo, 20. t. m. dopoldan, zrjovel je zopet nad nekim delavcem brez vsega vzroka, ali to pot bi jo bil mož skoraj skupil, pa za zdaj so mu še prizanesli. Vsi delavci onega oddelka, kakih 40 po številu, pogovorili so se in popoldan tistega dne vsi šli k vod u oddelka in tam zahtevali, naj se ravna z njimi kot s človekom ne pa kakor z neumno živino, sicer bodo ob prvi priložnosti mogočnega Kocmuta pograbili in ga postavili iz tovarne na prosti zrak. Ce glih nismo vsi pri socialni demokratični organizaciji in je tudi nekaj krščanskih socialcev zraven, pa kjer se gre za naše pravice, smo vsi eden. Tako nam je pravil mož. Prav tako! — Tukajšnji krščanski soci-alci pričeli so s cestno organizacijo, kar je bilo že zdavnaj potrebno. Pa se tudi hitro razširja. V petek, 22. t. m. pričel se je v »delavnici, Južne železnice« v oddelku za gradenje železniških vozov (Wagenbau) pasivni odpor. Povod k temu je dalo to, ker je vodstvo delavnice akordne cene vedno zniževalo, tako, da so pro-fesionisti le še komaj zaslužili kolikor znaša dnevna plača. Začeli so premišljevati in prišli do te misli: Kakoršen zaslužek, tako bomo pa delali in sklenili so, da v četrtek napovejo vodstvu pasivni odpor, s katerim so tudi v petek pričeli in bodo toliko časa vztrajali, da se jim cene zboljšajo. Bati se je, da tudi v drugih oddelkih kaj ednacega skuhajo. Bomo pa poročali prihodnjič kako bo kaj. Uinrl je Ivan Belič v Rožni dolini, star 27 let. Zapušča ženo z dvema nedoraslima otrokoma. Delal je v c. kr. tobačni tovarni 9 let in je bil ves čas član naše organizacije in zelo priljubljen pri delavstvu, kar je pričal lepi pogreb. Spremhali so ga k zadnjemu počitku veteransko in požarno društvo, na čelu jim ljubljanska društvena godba. Svetila mu večna luč! Pokopali so ga v četrtek zvečer. Domžale. Tudi iz Domžal naj pride v vaš cenjeni list nekoliko vrstic. Najprve pozdravim vse delavce in delavke, jim želim vse najboljše. Pri nas smo v prav žalostnem položaju proti drugim delavcem po tovarnah, to pa zato, ker diugje delajo celo leto, pri nas samo pozimi in spomlad, v poletju pa moramo iti dela iskat kamor kateri more, eni gredo h kmetom kosit in mlatit, drugi si pomaga kakor si more, da se dotični čas preživi. Zatorej pa se ne čudimo, ako nas zmerom najboljše delavske moči zapuščajo. Kateri le more iti, gre v Ameriko, ako sam nima denarja, ga pa dobi pri dobrih prijateljih, drugi gredo za delom v velika mesta, kakor so Dunaj, Praga, Lvov, Prosnitz itd., veliko jih gre tudi vsako leto na Nemško, povsod drugod imajo toliko boljši Ion, da se jim splača hoditi po svetu, samo nas kateri smo doma v Domžalah, kakor bi bili privezani, se nas nobeden ne usmili, da bi nas kaj organiziral, to smo pa sami krivi, ker smo premalo izobraženi, pa nekaj jih je že v izobraževalnem in podpornem društvu, zakaj bi vsi ne mogli biti v tem društvu; vsi delavci in delavke pristopite in organizirajte se, boste videli, vse bode šlo drugače, ne bodo z nami potem delali tirolski priganjači tako kakor iz otroci, danes mu napove zvečer bodeš delal do 8. ure, nič nimam proti temu, ako bi bil tudi zaslužek primeren, pa se prigodi, da marsikateri delavec tudi v teh dveh urah niti 30 vinarjev ne zasluži. Ali ni to v nebo vpijoča krivica; seveda priganjač ima kronco, ko nič ne dela, samo, da se zna gospodarju prikupiti. Tudi ne vemo, ali imajo tovarnarji pravico, da nas silijo, da moramo tudi po 6. uri delati, ali nimajo obrtne oblasti nobene pravice ali pa ne vedo, da delamo večera več kakor pol leta. Tudi pride obrtni nadzornik vizitirat tovarne, pa gre skozi delavnico, ne pogleda nobenega delavca domačina, kaj bi ga šele ogovarjal. Dobro bi pa bilo, da bi obrtne oblasti zvedele naš križe in težave in koliko da zaslužimo, gotovo bi nam pomagale do boljše plače, ker o tem vam drugič poročam. Gončane. Dne 21. svečana ponoči ob 1 uri bi bil kmalu utonil delavec Janez Potočnik, ki je padel z mosta v vodo z vozom, s katerim vozijo les v tvornico. Ko bi ne bil znal plavati, bi bil gotovo utonil. Iz vode so ga potegnili delavci na rakih. Krvoses kapitalizem. Borovlje. Veliki štrajk v Bajti-š č a h, ki so ga vprizorili od socijev zapeljani rudarji, se je zanje na vsej črti nesrečno obnesel. Zdaj se še le vidi, da je bila cela stavka samo prazen švindel, hokuspokus in neumnost. Kdo za božjo voljo, pa še štrajka danes brez denarja! Oženjeni so dobili 6 kron podpore, samci pa nič. Pošten človek in pravi prijatelj delavca-trpina neorganizovanenni in nepripravljenemu delavcu sredi zime in brez cvenka kaj takega ne more ponujati. Take burke si samo sociji lahko privoščijo. Oni že vejo čemu in zakaj. Kalna voda, lahki lov. Ko bi rudarji znali, da jih čaka taki konec in sramota navrh, da bodo morali za delo prositi, prej si pa še v knjigo dati zapisati »kot štrajkovec odpuščen«, brez dvoma bi po teh krivih prerokih, za katere noben vrag ne ve od česa žive, in kak posel imajo, stegnili žuljave roke in celi kraf 1 pometali v vodo. Sociji bodo seveda zdaj letali okrog in kazali, kako smo proti delavcem, da zagovarjamo Riegerja itd. Mi pa jim že naprej povemo, da ne govore resnice; sociji je sploh ne poznajo. Mi ne zagovarjamo Riegerja in njegove umazanosti nasproti delavcem. Hujši kot Rieger je obersoci Najclar. On je delavce pripravil ob delo in kruh. Tudi proti delavcem nismo. Redno in pošteno podpira naše društvo svoje ude - štrajkovce, tudi Trujakovih 20 K jim bomo dali. Najclarju jih seveda ne bomo nosili, taki butlni nismo, kakor si misli soci M. Naš denar je doma, pri roki, mi ga ne pošiljamo »fort auf nimmerwiedersehen«. Delavsko g banje v delavnici Južne železnice. Tukaj so začeli kolarji pasivno rezistenco. Ker jim ravnateljstvo noče izboljšati akordne plače, se tudi po drugih oddelkih pripravljajo na boj in če ne bo zadostovalo, pride do štrajka. Ravnatelj Južne železnice je simo zagrizen Nemec. Vse kar je slovenskega mu je trn v peti. Pred kratkim je prišel neki ključavničar za delo vprašat, ker ni bil Nemec po rodu, ampak Hrvat, se je ravnatelj surovo izrazil, da Slovenca, Hrovata in Mažara on ne vzame v delo, ker hoče same pristne Nemce. Mi smo le radovedni kako dolgo bode ta tiran zatiral slovenske delavce. Tržič. Ali ste že videli derektorja v kikli? Evo vam, to je v neki tovarn pri nas, ko pa to berete, se nikar ne nasmejajte in ne mislite, da je pri nas. po tovarnah vse lepo, ker se nič kaj posebnega ne piše. Naši prijatelji delavci so predobri in preveč potrpežljivi, zato delajo ž njimi, kakor se jim poljubi. V naši tvornici ni vse lepo in tukaj kdor dela z rokami ta ni nič vreden, ker nima jezika priliznjenega, da bi se sladkal gospodom in tudi pri gospodih je zaničevan, ker so bolj navezani na derektorje v kiklah. Tisti, ki znajo sukati jezik kot osa, ta ima prednost, tako tudi neka, katere ime še danes zamolčim, ta, ki pazi in ima za paziti pri delavkah, da jim dela obzuge, upije nad njimi kot čednik nad svojo živino, ta se imenuje ali jo imenujejo v koledarju g. Rigerja, katerega on izdaja, tam je natisnjeno od te sladkosnedne g. »Fabriksderekterin« evo vam častno ime, a bolje bi bilo rečeno »der grosse Zunge von Fabrik«. Ta sme narediti vse, kar hoče. Začetek dela, kakor nam piše Fabriksordnung, katere dosedaj še nismo imeli in sedaj jo imamo, pa le kar je za delavce, to naj vse natanko iz-polnuje po predpisih, a kar je za gospoda, to pa ni potreba. V Fabriksordnung je pisano, da je dopoldne en četrt ure odmor, od pol desetih do tri četrt in popoldan od treh do en četrt na štiri, a kje je to? To ni delavcu potreba, nasprotno, pa smejo derektarji po cele ure stati s prekrižanimi rokami, akoravno je ura določena ista kot za delavec, a sladki jeziki smejo imeti v vsaki reči ckstra Wurst. Hodijo sem in tje, kakor bi vasovali in kažejo svojo olikanost kuhldajč, oprostite g. derektorca, ako sem tukaj nekaj omenil o vaši surovi, priliznjeni oli-kanosti, na svidenje drugi pot. — Kar smo vedno želeli, da se napravi nekoliko preobrata v našej črevljarskej stroki, to se je nekoliko že storilo in bo se še bolj. Neko novo podjetje je prineslo delavcem nekoliko boljši položaj, to je popolnoma domača obrt, ne kakor se ponavadi zgodi, da pride kak jud ali kak Grmanček in sesa kri nam ubogim delavcem tako dolgo, da je slednjič beseda, ako ne moreš živeti, žri krompir ali pa pogini. To so besede naših tako vnetih za delavce gospodji, saj zgled imamo od nekega juda. kateri si je nabral od tržiških delavcev žulje in potem odkuril rakom žvižgat, tako tudi sedanji so morda kaj bolji ali pa nič, mislijo, da le oni tisočake spravljajo kaj mari njim delavec, ako more živeti ali ne, a gospodji ni vse tako, kot mislite, pride pa morda še drugič, capo. Z lastnimi močmi. Kranjski državnozborski kandidati. Na shodu zaupnikov S. L. S. so bile sprejete sledeče kandidature: Za ljubljansko okolico: dr. Šušteršič. Črnomelj-Metlika-Novo mesto: dvorni svetnik Šuklje. Kamnik-Brdo: dr. Krek. Liti ja-Višnja gora-Radeče: Povše. Vipava- Postojna-Lož-Senožeče-Ilirska Bistrica: dr. Žitnik. Radovljica-Kranjska gora: Pogačnik. Kranj-Loka: Demšar. Vrhnika-Logatec-Idrija-Cirknica: Gostinčar. Ribnica-Vel. Lašče-Žu-žemberk: Jaklič. Glede kandidata v kostanje-viško-krškem-mokronoškem-trebanjskem vof-livnem okraju se je po kratki debati sklenilo: Pooblasti se vodstvo stranke, da v sporazumu z lokalnimi odbori in zaupniki proglasi kandidata. Za Ljubljano se določi kandidat na shodu ljubljanskih zaupnikov volivcev dne 3. t. m. S postavljenimi kandidati smo zadovoljni. Veseli nas, da je postavila S. L. S. za kandidata tudi našega odgovornega urednika. Stranki nihče ne more očitati, da prezira delavstvo. Kandidati S. L. S. so tudi naši kandidati. V boj zanje! Shod ljubljanskih zaupnikov »Slovenske Ljudske Stranke se vrši prihodnjo nedeljo ob 10. uri dopoldne v veliki dvorani »Uniona«. Vhod skozi Frančiškanske ulice. Dnevni red: Poročilo vodstva: dr. Šušteršič. Kandidat za ljubljansko mesto; poroča dr. Krek. Kdor se želi shoda udeležiti, a ni dobil vabila, naj se oglasi zanj v soboto zvečer od 7. do 9. ure v »Slovenski Krščansko Socialni Zvezi«, istotam v nedeljo od 8. do 9. ure dopoldne. Prošnja za zvišanje plač v cvitavski tobačni tvornici Iz Cvitave smo dobili sledeči dopis: Meseca junija lani je vročilo odposlani-štvo vsega delavstva tvorniškemu vodstvu spomenico glede na zvišanje plač. Naš ravnatelj je obljubil, da vpošlje spomenico glavnemu ravnateljstvu. Upali smo, da dobimo vsaj zdaj zvišane plače, ker nam tiisc zvišali plač že štiri leta in še takrat so nam naše plače nezadostno zvišali. Pol leta smo čakali, a o izboljšanju nismo čuli ničesar. Meseca januarja 1907 se je predstavilo delavsko odposlauištvo zopet tvorniškemu vodstvu in zahtevali smo, naj se že enkrat spomnijo tudi nas. Neprenehoma se dra-žc živila, vedno več zahtevajo tudi za stanovanja. Res se je naša prošnja kmalu uresničila in dne 1. februarja so nam izplačali izboljšane plače. Pri izboljšanju se niso ozirali na več delavskih vrst ali kategorij in so tako še povečali nezadovoljnost. Pri izdelovanju smodk AA se je izboljšalo pri gurtni špinercam za 11, viklar-cam za 9, pri A špinarcam za 6, viklarcam za 5; BB špinarcam za 6, viklarcam za 5; E špinarcam za 10, viklarcam za 7; E špinarcam za 6, viklarcam za 4; H špinarcam za 10, viklarcam za 7; K špinarcam za 5, viklarcam za 4 vinarje. Prejemalkam s tedensko plačo so zvišali za 1 krono, onim z dnevno pa za 60 vin. Profesionisti so dobili tudi samo eno krono, v »algemajn« so dobili moški na teden 60 vin. več, vagalke na dan več 20 vin., kerarce pa 10 vinarjev. Pri fabrikaciji cigaret znaša izboljšanje 10 do 15 vinrajev na dan. Na več kategorij se pa niso prav nič ozirali. V forihtungi so zvišali plače že meseca januarja. Delavstvo želi, da bi uvedli v forihtungi tedenske plače. Lesni delavci, pozor! Komur je drago njegovo versko in politiško prepričanje, kdor hoče izboljšati svoje družabno stanje, naj pristopi k zvezi krščanskih lesnih delavcev iz Avstrije, ki bo ščitila svoje člane v vsekam obziru. Vsakih 14 dni izhaja strokovno glasilo, vršijo se shodi, dotični, ki so brez dela, dobivajo podporo, če le na kak način mogoče, se po miroljubnem dogovoru zvišajo plače in skrajša delavni čas. Člani, ki vsled svojega nastopa za zvezo trpe škodo, dobijo tozadevno podporo. Člani, ki v njihovem dotedanjem bivališču ne dobijo dela, se izplačajo, če so samski, pošteni če so poročeni, selivni stroški. Naši člani dobijo, ravnajoč se po tem, če so plačali 30 ali 40 vinarjev na teden, na teden 7 ali 14 kron. Da pa zveza drži obljube, je že dokazala. Dunajski izdelovalci škatelj so morali preje delati po enajst ur, dokler se jim ni posrečilo, da so dosegli deseturni delavnik. Večinoma se je v delavnicah, kjer so prišli naši tovariši v poštev, na miren način skrajšalo delo na 9 ur, in zvišala plar-ča. Med dunajsko in solnograško stavko, kakor tudi ob inomostski, graški so dobivali naši tovariši polno podporo. Vsakega lesnega delavca dolžnost je, organizirati se v našej zvezi, da je 1. v slabili slučajih, ko vsled štrajkov nedostaje dela, pri rokah pomoč zveze; 2. ker socialni -demokrati izrabljajo svojo zvezo v to, da izpodkopljejo ne samo katoliško, ampak sploh vsako krščansko prepričanje. S tem naj bi se tudi na Avstrijskem upeljale francoske razmere. — Clan zveze krščanskih lesnih delavcev rnore postati vsakdo, kdor ima opravilo v lesni obrti: mizarji, strugarji, kiparji, sodarji, izdelovalci krtač, pivovarji, tesarji, izdelovalci plute, pletivci košar, izdelovalci okvirjev, ta-petniki, inzdelovalci klavirjev in orgeH, pozla-tarji, kolarji, drvarji itd. Natančnejša pojasnila daje posredovalnica zveze krščanskih lesnih delavcev v Avstriji, na Dunaju XVI., Kirch-stetterngasse 41 II. 15. Socialne demokratinje in vera. V štokholm-ski prvi ženski socialnodemokraški konferenci so sklenili resolucijo, ki priporoča ženskam, naj ne pripuste nikakih verskih vaj po svojih rodbinah. žUrl Stil MJM »p im m m L stnica uredništva. I). M. Polje: Prihodnjič, v tej številki nemogoče. Grifor & Mejač Ljubljana, Prešernove ulice 9 priporočata svojo največjo zalogo zgotov= Ijenih oblek za gospode, dečke in otroke in — IPfT* novosti v konfekciji za dame. /Polni/ti i' ./AmariJeo y/it(e>i ic/i/v bobru, po ooni in ira-nesl/ivopotovali na/'se obrneyc> c^SinioiicTr/tijietetea d .S/ubi/ani i/bbiodvorsAe u/iceJ?ti. 'Ssa/ccv) siriti i/yc/asniict ba/o se b/vx/iiačno. Ustanovljeno leta 1845. JOS. REICH Edini zavod za kemično čiščenje obleke ter za-storjev, barvarija in likanje usnja —= liti ptil- ===== Poljanski nasip — Ozke ulice št. «4. Sprejemališče Šelenburgove ulice štev. 3. Postrežba točna. Solidne cene. Slavnemu občinstvu uljudno priporočam svojo preurejeno krojaško delavnico v kateri izdelujem moške obleke, kakor tudi vsakovrstne uniforme, in vsa druga v to stroko spadajoča dela. Delavcem v oddaljenih krajih drage volje postrežem z vzorci. Sprejemam tudi že kupljeno blago v delo. Izdelujem vse po najnovejšem kroju točno in natančno po meri. Delo sprejemam v vsakem kroju in vsaki množini. Slav. konsumnim društvom in gospodom trgovcem priporočam posebni oddelek za izdelavo konfekcij, oblek za prodajo, od najpriprostejše do najfinejše izvršitve. Na zahtevo dam tem še bolj natančna pojasnila. Svoji k nvojim ! Delavci, trgovci, podpirajte domačo tvrdko. Za obilna naročila uljudno prosi Matija Lazar krojaški mojster v Kropi. Pozor, slovensko delavsko društva! m Kupujte svoje potrebščine pri znani in priporočljivi domači manufakturni trgovini: češnik & Milavec H. (pri Česniku) Špitalske ulice Lijul>lj*n» Liugarjeve ul ce v kateri dobite vedno v veliki izbiri najnovejše blago za ženska in moška oblačila. Postrežba poštena in zanesljiva. Cene najnižje. I J! mHR Tovarna za sto o Franceta Švigeljnu na Bregu, p. Borovnica, Kranjsko Izdeluje 2805 26 2 vsakovrstne stole §Š1 od preprostih do najfinejših po 1 najnižjih cenah brez konkurence Ilustrovan cenik pošlje se na zahtevo za-stonj in franko. mm Ivan Podlesnik ml. trgovino s klobuki in Mi r*■ v v j >!< v--.\> v^.\ V V W < >Y < v V < >V < VY < W I 0-Si?-’ w/, %/"%\ /''•S /''.s NW. sw. > v. .w> .v> y-.\ 'V*/. VVS \w. k - y v (. >V'A v*> (• ------------------------- ■/JL> y«-*.\ "/-".N CD Solidno blago CD Zmerne cene Izdajatelj in odgovorni urednik Jožef Gostinčar. Tisk Katoliške Tiskarne. Ustanovljeno leta 1862. Milko Krapes urar Podružnica 1 luLl;««; Podružnica Resljeva cesta št. 2 y L/l U Dll 9111 Res,*eva cesta st-’2 Prei S- Jos. Černe. J J prej g. Jos. Černe. Jurčitev trg štev. 3, pri železnem mostu priporoča svojo bogato zalogo zl&tih, srebrnih, tula- in nikelnastih ur, verižic, stcnskihinnilialnitiurjliancvinprstanov Kupuje iti zamenjava staro zlato In srebro. Gosp. urarjem v mestu in na deželi priporočam izredno veliko svojo zalogo fournitur. Glavno zastopstvo za Kranjsko zaloga strun za nihalne ure v vseh dolžinah in debelostih. Priloga ,,Naše Moči“ dne I. marca 1907 Volivci, pozor! Volitve za državni zbor je vlada razpisala dne' 19. svečana in se bodo vršile v torek, dne 14. maja, potrebne ožje volitve pa v četrtek, dne 23. maja. Sicer smo svoj čas obširno pisali o zakonih, s katerimi se uvede novi red za volitev ter določijo kazni v varstvo voliv-ne in zborovalne prostosti, vendar podamo še skupen pregled teh zakonov v poduk županom, članom volivnih komisij in volivcem sploh. Bodoča poslanska zbornica bode štela 516 članov; od teh jih dobi Kranjska 12. Novi volivni okraji, ki bodo volili po enega poslanca, so: 1. Mesto Ljubljana. 2. Sodni okraj ljubljanska okolica. 3. Sodni okraji Radovljica, Kranjska gora, Tržič. 4. Sodna okraja Kranj in Škofja Loka. 5. Sodna okraja Kamnik in Brdo. 6. Sodni okraji Vrhnika, Logatec, Idrija, Cirknica. 7. Sodni okraji Postojna, Senožeče, Ilirska Bistrica, Vipava, Lož. 8. Sodni okraji Litija, Višnja gora, Radeče. 9. Sodni okraji Krško, Kostanjevica, Mokronog, Trebnje. 10. Sodni okraji Vel. Lašče, Ribnica, 2u-žemperk brez sclske občine Smuka in iz kočevskega sodnega okraja občine Banja Loka, Fara in Osilnica. 11. Sodni okraji Metlika, Rudolfovo brez občin Poljanice in Cermošnjice, Črnomelj brez občine Planina. 12. Sodni okraji Kočevje brez občin v desetem volivnem okraju, dalje občine Poljanice, Cermošnjice, Planina in Smuka. Kdo stne voliti? Voliti državnega poslanca sme: 1. Kdor je avstrijski državljan, to je, kdor ima v Avstriji domovinsko pravico. 2. Kdor je moškega spola. Zenske ne smejo voliti, ne osebno, ne po zastopniku. 3. Kdor je bil isti dan, ko so bile volitve razpisane, najmanj 24 let star. 4. Kdor je v občini, kjer hoče voliti, isti dan, ko so bile volitve razpisane, bival vsaj eno leto. Kdor torej šele na dan volitve biva eno leto v občini, nima pravice voliti. 5. Kdor po zakonu ni izključen od volivne pravice. Kdo pa je izključen? Po § 8. votivnega reda so izvzeti, da ne smejo voliti: 1. Vojaki, ki služijo. Kdor je na orožni vaji, sme biti voljen, toda voliti ne sme. 2