vzgoje Področja 44 Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 Slika Uroša Weinbergerja (rojenega leta 1975) je zelo nazorna podoba, ki s svojim motivom opozarja bolj kot na blagodati sodobnega elektronskega komuniciranja na tisti nevarnejši pol njegovega učinkovanja, ki ljudi odtujuje od njihovega človeškega bistva, če jih že ne poneumlja. Odreševanje človečnosti v deplasiranem svetu Uroš Weinberger: Evolution Model, 2012 K širokopotezno, že skoraj v duhu foto- grafske otrplosti upodobljeni figuri belo oblečene deklice, ob kateri kot priročen vesoljski čoln lebdi velikanski vijolični prenosni telefon, je slikar v jasno izrisan, nelagodno ubran ambient kot nekakšen opozorilni trak, vzet iz sodobne civilizacije v duhu likovnega poparta, vključil segmen- tno obarvano plinovodno cev. Ta prirašča deklici iz ust, jo obdaja s svojimi zavoji ter kompozicijsko in pomensko povezuje s perspektivično pomanjšanim prizorom razkoračene opice v ozadju pred belo steno konstrukcijsko razčlenjenega industrijske- ga prizorišča. Prav tako nazorno naslikana opica, okrog katere lovkasto opleta ista cev, pa se oglaša z odprtim gobcem in se doti- ka cevi z nekakšno palico, kot bi poganjala njen ritmični vrtinec. A soočenje obeh bitij na tudi svetlobno kontrastni sliki zagotovo ne nakazuje, kako se je mogoče prek tehno- loških naprav sporazumevati z vsem živim, marveč opozarja, da lahko sodobna civili- zacija človeka zastrupi ali celo poneumlja, predvsem pa mu jemlje svobodo, saj je člo- vek s telefonom, ne le deklica, ki z zasvoje- nim pogledom pasivno zre vanj, lahko tudi nenehno nadlegovana žrtev, ki ji daje takt opičja pamet. Seveda namen komentiranja take pomen- sko večplastne slike ni tovrstno presojanje, a vendar je podoba očitno usmerjena prav na opozarjanje o obsesivnih značilnostih sodobnega življenja, v katerem se zde elek- tronska komunikacijska sredstva neizogib- na; hkrati pa nam v času, ko se v kričeče pi- sane zanke tehnološkega potrošništva ujeti človek vse teže zazre predvsem vase, lahko uničujejo življenje in celo povzročajo ob- sedenost oziroma uničujočo zasvojenost. S tem pa tako zasnovana slika nazorno izpri- čuje tudi težnjo vse številnejših sodobnih ustvarjalcev, ki se odzivajo na taka vpraša- nja svojega časa izrecneje angažirano in se danes tematsko vse pogosteje osredotočajo na medije, ki nas zasipajo z informacijami, med katerimi marsikdo ne razlikuje več med uporabnimi in resničnimi ter tistimi, ki našo notranjost samo smetijo, tako kot naše okolje onesnažujejo in ogrožajo tudi raznovrstne plinske cevi, skozi katere danes že malone dihamo ali se po njih celo 'pre- hranjujemo', tako kot bela deklica na sliki. V znamenju tehnoloških sprememb se novih prijemov elektronskih medijev vse pogosteje poslužujejo tudi sodobni ustvarjalci, slikar Uroš Weinberger pa si je svoje opozorilo za- mislil s klasičnimi sredstvi oljnega slikarstva, kot bi dokumentarno upodobil fantazijsko zamišljeno realnost in idejo slike prevedel v prispodobo, v kateri opica zagotovo nima pomena umetnosti kot posnemovalke na- rave, kakršno srečamo pri Michelangelu na ozadju Sužnjev, pa tudi ne simbolizira opi- čje stupidnih veljakov kot pri slikarju Jožetu Ciuhi, ampak predvsem nakazuje smer evo- lucije, ko lahko vse bolj izpopolnjena tehno- logija pristaja tudi v opičjih rokah. S tehnološko napravo, sodeč po motivu sli- ke, se lahko ubada že vsaka razvneta 'opica', kar najbrž pomeni, da tehnologija prodira in dominira tudi na najnižji duhovni ravni, kakršno pojijo sodobne informacije, po- sebno vsakršni mediji. Med tovrstnimi na- pravami je očitno najprej prevladal in prvi osvojil ljudi (tudi ljudi kot opice) mobitel. Sam ga na srečo še vedno nimam, spomi- njam pa se, kako je že pred desetletji na satirah, karikaturah in duhovitih slikah, naslikanih za nekdanji trienale humorja in satire Aritas, nekdaj kot osrednja tema o vseobvladujočih življenjskih pripomočkih, ki so nam na novo začeli krojiti življenje, izstopal prav brezžični telefon. Ta naprava je do danes postala tudi že tako 'pametna', da lahko nadomešča razmišljanje in nas nenehno informira ter zasipa z vsem mo- gočim, kar nam lahko uspava in poplitvuje duha, dušo in um. Skozi telefon se danes oglašajo informacije s svetovnega spleta ter poplava vsakršnih podob, tako da je tele- fonsko okno v svet, v kakršno slepo strmi uboga deklica, do danes preraslo že v vse- mogočen pojav, od katerega postajajo ljudje Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Skozi telefon se danes oglašajo informacije s svetovnega spleta ter poplava vsakršnih podob, tako da je telefonsko okno v svet, v kakršno slepo strmi uboga deklica, do danes preraslo že v vsemogočen pojav, od katerega postajajo ljudje vse bolj odvisni, morda celo prepričani, da s tem vse bolj obvladujejo vse na svetu, četudi so v resnici le vse bolj manipulirani, obvladovani in nadzirani. vzgoje Področja Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 45 vse bolj odvisni, morda celo prepričani, da s tem vse bolj obvladujejo vse na svetu, četudi so v resnici le vse bolj manipulirani, obvla- dovani in nadzirani. Taka spoznanja pa se na zelo različne načine vse bolj razkrivajo tudi skozi umetnost. Kritična zavest ob takih spoznanjih se kaže tako v bolj 'digitalno' obarvanem formal- nem načinu kot z njim sprijetem motivnem sporočilu tudi v drugih, zlasti poznejših Weinbergerjevih delih, od katerih si jih ne- kaj lahko ta čas ogledamo na razstavi no- vejšega slovenskega slikarstva v ljubljanski Moderni galeriji. Razstava že z naslovom Čas brez nedolžnosti kaže na to, kako je da- nes svet kontaminiran in ogrožen, četudi je na njej izjemoma tudi kaka podoba čiste deviške lepote, dojete ob neokrnjenosti na- rave; sicer pa ljudje blodijo po svetovnem zemljevidu brez samozavedanja in smisla. Motivika na Weinbergerjevih slikah sooča ogrožene ljudi in sodobno stolpničarsko ci- vilizacijo, vse na njih pa, četudi je v osnovi zasnovano v realni prepričljivosti, utripa podobno, kot utripajo podobe na ekranu, in tako učinkovito zrcali percepcijo sodob- nega časa, kakršno nam vsiljujejo digitalni mediji. Nad ljudmi, ki se kopljejo v svetlobi nekakšnega bazena pred velemestom, ki jih odtujuje od njihovega bistva, letijo droni, elektronske naprave, ki z nevidnimi očmi vse nadzirajo in najbrž sugerirajo tudi ne- nehno nevarnost, nanjo pa pri umetniku poleg značilnega 'cunamija' pogosto opo- zarjajo tudi plinske maske. Spet na bolj ekološko angažiranih slikah na razstavi vidimo svet, ki ga ogroža in v teme- lju spreminja industrijska 'estetika' orjaških cevastih napeljav in vsakršnih prometnih naprav. Pomenljivo pa je, da tovrstne podo- be, pri tem ko polemično ali kako drugače kažejo na prevlado elektronike in posegov v naše življenje, spričo sicer prevladujo- čih likovnih instalacij in računalniškega ustvarjanja vendarle na novo izpričujejo neuničljivo veljavo dosedanjega slikarstva v klasičnih ali tradiciji prilagojenih tehnikah. Táko slikarstvo še vedno temelji na osebni percepciji in ustvarjalnem procesu, ki pre- vaja umetnikovo doživljanje in komenti- ranje sveta z neposrednim dotikom platna prek ustvarjalne roke in ne le prek brezču- tnih elektronskih posredovalcev. Oznanjanje smrti slikarstva, ki so jo napo- vedovali, tako kot konec zgodovine in po- dobno, je že spričo takih del nesmiselno. Gotovo se, tako kot vsak čas, tudi v današnji likovni umetnosti zrcalijo sodobne tegobe in tehnološke novosti. A umetniki se lahko nanje odzovejo povsem različno: lahko jih že v načelu zavračajo, si jih ustvarjalno pri- lagodijo, tako kot si je Uroš Weinberger na novejših slikah računalniške učinke svetlo- be na ekranu, ali jim nasedejo, da zasvojijo tudi njihovo zavest. Samostojni ustvarjalci pa izhajajo le iz lastne dojemljivosti, ne iz propagiranih doktrin. O nevarnostih in značilnostih sodobnega sveta lahko raz- mišljajo tudi povsem stvarno, a hkrati nav- dihnjeno ali duhovito, kot to počne s svojo asociativno povezavo strmeče deklice ob telefonu in rjoveče opice slikar Uroš Wein- berger, angažiran umetnik, ki je z vsem svo- jim dosedanjim ustvarjalnim delom v zanj vse bolj 'deplasiranem' današnjem svetu deklarirano zavzet predvsem za odrešenje človečnosti pred odprtim breznom zgolj v tehnologijo verujočega barbarstva.