345
Svojemu plemenitemu prijatelju
dr. Etbinu Henriku Costi
v hvaležen spomin. *)
His life was gentle; and the elements So Hiix'd in hini, that Nature miglit stand up, And say to ali the world3 This was a man! Shakespeare, Julius Caesar. Venec v zahvalo  dolžno otožen brezkončno pokladam
Tebi na rako v spomin, blagi slovenski bojnik. Britko občuti bolest brez konca ljubeča Te duša,
Kteri ostalo ime Tvoje sveto je vsegdar? Tvoje, prijatelj, ime ? katero i mnogim Slovenom
Vedno ostane drago, dokler jim vtriplje srce', Lčt sem Te mnogo poznal in rečem,   poznal sem človeka ,
Cegar značaj je pošten, vedno je bil si jednak. Drugo slavi Te pero, Slovenom poroča o Tebi, Jaz le  to naj  povem: Ti si prijatelj bil moj. V prvi mladosti, ko znal za pota še nisem v bodočnost, Našel vodnika sem vže v Tebi,  učeni Sloven.
*) Meseca oktobra t. 1. je minolo ravno dvanajst let, kar sem bil izpoznal dr. C o sto. Ker je bil 19. dne t. m. njegov god, naj služi moja pesem v obnovljenje njegovega spomina pri Slovenih in v znak moje prijateljske   hvaležnosti.
Tvoje besede modrost ljubezen mi vnela do doma,
Ti si me prvi učil: slehrn je človek ti brat. Nagla je rada mladost, izkušenj pogreša življenja,
Ti si brzdal mi krepost mojo duševno skrbno. Videl v otožnih si dneh, v veselih si videl me dnevih,
Zvest si mi bil tolažnik,  mojo si množil radost. Ako vpadal mi up na potu je s trnjem posutim,
Ako je dušna krepost meni slabčla kedaj , Ti si prišel in dejal: prijatelj, pogumnost ohrani,
Skoro potihne vihar, solnce prisije svetl6! Tvoje besede zvend mi vedno po vžaljeni duši,
Da-si je vmolknii Tvoj glas, temni zakriva Te grob. Koliko vže izpoznal za Toboj  slovečih rojakov
Jaz sem, a Tebe nigdar, zabil ne bodem, nigdar. Ko si zatisnil oči, slavili so Tebe  Sloveni,
Z venci zasuli Ti grob, glasen zavzdignili jok, Vencev so rože  suhe',  otrli solze so čestilci,
Meni se nova budi toga in silna bolest, Kedar se na-Te spomin v ostavljeni duši probiija
Ter promišljujem, kaj  Ti meni in rodu si bil. Vendar tolažbo imam,  slavili Te bodo zanamci
In spominjali zvesto Tebe se, Tvojih zaslug. Kar si me nekdaj  učil, z veseljem sedaj  izpoznavam :
Istina bila je zgolj, hvala Ti bodi na vek ! Tebi se duh oproščen  telesa raduje v višini,
Na-Te do konca jaz  dni v srci ohranim spomin !
Jo s.  Cimperman.