O zvitem krojači
                      (Narodna pripovedka; priobfeil F. G. Podkrimski
ek oče je imeL tri sine.   Starejša dva sta sovražila najmlajšega ter ga ob-sipavala z vsakojakimi psovkami.   Dolgo časa  trpi mlajši potrpežljivo  tako ravnanje.   Ko sta ga pa začela brata celo pretepavati,  tedaj se poslovi od svojega sivega očeta,  poveže v eulico krojaško orodje  ter se napoti ,,s trebuhom za kruhom."
Po celodnevnej hoji pride vže v trdej noči do neke vasice. Stopi v prvo hišo in poprosi prenočišča. Prijazni kmet ga rad vzprejme pod streho, češ, da lahko več dnij ostane pri njem ter mu popravi in zašije staro obleko. Krojač ostane pri kmetu.
Bilo je vroee poletje in gosti roji muh so brenčali šivajočemu krojaču okolo glave. Posebno pri jedi so mn delale nadležne muhe veliko sitnostij, ker so ran cepale vedno  v  skledo.   Ko je nekega  opolndne jedel kislo mleko in krompir v           m
oblicah, padlo mx\ je nekaj jedi iz nerodne lesene žlice na mizo. To so bile gosti          I
—~< 116 >¦• —
muh se je valjalo. Vesel jih začne preštevati in glej — bilo jib. je ravno petdeset. Da bi ne pozabil tega števila, zapiše si zadaj na svojo suknjo številko: 50. — Cez nekaj dnij poide delo pri kmetu iu krojač odkoraka dalje. Vroče solnce mučilo ga je vso pot. Blizu nekega raesta pade onemogel v suh jarek ter prespi ondu vso noč.
Visoko je vže stalo solnee drtigega dne, ko je po poti prijahal kralj tiste dežele ter ngledal spečega krojača v jarku. Ker si ni vedel razložiti števila 50 na njegovem hrbtu, ukazal je jednemu izmej slug, naj pokliče zaspanea.
,,Kaj pomeni ona številka na tvojem hrbtn?" —• vpraša kralj krraežljavega krojača.  ,,Se li mar ne ustrašiš petdesetih?"
,,Ne, ue ustrašim se jih ne! Z jednira udareern, — da, vi ne veste, kakšno valjanjo in brcanje je to bilo!" odreže se krojač.
nTak junak si tedaj! Eavno prav; idi z menoj, zelo te potrebujem. Divjega prašiea mi bodeš ukrotil, ki mi je vže več Ijudij razmrcvaril."
KrojaSek gre za kraljevirui strežaji y grad, kjer so mu dali jesti in piti.
Takoj uaslednje jutro pošlje ga kralj v bližnji gozd. Ko se je krojač boječe oziral po prašiču, pripodi se za njim nakrat velikanska zver. Krojač iiaglo teee v malo kapelico, ki je stala tik goščave. Kapelica je imela železna vrata in dvoje nizkib oken. Komaj zapre krojač za seboj vrata, vže prilomasti prašie ter divja okolo kapelice. Plašno tišči krojač vrata in trepetaje pričakuje, kaj se bode zgodilo. Kar se pokaže na oknu odurna glava prašičeva. V strahu smukne sedaj krojaček ven; v istem trenotkn pa skoči prašič v kapelico. Krojač videč, da ima prašiča ujetega, zapabne brzo vrata ter postavi na vsako okno velik kamen. da bi inu zver ne ušla. Potem ponosno korači nazaj v mesto.
Ko ga kralj vpraša, je-li kaj opravil, odgovori krojač: nHra! tacega maeka ne bi! Ko nie je ugledal, bežal je v gošCavo, a jaz sem tekel za  njirn. zgrabil ga za rep. vlekel nazaj iu ga zaprl v kapelico. Ondu je sedaj."
Kralj pohvali krojača, rekoč: ,,Ker si tak jnnak, pa mi ukroti še roparja, ki stanuje sredi gozda v velikej graščini. Ves je železen; njegov meč pa tehta sedem stotov. Oe mi onega divjaka konfiaš, dam ti svojo bčer za ženo."
Takoj obljubi krojač storiti, kar mu je veleval kralj; v srcu si pa misli: nZvijača mi bode vže pomagala iz stiske!"
Ko pride drugega dne zgodaj blizu gozda, zapazi, kako je planila kanja na drobnega skorjauca, Urno priskofii in reši ubogo živalico iz krempljev. potem pa jo dene v žep, da bi se ogrela.
Še le pozno popoludne dospe do oddaljenega gradu. Eopar sprehajal se je ravno pred njim. Predrzni krojač ga takoj ogovori: ,,Moj kralj mi je ukazal, naj se s teboj posknsim."
nPrav!" zasmeje se porogljivo ropar. nKer pa vidira, da nimaš orožja, ho-čeva drugače poskusiti svojo moč."
Nato vzame v roko kamen ter ga stisne, da se je kar pokadilo. Premedeni krojač pobere tudi kamen, pa ga skrivaj spusti v žep, odkoder potegne kosec sira, ostanek popotnice. Tega krepko stisne in glej! — mleko se je pocedilo. Zelo se začudi temu ropar, a ne reče niti besedice. Pobere pa zopet kamen ter ga zaluči naravnost proti nebu. Še le za dve uri padel je kamen zopet na tla. Isto učini tudi krojač. A mesto kamena vrže v zrak skorjanca, kojega je nosil dotlej v žepu.
—**< 117 >¦—                     *
Ptič vzleti naravnost v višavo ter jima naglo zgine izpred oeij. Cakata ga do mrafca, a nkamena" le še ni bilo nazaj.
Osraraoeeni ropar povabi tedaj svojega tekmeca v graščino, da ondii prenoči. Po večerji Ieže krojae na železno postelj za velikimi vrati, a ropar se odpravi v gorenje nadstropje. Tara že nekoliko tasa ropoče. potem nastane tišina po vsem gradu. — Zviti krojač ue raore zatisniti niti za jedno sekundo očij. Boji se namreč roparja, kateremu ne zaupa. In res vstane ropar po noči ter pride doli, a krojač počene pod postelj. Ropar ndari v tem z mečem po postelji, da jo razeepi na dva dela.
nNii, kaj pa je?" vpraša zaspano krojač.
,,Nič!" odgoFori ropar in začuden otide.
Za dve uri pa se priplazi ropar zopet po stopnicah, da bi zavratno umoril irojača. Sedaj skoei krojač k vratom, da bi mn ušel. Xo ropar sliši, da sknsa vrata odpreti, steee urno doli po stopnicah, toda dolgi meč zamota se mu mej nogi, da se izpotakne. Z velikim truščem pade po kamenitnih stopnieah ter se takoj ubije.
Krojae, to fiuvši, ukreše ogenj, da bi videl, kaj se je zgodilo. Strah ga obide, ko ugleda svojega sovražnika v krvi; a vender se mu prav zdi, da je Bog končal tega hudobneža. Hoče mrtvecu odsekati še glavo, toda težkega meča niti privzdigniti ne more. Odreže torej roparju glavo se svojim nožičkom ter jo vzame su seboj v mesto.
Vesel mu prihiti kralj naproti.
,,Ta velikan," začne pripovedovati krojač, Mhotel se je igrati z menoj. Ko me je ujezil, tekla sva parkrat okolo gradii, potem pa mi je spak ušel v vežo. Dohitevši ga na stopuicah, pograbil sem ga za vrat ter ga vrgel ob tla. Potlej sem mu vzel tisti nožiček.  ki tehta menda sedem stotov ter mu odsekal glavo."
BKralj povabi sedaj junaka-krojača na svoj dvor, da bi bil prvi za njim. Krojae pa opomni kralja obljube. V zadregi je seveda kralj zaradi tega, a zagotovi mu, da mu bode dal hčer v zakon, kakor hitro zvrši še jeden čin.
Na raeji se prikaže sovražnik, in kralj pozove krojača, uaj ide pobit sovraga. Krojač nabere nekaj vojakov ter se poslovi pri kralju, ki mu je podaril iskrega konja. Nevajen jezdarenja, pada krojač vedno raz njega. Ukaže tedaj, naj mu zve-žejo nogi pod konjskim trebuhom, potem oddirja so svojimi junaki v boj. Mej potom prijaha mimo sv. križa. Tam ustavi konja, oklene se sv. razpela ter gorko prosi Boga, da bi mu dodelil slavno zmago. Kar zdirja konj dalje in krojač izpuli slabo postavljeno znamenje čisto iz tal. Takrat pa mu pride na um, da se hoče Bog sam vojskovati na njegovej strani. Lepo se torej zravna in postavi križ pred-se na konja. Ko so sovražniki ugfedali krojača s križem v roki, začeli so upiti: ,,Bežfmo, ' sain gospod Bog gre nad nas!" — in izpustili so se v beg a krojač za ajimi.
Z  veliko  slavo  sprejel je kralj zmagovitega krojaea,  dal mu svojo hčer in napravil veliko pojedino.   Po njegovej srarti pa je postal krojač sara kralj,  ki je      ^ potem srečno kraljeval do svoje pozne smrti.                                                                 9