PALČKI POLJANCI Slike in besedilo napravi l E.KREIDOLF preloži l O.ZUPANČIČ Založi l v Ljubljani Palčki Poljanci . Za velikim gozdom so živeli s svojimi otroki in kobilicami palčki Poljanci . Prav prvi solnčni žarki so sijali na strnišče; kar se odpro nastežaj duri palčevske hišice, in vse, staro in mlado, priskače ven, se umije na bistrem vodnjaku, se počeše in poskakuj e veselo v zlatem solncu. Oče pogleda,' kako bo z vremenom, mati ropota po kuhinji : pripravlja zajtrek. Nato zakliče skozi okno: „Jest!” in vsi palčki lete, kar se da, zopet v hišico — zajtrkovat . Na hiši pa sede zelene kobilice, šume in hrustajo visok o travo po strehi. Lepo nedeljo izzarana je sijalo solnce zopet tako zlato , nebo pa je bilo že tako sinjé . Pa pravi oče palčkov Poljance v svojim sosedom : „Kaj menite — da se danes kam potegnemo? ” „Kakopa,” mu pritrde takoj vsi, „le popeljimo se kam; o tako lepem vremenu ne moremo doma ostati .” „Kajpada, danes se kam popeljemo! ” Skoro so sedeli na vozovih in juhé, je šlo med kamenjem in med zelmi preko loke z zvonicami ' in preko rumenega hribovi tega strnišča', k kumom in kumicam onkraj travnika . Ti so jih sprejeli z obema rokama, kajti praznovali so ba š veliko svatbo. „Zdravo!” so klicali od daleč prihajajočim -gostom, vihtel i so špičaste kapice, hiteli so jim z veselim krikom nasproti , vzdignili palčevske gospodične v visokem loku z voz in odskakali z njimi na zabavišče. Tam je bila poroka pravkar končana. Še so stali palčki okoli ženina in neveste. Vse je bilo zelo nagizdano. Najlepša pa sta bila ženin in nevesta sama. Nevesta bela ko sneg z zelenim venčkom preko čela in zlatim prstanom na prstu . (Podaril ji ga je bil ženin v znamenje večne ljubezni in zvestobe .) Ženin v modri encijanovini z rudečo rožo v gumbnici . Narahlo je potegnil nevesto starišem iz rok . Bili so žalostni in veseli hkrati. Žalostni, ker so se morali ločiti od hčerke in veseli radi njene sreče. Potem pa v dolgi vrsti na ples! V smaragdni rotundi, okrog velikega luninega krajca, j e bilo že vse živo. Črni palčki krtinci so stali po robovih in prebirali harpe. Sladke melodije so plavale po mehkem ozračju, in v lični h krogih so se zasukali pari, poročenca naprej . „Prosim, lepe gospe in gospodje,” je rekel vratar gosto m in se je nizko poklonil, „kar noter! Takoj vas povede ženi n na ples.” In ko se je tako zgodilo, so zazvenele zopet harpe; palčki so prijeli svoje plesalke, se zibali in gibali in bili vsi židane volje. „Kaj pa ta zapuščena deklica, ki zunaj tako britko joče? ” je vprašal majhen palček, ki je prišel prepozno, ker so mu bile nožice prekratke. „Svojega fanta je izgubila,” je dejal vratar. „Sedaj je čisto sama s svojim psičkom in nima plesalca .” Pa gre mali palček k deklici, govori prijazno z njo dokler je ne potolaži, in potem sta plesala skupaj in sta bila tako dobr e volje kakor vsi drugi palčki . A v pisanem vrtincu plesa sta poročenca nenadoma izginil a in nikjer ju ni bilo mogoče najti. Vsi palčki so bili zelo pre- senečeni. Zdajci pride vratar in pove: „Ljuba moja gospoda, vse je v najlepšem redu! Ženin in nevesta sta bila trudna p a sta šla počivat; le veselo naprej, dokler vam drago; če do zore, meni je prava” In tako so tudi plesali na vse pretege d o ranega jutra. Samo stari palčki Sivci in Sivke so menili, da so že pretrdi in prepočasni za ples. „To je za mladino,” so govorili med sabo; „idimo v gozdno kolibico, tam lahko sedimo složno zase .” V gozdni kolibici je bila velika miza; zanjo so posedli po malih mahovitih stolčkih. Dvornik je prišel, pogrnil mizo z belim prtom in postavil nanjo krožnik z veliko črešnjo . Potem je obdelil še vsakega posebe z brusnico, in palčk i Sivci so jeli sesati in glodati, da je bilo veselje . Vmes so si pripovedovali dogodbice iz starih časov, ko s o bili še sami mladi in so plesali. Muzali so se in gubali čelca; poljubili so se, pozaspali od časa do časa, in kadar so se zope t hipoma zbudili, so se samim sebi smejali . Drugi gostje pa so rojili medtem do mile volje celo božjo noč, skakali so in plesali do ranega jutra in pili malinovec . Naposled so se utrudili tudi najmlajši in vsi zaspani so se odpeljali domov. Palčki Poljanci so prišli s svatbe domov, a kako? Tega š e sami niso prav vedeli . In ojoj : Kaj se je zgodilo! Ves srdit je pritekel sosed k očetu palčkov Poljancev, pokazal proti svoji strehi in kričal : „To so bile zopet tvoje kobilice ! Vsak čas prilete k meni! Do siromaka me bodo še oglodale! ” „Oho!” je vzkliknil oče palčkov Poljancev, „prav narob e je res! Ker je tvoja streha že prazna, letajo tvoje kobilice k meni in se ponoči naskrivoma najedo.” „Tat ti! Ti lažnjivec! Cigan!” sta se prepirala sem in tja in se vedno bolj razvnemala. Žene in otroci so pritekli vsi preplašeni, jokali so in j u strahoma mirili, toda zaman. Palčka sta odcepetala vsak v svojo hišo, osedlala vsa k svojega bojnega konjiča in oddirjala v slepem srdu . „Kaj bo, kaj bo!” so tožile žene in poslale za njima dva stara hlapca, da bi preprečila najhuje . Na strmem griču sta se sestala razkačena jezdeca. Strašno se zapodita drug v drugega, trčita skupaj, da se zakrešejo iskr e in leti pesek po njivi kvišku . Nobeden ne more spraviti drugega na tla; enako .silna sta jahača in konja. Često padeta izmučena v visoko travo, a še in še se vzdigneta in dvoboj s e začne iznova. Stara hlapca sta ju s težavo dojahala; videla sta ljuti boj, klicala sta in branila, kar sta le mogla . Nič ni pomagalo. Z grozo sta se naposled obrnila in odjezdila domov . Šele ko je legel večerni somrak po travnikih in poljih st a povesila borca svoji kopji. Vsa iz sape sta razjahala, sedl a na pobočje griča in se pogreznila v mračne misli. Znočilo se je. Vsa žejna sta trudoma vstala in se spustila po bregu do hladne vode. Mesec je vzhajal nad vodo . Srebrna brvica je šla od njega bo mesta, kjer sta hotel a piti, in sta stala kakor očarana. Mesec je skremžil obraz in čuj, spregovoril je : „Sinoči ves svetal ljubezni sem sijal, bolan in bled nocoj boj vidim pod seboj . Oblak ti najbolj črni, obraz, oči mi zagrni, da več ne zrem zdražljivicev teh! ” Mesec je izginil. Tema se je zgostila. Kakor okamenela sta stala palčka in zrla na nebo, na ono mesto, kjer je ravno kar govoril mesec . Da se je skril veliki zlati mesec radi njiju in da se noč e več pokazati, mogoče nikdar več, to ju je globoko žalostilo. Sram ju je bilo in sama sebi sta se zazdela zločesta in malenkostna. Pa se prvi ohrabri, pogleda potrt druga in pravi : „Pa skleniva mir! Vse pozabiva!” Tudi drugi ne ostane zakrknjen. Podasta si roke. Ta trenotek pogleda mesec skozi razpoko med oblaki, i n bilo je, kakor da se smeje. Palčka sta pozabila na glad in žejo in vse prestane križ e in težave dneva. Samo konjiča sta se še hitro napila iz jezera . Ko sta jezdila molče vštric proti dom, nista mogla pojmiti , da sta se malo prej še sovražila in se do krvi napadala . In glej , namestu kopij sta držala v rokah velike dehteče cvetne sveče ; blestele so se jima nad rameni in srce jima je bilo, da nista mogla spregovoriti niti besedice . Kako lepo je bilo v visokih travnih gozdovih! Bele vešč e so plesale med bilkami, rosne kaplje so se blesketale . Spodaj se je pokazalo palčevsko selo v mirni mesečini. Skoro sta bila doma, ležala v svojih malih posteljah, in v tiho spanje so prišle lepe sanje . Posvetile so v spalnice in kazale vse svoje krasote. Majhni krilatci so se igrali . s srebrno verigo, ki je biserila iz vodnjaka pred hišo. Mesec je stal na nebu v ognjenordečem žaru in črne pošasti so se pršile pred njim v zrak in par. Kobilice na strehi pa niso zapazile ničesar. Smrčale so in spale do jutranjega solnca .