O OBLAKIH Z oblaki je stvar taka: nikoli se jih ne nagledaš, najsi so jutranji ali večerni ali sivi zimski ali beli poletni ali divje bežeči pomladni ali pa so na čistem jesenskem nebu nekaj, kar samo slutiš. Oblaki na naši Zemlji so pač taki, da so lahko naša čudna bežeča usoda in čudna bežeča domovina. Nalahno se spreminjajo, bežijo v daljave, čudno neulovljivi kakor življenje. Jasno se svetijo v daljavi, a ko si na gorskem prelazu sredi njih, ti od njih ne ostane v roki niti toliko kot od dežja. Kdaj je človeku čas umreti? Ko lahko reče: Oblaki? Vseeno mi je, ali jih vidim še kdaj ali ne. 239 Ervin Fritz DEDIŠČINA PO MAMI Zdaj si umrla. Zapustila si mi - mene. A ne samo moje telo, vse mogoče me priklepa nate. Ne le skupna leta, ne le tvoja ljubezen, ne le tvoje poštene in prijazne roke, ampak celo take reči, kot so te moje zelene volnene nogavice, ki si mi jih spletla, ali skrivališče sladkarij za tvoje vnuke, moje otroke. In danes, ko sem žalil rože, sem opazil, da si še malo, preden si odšla, privezala mojo najljubšo in najbolj občutljivo rožo z rdečo prejico k opori. ZAPIRANJE VRAT Izgubil sem mamo. Njeno stanovanje je treba izprazniti, nanj čaka mlada družina, nestrpno. Iz stanovanja vlačimo mamine stvari - moje otroštvo, mojo mladost. Ko je vse prazno, se poskusim spomniti na kaj lepega ... Nekoč sem se v kopalnici tuširal. Moja pokojna žena, tedaj moje dekle, je prišla na obisk in vprašala mojo mamo, kje sem. Moja mama je rekla, tušira se. Moja odločna punca je rekla, prav, grem ga pozdravit. Prišla je v kopalnico, slekla obleko, stopila naga na rob korita, me zarotniško pogledala in se zarotniško ljubila z mano pod šumečim tušem, popolnoma pripadajoče, radostno ... Tega se hočem spomniti, zdaj, 240 241 Pesmi ko sta moja ljuba in moja mama, ki je bila blaga do velike ljubezni, obe mrtvi, zdaj, ko za zmeraj zapiram ta vrata. UDOMAČITI SMRT Udomačiti smrt je pa tudi pomembno, da ti je iz roke, da zahrza na ukaz, da te varno nosi pod oblaki, da se je tudi tvoji otroci nehajo bati, da rečejo, ata je z njo na pertii, da ne rita kar tako za zabavo, da ne straši ponoči, ampak potegne tvoj voz onkraj, krepko, po starodavni kmečki navadi, ko je pač treba potegniti. GAZELICA Pa ti bo prav hudo hudo pa nekajkrat še dihneš za slovo, pa bo. Pa v trugo te lepo zabijejo pa gor na britof poneso, pa bo. Pa v tvoj spomin še nekaj spijejo pa se razidejo v temo, pa bo. Pa zvezde ti na grob posijejo, da ti bo spodaj manj tesno, pa bo. Pa bo, kot da te nikdar ni bilo. MINIMALNI PROGRAM Slovenci nismo imeli v vsej svoji zgodovini še nobenega slovenskega kralja, še nobenega slovenskega papeža, niti slovenskih baronov nismo imeli, nobeden naših nam ni zares vladal, kaj šele, da bi vladal drugim. 242 Ervin Fritz Že več kot tisoč let smo mutasti hlapci. Kar se zavedamo svoje zgodbe, brez besed služimo. Naši davki so zidali beli cesarski Dunaj, rdeče republikanske Benetke in zidajo sivi komunistični Beli grad. Ti, ki nas strižejo, nas tudi novačijo in nam puščajo kri. Nihče pa še ni nikoli plačeval davka Ljubljani. In Ljubljana tudi še nikoli ni novačila v drugih deželah. Slovenci smo čreda. Okrog nas strižci in nemalokdaj klavci. V vsej svoji dolgi zgodovini smo imeli samo štiri kratka leta svoje brigade. Za večje prekletstvo rdeče in bele. Pesnik, ki ga sicer ne cenim, je izrekel resnico. Smo prehlajen predmet zgodovine. Edino, s čimer se lahko hvalimo, je to, da še smo. Pod to ne bi smeli. VPRAŠANJA Kaj smo se znašli Slovenci v Jugoslaviji kot v pasti? Če ne izpljunemo zlatnika, nas bodo pokropali kot podgano? Bodo posadke, Jugoslavije - v - malem, strahovale moje ljudi? Bodo stalin - pravoslavci streljali po ljubljanskih ulicah? Nam bodo jugogenerali dajali po buči in nam strojih kožuh? Nas bodo stresli iz hlač, nas pacificirali, nam navili policijsko uro? Nam bodo odgnali in pobili pesnike, župnike, inženirje, nas obglavih? Nam bodo naselili na Sorsko polje svoje odvečne Albance? Nas bodo kolektivno jugoizirali? Nas bodo napravili za manjšino v lastni deželi? Nam bodo dozirali slovenščino s pipeto kot pri vojakih? Nas bodo do kraja osiromašili, nas bratsko objedli do belih kosti? Nas bodo osrečevali tako dolgo, dokler se v sreči ne zadušimo? 243 Pesmi SLOVENSKI Slovenec sem. To se pravi, vem, kaj je za Slovenca nevarno. REFLEKSI živeti po slovensko, je, živeti gasilsko, protipožarno. V izogib katastrofam vse načrtovano, iznajdljivo urejeno, velikopotezno, a pametno, široko, a pametno. In staroversko pošteno. Judovsko zagrizena obramba posameznega svobodnega človeka. Vsak je sam svoj in šele tak za naš dom primerna opeka. Svoboda posameznika, jemana kot pogoj za svobodo vseh. Greh zoper svobodo posameznika kot najhujši greh. Ne glede na meje imeti za svoje vse svoje ljudi*in kraje. Z užitkom in ponosom govoriti ta mili jezik. Čuvati običaje. Čuvati svoje hčere in sinove, da jih smrt ne zmami. Zagrizeno vztrajati pri življenju, da se ne obsodimo sami. Gojiti upanje. Živeti trdoživo, radoživo in stvarno. Vedeti, da je živeti po slovensko za Slovence primarno. To pa pomeni brez ognja v strehi, protipožarno, najsi je stoletje, ki nas zapušča, še tako viharno. MATEJU Peli smo za teboj: Dokler tu so brigade, BORU i^ nam Zemljo ukrade? Zdaj nas strahuje starejši brat, mi pa brez brigad. BOGOSLOVJE Začne se s sprehodom: nič ni nedolžnega. Koliko mravljic, deževnikov, hroščev - nedolžnih bitij - sem polomastil in potacal, ko sem nedolžno tekel v zeleni dan? Koliko muh, bolh, komarjev in klopov, brencljev in os sem stisnil in stri in pobil v svojem življenju? Če je kje bog in tehtanje del po smrti, bodo vsi ti insekti pričali zoper mene, pa tudi telički, prašički in piske, ki so umrli zato, da bi jaz lahko jedel obaro. Zamislite si šele vse te uboge kuhinjske muhe, kaj vse bodo v tragičnih trumah brenčale bogu na uho. Ker, če bog je, je vse živo enako pomembno. Pa celo, če ga ni. Bitje je bitje, vsako ima svojo edinstveno bit. In če kdo ubija, mu ne vidim rešitve. Ko torej iščem, kdo se lahko reši, ne vidim nikogar. Niti Jezusa samega. Recimo, da je glede kuhinjskih muh, komarjev in brencljev in mravelj pač pazil in da je stisnil kako zares prenadležno uš, ko je pač gledal stran in se zato kot bog - in to šteje - ni videl, kaj pa, ko je izganjal trgovce iz templja? Koliko grlic in jagnjet in malih zajčkov naprodaj so potacale iz templja bežeče kramarske noge? Rečemo torej lahko, celo bogec ubija. Sam naš največji prijateljček Jezus, ki je od vsega, kar je, najbolj blag, je morilec. celo Jezus, naš bogec! In če je on, zakaj ne tudi drugi? Tigri in jastrebi, Stalini, Hitlerji in vsi drugi? Saj je moritev, kot kaže, v naravi sveta. V tem našem svetovnem redu je nekaj najbolj normalnega, da se že vso zgodovino usodno srečujeta nož in vrat. Mogoče pa to ni tako osupljivo? Mogoče pa je to božja volja? Kdo pa ve, v čem je smisel celote? Mogoče pa s svojim lomastenjem po stezici delam nedolžnim mravljincem uslugo? Iz tega sledi, da Hitler in Stalin in drugi morilci tudi niso pošasti. Pošiljajo pač soljudi v obljubljeno najbolj vzvišeno blaženost, v božje naročje, in to na tekočem traku, ekspres priporočeno. Kdo je torej bedak, ki se razburja nad nožem? 244 Ervin Fritz 245 Pesmi Kdo govori o umoru? Bogec, če je, in mnogo jih pravi, da je, vrti svoje stvarstvo v neprenehnem smrtnem vrtincu. To je ta božja iznajdba, smrtni vrtinec: iz nič te posrka, te malo vrtinci in spet zavrtinči v nič. V tem vrtincu ne moremo pametno urediti svojih odnosov ne s Hitlerji ne z mravljinci. Ne moremo se rešiti umora.