DR. JANEZ GRAD
ČMRLJI V SLOVENIJI - CRNORDECI ČMRLJI
(Megabombus ruderarius in Pyrobombus lapidarius)
Čmrlje imamo radi, ker so koristni kot čebele, prijetnega sodčkastega videza, ker je njihovo brenčanje pomirjujoče in miroljubno, pa tudi zaradi lepo obarvanih dlačic, ki pokrivajo njihovo telo, Črn čmrlj z rdečim zadnjim delom zadka oziroma črnordeči čmrlj, ki nam spomladi prileti naproti, nas veselo pozdravi in nas prebudi iz zimske otrplosti. Res je lep. Ker pa so zimo pre-
živele le prejšnje leto izlegle matice, ki so precej večje od delavk, je to mlada matica. Zato si jo lahko dobro ogledamo in tako dojamemo vso njeno lepoto.
Takšni čmrlji, torej črni z rdečim zadnjim delom zadka, so tudi Mb. ruderarius in Pb. lapidarius. Tako kot se s starostjo spreminjata barva in gostota las pri ljudeh, svoje pa doda tudi sončno obsevanje, se s starostjo
in vrsto spreminja tudi rdeča barva dlačic na zadku čmrljev v oranžno, bledo do iumenooranžno in celo bledo-rumeno; število dlačic pa se s starostjo tudi zmanjšuje, torej lepota bledi.
V	Sloveniji poleg že omenjenih dveh vrst živi še več drugih vrst črnordečih čmrljev, na primer: Alpigeno-bombus vvurfleini, Confusibombus confusus, Bombus so-roeensis, Bombus mendax, ki jih omenja Jenič (Jenič, 2003), in morda še B. alpinus helleri ter B. culluma-nus, ki ju k temu seznamu dodaja von Hagen (Hagen, 1994). Med seboj jih na splošno ni mogoče ločiti že kar na prvi pogled, zato največkrat ne bomo gotovi, katero vrsto čmordečega čmrlja smo pravzaprav videli. Ker večina teh živi predvsem na više ležečih gorskih območjih nad 1000 m nadmorske višine, bomo niže naleteli predvsem na vrsti Mb. ruderarius (pod 2200 m) in Pb. lapi-darius (pod 1300 m) - glej v: 1 lagen, 1994. Ker pa se tudi pri maticah čmrljev B. pratorum občasno pojavlja čmordeča različica, lahko to zamenjamo z matico Ml), ruderarius, ker sta približno enako veliki in imata obe visoko zveneč ton brenčanja. V Razpredelnici 1 podajam nekaj pomembnih prepoznavnih znakov in razlik med tema vrstama čmrljev.
ČMR1JI MEGABOMBUS RIJDERARIUS iščejo in gradijo gnezda na površju, najraje na odprtih travnikih, z deteljo posejanih njivah in redko posajenih sadovnjakih. Njihova gnezda najdemo na površinah, ki so obsijane s soncem. Zanje je pogubna uporaba težke strojne opreme pri košnji. V uspešni družini je na vrhuncu raz-
voja 50 do 100 delavk, vendar pa tako močnih družin vse od moje mladosti, torej od 1940-1950, nisem več našel. Očitno jim niso bila po godu tudi razmeroma mokra in hladna poletja v drugi polovici dvajsetega stoletja.
Na ravninskih območjih so postali redki.
V	letih 1997-2003 sem prvo mlado matico opazil 29. 3-, H. 3-, 4. 4., 7. 4., 7. 4., - , 24. 3., odvisno od vremena; leta 2002 nisem opazil nobene. Odvisno od tega, kdaj je bila prva košnja, pa sem (na pokošenem travniku) našel že razvite družine 27. 5. in 27. 6., 31. 5., 13. 6., - , - , - , 8. 6. in II. 6., vendar v letih 2000, 2001 in 2002 nisem našel nobenega gnezda. Po dve družini sem našel v letih 1997 in 2003. Opazovani travniki ležijo v vzhodnem delu občine Dol pri Ljubljani.
Na pašo letajo delavke navadno tudi po več 100 m daleč od gnezda. Pri tem se dvignejo po več metrov visoko nad travnike in tako postanejo pogost plen srakoper-jev. Priljubljena paša so jim cvetnice, kot so mrtva kopriva, rdeča detelja, bela detelja, vrbovec, glavinec, ga-bez, negnoj, grašica, nedotika, veliki lučnik (papeževa sveča). Čmrlji Mb. ruderarius sodijo med tako imenovane »pocketmaker« čmrlje ali »žepkarje« (Grad, 2003). Življenjska doba družine je srednje dolga; zelo se razvijejo junija, že avgusta pa družina umira. V tem obdobju se izležejo in oplodijo tudi mlade matice, in ko se še dobro nahranijo, odletijo na prezimovanje.
Če na pokošenem travniku najdemo razkrito gnezdo, ga zavarujmo (prekrijmo) z manjšo mrežo proti volu-
Razpredelnica I: Prepoznavni znaki čmrljev Pb. lapidarius in Mb. ruderarius
	Pb. hijndarius	Mb. ruderarius
Matica:	- Je velika (20-22 mm),	- Je manjša (16-18 mm),
	- ima globok ton brenčanja,	- ima zveneč in visok ton brenčanja,
	- išče gnezdo v zemlji (v mišjih luknjah), stika okrog hišnih oken in poslopij,	- išče gnezdo v travnati ruši na travniku,
	- čas iskanja gnezda je marec-april,	- čas iskanja gnezda je marec-april
	- oprsje in prvi trije obročki zadka so	- oprsje in prvi trije obročki zadka so
	poraščeni s črnimi dlačicami, preostali	poraščeni s črnimi dlačicami, preostali
	trije obročki zadka pa z rdečimi,	trije obročki zadka pa z rdeče-rumenimi,
	- dlačice ob koških na zadnjih nogicah	- dlačice ob koških na zadnjih nogicah
	so črne.	so rdečkaste (težko opazne v letu).
Delavka:	- Velika je 12-16 mm,	- Velika je 9-16 mm,
	- po drugih znakih je podobna matici.	- po drugih znakih je podobna matici.
Samček:	- Dodan je mmenkastobel pas dlačic na	- Dodatno ima na hrbtu oprsja pri glavi
	hrbtu oprsja pri glavi.	belorumen pas dlačic ter šopek belo-rumenih dlačic na čelu glave, prvi trije obročki zadka pa so belorumeni.
Gnezdo:	- Praviloma je v zemlji (pod površjem).	- Je na površini, tj. na travniku, v sadovnjaku.
Razpredelnica 2: Opaženi čmrlji Pr. lapidarius v letih 1997-2003
Leto	1997	1998	1999	2000	2001	2002	2003
Prva matica v naravi Prva matica v panjičku Prva delavka v panjičku Prva mlada matica v panjičku	29. 3.	8.	3. 9.	5. 31. 5. 26.7.	21. 3. 24. 3. 16. 4. 20. 6.	18. 3. 8. 4. 29. 4. 4.7.	23.	3. 24.	3. 18. 4. 30. 6.	24. 3. 31. 3. 22. 4. 6. 7.	28. 3. 19. 4. 18. 5.
barjem, veliko približno 3 dm x 3 cim. Mrežo pritrdimo s štirimi ali več paličicami. Najbolje je, da to opravimo zvečer, da si bodo delavke naslednji dan laže zapomnile spremembo okolja okoli gnezda. Če pa jih vendarle moramo ogrebsti, je za ta namen najprimernejša škatla iz lepenke. Postavimo jo na toplo, vendar ne na mesto, ki bi bilo preveč osončeno, na primer na okensko polico. Med ogrebanjem, pa tudi sicer, je matica zelo razdražljiva in hitro zapusti družino, tako da je ta potem brez vrednosti. Ker se tudi delavke zelo rade in vztrajno vračajo na mesto, s katerega smo jih odnesli, ogrebanje odsvetujem.
ČMRIJI PYROBOMBHS LAPIDARIUS si v naših krajih svoj dom najpogosteje zgradijo v zemlji, v zapuščenih gnezdih malih glodalcev, zato lahko pozneje, v obdobju razvoja družine, postanejo njihove žrtve. V njihovem rovu v gnezdu sem opazil celo že slepca in rjavo kačo - smokuljo. Ne vem, ali sta uničevala čmrlje ali pa sta iskala kak drug plen. Gnezda si izbirajo skoraj vsepovsod: v gozdu, na travnikih, v sadovnjakih, vrtovih itd. Matica Pb. lapidarius spada med največje matice pri nas in s svojimi bleščeče črnimi in rdečimi dlačicami očara vsakogar, ki opazuje porajajočo se pomlad. Še lepše pa jo je videti, kako prinaša zares velike kepice obnožine. Ker ima rada toploto, spomladi ni med prvimi maticami, ki po končani zimi zletijo na piano. Na vzhodnih območjih občine Dol pri Ljubljani sem v letih 1997-2003 prvo opazil v dneh od 8. 3- do 28. 3- (glej razpredelnico 2); panjičke sem postavil kar doma, v vasi Petelinje. Matica je izjemno plodna. Ko se izležejo prve delavke, se njihovo število hitro povečuje, celo do 100, 200 in več. Seveda je razvoj odvisen od spomladanskih in poletnih vremenskih razmer. V panjičkih so se mlade matice in samčki začeli izlegati že junija ali julija, njihov razvoj pa je bil končan v sredini julija oziroma avgusta. V naravnih okoliščinah je mogoč zamik za približno mesec dni. Pb. lapidarius sodijo med čmrlje »pol-lenstorer« oziroma »shranjevalce peloda«, saj je zanje značilno, da pelod oziroma obnožino shranjujejo v prazne satne lončke, iz katerih so se že izlegli čmrlji, in v bližini katerih so lončki z zalego. Iz njih ga potem jem-
ljejo za prehrano (I lagen, 1994). Močna družina zgradi veliko kepo satja, ki ima močan vonj. To privabi voščeno veščo, katere ličinke v končni fazi prevrtajo in prepredejo vse satje in uničijo družino. K sreči se to zgodi največkrat potem, ko se je že izleglo večje število mladih matic in samčkov, tako da škoda ni tako pogubna za ohranitev vrste.
Delavke na splošno letajo na pašo na precej oddaljena območja, tudi po več kilometrov. Tja in nazaj letijo več metrov visoko, in to v ravni črti, zato jih srakoperji, vrane in drugi ptiči lahko uplenijo, veliko pa jih premine tudi v nenadnih močnih nalivih ob začetku nevihte. Ti čmrlji so odlični opraševala cvetja, saj oprašujejo več kot 200 rastlin, med njimi tudi veliko kulturnih. Njihova priljubljena paša so: rdeča detelja, bela detelja, vse vrste mrtvih kopriv, sadje, kostanj, akacija, lipa, zvončnice, gla-vinec, negnoj, osati, travniška kadulja, špehek, fižol.
Ker so njihova gnezda v zemlji, jih sodoben način kmetovanja manj ogroža kot površinske travniške čmrlje in za zdaj, k sreči, niso med ogroženimi vrstami. Če najdemo njihovo gnezdo, to je luknjico, ki vodi v gnezdo, jo zavarujmo z mrežico, kot sem opisal zgoraj, ali pa jih pustimo pri miru. Ne ogrebajmo jih, ker bomo pri izkopavanju gnezda izgubili sled za rovom, s tem pa bomo uničili družino, saj jo bomo živo zakopali! 'Ilidi če bi jih uspešno izkopali in prinesli domov, bi se delavke vrnile na prvotno mesto, tudi če bi bilo oddaljeno več kilometrov. S tem bi čmrljem povzročili več hudega kot dobrega, samemu sebi pa slabo vest.
SLOVENSKA IMENA čmrljev dobimo najlaže tako, da smiselno prevedemo njihova imena iz drugih jezikov. Čmrlja Mb. ruderarius imenujejo Nemci »Grashummel«, Angleži pa »Red-shanked Carderbee«, torej bi ga mi po nemščini lahko poimenovali kot »travni čmrlj« ali »travniški čmrlj«. Čmrlja Pb. lapidarius imenujejo Nemci »Steinhummel«, Angleži pa »Stone Bumblebee« in verjetno ga A. Gogala zato imenuje »kamnjarski čmrlj« - glej v: Gogala, 2001. Ker pa ti čmrlji gradijo gnezda tako na kamnitih kot nekamnitih območjih, je takšno poimenovanje zavajajoče in ga bo treba še uskladiti. Podobna, včasih prav neprimerna imena se po-
l'b. Inpidaritn Petelinje, junij ?OQj
javljajo še pri nekaterih drugih vrstah čmrljev. Na primer Mb. sylvarum, po nemško »Waldhummel« in po angleško »Shrill Carderbee«, bi po Nemcih prevedli v »gozdni čmrlj«, vendar pa ti čmrlji nikoli ne gradijo svojih gnezd v gozdu, niti tja ne letajo na pašo. Sele po skrbni analizi življenjskega okolja čmrljev v naravi jim bomo lahko dodelili pomensko prava imena.
VIKI:
1. GOGALA, Andrej: Čmrlji, živali letu 2001. Proteus, 7/63, 2001, 328-331. ISSN 0033-1805.
2. GRAD, Janez: Čmrlji v Sloveniji - sivčki in črnčki. Slovenski čebelar, let. GV, St. 2, 2003, 56-58. ISSN 0350-46907.
3. HAGEN, Eberhard von: HUMMELN bestimmen, ansicdeln, vermehren, schließen. Naturbuch Verlach, Augsburg, 1994. ISBN 3-89440-041-2.
4. JliNIČ, Aljaž. Biogeografska analiza čmrljev (red Bombus) v Sloveniji. Diplomsko delo (univerzitetni študij), Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo. Ljubljana, 2003.