Grofov jaigror. Povest iz domačih hribov. — 28 Odkar je bil Anza zadnjič pri nji, je bila Cenca nemirnejša kot kdajkoli. Iz tega in onega je pklepala, da se imata jagar in Veronika rada. Ta misel jo je navdajala s strahom. Vedno zopet je govorila o njem in je pri tem opazovala, ali se bo Veronika kako izdala. Pa se ni. Nekoč je Cenca vprašala: »Kdaj pride Anza spet? Ali ni nič rekel?« »Ne,« je odgovorilo dekle, ne da bi kaj sumilo, »rekel ni, toda prihodnji teden pride gotovo.« Zdaj je Cenca vedela dovolj. Mlada dva imata svoje domenke. Za čuda nemirna je bila ta večer in ponoči jo je tako hudo prijelo, da se je dekle balo, zdaj pa zdaj bo izdihnila. Tu ni bilo več kaj odlagati. Zjutraj je dejala Veronika proseče: . »Mati, ali smem k patru Valerijanu? Da ga poprosim, naj pride kdaj sem na vas gledat.« »Ne, ne — danes ne!« se je branila bolnica. »Kajne, ti misliš, naj se spovem? Danes sem preslaba.« »Pater vam bo pomagal. Bo laže, kakor si mi- slite. Biti tako mora — bolje prezgodaj, kakor prepozno!« »Ah, razumem. Ti misliš, da bi moglo biti prepozno. Ali se ti res že zdim tako na kraju?« »Nihče ne ve, kdaj mu je kraj.« »Torej se mi res že bliža ... Tedaj ti moram povedati, kar sem doslej skrivala... s seboj v grob tega ne smem vzeti... Tebi povem to.« »Meni?« se je razburila Veronika. »Da, tebi. Preden to komu drugemu povem, čuj to ti! Ti mi moraš pomagati. Čakaj, da malo pomislim!« Veronika je šla v kuhinjo. Kmalu se je vrnila, sedla je k postelji in rekla po svoje trdno in odločno: »Tako, mati, zdaj pa! Zaupajte mi in korajžni bodite!« Žena si je globoko oddahnila, potem pa je začela dekletu pripovedovati: vse, kar je že zadnjič povedala bratu Gašparju, čigav da je Anza in kdo je njegova mati. Ko je končala, je menila Veronika: »Mati, jaz pa sem mislila, da mi boste kaj hujšega povedali. To pač lahko brez vseh skrbi zaupate spovedniku.« »Veronika, Veronika, imam še nekaj hujšega,« je zastokala bolnica, »nekaj mnogo, mnogo hujšega. Pa ne morem povedati.« Jela je stokati in sopihati, potem pa je stisnila ustnice in je umolknila. »Mati, ko ste že toliko povedali, morate vse povedati, drugače si res lahko kaj strašnega mislim,« je silila Veronika in jo naganjala; »kar povejte — fta kratko, pa bo!« Cenci se je razširil pogled, odprla je usta in zazijala, potem pa je krikoma bruhnila iz sebe: »Jagar... moj Anza... še ni krščen ... ni krščen!!!« Grozen je bil njen krik. Veronika je bila trenutek trda od strahu. »Mati,« je vzkliknila, »saj to ni mogoče; vam se blede.« »Ne, ne! Res je tako! Nismo ga dali krstiti; bali smo se, sram nas je bilo,« je zatrjevala bolnica. Potegnila si je odejo čez glavo, da bi skrfia obraz. »Ali ve jagar kaj za to?« je silila Veronika vanjo. »Ne, žal, da ne,« je zaihtela Cenca, »ne besede ne ve, ubogi pob, še sanja se mu ne.« Obe sta umolknili. Toda Veronika je kaj kmalu zopet našla pravo. Rahlo, toda odločno je potegnila Cdejo bolnici raz glavo in rekla veselo: »Bogu bodi hvala, zdaj ste to srečno spravili iz Bebe! Kajne, mati, zdaj ste si odvalili težki kamen, ki vas ie tako tiščal? Zdai ni treba nič drueega, kakor popraviti je treba, kar je zagrešeno — to pa ni prav nič težko.« »Moj Bog,« je zastokala žena, »če ljudje kaj zvedo, to bo ogenj v strehi — in še pred sodnijo me pritirajo!« »Takih skrbi si le ne delajte! Prvič: o tem ljudje ne bodo nič izvedeli — in drugič: s tako rečjo sodnija nima kaj. S spovednikom samim boste opravili.« »Spovednik, duhovnik, hu, to je tujec, temu si ne upam povedati.« »Pomagala vam bom. Mati, dovolite mi, da grem k patru Valerijanu in da mu povem, kar ste mi zaupali, seveda tako, da bo vse obdržal zase! Ko potem pride, vam bo lahko z njim govoriti.« »Ali pa tega ne bo povsodi in todi oznanil?« »Nikakor ne! Saj je dolžen molčati. On vam lahko vse odvzame — in potem je izbrisano na večne čase. — Šla bom in bom patru povedala. Kajne, da smem?« »Saj še veš ne, kako je vse bilo.« »Glavno reč vem in to je dovolj.« »Ne, počakaj, vse moraš čuti, potem ne boš tako slabo mislila o meni! Nisem čisto sama kriva; je bilo tako, da drugače mogla nisem.« Zdaj je jela bolnica vse od kraja pripovedovati... Gozdarjeva hiša v Črnem borštu, kjer se je Anza rodil, je bila dobro uro od cerkve na Fari. Na Faro bi bilo otroka treba nesti h krstu. Toda otrokova mati, grofična Lucija Kristalška, se je branila. Saj ni take sile, je dejala, in se ne mudi; otrok je zdrav in krepek in nobenega strahu ni za njegovo življenje. Pri krstu mora župnik vprašati, odkod je dete in kdo so njegovi starši; tako bi moralo priti vse na dan. Zaman bi bil ves trud in vsi napori, da bi ostala stvar tajna in skrita. Bržkone se bodo razmere na domačem gradu v kratkem spremenile; tedaj bi otroka lahko krstili... Tako so čakali in čakali: teden, pet tednov, deset tednov in še več. Grofična Lucija se je vrnila domov in pol leta je ni bilo več blizu, vendar je po ovinkih večkrat poslala kak denar. Pozneje je prišla sem ter tje na otroka gledat, popestovala ga je, poljubljala, mu prinesla sladkarij in se zahvaljevala, da gozdarja tako lepo skrbita za dete, pa jima je — razen denarja, ki ga je dajala za rejo — pustila večkrat še kako dragoceno darilo. Zaradi krsta ni rekla nikoli ničesar, le nekoč je tako mimogrede omenila, da je doma še vedno vse po starem in da je treba vse še bolj skrivati ko doslej, sicer gorje ne le njej, ampak tudi gozdarjema; saj vesta, kako nagle jeze je njen gospod oče. Cenco, gozdarko, ki je lepega otroka ljubila, ko da je njen, je jela vest vedno huje peči, ker je otrok bil še vedno brez krsta. Ko je to nekoč svojemu možu, gozdarju, potožila, se ji je ta zasmejal in de.ial, da nju to figo briga, glavna reč je, da jima grofična dobro plača, za drugo naj se pa le ona sama meni. Tako je deček rastel in, ko mu je bilo pet let, je bil že tako krepek in velik, da so ljudje dejali, da mu je že osem let. Čim večji pa je postal, tem bolj nerodno se je gozdarjema zdelo, da bi ga peljala h krstu; saj bi ljudje ne nehali spraševati in govoriti in zabavljati. Spočetka sta Cenca in njen mož klicala otroka kar samo »pobič«. Ko pa je že ta ali oni lovec poprašal po njem, sta ga imenovala za Anzana. Ker pa se je o kresu rodil, mu je gozdar dal kar priimek tudi, češ da se piše Kresnik in da je sin njegove bratranke, ki je koj po porodu umrla. Tako je prišel deček do imena in priimka. Kaj kmalu že se je pokazala dečkova neugnana, drzna narava. Lezel je po skalovju, plezal po drevju kakor veverica, se boril z velikimi psi, raztrgal je mnogo hlač in tudi po hiši je mnogokaj pobil in napravil obilo škode. Medtem ko je bil gozdar hud in ga je za vsako reč pošteno naklestil, ga je žena razvajala. Prave vzgoje otrok ni imel in zaradi tega je ves podivjal. že tako drzen je bil, da si je vzel gozdarjevo puško, kadar tega ni bilo doma, in je na slepo streljal okoli. Tako bi bil nekoč gozdarja skoraj ustrelil. Ta ga je zato tako pretepel, da je bil ves moder po telesu. Od tega dne je Anza surovega moža sovražil iz vse svoje duše, in to sovraštvo je postalo. še huje, ko je kmalu nato zvedel, da gozdar ni njegov pravi oče. Pa tudi gozdar je od tega mal mrzel dečka in bi se ga bil najrajši iznebil — tem bolj, ker se tudi grofična ni več menila za otroka in je bila s plačili vedno bolj na dolgu. Ko je bilo dečku devet let, je prišla nova sitnost. župnik je ustanovil šolo in občina je sklenila, da morajo vsi otroci v šolo. Gozdar bi bil moral dečka tudi tja pošiljati in povedati bi bil moral, čigav je in odkod. Tega pa nikakor ni hotel. Prav tisti čas so prišli v kraj komedijanti, ki so pri Fari razkazovali svoje vratolomne umetnije. Čeprav mu je gozdar prepovedal, je deček spet in spet letel na vas občudovat »umetnike«. Nekega večera je gozdar ves divji od jeze šel za njim in ga je našel, ko se je pravkar podil s cirkuškimi fanti. Ko je deček srečal grozeči pogled svojega rednika, je ko veverica urno splezal v drevo in je od zgoraj zavpil: »Ne boste me več tepli. S komedijanti pojdem. V Boršt ne grem več.« Gozdarju je udarila kri y glavo, da je posinela. Ali kmalu je spremenil lice;iS Mar ni prava sreča, da je tako naneslo? Ce vzamejo komedijanti dečka s seboj, se ga najlepše odkriža in vseh skrbi in sitnosti in ieze je konec... Poiskal je »mojstra« komedijantov in se nekaj časa z njim pogovarjal. Lahko ga je nagovoril, da je sprejel drznega in stasitega dečka, kajti že kar na prvi pogled mu je bil po volji. Tako je prišel Anza h komedijantom, ki so že drugo jutro odrinili dalje po svetu. Cenca se je vse dni in noči prejokala, ali nič drugega ji ni ostalo, ko da se je vdala; saj spremeniti ni mogla ničesar. Vesela pa je bila grofična, ko je izvedela, da je otrok izginil s komedijanti. Poslala je še nekaj malega denarja; odtlej se ni več oglasila. Cez leto in dan je vzela grofa Javorskega ... Več ko dvanajst let se je potikal »Janez Kresnik« s komedijanti po svetu okoli, naučil se je raznih umetnij in je postal prvak tega cirkusa. Na videz je bilo življenje mično in prijetno, v resnici pa prav potepuško in za lažnivim bleščem se je skrivala beraška revščina. Od leta do leta je šlo na slabše, in ko jim je »mojster« od skrbi zbolel in kmalu umrl, so se komedijanti raztepli na vse strani. Nekaj časa se je Anza klatil po svetu, potem se je vrnil v domači kraj, da bi tam našel dela in zaslužka. V Črnem borštu je srečal čisto tuje ljudi, ki so mu povedali, da je gozdar, njegov rednik, že umrl, njegova žena Cenca pa se je preselila k sorodnikom v Dobrovlie. (Dalje sledi)