^=5=$, Lepoznanski list.
Leto I.
Na D ti miji 1. maja 1870.
List 9.
Prisega v maščevanje,
Objemal bodeš ti z rokama Koleni mojima nogama, Kleče, da bi se skali smilil, Pritisnen cvilil.
Vse nič! Ne zbegne iz spomina Besed mi tvojih bolečina; Zastonj se ti serce kesa! In kader ti brezup do verha v;,rase, Moj terdi gnjev te potepta, Ime zažgem ti v pesmih na vse čase!
A ti, ki sem te žarko ljubil, In zdaj na vekov vek izgubil; Ki spremi tvoja me podoba Do durij groba: Pred taboj se ne ponižujem, In tebi ne opravičujem; Ne prosim, da me ljubi spet! Poglej! nobeno že oko nij rosno! Oe sreče vse mi up je vzet, Serce ostalo mi je še ponosno!
Solze pekoče so padale, Njih kaplje moja lica žgale, Sovraštva žarne strele
V	očeh gorele,
In kerč mi je previjal ude, Ko zvedel vse laži sem hude, S katerimi prokleti strup Očernilje pred nj o poštenje moje, In z njimi sebi zidal up, Plamen vpihati jej ljubezni svoje.
Vso noč nij sen zaperl očesa, In breme vročega telesa
V	strasteh sopno ležalo, Zobmi skerUlo.
Ogrozno kletev sem govoril,
V	nebo prisego strašno storil, In molil, da se doveršf;
Da smert z železno roko mi ne vbrani,
Po čemer duša hrepeni,
Kar moje ljuto maščevanje kani.
Cujem, da si jih vprašala,
Kaj me k tebi zopet nij? Govore, da si dejala: Se pozdrava se boji!
Pagovor.
Ta skrivnost se zdaj odkrila,
Moje z njo se je gorje, Ako pesmi te dobila Po naključji si v roke.
K-e.
Z o r i n.
IX.
Ozirdje se po dolini okrog, kam bi se najprej obernil, da najdem pripravno stanovanje, zagledam komaj za streljaj od Delinega gradu na pol v zelenji skrito, prijazno, belo hišico z lesenim podstrešjem, v ka-koršnih po navadi graščinski logarji stanujejo. Vabila me je tako prijazno, da je nikakor nij moglo pustiti oko. Ko bi se dalo tu le kaj najti, to bi bilo pač kakor nalašč. Pa zakaj ne? Zdaj smo v sreči; vse je mogoče; poskusimo! Zaupanja poln grem serčno na ravnost proti liiši. Pred hišo v lipovi senci najdem žensko, kije imela ravno s perilom opraviti. Mogla je biti stara 50 let, ali tudi več. Zdrava rudečica na okroglih licih je pričala, da ženi ne grč slabo, da si rada časi kaj dobrega privošči, o posebni priliki morebiti celo kozarec dobrega vinca — to se vč da z vodo; in njeno dobrovoljno oko je kazalo, da ima dobro serce, in daje z vsem svetom, kakor s sabo, zadovoljna. Pozdravim jo spodobno, ter brez ovinkov na ravnost vprašam, ali bi ne mogel za nekoliko mesecev dobiti stanovanja v njeni tako prijazni hiši? Pogleda me, kakor bi se nekako čudila mojemu vprašanju, ter odgovori, ne čisto brez necega ponosa, ki ji je pa dobro pristojal, da ona nema navade, kakor sosedje, meščanom čez leto stanovanja dajati; hiša nij velika, ravno prav njej in njenej hčeri. Začetek nij bil dober, pa ne dam se tako z lahka odpraviti. Malo nadležnosti časi ne škodi. Pri ženskih je treba serčnosti in terdne volje. Morda se vendar kaj najde, prosim, in žena me mirno posluša, saj mi nij treba, bog ve kaj; z vsakim kotom bodem zadovoljen, morebiti pod streho; spim, če je treba, na sčni, saj čem biti na kmetih; nijsem razvajen, in vse mi bode prav, samo da morem ostati v tem lepem kraji. Žena se pomišlja. Bode, mislim. Čez nekaj hipov začne počasno, kakor bi stvar ne bila še po polnem določena: pod streho bi bila pač izbica, ali dolgo časa je že zapuščena, odkar je umeri moj edini sin v njej — ostala je vsa taka, kakor je bila ob njegovi smerti, in še zdaj bi mi bilo težko stopiti vanjo. Po pravici vam povem, da nemam rada, ee kedo drug prebiva v njej; zdi se mi, kakor bi ne bilo prav; manjka mi tudi potrebne priprave, in bojim se, da ne boste zadovoljni. — O, kar se tega tiče, brezi skerbi bodite, ljuba mati, odgovorim jej z veseljem, ki ga nijsem mogel po polnem zakriti. Prepričan sem, da bodem tu srečen in zadovoljen, ter upam, da tudi vam ne bodem prenadlfSžen. Taki zgovornosti se nij mogla žena dalje ustavljati. Gre mi izbo kazat. Sam ne vem, zakaj, ali serce mi je nemirno bilo v persih, ko je ključ zaškripal v zarujaveli ključanici. Pervi pogled po prijazni nizki sobici mi je dejal: tu se bode prijetno prebivalo, — tu bi bil lehko človek srečen. Ko pogledam skozi okno, — o mili pogled! stoji tu pred mano, tako da bi ga skoraj z roko prijel — gradič, in ravno proti meni oberneno me prijazno pozdravlja Dolino okno. Lehko štejem posamezna peresa cvetic, ki stoje v belih posodah
na njem. Ali nijsem dejal po pravici, da sem našel stanovanje tako, da si ne inorem misliti lepšega?
Zdaj sem tu že do dobrega udomačen. Poznam že vso hišo in tu(jj_hčer matere Vernier — tako namreč zovejo vsi mojo novo gospodinjo, in tako ji pravim tudi jaz. Julijčta je visoke, krepke rasti, lepega obraza z velikimi černimi očmi, malo boječa, kakor so po navadi kmetska dekleta, da povčsi oko, če jo malo ostro pogledaš, kar ji pa ravno nekako posebno lepo pristoji. Ene starosti je z Delo in njena velika prijateljica; kolikor moreti, sta skupaj, zdaj je ona v gradu, kjer ima mnogo opravkov, zdaj pride Dela k njej. Rajni mož matere Vernier je bil logar pri Dčlinem očetu, in ta ima vdovo še zdaj v velicih čislih, česar sije žena, to kaže vse njeno vedSnje, dobro v svčsti. Z Delo govori in ravnd skoraj kakor mati se svojim otrokom, in rada se pobaha, kako je bila prijateljica z rajno Dolino materjo. Nekako ostro je gledala v začetku, in nič ji nij bilo prav, da se Dela naenkrat tako prijazno m^ni s tujim možem. Spoštljivo sicer, pa resno je govorila ž njo o tej tako nerazumljivi, tako nagli spremembi. Ko ji j« pa Dela vse na tanko razložila, kedo sem in kaj sem, kako je z mano preživela svoja otročja leta, kako sva se rada imela, in po kacem čudnem naključji sva se našla čez toliko časa, tedaj se nij mogla solz zderžati dobra žena, in vse to seji zdi posebna božja naredba. Brez skerbi je, saj pozna Delo, in vd, da se ji nij treba bati zanjo, in tudi jaz sem seji prikupil, kakor kaže. Pod svoje varstvo naju je vzela in po materino se veseli najine nedolžne sreče.
O dragi moj! K&ko življenje živim! Ce je bil res kedaj tisti zlati vek, o katerem nam pesniki poj6, po katerem nam, v naši revi in težavi, zbujajo silno, neutčšno hrepenenje — če je bil res kedaj, tdk je moral biti. Pod našo streho, to smem reči, ne rodi se hudobna misel, tu nij čuti Žale besede, tu nij sovraštva in zavisti, tu je neznana strast in hudo poželenje. O ko bi bil tak vesoljni svčt!
Zjutraj, ko se nebo žari, zbudi me glasno petje tičev, ki se preletavajo po drevji pred hišo in po stari vinski terti ob zidu, ki se svojimi gostimi vejami in odrastki prepreza ves zid, najmlajša mladika pa cel6 k meni sili skozi okno. Sladek duh s cvetočih grajskih gredic me objame, ko odprem okno mlademu dnevi. Krepko se mi širijo persi, ko diham hladni, dišeči jutranji zrak, in nova moč, novo življenje se mi budi po vsem životu. Kaj pa še, ko se odpre nasprotno sosednje okence, in se prikaže v njem angeljska glavica s čarobnim nasmehom, ki bi risa ukrotil, na žarečih ustih, prijatelju sosedu v prijazno dobro jutro!
Kako mi preteče dan, sam ne vem; samo to vem, daje lep vsak, in da mine prehitro! O kako si mogel biti tako oslepljen, ti sicer tako bistrooki pesnik, kaj te je motilo, da si pel: „nie se teže ne sterpi, nego versta lepih dnij!" Lepi dnevi se meni verstž, jaz se jih nijsem še naveličal. Zdaj se sprehajam po bližnjem gozdu, zdaj ležim v travi pod lipo s kako knjigo v roki — Goldsmithov Vikar mi je zdaj naj ljubša dušna hrana, vmes Bčrangerove pesmi, in veš, kaj še? — resnična zgo-
9*
dovina »ingenijoznega viteza Don Quixota!" Vendar ne berem mnogo, tako rekoč samo za počitek; saj dušne hrane mi zdaj nij treba iskati po bukvah, naj bodo še tako lepe, še tako polne življenja! — Rad tudi kaj pomagam pri hiši, dasi moja pomoč nij veliko vredna , časi je pač tudi nepotrebna, Če ne celo nadležna.
Poglavitni del našega hišnega imenja sta dve kravi, lepi živali, ene starosti in velikosti, enega plemena. Skerb zanji, ki sta veselje in ponos matere Vernier, izročena je zlasti Julijeti. Ne mogla bi imeti žival boljše oskerbnice', zato ji je pa tudi hvaležna, rada jo ima, lepo se redi, in kar tudi nij zadnja stvar, daje obilo in dobrega mleka za grad in za dom. Pa nijsem krivičen, ker tako govorim? Res Julijeta lepo, zvesto skerbi za ljubo žival, ali kaj pa Dolino blagodejno oko? Blagoslov, sreča je domi, kamor posijejo mili žarki njegovi! Dela je ohranila, kakor nepopačeno serce, tako tudi svoje staro, ginljivo nagnenje do ži-valij. Ne morem ti popisati, kako se mi v sladkih spominih serce topi, ko jo vidim z belim zastorom iti pisano ruto na glavi, kakor kmetsko dekle, z veselim licem kretati se po hlevi: zdaj poboža to, z daj ono ter jo pohvali, zdaj jima prinese kaj,kar ve da radi jesta, in razgovarja se z njima, a žival jo gleda, kakor bi jo umela.
Kjer more, kako delo prevzame Julijeti, samo da ima z živaljo opraviti. Včeraj vzame, ko je bilo čas, golido, ter se napravi mlest. Jaz sem bil ravno živini klaje prinesel. Sedem na jasli, ter gledam, kako ji gre v slast dišeče seno. Zdaj pride Dela s posodo, nasmehne se mi ter se pripravi na delo, ljubeznjiva mlekarica. Bila sva sama, vse tiho in mirno; čul se je samo prijetni šum ki ga dela brustajoča žival, in pa dišeče mleko, ki je izpod cvetnih ročic v krepkih, glasnih curkih peneče brizgalo v belo posodo. Čudno, nepopisno, kakor še nikedar, tako mi je bilo pri serci. Buditi se in vstajati so mi jele — kako bi jim braniti mogel! — pregrešne želje, želje, katere se mi nikedar ne morejo izpolniti. Zakaj ne smem živeti ž njo pod eno streho, nizko, pohlevno streho, na njeni strani živeti v tihem, neslavnem a srečnem življenji? Kar ima svet lepega, bleščečega in vabljivega, vse, vse bi pustil z veseljem, ničesar bi ne pogrešal. Srečna bi bila z mano tudi ona, in vendar -zakaj je to nemogoče? V tem trenotji se Dela oberne ter me čez ramo pogleda— o, en sam pogled, a ta pogled mi je vse razodel, da v tistem trenotji je mislila ona, kar sem mislil jaz, da moje želje so njene želje, Najina pogleda se srečata; pogleda sta nama bila izdajalca. Deli se zalije se solzami oko, meni skipi serce, planem ven, zgruzim se na klop pod drevesom, in potok vročih solz, ki mi udere po licih, da dušek prepolnemu sercu. Nijsem ji mogel pred oči priti, ne bil bi mogel sterpeti njenega pogleda. Obernem se v gozd, hodim sem ter tja brez namena — nij mi dalo mirti! Bolje mi je bilo, samo da sem se premikal. Nevedoma pridem na verh hriba, od koder je prost pogled na vse strani: proti severu se vidi neizmerno Pariško mesto, nad njim se vlačijo sive megle — neprijeten pogled!Na večernem nebu se kopičijo grozeči oblaki, in od daleč se že oglaša, če dalje močneje, če dalje bliže, gromovo bobnenje.
že je pokritega pol neba. Ravnim se domu. Ko pridem na vert, začn6 že padati perve kaplje. — Vse zapuščeno— samo Julijeta okna zapira. Čas je bilo, vzdigne se vihar, in šiloma zaloputne vertna vratca za mino. Julijeta se ozre proti meni ter me pozdravi; pravim ji, da grem v svojo izbo, da me ne bode doli nocoj, in da ničesar ne potrebujem. Ko pridem gori, odprem okno;—černo vse nebo, na vertu pred mano so se vili in do til pripogibali od viharja drevni verhovi, tema je nastajala, v njenem oknu pred mano se je luč svetila. O blago bitje! Vihar pod nebom divji, pokojno je v tvojem zavetji, v tvojem tihem hramu, zakaj ne tudi pokojno v tvojem serci! Oh, odpusti nesrečnemu tujcu, da ti je nemir zbudil v njem, naj se ti kmalu upokoji, in naj izgine brez spomina, kar si denes videla, kar si denes čutila! —
Lepo jutro, jasno in mirno se je rodilo iz viharne noči. Veselo so zopet tiči žvergolčli, lepo so cvetice dišale; kar diha in raste pod božjim nebom, vse je bilo poživljeno in okrepčano. Kiko moč ima vendar narava do človeka! Tudi jaz sem se čutil umirjenega in potolaženega. In ko se je zopet odperlo okence, ko meje zopet se sladkim nasmehom pozdravila moja soseda, tedaj pa je bilo vse pozabljeno.
čez dan je bila Dela, kakor po navadi, vesela, živa in vsemu svetu prijazna, če mogoče, še bolj kakor po navadi. Nikoli nij toliko z mano govorila, nikoli tako ljubeznjivo prosto z mano se vMla. V kaki lepi, dobrodejni harmoniji druži to dekle čisto, naravno, rekel bi otročje serce z najvišjo izobraženostjo! Tu nij nič ležnjivega, posiljenega, nič izpačenega, ponarejenega; tu je vse naravno, vse resnično; česar se ona dotakne, vse dobi neki drug, višji pomen; najnavadnejša beseda pride poblažena iz njenih ust.
Vsako popoludne južinamo skupaj pod lipo, mati Vernier, Julijeta, Dela in jaz, dan na dan mleko, sirovo maslo in domač kruli; tudi jaz ne dobim druzega. Dela terdi, da je to najnaravnejša in najzdravejša hrana tudi meni, in meni še posebno, pravi. Sploh je njena misel ti, da nžma človek nikakoršne pravice, klati in jesti živali, katere imajo ravno tisto pravico živeti in svojega življenja se veseliti, kakor on. Gerda si-rovost in brezserčnost je to, da si hrani človek s posiljeno, prezgodnjo smertjo nedolžnih živalij svoje življenje. Ko bi se človek odvadil tč sramotne hrane, potem bi se mu pač s časom ohladila in umirila razjarjena kri, katera ga žene, da kervoželjnejši od kervavega tigra divji na svojega bližnjega. S takim govorjenjem me prepričuje, da ne smem mermrati, da mleko in kruh sta najboljša južina in voda najzdravejša pijača. Kaj bi me ne prepričala! Saj kar pride iz njenih rok, kar se užije na njeni strani, to je slajše od rajske ambrozije!
In vendar denes mi je bil pripravljen poseben poboljšek. Ko gremo k mizi, vidim, da je na mojem mestu, kjer je sicer stal kozarec z mlekom, nekaj s pertičem pokritega. Ko radoveden razkrijem skrivnost, leži pred mano lep temno-višnjav grozd na zelenem perj . Ta je, pravi Dela, pervi grozd, ki je letos pod mojim oknom dozorel; prej sem ga vselej svojemu očetu prinesla, a zdaj naj ga ima moj pervi in edini prijatelj!	Boris Miran.
Obrazi iz narave.
IV. Perva kita.
Na ravnem selišči, med vertovi, stoji ljuba vasica, se sadnim drevjem opasana, v senci košatih lip, doli pod hribcem zelenim! Temu ob vznožji se šumlj&je vije bister potoček, z rumenimi bekami in tožnimi verbami, verstečimi se obdkraj po bregu, a v gladkem zercalu mirnega tomuna se gledajo hiše3 ozira se bela cerkvica sč zvonikom doli s prijaznega holmca.
Vrata so sleherna široma odperta. Vsak, kakor včs prerojen, hiti venkaj, poživljat se materi naravi v zalem, uponosnem naročji.
Zlata jutranja zarja po jasnem obzorji vnema nebo, vnema zemljo. Sape dišejo ublažene; iz razrahldnih, toplo poroššnih t&l kipi nova priroda. Povsod se dramijo, povsod se gibljejo prebujene kreposti, povsod kali pomlajeno življenje: — prišla je ljuba, ljuba pomlad!
Kakor stopiš iz veže, zablišči se ti drevje v svitlem cvetji dišeče. Tikoma stene glej, breskev! Vse mladiko žarč, kakor čarom prižgane čez noč! Malo dalje češnja, vsa bela, nobene zelene pike na njej! In verhovnata jablan — kako zorno se jej dani rožnato cvetje iz mračno-p6rnatega včjevja!
Samo rahel dihljaj, in ta duhtdči sneg zleti doli na travnik. Mila, blažena trata, posuta iz nova s tisoč in tisoč živobojnimi, dešečimi cveticami, mično telčč ven iz zelenega krila — privabila je nežno devico spletat si pervo kitico s pomladnjega cvetja. Sama rožica zala, druži se med-nje, kakor na modrem nebesi čista luna med zvezde. Terga vsakojake, pisane in bele: zvončke in vijolice, rudeče petelinčke in rumene zlatice, zorne deteljice in drobne marjetice. Marjetica, oj! od t£ lehkozve,kampridepo smerti? Pervo peresco — nebesa, drugo — vice, tretje —pekel; nebesa, vice pekel . . . zadaje —nebesa! To je dobro vendar; kako seje že bala, če pride v pekel! Pa — naj poskusi še enkrat na 6ni drugi tam. Ali glej, drobna živalca lazi po tej: božji volek! Da, pa ta tudi prorokuje, kaj on kraj groba čaka človeka. Vzame si ga na roko, prosi ga: »božji volčk, pokaži moj domek! božji volek, pokaži moj dom&k!« . . . dokler zleti:— ne na tla, ne po strani, nego kvišku — gori v zlata nebesa! Kako je vesela! Pa saj se zdi, da ž njo se radujejo tudi vse neštevilne živalce po duhteči loki okolo in okolo nje: šumeče bečelice nabiraje si medene rose po cvetočem bilji, bučeči pasani čmerlji, stikdje po mahovitih tleh, kje bi bil priličnejši prostorček za gnjezdo, černi murni cverketajoč pred oglajenimi luknjicami na toplem solnci, brenčdvi žužki, dolgopete kobilice in lepotično pisani metulji, kriljdje hitro od cveta do cveta— kakor zlate sanje mladostne! To se vse giblje in ziblje, vse skače, smuče in cverči, da je kaj! Da, ta pomladnji dihljaj, ki tako dobrodejno veje nad pisano ledino, blaži in vzdiguje tudi deklici mlado nedrijce, da mora, kar more, povijaje kitico, zapčti drobno pesemco, katere se je bila po zimi naučila od stare mamice pri kodelji, pesemco:
T
Pred hišo vert rožic imam,	Kaj neki, kaj neki —
Prelepo rudečih, še lepše dišečih,	K' jih duham le sam!
Nizko nad glavo se jej suče vaška lastovka, sladko šepet&je sama s sabo. Visoki hruški izza snežnega cvetja živahen ščinkovec kliče: „čiv, čiv gri-griču, — čiv, čiv, čiv griču-ček!" vesel, da je spet pomlad, da ima zdaj svojo izvoljeno ljubo, dajo more časi pobožati, sedečo tam v rogovilastem, z gosto grozduljo odetem kotiči vgnjezdu, sč sladkim upom pod drobnim serčecem.Bližnji meji iz češminovega germa žgoli mala piniea, skakljdje nad tesno zakonsko posteljico, iz katere že pet nežnih, še z belim mahom obrastenih glavic moli rumeno obrobljene kljunčke, ter radovedno in jasno gledka v ta lepi, cvetoči svet okolo sebe. S kraja travnika sem šumljA hladni potoček, prijazno obsenčen z jelšjem in verbičevjem. Ob stružici mu gori in doli tčka vitka potočna pastiričica, ogledujoč si lično glavico v bistrem zercalu ter lišpavo pometujoč z dolgim repičem po tleh, kakor kaka gradska gospodična z vlekočim se krilom. Po cvetnem brežiči kobacajo in čepč rumenkasto-zelene, debeloglede žabe, včrno poslušaje svoje povodne družabnice, ki tako slastno gerkajo in poregljavajo, vse križem brodeč doli niže po mokrem, dokler ena prestrašena plahoma pljuskne s kopnega v vodotoč, in vse obmolčč, kakor bi odrezal.
Z dalje se čuje žvenketanje, ko vaška čeda radostno dere na pašo. nKrave bezljajo, ovcepa ne znajo", torej skačejo — vesele, da so spet iz zaduhlega hleva pod milim nebesom, vne na tečnimuljavi. Doli v dolu pri težki govedi si vijd rudečelice pastirice pisane vence od cvetlic, in devaje si jih na glavo, prepevajo sladke pastirske ; gori po stermem porčberji pri skokonogi drobnici trobijo pastirji na rogove, piskajo na piščalke in vriskajo, da s holma do liolma majnik leti in doli v dolino — vsi brez najmanjše skerbi v serci, najsrečnejši človečki na zemlji!
Doli na polji mčri prepelica, prava kmetica, stern že na ,pet pedi'. Nad njivami se škerjanec prepevaje kvišku vzdiguje v obzorje, da se v razliti svitlobi razlega njegovo radostno aleluja iz sinjih višav, kakor nebeški glasovi! Pri vaški cerkvici zadone domači zvonovi, prijazno ustrezaje se z vsem, kar se veseli tako lepega pomladanjskega jutra!
Kitica je zbrana, povita z marijnimi lasci. Kukavica v zelenem bukovji zakuka: kuku, kuku . . . devetkrat! Dolgo bode živela, srečo bode imela s pervo kitico. Saj res, kam bi jo dčla? —
Ze ve,na okno pri hramu, kamor vaški čednik vsegdar, kedar hodi mimo, pugleduje tako radovedno, da bode videl, kako lepega splesti zna ona!
Da, na okno, na okno: on ga bode videl!
Kako se jej dobro zdi!
In pomladanjskega jutra zazori pervikrat tudi mladi deklici v deviškem serci. Tako ljubo, tako sladko ji je notri v njem, kakor do denes še nikoli ne! Sama ne ve, pa — res tudi njej se nazprčza v deviškem nedriji pomladnja cvetica, najlepša, najplemenitejša! Naj jej pač dolgo, dolgo klije in dije mila in blaga; saj dekletu v serci cvete prava ljuba pomlad — samo enkrat!	j. Ogrinec.
S pomladi
Oj gozd prijazni, bog te sprimi, In tvoje mehko mladovje!
Ko zrem te spet po dolgi zimi, Veselo vriska mi serce.
Mlad<5, krepki5 se zopet čuti, Ko vidi vse okrog živd;
In mladi čuti v njem peruti Na dan razpenjajo krepkd.
Zidovje temno zad ostani,
In pa ve temne misli z njim!
Zdaj so mi kratki dnevi dani, Da se enkrat še veselim.
1.
Kaj meniš, da res se bojim te, rogač!
Ker meni roge nastavljaš grozeče? O pojdi, pojdi, prazni bahač!
Jaz nij sem se bal, ko videl sem veče. Le pameten bodi, pa brez skerbi Korači naprej po peščeni cesti; Saj tebi se, če se ne motim, mudi, Da prideš k izvoljeni, mladi nevesti.
2.
Ne boj se me, zajec, plašljivec uhati!
Saj vidiš, da nemam puške na rami; In da jo im&m, nij treba se bati,
Saj sam veselim pomladi se z vami. Le tekaj, le skakaj, zigravaj vesel,
Na desno, na levo, po trati, po hosti, Zdaj trave, mulj&ve imaš zadosti, Pa ženo boš tudi gotovo si vzel.
3.
Se tebi, lisjak, odpustek bi dal, Tatinski košatorepec rujavi! Ki hodiš z nameni pregrešnimi v glavi, Kakd bi zasačil nedolžno žival.
v gozdu.
Življenja, ljubezni se vse veseli,
Le tebi, hudobnež! veselje nij mari; Sedaj, ko se ljubijo vse stvari,
Kaj tebi ljubezen serca ne prestvari?
4.
Ku, ku! kaj si vendar že tukaj?
O kukaj, tiea, le kukaj Po svoji stari navadi!
Saj nij še prave pomladi, Dokler nij tvojega čuti glasu.
Pa ko se razlega čez hrib in ravAn: Ku, ku! ku, ku!
Vse giblje, poganja in sili na dan;
Iz jazbine jazbec pogleda zaspan, Vesela čebela iz ula leti,
Na zvonček, na jaglec, vijolo brenči. Iz skale, z mahom pokrite, vir Curlja in šumlja brez miru; Na trati vesel odgovarja pastir: Ku, ku! ku, ku! —
5.
Tiho, tiho, le počasi,
Da stopinja se ne glasi; Tam v zatišji germa, glej,
V	krilu varnem gostih vej, Gnjozdece drobnd je skrito,
Meni samemu očito. In iz njega, glej, ljubd
Gleda drobna mi glavica! O ne boj se, drobna tica!
Kaj trepeče ti okd? Kak bi moral človek biti,
Da bi mogel ti kaliti Tiho srečo, ljuba stvar?
O ne boj se me nikar! Mila tebi sreča bodi,
Rod veselo svoj izvodi, Da vaš zbor poletni dan
V	gozdu peval bo glasan!
Boris Miran.
Pisma iz Rusije.
m.
Dlja vas bezmolvny Kremlj i Praga, Bezsinislenno preljščajet vas Borby otčajftnnoj otvaga — I nenavidite vy nas , . .
A. Puškin, klevetnikam Rossii.
V naši Ljubljani svoje dni nij bilo sedanje mestne straže, varovali sojo c. kr.policaji. Jaz jih pomnim, ko so še v vsej mogočnosti korakali po ulicah in podili nas razposajene dečke, ko so nas ravno začeli bili prerojevati v normalki na persih Grermanije. To prerojevanje v začetku druzega uspeha skoraj nij imelo nego ta, da smo morali po šoli nekoliko poskočiti; v glavo ubite nemške besede nam prej miru nijso dale. Tega policaji nijso vedeli; preganjali so nas,in imeli smo jih za svoje najhujše sovražnike. Očitna vojska pa je bila med menoj in onim policajem, ki je hodil po St. Peterskem predmestji ob vodi. Cčle dni sem mislil, kako bi mu ubral kako pošteno, in pa tak6, da bi me ne videl. Zakaj če me je njegovo oko zagledalo, bil sem izgubljen. Nepopisno čudno moč je imelo name.
Ce sem hotel ubežati, ko je on svoje oči uperl name, šibila so se mi kolena tako, da sem ves oterpel na mestu ostal, in strahotna pričakoval strašnega moža, ki je počasi stopal proti meni, ko da bi vedel, da ubežati ne morem. Da, če sem v svojem strahu izkušal vsaj zatisniti oči, bil je ves trud zastonj.
Njegova podoba se mi je vtisnila tako, da celo pozneje, ko sem še časi v sanjah videl hudega duha, nikoli se mi nij prikazal kakor drugim božjim ljudčm t. j. z rogmi, nego v podobi ljubljanskega policaja. Ta spomin mladosti je pač tudi kriv, da sedajtako serčno sovražim policaje duhd vseh verst in vseh barv, in da ruski cenzuri ne odpustim nikedar, daje ona kitajski zid, čez kateri vaš „Zvon" še sedaj prizvoniti nij mogel.
Oprostite, da sem takoj v začetku oddalil se v stran. A težko mi je ležalo na serci, moralo je ven. Sedaj sem vaš pokorni sluga! Najprej besedico o zunanj i podobi »severne Palmire«, saj nam »ne molčč Kremlj i Praga". Na tuji zemlji, sr-edi močvirij je položila roka Petrova v maji 1703 1. pervi kamen sedanjegaPetrograda, ki se po svoji obšir-nosti smč meriti s pervimi mesti svetd. Kakor vsa novejša mesta, odlikuje se tudi Petrograd s pravilnostjo ustrojstva. Hiše so velike in lepo zidane, ter med njimi je obilno bogatih a ne malo umetno zidanih palač. V tako imenovanih očitnih poslopjih izrazuje se obširna Rusija posebno lepo: kakor 6na so tudi ta poslopja kolosalna, in kar zelo povišuje njih lepoto, to je, da so največ postavljena po bregovih Neve, n. pr. zimni dvorec, mramorni dvorec, admiralitetsko poslopje, palača, v kateri je sinod in senat, akademija umetnikov, vseučilišče, »akademija nauk« itd. Nad poslopja pa se vzdignje obilna množica kupelj pravoslavnih cčrkev, zidanih v znanem rusko-bizantskem stilu, in nad vsemi se blešči visoko v zraku zlata kuplja sv. Izaka, stolne cerkve.
Po ulicah petrogradskik je po zimi zel6 živahno, če tudi veliko-m^stnega hrupa pogrešaš. Raznavožnja, ki dela drugod toliko šuma, tukaj sejkomaj pozni po raznih bolj alimenj glasnih: „beregis (varuj se)," s katerimi izvoščiki opominjajo te, ki peš hodijo, in po srditih »durdkih", s katerimi se pitajo izvoščiki, če kedo nerodno vozi. Zakaj lehke sdnke bežtS brezšumno, posebno ker konjem zvoncev ne obešajo na vrat, kakor pri nas, razen onim, ki od daleč vozijo v mesto. Vozi se skoraj vsak, kdor kolikaj more, ker vožnja je tu zelo po ceni.
Ako si želiš pogledati ruskega človeka na ulicah, bogatega in ubozega, visocega in nizkega stanu, ako hočeš videti raznih narodov ljudi, ki so se naleteli sem v stolico ruskega carstva: pojdi od 2. — 4. ure popoludne na Nevskij. Gosta množica se tu premice: drugi gori drugi doli, drugi hitro, drugi počasi, in po sredi ulice letajo elegantne ekvipaže in škripljejo težko naložene sanke. Izmed vseh oko najpervo opazi celo tolpo činovnikov v činovniški „formi". Njih blagorodija gredo iz službe, in si ogledujejo pred obedom ves blesk živi in mertvi, kar ga bogastvo daje.
Meni se to ogledovanje činovnikov zdi nevarno jim, zakaj koliko jih je med njimi ubozih blagorodij, in kako lehko se zgodi, da tacemu ubozemu blagorodiju bogastvo in blesk na Nevskem oslepi očf tako, da potem v službi ne razločuje pravice in krivice, in še le v nzeleni" Sibiriji izpregleda.
Tam šumi dama v dolgi repasti obleki, mlada, živa krasna, in njej na levi stoka siv general debeluh, ter na desni se sklanja k njej oficir čerkeskega polka zagorelih lic, velik, tenek, in oči se mu čudno zasvetijo, kader se ozre za trenotje od dame na mimo gredoče. Mimo pris-kače lehko oblečena francoska guvernantka, njena glavica je živ „perpetuum mobile", in ko vidi starega generala, mlado damo in oficirja, zimo, leto, pomlad, nasmehme se poredno, in hitro sfrči dalje. Izvoščiki se ti ponujajo na vsaki stopinji, zdravi, krepki, veseli, dvotipni in posebno zviti, ki te takoj poznajo, morejo li te olajšati za nekaj kopejk ali ne, in redko kateri mirno čaka prilike vožnji ter gotovo tudi tu poje kako rusko pesem z onim zavijanjem in zatezanjem, ki j o lastno ruskim pesmam. V sredi šuma čuješ naenkrat: „vot liarošije špički (klinčki)«, in ist glas: nzdravstvuj, knjazl" — Ozreš se po nšpičkarji", ki tako po domače pozdravlja kneza, in vidiš malega človeka z azijatskim tipom, Tatarina, in odzdravlja mu drug špičkar: „zdravstvuj, knjaz!" Tatari so namreč vsi knezi. Od Tatarov ti oberne oči n&se čuhonska d6jnica (finskega plemena) košata, debeloglava, rudečelična, v silno rudečem plaščeku z zlatimi obšitki.Za njo stopa visok, tenek gospod, ki ga po viso-cem klobuku z ozkimi okraj i takoj spoznaš za neruskega, inrumeni gladki lasje, suho, belo lice, m6dre oči, iz katerih sije nekaj tako dobrega, da se ti mož mora prikupiti, vse to ti kaže Šveda. A tam koraka velikan v dopetači, z dolgo brado, kodrastimi lasmi, ki mu mahajo po plečih, in s pol-cilindrom na glavi. Korake dela silne in nerodne, skrivaj se o ira po ženskih, ki jih srečuje. Vidi se mu, da se tu ne čuti prav na svojem
mestu. To je ruski pop; a on gospod, ki se mu tako zaničljivo posmehuje, in ki užč od daleč pozdravlja znanca z glasnim: njuten morjen, lieber Freund!" on je sin učene Germanije, protestant. Na njem govori vsaka gumbica: »wie wir's (Nemci) so herrlich weit gebracht!« Pojdimo dalje! Zakaj se ustavljajo tam inodkrivajo? Tam stoji cerkev „Kazanske bogorodice;" njej se tako globoko uklanja ta sivi starček, njej se križa tako pogostoma ona bleda ženica, njej se priporoča 6na mala deklica, ki tako skerbno vodi svojega še manjšega bratca. In tam pri časovnji (kapelici) bradat kupec prižiga svečice pred obrazi (podobami svetnikov in svetnic)" in tudi 6 na deklica pristopi s bratcem, ter mu dd v ročico svečico, in mu veli: „za mamico!" — ter ga vzdigne, da prižge svečico na družili, in jo vtakne v svečnik. Deklica pa šeptd iz globočine serca: »gospodi pomiluj, gospodi pomiluj nas grešnih!"
A množica hiti dalje, sliši se smeh, pozdravi in odzdravi, svar-jenja mestnih strežajev. Nad vsem tem šumom in hrupom se razlegajo skoraj ves dan resni, globoki glasovi zvonov, in kakor svarilo iz druzega sveta plavajo oni nad v človekom, vtopljenim v pozemsljske skerbi in uživanje.
To je mala podoba vsakdanjega življenja, kakor se po zimi vidi tod po ulicah. Zbilja: zima tu nij bila huda, z veliko težavo se je spravil mraz na 25. stopinjo. Pravijo, da se cel6 ob 40 stopinjah v kožuhu nij treba preveč bati, samo nos je v nevarnosti. Temu delu človeškega lica je cel6 letošnji mraz bil prehud. Treba je bilo često iz glave in iz serca vse misli koncentrovati na nos, saj če se zamisliš v kaj druzega, padeš v veliko nevarnost, da bi se utegnil prištevati onim, o katerih govori sv. pismo: pazite se zaznamovanih!
Morda si misli kdo iz čest. bralcev: zakaj nas ne seznaniš z ruskimi ljudmi, kakor so v domačem, v društvenem življenji, kakovaso njih mnenja, njih želje, kakov je sploh ta narod, o katerem je Evropa do sedaj vedela tako malo ? Kdor koli izmed nas je utegnil ozreti se čez meje malega nešega naroda, kdor koli je kedaj pomislil na slovansko prihod-njost, vsak vem, želi zvedeti kaj o bratskem plemeni, ki je zastopilo med nami tako važno mesto. Saj na svetu smo živeli užč dovolj dolgo, predno smo pogledali drug na druzega, predno smo začeli govoriti, da živimo. Sedaj smo se pač uže nagovorili, svet tudi už6 vč, da smo, treba je končati to dobo, in začeti drugo, treba je, da se spoznamo. Izkušal bodem torej jaz v teh pismih risati v kratkih čerticah socijalno in kulturno stanje ruskega naroda, kakor in kolikor ga bodem spoznavalpo posameznih javljenjih, da bi tako vsaj nekoliko pripomogel pri velicem delu, ki ima doveršiti, da si ne bodemo bratje samo po kervi, nego po duhu|in serci; da beseda vzajemnost postane meso. Zagotavljam pa enkrat za vselej, da bodem vestno skerbel, da me ljubezenr do slovanstva ne preslepi nike-dar, da bi prikrival naše slabosti ali preveč povzdigoval naše kreposti. Saj to prikrivanje svojih napak in to preuveličlvanje svojih dobrih last-nostij je gotovo veliko zakrivilo, da so se sploh kedaj čule one človeštvo sramotilne besedo: preziranje nij sovraštvo narodov. Mi, ki smo do
dna izpraznili grenko čašo preziranja kulturnega sveta, ki v svojo a ne v našo neizbrisno sramoto sužnje imenuje z našim imenom, maščujmo se s tem, da si bodemo z vsemi silami prizadevali, da se izpolnijo besede pesnika o slovanskem narodu:
Ti boš pomiril smertne razpertije, Prinesel ljudstvom bratoljubje sveto.
To je moj program.	/>. Fr. Celestin.
Žila — p r e m o g o v a.
(Malomestna malenkost za pustne dni.)
III.
Zjutraj je že velik dan, ko Lipovščak ravno po konci premišljuje, katero lis&čo bode denes vendar moral obleči, — najrajši pač nobene! V tistem trenotji nekedo šiloma zlomasti po vratih, da se Siroma odpro in se noter primotovili — Brinovščak, žalostne postave.
„Strela! od kod pa? Kakšen si? Oči vse podplute, posvalkan in zmeršen! Pijan, in smerdiš tudi, kakor kuga. Kod vendar si se povsod plazil nocoj?"
„Plazil, kaj plazil? Morebiti si ti plazil se! (Lipovščak skrivaj popravi z nogo suknji raztergani rokav globlje pod kraj, od koder je tako izdajalno molel na dan.) Kaj mi poješ te litanije? Rajši mi privošči požirek kacega hudičevega olja, če imaš še 'katerega kaj tu gori v kacem glaži, kakor časi! Imam pljuča tako suha, in tako prekleto me ščiplje po želodci in reže po čevih ter goni po trebuhu! Ali imaš kaj brinovca — Brinovščak: to gre vkhp!"
„Viži, tistvi-le poglej; menda ga je še za dober požirek! Pa povej vsaj, kje vendar si bil in kod se potikal, vraga!«
nPotikal? Saj se tudi ta pdljenka potika po teh kotih kosmatih v gerlu, — a — a — a — ha! Smodi! smodi! Nič, ti si še tič, ljubi moj Lipovščak! Pa tudi jaz — denes me perje malo pobolčva po glavi!"
„Nu, zdaj povej : kod si prehodil, vem da vso noč?"
„Vso, vso — od sinoči do davi! He, Lipovščak, ti še ne veš! To se pravi, da smo kavelj! To smo se imeli! Pili na vse duške, pa tako vino, taka dekleta! pa noreli, kako! Še denes se mi vse verti v glavi. Saj pravim: samo tebe je manjkalo še, pa bi bili vkup vsi — norci!«
i
nSaj sam ne veš, kaj že praviš! Saj tudi včeraj nijsi bil mož beseda, ko si poprej obetal, da prideš!"
rKedaj? kam?«
„Lej, kaj že nič ne veš? Sinoči — h Gostniku!"
„H Gostniku? — Da, da; saj sem res še ves, kakor metuljev! Da, ravno me spominjaš. Lipovščak, veš kaj Lipovščak ? Miren bodi! Zato me bodeš tem bolj vesel, da ti povem. Le čakaj. — Imaš katero cigaro, vsaj kakov star ,čik'? — Saj res, pa tisto pinjo natlačim komisarja; tudi dobro?«
»Nu, zdaj, — kaj praviš, da že poveš?«
„Poslušaj! Dobre pol ure od mesta so te dni našli premog (stein-kolile). Kakor kaže ves svet tam okrog, mora ga ležati žila debela, da se bode stvar dobro plačevala. Saj sam veš, kako važno je to dan de-nes, ko gre vse po mašinah. Zato se jih je že včeraj pet združilo, da na svoje roke poskerb^, da se neutegoma začne kopati. Tiste male stroške, kar jih bodo delalci stali in druge priprave, poverne jim v malo dneh stokrat in stokrat premogova žila. Kaj meniš? V kratkem, pa vsi obo-gate, na tisoče, tisoče. Da bode tu-le naš Gostnik, ki meni, da ima največ, suha muha proti njim, to velim, prekleto! — Zdaj tisti peteri pa še enega iščejo v družbo. Vsacega nečejo! Sinoči pri Levičniku, ko so se ravno menili o tem, pristopim jaz, pa jim rečem: gospoda, veste kaj ? Lipovščak — je mož za to! On je tako prebrisan človek, umne glave, ročen za vsako stvar, pa tudi toliko kapitala ima, da bo izhajal z vami v začetku. Svetoval bi vam njega, prepričan, da imate potlej pravega druga.
In, glej! vsi so me hvalili za ta opomin, pa rekli, da še denes te pozovejo k sebi. Lipovščak, če si pameten, napravi se berž, pa sam hiti tja, da pristopiš. Ne bode ti žal; norec sem, če ti bode, in pa šema!
„Lipovščak, beži, beži! Potlej ti ne bode treba iz take smerdulje kaditi te rezanice gnjile!Kaj nema boljšega tobaka cesar, kakor to čreslo operhlo? Kuga! Potlej se ti ne bode treba v tej pisani suknji dergniti."
Lipovščak bi se bil snedel. Ali ga je sinoči res videl kali, ta nepridiprav? Hitro prezasuče besedo, rekoč: „res, Brinovščak, če je tako, kakor terdiš, poskusim! Lehko da se izplača.«
„Izplača, izplača! M^nim, da se izplača! Oni so se sinoči že menili, kje tu-le v K* od tistega dobička postavijo hiše po dva nastropja ali tri; a ti si iz žile prem6gove prikoplješ Maj delo v naročje, ki pa že ima hišo, Lukačevo-le!"
nI nu, če pojde še v tem meni tako po sreči — ne misli, da potlej tebe pozabim. Da, res, kako je bilo s pismom predsinoč-njim?«
„Kaj ti še nijsem povedal?"
»Nijsi."
„O prekleto! Na pragu ga jej pokažem, pravim: Lipovščak — In zgrabi ga ter steče; toliko da se ne pobije po stopnicah gori! Vsa nora! Drevi pojdeva tja; pozvem vse, če bode pri pravi pameti še."
Teden po tem sedi zvečer pri Gostniku društvo več odbranejših glav. Ves pogovor se verti o novonajdeni prem6govi žili in o mož<5h, ki so prevzeli nje izkop. Tudi Lipovščak in Brinovščak sta tam.
»Kakor terde,ki um&jo to stvar«,pravi eden izmed njih, ntovarištvo dobro ponese.«
»Jaz vsak dan stopim doli pogledat", pravi Lipovščak. »Delo gre urno izpod rok, obeta najboljši uspeh. S početka je bila žila debela dva palca nad tri čevlje; denes, peti dan potem, je ravno že štiri: tako da dan za dnevom po dva palca raste na debelosti. Preračunali smo, ko bi persteni odmet bolj in bolj ne kesnil, da v 14 dneh bode žila sužnja debela; sicer bode za dober mesec dnij pa gotovo! In potlej se bode naša stvar ne samo po polnem garantirala —«
»Ampak tudi sijajno rentirala!" pritegne Brinovščak. „Da, tudi jaz sam sem videl, daje tako vse. Živela žila — prem6gova! Zivio Lipovščak in ž njim vsi premogotvoritelji! Boste videli, gospoda: ti pripomorejo, da se tudi še naše mesto kmalu industrijelno povzdigne, zato — slava jim!«
Tudi vse društvo čestita na dobro srečo podjetnikom. In na zadnje še mati kerčmarjeva prihitd blagor6vat Lipovščaka, ki zdaj od same radosti že ne ve, kaj bi, dokler mu Brinovščak nekaj pošepetd na uho.
»Lipovščak seže po praznem bokalu in zakliče; „še enega, pa še enega — po osemdeset!«
„Pa še ne poj demo! "pristavi Brinovščak,poderžavaj6č k sebiMaj-delo, ki je bila prihitela strčč.
»Malo bolj vesela, vesela, da Lipovščak tu-le ne bode mislil, da mu še ne čestitaš, ko je tiko naredil!«
„Pa res, gospodična! zakaj nijste dobre volje z nami tudi vi?« povpraša Lipovščak sočutno, loveč jo za belo roko.
„Saj sem gotovo vesela, gospod Lipovščak! Prav veseli me, da se vam je tako po sreči pogodilo. Jaz vsakemu želim vse dobro, posebno še Vam!"
»Vem da; saj meni ne, ko nemam ozlžkane suknje vojaške. Toda, saj je po sedaj tudiLipovščak dolgo več golil ne bode!" pristavi šegavo Brinovščak.
„To si mi vzel iz serca, če še nikoli ne nobene! Najrajši bi jo že nocoj zapil.« Obernivši se k Majdeli,ki je prinesla poklicana dva bokala, reče: „da, dobro me pogledite, gospodična! Morebiti me zadnje-krati gledate v vojaški obleki."
„Za boga! kaj mislite, gospod Lipovščak!"
„Nič hudega, ljubeznjiva Majdela ! Kaj bi me vi, gospodična, morebiti teže videli — meščanski oblečenega?"
„Bog ne daj! Kako morete to misliti? Meni obleka ne dela človeka, — dobro serce! Zato vas — zmerom enako rada!"
Lipovščak bi jo bil najrajši poljubil, pa — saj ne dolgo, in imel bode lepšo priliko takej ljubeznjivosti! misli si in povesi roko, ki se mu je poželjivo stezala njej okolo pasa.
Krepka pijača in vedra zabava še dolgo v noč poderžita društvo. Tudi Maj dela se mora često smijati, posebno Brinovščakovim dovtipnim burkam, ki so največ letele na Lipovščaka. Na zadnje gre ta najlažji domu, on pa najtežji, tako, da ga lasje bole ežla dva dni še potem.
(Dalje.)	J, Ogrinee.
Literarni pogovori. IX.
O jeziku v pesmih pač nij treba obširneje govoriti; da mora biti po slovnici pravilen, kakor v prozi, to se umeje samo ob sebi. Nespametno je misliti, kar se pri nas pogosto nahaja, da se genijalnemu poetu nij treba ravnati po suhoparnih slovniških pravilih; marsikak pesnik pri nas daje svojemu pegazu oblast :
Kar koli moreš z mano skakati, Nastav in pasti se nemaš bati.
In tako moramo marsikateremu, ko beremo njegove pesmi, pomi- * luj6č reči:
Tvoje pisarije so ko v gnoji Job, Duh je nekaj vreden, truplo polno gob!
Res, da tak mož nam prerad odgovori, če ga izkušamo podučiti:
Ne uči ti mene, ljubi moj brat! Kdor ima razum, sam zna se vesti, Kdor ima izvirnost, vprašal ne bo, Kaj vaša vodila mu zapovedi!
Slovnica, kakor logika, njena sestra, rčs je suha, dolgočasna stvar, ali potrebna, kakor vsakdanji kruh. Tu pa bi mi utegnil kedo odgovoriti: pravilen mora jezik biti, dobro! ali kaj pa je pri nas pravilno? Saj ne pišeta dva časnika, v enem časniku dva pisatelja enako; slovničar slovničarja pobija. „Kaj mi je, kaj ne verjeti?«
Res je, da naš jezik nij še uterjen; vedno se spreminja, zdaj se kaže v teh, zdaj v teh oblikah. Abecedna vojska pri nas je že daljša od tridesetletne, in kakor kaže, mogla se v dolgosti bode meriti s križevniškimi vojskami. Ravno v naših dnevih se verši velika revolucija v jeziku. Možje namreč, ki imajo sicer za izbujanje narodnega duha pri nas veliko zaslug, imeli so več dobre volje nego moči; jezika nijso poznali; z narodom so bili samo v poveršni dotiki, zato nijso vedeli, kako on misli in govori; neznana so jim bila druga slovanska narečja, imeli nijso splošne jezikoslovske izobraženosti. Tako so dali
našemu jeziku napačno, nesloveuko obliko. Treba je bilo tukaj mnogo v književnem jeziku uterjenega podreti, predno se more na njegovo mesto novo, boljše postaviti. Podiranje p"a je truda polno in nehvaležno delo. Ljudje, ki gledajo, maj o z glavami, mermrajo, grajejo, ali pa še celo branijo, ko bi bilo treba pomagati, da se delo hitreje in bolje zverši. Kedor se loti tega dela, treba mu je najprej dobro poznati slovenski jezik, in sicer ves slovenski jezik, ne samo kakoršnega v Ljubljani ali v Kranji govorč ali tudi v Metliki.
Da pa more presoditi, kaj je slovenski kaj ne, mora korenito znati staro slovenščino in druga slovanka narečja, kar tudi samo še ne zadostuje, biti mora sploh filologično izobražen. Tacega moža imamo. Ce hočemo, da pride kedaj naž jezik malo k pokoju, moramo, vse nič ne pomaga, iti za njim. Pisalec teh verstij bi imel sicer osobuo muogo-kaj opomneti: zdelo se mu je in zdi se mu še, da mož sem ter tja malo pregloboko reže; pa saj je bolje globoko, nego plitvo orati; zato pojde polagoma tudi on za njim, kakor gre že večiua naših pisateljev. Ze ko smo ustanavljali „Zvon", bila je naša želja, da bi bil ta list mlajšim, kateri se hočejo učiti, izgled dobrega, slovenskega jezika; upamo, da ta želja se nam bode izpolnjevala bolj in bolj od dne do dne.
S.
Slovenski glasnik.
P a T 1 i h a. Pervi list „Pavlihe" smo dobili ravnokar v roke. Da se je bil malo zakesnel, tega nij sam kriv. Njegov urednik nam je izrekel željo, naj ne hvalimo posebno njegovega lista, ali zato, ker mu je malo mari „Zvonova" hvala, ali ker misli, da „Pavliha" hvale ne potrebuje. Te misli smo tudi mi, Pavliha se bo že znal sam priporočiti in prikupiti vsakemu, komur pride pred (5či. To pa morebiti vendar smemo, namreč opomneti vse Slovence, zlasti naše bralce, naj ga pogledajo. Da se jim prikupi z besedami in podobami — to je njegova skerb; nam se zdi, da še tisti ne bodo mogli biti iz serca hudi nanj, katerim pripoveduje v lice sicer prav neprijetne resnice, ker jim jih pripoveduje se soljo in — z lepo manero!
* „PetelinČek" se imenuje nov ^ilustriran list za kratek čas", katerega bode od 27. aprila začenši vsako zadnjo nedeljo meseca v Terstu izdajal G. H. Martelanec, vrednik „Jadranske Zarje" in „Jurija s pušo." Naročnina mu je 30 kr. za 3 mesece, 90 kr. za 9 mesecev. Ob enem g. Martelanec razpisuje 10 gl. darila za najboljšo humoristično izvirno noveleto, ki se v „Petelinčku" natisne. Posname naj se iz kmetskega življenja in spis pošlje uredniku do konca maja.
Listnica. Zdaj sta ponatisnem ter se razpošljeta 2. in 3. Številka. Ker je vendar mogoče, da se je kaka pomota vrinila, ker to zakasneno pošiljanje je prav sitno delo, prosimo, naj nam vsi tisti čč. naročniki, katerim še manjka 2. ali 3. številke, to naznaniti blagovolijo. Perva št. pride s prihodnjim listom.
Ti6karna oo. MeUitaristov.
Založnik in vrednik : J, Stritar, I. Johannesg. 16.